PROBLEMI
30
шт
VLADIMIR KAVCiC: ONKRAJ IN SE DLJE (658)
PETER BOŽIC: NA ROBU ZEMLJE (705)
NIKO GRAFENAUER: ELOHIM (724)
FRANCI ZAGORICNIK: ZGODNJE OBLEGANJE (728)
JOZE SNOJ; GNECA (735)
TOMAŽ ŠALAMUN: SLIKE (710)
SAŠA VEGRI: PRIJATELJICA (741)
EVALD PLISAR: SYPHOMA POETICA (7:9)
JOŽE OLAJ: PESMI (754)
MARIJA GORSE: ZLATO JABOLKO (7:C)
MATEVŽ HACE: SEKRETAR MOZOLJC ODHAJA (762)
JOLKA MILIC: PRAVLJICA (772)
JOŽE SNOJ: OSNUTEK POETIKE ZA LASTNO UPORABO (774)
I. G. PLAMEN: ŽIVA PESEM (782)
NOVI ROMAN IN RESNIČNOST, prevedel Niko Košir (784)
DARKO DOLINAR: PROZA GÜNTERJA GRASSA (798)
GÜNTER GRASS: МАСКА IN MIŠ. prevedel Darko Dolinar (805)
STANE BERNIK: ODPRTA VPRAŠANJA SPOMENIŠKEGA VARSTVA
SLOVENSKIH OBMORSKIH MEST (KOPER. IZOLA, PIRAN)
IGNAZIO SILONE: SREČANJE Z MUSILOM (827)
SEPTEMBER 19(i5
REVIJA ZA KUITURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
reviia za kulturo in družbena
vprašanja, september 1965,
leto III., št. 30
Ureja uredniški odbor: Vinko
Blatnik, Barbara Brecelj (se-
kretar redakcije), Božidar De-
benjak, Janez Dokler, E^vin
Fritz; ing. Jože Guzelj, Tine
Hribar, Ivan Hvala, Savin Jo-
gan, Vladimir Kavčič (glavni
urednik). Marko Kerševan,
Andrej Kim, Viktor Konjar,
Milan Kučan, Zdravko Mlinar,
Janez Pirnat (odgovorni ured-
nik), Franci Polak, Stane
Saksida, Ratko Ščepanovič
Lektorja: Janez Gradišnik in
France Vrečar
Uredništvo: Ljubljana, Tomši-
čeva 12. Telefon: 20-487. Nena-
ročenih rokopisov ne vračamo.
Naročila pošiljajte na CK ZMS,
Ljubljana, Dalmatinova 4, te-
lefon: 3100 33, tekoči račun:
600-14-608-28 z oznako: za Pro-
bleme. Celoletna naročnina
ISOO dinarjev. Za študente in
dijake 1350 dinarjev. Cena po-
sameznega izvoda 250 dinarjev
IzdajaU CK ZMS in UO ZŠJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: tiskarna »Jože
Moškrič« v Ljubljani
Onkraj in še dlje
Vladimir Kavčič
I.
Divji in prediren lajež psov je vzdramil Dimitrija, in še preden se
je dodobra prebudil, se je že zavedal, da so mu ti glasovi znani. Slišal jih
je bil nekoč v preteklosti, ko je obiskal Tilly. Tedaj je ulice oblivala
nenavadno čista in zračna svetloba, ki je pritiskala na prsi in vzbujala
tesnobo. Mesto je bilo prazno kot ob ranem poletnem jutru, ograja okrog
vile in trop irskih setrov na dvorišču pa sta ga opominjala, da bo pravkar
prestopil prag novega spoznanja. Kaj vse se je bilo še dogodilo tistega
dne? se je vprašal, toda bližajoči se lajež mu je namesto odgovora ponudil
misel, da vse preteklo še traja in da ravnokar stopa na novo dvorišče.
Hotel je odpreti oči, toda težke svinčene obloge, ki so se mu bile med
spanjem prilepile na čelo in na veke, mu tega niso dale. S težavo je raz-
prl eno samo oko, vanj je udarila znana svetloba ulice, v kateri je sta-
novala Tilly. Obenem ga je na čelu zaskelela trikotna rana, kot da so mu
bili v kleti Tillyne vile vžgali znamenje. Toda zdaj ni imel časa misliti
na preteklost... Svetloba, ki ga je obdajala, in strop, na katerem se je
ustavilo oko, sta ga prepričala, da še vedno leži. Od kdaj? je pomislil in
se vzdignil ravno toliko, da je zaznal mehko ležišče pod seboj. Potem je
vstal in se razgledoval okoli sebe, še vedno z enim samim očesom in stoječ
na eni nogi. Prostor, v katerem se je zbudil, je bil pravzaprav zelo raz-
sežen in snažen, kljub temu, da je bil pod iz grobega betona. Razen
postlanega vojaškega ležišča tu ni bilo druge opreme. Na vsaki od štirih
sten je bilo veliko okno s snežnobelim okvirjem, ki pa ni bil brez prida,
z zunanje in z notranje strani je bila nanj pritrjena umetno oblikovana
kovinska mreža, ki razgleda sploh ni motila. Svetloba je imela prosto pot
do Dimitrija, da se je lahko nemoteno razgledoval. Seveda pa razen neba
ni bilo videti ničesar. Dimitrij je zaman prislanjal obraz k železnim kri-
žem, čez obzorje je bila razpeta le enakomerna modrina. Ali je to bilo v
1 Problemi
689
resnici nebo, ni vedel. Izkušnje preteklih dni so ga učile, da je to morda le
v železo okovana sinjina. Celo pogled navzdol ni dajal nobenega dokaza,
s katerim bi bilo mogoče zanesljivo ločiti videz od resničnosti. Ta ulica
ni imela dna, in stavbe v soseščini so enolično bele drgetale v prostoru.
Na gladkih površinah jekla in stekla so bili sledovi človeških rok že one-
meli. Stolp, s katerega se je zdaj razgledoval, ga je bil vzdignil v še
neraziskane višine, toda še nikoli dotlej mu pogled navzdol ni kazal tako
malo kot zdaj.
Krčevito se oprijemajoč železnih okenskih rešetk, je polagoma razprl
še drugo oko in se oprl na levo nogo. Lajež se je začel oddaljevati, čez
nekaj trenutkov je celo zamrl. Znamenje na čelu ga je še vedno žgalo,
zdaj, v popolni tišini pa se je zavedel tudi svoje golote in dogodkov pre-
teklega večera ... Katerega preteklega? je pomislil za hip. Vse, kar se je
bilo zgodilo, je bilo časovno morda že zelo zelo daleč, po predstavljivosti
pa še vedno kot otipljivo... Štirje možje, uslužbenci Ustanove, kateri je
pripadal tudi on, so se bili sredi noči nenadoma pokazali v njegovi sobi,
v šesti kleti nekega predmestja. Golega, kot je bil po napornem dnevu, so
ga odpeljali po tihih zakotnih ulicah k reki, ki je ni bil še nikoli poprej
videl, ga obsodili, ne da bi bil prej obtožen, in ga omamljenega od udar-
cev s topimi kiji vrgli v naraslo in deročo vodo ... V imenu česa? V
imenu novega novembrskega dne ... Nad mestom so se bile prav tedaj
razplamenele visoko v megleno nebo vržene bakle bengalskega ognja.
Njegov slovesni odblesek je za hip zdrknil prek reke.. . Votli udarci po
lobanji so naslednji hip že oznanili njegov konec. Konca pa vseeno ni bilo.
Z zadnjimi močmi se je privlekel do nasprotnega brega. Do brega, ki ni
več nasproten, je samo sedanji breg nekega življenja, nekega hotenja.
Njegovega. Na tem bregu so ga sprejeli topli prameni uličnih svetilk, in
prijazni glasovi so mu ponudili roko, ki jo je utrujen in pobit lahko samo
sprejel. Moža brez obraza je spoznal med njimi in Dolgega Džona. Mož
brez obraza je bil oblečen v sivo in njegov glas je zvenel po žgočem
soncu ... Z Dolgim Džonom sta ga bila ogrnila v nekakšen plašč, v njem
se mu je polagoma vračala toplota, v nogah pa se mu je žal sesedala tudi
utrujenost. Vodila sta ga po ozkih, toplih ulicah in ves čas so jim sledili
mnogi prijazni glasovi, večinoma moški, za katere se je Dimitriju ves čas
zdelo, da jih od nekod že pozna, to pa mu je zadostovalo, da se niti ni
poskušal domisliti od kod . . . Vsi so govorili, dosti in glasno, vendar ne
tako, da bi drug drugemu vpadali v besedo . . . Ne. Njihovi glasovi so
zveneli prijazno in domače... Toda kaj so pripovedovali? Najbrž jih je
poslušal le napol, preveč je bil utrujen in zaposlen sam s seboj, le s težavo
je še vlačil otekle noge, pa tudi roke so mu drevenele ... Zadostovali so
mu glasovi, ki jim je zaupal, čutil je olajšanje, znebil se je bremena, ki ga
je težilo že dolge dni, a se ga prej niti ni zavedel. Vedel tudi ni, zakaj
olajšanje, toda to je bilo že tu in nobenega razloga ni bilo, da bi se mu
odrekel. .. Hodili so dolgo, morda ves preostali del noči, glava se mu je
bila že pobesila na prsi, a to je bilo brez pomena, saj so ga vodili za roke,
stiskali so mu zapestja, da se je čutil varnega v njihovem objemu... Med
potjo so mnogi spremljevalci najbrž izginili, odšli so po svojih opravkih,
690
človeški glasovi so pojemali, luči so ugašale, hlad se je plazil v predmestje,
ki so ga bili medtem najbrž'že zapustili. . . Ali pa tudi ne. Zidovi, ki jih
gleda, najbrž pripadajo še istemu mestu in istemu bregu, na katerega je
priplaval z nasprotne strani.
Razen prvih besed, s katerimi so ga pozdravili na tem bregu, drugo,
kar so govorili, ni bilo namenjeno njemu ... Čeprav je slišal različne gla-
sove, niso odgovarjali drug drugemu. Tako tudi zgodba, ki jo je pripo-
vedoval Mož brez imena, ni bila namenjena nikomur. Zgodba o Odiseju
z Itake... Hladni in jasni glas Moža brez imena je napolnil vso ulico,
drugi spremljevalci so tedaj molčali, to pa še ne pomeni, da so tudi po-
slušali. Dimitrij je bil že preveč utrujen, da bi bil sledil njihove obraze.
Pripoved pa mu je ostala skoraj dobesedno v spominu. Mož brez obraza
je nepričakovano, brez uvoda ugotovil, da Itaka ni dežela kot katera koli
druga. Tudi ni potrebno, da se imenuje Itaka. Ko pa se že imenuje tako
ali drugače, lahko rodi tudi Odiseja. Za Odiseja pa je tudi znano, da so
ga klicali na več načinov. Kljub temu pa so se temu Odiseju pripetile
stvari, zaradi katerih je postal znan. Imel je lep dom, ženo in otroke, pa
se je le dal zvabiti na neko vojno, o kateri trdijo, da je trajala samo deset
let, pa to seveda ne bo držalo. Trajala je vse njegovo življenje. Vojna, na
katero se je odpravil Odisej, ni bila navadna vojna, čeprav bi včasih radi
dokazali, da je bil vzrok zanjo prav nepomemben, neka Miss Helen. Ta
vojna je bila prvi Odisejev cilj. Odiseju so seveda sledili še drugi možje,
o njihovih namenih pa ni nič znanega. Pač, vsi skupaj so izdelali trojan-
skega konja, v njegovem trupu prejadrali reko zgodovine in se goli znašli
na bregu današnjega sveta. Seveda pa tu spet ne kaže posploševati. Samo
za Odiseja gre, pa naj ga imenujejo zvitega ali modrega ... Da Odisej
pred Trojo ni bil prav nič potreben, ne smemo sklepati samo iz dejstva,
da bi si bil trojanskega konja lahko izmislil kdo drug, temveč tudi iz vsega
njegovega nadaljnjega življenja... Ob tej ugotovitvi pa je Možu brez
imena glas za hip ugasnil, da se je nato tuje in oddaljeno vprašal: Ali je
to, kar je počenjal Odisej, sploh vredno imenovati življenje? Dobro, če je
že moral na vojsko zaradi neke ženske in zaradi lesenega konja, bi se bil
po njenem koncu lahko vrnil naravnost domov... On pa ne, odpravil se
je na potep, ki ga nekateri imenujejo tudi potovanje. S seboj je zvabil še
dosti drugih mož, ki se jim ni dalo obdelovati polja in rediti drobnico. Ker
niso bili čisto mirni pred svojo vestjo, so tudi tej svoji odločitvi pripi-
sovali pomen, ki ga ni imela . . . Zapravljali so čas z raznimi dogodivšči-
nami, ki so si jih sami izmišljali. Kljub temu pa so med njimi nekatere,
ki jih je vredno znova in znova klicati v spomin. Potovanje z ladjo, zlasti
še, če je to navadna lesenjača, ni prav nič udobno. Ce pomislimo samo na
pomanjkanje pitne vode in na morsko bolezen, ki ti dvakrat na dan p>o-
tisne želodec med škrge. Skratka: na takem potovanju se človek ne more
niti pošteno najesti niti odpočiti. Zato je krmežljav, zaspan in slabe volje.
V ta običajna znamenja človečnosti pa Odisej ni mogel privoliti. Svojim
dejanjem je pripisoval naloge moralne ekspedicije. Ko se je znašel v
pošteni zadregi, pa je moral pokazati svoj pravi obraz. Tovarišem je
postalo žal, da so mu sledili. Da bi ubežali nadnaravni moči njegove besede
691
in njegovega pogleda, so se odločili, da se ga znebijo in po najkrajši poti
vrnejo domov. Zvezali so ga in vrgli v vodo. Ker tega niso napravili
temeljito, se je rešil in se vrnil na otok, kjer so počivali. Iz preprostega
računa, ki je obetal trojno korist, jih je vse skupaj podaril Enookemu ...
Tedaj je Dimitrija mraz že pošteno stresal in sploh ni več odpiral oči, zato
tudi ni natančno slišal imena, ki ga je izgovoril Mož brez imena. Zvenelo
je kot Enoroki, to pa je bil njegov tovariš na Ustanovi, človek skromnega
videza, znan po tem, da je samo še dajal in nič več sprejemal... Ne, Eno-
roki ni bil z Odisejem ... Vse svoje spremstvo je Odisej podaril Eno-
okemu, da, tako je nadaljeval Mož brez imena. Zato je odnesel z otoka
zdravo kožo in morda je dobil še nekaj malega za pod zob. Hkrati se je
tudi znebil prič in si s tem omogočil, da je pred potomci pripisal svojim
dejanjem natanko tisti pomen, ki si ga je sam želel. Umil si je roke pred
zgodovino. Ni on rešil tovarišev, tovariši so rešili njega, toda proti svofi
volji. Le zaradi videza je pripovedoval, kaj vse je storil zanje ... Ko je
tako imel čiste in proste roke, je svojemu potovanju pripisal vzvišen
pomen. Kdo ve, ali ni storil tega tudi zaradi žene, da bi ji opravičil svojo
predolgo odsotnost... Pa saj se ni zavedal, kako si je sam skočil v
hrbet... Po vsej svoji dolgi ekspediciji se je vrnil natanko tja, kjer je bil
na začetku: k svoji ženi in k svoji čredi. S potovanjem je razvrednotil
vojno in lesenega konja, z vrnitvijo domov — potovanje! Mož pa je dovolj
bister, da je svojo okolico zamotil z zgodbami o vzvišenih ciljih, h katerim
so ga vodili, kot se je v tistih časih reklo, samo bogovi... Trgovci z
oljem in s svilo so odkrili več koristnega kot on ... Toda preden so se
ljudje zavedeli, kako je bilo z Odisejem v resnici, se je on že varno umak-
nil pod rušo ... Iz Odisejeve zgodbe pa sledi več naukov, je s hladnim in
brezosebnim glasom sklenil Mož brez obraza: Itaka od časa do časa rodi
kakega Odiseja, ne da bi bila tega sama kriva. Kriv je lahko samo Odi-
sej... In seveda tudi vsi, ki ga ne spregledajo, vsi, ki mu verjamejo in
ga ne pahnejo v morje. Ko pa se odločijo, da se ga znebijo, bi ga morali
tudi dobro zvezati. Lahkega, kot v svojem bistvu je, ga zgodovina spet
vrže na površje. Pa še nekaj: Odisej ni premaknil nobenega vzvoda v
kolesju časa, lahko je samo breme, cunja, ki zakriva obzorje jasnega raz-
gleda ... Tako je govoril Mož brez imena in nobeden mu ni ugovarjal. Ce
je bil tedaj poleg Dolgega Džona sploh še kdo zraven ... Tedaj mu je bil
najbrž že tudi plašč, s katerim ga je bil ogrnil Mož brez imena, zdrknil
z ramen, že se je opotekal na robu zavesti, zato ni mogel presoditi, kako
se je končala zgodba o Odiseju in komu je bila namenjena.
Zdaj je bil Dimitrij že skoraj popolnoma buden in čutil je potrebo, da
kaj stori za svojo sedanjost. To pa je pomenilo, da mora za nekaj časa
pozabiti na preteklost in se odreči premišljanju o tem, kako so ga pri-
peljali v stolp in v prostor, v katerem se je prebudil. Kako visok je ta
stolp, kaj pomenijo ploskve zidov, ki se belijo spodaj, in koliko časa je
spal, če je res spal, če odsotnost njegove zavesti ni bila le posledica udar-
cev, ki so ga pahnili v reko ... Kajti še vedno je bil popolnoma gol, in
čeprav je bilo v prostoru toplo, mu je bila koža pomodrela in se je napela,
da se je ni upal dotakniti. Že sam pogled nanjo je obetal bolečino novega
692
spoznanja. Čutil je, da postaja občutljiv celo v delih, kjer bi to ne bilo
potrebno. Misel, ki se ga je bolj in bolj polaščala, pa ga je že vlekla na
ulico. Skušal se je domisliti, kako so bili oblečeni ljudje, ki jih je bil
videl, a se ni mogel spomniti niti enega plašča, razen tistega, v katerega
ga je bil ogrnil Mož brez imena. Bil je to težak in niti ne udoben plašč,
vendar zadosti dolg, da bi si z njim zakril skoraj vso goloto. To pa bi bilo
dovolj, da bi se smel pokazati med ljudmi, kamor ga je nedvoumno vleklo.
Želel si je novih obrazov in novih spoznanj, vtis, ki ga je dobil ob prvem
stiku z meščani tostran reke, je bil več kot obetajoč, čeprav še ni bilo
mogoče slutiti, kaj vse obeta. Vsekakor so bili ljudje tu vsaj na videz
drugačni kot onstran. Tu se po ulicah ni vlačila megla in neon ni strupeno
žarel na vogalih, sprehajalci so hodili počasi in udobno, strnjeni v gruče
pa tudi vsak zase, Dimitriju se je celo zdelo, da si je vsakdo sam izbiral
pot. Kaj se je v resnici dogajalo, pa ni mogel presoditi, čeprav se tu ni
počutil kot tujec.
Začel se je razgledovati po prostoru. Vrat očitno ni bilo, okna so bila
scela vdelana v stene in jih ni bilo mogoče odpirati. Računati je mogel
samo še na pod in strop, in ko tudi tam ni opazil nobene odprtine, samo
še na presenečenje. Vendar tudi na to ni bilo treba dolgo čakati. V eni od
sten so zazvenele napete kovinske vzmeti in na stropu se je nenadoma
pokazala pravokotna odprtina, v njej pa deški obraz odraslega moškega,
z gladko, skoraj svileno kožo in z rjavimi, rahlo poševnimi očmi. Ta obraz
se je zdel Dimitriju po svoje ljubezniv. V očeh neznanca je celo opazil
lesk, ki ga je spominjal na smeh, vendar je že hip kasneje vedel, da
nobeden od njiju ne čuti potrebe po njem. Dimitrij se je celo zavedel, da
je še vedno gol, to dejstvo je zanj nenadoma postalo zelo pomembno, kajti
doumel je, da ga tu ne bodo pripisovali naključju, temveč k njegovemu
značaju. Hkrati pa je tudi vedel, da ga oko s stropa natančno opazuje.
Neznanec je bil nedvomno izvedenec za take primere.
—	Vas, mladi mož, so gotovo poslali, da bi mi pomagali urediti neka-
tere podrobnosti? je vprašal Dimitrij na način in z glasom, ki sta oba
pripadala preteklosti in ta trenutek najbrž nista bila več primerna.
—	Niste uganili, je medlo odvrnil neznanec in njegov obraz se je
nepričakovano spremenil. Oči s čelom so se umaknile nekoliko nazaj,
ustnici pa sta se mu skrotovičili v gube, in to je moglo pomeniti, da se
tudi smeje, smeje na svoj živalski način. — Vse bomo uredili brez vaše
pomoči, je hladno zatrdil čez čas.
—	Najbrž se bova še večkrat videla, je v skladu z ustaljenimi nava-
dami ugibal Dimitrij. — Kako vam je ime?
—	Jaz sem Danko, je skoraj melanholično zazvenel glas s stropa. —
To boste že videli. Res je tako.
—	No, Danko, je Dimitrij skušal posneti njegov glas, zakaj pa ne
skočiš dol? Rad bi ti zaupal nekatere osebne težave.
—	Ne, tega pa ne, je odklonil Danko, ne da bi njegov gladki in
negibni obraz ponudil eno samo pojasnilo.
—	Zgodilo se je tako, je Dimitrija nenadoma obšla zgovornost, — da
sem na to stran mesta prišel povsem brez obleke.
693
—	Vem, ga je ustavil Danko. — Izpolnil bom vsako vašo željo, če jo
boste le izrekli.
—	Za začetek bi bil dober že nekoliko udobnejši plašč. Tak, kot sem
ga imel včeraj ...
—	In kaj bo pod tem plaščem?
Od napetega in utrudljivega gledanja v strop se je Dimitrija že lote-
vala rahla slabost. Zato je sklonil glavo in molčal. Odkar se je pokazala
odprtina na stropu, je tudi zrak v prostoru postajal bolj in bolj zadušljiv.
Jasnost, s katero se je spominjal preteklega večera, se ni hotela več povr-
niti. V čelu se mu je odpirala praznina, v kateri bi mogel utopiti tri
glave. Polaščalo se ga je občutje, kakršnega še ni poznal. Iz njegove za-
vesti je izginjalo vse, preteklost in sedanjost, celo prihodnost, ki ji je vse
svoje življenje pripisoval tolikšen pomen, je izpuhtela pred njegovimi
notranjimi očmi. Približala se je trenutkom, ki jih je pravkar doživljal,
in se z njimi zlila v nekaj neopredeljivega. Nenadoma mu je na temenu
zakljuvala še bolečina. Z obema rokama se je zgrabil za glavo in se opo-
tekel proti najbližjemu kotu.
—	Ali že? je z nespremenjenim glasom vprašal Danko.
Dimitrij je prikimal.
—	To je šele začetek, ga je potolažil glas od zgoraj. — Bilo je kar
prav, da ste vstopili goli. Zdaj sem vas nekoliko zaprašil in nihče ne bo
mogel trditi, da niste popolnoma čisti. Okopali so vas tako že prej, ko še
niti slutili niste, da bo v vaš prid.
—	Tu je potemtakem razkuževalnica? se je domislil Dimitrij in sku-
šal vzdigniti glavo, da bi ujel Dankov pogled.
—	Ne samo to, dosti več... Jaz sicer ne razumem vseh teh naprav,
lahko vam pa iz svojih izkušenj približno povem, kaj se bo še zgodilo z
vami. Ugotovljeno je, da sta vaš spomin in vaša zavest podobna prozor-
nemu steklu brez barve in brez oblik. Vsa doživetja in vsa spoznanja pa
so kot topla, vlažna sapa, ki je zameglila jasno in čisto steklo. Postopki,
ki jih boste tu še okusili, imajo en sam cilj: vrniti steklu njegov prvotni
blesk in sijaj. Topla, mehka krpa bo z vašega spomina zbrisala vse ma-
deže, ki jih je vtisnil čas ... Zdaj pa že lahko govorimo o času. Tu ne
boste nikogar prepričali, da čas sploh je. Nihče ga ne priznava. So samo
ljudje, ki jim je treba pomagati. V vsakem primeru jim je treba poma-
gati. Pomagati jim je treba, tudi če sami ne bi hoteli, to je seveda popol-
noma normalno. Nihče ne more sam presojati svojih koristi. Tisti, ki si to
drznejo, se motijo. In potem jim je prekleto žal. Tako vam povem,..
Dimitrij je zbral vse svoje moči, da se je iztrgal iz omotice, ki se ga
je polaščala. Zravnal se je in spet pogledal v strop.
—	Ne bi ti prisodil besed, ki jih govoriš. Ne ujemajo se s tvojim obra-
zom. Tole, kar se je pravkar zgodilo, omaje človekovo razsodnost. Ce se
je tebi zgodilo isto in še več, ti je morala splahneti celo želja po be-
sedah ...
—	Nisem trdil, da se mi je zgodilo isto. To se vsakomur pripeti dru-
gače .. . Kar sem povedal, tega ne želim razumeti. Meni to ni potrebno.
To so le navodila ...
694
—	Navodila posebnega oddelka . ..? se je domislil Dimitrij.
—	Kako ste uganili?
—	Topla in mehka krpa se še ni dotaknila stekla.
—	Bral sem z listka ... Prvi člen.
—	Beri do konca.
—	Motite se. Ta navodila nimajo konca. Iz dneva v dan jih izpo-
polnjujejo.
—	Tudi to sem že nekje slišal...
—	Nemogoče. Tako govorim samo jaz. Midva pa se še nisva srečala.
Zakaj jaz sem tu šele prvi dan. In še to samo začasno ...
—	Prej si se gotovo šolal. V kakšni posebni ustanovi.
—	Pazil sem na nekega leva, in to ni bilo tako lahko. Lev sam je bil
kar prijazna žival, teže je bilo z nadzornikom živalskega vrta. Ta ni pre-
nesel, da bi v njegovi bližini renčal še kdo drug razen njega. Predstav-
ljajte si, da je bil lev v majhni kletki, jaz v nekoliko večji, ki je pokrivala
manjšo, in upravnik v največji, ki je pokrivala obe... Imel je težave z
zunanjim svetom, z obiskovalci našega vrta, ki mu niso kazali nobenega
spoštovanja, temveč so ga kar naprej dražili. Mislili so, da je tudi on na
voljo njihovi radovednosti, v korist naše stvari pa jim ni smel pokazati,
da je res ravno nasprotno. Težave, ki so s tem nastajale, je bilo komaj
mogoče razumeti. Mene in leva je upravnik dan za dnem zelo vztrajno
prepričeval, da morava biti skrajnje ljubezniva ... Zlasti levu je kar na-
prej očital pomanjkanje čustev. Zame je bil položaj težaven predvsem
zato, ker je za čustvena priznaval le svoja razpoloženja, ki pa so bila za
moj okus malce slinasta, milo rečeno, seveda ... Lev je kazal svoja raz-
položenja tako, da je skušal gristi, včasih za šalo, včasih zares. Želel se je
igrati z menoj, ker sem mu bil najbližji, pa je bilo prepovedano. Da, da
z najhujšo kaznijo so mi zapretili. Lev je od žalosti hiral in iz istega
vzroka tudi poginil. Kljub temu pa je upravnik trdil, da je bil to zelo
pameten lev, ki je zelo premišljeno zapustil ta svet. Samo zato, ker sem
trdil nasprotno, so me vrgli v najmanjšo kletko in mi zagrozili, da bodo
tja spustili še nekega drugega leva. K sreči je bil ta že toliko ostarel, da
je mirno ždel v kotu in čakal samo še na svoj konec... Vidite, takšna so
pravila igre.
—	Pravila? se je začudil Dimitrij. — Tudi tu ni nič prepuščeno
naključju?
—	To bomo šele videli, je brez pomi.sleka odvrnil Danko. Tako brez-
izraznega obraza Dimitrij še ni bil videl, zato niti ni skušal uganiti, kaj
vse bi izrečene besede še lahko pomenile. Znova se je zavedel svoje
golote in Dankovega pogleda, ki se je sprehajal po njem.
—	Zoper tvojo mršavost bova nekaj ukrenila, ga je prehitel Danko.
— Moral jo boš skriti pred pogledi dobronamernih ljudi. Nanje lahko
naletiš še danes.
V lini na stropu so se prikazale cunje in Dankov obraz je izginil za
njimi. Hip nato so Dimitriju že padle pred noge zelo dolge hlače iz pono-
šenega rjavega blaga z našitimi sivimi trakovi, njim pa je sledila pre-
prosto krojena bluza in nekakšni brezpetniki, ki naj bi mu nadomeščali
695
čevlje. Naslednji trenutek je Dimitrij že lahko ugotovil, da njegove živ-
ljenjske navade niso v nasprotju z novim okoljem. Nase je namreč najprej
potegnil bluzo in šele nato hlače. Ko se je lotil hlač, se je izkazalo, da so
nenavadno široke in da jih v pasu nima s čim pritrditi. Držati jih je moral
z obema rokama. K sreči je bil zgoraj že oblečen in tudi čevlji so bili taki,
da si jih je lahko nataknil brez sodelovanja rok. Čeprav je bil zdaj za silo
pokrit, se mu ni zdelo, da bi se bil njegov položaj kaj prida spremenil...
Ne tu ne kjerkoli drugje ni bilo časa za njegovo veselje ali žalost, usmer-
jena hladnost, ki jo je moral kar naprej kazati, mu je bila že prešla v
havado, to je bilo edino razpoloženje, ki mu ga predstojniki še niso očitali.
Nekoč si je s smehom na javnem prostoru, v neki ozki uličici, že nakopal
težave z uradom, ki je skrbel za resnost državljanov, v Ustanovi, kjer je
opravljal zadnjo službo, pa sta bila drža in vedenje uslužbencev posebej
predpisana ... Tudi olajšanje, ki ga je bilo obšlo tisti hip, ko so ga poteg-
nili iz vode, je bilo že pozabljeno. Svojim gibom in svojemu obrazu ni
smel niti za hip popustiti, prav tedaj bi se moglo zgoditi tisto, kar bi nje-
gova zbranost lahko preprečila.
—	S perilom imamo težave, mu je od zgoraj sporočil Dankov glas. —
Zlasti z vašim. Ni še oprano... Nogavice iz papirja smo že porabili, mo-
rali boste še nekaj časa čakati nanje ...
—	Za začetek bi mi zadostoval navaden pas, ga je potolažil Dimitrij.
—	S pasom ne bo nič, takšna so navodila. Z vezalkami za čevlje tudi
ne, zato so vam določili natikače, vanje pa razen ene same noge ni mogoče
stlačiti nič drugega.
Dimitrijev in Dankov pogled sta se srečala. Dankove oči so bile deško
krotke, spet na svojem mestu, zdaj se niti ni več režal na svoj živalski
način, zato je bil Dimitrij prepričan, da so tu šale prav toliko primerne
kot kje drugje. Brez besed je pogrknil slino, prepričan, da mu pot k novim
odkritjem lahko odpro le dejanja in nikakor ne misli, četudi bi kdaj na-
stopil čas, ko bi se lahko poglobil vanje. Sicer pa ni še nič kazalo, da bi
takšne okoliščine mogle nastopiti.
—	Potemtakem tudi od obleke ne bo posebne koristi, je Dimitrij na-
pravil nov korak v neznano.
—	Obleka je človeku prej v škodo... Potrebovali pa jo boste vseeno.
Verjetno ste si že zaželeli razgleda, čeprav vam ga vaša soba daje več, kot
ga potrebujete... Tudi po mestu se boste radi sprehodili, to pa brez obleke
skoraj ni mogoče. Pravim skoraj, ker včasih vendarle je, to ste že sami
okusili... Zdaj pa se boste gotovo želeli vzpeti na ploščad ...
Tega se sam ne bi domislil, je pomislil Dimitrij in se brez obotavljanja
oprijel iz vrvi pletene lestve, ki mu jo je Danko spustil s stropa. Seveda
so mu ohlapne hlače še isti trenutek zdrknile za pete, noge so se mu
zmedle in ni se znal več prestopiti. Jasno je bilo, da se bo lahko vzpenjal
le zelo počasi, z eno roko na hlačah, z drugo na vrvi. Ko se je končno le
privlekel do odprtine, je bil njegov trud poplačan. V obraz mu je zavel
čist pomladanski zrak z vonjem po morju in tropskih krajih, tako omamen,
da si je želel zapreti oči in leči, leči kamorkoli. Trenutek kasneje so ga
696
misli že opomnile, da se vdaja svojim željam in vsemu tistemu, kar jim
lahko sledi. V zraku je bila nova laž, bližala se je lahko samo zima, prav-
zaprav bi morala biti že pred mestnimi vrati. Kakorkoli... Stal je na
ploščadi. Misleč, da lahko vsak hip izgubi ravnotežje, se je najprej raz-
gledal po njej. Bila je petkrat, morda kar desetkrat večja kot strop njegove
sobe, in to mu nikakor ni šlo v račun, saj ga je pogled skozi vsa štiri
njegova okna še nekaj minut prej prepričeval, da je na najvišjem nad-
stropju stolpa. Ploščad je bila zares širna. Na njej so bili trije ali štirje
zastekleni prostori, podobni kletkam. V nižja nadstropja pa je držalo
dvoje stopnišč... Danko je v napol sklonjeni drži negibno stal zraven
njega, njegove gibe je spremljal samo z očmi.
S ploščadi je Dimitrijev pogled zdrknil na obnebje. To je bilo zelo
nedoločno, zatrpano z grmadami črnih in modrih oblakov, ti so obkrožali
jasnino, ki je žarela nad mestom. Razsežnosti mesta so Dimitrija najbolj
presenetile. Nikoli si ni predstavljal, da je tolikšno. Ne v bližnji ne v daljni
okolici pa ni opazil stolpa, ki bi bil višji od njegovega. Videl je lahko
samo strehe, zdaj gladke in ravne, zdaj bodičaste kot pravljični grad, v
živih, kričečih barvah, ki so v daljavah vse bolj medlele, dokler se niso
strnile s temnim nebom. Ulic spodaj ni bilo mogoče videti, pač pa jih je
slutil, zlasti Najdaljšo, bil je odkril njeno smer... Potem je iskal reko. Za
njo je izginila vsaka sled, kot da je poniknila med zidove. To pa je bil
nov dokaz za razsežnost in mogočnost mesta. Tako si je ogledoval tri strani
neba, razgled je bil na vse strani enak. Ko pa se je obrnil k četrti strani —
še vedno z obema rokama na hlačnem robu, se je namenil k robu ploščadi,
da bi bil njegov razgled boljši — se je Danko dotaknil njegovega rokava.
—	Tu je tisto, kar sem vam hotel pokazati!
Dimitrij je sledil njegovemu gibu. Na tej strani mesto ni bilo tako
globoko in morda je bil celo stolp nižji. Tu ni bilo streh, najbrž tudi ne
hiš, le nekakšna visoka ploščad, pokrita s temno, trepetajočo gmoto. Tak
je bil sveda le prvi vtis. Takoj za tem se je izkazalo, da so spodaj ljudje,
velikanska množica, ki se pripravlja na zborovanje. Mnogi so nosili bele
table, toda Dimitrij ni videl, da bi bilo na njih kaj napisano. Množica je
polglasno mrmrala, le včasih se je iz nje iztrgal posamezen vzklik, a še ta
je bil nerazumljiv in brez odmeva, zamrl je, ne da bi bil koga vznemirih.
Ob pogledu na tolikšno število ljudi je Dimitriju srce začelo hitreje
utripati; ko bi si bil smel dovoliti, da ga prevzame čustvo, bi bil čutil celo
vznesenost. Tako pa si je le krčevito stisnil roke k telesu in se ozrl v
Danka. Ta je zdaj stal nekaj korakov vstran, pripravljen, da spregovori.
—	Vprašajte! je prehitel Dimitrija. — To so ljudje, h katerim se že
ves čas obračate. Zvočne naprave, ki so vam na voljo, so postavljene tako,
da vas oni lahko slišijo, vi pa njih ne. Razlog za to je prav enostaven,
preveč jih je za pogovor. Poslušati pa znajo vsi, tega so se že naučili.
Zbrali so se prav zaradi vas..Znano mi je, da ste v preteklosti skušali
delovati v splošno blaginjo, le da so vaši nameni ostali brez odmeva ...
Zdaj se lahko vprašate, v čigavem imenu ste hoteli delovati. V svojem
ali v njihovem? Morda v imenu koga drugega? Množic je seveda več. Ta
ni edina, množica pa je... Ce natanko pogledate, boste opazili, da so oči
697
vseh uprte sem gor, v vas. Pu.stili smo vas k množici in njej je odprta pot
do vas. Samo vi lahko razumete, kakšnega pomena so ta dejstva ...
Dimitrij se je zdrznil in se strmo zazrl v Danka. Nato se je naglo
umaknil proti sredi ploščadi, kot da se je zbal globine pod seboj, in z očmi
še vedno spremljal vsak Danakov gib. Dankov na videz prostodušni deški
obraz je lahko skrival vse ali nič.
—	Tudi od tu lahko govorite, je Danko spregledal Dimitrijevo nego-
tovost. — Ce ne tvegate, da jim gledate v obraze...
—	Ah, množica! je nenadoma vzkliknil Dimitrij in se s poskakujočimi
koraki spet približal robu. — Ze zdavnaj sem se namenil^ da jim bom spre-
govoril. Vselej so mi to preprečili... Nato se je sklonil, da bi jim bil še
bližji, in se spet postavil v govorniško držo. Ze je odprl usta, toda glasu
ni spravil iz sebe. Obmil se je k Danku in se mu nekoliko v zadregi
nasmehnil.
—	Množice, je končno izrekel komaj slišno, — množice ne morejo
razumeti velikih ciljev, ki jih oblikujejo posamezniki, lahko pa jim sle-
dijo. Moje spoznanje še ni dokončno. Vsak od njih ve, kaj hoče, vsi skupaj
tavajo v zmoti. Moral bi se seveda odločiti, h komu se obračam. Ce se
k vsem hkrati, ne morem računati na nobenega od njih. Pri posameznikih
pa sem tudi že poskušal. Vodi jih višja volja, ki pa je ni mogoče spo-
znati ... Končno se tudi vprašujem, kdo je sestavil to množico spodaj, kdo
jo je sklical in s kakšnim namenom.
—	Vse to je samo zaradi vas. Ljudje so se začeli zbirati že sinoči,
takoj zatem, ko smo objavili, da prihajate ...
—	Vedeli ste za moje namene?
—	Ne jaz. Ustanova, ki ji pripadam.
—	Ustanova ... je zamrmral Dimitrij. — Vedeli ste za moj prihod ...?
—	Pričakovali smo vas že dalj časa.
—	Med levim in desnim bregom reke so torej neke zveze?
—	Motite se. Ničesar ni, kar bi vi lahko predvideli. Narava stvari, ki
ji služite, pa je takšna, da ste morali na drugi breg. Nikar si ne delajte
skrbi. Naša Ustanova vam je na voljo. Dali vam bomo vse možnosti, da
izmerite globine svoje osebnosti. Tako je zapisano, drugi člen pravilnika,
če se ne motim ...
—	Ti torej dan za dnem sprejemaš begunce z nasprotnega brega?
—	Da, v naši sprejemni bazi jih dodobra razkužimo, potem pa jih
pustimo v svet. Vsak lahko gre tja, kamor ga vleče srce...
—	Ne da bi ga kdo zasledoval, mu zastavljal vprašanja ali ga kako
drugače Oviral?
—	Se več. Vsakdo si sam določa svoje možnosti.
—	Teh je vendar neskončno število. ,
—	Zal se motite. Zelo malo jih je. Večina se vrne tja, od koder je
prišla, le redki ostanejo v prostovoljnem izgnanstvu.
—	Vračajo se čez reko? Saj tam jih ne sprejmejo. Onstran so dnevi
mračni in noči tesnobne. Neba ni videti in sonce je redek gost...
—	Tudi vi se boste vrnili.
698
Dimitrij je sklonil glavo in ostra, pokončna guba mu je presekala
čelo. Danko je govoril kar naprej, mimo njega:
—	Tu ni mogoče ostati. Spoznali boste, da od tu ni kam naprej. Obleka,
ki ste jo dobili, je spokorniška, toda pepel in drugo umazanijo si boste
stresali na glavo sami. Tudi če bi se odločili za to, lažjo pot, težave še
niso pri kraju. V našem delu mesta prebivajo zelo snažni ljudje. Pri nas
so celo smetnjaki bleščeče čisti. Tam pa, kot pravijo, na oni strani, ste
gazili po blatu malodane do kolen. Tudi zaradi tega si kdo zaželi nazaj ...
Sicer pa je vse to vaša stvar. Moja naloga je, da vas vodim od bližnjega
k daljnemu. V tem procesu je tudi pogovor z množico samo korak, ki se
mu ni mogoče izogniti... Zadostuje že majhna izjava. Meščane zanima,
kdo ste in kaj vas je pripeljalo k nam. Slišati želijo tisto, kar jim lahko
zaupate sami. Mi smo jih seveda že o vsem obvestili, vendar to ni isto.
—	Izjave ne bo, je odvrnil Dimitrij, ne da bi vzdignil pogled. — Izjave
obvezujejo.
—	Tudi doslej niste živeli brez njih. Res, vaš položaj se je spremenil.
Dolžnost mi nalaga, da sem vam na voljo celo v primeru, če se odločite
za molk.
Dimitrij kot da ga ni poslušal. Preden je izrekel zadnjo besedo, se je
zravnal in sku.šal pokukati čez rob ploščadi.
—	Ne! je odločno vzkliknil. — Javno ne bom spregovoril vse dotlej,
dokler bom imel roke privezane k telesu. Besede ne zadostujejo, treba jih
je potrditi z dejanji. Pa tudi razdalje mi ne ustrezajo, je dodal blaže in
se obrnil k Danku. — Videti jih hočem v obraz ...
—	Manj si sploh ne morete želeti. Stopnišče vam je odprto. Spremljal
vas bom do izhoda, potem si boste morali pomagati sami. Računam, da
se boste vrnili še pravi čas. Preden boste spet legli, vas moram še nahraniti.
—	To celo tedaj, če ne bi priznal lakote, ga je dopolnil Dimitrij.
—	Po sprehodu, ki je predviden v vašem današnjem sporedu, je go-
tovo ne boste več tajili. Kaj podobnega se mi še ni zgodilo, odkar sem tu.
Ko se boste nekoliko razgledali in morda celo ugotovili, kje ste, bodo
v vašem telesu začele delovati sile, ki jih še ne poznate dovolj. Povečani
pritisk, ki ga povzroči spoznanje, pretrese tudi najbolj debelo črevo. Ugo-
tovitev je stara ... Pred kratkim smo imeli tu starejšega, zelo trdovratnega
človeka. Zrl je za tri, misleč, da se nam tako maščuje. Kot ste že opazili,
sanitarnih naprav nismo niti predvideli. Na človeka skušamo vplivati s
primernim okoljem. Postavimo ga zado.sti visoko, da se mu ni treba sra-
movati svojega položaja, pripravimo mu množico, z njo bi se lahko pobotal,
ne da bi ji pogledal v obraz. Ce se vse to zgodi, ni več razlogov za prebi-
vanje v tem nadstropju. Preselimo vas v nižje... Stari, ki sem ga omenil,
pa je imel svoje načrte... Nočne posode smo mu morali prinašati in
odnašati ves dan. Hlač sploh ni hotel držati. Sprehajal se je po terasi in
z nekakšnimi instrumenti, ki smo mu jih morali priskrbeti, določal pot
soncu. Hotel se je preseliti, v nebo, baje samo zato, ker mu niso dovolili
preučevati tal. Nekoč je mož imel prav, tedaj ko je stal še na zemlji. To je
potrdil tudi sam, ko se je vrnil k njej. Našli so ga spodaj na ulici, tako
spremenjenega, da ga ne bi spoznali. Truplo smo lahko za silo identifi-
699
Girali le zato, ker ni imelo hlač, hlače so ostale tu ... Terasa nima ograje
in je za dokazovanje zemljine privlačnosti zelo primerna. Vsega tega vam
ne pripovedejem v svojo zabavo, temveč zato, da bi se pri nas počutili
natanko tako, kot je za vas koristno, čeprav tega sami še ne morete pre-
soditi.
—	K sreči imam vas, je hladno ugotovil Dimitrij, vendar se na nje-
govem obrazu ni zganila niti ena mišica. — Resnično me zanima, kje sem,
je dodal po kratkem premolku. — In kdo sem?
—	Popolnoma vas bom razumel, je pohitel Danko in z vljudnim gibom
že pokazal na stopnišče. — Sledil vam bom do dna.
Na vrhu stopnišča, prav tedaj, ko bi se moral oprijeti ograje, če bi
imel prosto roko, se je Dimitrij za hip ustavil in pogledal v globino. Ozko,
kot vijak polžasto stopnišče, se je kljub močni svetlobi na dnu ožilo, dokler
se ni zgostilo v eni sami črni točki. Osvobodil si je desnico, se oprijel ograje
iz kaljenega železa in brez pomisleka stopil na prvo stopnico. Danko mu
je sledil tik za petami, njuni obleki sta se nekajkrat celo dotaknili druga
druge, vendar to Dimitrija ni prav nič vznemirjalo. Plašila ga ni niti
dolga in utrudljiva pot navzdol. Verjel je, da bo videl ulico, če so tako
sklenili. Lastna odločitev bi mu sicer lahko skrajšala pot do nje, toda samo
tedaj, če bi se pognal čez ograjo. A še ta skok bi pomenil le potrdilo tujih
sklepov... — Kaj sem pravzaprav še jaz? se je nenadoma glasno vprašal.
—	To je že bolje, se je glasil Dankov odgovor. — V stolpu, ki je v
resnici samo stopnišče velike ustanove, vas ne čakajo samo pojasnila,
temveč tudi presenečenja. Med številnimi oddelki, ki so razvrščni po nad-
stropjih, se bo našlo nekaj tudi za vas.
—	Nikar me ne obremenjuj s svojimi težavami, ga je zavrnil Di-
mitrij. — Mudi se mi na cesto. Ce se bom v to hišo še vrnil, bom našel
tudi čas, da jo raziščem ...
—	Ce so prizadevanja skupna, je uspeh večji. Hkrati ko boste razisko-
vali, boste tudi raziskovani. Nikar ne prehitevajte uradnega postopka, ker
bi se vam lahko pripetilo, da boste živeli pred časom. To pa ni niti najmanj
udobno.
Dimitrij ni odgovoril, zadnje Dankove besede se ga niso niti dotaknile.
Želel se je čimprej znebiti spremljevalca, zato si ni oziral niti po svetlobnih
napisih, ki so utripali po hodnikih vseh nadstropij. Hitel je mimo njih,
stopnice so vse bolj in votlo odmevale pod koraki in pregnale sleherno
misel, še preden se je utegnila spočeti. Ko ga je v očeh zaščemela dnevna
svetloba, se je počutil tako, kot da se je pravkar prebudil iz dolge omedle-
vice. Glava je bila prazna in težka, čuti so mu bili neopazno otrpnili.
Ulica, na kateri se je znašel, je bila ožarjena z nenavadno svetlobo.
Sonce se je bilo pobesilo med strehe, sijalo je naravnost v obraz vsakemu
mimoidočemu. Teh je bilo mnogo, večina je hodila peš, nekateri so se vozili
v kočijah, še bolj redki pa v udobnih kabrioletih, prevlečenih z bleščečim
se usnjem. Za Dimitrija je bilo najbolj nenavadno to, da je kljub živah-
nemu prometu čutil na ulici prijetno zatišje. V tej tišini ni bilo nič grozlji-
vega, nobenih pretiranih šumov, nobene naglice, ki bi ogrožala. To gibanje
človeških teles, voz in strojev, ki je potekalo pred Dimitrijevimi očmi, je
700
bilo neprisiljeno, skladno že po svoji naravi. V svetlih in čistih izložbah,
ki so bile natrpane s predmeti za vsakdanjo rabo, so se lesketali topli
odsevi neba, vrata so se odpirala in zapirala z glasovi, ki niso nikogar
motili. A ne samo to. Mimoidoči, skoraj sami moški, so se vljudno nagibali
drug proti drugemu in se pozdravljali z rahlimi prikloni in z vzpodbud-
nimi gibi rok. Skoraj vsi po vrsti so se enako obračali tudi k Dimitriju,
kot da so mu stari znanci. Dimitrij jim je ozdravljal enako, vendar se
je iz navade oziral tudi nazaj, pa se je moral vselej znova prepričati, da
se obrazi hitro menjujejo in da mu nihče ne sledi. Po logiki preteklosti
je koračil kar naprej po ulici, ki ji niti ni vedel imena. Čeprav je bil še
malo prej, ko sta se z Dankom spuščala s stolpa, prepričan, da si bo ljudi,
ki jih bo srečal, natanko ogledal in se skušal z njimi čimprej tudi pogo-
voriti, se mu to zdaj ni zdelo več potrebno. Zelja po njihovi bližini mu
je izpuhtela tisti hip, ko so mu postali dostopni. Ko pa se je še prepričal,
da mu nihče ne sledi, se je popolnoma zaprl vase in mu niti njihova pozor-
nost ni bila več potrebna. Strmel je le še predse, ker se je tako izognil
srečanju z mnogimi tujimi očmi, ki so kljub svoji zgovornosti ostajale
neme. Ko bi le bilo mogoče, bi se bil izmaknil celo ulici, toda kamorkoli
se je obrnil, na vse strani se mu je odpiralo enako obljudeno in sončno
mesto. Da bi ušel pogovorom, na katere so bili mimoidoči že pripravljeni,
tako se mu je vsaj zdelo, se niti ni skušal prepričati, kam ga vodi nepre-
mišljeni korak. Tako ga je vse bolj in bolj obvladovalo spoznanje, da
se v preteklosti ni bilo nič zgodilo. Nenavadni dogodki, katerim je bil
priča in ki so ga vrgli na nasprotni breg, sploh niso bili resnični. Vse tisto
je morda bilo res, toda le zanj, nikogar drugega se ni dotaknilo, in v tem
delu mesta je bilo popolnoma nemogoče že samo premišljati o njih. Pri-
povedovati pa celo... Komu in zakaj ? Ti zdravi in zagoreli obrazi se
približajo tujim stiskam le tedaj, če sami postanejo njihova žrtev...
Korak za korakom se mu je bližalo tudi spoznanje, da so imela vsa pretekla
dejanja in spoznanja smisel samo zanj, da so bila pravzaprav brez smisla.
Živel je v svetu, ki si ga je sam ustvaril, ustvaril zato, da bi se z njim
bojeval, da bi ga spreminjal. Ce ta svet ne bi bil le njegov, bi se moral
najti še kdo, ki bi se mu pridružil. Skočil bi bil za njim v reko in se
obenem z njim znašel na drugem bregu. Morda sta bila to Mož brez imena
in Dolgi Džon, stara znanca, ki sta se zanimala zanj in mu ob vsakem
srečanju pripovedovala nekaj, česar ni mogel razumeti. Mož brez imena
ga je vabil, naj se mu pridruži. Trdil je, da koplje grob sedanjosti in da
pri tem delu ni sam. Skliceval se je na tovariše in dopuščal možnost, da
bi se sporazumeli z Zoržem. Čakal ga je na bregu in ga ogrnil v svoj plašč,
zaupal mu je nekaj besed, ki jih je Dimitrij razumel, kot da ga hočejo
spodbujati. Napovedal je svoj obraz, potem pa ga je vzela noč.
Naposled se je Dimitrij zavedel, da bo slej ko prej moral urediti svoje
odnose z množico, ki je zborovala pod stolpom. Obrnil se je in zlahka našel
pot nazaj. Stolp se je namreč vzdigoval tako visoko nad mesto, da se nje-
govemu razgledovanju ni mogla umakniti nobena ulica. Toda zidovje, ki
je bilo od daleč videti tako mogočno, se od blizu ni razločevalo od drugih
stavb. Ulice, ki so ga obkrožale, so bile ozke. Nikjer v okolici se niso širile
701
v trg, na katerem bi lahko zborovale množice. To spoznanje pa Dimitrija
ni presenetilo, kljub dobri volji še vedno ni vedel, kaj bi spregovoril lju-
dem. Mikalo ga je, da bi jih vprašal po Možu brez imena ali po Dolgem
Džonu, toda za takšna pojasnila bi se mogel obrniti tudi k posameznikom,
ki so še vedno hodili mimo njega. Težava je bila le v tem, da mu beseda
ni šla z jezika. Zdelo se mu je popolnoma nemogoče, da bi kar nenadoma
začel nadlegovati tujce in jim zastavljati vprašanja, na katera niso pri-
pravljeni. Mož brez imena je poleg tega lahko še popolnoma neznan ...
Medtem so ga mimoidoči seveda še kar naprej pozdravljali ali mu kako
drugače izkazovali naklonjenost. Ta igra, ki se je ni nameraval udeleže-
vati, ga je vendar vzpodbudila k sklepu, da mora nemudoma še nekaj
storiti za svojo sedanjost. Odločil se je, da poišče reko, vendar le pod
pogojem, da ni preveč oddaljena. V stolp se je želel vrniti še pred mrakom.
Zdaj je bila neodložljiva tudi potreba, da se obrne k enemu od mimo-
idočih za pomoč. Izbral si je starca v črnem kaftanu in z navzgor zakriv-
ljenimi čevlji, s katerimi je enakomerno podrsaval po asfaltu, ne da bi
vzdigoval noge. Dimitrij mu je zastavil pot in ga pozdravil, kot je bil
v tem delu mesta običaj. Starec se je ustavil šele tedaj, ko mu je zastavil
vprašanje. Dvoje bistrih, prav nič starčevsko utrujenih očes je izpod niz-
kega trdega klobuka nekajkrat preletelo Dimitrijev obraz in se nazadnje
ustavilo na njegovi obleki.
—	Tudi ti iščeš reko? je vprašal nekoliko hreščeče. — Tamle, za prvim
vogalom so trije hiteli k njej, ne da bi vedeli, kje naj jo iščejo. Jaz je
nisem videl že od mladih nog. Bili so vaših let, morda le za spoznanje sta-
rejši. Dan za dnem jih srečujem, vsi iščejo. Povabil bi vas v stransko
ulico, če bi mi zaupali nekoliko več...
—	Mudi se mi, je Dimitrij nezaupljivo odbil ponudbo.
—	Blizu ste, mu je z obema očesoma hkrati pomežiknil starec. —
Prisluhnite skrivnim izvirom pod tlakom, odločite se za enega od njih,
pripeljal vas bo tja, kamor niste želeli.
—	In kaj bi na mojem mestu storili vi?
—	To isto ... Lahko pa še nekaj več. Tu v bližini poznam zanesljivega
človeka, ki je že marsikoga suhega prenesel čez reko. Moj nečak je,
Danko ...
—	To mi zadostuje, se je zahvalil Dimitrij. — Mene zanima nekaj
drugega. Naglo je zavil za vogal, nato pa stekel. Tekel je po ozki stranski
ulici, tlakovani z debelimi neobdelanimi kamni, in ves čas se mu je zdelo,
da se bo zdaj zdaj zgrudil. Zaradi pomanjkanja lastne teže je skoraj plaval
skozi prostor, vendar tudi to ni moglo preprečiti, da se ne bi bil zaletel
v mlajšega meščana, ki se je nepričakovano znašel pred njim. Dimitriju
se je zdelo še najbolj verjetno, da je sledil gruči otrok, ki se je bila tik pred
tem vreščć pripodila iz bližnje veže in izginila na sosednjem dvorišču. Ob
nenadnem srečanju sta se oba hkrati zdrznila in obstala. Dimitriju je bila
lastna zadrega nerazumljiva. Vendar se je hkrati z njo zavedel tudi svoje
nemoči. Strmel je v neznanca, in njegov pogled, čeprav je bil še skoraj
otrok, mu ni dopuščal, da bi bil sam nadaljeval pot.
—	Me boš ti peljal k reki? je vprašal.
702
—	K vodi? ga je popravil deček s čepico. Izrazite gube njegovega
obraza in nasmeh so izdajali zrelost, ki je bila v nasprotju z njegovo šibko
postavo.
Dimitrij je namesto odgovora zmignil z rameni in deček s čepico je
nadaljeval:
—	Moj stric, starejši človek, ki ste ga gotovo spoznali, saj hodi leto
in dan v črni suknji, je bil še do nedavnega vodnik. Tujce, kakor ste vi,
je vodil k reki. Podnevi seveda ne, pošiljali so mu jih samo ponoči. To so
bili ljudje, ki so hoteli na drugo stran. Ponoči, ko so straže spale, so se
plazili čez obzidje. Povem vam pa, da je bilo zelo nevarno. Kdor se je
priplazil mimo prvega in drugega bloka, se za gotovo ni mimo tretjega.
Tam so ga kaznovali, pa ne tako kot pričakujete vi, niso ga zavrnili, dovo-
lili so mu, da gre dalje, dobesedno dalje, tak je strokovni izraz. Dali so
mu celo pospešek s tremi odločnimi udarci po temenu, to je zadostovalo,
da se je zvalil v rečno strugo.
—	2e vem, se je skušal sprostiti Dimitrij, in zastavil je korak navzdol
po uličici. — Potem je splaval na nasprotni breg. Vendar se mi to ne zdi
kazen. Zgodilo se je ravno tisto, kar je želel sam.
—	Saj ni splaval, je odvrnil deček, ki je drobil dober meter za Di-
mitrijem. — Vode je komaj toliko, da se blešči v oči, pod njo pa samo
blato.
—	Voda je deroča, verjetno je pa res nekoliko kalna, se je uprl Di-
mitrij. — Sam sem jo že preplaval.
Deček je zdaj stekel predenj, se obrnil, da je hodil ritenski, in se mu
nasmihal v obraz.
—	Midva lahko postaneva še prijatelja, se je znašel Dimitrij. — Jaz
ne nameravam čez reko, še dolgo bom ostal tu. Zanima me samo, kam
teče. Na katerem bregu sva zdaj? Na levem, kajne?
—	Zakaj pa potem hočete k njej, če ne mislite čez?
—	Samo zaradi brega.
—	Saj ga nima, se je spet zasmejal deček in se zavrtel na petah. —
Okrogla je in sploh ni reka.
—	In nima mostu?
—	Nima. Jaz ga še nisem videl.
—	Zakaj me potem vodiš tja?
—	Sami ste tako želeli, pa tudi naročeno mi je bilo .. .
—	Kdo ti Je naročil?
—	Moj brat. Danko.
Dimitrij se Je za hip ustavil, zaprl oči in si podprl čelo s tremi prsti.
Neka misel se mu Je bila že skoraj porodila, zavedal se je njene pomemb-
nosti, izreči pa je ni mogel. Čutil je le bolečino in kljuvajoče udarce v
vratnih vretencih, ki so mu bolj in bolj hromili moč. Toda vedel je tudi,
da mora dalje in celo do konca, če Je tako določeno.
—	Tvoj brat zelo skrbi zame. Je rekel, ko se je spet prestopil.
—	Drugi strežniki tudi, ga Je popravil deček. — Name se lahko zane-
sete. Danes nisem v službi, pa vas vseeno spremljam. — Taka je moja
dolžnost, nič se ne hvalim z njo, vsakdo stori, kar more.
703
—	Zelo pametno govoriš, ga je pohvalil Dimitrij.
—	Saj si nisem sam izmislil, tako je zapisano v pravilniku. Tretji
člen, če se ne motim ...
—	Zdaj pa mi povej še nekaj drugega, nekaj, česar ni v pravilniku.
Zakaj si tako prijazen in uslužen? Nikoli me še nisi videl in najbrž me
nikoli več ne boš ...
—	Vaša obleka mi nalaga, da sem z vami kar najbolj obziren. Tak je
ukaz. Pomagati moramo vsem, ki prebivajo v Stolpu. Vsak od nas je že
bil v njem, če pomaga vam, pomaga sebi, vsi skupaj pa pomagamo pri
rojstvu novega sveta. Novi svet ni izmislek, tudi vi boste to kmalu
spoznali.
—	Kakšen svet? se je začudil Dimitrij. — Tudi jaz sem si prizadeval,
da bi sodeloval pri velikem dejanju, pri takšnem dejanju, ki ga niti pri-
hodnji rodovi ne bi mogli podcenjevati.
—	Jaz sem tisti rod, se je bolj z očmi kot z usti zasmejal deček. —
Ime mi je Srečko. Kljub svoji mladosti že sodelujem s Stolpom. Obetajo
mi še marsikaj.
—	Ti si v resnici bister, ga je pohvalil Dimitrij. — Morda si že slišal,
kako je mene zanesla pot v Stolp? Morda je brat pripovedoval med
kosilom ... Nekatere podrobnosti so mi ušle iz spomina.
—	Saj ne boste hudi, se je Srečko spet zavrtel na petah in se zaup-
ljivo zastrmel v Dimitrija. — Ne bi smel povedati, pa bom vseeno ...
Saj ne morete razumeti. Vi trpite hude bolečine, pa si sami ne morete
pomagati. Zato so vas poslali v Stolp, da bi se nekoliko opomogli. Po-
polnoma zdravi pa ne boste več. Noben specialist ne more zanesljivo ugo-
toviti, kdaj se je začela vaša tragedija. Izgorevali ste in izgorevali za
skupno stvar in niste niti slutili, kdaj ste prekoračili tisti usodni rob, ko
vas drugi niso mogli več razumeti. Iz navade so vam še pritrjevali, ne
pa tudi verjeli. V leta prihajate, pa si nočete priznati...
—	Nisem star, se je uprl Dimitrij, vendar ne preveč odločno. — Poln
sem še sil...
—	Sil že, toda kakšnih ... Pa tudi to ni odločujoče. Svojo prihodnost
si lahko zamišljamo le tako, da vse začnemo znova. Tak je načrt. Zato so
tudi nas klicali v Stolp in nas vzgajali. Tako so dosegli, da se vsi vklju-
čujemo v načrt našega načelnika. Vam se to najbrž ne bo več posrečilo.
Vaša preteklost je kakor kamen, ki vas vleče k tlom. Ce se boste z njim
znašli v vodi, za vas ni več rešitve.
■— In kje je ta prekleta reka? se je kakor iz omotice zdramil Dimitrij.
— Dosti govoriš, veliko preveč. Jaz te bom klical kar Velika usta ...
Sva sploh na pravi poti?
—	Do reke ni več daleč, je poskočil dečko. — Se prej pa morava skozi
ozka vrata. Tule, kar naprej ...
Dimitrij je vzdignil pogled. Na obledelem zidu brez oken je utripala
medla rdeča luč. Pod njo so bila ozka vrata brez kljuke. Dimitrij je brez
pomisleka potrkal nanje. Odprla so se neslišno in tako naglo, da se ni
utegnili niti začuditi. Zgrabila sfa ga dva para rok in ga potegnila v močno
razsvetljen prostor. V delcu sekunde, kolikor mu je ostalo časa za opa-
704
zovanje, je lahko ugotovil samo to, da je okoli njega več moških v plat-
nenih sivih oblekah in z zdravniškimi maskami na obrazu. Naslednji hip
mu je razgled zakrila tema. Z natanko premišljenimi gibi so ga namrc':
vrgli pod strop, in preden se je dotaknil tal, je že tičal v ozki vreči iz
jadrovine. Platno mu je prekrivalo tudi glavo, roke in noge pa so negibno
obtičale v nekakšnih zavojih. Ko se je znašel v vodoravni legi in se ga
trde roke niso več dotikale, se ni mogel znebiti vtisa, da leži na kupu
enakih vreč, kot je sam. To spoznanje ga ni potrlo. Čakal je nadaljnjih
(Se nadaljuje)
\a robu zemlje
Peter Božič
(Odlomek iz romana)
Ure so se vlekle kot čreva. Poskušal je prebirati časopis, ker do česa
drugega ni imel niti volje niti moči. Nje ni bilo. Bilo je že tako pozno, da
je bilo prav zagotovo, dà je nocoj ne bo. Prebiral je male oglase o izgub-
ljenih in zatečenih psih vseh pasem in barv in počutil se je kot pes, ki
je izgubil gospodarja in se poskuša nekam zateči. Toda kam? In tudi če
bi se imel kam, bi bržčas ne doživel tako lepe usode, da bi kdo zaradi
njega pošiljal male oglase, češ zatekel se je, izgubil se je, treba ga je
najti in vrniti. Takle oglas bi bil kar ljubek: pes sivorjave barve se je
zatekel na neko podstrešje in tam se vsako noč grize z nekim rdečelascem.
Grize in laja, toda bolj laja kot grize. Vse skupaj pa ni nič. In zato,
lastnik tega sivorjavega psa ... pridite ponj, z njim ni kaj početi, nihče
ne ve kaj bi počel z njim. Ni za dresuro, ni za čuvaja, laja pa, ne grize.
Prosimo, da se prejšnji lastnik oglasi v hiši tej in tej in tam ga bo dobil.
Mi ne moremo spati. Zadaviti pa ni lepo, kar tako zadaviti ubogo, zgub-
ljeno žival. Podpis: sostanovalci in rdečelasi neznanec, ki bi pred to ubogo
zgubljeno živaljo imel tudi rad mir. In spal ponoči nemoteno in zasluženo
spanje. Težko si je namreč kupiti prostost, pretežko, da bi ti jo dan na
dan objedala taka sivorjava zgubljena žival. Konec oglasa.
Vso noč so razbijali peki na dvorišču. Preklinjal jih je, čeprav je vsak
dan jedel njihov kruh. Dolžil jih je, da zaradi teh prekletih pekov na dvo-
rišču ne more spati ali pa se potopiti v misli. Potem se je domislil, da
je še vseeno bolje, če so na dvorišču peki, kot pa da bi se potapljal v misli.
Bolje, da so na dvorišču peki, kot pa njegove misli. Kruh je mogoče jesti.
2 Problemi
705
celo žvečiti ga je moči iz dolgega časa, če pa kar naprej prežvekuješ kake
misli, jih imaš kmalu poln želodec in ti gre na bruhanje. Iz želodca ne
gredo nikamor naprej, obležijo v njem kot pokvarjene palačinke in kar
naprej te silijo k bruhanju. Pozno ponoči je slišal rdečelasca, ki se je
vrnil med svoj omot odej. Tudi on ni prišel k njemu; bržkone se mu je
današnja zmaga za zdaj zdela dovolj. A tudi on si ga ni želel. Niti malo
si ga ni želel, čeprav je bila ta noč morivsko dolga in ti peki na dvorišču
glasni, kot da je ves svet njihov, kot da brez njihovega kruha ne more
nihče več živeti in bodo vsi pocrkali od gladu. Naposled je zaspal. Ko se
je zjutraj zgodaj prebudil, je bila soba manj svinjska, kot se mu je zdelo
prejšnji dan. Bila je sicer mizerna, toda svinjska ni bila. Hitro se je oblekel,
mraz, neskončen mraz, ki je bil v teh jutrih zmeraj v tej sobi, mu ni
dovolil, da bi vsaj še enkrat preletel vsa imena, ki jih je včeraj do brez-
umja našteval, kam bo šel vprašat za kakršno koli zaposlitev. Spomnil
se je, da bi bilo najbolje, ko bi bil »inkognito«; saj je bil na dokaj slabem
glasu, in kamorkoli bi prišel, bi se moral otepati z novimi, dodatnimi teža-
vami in s svojim imenom. Sklenil je, da bo šel najprej k igravcu. Igravče-
vemu samoljubju bo neverjetno godilo, ko ga bo prosil za pomoč, in že je
tu pol zagotovila za uspeh.
Ko je prišel k igravcu, je ta še prav tako nepremično buljil v steno
kakor takrat, ko je bil zadnjikrat pri njem. Ko da se sploh ni obrnil od
zidu. In podoba je bila, da se igravec le težko bota z resnico, ki jd je
pravzaprav sam odkril.
»No, prav, da si prišel. Stvari pričenjajo postajati resnica.«
»Kakšne stvari?« se je delal nevednega brezposelni.
»To, kar sem ti napovedoval, se počasi, postopoma, polagoma uresni-
čuje, kot je na tem svetu navada.«
Brezposelni je pogledal na nočno omarico, na njej so bile še zmeraj
iste plesnive marelice.
»Telefonirala mi je, da je bolna, da ne more sama k meni, ker je
bolna ...« Ponavljal je besede.. . »In predvsem utrujena. Skrbeti mora
za otroka, službo. Danes so taki zdravniki, da ti mora manjkati že pol
glave, če hočeš dobiti bolniško... je rekla ... In da je od vsega preutrujena
in da bo prišla šele v soboto. Prekleto, še telefonirati ji ne bi bilo treba.«
Igravec je postajal čedalje bolj iskren. Brezposelni se je čudil tej spre-
membi, potem pa se je spomnil življenja, natanko življenja, ki te tako
stisne, da spravljaš iz grla samo še posamezne besede in za vsako posa-
mezno besedo se trudiš, da bi bila res, da bi bila tisto, kar v resnici živiš
in misliš.
»Naslanjač se mi je začel izmikati. Ugotovila je preprosto, da je
pogodba le pogodba in da tako pogodbo lahko sklene s komerkoli. Pri
taki pogodbi pa kljub vsemu ostane še nekak izbor. In tudi to je nedvomno
ugotovila. Pogodba z nekom, katerega uspešnost v življenju ni tako tve-
gana, kot je taka pogodba z menoj, je vsekakor bolj varna. Ljudje potre-
bujejo solidne poslovne partnerje. Pri vseh poslih je solidnost najpomemb-
nejša čednost. Seveda ni več frklja, ki bi jo ganili taki oblački, kot je bilo
moje poudarjanje mojega vzvišenega umetniškega poklica, ki zahteva tako
706
in tako življenje. Kriv sem pravzaprav sam, ker sem se uštel, ko sem
sešteval ta račun. Jaz sem mislil na to, da je ginljiva in ganjena ob tem,
da sem jaz umetnik in igravec, ona pa je vsako mojo besedo in vsak moj
stavek sproti preračunala v denar. Nedvomno si je predstavljala moje
umetniško poslanstvo in najino poslovno zvezo v tem, da bom jaz opustil
,stare razvade', ljudje jih bodo skozi noč spregledali, vse spregledali, kar
sem počel dvajset let, in me zasipavali z vlogami; in na koncu bom dobil
angažma v centralnem gledališču, pri filmih, skratka, pulili se bodo zame
— od režiserjev do producentov, kar po vrsti. Predstavljala si je, da bom
kot otovorjen osel, ki bo v to gnezdo nosil suho zlato. S tem umetništvom
sem jo krmil takrat, ko sem šel prvikrat z njo spat, bila je frklja, in to
je bilo pred leti in leti. Na take limanice sem jih ujel kar precej, no, in
jaz sem mislil, da je še zmeraj »od takrat«, pa se je izkazalo, da ni »od
takrat«, temveč od danes. Zdaj pa ob moji odsotnosti vse skupaj prepe-
reva kot trhel les. Zdaj bi lahko bil genialen igravec, toda nikdar in nikoli
ne bo uresničljivo to, kar si predstavlja ona. Drugi so zasedli tisto, kar sem
jaz spustil iz rok. In kar enkrat spustiš iz rok, je za vselej izpuščeno.
Tega ni vedela, jaz sem to vedel, pa ji nisem povedal. Moral bi jo pre-
senetiti s tem takrat, ko sva napravila to življenjsko kupčijo. Zdaj ji je
ves položaj kristilno jasen; in iz tega napačnega računa, ki sva ga zakri-
vila oba skupaj, izpeljuje nov, napačen račun in sklep: fant se lahko
zapije, razen tega pa še ni nikamor prilezel, kamor bi pri svojih štiri-
desetih letih lahko, če bi imel kaj smisla za to plat življenja. Ta njen
računček je toliko napačen, ker se zapil ne bi, pravilen pa, ker sem kljub
vsem norostim, neumnostim, zaletavosti, domišljavosti itd. le tolikanj do-
zorel, da si tega niti ne želim, da mi taki uspehi v življenju ne pomenijo
več nič, no, nekaj že, ampak samo kot prtljaga, ne pa kot nekaj, kar bi
bilo za ta naš svet in za to življenje neogibno potrebno. Ona pa si misli,
da sem ostarel in da sem izgubil življenjsko moč in ambicije. Kakšna neum-
nost! Spoznal sem, da v tem pehanju ni nič dobrega niti slabega, prazno
je in jalovo. Človek živi drugod, ne pa na takih konjskih dirkah. Meni je
čisto dovolj, da ob večerih pri radijskem nokturnu zrecitiram tiste pesmice,
ki mi jih dajo recitirati, odigram kdaj pa kdaj kakega psia v kakem filmu,
najraje mi porivajo pijanske vloge, češ da sem v njih najbolj resničen,
tudi to je njihova zabloda, toda zaradi njihovih slaboumnosti si jaz ne
trapim glave.«
Igralec je utihnil. Brezposelni je bil podvojeno presenečen. Kako ljudje
v resničnih trenutkih pokažejo svoje resnično jedro in kaj znajo v resnici
ljudje biti, kadar odpade vsa nesnaga z njih! In kako slaboumno, krivično
in nečloveško je soditi ljudi, kadar jih ne poznamo dovolj, kadar z njimi
nismo preživeli skupaj vsaj enega njihovih odločilnih trenutkov v živ-
ljenju. Takrat pride vsa njihova resnica na dan.
»Najbolj zoprno pri vsej stvari je, da me dolži sama v sebi (o, prav
gotovo me), da sem ji tudi jaz vse pokvaril. Da bi brez mene lahko sama
kaj dosegla v življenju. Tega ji bržkone ne bo moči nikoli dopovedati.
Človek doseže nekaj v življenju sam in nihče mu tega ne more preprečiti.
Ali pa ne doseže, pa če ga ves svet in vsi skupaj rinejo naprej kot teleta
707
k jaslim. Se bolj neumno pa se mi zdi, saj doslej še nisem srečal ženske,
ki ne bi hotela ,nekaj doseči' v življenju. In če njej to ne uspe, potem mora
imeti takega moža, ki bo ,nekaj dosegel' v življenju, ali pa mora to kla-
vrno vlogo igrati otrok. Tak otrok je največji revež na tem svetu, toliko
da ga ne učijo plesati po vrvi, in, k vragu, če si mi bodo kdaj zacelile
noge, se moj otrok ne bo nikoli učil plesati po vrvi. Konec koncev je že
vseeno, če je moj ali pa če ni. Ne bo mu zasmradila življenja s temi osla-
rijami! Meni ga je vojna. In potem tole ,nekaj doseči v življenju'. Njemu
pa ga vojna ne bo, ker je ni in je tako hitro ne bo. Pa tudi takale zmešana
baba mu ne bo pokvarila tiste vsakdanje solate in krompirja, ki ga ima
pojesti na tem svetu. Zame je opravičilo: v vsakem oziru sem bil smrka-
vec, ona pa bi lahko bila zrela ženska po vsem tem, kar je preživela in
kolikor je stara.«
»Vidim, da si se z stvarmi, takimi kot so, spopadel z vseh strani in
da ti ni do nikakih oblačkov, zato ti bom še nekaj povedal,« je rekel
brezposelni. »Ce je že vse tako, kot mi pripoveduješ, kaže, da si je že
omislila kakšno novo poslovno stranko. Upam, da to sam veš, in da te
s tem nisem prizadejal.«
»Seveda me nisi. Kako me moreš prizadejati, ko pa si povedal samo
to, kar je nujna in logična posledica vsega, kar sem ti sam povedal. Saj
drugega ne more biti po vsem tem; drugačen razplet je sploh nemogoč.
Rad bi videl tistega norca, ki bi si predstavljal drugačen razplet. Toda,
ali si mi hotel povedati samo to?«
»Pravzaprav ne. Vedel sem, da si glede tega ne delaš nobenih praznih
upov, toda glede nečesa se le še slepiš. In rad bi te opozoril. ..«
»O čem si domišljam in na kaj bi me rad opozoril? Prosim samo, da
ne boš spet kaj modrega spleteničil, ko je stvar, vsa stvar tako preprosta.«
»Ne, nasprotno. Veš, nekaj je bilo prej vseeno še slepilo oziroma
iluzija. Govoril si o otroku in njegovi vzgoji. Ko si govoril o splošni in
priznani neumnosti, ki je neumnost in res prazno vedro, si v to vmešal
svojo intimno željo, na katero se še zmeraj obešaš in na kateri kljub vsemu
še visiš. Ali misliš, da sem krut, ko ti to govorim? Pravzaprav bi ti ne
smel. ..«
»Molči ! Vem, vem ... z vsemi stvarmi se na mah vendar ne moreš
sprijazniti... Ne, govori, govori, kaj vendar misliš? Bom vsaj vedel, kje
imam še plašnice na očeh.«
»Ce je tako, kot si mi povedal in kakor je v resnici podoba, se bosta
ločila. Toda povedati ti hočem, da bo ostal otrok neogibno njej.«
»Njej! je zmrmral igravec.
»Njej,« je odvrnil brezposelni in razmišljal, naj se igravec nikar ne
slepi, da mu bo ostal ta kos življenja. Otrok je res kos življenja; zmeraj
te preseneča s svojim novim in drugačnim življenjem. Ce si dovolj živ,
ostaneš ob takem kosu življenja živ in ne trhla veja. To je nejasno čutil
igravec. Nedvomno pa je nagonsko to vedela tudi njegova žena, saj je
živela ob otroku dolgo, skoroda samotarsko, toda samozavestno in živo
življenje. Otrok ji je bil garancijski list za ta svet, moški pa postranske
dogodivščine ali pa postranski načrti, ki se utegnejo uresničiti ali pa tudi
708
ne. Veliko škode ob tem bržčas ne čuti nobena ženska. Ce si je igravec-
domišljal, da bo ona sama zaradi lagodnosti prepustila otroka njemu, se
je motil. Ta ženska je s te plati že spoznala ta kos življenja in ga ne bo
izpustila iz svojih krempljev. »Sama se mu ne bo odrekla,« je rekel
igravcu.
»Ce vse skupaj dela iz lagodnosti zaradi nekakega umišljenega ne-
resničnega perja, potem ji tudi otrok ne more pomeniti drugega kot nad-
lego. Samo nadlego in odvečno prtljago, ki jo lahko meni naloži.«
»Motiš se. Ženska je ženska in ne spusti ničesar, kar je uplenila. Saj
veš tisto o pajku, celo samca požre zaradi zaroda. Sodišče ti pa otroka
tudi ne bo prisodilo. Glede tega si lahko brez slehernega upa.«
»Tak tudi sem. Moje neurejeno prejšnje življenje, diagnoza: alkoho-
lizem itd. To je jasno, toda zatrdno vem, da se ga bo hotela odkrižati,
zdaj ko si je našla drugega.«
»Zanesljivo vem, da se ga kljub vsemu ne bo hotela odkrižati. Lahko
stavim glavo.«
»Prekleto! Ze spet si nekaj izmodroval v svoji butici in že spet nekaj
predvidevaš, za kar je zelo malo možnosti, da se bo uresničilo. Sicer pa,
ni hudiča, kako daleč sva zašla, saj navsezadnje ni bilo doslej nič dru-
gega, kot da mi je telefonirala, češ da ne more vsak dan sem v bolnišnico
in da bo prišla šele v soboto. Nič drugega se za zdaj ni zgodilo.«
»To je res,« je rekel brezposelni. »Vse se je že zgodilo. Popolnoma vse
in do kraja točno si povedal, kaj vse se je zgodilo, razplete se pa seveda
lahko popolnoma drugače, kot sva sklepala midva. Lahko se tudi zgodi,
da ti bo v soboto padla vsa v solzah v objem, ti pol ure visela na prsih
in te dve uri spraševala, če si kaj hud nanjo, ker ni mogla, res ni mogla
priti. Tudi tako se lahko konča ... Toda zaradi vsega tega, kar si mi po-
vedal, vse tisto ni nič manj res in se je prav zanesljivo tako tudi zgodilo.
Najbolje je, da si pripravljen na vse. Nič te ne bo presenetilo. In še nekaj :
dandanašnje življenje poznaš vsaj toliko kot jaz, če ne bolj, in vedeti
moraš, da se take stvari zvečine tako razpletejo. Smolo imaš predvsem
zategadelj, ker nimaš spričevala, da si vsak dan hodil z očkom in mamico
na sprehod, da si slab red v šoli sproti popravil, ker te drugače niso pustili
smučat...; da si bil ves nemiren in drhteč, ko te je očka prvič obiskal
v Ljubljani kot bruca, in da si se prvikrat napil na brucovanju in ti je
gospodinja dva dni nosila v posteljo obarico in kamilice, ker si bil tako
hudo bolan. In tudi ta otrok ima snrfolo. Ti bi ga tako vzgajal, da mu pri
petih letih pred uglednimi gosti ne bi bilo treba igrati na klavir in po-
vedati vse francoske pesmice, ki jih že zna, ampak bi prišel vsak drugi
dan domov z razbito butico, vsak teden enkrat pa bi moral plačati šipo,
ker jo je razbil s fračo.
Te izkaznice nimaš, na nosu se ti pozna! To se ti ni nikoli dogajalo,
prej bi dobil ponarejeno potrdilo, da si univerzitetni profesor, zdravnik
uglednega inozemskega zdravstvenega zavoda ali pa spoštovan znanstvenik
na jedrskem inštitutu. Kaj hočeš, zanikrn potcpenec si in naše najmlajše
vendar ne bomo prepuščali zanikrnim potepencem, da bi jih vzgajali. V
takemle varstvu bi se ne naučili ne francoščine ne igranja na klavir in
709
niti lepega vedenja, kaj šele tega (kar je neogibno), kdaj, zakaj in kako
se je treba prikloniti do pasu in pred kom.«
»Zdaj pa ti pleteničiš. Tega pri tebi nisem bil vajen. Zmeraj si imel
kako kar se da dostojanstveno globokoumno razlago, opravičljivo in sko-
roda vzgojno. To me je pri tebi zmeraj presenečilo in, če že hočeš, vlilo
tudi nekaj spoštovanja. Zdaj pa tak strup. Kot da sva zamenjala vlogi.«
»Saj sva ju. Brez službe sem.«
»Vem. In to že dolgo. Mislil sem, da si se že privadil na to.«
»Kako se je moči na to privaditi?«
»Nekateri najdejo sto razlogov. V resnici pa je navsezadnje to le
njihova lastna volja. To vem iz lastne izkušnje.«
»Jaz tudi,« je odgovoril brezposelni. »To je bilo takrat. Zdaj so se
stvari temeljito spremenile. Ce je človek odgovoren samo zase, je vseeno.«
»Za koga pa si še odgovoren? Za' nikogar. Ali morda za tisto tvojo
sestro? Nikdar je nisem cenil. Sama bo znala poskrbeti, zase. Toliko,
kolikor potrebuješ ti, ki si že vse življenje vajen stradati in živeti po takih
podstrešnih brlogih, pa tudi zaslužiš s svojim delom, ne da bi šel v službo.«
»Rad jo imam.«
»Kakšna neumnosti. Pomembno je pri tem samo še, če te ima ona
rada in če te ima, potem so ti ni treba beliti glave. Ona, zase, ti zase...«
»Zeli si otrok, družino ...«
»Zdaj smo pa tam. Ze zdaj ne moreš vzdrževati kolesa kot je treba,
kaj bi z otroci!«
»Toda ti imaš otroka; govoriš proti sebi.«
»Butec! Ponesrečilo se mi je. Prav mi je prišlo to le toliko, kolikor
se je zdaj, tako sem mislili do poloma svojih udov, prilepila name. Pa
tudi to ne zadostuje, saj vidiš. Sicer pa je tako ali tako nad vsem tem
velik vprašaj.«
»In vendar bi ga tudi po morebitni razporoki rad obdržal.«
»Ze spet ne razumeš. Z nečem se moram vendar privezati na to
zemljo. Poklic mi nič ne pomeni. Ženske še manj; to so stvari, ki so mimo.
Vsega tega je zvrhana kupa. Vse to je šlo po zlu. Od vsega je ostal en
sam velik nič. Le toliko sem boljši, kot sem bil, da se vežem preprosto
na dolžnost. Ne bi rad še koga spravil tako na psa, kakor sem sebe ali
kakor so mene. To je vse. To ni življenje, ampak je gola in prazna dolž-
nost; in ker več ne zmorem, moram uporabiti pač ta nadomestek. Tega
se dobro zavedam, ampak meni kaj drugega ni mogoče... in mislim, da
od mene ni moči zahtevati kaj več. Vse je razprodano in prodajalna je
prazna. Nikakršne iluzije si ne želim in je ne maram. Na zemlji se ne
dogajajo čudeži, Kristus in gobavci in Lazar, vse to je pomrlo. In če mi
ostane otrok, se vendar na čuden način zvežem s to zemljo, ker nekako
vendarle moram živeti. Zakaj, tega se niti ne sprašujem več. Tisti, ki si
je prvikrat postavil to vprašanje »zakaj«, je norec. Tukaj ni ne vprašanja
ne odgovora. Ali se ubiješ ali te ubijejo ali pa živiš... Zate je drugače.
Se vedno ti je ostalo nekaj več, ni se ti treba pehati v tem praznem okviru
dolžnosti, nalog in kaj jaz vem, kateri so še ti pojmi, ki so za take iz-
praznjene lupine, kot sem jaz, nujno zlo in v tvojih očeh laž, v mojih pa
710
edina in poslednja nujnost pa resnica. Tako je to, moj dragi brezposelni,
in zato mislim, da se ti ni treba ukvarjati s takimi dolžnostmi in nalogami,
kot je služba in podobno. V tebi je še nekaj žerjavice, še zmeraj dovolj
za kak majhen kres, če priložiš vsaj malo trsk. V meni je samo še pepel,
kot bi kdo še pepel polil z vodo, da se po naklučju ne bi kje vnel. Ne
gre torej na računček; kdor to misli, mi dela krivico, zakaj to, da moram
živeti, ni nikakršen račun. To je nujnost, ki je kdo drug, ki te nujnosti
ne pozna, ne bo nikoli doumel. To je vse.«
Brezposelni je molčal.
»Zakaj molčiš? Si presenečen.«
»Bil sem že nekoliko prej. Mislil sem, da boš do kraja ciničen go-
bezdač. Tudi v takem položaju, kot si zdaj, nič boljši, temveč slabši.«
»Gobezdal sem zato, ker sem bil prepričan, da me nihče ne bo razu-
mel. Ljudje razumejo vendarle zmeraj in vedno samo sebe in samo po
svojem lastnem okusu sodijo druge. In še nekaj: saj še nisem vedel do
teh zadnjih dni, kako je z menoj in kje sem. Še sam nisem vedel, dokler
ni bilo teh možnosti, ki me bržkone čakajo . .. Ko sem začel hlastati in
grebsti za rešitvijo, se mi je vse to odgrnilo, kot se razgrnejo karte. Hudo
bo le, če mi že spet ne bo ostalo popolnoma nič... Hudo zaradi tega, ker
ne bo niti najmanjšega vzroka, da se ne bi zapil do zadnjega vlakenca,
zapil, zakvartal, skurbal s plesnivimi in enako razpadlimi ženskami, kot
sem sam.«
»Kaj pa dolžnost do samega sebe? Ce že govoriš o dolžnosti, če je
to že tisti prazen nadomestek, ga vendarle lahko tudi zase obdržiš.«
»2e spet vprašanje, ki ga lahko postavi nekdo, ki tega ni doživel. Ki
te, poslednje nujnosti ne doživlja. Vprašam te samo, kako je možna dolž-
nost do samega sebe . .. Kje pa si že videl norca, ki bi lahko razpredel
to klobko niti znotraj samega sebe ... kam pa naj tako nit pritrdim?
Na oblake? Na sina jo lahko, na žene jo lahko, na poklic, če mi kaj po-
meni, tudi lahko. Ce pa vsega tega ni, no, kam naj privežem to prekleto
nit? Glej, tega ne morejo niti ljudje, ki verjamejo v boga. V tistem hipu,
ko se jim kaj takega pripeti, nehajo verjeti vanj. Seveda, saj mu ne mo-
rejo privezati te niti na palec ali pa na nos! Zemlja pa je pusta in prazna.«
»Preveč si zaključil vse skupaj. Vsa vrata si zaprl.«
»Kakšna vrata vendar! Nič nisem zaprl. Toda ... saj sem rekel. Hudo
bo. Lahko se zgodi seveda vse drugače. Lahko pride do vsega tega, kot
sva oba prej sklepala. In če pride, se seveda lahko pokaže tudi nekaj
novega, česar nisva predvidevala ne jaz, ne ti. Lahko je na tej zemlji le
še kakšna stvar, kakšna živa stvar, kamor lahko pripnem to nit, to storim
seveda lahko samo potem, če nisem toliko upepljen, kakor se mi zdi.
Toda če tega »lahko«, te nove možnosti ne bo, se bo neizpodbitno zgodilo
samo tole: vrnil se bom nazaj v svet in čas, ko sem v manj zaznavni obliki
delal vse tisto, kar sem sovražil. Ali naj ponavljam: posiljeval, ubijal,
obešal..., po vojni vse isto, toda v manj zaznatni obliki: vsak dan vse
proti svojemu prepričanju ... pa to je preohlapna beseda . .. proti svoji
nujnosti. Vsak trenutek storiš tisto, kar delaš proti svoji volji... Ce tega
vsak trenutek ne zaliješ z žganjem, zblazniš. Mislim, da tukaj ni treba
711
nobene druge razlage več. Svet postane razklan ... poenostavljen ... samo
dve polovici so ga. Živiš v resnici samo eno ideologijo, ne življenja ...
Vsi ideologi, ki poenostavljajo ta svet, ne zblaznijo in se ne zapijejo, ker
v resnici živijo popolnoma drugače, kot oznanjajo, kot to vsiljujejo dru-
gim. Zato je v resnici taka stvar v najbolj idealnem primeru samo
sredstvo za vzdrževanje reda, ki ga je treba sproti grizti in rušiti, v naj-
slabšem primeru pa za oblast in za ohranitev kakršnih koli in na kakršen
koli način priborjenih privilegijev. Kadar sem se norčeval iz tebe, ker
si spreminjal oziroma hotel spreminjati dnevni vozni red, sem se zato,
ker je bilo preveč te poenostavljene ideologije... In kadar si se hotel
po njej ravnati, si bil podoben bebčku, ker si mislil resno, ker se nisi
tolkel za pridobitev ali pa ohranjanje privilegijev in oblasti. Zato sem se
ti posmehoval. Kadar pa si grizel in razbijal takoimenovani red, se ti
nisem smejal. Toda zmeraj si se mi zdel nekoliko prezelen za to. Molčiš?
Ali sem te užalil, ker sem ti povedal resnico. Precej resnic si mi povedal,
pa sem jih še kar dobro prebavil.«
»Govoriš, kot bi govoril rdečelasec. Ali je mogoče, da vsi bolje vidite
stvari kot jaz sam.«
»Rdečelasca ne poznam,« je rekel igravec. »Res pa je, da sem lahko
bolje pregledal vso to stvar kot ti sam. In če te bo kdo kdaj za kaj dolžil
pri tem, te bo lahko samo, da si prezelen in zato poenostavljaš, da si brez,
naprimer, takih izkušenj, kot jih imam jaz, ali pa ti gre za oblast. Prvo
te ponižuje, čeprav je res, drugo pa je neresnično, ker tisti, ki te bo dolžil
drugega, ne bo mogel videti in gledati drugače kot iz samega sebe ven.«
»Rdečelasec je moj sosed, ničesar ne veš o njem in stavim, da se
nikoli nista videla, kaj še, da bi kdaj govorila o meni. Potemtakem je le
nekaj resnice v tem. V nečem se vajini sodbi le ujemata. Norčuje se iz
mene in me imenuje otročaja.«
»Jaz se ne norčujem, niti te nimam za otročaja,« je odgovoril igravec.
»Vendar bi ti rad nekaj povedal, kar iz mojih ust še nisi slišal. Pravzaprav
si že, takrat v tistem zavodu ... toda ne vsega do kraja. Nimam te za
otročaja, toda če bi se mi zdelo vredno na tem svetu ubadati se z takimi
stvarmi, kot se zdi tebi vredno, bi bil tvoj največji nasprotnik. Iz tega
sveta si kljub vsemu napravil ali pa hočeš napraviti nekaj smiselnega.
V svoji osnovi ga živiš kot takega. To je pa največja laž in vrh vsega še
packarija. Packarija zato, ker si ga poenostavil. Napravil si ga za svojega
konja in zdaj ga jahaš ter misliš, da ga odrešuješ. Svet je nesmiselna
gmota stvari in vsak človek išče v njem svoje možnosti. Svet je absurden
in na vsakem koraku ti sproti to dokazuje; v tistem trenutku pa, ko ga
napraviš smiselnega, si ga odrešil za vse in vse si stlačil v majhno plin-
sko celico, kjer morajo dihati, dokler pač zmorejo, plin, potem pa pocrkajo
drug vrh drugega. Tako kot v tistih plinskih celicah v taboriščih.
Postaviš se za vrhovnega razsodnika pa kolješ levo in desno, ko ljudi
ropaš njihovih možnosti, dokler ne ostaneš sam s svojo idejo, pod seboj
pa imaš v voz vprežene hlapce in s svojim bičem pokaš v imenu zgodovine
in na primer »nove Evrope^<. Potem pa ti ostanejo na svetu take spake,
kot sem jaz, namesto ljudi. Vidiš, to je tisto, kar sovražim do onemoglosti,
712
pa ne moremo početi drugega, kot ravno to, če se vrnem nazaj, če mi ne
ostane koščka zemlje več, če zgine to, kar sem si uredil kot prazno dolž-
nost, naprimer z ženo ali pa s svojim otrokom. In če fant ne bo pobijal
šip s fračo in bo namesto tega igral klavir, bo prav taka pohaba, kot sem
jaz. Svet je nič, če hočeš živeti na njem, če kdorkoli hoče na njem živeti,
ne pa nekaj, kar je treba sproti urejati, ali pa kar je od vekomaj urejeno.
Fant bo s petimi leti igral klavir pri uglednih gostih in zastrupljen bo
z bontonom, potem se bo vse to nadaljevalo, dokler ne bo v imenu nove
pravičnosti že spet po svojem čutu spoštovanja do domovine in avtoritet
zaradi dobre vzgoje služil vojake pa obešal ljudi.
In če ga po naključju ne bodo obesili ali pa razsekali na drobne kose,
se bo razklal sam, sam proti sebi, in ker bo dobro vzgojen, ne bo pil,
ne bo pijanec kot jaz, ampak bo zblaznel. In če bo tvoja ljubica živa, tvoja
samaritanka, ki bo takrat že gospa pri šestdesetih letih in jo bodo že
obiskovali tvoji ali pa otroci koga drugega, bo lahko opravljala nad njim
svoj samaritanski posel, ko bo že za vekomaj zgubljen.
Vidiš, takole gledam včasih v teh večerih, ki bi bili prijetni kakemu
rekonvalescentu. Bela soba, ta preljuba belina, bel strop, prijeten mrak ...
in prijeten čas za prijetna studiozna razmišljanja. Seveda počitek za vsa-
kogar, ki ureja svoj dnevni življenjski račun. Te večere drugače doživ-
ljam . .. gledam te marelice, svojo ženo, kjer sva brez najmanjše senti-
mentalnosti prevarala drug drugega... Kot prevaro sem čutil to prvi hip
in prve dni... Potem pa sem žal moral ugotoviti, da ni bila prevara...
Oba sva se poskušala dokopati vsaj do tega, da bi naprej ohranjevala tisto
berglo v življenju, v tem slepem in neprehodnem svetu samega niča,
dolžnost. Ko sem uvidel, da bi se boril za svojega sina iz dveh vzrokov,
in sicer iz obeh, ki sem ti ju že povedal: da ostanem kljub vsemu na tem
svetu in da imam nekakšno zvezo pa da sin ne bi bili pohabljen tako, kot
sem jaz, to se pravi, da bi mu preostala na koncu samo še taka prazna nit,
sem ugotovil tudi, da moja žena enostavno ne zmore drugega, kot da to
kvečjemu izboljša, in če je prepričana o tem, da to lahko stori s kom
drugim, ko z menoj ne more... Prav... Nimam moči, da bi to kako spre-
menil, čeprav sem še enkrat izdan in čeprav si drugega ne morem, kot
da jo bom zaradi tega zasovražil. Vsaj nekaj časa, toda zaradi sina se
bova tolkla do zadnje kaplje krvi. Poskusil bom vse, da bi uspel... Od
največje umazanije do največje podlosti. Od prve možne pa do zadnje
možne intrige ...«
»Torej ... namen posvečuje sredstva ..
»Ne, butec ... Živeti hočem.«
»Raje boš podel in umazan sam pred s seboj, samo da bi uspel, kot
pa da bi poskusil tisto možnost, o kateri si prej govoril. Raje, kot da bi
poskusil ostati sam kot nič, na tem svetu niča, in potem kaj iz tega na-
rediti. Poskusiti znova in znova še eno možnost. Poskusiti do kraja, če
je še kakšna.«
»Več možnosti imam tako, kot če ne poizkusim. Ce poizkusim z njo
na primer lepo ravnati, ko me je v resnici grdo izdala, ko bo v istem hipu,
ko me bo oropala do kraja (svoje prisotnosti in še sina povrhu), dvakrat
713
bogatejša, jaz pa opustošen in tej opustošeni zemlji enak ... sem samo
popoln bebec, ki se enostavno podcenjuje in žrtvuje. Nisem kristjan, v
resnici si ti kristjan. Ali si bil že kdaj v službi?«
»Se nikoli.«
»No, vidiš. Jaz pa sem bil in tam je nekoliko drugače, kot si pred-
stavljajo tvoji možgani.«
»Nisem kristjan in žrtev sovražim enako kot ti. Saj si vendar sam
nekaj odkril, kar razblinja sleherno iluzijo, da bi bilo tvoje dejanje, če
bi kljub vsemu ostalo čisto, vse kaj drugega kot žrtev.
»Kaj neki takega pa sem odkril?« je vprašal igravec.
»Da te v resnici tudi v tem primeru ne bi prevarala. Tudi, če bi si
zate dobila boljše nadomestilo in tudi, ko bi ti odpeljal sina. In sam si
mi povedal tisto možnost brez goljufije, ki naposled le še ostane. Ostane
možnost možnosti. Tako pa ji zapreš vrata, osiromašiš sebe in svet za
nov kos življenje ...«
»Ali pa smrti,« je pribil igravec...
»Smrt je pač nekaj, kar sodi v življenje.«
»Smrt je popoln in zadnji nič.«
»Smrt je konec, samo konec tvojega življenja ...«
»Da ... in tako dalje ... moje kože... nehajva s tem ... no samo še
to. Ali mi boš potem ti posodil drugo ...«
»Prav imaš, nehajva s tem ... to je samo še miselna telovadba .. .
Rajši bom šel... Navsezadnje se zmeraj vse skupaj konča pri telovadbi.«
»Ne... počakaj še malo, morebiti ti bo kaj koristilo ... Praviš, da
še nisi bil v službi... Zato pa tudi tako govoriš. Nihče bi ne mogel tam
živeti tako, kot govoriš ti... ali bi pa postal tak norec, kot je ta bolni-
čar .. . Saj si ga prej slišal.«
»Slišal, toda še zdaj nisem prepričan v to, kar si mi povedal, namreč,
da ni pri pravi. Mene je sovražil tam v zavodu in mi je hotel škodovati,
ker je bil prepričan, da sem packa. Toda sam sem spregledal vzrok nje-
govega obnašanja, in kar sem dognal sam, je tudi dokazal s svojim po-
slednjim dejanjem v tistem zavodu. Prepričan sem, da se tako vede samo
v tvoji sobi. Težko te gleda takega, kot si... kakršnega te pač vidi...
In na koncu ... zakaj bi taki podobi, kot jo ima o tebi, odpuščal z lažnim
človekoljubljem? Zanj si samo truplo, ki mu je zmeraj in povsod navse-
zadnje le treba naravnati zadnjico, da ne serje na rjuho, temveč v kahlo.
V resnici lahko svoja dejanja precenjuje, vendar je podoba, ki jo ima o
tebi, in to, kar živi sam, res podcenjevanje.«
»Prav... če bi bilo tako ... vendar ni. Mož je v resnici na pol nor in
to naposled res ni nikakršna možnost. Ti seveda tega ne moreš presoditi,
ker niti tri mesece nisi bil v službi. Jaz sem bil in prav včeraj so me iz
mojega podjetja prišli obiskat. Bilo je zelo ljubeznivo, vendar pa so mi
dali vedeti, da sem pravzaprav velika zguba za podjetje. Komaj tri mesece
službe pa vsaj šest mesecev bolniške, razen tega pa še moja preteklost,
ki seveda ni nikakršno jamstvo, da se bom kaj spremenil. Kako naj potem
ne bom obseden od svoje preteklosti, da ti jo tvezim, in tudi svojemu
sinu ne prisojam drugega, kar sem skusil v minulosti jaz, ko je na vsakem
714
koraku na vrsti le preteklost, pa naj bo le-ta sredstvo za privilegij in
samousmiljehje ali pa za pogrebce, da koga, ki je še živ in ima še vse
možnosti, da bi živel, pokopljejo. To, včeraj je bil seveda samo še dodatek,
da je vsak napor jalov, če se nisi odločil za to, da boš stvari urejal tako,
kot sem jih sklenil jaz. Pa pustimo to! To je dovolj hudo in je samo še
dodatek k temu, da je svet nič in človek na tem svetu prav tako ... Razen
tega, kolikor je zmožen stvari urejati s čim manj tveganja, če mu to le
uspe, in zato je seveda dovolj sredstev...
Po zvezah sem dobil službo ne zaradi tega, ker bi znal tisto delo
opravljati bolj kot kdo drug. Seveda se je že takrat vmes postavila pre-
teklost.«
»To je res zoprn dodatek k vsemu,« je odgovoril brezposelni. »Bolje,
da ti že zdaj priznam, ker mi bo sicer pozneje še bolj neprijetno. Zaradi
tega sem prišel pravzaprav k tebi... Ne dobim službe... in ti mi lahko
pomagaš...«
»Tako, ha ... ha .. . ha ...« Igravec se je dolgo, toda upravičeno sme-
jal. »Pred istim problemom si kot jaz pred štirimi meseci. Iz nekega be-
dastega ponosa in da bi sam sebi in ženi dokazal, da zmorem sam, vsaj
en mesec nisem iskal sorodstvenih vezi... Toda zaman ... no prav...
pustiva to za pozneje... da ti ne bo neprijetno, bom to pozneje sam
načel. 2e zdaj pa ti obljubim, da bom storil vse, kar morem, preprosto
zato, ker me nič ne stane. Odkrito govorim, ko bi me kaj stalo, ne bi
poskusil. Je prav?«
»Sem v takem položaju, da mi mora biti prav.«
»No, samemu sebi sem požrl besedo, ker jo je bilo bolje požreti, kot
pa še naprej ostati brez službe. Sprva sem poskušal to skriti pred ženo,
ker sem mislil, da bom zaradi tega manj spoštovan, toda do kraja sem bil
presenečen, ne zaradi nje, ampak zaradi svoje naivnosti. Se bolj me je
spoštovala, ker imam take sorodnike. Ali vidiš, kakšen bedak sem bil,
vsaj v tem primeru. Bil sem ti nekoliko podoben in priznam, da sem
tako ravnal, ker sem mislil, da imaš navsezadnje le ti prav. Tebe je imela
tista medicinska sestra rada in ne mene. In v glavo sem si vtepel, da
zaradi tvojega življenja in zaradi tvojih nazorov... Ce je to res, potem
bo veljalo vsaj za ženske... za take primere. Razen tega pa sem se tudi
prijetno počutil in, kar sem ti že rekel, navdal me je ponos. Počutil sem
se v njem kot v puhku. Potem sta mi ta puhek in ta izkušnja, ki sem ju
videl pri tebi, zadi-gnila vrat. Ko sem bil skoraj brez zraka, sem se odločil
in stopil, kamor je bilo treba. V hipu je bilo vse urejeno. Nekaj časa sem
to skrival, pa sem se zagovoril... in rezultat je bil pri ženi, kar sem ti
tudi že rekel, zame takrat porazen, kar v glavo mi ni šlo, ker me zaradi
tega ni prezirala, ampak še celo pridala eno sposobnost več, ko sem bil
pa nekaj časa v službi, sem to dobro razumel in sam začel ceniti take
sposobnosti.
2e takrat, ko sem se znašel tam, sem takoj čez nekaj dni občutil, da
je nekaj narobe. Pi-av hitro sem od nekoga, zvedel tudi, da je bil na to
mesto določen nekdo drug, ki bi ga dobil, kot povišek in napredovanje,
ko bi mu moj prihod ne zamešal štren. Podrobnosti tukaj nimajo smisla.
715
Lahko mi samo verjameš ali pa ne. Saj vidiš, da nimam nikakega na-
mena karkoli predrugačiti, kot je bilo. Ko so z več strani začela padati
polenca, sem se jih poskušal obraniti z avtoriteto. Zamišljal sem si, da
to vsepovsod zaleže. Vsaj v začetku sem z vsemi hotel ohraniti dobre in
znosne stike, in namignil sem, da imam tam zaslombo, ki mi je seveda
tudi pomagala dobiti to mesto, in da to ni bilo nikakršen privilegij, ker
imam strokovno izobrazbo in mi je bila s tem samo popravljena storjena
krivica ... Toda, prijatelj, tudi tokrat sem se uštel, bolj vestno sem delal,
bolj sem zadovoljeval vse zahteve, huje je bilo. Razlaga je sila enostavna.
Tisti človek, ki sem mu nehote spodjedel mesto, je seveda imel močne
zaveznike, ker drugače ne bi sploh računal na napredovanje. In bolj sem
bil vesten pri svojem delu, manj možnosti so videli, da bodo našli kak
realen razlog, da bi se me znebili, zato so si izmišljali take intrige, da
bi te bolela glava ... In kaj mi je preostalo drugega, kot da se poglobin
v to igro. In ko sem se poglobil, sem uvidel tole: tista avtoriteta, na katero
sem računal seveda ni zalegla. To pa zato, ker je imel moj nasprotnik
prav tako »strica« kot jaz. Torej se je bilo treba boriti na »terenu«, ker
se »strici« zaradi svojih »nečakov« ne bodo. V tem primeru pa bi bil
seveda zgubljen. Torej... poglobil sem se še bolj in začel igrati na kon-
kretnem terenu — pri tem pa sem moral seveda paziti, da ne bom za-
nemarjal službe, kar je seveda nemogoče, da bi je ne, ker sem moral
predvsem igrati to igro ... torej sem moral svoje zanemarjanje službe
spretno prikriti. In spretno sem to prikival, iskal zaveznike, dobil premoč,
in ko je le prišlo na dan, da sem zanemaril te in te službene dolžnosti...
saj tega večno ni mogoče prikrivati, sem bil že toliko močnejši, da me to
ni moglo spodnesti. Najbolj piškav razlog, češ da sem sicer strokovno
zelo podkovan, da pa specifičnost mojega novega mesta seveda nujno
zahteva spodrsljaje, je zadostoval, da sem odnesel zmago. Ce bi to tudi
bilo res, bi ne zaleglo nič, ko ne bi intrigiral na levo in desno, preprosto,
ko bi se ne branil z enakim orožjem... in še rezultat: »stric« je bil za-
dovoljen, ker sem se obnesel, in če sva že pri tvojem primeru... lahko
poizkusim, ker tudi, če se boš spotaknil, ne bom nič tvegal... to pa zato,
ker mislim, da je moja stvar v tem podjetju že izgubljena, vendar bom
zlahka dokazal »stricu«, da je brez moje krivde, ker je šlo prej po olju,
seveda, če se mi bo to sploh zahotelo. To je odvisno od vseh tistih stvari,
o katerih sva prej govorila ...«
»Zakaj vendar zgubljena?«
»Ker me že po treh mesecih ni bilo več tam. In prav včerajšnji obisk
mi dokazuje, da so se stvari -temeljito poslabšale, pa nisem tukaj dlje
kot dva tedna.«
Brezposelni je dolgo molčal. Bilo ga je celo sram, ker je omenil igravcu
tisto možnost, kako bi mu ta pomagal do službe ... Cez čas je občutil ta
sram kot moralno sprenevedanje. Vendar je za vsako ceno hotel ohraniti
občutek sramu. Ohraniti predvsem zaradi tega, ker se je ustrašil neogib-
nosti istega položaja in svoje nemoči, da bi vso stvar le kako drugače
razrešil. Se vedno mu je v kosteh tičal strah, da bi bil igravcu v čemerkoli
podoben. Potem se je spomnil, da s tem brani samo svoj namišljeni več-
716
vredni položaj. Sklenil je, da bo igravčevo privolitev sprejel..., konec
koncev naj bo, kar že hoče, tu je toliko nerazrešljivih vozlov, ki jih ni-
kakor ne more rešiti drugače kot tako. Prejšnji dan je razmišljal o tem,
da s tem oškoduje vsakogar, ki nima možnosti, da bi iskal službo brez
zvez, potem se jo spomnil, da so vsi ljudje iz Adama in Eve in da tu
nedvomno ni nikogar, ki bi tega ne počel. Igravec je prav tako neusmi-
ljeno kot on zadel v isto pregrajo in to seveda ni nobeno naključje. Kar
ga je strašilo bolj, je bilo izkušnja, ki mu jo je igravec dokaj razvidno in
jasno narisal. Ona tega ni storila, vsaj doslej ne... Morda ima drugačen
položaj, morda je v tem le to, ker pač doslej še nikoli ni bila v zavodu
za iztirjence drugače kot uslužbenke. Takrat je svoje mesto doživ-
ljala popolnoma z druge plati... s plati, ali je smiselno ali ne. Tukaj je
seveda velik razloček. Igravec je to doživljal zgolj s praktične plati, ali
mu bo uspelo ohraniti službo ali ne. Čeprav so bile stvari same na sebi
bržčas podobne. In on sam je to svojo službo prav tako doživljal samo
s praktične strani... ali mu bo uspelo dobiti službo ali ne. Ce bo smiselna
ali ne, mu je bilo vseeno, zato tudi ni imel bogve kako globokih pomisle-
kov, da bi se do nje dokopal z igravčevim posredovanjem. Razloček je
bil v tem, da mu je služba pomenila le gmotno podporo, ker ob svojem
delu, v katerem je živel, ni mogel živeti. Vsaj tako ne, kot je mislil,
da mora.
»Obljubil sem ti, vendar mislim isto kot prej. Nobenega smisla nima
in čisto brez potrebe je, da bi se s tem ukvarjal. Nisi tako pasje zavožena
duša kot jaz, da bi imel bergle... in potem ti seveda ni treba skrbeti za
take neumnosti, kot je družina, otrok itd.... kot moram jaz, oziroma kot
sem moral, če sem se hotel obdržati nad vodo. Ce ona to hoče, prav, naj
si to omisli, vendar na svoje stroške. Ona bo imela svoj dom in svoje
gnezdo in svojega petelina kot vsaka samica, ti pa svoje delo brez takih
oslarij, kot je služba. To je preprost račun in pravim ti, da je edino
pravilen.«
»Prav, toda pozabil si najbolj praktično plat te zadeve... saj menda
veš, da mi posoja denar... in to bo treba ...-«
»Kaj pa si že spet izmišljaš, posoja ... daje je pravo ime ... in če te
to tako strahotno moti, opravljaj svoj posel tako, da bo manj spotakljiv,
ali pa več delaj. To je vse.«
»To je, žal, nemogoče in samo take vrste nasvet, ki mi res nič ne
koristi. Veš, približno tak je kakršni so bili moji tebi, ko si ležal zastrup-
ljen v tistem zavodu. In še pozneje, ko sem te prej preziral, kot pa karkoli
razumel.«
»Ne preziram te. Ce si ti meni delal krivico, je jaz tebi ne bom, če-
prav me ima, da bi se ti le rogai, vsaj malo. Vse možnosti pred seboj,
v sebi pa ti zganja zeleno, nezrelo ideologijo. Tepci ga ne razumejo in se
bojijo, da jim streže po oblasti.«
»Niso tepci in bržkone se niti malo ne bojijo, da jim strežem po
oblasti. Čuvarji reda so, ki ni zmeraj in povsod najbolj ustrezen in je
mnogokrat nered. To je. In če zmignem s palcem, bo vedno, zmeraj in
povsod le nekoliko solne kisline v tem redu. To pa je zadosti, pravzaprav
717
bi tako moralo biti, pa sam dvomim, da bi bilo v mojem dejanju kaj solne
kisline na ta neustrezen red. Vendar mi to zdaj nič mar, zdaj in tukaj mi
je mar samo služba. Nehalo me je biti sram, da iščem zveze, in nehalo me
je tudi brigati, da v službi pravzaprav ne bom drugega kot nekdo, ki si
zgolj nabira sredstva, ne da bi hodil tja tudi zato, da bi delal.«
»Kdo pa hodi zato tja ... no, ja, kak prenapet ambiciozneš, ki ti pa
potem streže samo po življenju ...«
»Se ti, ki resno delajo, se morajo tričetrt časa utapljati v nepogreš-
ljivi igri intrig in boja za to, da si ohranijo delovno mesto, hkrati pa avto-
matično zrivajo druge ... Godlja ... No, torej, me tudi moja indiferentnost
ne bo moralno izčrpavala. Torej ... prosim ... poskusi, kar moreš.«
»Tak norec, kakršen si, se po svojem sklepu ne bo ravnal. Zato ti
je neuspeh zagotovljen. Poznam te, poznam službo in tudi posledice lahko
malo naprej preračunam. Ko boš v službi, ne boš indiferenten; ker boš
prišel tja preko zveze, te bodo tisti, ki so tam že od pamtiveka in so že
pozabili, da so prav tako prišli tja, imeli za tujca. Bitka se bo začela. Ti
boš pa preveč moralen, da bi se spuščal na opolzka intrigantska tla ... ali
pa premalo spreten, in v nekaj mesecih boš tam, kjer sem jaz, ne da bi
si zlomil nogo in tako zgubil priložnost ustvarjati si »trdne pozicije«, kot
se temu reče ljubko, kot jaz. Tam boš kot jaz ... ti pravim. Premalo debelo
kožo imaš, če se boš pa kljub temu poglobil v to »trdno ustvarjanje pozi- '
cije«, te bo to tako zaposlilo, da boš mimogrede, ne da bi sploh opazil,
opustil lasten posel. To bi bilo seveda zate odrešilno ... vendar... kolikor
jaz poznam tisto tvojo bolničarko, jo boš s tem do kraja razočaral. Najprej
taki grozni napori, kot jih je moči že zdaj videti, potem ti pa zapravi vsaj
v njenih očeh še opravičilo. In z njim seveda tudi spoštovanje.«
»Kako neverjetno znaš vse obrniti na slabo...« mu je odgovoril brez-
poselni.
»Kako in zakaj na slabo? Samo mirno in stvarno preudarjam, ker
poznam službo, potem tebe in navsezadnje še njo. Ženska, ki skoro ponori
ob tem, ker na svojem delovnem mestu ne vidi uspeha in smisla svojemu
delu, je vsekakor malo di-ugačna kot moja žena, ki ji to ni mar, ki ji je
mar samo to, da prinesem ficke domov. In taka ženska te ima prvič rada,
drugič pa, če to sama ve ali ne, na svoj način ljubi tudi delo tistega, ki ga
ima rada, pa naj ob tem govori, karkoli že hoče. Delo ljubi zaradi tebe,
tebe zaradi sebe in to je vse skupaj zvezana zadeva, drugače je pri meni,
kupna pogodba, malo ji je mar, kaj delam jaz, lahko se zvežem z belce-
bubom, samo da pri tem ne bo na kakršen koli način prekršen dogovor,
ki ga imava v resnici med seboj. Lahko denar kradem, lahko bi prodajal
na črno zlate zobe, ki bi jih zvlekel vsako noč mrličem iz jam na Žalah,
to ji ne bi bilo mar, ker je edino resnična samo pogodba ... posloven
dogovor; jaz imam te in te dolžnosti, ti pa te... in glej, da ne storiš nič
takega, kar lahko pokvari in spravi v nevarnost dolžnosti, ki jih imaš do
mene, delaš pa lahko, kar hočeš. Ohrani videz in ohranjeno je vse. In
priznam ti, da jaz ne zahtevam od nje nič drugega, nič več. Pri tebi pa
je drugače, in ko se boš hotel motati v tisti svoji službi, se boš zamotal v
eno ali pa drugo prazno vrečo in zavezali te bodo vanjo, da sam ne boš
718
vedel kdaj. Ce boš pogorel, bo slabo, ker boš za eno ped manj, če ne boš
pogorel, bo še slabše, ker drugače ne boš uspel tako, kot sem ti povedal,
in s tem boš seveda zapravil. .. no, pa kaj bi spet ponavljal. .. Natanko
tam boš kot jaz ... Jaz, ki se bom spet zapil in me bodo četrtič pripeljali
v tisti zavod, in ti, ki boš spet taval po predmestjih, tokrat še bolj brez
moči kot prvikrat, še bolj razdejan, če ne boš že na začetku mojega pijan-
stva. Vprašanje je samo, koga bodo prej privlekli nazaj. Ali mene ali tebe,
in vprašanje je samo, kdo izmed naju bo mrcvaril sebe in druge z nauki.
Midva si jih zanesljivo ne bova več delila. Lahko bova samo obujala spo-
mine kot dva stara veterana, od katerih je eden bolj, drugi manj zaslužen,
toda oba enako na psu.«
»Pravzaprav je treba vseeno upati... ne vem, toda zdi se mi, da si ti
to stvar prav tako zapravil kot vse ostalo. Vseeno je, ali si jo zapravil
sam ali drugi, toda zapravljeno je. Vse si narisal z najbolj črnim ogljem.«
»Kaj pa si storil ti? Vse to s tvojo brezobzirno resnico in krutim, toda
resničnim svetom; ali ta svet dopušča kaj možnosti? Enako sva precenila
položaj. Vsak zase in ti zame in jaz zate ...«
»Ce že govoriva o upanju, potem povem, da le drugače mislim. Ali
se spomniš: ko je svet pust, kakor je, in ko si brez vsake možnosti, je še
zmeraj možnost, ki ji ne smeš zapreti vrat. Do tega pa se ne dokoplješ
brez upanja. Možnosti, da je razen te še možnost, zaviješ že prej vrat.«
»No, in prav zaradi te tvoje lastnosti, ki te dela resničnega norca in
ki je v resnici tista stvar, ki se je boji tvoje dekle, je vsa stvar že vnaprej
zgubljena. V tej tvoji lastnosti tiči zajec... Najprej zgubiti, da potem
morda nekaj dobiš, ko je pravzaprav popolnoma na dlani, da ne živiš
zato, da boš življenje zapravil in s tem nekaj pridobil ali kakor koli že
zboljšal svet. Življenje zgubiti pa pomeni pristati tam, kjer si že bil, ozi-
roma kamor sva vsak po svoji poti in na svoj način pridrsala oba. Ali ni
bolje prej zmagati... prepustiti vse njej, ne se zaplesti v prihodnje in
zanesljive poraze ... Saj vendar lahko sama razume, da zdaj ni moči nor-
malno živeti in ne kot vprežna žival, če hočeš uresničiti vse, kar prav-
zaprav zahtevajo od tebe: družino, otroka, stanovanje v bloku in še tebe,
kakršen si. To so nemogoče stvari. Odločiti se mora: ali za tebe ali pa za
stanovanje v bloku s centralno kurjavo in z vsemi lisjaštvi, ki jih moras
napraviti, če hočeš to doseči. Ne pa ... Ne izmikam se ti, saj sem ti po-
vedal, da tukaj čisto nič ne tvegam.«
»Zdaj bom tudi jaz s črnim ogljem risal po papirju ... toda ne bom
ti prerokoval nikake prihodnosti, samo preteklost...«
»To poznam sam ...«
»Vem.«
»Bedasta in brezupna je tako, da nanjo ni vredno obesiti niti papir-
natega zmaja, ki bi tako ali tako sam letal po zraku.«
»No, če ne poskusim vsega, kar je možno, potem je neogtbno, da
bom čez toliko in toliko časa tako izpraznjena lupina, kot si ti. Sam si
tako govoril. Sklepal bom samo še pogodbe in že preprost zlom noge ali
pa vnetje srednjega ušesa me bo treščilo ob tla, kot je zdaj tebe. In ko
bom tako do kraja zdvomil v vsako možnost, bom prav tako goljufal, ne
719
da bi pustil odprta vrata za kakšno možnost, ki zanesljivo je. Samo člo-
veka ni potem več, ki bi jo izkoristil. Tako ... to je vse. Bil sem iskren in
zato sem si lahko nakopal na vrat tvoje sovraštvo. Ce mi zaradi tega ne
boš pomagal, še tudi nič ne pomeni. Poskusil sem, kar sem mogel. In
prihodnjič bom spet poskusil, pa naj se mi stokrat izjalovi. Kdaj naj se
spet oglasim, da mi boš lahko povedal, kaj je bilo s tem?«
»Ali nimaš nobenega drugega vzroka, da bi prihajal sem?«
»Iskren bom: nobenega, ker si kaj bistvenega ne moreva več pojas-
niti. Vse besede na tem svetu seveda niso jalove. To pravijo tisti, ki so
pozabili, da ljudje navsezadnje govorijo še kaj drugega, ne samo jesti,
spati, piti, žejen in tako naprej. Toda za zdaj je najin rezervoar izčrpan.
Zdaj bova govorila le še toliko, kolikor bova še naprej drug drugemu
potrebna, oziroma kolikor bo treba. Nasvidenje... Saj imaš tudi ti čez
glavo posla, čeprav si priklenjen na to posteljo. Tokrat imaš srečo, ker
si priklenjen pri zavesti... nisi tako nezavesten kot takrat in ... ker se
je nekoliko razširil krog okoli tebe. Pa naj bo tak ali tak. Na boljšem si.«
Brezposelni je odšel, ne da bi dobil odgovor.
Najprej se je vrnil domov. Počutil se je bolje, zlasti zaradi tega, ker
je sklenil vse skupaj vzeti na rame... Hodil je prožno, sproščeno; ko je
gledal ljudi po cestah, so se mu zdeli popolnoma naravni. Nič takega ni
bilo v njih, kar bi bilo usmiljenja vredno, in nič takega, kar bi mu lahko
vzbujalo strah ali pa kar bi imelo nekje skrito hudo grožnjo. Ze da se je
sklenil boriti, da je prvi korak že storil, ga je navdalo z nekakšno ra-
dostjo ... Bilo je podobno občutku vojaka, ki je vojak, ne da bi sam to
hotel ali želel biti, ki se je že nekaj mesecev valjal po vojašnicah in ki se
je nenadoma vprašal: kakšna bebavost pa je navsezadnje vse to? Vojak
sem, in če sem že to, hočem v boj. Pa naj bo tisto kakorkoli že, hočem
streljati, ubijati nasprotnika, ni mi mar, kdo je, samo povejte in opišite
mi ga, kakšno čepico ima in kakšne trakove, in streljal bom in ubijal,
obešal, če hočete ... vse bom, samo da ne bom kar tjavdan vojak, ki se
valja tukaj po kasarnah, žre komis, tu pa tam ponesnaži latrino in kakšno
že prej ponesnaženo punco. Puško imam in z njo vihtim po zraku; če sem
že vojak, moram ta bajonet zasaditi nekomu v prsi... domovina, bog,
cesar, mati, ljubica ... zate ... in kri naj teče...
Tako se je počutil... tisti, ki je zdaj po vseh predpisih, po cebri šel
čez cesto, je bil nasprotnik, slep nasprotnik, ki se ravna po tem prekletem
redu ... on pa se mora bojevati z njim in zato je vse postavljeno na
kocko ... torej, če je že tako z njim ... službo mi odjeda ... in jaz naj bi
bil obziren pri izbiri, ali jo lovim z zvezami ali brez njih ... Tam je, kjer
so vsi, ki živijo po službah, lahko je celo v kaki specialni službi in živi
od tega, ko oprezuje za njim ... ker si je kdo vtepel v glavo, da mu on,
brezposelni spodjeda hišo. Dobro ga plača in tako živita oba ... Tisti, ki
si je v brezposelnem ustvaril sovražnika (takole si ga je izmislil, kot si
otroci napravijo bavbava), delo ima in problem, in tale, ki ga je oni prvi
poslal za njim, da mu bo zanesljivo prinesel podatke, kako je na skrivaj
kje zakopaval bombe in še kaj takega ... Ta .stolpec ... je razmišljal ta
novopečeni vojak, ki je bil prej brezposelni, se nujno konča pri tem ... in
720
če se tukaj konča, bomo vsi dobro živeli... jaz se bom umazano boril za
službo, oni bo pa takole služil, to se pravi, služil bo stvari...
Korak brezposelnega je bil trden in smešen. Prav tak, kakor ga imajo
novopečeni vojaki... Tisti revež pa, ki je prav redoljubno šel čez cesto, je
zavil v bolnišnico, tja, odkoder je brezposelni prišel, in zadnji hip je opa-
zil, da je popolnoma bled in da mu iz rokava štrli obveza, skozi katero
počasi prenika kri.
Nekoliko se je zmedel, pomislil na svoje zdravje in počasi, veliko manj
vojaško, šel proti domu. Vseskoz pa je razmišljal o svojem zdravju. Ni ga
skrbelo, da bi mu kaj manjkalo na rokah ali nogah ... ne, tukaj je bil cel,
celo žilav, toda drugače se je bal zase. Na drug način in nekje popolnoma
drugje ga je začelo spodjedati. Za hip ga je obšla slabost. Pa ne zato, ker
bi mu z roke curljala kri. Zato, ker se je zavedel, docela jasno zavedel, da
si je okoli sebe v domišljiji ustvaril bataljone, divizije, brigade sovraž-
nikov. Ne zmeraj, toda tisti hip je na tistega človeka gledal tako. Tisti
človek pa je morda crkaval v kaki podstrešni luknji, tako kot on, za kako
cirkularko rezal les, si odrezal pol roke in zdaj jo gre celit v bolnišnico,
da bo lahko naslednji dan enako crkaval za isto cirkularko in se ob
sobotah napil kot žival, na primer v gostilni pri Planinki, doma pretepal
ženo in otroke, naslednji dan na kolenih prosil odpuščanja in si šel še
naprej puščat kri na cirkularko. On pa si ga je preprosto zamislil kot člo-
veka s specialno službo, ki živi od tega, da si o njem izmišljuje neverjetne
stvari, da že spet nekako, sicer brez tega, da bi si očitno puščal kri, tem-
več natihoma in počasi, toda zanesljivo, zasluži za skledo fižola. Nekateri
več, nekateri manj, drugi vso njivo. Kakor komu po zasluženju. V tako
sorto ga je torej vtaknil. On, novo pečeni vojak, ki se je tedaj pričel boriti
za službo do edine zmage ...
Upravičeno se je zbal za svoje zdravje.
Bilo je pozno popoldne. Zaželel si je nekoliko dežja, da ne bi to brez-
barvno in medlo sonce kar naprej poudarjalo svojega brezbarvnega zna-
čaja, lahko bi ga vsaj nekolikanj zakrili oblaki, da bi kje na kakem voglu
zazijala škrbina. In pa še ta nesreče poln krog, ki se nečimrno in tjavdan
vlači po nebu kot kaka cipa iz gostilne v gostilno. Vržeš jo ven, zjutraj
pa prileze iz istega konca nazaj. No, tega nebeškega vlačugarstva ne bo
več gledal. Ali naj se potopi vase? Tam bo šele lepo. Ne sonca, ne dežja,
same koprenaste megle prividov. Kot da bi gledal kakšno mlako v kateri
ni niti žab; kako se sluzasto vlačijo zlati kolobarčki in ti prikazujejo svet
v najbolj abotnih in izmišljenih podobah. In zakaj vse to? Napravil Je
sklep, toda ali ga bo izpolnjeval? Ali to vse skupaj kaj pomaga? Ali zaleže
sto sklepov, ali pomaga volja, ki je nima slon, če je ujet pa bi rad ušel?
Nič. Sinoči ni prišla k njemu. Naveličala se ga je in tudi on je je že sit.
To je vse. In to je edina resnica. In vedno bolj bosta sita drug drugega,
če ne bosta kaj ukrenila. Začne pa se pri njegovi službi. In niti on do
danes ni vedel, niti ona še do nocoj ni doumela, zakaj se vse do onemo-
glosti drobi, zakaj ni moči doseči tega, kar je treba .. . Ker v njunem skup-
nem življenju ni zraslo nič novega. Skupaj živita, vse gre po skupni poti,
ne tako kot pri igravcu in njegovi ženi, temveč drugače. Kar delata, delata
3 Problemi
721
le v mislih na drugega in vendar je vse skupaj postano. Zakaj nič novega
še ni zraslo iz tega življenja, ki ga živita. Vedno ene in iste skrbi, ene in
iste težave, svet, ki se ponavlja, kot se lahko samo njun. In če potem
pogledaš sonce, je vedno enako okroglo, vedno enako medlo in brez zna-
čaja, brez pomena. Prav, k njej gre na zavod, čeprav je nocoj ni bilo
k njemu. Spotoma pa lahko opazuje, kako vse okoli njega crkuje. Tisti
kozolec je tak, da na njem ne bo obstala niti ena slamica. Miši bodo požrle
vse bilke, veter ga bo oglodal, saj ga že pravzaprav gloje, kot da je iz
pajčevine. Nekoliko naprej je voda, za njim je grad ... in ne veš, ali voda
gloje grad ali grad golta vodo. Dlje ko je gledal to čudo, bolj se mu je
zdelo, da se dogaja oboje hkrati. Voda zanesljivo, počasi, zahrbtno, kot
kaka bolezen, gloje tiste zidove, zidovi pa kot nenasitna in divja zver
goltajo to rečico. Pa še sonce jo požira, in če natanko pogledaš vanjo, je
sonce v njej kot kak razjeden pisker, na vseh koncih zverižen. Tudi sonce
hira, hira ...
Vratar v hišici ga je nekaj časa opazoval, potem pa se ni več zmenil
zanj. Ko ga je brezposelni zagledal, se je spomnil, da je že prispel na
mesto ...
Tako pasje je torej, če človek gleda okoli sebe, tak, kakršen je. In tak
je in tako je. Prav, pa načrti... to se bo uresničilo čez mesec, če se bo ...
to čez pol leta ... če se bo ... to čez eno leto, če se bo ... vse, kar je nujno
in kar se mora uresničiti... Toda stanje je že zdaj tako, kot je, ne čaka
meseC; ne čaka pol leta, ne čaka leto dni... pasje je že zdaj, že danes, je
bilo že včeraj, jutri bo še bolj, kakšno bo šele čez mesec... In nobeno spo-
znanje nič ne zaleže ... ker spoznanje konec koncev še ni lopata ... če pa
se pritolčeš že tako daleč, da postane že lopata, pa nimaš zemlje, če si jo
priboriš košček, pa ugotoviš, da je skala in da bi moral imeti pravzaprav
kramp ... Tako gre vse skupaj narazen, gre svojo pot... in s krampom
in skalo si že spet na istem kot z lopato brez zemlje...
Kako čudežen je pravzaprav svet pravil, nikoli ni te zagate ... ki je
v resnici večna ... toda sveta pravil ni... nihče si ga ne more tako iz-
misliti, da navsezadnje iz njega ne bi nastala popolna zmešnjava. In ko
nastane ta zmešnjava, je že spet čudežna ... Oho, modrijan, pri vratih si,
si je rekel. Zdaj bo treba ne glede na pravila in ne glede na zmešnjavo
lepo pritisniti na zvonec... in ... Spotoma na hodniku je napravil načrt,
da ji bo zaupal nekaj odrešilnega in to odrešilno bo ... Napraviti nove
zaplete, nove težave, ki bodo bolj resnične kot tiste, v katere sta se oba
zapredla. To je edina možnost... Potrkal je na vrata ... nič... začel je
razbijati na vrata ... Znotraj se ni nihče oglasil, za njegovim hrbtom je
stal bolničar in mu rekel, naj odneha, saj vendar vidi, da je ni, da je v
službi sploh ni. Niti na kakem drugem oddelku, je spraševal. Niti na
kakem drugem oddelku, je odgovarjal bolničar... Kako je to mogoče, je
že vpil brezposelni... ali je bolna ... kaj ji je ...
«Cisto preprosto, ni je bilo v službo, ker je danes nima ...«
»Zakaj pa je potem ni bilo k meni... le zakaj... ali ste spremenili
delovni čas?« je vprašal brezposelni.
»Ne,« je odgovoril oni.
722
»Kaj za vraga je potem? Tu je ni, pri meni je ni... kot da je izginila.
Ali človek lahko izgine kot šivanka v senu... Ali lahko tako izgine? No,
povejte mi, če je to možno .. .■«
»No, ja, včasih človeka iščemo pa ga ne najdemo ...«
»Tako je, iščemo ga in iščemo, pa ga ne najdemo. Najprej izgine kot
zavest, potem pa še v resnici. Vsaj kosti, meso, koža, lasje, drob, vsaj to
bi moralo biti tukaj ... pa še tega ni... Preprosto, izgine... prenikne kot
pesek skozi špranjo ...-«
Bolničar se ga je medlo spomnil in zdelo se mu je, da bi ga bilo sko-
raj najbolje obdržati tukaj ... tako je mislil. Zal mu je bilo tudi sestre,
ki se je zapletla s takim norcem v tako resne zadeve, ki jih norci seveda
ne zmorejo...
»Pomirite se in se vrnite domov...«
»Prav, pomiril se bom,« je rekel in odkorakal... Po poti do doma je
razmišljal, kako je morala popolnoma izginiti prav nocoj, ko je našel
kanček odrešitve... ko ni samo razmišljal, ko je ukrepal, ko je ... ko
je... pa ti zgine. To, da je ni našel ne pri sebi ne v službi.
Sel je domov. Na svežem zraku si je nekoliko opomogel. Večerilo se
je in zrak je postajal zmeraj bolj redek. Sklenil je, da jo bo čakal doma,
zakaj če se ji je zgodilo kaj odločilnega, bi mu sporočili, če sama ni hotela
priti, ne more prav tako ničesar spremeniti. Pač ni marala in jutri ji tega
sploh ne bo omenil.
723
NIKO GRAFENAUER: ELOHIM
Sam
Znenada z enim samim sunkom odpade s tebe vse,
stojiš pred svetom sam-do-konca-tu.
Oblaki te kdaj pa kdaj preletijo kot grožnja.
Slišiš nejasne glasove, prah se lepi nate.
Vsaka vrata, ki pritisneš nanje, se odprejo v noč,
črvi kot šivalni čolnički begajo po tebi.
V sapi hlastajo koprive s svojimi pekočimi jeziki,
misli otrpnejo, strah te raznaša na vse strani.
Jastreb
Cvileč so potonile podgane, molk se je strdil
nad kržljavim svetom, še drhti mesnata ustnica blata.
Nevidna žuželka napenja v mrtvem zraku
bmečo struno, ob poti tie trave kot ostri kliki.
Posušena svetloba ne trene, stvari so kot odsotne,
z vekami priščipneš njihove dolge pramene.
Mračne klešče se zagrizejo v tvoj mehki spomin,
prizor za prizorom v njem razpada v črne zublje.
Jastreb kot temna lisa ždi med sencami prividov,
gledaš ga, v srepi mržnji srši strupeno glavo.
Tvoj obraz je kot zlizana krpa, ki se sveti,
ko odhajaš z doma med drevjem, vtisnjenim v noč.
Strah
Hiša je mračen trup, ki se na koncu vseh poti
potegneš vanj kot želvja glava.
Njene mrke line so zakrpane z zlobnimi obrazi.
Kruti pogledi se v temi zasajajo vate.
724
Od daleč si videti kakor razpoka v steni.
Z dolgo slino si pripet na prste, ki te oživljajo,
zvijaš se v mrzli vlagi; kot temna broška
se pajek po nežnem šivu spušča na tla.
Kisel duh se širi od tebe, ko se umikaš.
Koža ti odstopa z obraza kot bedasta maska,
počasi zdrsi čezte težka veka, ki se več ne odpre,
prazno zine mračna hiša, v kotu se muči pajek.
kremplji
Razprostrl si svoje misli nad bledimi bitji,
kot bi legla nanje senca nevidne mreže.
Prod bolšči vate iz mrtve sluzi, bežiš,
na spolzkem robu zavesti temna postava.
Daleč si v mrzlih krajih; trd kot od starosti
se hočeš vrniti, a si uklet v ta biti-mimo-sebe-sam.
Molk se udere, črni jeziki obliznejo prah,
v marcu se z mrko milino razcvetajo kremplji.
Žeja
v jesenskem mraku, ki se zadirajo vanj mrki ognji,
je dežela kot grozeča zobata čeljust.
Vsaka stopinja, ki jo narediš v pesek, te speče,
za tabo leži dolga sled koprivnih listov.
Jezik ti moli iz ust kot roj črnih muh,
s konico okušajoč sladkobo poslednjega dima.
Nemo te obstopijo enooke stene z zrcali,
kjer se koščeni prsti kot pajek stezajo za tabo.
Žeja v tvojem grlu se zadrgne kot temen vozel,
ki ga ne moreš izpljuniti, sam si daleč naokoli.
Trudnost
Vetrovi nabrekajo v vejah kot dolgo zadrževan nagih.
Nemo se potopiš v gozd, osvetljen z lisami.
Ptiče, ki se v njem trgajo za svoj krmežljavi smisel,
okameni zima, tvoj duh se vrti kot majhna opica.
725
Noči se, kot prazna vrata stojijo v tvojih mislih vislice,
njihova senca pada na pot. Trudnost se bliža za hrbtom;
če se ozreš, vstajajo iz nje hude prikazni,
goličava pred tabo je zelena od plesnobe, ki se praši.
Glava
Na vsaki poti leži mrzla glava prsti,
ki razpada, uklenjena v dolge verige stopinj.
Mrtve mravlje so kot posušene kaplje krvi
v iztaknjenih očeh, temno zazrtih vate.
Bežiš med drevjem, v obraz te suvajo
polne pesti svetlobe, ki sika skoz veje.
Kuščarji se kot dolgi prsti umirajočega
krivijo v prahu, sence sekajo tvoj beg.
Bivati-na-robu-sebe, blizu je prepad noči.
Molk se ogleduje v vlažnem kiklopskem očesu.
Vdova
Vdova je nema senca mrtvega moža na oknu,
ki je kot temna podoba, zurmj se dolgo mreži noč.
Na stenah izstopajo in spet zginjajo vlažni prizori.
Veter se zaletava v vrata kot težek oven.
Sama je sredi temnečih nagibov, les v sobi ječi.
Vse njene kretnje obstanejo kot gube ¿raka.
Mrak se strjuje v njenem mehkem duhu,
pod prsti stre ogorek kot hresteč mrčes.
\a cvelličnili nogah
Cvetlične noge, ki te držijo kot cunjico,
greš se pred ogledalom samega sebe
na cvetličnih nogah, zid se mirno kruši,
videlo se bo do Kanaana, če bo vreme.
V rogu se izboči belo oko, pajki solzijo iz njega.
Pred tabo ležijo kuščarji kot odsekani prsti,
kamen ti ravno napolni roko
in klobuk se vrti. Duh obstane na peti.
726
Tvoj obraz je mehak kakor rdeč soj vžigalice,
prah se dviga od mrtvih.
V bleščečem očesu tigra se levi kača,
svet razpada, vzameš uspavalni prašek.
Elohim
Sunkoma razpara negibnost sveta, mrk stoji pred tabo.
Vse okrog njega se zarašča kot črna krasta.
Bliža se ti lisast od krvi in hladnih senc.
Na tleh migota šop trave kot vzrmk zvrnjen hrošč.
Njegove oči zrejo srepo kot dve kačji glavi,
molk vaju zapleta, zmerom bolj sta si blizu.
Za okni temni, v oblak prahu se ruši dom.
V očeh mu pobliskava srd kot sikajoč jeziček.
727
FRANCI ZAGORICNIK: ZGODNJE OBLEGANJE
Tukaj sem, starec v sušnem mesecu:
podelil si zasluge vetru,
določil svetosti,
odmeril nesmrtnost;
med koreninami jalove straže
žive besede ne boš skotil,
strašilo oplojeno z žlahtnimi sanjami,
KER MLAD JE SE CAS.
brez dvoma te besede so TE BESEDE SO
BREZ DVOMA naperjene proti tebi
brez dvoma z (ne) prikrito obtožbo
zato se zvijačno dobrikajo tvojim dlanem
se zvijajo v klobčič v tvojem templju
vsrkavajo žarke tvojega utripanja
se podtikajo tvojemu zaznavanju
že najdeš S KAKŠNIMI NAMENI
ko bo prepozno če bo zgodaj
ko bo prezgodaj če bo pozno
brez dvoma o neprimernem času
o vseobsegajočem trenutku
ki nas tolče z neprehodnostjo
Opustil sem pristanek na povod za poezijo:
kako naj bi bil, kakršnega hočeš.
ODpustil sem besede ZApustil svoje sužnje
RAZpustil sem najino pokrajino
KAJ PA NAJ BI, CESAR NE BOM. to pa je tisto,
kar še izpolnjuje prisotnost moje od-
sotnosti od tega, kar si, tega, kar naj bi bila,
da bi bila, kar nisi, a bi morala biti,
da bi bila sploh stopnišče.
v tem da nas ni smo si enaki,
v tem kar smo se ločimo
728
do roba nebistvenih lastnosti,
zato sem le toliko, kolikor me je ostalo TUKAJ,
kolikor me je v teh minulih oblikah,
v opuščenih predelih sedanjosti v naslednjem,
več me ni v nobenem dosegu zunaj tega
a nisem se odžejal niti nasitil TVOJEGA TEBE
nisem si zagotovil ali skušal vsaj prikrojiti
kar bi bilo več od tega KAR JE KOMAJ KAJ
glede na tisto kar hi bilo SKUPNO
Mislim, da bi bilo pametno misliti, DA SEM
LE DRUGOD, ker, recimo, ni bilo zadosti pro-
stora za dva v tem
utripanju ZA PRIVATNO,
v večji meri v utripanju PROTI,
(če bi bil potreben izgovor ali zagovor),
kadar bi naleteli na moje telo, da hi se o-
ognili kriku in drugim nalezljivim klicam.
Čeprav je tega samo deloma, so samo odrgnine
od neprestanega padanja, kar nisem več
NA TVOJI STRANI, vse poti do tebe
(sem zaman prehodil) prej položene navzgor
se strmo vračajo od znanega a nedojemljivega
v neznano toda zanesljivo.
Bil sem že pred vrati tvojega videza,
ampak nekaj zaradi krivde svoje neustreznosti,
nekaj zaradi krivde svojih razcefranih misli
sem bil zmeraj bolj prosojen,
tako da ti nisem mogel podati roke,
da bi lahko vzel več od tega, česar ni,
pred stopniščem najinega vzpenjanja,
ki je ostalo prazno in brez pomena.
ZAMAN SI BILA
prikrita z navlako starega obrednega zanosa,
z navlako neogibnosti navlake.
MORALI BI POSTATI STOPNIŠČE,
čisto in bleščeče, tako pa sem zamrl
in sploh sem bil mrtev že ko smo čakali
tvojega rojstva tvoje roditve in tvoje smrti,
odvrnil sem se zadosti hitro, da nisi spregledala
moje zdrobljene lobanje ki jo po-
dajam iz roke v roko v zadregi
ki jo pro-
dajam v brezcenje, zadosti hitro
729
da te nisem videl pojemati:	'
bila si ravno popek ki se je odprl
in ravno si zadehtela
in ta prizanesljivost naj bi bila Povod za nekaj,
kar je dosti manj od tega, kar bi lahko upošteval
zgolj kot zanikanje samo
zapravil sem svoje graditeljske zmožnosti,
razmenjal sem jih v nevredni drobiž.
vse se mi je tako sproti podiralo.
tako se je vse razblinjalo.
zrl sem v prostor zunaj prostora.
zrl sem v čas zunaj časa.
in sploh ni bila takšna volja tistih,
ki so nas hoteli gojiti na svojih vrtovih,
ki so hoteli biti ponosni in zaslužni
z nekaj upravičenosti, AMPAK KAJ ME BRIGA:
Skotalil sem se tako nemarno prav zaradi tega,
kar bi mogla biti ljubezen ali, kaj vem,
zaupanje ali vera, da imajo stvari z razlogi
ali brez njih nekaj trdnega v sebi, nekaj
kamor se lahko nasloniš v praznini, KADAR PADAJO
BOGOVI ali rasteš ali se zlekneš med nebeščani
kot enak med enakimi
in med vsemi drugimi stvarmi, ki so,
(na lepem vse premajhne), da bi mogel obstati.
za hip sem se enačil z ničlo
ampak telo je ostalo živo
oči in izraz pripravljenosti
in v tem hipu sem bil kakor vedno
deležen usmiljenja:
v povračilo za to, kar naj bi bil pa nisem,
sem prejel svobodo za nekaj, kar nisem,
a naj bi bil.
in oklenil sem se tega s hvaležnostjo,
da je vsaj nekaj,
zato da lahko nekako prehranim žival,
ki mi je še preostala,
sam pa ostajam skrit v njeni koži.
in tuhtam kar naprej
stvari, ki jih še nisem pretuhtal;
to je največ zaradi ptic,
rad jih oponašam,
ampak nič ni storjeno
brez spretnosti in pripomočkov
730
Seveda to ne rešuje,
je samo nek vmesni prostor med mano tukaj
in tistim, kar me je drugod
LAHKO PA BI BILA KAKOR NEKOČ IN UPAM
ampak treba bo prenesti vsakršno gorje
tako je treba reševati rešiteljico
in znositi skupaj kar je že razneslo
ker zlepa ali zgrda biti mora
dotlej nadomestila nadomestijo
nenadomestljivo vse vse vse vse-
da nismo in nismo
da ne moremo in ne zmoremo
in že ne vemo več in ne razumemo več edinega
kaj je to kaj je to sploh
kaj kaj kaj kaj petkrat šestkrat kaj
neprenehomakrat do nevzdržnostikrat kaj
pred zvočnim zidom teme kaj
kamor udarja nepopustljiva plazma kaj
ne da bi hotela biti kaj drugega
karkoli že ali karkoli sploh
p p p p	takrat nasilje odpade
0 0 0 0	takrat te ne bom
t t t t	takrat nasilje odpade
e e e e	takrat bo vse lepo
m m m m te ne bom oskrunil takrat te ne bom več
t t t	odpade nasilje
e e e ne bom več	odpade nasilje
n n	takrat bo lepo
e e bom	takrat
bom oskrunil	leta nič
vem, kaj dé karavana Karavank in drugo višavje
na vse to, vem, da otrese sneg
s svojih hrbtov iz drugih ozirov,
iz drugih ozirov nastane povodenj pomladi,
povodenj mladih bilk, ki vedno bolj narašča
in se vzpenja proti vrhovom.
to je trditev dosti bolj kakor vprašanje,
zato pa ni več kakor neogibno pristajanje
na pristanek ali pristajanje na zanikanje,
pač pa postanejo besede zasilni izhod,
jecljanje, šepanje, tresenje rok,
kadar zazeva brezno časa popred in časa nato,
in je vse preveč nevzdržnih stvari,
ki jih je treba jemati zares,
731
bolj kakor samo omenjati v tem, kar naj bo
pesmica ali brušeno steklo.
z neogibnđstjo groze
je namesto praznine pred mano
vstala pretekla podoba mojega početja
metal sem vanjo cvetlične lončke
a bila je vedno bolj neuničljiva
vedno bolj je silila skozi okna
skozi vrata skozi zid
iz ropotarnice spomina sem privlekel nekaj
kar naj bil bi križ in se prebudil
dosti zgodaj, zima se je vztrajno vračala
in z neštetimi jeziki segala v dolino.
mnogo tega sem opustil zaradi prevelike vneme.
tako se je drobiž neoplojenih trenutkov
razmenjal v nabreklo gmoto praznine
in cvetlični lončki so padali skozme
in nisem čutil da bi jih zadrževal skelet
in drugo tkivo.
sprijaznjen z neučinkovitostjo telesa
prelistavam svoje veje uprem se vetru
on pa sili skozme na vsakem nivoju
tako da se ni mogoče nikamor umakniti.
povsod čaka že v naprej pripravljeno brezno
in so korenine le na videz zakoreninjene
v prgišču svojega trajanja ZVECER
JIH DENEM K VZGLAVJU ZJUTRAJ JIH OKOPLJEM
ZALIJEM IN POGOSTIM KAKOR SE SPODOBI
V SAMOPOSTREŽNEM BLODNJAKU
pa tu so še prijatelji mojih prejšnjih usod
Dado! (pa tudi dadaizem)
vse bi moral priklicati
ampak nisem še prišel zadosti K SEBI — toliko
da bi lahko prenesel težo osvobojene besede
da bi razklenil neprekinjeno verigo horizonta
m bi oko sledilo kakor ptica mesecu
na drugo stran bronenega oklepa ali žrela
dûsi zid razpada in trave že preraščajo
njegov pomen PADAM
PRERASEL SEM VETER bil je
šs poslednji hip z menoj prijazen
••J ukročeni senci divjega kostanja
in sem ta jastreb tega gnezda lastni lik tuj sebi
nognal s-^m korenine v beton
da se me ptice izogibljejo
732
o sonce diletantsko sonce
zakaj poganjaš mrtve veje
ko vsemu so pripravljeni verjeti
kar ima lep obraz v zaslepljujočem obredu
razkazovanja idolov z ustreznimi predznaki
Zakaj popravljaš njihova naličja
in neprestano lišpaš
kar je že zasegla plesnoba in trohnenje
Ti godiš
z mavričnimi biči izvabljaš darove
in služnost spokorne svetlobe
(zanič je moja senca
(strah vzbuja moj obraz
(votel sem zunaj znotraj me nič ni
(moje prsi so prazne
(ničesar ne nudijo moje roke
(k uporu kličem tisti ki sem bil))))))
rajši pusti rasti trave
pusti rasti divji kostanj
in kopico drugih takih stvari
da bo svet popoln in upravičen
v pomenu ki izključuje nadomestek
naslonim se tako na svoje veje
pa premišljujem vso to pot od kraja
PRETEKLOST JE PRIMERNO RAZLOŽLJIVA
IN pečke padajo (iz mojih ust)
na glave nekristjanom
zakaj pa tudi so in zakaj vztrajajo biti
neverniki!
NENADOMA OČI ZAPREM
A NI GA KI BI VIDEL CUDEZ
zato sem tako »po domače« psoval
razglasil sem nekaj primerov deformacij
v povojni slovenski folklori
v dokaz svoje pokončnosti
(in da sem to kar naj bi bil)
in prisluhnil sem svojemu odmevu
hribci ponižajte se
doline povišajte se)
gora se je položila predme
zemlja se je izravnala v neskončnost
SAMA DAJLA se je priklonila pred očmi
potem pa je odmev zamrl
in spet so se zaslišali koraki
733
pohotnega brezdušnega bitja brez srca
bitja
brez lepote bitja brez višine
bitja
stonogega bitja spačenega
bitja
mrzlega bitja nezanimivega in
v enaki meri praznega bitja
Bronasti pešec nagrizen z udarci prehitevajoče
Smrti
Recitira rjaste parole iz spominov svojega
Sanjanja
Nabreklo oksidirane nosne svojo
Ljubezen
Nosne svoj razkroj nosne pomen izginulih bogov
Na vekov veke:
O PRELEPA SI SLOVENSKA MNEMOZINA
BODI SKROMNA TODA PRISTNA DRAGOTINA
SKROMNA DO PRISTNOSTI
PRISTNA DO SKROMNOSTI
PRAV TAKSNO TE BOMO OVEKOVECILI
POSTAVILI TI BOMO VELIČASTEN SPOMENIK
IN TE ČASTILI DO POZNIH RODOV
in dalje!
734
JOZE SNOJ: GNECA
(čustvena glosa z razmišljujočim motom)
moto:
črni bikci
kopitljajo čudovit
mir
zasajajo res
ni vredno besed
kolikor ga s parkeljci
razrijejo res ni
vredno besed
koliko snežene planjave
črno prekrijejo
črni bikci
kopitljajo
najprej so drobne
pikice
najprej se od daleč
taki zdijo
potem narastejo
in te majhni da
ni vredno
besed
predrvijo
to je gluha plan
in votla
od ivja
to je plan zamrzlega
divjega
peteršilja
nad njo vonj
čred
735
iz sladkega govejega
maraskina
in skozi meglo
krtina sonca kot
plahutajoča
georgina
to je gluha plan
in bobneča
in vse tanjša in
čedalje
večja
to je boben ki si
udarja
strah iz temnega srca
podzemnega
dvogrbega
dromedarja
tu so črede ki se
tod niso rodile
sem so se nad
divji peteršilj in
ivje
zgrnile
tukaj prestopajo
drevenečih preplašenih
nog
in po sili
v gobce jim temno
podzemno srce
udarja
pohojeni peteršilj
histerično
cvili
II
nobene noči ni in
nobenega dneva
sonce suče ohripeli
vran
in se pri tem ogreva
kljuva ga kot ponorela
žolna (to je nedoumljivi
prasket spod svoda)

in z neba odriva
da bi
zakrvavelo in ogrelo
hoče
pa ga pri tem zakriva
oči čred ledene
v marjetice
z vsako solzo
so vécje
čez pleča jih senca
vranovih
peruti
peče
bele črede postajajo
lisasto govedo
slepo in pohlepno
in pretepeno
m
nekje je gora ki
bele črede raz pobočja
proži
postavljena je v
zimo
trdo in zmedeno kot
mrož
in je mogoče
podobna Krimu
kar ima to
daje
in je neskončno
kriva
na koncu planjav
se z nebom za
zadnjo ped
zemlje
nepremično
preriva
volk jo preteče (tudi
volku je
domovina)
v eni sami noči
u, pobočju sreča
4 Problemi	I	737
cerkev
in prvič kot pes
zalaja
zrak je barvasto
steklo
in se še zmeraj
ohlaja
črede ga slišijo
iz lesov
kot krošnjo
groze kot čadasto
gobo brez
plamena
in se spomnijo
umrlih pastirjev in
barvastih svetnikov in
vsega brez
imena
ne zganejo se a
nič več ne zaspijo
vse bolj pritlikave
so in
čedalje bolj
črnijo
IV
nobene bližine več
nobene
stopinje
noben jezik raskavi
se več ljubeče
ne dotakne sosednjega
pleča
samo stopicanje na
mestu
sam vonj zmandranega
peteršilja
vedno večja
gneča
vsak vrisk je
rog
in vsak šepet
738
steblo jeklene
konice
v tem mrazu
donebnem ob tem
stebru
napora
ukinjamo v obrambne namene
krave teleta
in telice
ta plan je gluha
ta plan je
bobneča
to so bikci pritlikavi
in črni to je
nepopisna
gneča
ta radost
je drobna
ta vonj steptanega
divjega peteršilja
ta sreča je
lákot in '
hlad
to je neizmerna
sila
739
TOMAŽ ŠALAMUN: SLIKE
Hommage kapi stricu (ividu ìq Eliotu
Kakor je Cerar postal svetovni prvak
ker je imel nekaj na nogi ali kaj
tako bom jaz postal blazno velik poet
ker so me zamorili
s tisto modro kapo od Françoizka
poslano za Božič 1946
tako da sem ga potem moral
zmeraj preskočiti v naši molitvi
visoki pesmi panšalamunske religije
blazno demokratični in ljudski ustanovi
ker je zaobsegala vse
od znamk keksov Cilke Horaka Kajfeža
do tistega ubogega norca
ki je zapil svoj hotel v Ventimigli
in usahnil v svetu
tako kot je usahnila naša molitev
njen zadnji večji reformator
je bil stric Gvido
ki je bil sicer znan med ljudmi
ker je izumil novo cev za parne kotle
a to ni bil njegov glavni poklic
njegov glavni poklic
je bilo zalivanje rož
in tak kot Spinoza
samo da je bil večji
je neprestano razmišljal o smrti
nam kupoval sladoled
in vsak dan znova odkril
kar je bilo med
magnolija Brandenburg in Amerika
pred dvema dnevoma je umrl Eliot
moj učitelj
740
Počitnice
Gledam svojega dedeka
kako se sonči pod oleandrom
ali vzravnan sedi
kako pohvali čebelarja
in reče ali bo že obed
in je malico
nalepi neko kuverto
na kateri piše
Komisija za raziskovanje
vojnih zločinov
ali preprosto spi
pokaže skozi okno
in reče
posekajte to drevo
to drevo to so komarji
in pride gospa Abramič
in se peljemo z vlakom
in so Brežice
in dedek je nervozen
in Rogaška Slatina
in kostanji
in promenadna muzika
in gospa Senčar igra na klavir
in udarjamo takt
in štirje smo
in težko bo prestopati
in Jelka joka
ker je izgubila zelen kamen
ki je bil glavni
pri vhodu v njen vrtiček
in Cilka ukrade rože
in nekdo se je igral z iglo
in jo zvil
pokvarilo se bo vreme
a dedek kot da ni nič
samo bere
Flora und Fauna in die Alpen
Flora und Fauna in die Alpen
Flora und Fauna in die Alpen
741
Milost
o bogu zelo na kratko
nikoli ni rekel obilica
nikoli rožmarin
nikoli miroljuben
in če so bile mravlje po kotih
so bile pač mravlje po kotih
recimo prah
kam naj pada
na dol ali postrani
ali naj bo korenine
vse to rešuje bog blazno postopoma
včasih reče ARHAIČNO
a noben se ne gane
noben se ne zbudi
dejansko se noben ne zbudi
včasih reče pobili smo nosilce rož
in kupi svetel papir
kupil sem svetel papir reče
pubili smo nosilce rož
in naloži barčica po morju plava
drevesa se priklanjajo
a nekaj pade tako da špricne
ti si luč sveta
ne more se skriti mesto na gori
Jalta
Ličinke visijo na ograji
ličinke visijo na ograji
a v tem ni težava
težava je v tem da ličinke zrasejo
da se razvijajo in se utrga štrik
Brehm strahovito na dolgo piše o metuljih
Boljšaja Larousse to je vse narisano
dostopno javnosti in vsak se lahko prepriča
ne nitk ne štrika ne verig
dovolj je metulju njegovo lastno letanje
742
obenem vas moram pomiriti
torej pomirite se pomirite se
nobene krem-socialije na metulja
nobene bližine kegljev
zgodovinskih vrst
nobenega takega čudnega tlorisa ne predlagam
Ludvik ena
Ludvik dve
metulj
Ludvik štiri
Ludvik pet
metulj
ka j jc ust u da
Ostuda je če prideš domov
in rečeš zakurite mi peč
in noben ti ne zakuri peči
in je februar
odidite odidite
najbolj globalna ostuda je grah
743
SASA VEGRI: prijateljica
Glej, lepa si, prijateljica moja, glej lepa!
Tvoje oči za tvojo tančico
so kakor golobi.
Tvoji lasje so kakor čreda koz,
ki prihaja z galaatske gore.
Tvoji zobje so kakor ...
(Iz Visoke pesmi)
Krona stvarstva kraljuje v močvirju.
Zakaj ubijajo žabe z urinom.
V	hiši je polno pare od sočnih jedi.
Tečeš po ulici.
Vse te je ponižalo do tlaka.
Nekoč se je prva samica vzdignila na noge.
Kdo ve zakaj?
Naročja so prazno odsotna.
V	PARIZU IMAJO PRAVO MERO METRA
V	bolnici so sterilne klešče.
Bela barva. Babica je bila nedolžna pred poroko.
V	parni kopeli se širijo lojnice,
hitreje bije srce.
PRED SEZONO JE
Pod nogami moža je pižama.
V	uradih so bele bluze, pod njimi prsi žena.
Ti, ki te ljubim.
Nima prsnega koša.
Ima globoko glavo.
Ima verigo v u^tih.
Prsne mišice popuščajo, trebušne mišice popuščajo.
II
Bojiš se krikov.
Bellasecal je lepilo za spanje.
Zamrežena si z gubami. Obešalniki so pisani;
koliko veselja živi v omari.
Bežiš?
744
Zrcala so zrasla v ograjo.
IZSTOPITE PROSIM
NIMAJO NIMAJO ŠTEVILKE 28
TEH OTROK JE NAJVEČ
Lahko je bogata letina.
Poletje je velik medaljon, ki spreminja barvo.
»Želim rdeč lak, kri ima tako barvo.«
»Je lahko tudi barva jagode?«
»Kako ste me presenetili!«
Ne veliko, vedno le majhno zrcalo.
Kako preprosto.
m
Čista kakor svetopisemska Magdalena.
Podboj je okvir. Zjutraj nimaš poguma zamisliti si noč.
Vešče so ure, ki se zaletavajo v luč.
Skozi okno stresaš navade z rjuh.
Predmeti so polni prahu.
Volja je spočeta; ta vrsta mladičev slabo uspeva.
ODLOČBA POKOJNINSKEGA ZAVAROVANJA
ROŽE OHROVT CELOFAN
PRAVILO DESNE VOŽNJE
Pet do treh. Pet obrazov.
V krožniku živi juha svoje skromno življenje.
Glivice ljubezni uspevajo v postelji.
Čiščenje krtačke za lase.
Ne pozabi vodnjaka.
Negovanje slike svete Magdalene.
IV
Verjameš, da je breg ohlapen?
Kapela z rojem teles?
REZERVNIH DELOV NI
Brezglave procesije drsijo.
Otroci so si zelo podobni. Ne moreš prav spregledati.
Steješ stopinje te nesmiselne povorke.
Vsak dan je praznik, toliko religij je bilo na svetu.
Na tvojem temenu nekaj razjeda rja.
Klicati je prepovedano.
Do krvi te lahko pobijejo z glasom.
745
Olje za maziljenje je žarko.
V	mukah boš rodila svoje dete.
Porodna hožjast ni nujna.
OB SREDAH od 3 do 5
(Predvsem mleko, belo pijačo malčkov.)
Žeja, to je zlo vsakega začetka.
Kljub žeji ostane ulica slepa.
»Krči se, če ga ne negujete pravilno. Želite tudi volančke?*
V	embalažo duše se ne moreš odeti.
KADITI NI DOVOLJENO
Vse je zamegleno. Vstajenje ima enačice.
Ne zameriš tega Tolstoju?
V	modolu so meje dognane.
Otroka s krstom očistiš greha.
Sončni balkon je ravno tako dovolj.
RAZMISLITE REZERVNIH DELOV NI
Nemogoče se je na karkoli navaditi.
Podreti vse do tal. In lokacija sever ali jug?
Varujte šestico po njej se oblikuje čeljust.
Tudi v prvih mesecih vsrka otrok nežnost.
In kaj bi rekel bog Ra.
Ti praviš: Ohlapni hrib je tamle pred menoj.
V
Sredi poldneva pljuneš na vročo ploskev.
Poletje ima čiričke in kresnice.
Nedelja ima 24 ur, vrtovi niso akustični so pa hladni.
Reka ima pred mestom oster ovinek.
Če je čoln v močvirju, se lahko zlomi veslo.
Veslanje krepi hrbtne mišice. Kondicija niso stezniki.
V	poljubu se nasmihaš tistemu, kar je Adam videl v kači.
Predtem je kosilo. Potem je sprehod v zaokvirjeno panoramo občutkov.
Smetarm se je skisala. Ni maslo, ni smetana.
Bobnič pod posteljo prisluškuje. To je igrača.
Kadar ležeš k moškemu, imaš kresnice v laseh.
Ovratnice rok te počasi raznašajo.
Ne vrti plošč. Bach ima muziko, toda Bach nima časa.
Kaj si hotela reči predtem?
Ni ga, saj ga ne more biti.
Za tvojim pragom je 25 m^ prostora.
Za njegovimi vrati je on.
Vroče je in bo še bolj.
Psi v ograjah sadovnjakov pasejo oči po lisah senc.
Prsi živijo v jetnišnici zenic, kadar se razlije poletje.
746
VI
To je. In vse je ljubeznivost navad.
Take ptice pojejo pred mnogimi vrati, kadar pritisneš na aluminijasto
kljuko.
Mozeg v kosti je psu neznan.
Bolna skorja potrpljenja. Pes požre kost.	>
Vse je ljubeznivost navad.
Kadar vzdigneš nogo preko praga, se ne spomniš matere.
Mati ima hišo okoli telesa in moker predpasnik.
V ljubezni govorica teče sladko gladko.
BODITE PREVIDNI
Oskrbeti si moraš zaščitne naprave.
(Kartagino so enkrat rešile gosi,
Mostiščarji so bili na koleh.)
Prva kost, odrgnjerm v ostro rezilo,
je rezala zrak proti krvi.
To je, in vse je ljubeznivost navad.
VII
Vse lahko dovoliš telesu, kar se razblini na koži.
Cemu jih siliš na svet, dolgčas se stopnjuje.
V enciklopediji najdeš pod črko Č tudi čustvo.
Nekje se zatakne, obvisi v zraku kakor pogled. Kakšno presenečenje.
Potem rečeš zamenjala sem dan..
In ti veš natančno kaj hočeš.
Skladnost se ruši.
Ne, samo predstavljaš si, kako ga ljubiš.
To je prepustnica. Nočeš več vleči niti za sabo.
Odpiraš oči, da bi se skrila.
To lahko dovoliš telesu.
In kaj bo rekel on?
Presenečen je, vedno najde tisto, kar išče.
VIII
Poleti so vrgli nekomu rešilni pas,
da bi se rešil.
Pa saj se ni potapljal, le malo nenavadno je plaval.
Potovanja.
Potovanja mimo vsega.
Ni nujno.
747
Neskončna pot med vrati in mizo.
Vedno vališ vse na otroke, kriv je on.
A vseeno kaj pa je s poletjem.
Poletje rezerviraš za starše.
Misliš, da bodo umrli, in gojiš prijaznost.
Ne, ne sanjam več o originalih, zadostujejo ti reprodukcije.
In s tem naj se sprijazniš.
Strahotni pejsaži glav.
Vsaka med njimi kaj misli.
Strah, rmvadi se nanj. Pomisli, kaj vse premagajo navade.
Včasih izpljuneš slino tik pred noge.
Ponižanje je krhka snov blaznosti.
IX
Odkod si namenjena tja, kjer je prepovedano biti?
Nosilnost je preračunana, teža živi svoje življenje.
Verjeti moraš v obliko stvari.
Moj dragi ostaja brez verig.
Vzdiguje se v glasu, ki
ki ga komaj poznam.
Moram mu slediti.
Ulica je temna.
O nesrečah poročajo časniki.
VELIKA OMAMA IMA GLADKO POT
Bežiš,
ugibati med begom je izdajstvo.
Veliko majhnih dejanj ni nikoli eno veliko dejanje.
Mere so odlika spodobnosti.
Moraš kmalu oddati znamenje soncu.
Postajaš slepa.
Prosta si.
Tu pred teboj je brezno.
Doživeti moraš slepo poletje.
Množičnost smislov prebija zenica glasu.
Lahko bi ostala nema.
Lahko bi ostala nema žena.
Vogali te zazidujejo in ne moreš pasti.
Pozno je ne vznemirjaj.
Razmisli o možnosti, ki zija iz prepada.
748
EVALD PLISAR: SYMPHONIA POETICA
Fragmenti iz tretjega stavka
Tatjanio« pesmi
prva
pesem je sončna gladina reke
ki jo imava za najlepšo reko sveta
zavoljo njene tišine zavoljo njenih tolmunastih oči
in temnozelene kože
vsak na enem hregu rasteva
v vodnem zrcalu se najine roke prepletajo
beli telesi
se skrivata v kodrastem ogrinjalu gladine
gledava se
brez sramu v senci rečnih trepalnic
se peljeva zamišljena v vodno posteljo
močiva
z velikimi očmi z vročimi onemoglimi
rokami ki bolijo od minevanja
druga
pesem je kalni vrtinec tolmuna
ko se veter razburi v snu in motnost pljusne
nad sev ogledala temnozelene reke
spregledava:
med nama je struga in najini prsti
v njej božajo sence
tvojih kretenj še nisem ujel v svojo kožo
in jaz sem predaleč
da bi lahko mi naslonila glavo na rame
749
vse je laž
vse živi le
v odsevu
pa vendar:
ko veter umolkne in reka izproži kačjo gladino
se znova najdeva ¿nova objameva
v njej
v podobi
najine naše temnozelene reke
tretja
pesem ni tvoja ne moja tretja pesem je najina
mogoče ne znava umirati skupaj — jaz pa verujem:
vsak zase gotovo izginjava v najino smrt
sam ne hi vedel da ima najin mucek
štiri noge en rep dve ušesi in eno mačje srce
najbrž sta dva potrebna da s srcem gledata
v tvojih očeh nenehno odkrivam da Evald ni moje ime
in ti — si res Tatjarm? — saj zrmva živeti v odsevu
in znava se varati — temu se pravi verjeti
kaj če neki črv noč in dan gloda v nama
da prave resnice ni: SANJE SO RESNICA
jaz ji pravim bog ker je v meni čeprav ga ni
Imeti se pravi zgubiti
zgubiti se pravi nikoli več najti
in ti z velikimi očmi znaš imeti srce
ko se v modri jeseni aleje izvotlijo
škrlatni zublji gorijo v poletnem ognjišču
in tista oddaljenost tebe nekje drugje
v želji vrnitve postaja ljubezen
ko v belih poljanah mrak postane bel
spet vzplameni tiha davnost samote:
hotel bi vrata odpreti v septembrsko noč
750
imeti
karkoli — samo drobno senco
ki s svojo navzočnostjo potrja tebe — v resnici je senca
ki tebe ima lahko te pusti in izgine
a ti se ne moreš tajiti — ne sebe ne sence
oba sta prikljenjena v last neželjenega
ker se v begu spremljata nikdar ne postaneta
v sebi oddaljena in se nikdar ne zgubita
v vajinih kretnjah ostaja vsakdanja možnost
brez tihe davnosti imena RAD imeti
zgubiti
je rojstvo tebe in tvojega imena moja Tatjana
— ali nočne samote ali bogvečigava —
to je vseeno ker človek ni nikogar niti svoj
dolgo nisem vedel kaj se pravi IMETI
bolj sem te našel manj si bila moja in manj si bila ti
potem si mi dala resnico: odšla si
in tista oddaljenost mene samega v tebi
naju je zbližala: ko si v nekom ime izgubiš
tedaj se ti neki večer ZAZDI da IMAŠ
Prevaranli
v bogu
čudna je pot ki te pripelje do konca neba
tja sem se vedno skril ko več nisem mogel
preminulih dni zagrebsti preden so naslednji prišli
tam sem se spomnil koliko je dvakrat dve
če pa me je karkoli spomin ali šop detelje
ali vonj po nesreči vrgel nazaj na stičišče ulic
so šle številke in dnevi so nepretrgoma tekli čezme
in se grmadili v prsih kot pljuskajoče morje
751
hotel sem bežati zastrmel sem se v ptico
ki se je utrnila v prostor a v nič so sijale
kamnite oči neba ki me ni dvignilo k sebi
neba sploh nebo je mrtvo ima pa svoj konec
ki ne rešuje ki nam to morje minevanja
pretvarja v drobno utrujeno srce v katerem izginjajo
neprehojene ceste — čudne ceste — do konca neba
jaz sem jih prehodil prevaran sem tudi
v ljudeh
kaj ste mi dale množice ki vas poznam
kaj mi dajete množice ki vas nočem poznati
lovim vas zavoljo samote sovražim vas
ker smo vkljenjeni v danost medsebojnosti
in kdo me je že učil da smo bratje
da smo dobri da želimo vsakomur dobro
jaz niti lastnemu bratu ne želim dobrega
ker ne vem kaj je dobro
niti ne lažem da mater ljubim
kdorkoli je lahko moj oče kdorkoli moja mati
kjerkoli si rojen povsod si rojen zase in rojen sam
zato ne vem zakaj bi sanjali o pomladi
začetka in konca ni
važno je da moram živeti
v sebi
sem prevaran zavoljo dolgih akacijevih alej
v senčnatem plesu neuresničen niham navzven
da se pod rahlo šumečimi hrasti ujamem v svetlobo
in se presvetim z odpovedjo odpoved je moja rešitev
pa mi ne more ne more zatisniti vek
v izdihu se hočem z rokami objeti in skrepeneti
sledi so ostale — za mano voljhajo volkovi — bežim
zatekam se v samega sebe celo pred šelestom kostanjev
Ш
dan ustvarja privide šum se razrašča v sence
in kaj mi ostane: znova bežati v notranjost
in prihežati med nove privide — verujem verujem
a moja vera je laž laž pa edina rešitev
iščem iščem med osivelimi gladnimi akacijami
svetlobo da jo pretočim vase da se izlijem z njo
narazen da se nikdar več ne najdem v zaprti koži
ali bi vedel
ne bi ne bom nočem
upati
v kaj in za koga zakaj
hlepeti verjeti najti
zbogom Tatjana midva sva le dva ki si bistvo potvarjava:
zato je najlepše verjeti v to da ne moreš verjeti
s Problemi
753
J02E OLAJ: PESMI
VrUíDjC
Vse je samo Vrtenje
okoli namišljene točke
v kateri si ali si
nekoč bil Vstopanje
v prostor kjer se spominjaš
neke medle svetlobe
nekega okna
kjer onstran tiho sneži
Nenehna prisotnost nekih besed
ki kot kamni težijo zrak v sobi
kjer se nenehno primerjaš
z neslišnimi podobami na stenah
Vse je navidezno prestopanje
v neko drugačno obstajanje
ki stoji nad tem vrtenjem
Neprestani občutek presnavljanja
v nekaj kar je na izhodišču
vsega tega bilo ali bi se
od tam dalje moralo uresničiti
Vrata odpadejo
dolge ceste se v avgustovskih
sanjah prikažejo dečkom
na toplih križpotjih noči
prepih zaveje skozi razpadajoča svetišča
prašnim bogovom odpadajo rokce
v sebi začutiš svojo iskano prisotnost
toda vrtenja ni konec
vrtenje ostaja vrtenje
ker se ne more spremeniti
v kaj drugega kakor
v drugo vrtenje
ki se lahko
izgublja
naprej le v
roi
novem vrtenju le v
zaporedju novih vrtenj
kakor besede ne morejo
preseči svoje omejitve
in se po govoru vrnejo
v molk ali kakor vse
nosi barvo požara
ki je v davnem otroštvu
za vedno zaznamoval
tebe in tvojo družino
in svetišča lahko razpadejo
prašnim bogovom lakho odpadejo rokce
pa bodo le ostala svetišča
in prašni bogovi bodo ostali
zakaj v vrtenju se nič ne more
spremeniti v nekaj česar ni
zakaj v vrtenju ostaja vse
na svojem mestu čeprav
menja barvo čeprav
menja obliko
čeprav
zatisneš oči
V vrtenju se vse znova in znova ponavlja.
In nenehno preli jesen
Sobe so tihe
v predvečerju avgusta.
Prašni akordi
davnih pesmi na skrinjah.
Odhajaš in prihajaš
v svoj umišljeni dom,
kot senca brezimne postave,
ki jo soj ugasle svetilke
meče po obledelih zastorih.
In nenehno preti jesen.
Spominjaš se nekih glasov,
vendar ne veš,
če si jih že kje slišal,
ali pa so le domišljija.
755
Cas, ko si bil, se
osipa nate z rumenimi listi.
Odhajaš in prihajaš,
ujet v risu,
v svoj umišljeni dom.
In nenehno preti jesen.
Zidovi
Menda je bil maj
ker se je bilo meni
stožilo po češnjah.
Vrnili smo se v tisto vas
vso iz kamna
in navpičnega sonca.
In nikogar nismo našli več živega
samo kamen zidovi
sama molčeča usta
napisi v marmorju
dremajoče letnice
izsušeni vodnjaki
park razpadajoče klopi
grad obzidje
Amor z razbito glavo
vrata razjedena od vetrov
kamen sonce zidovi
in čeprav so bile doline prostrane
so bili mogočnejši zidovi
zidovi iz sivega kamna
neprestano rastoči zidovi.
Vsepovsod zidovi
je rekel Doro ko smo se vračali
proti večeru v mesto
proti njim bom postavil ciprese
in zvečer me je doma čakalo pismo
Marinka mi je pisala naj vendar toliko
ne razmišljam raje da naj se lotim
česa koristnega
v kinu sem gledal Moderato cantabile
ko sem se zvečer vračal po Tržaški
je imelo mesto stotero zidov in strop
tako nizek da sem komaj še dihal.
756
Ko pride črna plesen
Suho drevo brez korenin
lebdeče v vrtečem se zraku
avgustovska žeja
prebodena z navpičnim soncem
trobljenje ladij v usmrajenih pristanih
zvonovi cerkva iz plesnečega brona
vse to ujeto med postoterjene zidove
roji kobilic
ki se opoldne prevesijo čez mesto
reke ki prinašajo kužne bolezni
pogrebci s svatbeno pesmijo
nestvori kovinskih glav
ki preplavijo ulice
zasedejo križišča poveljstva
zvočnike in alarmne naprave
pomore otroke in razglase obsedno stanje
besnenje podivjanih mušic nad parki
oltarji golih kosti vrženih Kirki
vse to rastoče med nehotičnim zidovjem
medtem ko zbežijo v svoje stolpe
namaziljeni verniki Vere ponižno
klečeči pred pragi njenih
razpadajočih svetišč zbiralci
zavojčkov od paprike v senci
materinega groba jokajoči
oslepeli romarji objokovalci
svoje oskrunjene podobe iz
šumnih metuljev otožno pojoči
brezdomci v oratoriju
dima ugaslih oltarjev
vse to
udarja svoj enakomerni
mrtvaški ritem v besnem
naraščanju podivjanih zidov
in vtem ko se verniki
sklonijo k poldnevu
nezadržano prihaja prihaja
črna plesen
z neslišnimi tenkimi prsti
roji kužnih mušic
naskočijo parke v
kalnih mlakužah crkavajo ribe
materam zvodenijo obrazi
otroci se zadušijo v njih
757
ali pa se rodijo slepi
mesta se zlepijo v kupe
betona in jekla brez
trave vode in juter
trumoma se zaznamovani
zaganjajo proti pokopališčem
a ne morejo umreti
prilepijo se v razbeljeni zrak
z odsotnim pogledom
in nihče ne more zbežati
ker mu je v žilah
kri splesnela
priklenjen na asfalt mora
gledati svoje lastno trohnenje
s svojo senco kresnice
ali suho sončnico v levi roki
s svojo cvetočo lobanjo v desni roki
ko pride črna plesen.
758
MARIJA CORSE: ZLATO JABOLKO
1.
Senca je presekala cesto,
odsev meča drhti v očesu.
Ti,
ki imaš žensko ime vžgano
na belem čelu,
ne glej me,
ne hodi za mano.
Skrivam se za tanke dlani
svojih rok.
Tečem, da vpije kamen
pod nogami.
Hitrejša si.
Slišim smeh brezzobih čeljusti,
čutim krempljaste prste,
izžrte od pohlepa.
Umakni svoj meč:
nočem gledati votlih oči.
2.
Trde, zmerom mlade prsi.
Gladko izklesano rame.
Ne morem se nagledati
beline
ne naužiti ognja,
ki ga trgaš soncu.
Bolj ko raste senca
v očesu,
trdneje se te oklepam.
Hočem te čutiti.
759
Moram te še čutiti.
Moji prsti so trdi:
predolgo so pogrešali
nežnost,
ampak v njih drhti sla:
živeti.
3.
Nebo je vrglo črne ovce
na rjavo peščino.
Ljudje so se razbežali
v zavetja.
Čakam te, sivi jezdec
na divjem belcu.
Pridi.
Do roba me napolni
s hrumečim besom.
Prihajaš.
Ta hip sva si podobna
v kljubovanju — niču.
4.
Razveselijo me prsti
na oknicah.
Nesrtpna hitim skoz hodnik.
Pri vzhodnih durih me čakaš
in vabiš na potep.
Bolj kot moške roke
si želim tvojega ljubkovanja.
Vso pot mi odkrivaš
drobne skrivnosti:
srce kamna,
ljubezen rib,
jezik škržatov.
Skelijo brazgotinice poljubov.
Pesek je posrkal senco,
praviš.
Meč se je skrhal oh ostrini
svetlobe.
Jeklo se je stopilo v zenici.
760
Plešem in se smejem.
Tvoja barva je še za priprtimi
vekami
zlata, zlata.
5.
Zge sonce,
tišina brezvetrja.
Morje ljubkuje kamne.
Negibni prsti se dotikajo
čela.
Po dolgih blodnjah
sva se spet našla
ti,
jaz.
Čudežna ptica je mrtva.
Ostale so preproste stvari:
veriga ur,
razbeljen kamen,
mladika krvi.
Daleč je do drevesa
spoznanja.
Zdaj stiskam zlato jabolko
v dlaneh.
Kliči z mano v žgoči poldan:
ženska z votlimi očmi
mi je obrnila hrbet.
75
Sekretar >lozoljc odhaja
Matevž Hace
Sekretarja občinskega komiteja Mozoljca so poklicali na okraj. Tam
ga je sprejel sam okrajni sekretar, oblečen v sivo športno obleko in tudi
sicer športnega videza. Ta sekretar se je rad postavljal, kako izvrstno se
razume na zadružništvo, kravjerejo, mlekarstvo in na druga kmetijska
vprašanja. Ob prostem času pa se je rad ukvarjal s športom in je pazljivo
zasledoval vse tekme. Rad se je kopal, referat pa je znal napisati kar
mimogrede. Pregledal je uvodne članke in lanske referate, prebral na
hitro dolge članke o sodobnih vprašanjih in z nekaj okretnosti, pridobljene
v šoli in revoluciji ter branju revij, je napisal referat, zveneč in tekoč
kakor lepo napisana naloga za višje razrede realne gimnazije. No, kljub
vsem vrlinam in nekaterim manj bistvenim pomanjkljivostim je sprejel
občinskega sekretarja Mozoljca majhne, toda pomembne obmejne občine,
občine, ki je dala vrsto poslancev revolucionarnega porekla. Večidel teh
poslancev so v desetletju po revoluciji izmenjali. No, torej taka čast je
doletela sekretarja Mozoljca, ki ga je sprejel sam okrajni sekretar, ki je
stare člane rad prezrl, se jim niti z besedo ni zahvalil za pomoč, nastavil
pa mlade, okretne, namesto opešanih »revolucionarnih kadrov«. Saj je sli-
šal, kako je treba »napolniti prazne akumulatorje«. To so mu stari le
malce zamerili. Dobro bi storil in nič bi ga ne stalo, če bi jih za pol ure
poklical v konferenčno sobo, jim postregel s turško kavo, jim ponudil šilce
žganja in jim povedal o nalogah in vlogi, ki jo ima komite, ter se jim
zahvalil za delo. Dal bi jim čutiti, da jih partija ceni in spoštuje. Tako pa
je samo govoril o tem, kako naj stari čimprej izprežejo, posvetijo naj se
reji malih živali, če so na deželi, če pa živijo v mestu, naj krmijo ptice na
sprehodih in lovijo ribe. Za čustveno življenje nekdanjih revolucionarjev
si ta sekretar športnega tipa z najboljšimi perspektivami ni vzel časa.
Nekdaj se je neki v času revolucije osiveli, drugače pa še zdrav član
okrožnega komiteja v gostilni pri litrčku dobrega vipavca šalil na ta račun:
»Kaj bi se jezili, tovariši na to, malce pozabljivo vižo. Ce bi ta človek kdaj
v življenju roč-no delal, kakor smo mi, če bi gonil žago, sekiro ali kramp,
menda ne bi pozabil na to osnovno človeško dolžnost.« Segavi »upoko-
jenec« je nadaljeval: »Saj ni pomembno, če je ta človek deset let mlajši
kakor jaz, tudi ni važno, da sva v revoluciji bila na enakem položaju.
Nekoč pred leti me je poklical po telefonu: ,Si ti tam, Jože?' ,Seveda
762
sem, kaj želiš?' ,Hej,' je nadaljeval, ,na komiteju potrebujemo za kontrolno
službo takega primernega človeka, kakor si ti, Jože,' je nadaljeval z zeha-
jočim glasom, ,tam, kjer si, bržkone nisi zadovoljen. Reci, da sprejmeš to
službo.' Začudil sem se, taki naglici. ,Ja, tako enostavno pa tudi ni, da bi
me kar snel. Daj mi tri dni časa, da premislim. Danes je petek, v pone-
deljek ob osmih ti bom na komiteju povedal, kako sem se odločil.' S težavo
je privolil. Premišljeval sem in se nazadnje odločil za to službo. Računal
sem, da mi bo ustrezala, ker rad brskam po arhivih. Tako bi lahko onim
na komiteju uredil življenjepise, ki so jih imeli na kupe, saj so se tam
leta in leta nabirali. Pisali smo jih celo taki, ki so nas poznali vsi v okraju.
Takrat je bilo hudo. Nekdo, ki ni imel posebnega konkretnega dela, si je
izmislil: partijci, pišite življenjepis, če ne: opomin, graja. Nekaj je bilo
jeze, nekaj smeha in spravljanja papirja na kup. No, da vas ne bom
utrujal. Takrat sem torej moško prikorakal na okrajni komite. Na desni
strani vrat je bila dolga, dva metra visoka vrsta bleščečih tablic. Med
čakanjem sem držal roke na hrbtu in bral napise. Veste, v enem letu so
se v isti stavbi trikrat selili. Elastičnost mora biti, če gre za življenje in
partijsko še posebej. Potegne me znanec. ,Kaj, te presnete table zijaš?' mi
reče. ,Ja, na komite grem. Imam važen pomenek z okrajnim sekretarjem.'
,Blagor ti,' reče, ,morda te bodo še za kakšnega važnega direktorja nare-
dili.' ,Kaj še,' sem odgovoril prijatelju, ,morda me bodo pa dali tja, kjer
direktorje kličejo na odgovornost za njihove grehe.' Nezaupljivo me je
pogledal, se obrnil in me potem po strani pogledal: ,Nazadnje,' je dejal
,se s teboj ni šaliti!' in hitro je odšel. Veste, tudi moj prijatelj je bil
nekakšen mali direktor, ki je imel smolo. Tožili so ga vsi, od njegove
zgonjene tajnice do hišnika, ki je bil tri leta v nemški vojski. Tako je
bilo z njim.
Mene je sprejel okrajni organizacijski sekretar. ,Jože, prekrasen si,'
mi je dejal ta mladi študent rdečega obraza. Za klade preobračat bi ga
porabili na žagi. Prav zanesljivo bi ga tja dali, ja! ,Kje je sekretar?' sem
ga osorno vprašal. ,Zaseden je, nekega pomembnega človeka ima pri sebi.'
,Kaj bi s teboj? V petek sem se z njim dogovoril, da pridem točno ob
osmi uri in da mu povem svojo odločitev. Glej, jaz sem tu, da mu povem
svojo odločitev. Sprejel bom službo. Zdaj ne grem ven, dokler se ne bom
pogovoril z njim.'
Organizacijski je bil preplašen, bal se je, da bi sekretarju ne povedal
preveč na glas, kar mislim. Tvesti ne znam kakšnih neumnosti, kakor jih
znajo tisti uglajeni malomeščani. Oprostil se je. Požrl mi je celo uro, toda
ker sem bil potrpežljiv, sem čakal. Fante, motiš se, če misliš, da me boš
odpravil z okrajnim organizacijskim sekretarjem. Saj se nisem z njim
prav ničesar dogovoril. Ne boš, ti, Tonček deset let starejšega revolucio-
narja kar tako odpravil. Cez eno uro je neki športnik zapustil sekretarjevo
pisarno po tem, ko mu je povedal vse zadnje najnovejše športne rezultate.
No, sekretar je napravil silno resen obraz, čeprav se je drugače rad služ-
beno smehljal, in dejal: ,Jože, prekasen si. Veš, mudilo se je in oddali
smo to mesto drugemu revolucionarju. Rekel bi mi takrat po telefonu, da
takoj sprejmeš. Vidiš, tako se je višjim od mene mudilo.' Takrat sem se
763
pa res pošteno razjezil, čeprav se drugače na take ljudi ne jezim, ker
poznam njihovo veljavo in ceno. ,Ti, Tonče,' sem mu dejal, ,ti, Tonče,
kako pa ti prav za prav govoriš z menoj? Kaj misliš, da sem tvoja sna-
žilka ali tvoj kurir? Vse leto sem brezplačno delal pri kontrolni, ure in
ure sem presedel v konferenčni sobi, kile in kile povaljanega papirja pre-
bral zate, ja. Ali se ti takrat ni nič mudilo? Zdaj si prelomil besedo. Sam
si rekel, da boš čakal do ponedeljka. Tak si zdaj!' Debelo me je gledal.
,Tudi jaz imam starešine!' se je izgovarjal. ,No, ali nisi na zadnji seji bral
referat o humanem odnosu do človeka, o skrbi za človeka in o huma-
nizaciji socialističnih odnosov? Vse to si nam na konferenci nabrenkal,
ker si to čul od drugih, sam pa imaš do svojih najožjih sodelavcev tako
mrzel, uradniški odnos. Drugo so pri tebi besede, nekaj drugega pa de-
janja!' Gledal me je in mi poskušal ugovarjati. Jaz pa sem ga še opozoril,
da je zadnji čas, da se nauči poštenega odnosa do sotovarišev iz revolucije,
da se je še po gimnazijskih klopeh drsal kot paglavec, ko sem jaz, Jože
Trtnik, že večkrat stavkal in ljubega Marxa požiral. ,Tako, povedal sem ti
vse! Zbogom!' sem še rekel in odšel.
Ne morem iz svoje kože. Nisem tak človek, ki bi se zaradi službic,
družine in ne vem zaradi česa še zavijal v molk in navadil kimanja.
Takemu državljanu je treba o pravem času povedati, kar mu gre, čeprav
te imajo zaradi tega za nergača, robateža in ne vem, kaj še vse. Pozab-
ljajo, da revolucija ni bila lep sprehod v Tivoli ali na športno tekmo.
Takrat ni bilo čudovitih koncertov in ne tribune, na kateri bi bilo pri-
jetno sedeti. Ni bilo iskanja primernih kravat in skrbi protokolarne komi-
sije, kje bo sedel ali stal okrajni sekretar, kje minister, poslanci in drugi
okrajni, občinski ali celo deželni možje in žene. To je tisto, kar loči miren
obraz od omalovažujoče vzvišenosti, odsotnosti, maske in še kaj. Jože jim
je povedal svoje in pribil, da bo v prihodnje pazil, da niti pet minut ne
bo zapravil s tem, da bi še kdajkoli nadlegoval ali prosil okrajnega sekre-
tarja Tončka. Nadlegovati take ljudi se pravi poniževati se.«
Vse to je vedel občinski sekretar Mozolje, ker mu je to zadevo raz-
lagal Jože sam ob neki priložnosti, ko je videl, da Mozolje sila rad pre-
pisuje lepe referate o skrbi za človeka, lepših odnosih, pa vendar svojih
lastnih kmetov ni maral, ker so se mu zdeli nazadnjaški.
Mozoljcu se je zdelo sila prijetno, da ga je klical sekretar, vzor prila-
godljivosti. Kot nekdanji gimnazijec je vedel, da je za ljudi, ki po svoje
mislijo, težko, kakor da bi bili med Scilo in Karibdo. Zdaj je pričakoval
pohvalo za svoje partijsko delo, saj je na občini delal red, mladi Mar-
kolčič pa ga je vselej ubogal koj na prvi migljaj. Milan Podgrajc se mu
je zdel nekak kmečki oportunist, ki so ga poslali v boj za urejevanje zem-
lje. Ze ko se je peljal z vlakom, je Mozolje na tihem upal, da bo prepričal
okrajnega sekretarja, da bi ga še pet let pustili na občini, ki naj bi se po
svoje razvijala. Pohvala, nagrada in vsaj za pet let podaljšani obstoj
občine bi bili primerno priznanje njemu, ki je delal, kakor je treba.
Okrajni sekretar Tonče je bil ta dan dobre volje. Stresel je roko
Mozoljcu, ga povprašal po zdravju. Mozolje mu je ves vesel povedal, da
je, hvala bogu, zdrav. Potem ga je sekretar še povprašal, kako se počuti
764
nekdanji minister in če domači poslanec kaj dela; ali ga še kar po svoje
»trtnikovsko« seklja. Mozolje se je zresnil in povedal, da poslanca ni ne
na shode in ne na predavanja. Pozabil pa mu je povedati, da je ta mož
napisal zanj kar dvaintrideset strani dolg referat za socialistično konfe-
renco in da obiskuje občne zbore kmetijskih zadrug in seje živinorejskih
svetov. »Ah, da, Trtnikov Jože zaostaja za razvojem!« je dejal sekretar,
ki mu ni odpustil tudi tega, da mu je Jože nekoč dejal, naj pusti fraze o
bliskovitem razvoju, ko pa njegovi volivci čakajo na popravilo nekaterih
šol, zdravstvenega doma, občinskih cest, mostov, gozdnih poti. »Ljudje so
se naveličali čakati, kdaj bodo zgradili vodovod. Ker ga ni, kopljejo in
zidajo vodnjake, da pride voda ob dežju po strehah in žlebih v zbiralnike!«
Te besede je sekretar Tonče zameril Trtniku. Zato je verjel Mozoljcu, ki
mu je dejal, da Jože nič ne dela in da ne ustreza sodobnemu času. Potem
je poročal o zaostalosti kmetov, o obrtnikih špekulantih. Tajnica jima je
že v drugič prinesla kavo in pa šilci žganja. Med tem je imel sekretar
Tonče pet telefonskih pomenkov. Enega z Lojzetom iz cekajevske kon-
trolne komisije zaradi nekega direktorja, ki bo kaznovan zaradi poneverb,
pa ga je treba prej še pognati iz partije, ker je s krajo umazal ime par-
tijca. Tončetu so naročili, naj izpelje to zadevo.
Drugi se je oglasil po telefonu neki Tončetov sošolec, častihlepen pes-
nik, ki so mu objavili pet pesmic v lokalnem listu, eno pa celo v mladinski
reviji »Mlada pota«. Zdaj je fant želel priti nekoliko više in zato se je
spomnil na svojega nekdanjega sošolca Tončeta.
Tretja je klicala sekretarja neka ženska, ki bi se rada razporočila,
češ, da je mož pijanec, vendar pa da le ne pije tolikanj, da bi ju raz-
poročili zavoljo tega. Zamolčala pa je, da ji mož ni več tolikokrat mož
kot njega dni.
Četrti pogovor je bil zavoljo strojev, ki jih je želela neka tovarna
kupiti za devize.
Peti pa je bil tisti športni voditelj, ki ni in ni dal miru.
Med pogovori se je Mozolje razgledal po pisarni. Drsel je z očmi po
preprogah, lepih foteljih, umetniških slikah, številnih knjigah v knjižnici.
Hm, si je mislil Mozolje, teh knjig bi ne prebral niti v tridesetih letih.
Morda pa bere noč in dan te učene knjige in teorije. Ni čudno, če zna
pisati tako ganljive referate.
»Vidiš, Mozolje, dela je na pretek! Telefoni mi bodo kmalu požrli
živce. Funkcij je toliko kot solate po dežju! No, pa preidiva k stvari,
zaradi katere sem te poklical. Saj bi navsezadnje to lahko opravil orga-
nizacijski sekretar, ker je zgolj tehnično-kadrovska zadeva. Ker pa te
zelo cenim kot človeka iz revolucije, prizadevnega za našo linijo,« te
besede je Tonče podčrtal z zamahom roke, nakar je Mozoljca prijetno
spreletelo okrog srca in jeter, da se je v sedežu zravnal, kakor gre staremu
borcu, nekdanjemu intendantu odrednega bataljona, »ker te spoštujem,
sem te dal poklicati. Vem, da si pameten človek in uvideven ter boš z
razumevanjem sprejel to odločitev.«
Sekretar Tonče se je zresnil kakor sodnik, ki sodi, obtoženec pa čaka
in poskuša z obraza prebrati svojo usodo. Tonče pa se je vtem že raz-
765
govoril o aktivnih in pasivnih občinah, malih in velikih, o občinah, ki
imajo manj ali več sposobnega uradniškega kadra, aktivistov, zagrenjenih
borcev in ljudi, ki zaostajajo. Po tem obširnem uvodu je prišel v svoj
element, kakor temu pravijo. Vstal je in začel hoditi po sobi. Tu in tam
je obstal ob Mozoljcu, sklenil roke na prsih in podrsal s pogledom po
stenskih slikah, ki jih je ljubil in cenil. Nenadoma pa je dejal: »Skrajni
čas je, da se občina pod gorami združi s sosednjo občino. Upam, da boš
ti. Mozolje, to razumel in za to delal. Na okrajnem komiteju smo to
zadevo že uredili in tudi republiška zakonodaja dela v tej smeri. Na pri-
hodnjem zasedanju okrajne skupščine bomo to predlagali. Vse je urejeno,
prav vse. Gre za to, da bosta ti in občinski komite vse uredila. Ljudi je
treba prepričati, da je ta ukrep nujen. Majhna občina nima življenjskih
pogojev; to je razgledanim ljudem že zdavnaj znano.«
Mozoljca bi skoraj kap, ko pa je prišel do sape, je prosil Tončeta, naj
bi občina živela vsaj še tri leta.
»Sklepati je treba, pa čeprav se deset Jožetov Trtnikov na glavo
postavi!« je hladno dejal sekretar Tonče. »Ob združitvi občine bomo po-
stavili mlajšega sekretarja, ti. Mozolje, pa si že v letih in potreben si
počitka. Poiskali smo človeka, ki ima partijsko šolo; star je petindvajset
let. Ti, Mozolje, pa jih imaš zdaj že petdeset in morda še kakšno leto več.
Socializem ti bo omogočil dostojen počitek. Ti pa boš lahko delal, kolikor
boš hotel, v nekaterih družbenih organizacijah.«
Sekretarja je spet klical telefon. Pogledal je na uro in dejal: »Veš,
na ceka me kličejo. Sva se pogovorila? Prav! Vem, da si me razumel.
No, prav!«
Občinski sekretar Mozolje ni vedel, kje ima glavo. Ce se bi tisti hip
porušil ljubljanski grad, bi ne bil tako presenečen. Občine ne bo več in
on ne bo več sekretar. Kaj je zakrivil, da ga je to doletelo? Nekaj časa je
hodil po ljubljanskih ulicah, kakor da bi iskal bolnika. Gledal je izložbe
kakor zvedava ženska in dvigal bledi obraz proti spomladanskemu soncu,
ki je sijalo ne meneč se za njegovo bolečino. Doslej je bil prvi mož v svoji
občini, z3aj pa ne bo več. Je koga užalil? Ni popival po gostilnah, ni
kvantal, še tistega prekletega šaha ni igral. Hodil je po ulicah in stiskal
pesti. Za Tončeta je torej star! Kaj pa Tonče, mar ta ni star? Ardigata,
zakaj mu tega nisem rekel? Tehtal je sekretarjeve besede: zaslužen človek
si, zdaj izpreži in pojdi počivat. Gledal je molčeče in zamišljene ljudi, ki
so hiteli mimo. Zdelo se mu je, da srečuje same žalostne obraze. Vse se je
zresnilo pri graditvi socializma, si je mislil. On, Mozolje, bo moral odsto-
piti mesto mladeniču, on da bi kdaj moral čakati pred sobo, da bi ga
sprejel mlad, revoluciji neznan sekretar? Ne, to se ne bo zgodilo! Vihar
čudnih, nasprotujočih si misli je divjal v njem. Vse dobljene direktive,
navodila, nasvete sem upošteval. Vsa moja prizadevanja za občino bodo
šla v nič. Pazil je, da so bili uradniki na občini do strank ljubeznivi, da
ljudje niso preveč čakali. Strokovnjakov jè sicer manjkalo, no mar je bil
za to kriv? Ce so dobili katerega, so mu pokazali stanovanje, ki je bilo
na razpolago. Ko pa je videl, da ni kopalnice v njem, je skomignil z
rameni in šel ter se ni več zanimal za službo. In Mozolje je še tuhtal: ali
766
je morda nápak storil, ker so nekateri uradniki imeli slab odnos do
zdravnika, ki bi rad ostal v občini. Očitali so mu nadure in velike za-
služke. Sprva je zdravnik molčal in trpel, potem pa se je naveličal in
odšel. Kai sem napravil zanj, da bi ga rešil nekulturnih izpadov neka-
terih uradnikov? Nič, molčal sem, namesto da bi udaril po mizi in dejal:
Mir hočem imeti. Pustite zdravnika. Crednika k zadružni živini lahko
kmalu dobimo, zdravnika pa ne! Zakaj nisem Stanetu, ki je zdravniku
najbolj metal polena pod noge, rekel: V partizanih smo zdravnike ceniM
in pazili nanje kakor na punčico v očesu. Zdravnik je bil v brigadi, odredu
cenjen in pogosto bolj spoštovan kot kak komandant! Le zakaj ni tako
ravnal? Zdravnik je odšel, še tožil jih ni, tako je bil človeški.
Mozolje se je v tem premišljevanju znašel na Viču, da sam ni vedel
kdaj. Sel je v gostilno, naročil sendvič in dva deci vipavca. Počasi je jedel
in pil pa mislil. Čudno se mu je zdelo, da ni mogel sekretarja Tončeta
prepričati, da je občina potrebna in da je on, Mozolje, potreben kot par-
tijski človek, nekak podaljšek močne okrajne roke. Kako se bo znašel
mladenič, ki so ga sneli na neki partijski šoli, med starimi revolucionarji?
Iz podzavesti mu je tako živo in boleče prihajal v zavest občutek storjene
krivice, da bi skoraj zajokal, čeprav mu je sekretarstvo dokaj utrdilo
kožo. Ali je res delal vsem samo dobro? Mar niso bili časi, ko se ni zavzel
za človeka, če so ga preganjali? Kaj pa so storili s sila delavnim živino-
zdravnikom? Zakaj ni preprečil, da nekateri člani partije ne bi tako grdo
ravnali z njim? Saj ga nisem jaz preganjal, to so bili višji od mene! si
je dopovedoval. Pa zakaj je dopustil, da so ga celo zaprli, ko bi se on
moral zavzeti zanj? Zivinozdravnik je priljubljen med kmeti in zadružniki
v občini. Ob nesreči ali bolezni pri živini je v vsakem vremenu in vsakem
času šel pomagat. Klicali so ga in prihitel je na motorju, peš ali kakorkoli
že. Zakaj ni prisluhnil, kaj so govorili o njem ljudje v petih občinah. Sam
nisem niti lasu skrivil veterinarju, si je dopovedoval. Sam je bil kriv, če
je katero preveč bleknil. Zakaj ga nisem klical na komite. Posvaril bi ga
vljudno in nič več. Tako pa sem dopustil, da ga je neki užaljenež v moji
pisarni pretepel. Saj nismo v Kongu ali v Vietnamu, kjer bi lahko delal
vsak, kar se mu zljubi. V partizanih nisem niti dovolil, da bi pretepli
ujetega domobranca. Sodišče naj mu sodi, sem dejal.
Mozoljca je premišljevanje tako utrudilo, da se je oznojil. Neizprosna
vest pa ¿.a je kar naprej trápila. Toda, saj mu zavoljo tega niti sekretar
Tonče ni ničesar očital. Včasih so ga okrajni sekretarji postavljali za
vzgled. Zdaj pa je čisto otopel, kakor, da so mu okrneli možgani. Zamah-
nil je z roko, plačal sendvič in vino.
Kam pa sedaj? Ah, poslanca Jožeta grem obiskat. Potožil mu bom
svoje gorje. No, mar bo to prav? Pred nekaj urami, kako sem že govoril
o njrm?
Odšel je iz zadimljene gostilne, kjer so štirje upokojenci pili čaj brez
ruma in se pomenkovali o letih pred vojno.
Spotoma je premišljal, kje stanuje Jože Trtnik, ki je nekdaj dviçal
prav njega. Mozoljca, ga učil revolucionarne zavesti in abecede. Zdaj pa
ga je pred sekretarjem Tončetom v nič deval, da bi s tem ustregel svo-
767
jemu predstojniku. Vedel je, da ima sekretar Jožeta v želodcu. V resnici
pa je Jože hodil med ljudi, se z njimi pomenkoval. Jaz pa sem govoril, da
Jože ne prireja shodov. Mar je bolje, če nekatere vozijo na velike shode
kakor teleta na semenj. Vse to stane. Kje pa naj jemlje Trtnikov Jože
denar za to, da bi jim plačeval avtobus, voznino? Saj na takih shodih
ljudje sploh ne poslušajo govornika in ne gesel! Ah, k hudiču vsi poslanci!
Jaz ne bom nikoli poslanec! V takem premišljevanju je prišel do Trtni-
kove pisarne.
»O, glej ga, glej! Mozolje, kakšna sreča ali nesreča pa je tebe pri-
peljala k meni? Kako sekretariš v svoji občini? Glej, da mi ne boš občine
zasekretaril. Že pred leti sem jo obvaroval, da vas niso združili. Kaj pa
Milan Podgrajc? So težave s kooperacijo? Pa z vodovodom? So že prišli
merilci? Ne pozabite na denar za občinsko komunalo. Kaj dela stari
župan? Aha, v pokoju je. Nekam bled si? Kaj si bolan; kaj ti je?«
Poslanec Trtnik je hotel vse vedeti. Mozolje se je usedel in zajel
sapo. Jezno je pogledal poslanca in izbruhnil: »Občina bo šla k vragu. Pa
tudi sekretar ne bom več. Vse bo novo, to sem danes zvedel. Tako sem
zdelan, da ti ne morem povedati. Jezen in žalosten. Vsi vedo, koliko sem
delal in pomenil.« Zdaj se je ujezil in udaril s pestjo po mizi: »Naj bo,
pisal bom sekretarju Tončetu, koliko potnih stroškov bo, ko se bodo ljudje
vozili na občino. Kajne, Jože, da bo to tudi politična škoda?«
»Seveda!« je odvrnil Trtnik, »pa še kakšna! Vedi, da se pri velikih
občinah oblast oddaljuje od ljudi.«
»Kako bo predsednik občine poznal ljudi, denimo, v petdesetih, osem-
desetih vaseh? Ne bo jih, ne! Se to: oni sekretar mi je očital, da nisem
dovolj skrbel za strokovnjake. Sem mar jaz kriv? Vsakemu, ki je hotel
priti, smo ponudili stanovanje, kopalnic pa ni bilo. Kaj potlej meni
očitajo?«
»Menda je sekretar mislil na tisto nepravilnost, ko ste pregnali iz
kraja dobra strokovnjaka: zdravnika in živinozdravnika. Ljudje so govo-
rili, da zanju nimate dovolj posluha,« je dejal Jože Trtnik in se nasmehnil.
»Veš, več tovarišev iz revolucije mi je očitalo, kaj se dogaja pri vas, kakor
da bi bil jaz sam udeležen pri teh kozlarijah v naši občini. Zamerim ti
samo to, da si nekaterim dopuščal samovoljo.«
»Saj, najbolje bi bilo, da bi sekretarju Tončetu sploh ne pisal. Sklep
je bil že sprejet in kmalu boste v skupščini glasovali o tem.«
Jože Trtnik je pogledal žalostnega Mozoljca pa mu rekel:
»Rečem ti, da za to združitev ne bom glasoval, pa čeprav bo večina
zanjo. Bržkone me sploh ne bo tam. Preveč rad imam rodni kraj, da bi
hladno potelovadil v skupščini. Saj sem že pred leti preprečil, da ni bilo
združitve, čeprav me pri tem ni podprl noben domači junak. Opazil sem,
da so nekateri, ki so odšli iz domačega kraja in zasedli pomembnejša
mesta, zelo brezbrižni do težav domače občine. Ti pa moraš, kot občinski
sekretar seveda partijce prepričati, da je združitev gospodarsko in poli-
tično neogibno potrebna. Rekel boš, da jo zahteva sedanji čas. Pa na zbore
volivcev boš hodil in jih prepričeval, da se bo v večji občini pocenilo
poslovanje.«
82
»Kaj bi se še ti norčeval iz mene. Na seji občinskega komiteja bom
poročal, da so na okraju tako sklenili, da bi pa še hvalil, ker bomo izgubili
občino, saj nisem fantek, ki ne vidi pet metrov pred seboj. Po pravici 1i
povem, da bi ne bil tako poparjen, če bi morala iti samo občina. Naj bi
šla v božjem imenu, želel sem biti sekretar vsaj tri do pet let.«
Poslanec Trtnik je Mozoljca začudeno pogledal. »A tako. Mozolje,
tebi dejansko sploh ni do občine, le za sekretarstvo ti gre. Glej, meni
osebno pa bi bilo ljubše, da bi občina ostala, pa čeprav bi ti ne bil več
sekretar. Vseeno bi mi bilo, pa čeprav bi poslali, denimo iz Murske Sobote
za sekretarja kakšnega vnetega gasilca. Zakaj bi ne bil enkrat kak Prek-
murec v naših krajih, samo da ni bil med revolucijo madžarski vojak.
Občino pa imam rad in svoje ljudi tudi. Nič se ne pregovarjaj. Mozolje,
če ne boš več sekretar. Tudi jaz sem bil včasih to in ono, sedaj pa nisem
več. Pa me zaradi tega ne bo kap zadela. Enkrat gor, drugič dol. Vsak
pameten človek naj ve, da funkcij ni podedoval. Vsak na Kranjskem je
cepec, če misli, da se bodo sesule revolucionarne pridobitve, če ne bo več
točno tam, kjer zdaj sedi in deli nauke ponižnim ljudem. Rečem ti.
Mozolje, da je vzniklo precej nekakšnih veličin, čeprav jih v revoluciji
nikjer nisem srečal. Jaz se jih izogibljem le zato, ker nočem znati njiho-
vega jezika. Prej so iz golega strahu povsod iskali zavetja. Veš, ko sem
komisaril v letu gospodovem 1942. nekemu bataljonu, smo imeli lenega,
sicer pa zelo bistrega profesorja. Pa sem mu očital lenobo, na kar mi je
dejal: .Tovariš komisar, ti se toliko ženeš v delu, da ti bo še škodovalo.'
,Ne razumem, kaj misliš!' sem mu dejal. ,No, zdaj hodiš v čete in pre-
pričuješ ljudi, hodiš v zasede, načrte delaš, iz vsakega bi rad naredil
komunista. Povem pa ti, da ti bo prevelika vnema nekoč še škodila.' In
prav je imel, veš, dragi Mozolje. V hrbet so mi skakali taki, katerim med
bojem ne bi dal v varstvo niti pol crknjene mule ali vreče krompirja.
Tako je, Mozolje, zato pa ti svetujem, da ne moleduješ okoli za svoje
sekretarsko mesto, najmanj pa pred pisarnami raznih veličin, ker to de-
lajo le ljudje brez ponosa, časti in revolucionarne samozavesti. Ce boš to
počel, te bodo siti in še posmehovali se ti bodo. Ti še ne poznaš mestnih
navad. Dokler kaj veljaš in si na višjem položaju, te cenijo, ližejo te, ko
pa ležeš po službeni lestvici nekoliko nižje, se te bodo nekateri nekdanji
znanci krepko ogibali. Taki si mislijo: ,Nekaj je že ošpičil, da so ga
brcnili!' Pamet imej. Mozolje, dovolj si se že nasekretaril. Veš, odkrito ti
povem, nekateri so te že res siti. Pravijo, da kmetov nisi maral, učitelje
si hotel učiti kakor gimnazijce. Milana Podgrajca si večkrat v nič deval,
pa se mož trudi. Ce si prišel v gostilno, čeprav je bilo to zelo redko, so
se možje med seboj dregali in pošepetavali: .Molčimo, Mozolje gre!' Ti pa
si mislil, da so zato utihnili, ker te tako neznansko cenijo in spoštujejo.
Veš, miličnikov se niso nič bali, ker so bili to zvečine dobri fantje, ki so
se radi po domače z njimi šalili in celo zapeli kakšno, kakor je to v navadi
med fantmi in možmi. Tebe pa so se bali in tega ti do danes nihče ni
povedal. Rečem ti, vesel bodi in reci, da si zadovoljen, ker si oddal težko
sekretarsko delo. Hodi med ljudi! Ne izogiblji se jih, saj si vendar do-
6 Problemi	769
macin. Pojdi za kakšnega tajnika k rdečemu križu ali k gasilcem, ti so
na deželi pristno narodno društvo.«
»Kaj, kaj, jaz naj bi bil gasilski tajnik? Pri teh klerikalcih? Se ti
blede, Jože? Kaj mi svetuješ! Žališ me, saj veš, da sem star komunist, po
stažu le nekaj let mlajši od tebe. Gasilcev od nekdaj ne maram, saj jim
gre le za kolajne in parade!«
»Pusti, Mozolje, gasilci so koristni deželani. Ponoči gasijo požare, ko
razni Mozoljci spijo in sanjajo o sekretarski slavi; veš, dragi Mozolje,
rajši imam pet dobrih, delavnih gasilcev kakor deset lenih komunistov. To
ti rečem, da boš vedel!« je končal poslanec Joža.
»Za božjo voljo, h gasilcem bi me rad spravil!« je žalostno zmajeval
z glavo Mozolje in sklenil roke na prsih. »Pa še to mi kar v obraz zabrusiš,
da me ljudje ne marajo. Kaj vse bom še slišal danes? Sem mar koga dal
zapreti? Sem bil kdaj pijan? Sem tulil na ljudi, kot delajo nekateri? Nisem,
ti rečem. Bil sem pošten. Kmetov pa še nekateri drugi ne marajo, ker pra-
vijo, da so stan brez bodočnosti!« je rekel Mozolje.
»Naj me kar v uho ali še kam drugam piše tisti, ki tako govori
o kmetih!« je siknil Jože. »Nikdar marsikomu ne bomo povrnili tistega,
kar je prispeval med vojno.«
»Tako rad sem delal v naši občini. Zdaj pa me bodo vsi pozabili.«
»Kaj bi tožil, Mozolje, kupi si zajce in si naredi dober zajčji hlev,
nasadi si v domačem vrtu dobro solato in paradižnike, pa boš na vse,
kar te teži, pozabil. Kupi si dobre panje s čebelami. Ne joči se za polo-
žajem, ti pravim! Kupi si konja pa jahaj okrog. Obiskuj stare borce. Ce
že gasilcev ne maraš, se vpiši v društvo za varstvo ptic. Vidiš, nas starejše
bodo počasi odrinili in pomagali mladim naprej. Ali tega še nisi uvidel?"
»Saj nisem spal,« je čemerno odvrnil Mozolje, »vendar se mi zdi to
govorenje o mladini pretirano. Saj vendar nismo za odpad, mi, ki smo to
revolucijo naredili, mar ne? Jaz naj bi hodil na shode in poslušal, kaj
bodo povedali taki, ki bi se lahko pri meni učili? Nikdar, rečem ti, prej
se bo ta kucelj, na katerem je ljubljanski grad, sesul, prej bo koza
postala krava, kakor se bo to zgodilo. Tri ali še več noči ne bom spal. Tako
me je vse skupaj prizadelo. Prekleto bi zazijal sekretar Tonče, če bi mu
nekdo na cekaju rekel: ,Ti, Tonče, pojdi, no, za tri ali pet let za sekre
tarja namesto Mozoljca.' Rečem ti, da bi zazijal in kap bi ga zadela, rečem
ti, kap !«
Poslanec Jože se je zasmejal tej Mozoljčevi primerjavi. Ta pa se je
dvignil in žalostno dejal:
»Vrnil se bom domov in ženi bom povedal, da ne bom več sekretar.
To bo zijala. In kup klepetavih prijateljic jo bo zapustilo. Rekle bodo, da
se je Mozolje gotovo nekaj pregrešil, da so ga brcnili. Baba se bo jezila;
miru ne bo dala. Rekla bo: ,Ce bi bil ti pravšnji, bi kdaj že bil na mestu
tistega športnega sekretarja Tončeta na okraju.' Vrag je z babami. Bolj
ko je primitivna, bolj je častihlepna. Nekaj pa ne bom pozabil: da me
ljudje ne marajo. Ti, Jože, se motiš! Saj ne veš, koliko ljudi me je pozdrav-
ljalo, le dvajset najbolj zagrizenih klerikalcev me je po strani gledalo.
Vrag z njimi!«
770
»Kako se motiš! Ne sodi po pozdravih, ki so samo znak lojalnosti,« mu
je z nasmehom odvrnil Jože. »Tudi jaz pozdravim kakega funkcionarja
ali višjo tovarišico, pa bi se ju najrajši ognil. Toda zaradi vljudnosti ju
pozdravim. Poznam prijatelja, ki mi je zaupal, da je moral eno izmed
takih veličin dvajsetkrat prositi za sprejem, čeprav sta si bila med vojno
enaka. Rekel sem mu, da ga ne cenim več, ker se je pustil tako ponižati
tisti veličini. Zato ti rečem, sprejmi še tako malo pomembno funkcijo, samo
poniževati se ne smeš pustiti. Potlej nisi več prejšnji človek, osebnost
nehaš biti. Človek mora paziti na svoje dostojanstvo. Meni so všeč ponosni
in samozavestni ljudje. Duševni hlapec ne more biti nikoli .samozavesten
in ponosen, tak milo prosi in opozarja svojega gospodarja nase!«
Tudi Jože Trtnik je vstal je ponudil roko žalostnemu Mozolcu. Po-
trepljal ga je po rami. Mozolje pa se je ves majav poslovil, kakor ranjenec
na bojišču. Stisnil je aktovko pod pazduho in sklonjeno šel po ulicah.
Gledal je v tla, kakor da bi imel slabo vest.
»To ga je pa res zelo prizadelo,« si je mislil Jože Trtnik, »prej pa je
celo mene, ki sem ga nekoč vzgajal, v nič deval. Rajši bi videl, da je
pokončen mož, kakor pa taka reva, ki se trese za položaj.«
Mozolje se je usedel v avtobus, hude misli pa so ga obletavale kakor
lastovke ogle hiš na vasi. Zdaj bodo ljudje hladno zrli za hjim in se mu
posmehovali, nič več se mu ne bo prilizovala tajnica Olgica, češ kako
čudovito moder je. Nič več ne bo klical na odgovornost deklet in žena,
ki so svojim skakale čez plot, pa tudi direktorja Janeza Potokarja ne, ki
ga je brzdal, češ, daj no, kroti svojega Janeza, saj nisi kak musliman.
Kaj mu je že Potokar takrat rekel? Pustite me, no, v miru, tovariš sekretar,
saj tega ne morete razumeti. Saj pravi vaša žena Marjeta, da še nje ne
morete več potolažiti! Pa, dobro, sekretar, ubogal bom vaš nasvet, obljub-
ljam vam, da ne bom nobeni več dajal ničesar med noge! Tako, ja,
Potokar, pusti ženske, pa ne bo zamere, mu je dejal. Mozolje se je zamislil:
grd gobec ima, Potokar, zdaj bo govoril svojim kolegom: Prej se je brigal
za naše zadeve, no, zdaj pa je sam pojahan!« Prej je delil opomine in ukore
tistim, ki so se o višjih le malo nespoštljivo izražali. Bil je tako linijski,
da mu za družinsko življenje sploh ni preostalo časa. Marjeta se je svojim
prijateljicam potožila, da bi rajši imela direktorja Potokarja za moža. Njo
in Mozoljca so vabile v goste razne direktorske družine, zdravnik, učitelji.
Povabil ga je v grad tudi lovski mojster. No, zdaj mu pa ta reč od poslanca
Jožeta svetuje, naj bi šel h gasilcem ali rdečemu križu. Pa čeprav mu je
Jože govoril, naj bo ponosen, bi obredel vse sobe na cekaju, samo, da bi
ga pustili še kake tri, štiri do pet let sekretariti. Čakal bi tudi ure in ure
pred sobami. Saj se mora vendar vsak nekje ponižati. Kaj dostojanstvo,
človečnost in osebni ponos, o katerih je govoril Jože Trtnik!
»Vam je slabo, tovariš Mozolje?« je vprašal sprevodnik.
»V glavi me daje!« se je v zadregi zlagal in zardel.
»Mozolje ni več sekretar! Pa je bil tako siten, da se bogu smili!« so
govorili učitelji, direktorji, mojstri in delavci, posebej pa kmetje. Zlasti
mladinci so rekli: »Hvala bogu, da ga ni več!« Ljudem je bilo žal za
občino, za Mozoljcem skoraj nobenemu.
771
Pravljica
Jolka Milic
Ime mu je bilo Oskar.
Prihajal je enkrat, dvakrat mesečno. Bolj pogostoma bi sploh ne bil
mogel prihajati. Dnevi so mu bili tako zdrobljeni, delavnik tako obložen,
da je komaj našel nekaj prostosti, komaj utegnil priti po enkrat, morda
po dvakrat, trikrat... največ.
Prihajal je običajno v soboto. Po končanem delu in opravkih. Nekaj
hrane je v vsej naglici vrgel vase stoje. V zajtrkovalnici ali kjerkoli na
poti na postajo je naročil karsibodi, pojedel ali pa ne, in že hitel na peron.
Z nepogrešljivo kriminalko v roki. Z romanom, ki si ga je spotoma kupil
v postajnem kiosku. Povzpel se je na vlak in si v polpraznem kupeju
poiskal prostor ob oknu. Poleti in kadar ga ni zadrževalo delo, je sedel kar
v avtobus, da je bila vožnja prej opravljena, da ni tratil časa po nepo-
trebnem in da je dospel na cilj kar takoj, čimprej.
Pot do nje — od postaje kajpak — mu je postala kmalu domača. Na
slepo, zavezanih oči bi bil prehodil tistih par sto korakov in se tipaje
prebil skozi goščavo stavb in pročelj do postarane hiše z mežikastim hod-
nikom in razpraskanim dvoriščkom, kjer pa je vseeno v plesnivem kotu
samevala — potisnjena ob vlažno steno — visoka, vitka jablana, ki je vse
leto enako napeto stegovala dolge veje v obzidano in zagrajeno nebo.
Potrkal je na steklena, nezaklenjena vrata in potrpežljivo čakal, da
mu kdo odpre; da se od znotraj kdo oglasi z dobrodošlim naprej. Naprej,
kar naprej vendar. Kdor si že bodi. In dober večer.
Z njegovim prihodom se je v podolgasto steklo ko slutnja zagrizla
mehka senca. Medel madež je obvisel na šipi, teman obris obmiroval: njena
silhueta.
Ura na cerkvenem stolpu je navadno tisti čas udarila petkrat. Petkrat
je počasno tolkalo izzvalo demone časa, uporno zaletavajoč se ob stene
bronaste ječe, ki so hripavo jekale. Potem je zamolkli odmev zamrl in
zavlada je spet popoldanska dremavica. Sobotni podeželski mir. Predokus
praznika. Okus davno preživetih nedelj, ko je bil še otrok — trobentica —
na pragu spoznanj in življenja.
Hiša je običajno ob tem času potonila v nekakšno predpraznično spo-
kojnost. Prijetno je dišala. Po dežku in rožah, po medu, ometu in snagi.
Tišina se je tudi ko dragocen prah že usedla na vse stvari. Vso nesklad-
nost — mize, stole, barve, preproge — je obzirno pregrnila ko s starinsko
772
prevleko. Vso neurejenost je ublažila. Vse razpoke, ves kič, vso bornost
in praznost je napolnila s svojim brnečim glasom: z ekstatičnim molkom.
Potem so se vrata odprla in utrgala se je struga besed. Dober dan,
dobrodošel doma, zdrav in dober večer. Usui se je šelesteč plaz. Deroč,
šepetav potok. Sonce, smeh in odjuga. Poljub na lica, na obrvi, na obraz.
Poljub na usta in spet na usta. Poljub na oči. Stisk prstov. Svila las. Dotik
čela in trepalnic. Roka, ki se odpira in popušča. Zgovornost roke. Kaj
reče palec, kaj kazalec, kaj sredinec, kaj prstanec, kaj mezinec. Kaj
porečejo vsi skupaj, v zboru, z dlanjo vred. Nato kaj povejo posebej bla-
zinice prstov. Kaj nohti, kaj sklepi, kaj koža. Kaj zapestja in lakti. Kaj
grlo in ramena. Kaj pogled: smejoče se oči. Da si le prišel. Da si le mogel
priti. Da si le tu. Da da in da. Tukaj. Doma. Minute hrupa in premori
zavzetosti. Presledki tihote. Glasnost in molčavost.
Potem loputanje z vrati in premikanje stolov. Dim, cigarete^ besede
in pepel. Besede in še besede. Kresanje vžigalic.
Potem prt in miza, kruh in cvetje, vino in sveče. Večerna jed. Nato
kava in postelja. Noč in golota. Telo Kirke, telo cipe, telo ljubljenke. In
zamišljena, tipajoča roka. In tavajoče oči. Pod okni vrt in ptiči, nebo in
cesta. Pod okni ribnik in rege. Sredi brstečih ovijalk in dehtečih robinij.
Nato prsti dežja ■— rosenje — na listju in na šipah. Trkanje nežnih dežnih
kapelj. Duh zemlje, duh maja, duh šmarnic. Odtekanje vode po žlebovih
in kanalih. Curenje šumotave dežnice. Nato šumi redkih motornih vozil
po zlizani in serpentinasti poti. Drsenje, zaviranje, trobljenje: vznemirljivo,
skoraj lirično življenje podeželske ceste.
In spet dež. Tik tik tik. Spet dež. Rahel, presejan, mnogoličen. Majske
litanije dežja ob navzočnosti tisočerih bitij mraka. Ob navzočnosti tiso-
čerih zvezdastih, ravnodušnih oči. Ob navzočnosti ljubezenske favne: paj-
kov, stonog in mušic. Miniaturnih himer in prikazni. Krotkih nočnih prič
in gomazečih skrivnosti. Varuhov čustev in miline.
Potem spet noč. Spet igre. Spet sanje. Plima in oseka želja. Nemoč in
hotenje.
Nato jutro in težke veke od spanca. Postelja ko razrito gorsko korito.
Rjuhe ko spuščena, mlahudrava jadra. Vroča, nepopita kava s kruhki ob
brenčeči budilki. Rajši spanje. Rajši spanje in počitek. Rajši rajši.
Odhajal je navadno v nedeljo zvečer. Sit, obrit, spočit in srečen.
Bilo je nekoč davno.
Ime mu je bilo Oskar in prihajal je parkrat mesečno.
Potem je seveda prihajal vse bolj pogostoma.
Naposled pa sta se vzela.
Odtlej sta živela venomer skupaj.
Baje . .. baje sta bila prav srečna.
(Le izjemnost njunih sobot je bledela. Izjemnost nasploh.)
In tako se je končala tudi njuna zgodba.
Kaj pa otroci, povprašate. Sta imela kaj otrok?
Saj res: otroci.
Menda sta imela tudi otroke.
Kajpak. Najbrž.
773
Osnutek poetike za lastno uporabo
Jože Snoj
Uredništvo »Problemov*« je odprlo razpravo o sodobnem pesniškem
ustvarjanju, da bi se v svoji resničnosti razkril položaj, v kakršnem je
ta čas ustvarjalna slovenska poezija. Kazno je, da so uredništvo »Pro-
blemov« pripravili do tega tudi napadi določenega dela javnosti na tako
imenovano avantgardno poezijo. Kot eden izmed povabljencev k tej raz-
pravi čutim dolžnost določiti svoj odnos do tega publicističnega načrta,
preden v njem sodelujem. Uvodoma zato ugotavljam, da me k razpravi
osebno ne spodbujajo zunanji napadi na sodobna isikanja v našem pesni-
štvu, temveč položaj v njem samem; da mi je torej uredniška akcija
»Problemov« le okvirna .priložnost za premišljanje, ki se mu spričo čedalje
širšega avantgardističnega pesniškega gibanja pri nas in njegove proble-
matike tudi sicer ne bi bil mogel ogniti.
Pred javnost stopa najmlajši pesniški rod. Oblikovalno smer, katero
so posamezniki v zadnjem desetletju bolj ali manj krepko, izčiščeno in
uspešno utrjevali in razvijali v našem pesništvu, je sprejel kot formalno
izhodišče, spričo že dovolj obvladanega mnenja in zaradi razumljivega
mladostnega nagnjenja k skrajnosti je imel priložnost in možnost gnati
jo še naprej in jo s predstavnikom, kot je npr. Tomaž Šalamun, v nekem
pogledu tudi že presegati. Smer, o kateri govorim, je bila v neprenehnem
spopadu z ustaljenim literarnim okusom in pojmovanjem vse do tistega
trenutka, ko jo je — očitno — nastopajoči mladi rod piscev sprejel za
svoje izhodišče in jo posplošil. Njen stari nasprotnik — tradicionalni
literarni okus in pojmovanje — je sicer ostal isti in se je takoj v začetku
izpričal tudi kot nasprotnik nastopajoče literarne mladine, toda njegova
pričujočnost je v hipu zbledela ob novi nevarnosti, ki se že uresničuje.
S staro konvencijo se je smer, kakor jo osebno ta čas pojmujem,
srečevala kot s področjem, ki je resda izredno veliko, a ga je mogoče
* Pogovora o sodobni poeziji, ki ga je koncem junija organiziralo ured-
ništvo Problemov, so se udeležili številni sodelavci revije. Skoraj soglasno so
ugotovili potrebo, da o svojem delu in o odnosu do poezije nasploh spregovore
tudi za širšo javnost. Objavljamo prva pismena prispevka, k sodelovanju pa
vabimo še vse druge, ki lahko kaj povedo o sodobni poeziji. Op. ured.
774
delček za delčkom osvajati, ali bolje, spremeniti v resonančni prostor
za nekonvencionalno pesniško besedo. Pri tem so morali maloštevilni
predstavniki teh pesniških poskusoV upoštevati še marsikatero zahtevo
tradicionalne poetike. Proces je potekal v znamenju iskanja stilno-vse-
binskih nadomestil, ki naj bi zamenjala izgubljeno metričnost ali rit-
mičnost, pevnost ali zahtevnejšo melodioznost, tematiko, motiviko in poan-
tiranost starejših pesniških izdelkov. Skraka, nekonvencionalna smer se
je v boju s konvencionalnimi zahtevki nadzirala pri vpeljavanju katerih-
koli novosti, bolj jih je pretehtavala in zato tudi laže utemeljevala. Hkrati
je ob vsakem ekstremnejšem poskusu doživljala ostre ali vsaj ostrejše
uredniške zavrnitve, ki je niso samo ovirale pri nadaljnjem razvoju, tega
resnici na ljubo ne smemo spregledati, temveč so jo tudi jeklenile in
čistile.
Komaj pa je tak pogled na pesniško snov in take načine pesniškega
izpovedovanja vsaj formalno prevzela velika večina pesnikov — in do-
kazljivo je, da se je z našim najmlajšim rodom to zgodilo — se je položaj
v tej smeri, za katero sem upravičen dati samo svojo razlago, bistveno
spremenil. Starejšim predstavnikom pomeni ta številčna okrepitev četudi
še tako raznorodnih piscev neko zmago nad doslejšnjimi konvencionalnim
odporom. Zmaga je sicer omejena na krog pesnikov ali na skorajšnjo
večino pesnikov, in tako imenovanih tradicionalistov med pišočimi in
publiko in sedaj še ni nič manj. Nepričakovana množičnost »avantgar-
distov« pa preti avantgardi razveljaviti doslejšnje vrednote: asketizem,
čistost, doslednost, požrtvovalnost, načelnost osamljenega bojevnika.
Tej naraščajoči novi množici »avantgardistov« se namreč ne bo treba
več posebno ozirati na zahteve iz nasprotnega tabora. Utegne se zgoditi,
da ob njem ne bo več nadzirala in čistila svojega iskanja, saj bo kot
množica zlahka uveljavila tudi svoja manj premišljena ali celo samo
modna in ustvarjalno ne pregnetena, neupravičena dognanja in domislice.
Z drugimi besedami: s spremembami, ki se v generacijskih razmerjih
sodobnih piscev pri nas napovedujejo in že uresničujejo, grozi nevarnost,
da ob literarnih tradicionalistih, ob zunanji stari konvencionalnosti, pre-
plavi konvencionalnost posebne vrste tudi tako imenovano literarno
avantgardo samo. Ime te preteče posplošencsti utegne biti modnost in
ponarejanje v varstvu avantgardnih poskusov.
Mogoče se z opisanim pojavom že napoveduje kulminacija dosedanjih
avantgardnih iskanj v našem pesništvu, saj more posplošenost dolo-
čenega oblikovalnega nazora v krogih pesnikov kmalu v najbolj površnem
smislu pridobiti tudi večino publike, in bo resničen nadaljnji razvoj
umetniškega pisanja treba iskati v odporu zoper novo »modernistično«
konvencijo. Literarna zgodovina vseh dob nas uči o predhodnikih, nosilcih
in sopotnikih kakega S'tilno izpovednega gibanja. Toda ker je v sedanjem
neizčiščenem položaju našega pesništva še brez prida določati predhodnike,
nosilce in sopotnike današnjega avantgardističnega pesniškega iskanja,
naj ostane ta misel samo domneva, ki jo bo v določenem času treba
izpeljati v utemeljeno sodbo. 2e danes veljavna resnica pa je, da nobena
avantgarda ne more ostati avantgarda, kadar postane množična, ker nujno
775
izgubi svoje značilnosti in vrednosti. Ali drugače: resničnemu iskanju taka
posplošena množičnost v prihodnje ne more biti v prid, resničnim iskalcem
pa ne v vzpodbudo. Zato menim, da je treba najprej in predvsem preučiti
položaj znotraj avantgardističnega pesniškega gibanja.
To trditev povezujem z drugo 'temeljno ugotovitvijo, ki me vzpodbuja
k razpravi: tako dosedanja avantgardistična pesniška prizadevanja pri
nas kot tudi napadi tradicionalističnih nasprotnikov, in še posebno tudi
nastop naših najmlajših modernistov izpričujejo slabo strokovno podko-
vanost in, razen v redkih izjemah, neznatno pričujočnost teoretične lite-
rarne misli, brez te pa je vsako iskanje v najboljšem primeru le slepo
tipanje neznatnega navdiha in neprebujenega talenta. Pesniti resnemu
ustvarjalcu v nobeni literarno zgodovinski dobi ni pomenilo udobno ni-
zati besedo ob besedo, temveč je to bil — pod silo nezmagljivega in nedo-
umljivega navdiha — spoznavno-teoretični spopad z novimi miselnimi
dognanji, z novim čustvovanjem in novimi izrednimi možnostmi.
Џ Pesniškemu avantgardizmu današnjih dni pa tega dela v procesu
ustvarjanja še celo ne smemo odpuščati, temveč nam mora biii eno izmed
poglavitnih meril pri presoji pesniških izdelkov. Se tako nezaveden in
nenadarjen verzifikator prejšnjih literarnih časov je namreč pri kovanju
verzov moral do neke meje poznati metrum, sistem rim, pesniško obliko
in ustaljeno dikcijo, skratka poetične normative svoje dobe, če je hotel
nastopiti kot verzifikatov. Današnjemu »avantgardistu« vsega tega ni
treba več znati in obvladati. Zadošča, da zna kolikor toliko duhovito raz-
predati svoje asociacije na papirju •— namenoma poudarjam na papirju,
ker navadno pušča vnemar vse glasovno-ritmične zakone govorjene pe-
sniške besede —, da z razvrstitvijo teh asociacij vzbudi vtis neke zastrte
izpovednosti, in že lahko stopi enakovredno ob stran resničnemu pesni-
škemu izpovedovalcu, ki mora z na videz istim oblikovalnim načinom
še kako trudoma in s pretanjenim občutkom zbuditi v organizmu svoje
pesmi vse tisto, kar je pesniško v pesništvu katerega koli literarnega na-
zora katere koli dobe: ritem, melodijo, iracionalno poantiranost. To mora
doseči, čeprav je zato, da bi razširil izrazno-oblikovne možnosti, pogosto
zavrgel metrum, rimo in ustaljene pesniške forme, in četudi se je zato,
da bi bil izpovedno resničnejši, odpravil v na videz amorfne globine
svoje podzavesti, da bi s tako pridobljenih perspektiv izpovedoval svojo,
bolj pretanjeno in doslednejšo resnico o življenju.
Po logiki razvoja je tak način pesnjenja, seveda resnično umetniškega
pesnjenja, zahtevnejši in bolj zapleten od vseh prejšnjih, hkrati pa daje
zaradi svoje navidezne preprostosti in nezahtevnosti doslej največje mož-
nosti verzifikatorjem, da se lahko s svojim neznanjem in breznadarje-
nosti uveljavljajo v tej navidezni nezakonitosti.
Prvina, ki jo je naša sodobna literarna kritika pri ocenjevanju so-
dobnih pesniških del najbolj zanemarjala, je zavestno nadzorstvo oziroma
razumnost pri nastajanju vsebine in oblike pesniškega organizma. Zane-
776
marjala jo je tako, da je pri resničnih umetninah ni znala ločiti od intu-
itivnih nagibov in amorfne podzavestne snovnosti ter prikazati njeno
oblikujočo in osmišljajočo funkcijo, pri ponarejenih, lažno pesniških iz-
delkih pa je ni pogrešala kot tisti prvi pogoj, ki ga mora pesem izpol-
njevati, če naj se jo sploh obravnava kot pesem. Zavestnega nadzorstva
oziroma razumnosti kot ene izmed prvin modernega pesniškega organizma
ne pojmujem kot racionalno konstrukcijo in avantgardne pesmi ne kot
ugankarsko parabolo, temveč kot posledico tistega dela pesnikovega
ustvarjalnega gibanja, ki se v procesu nastajanja pesmi sooča s slutnjo
navdiha in amorfno snovnostjo ter jo kot prvi videč, prva priča novo-
nastalega pesniškega sveta skuša z lastnimi vsebinskimi in oblikovnimi
posegi doumeti in uravnavati ter tako posredovati sočloveku.
Naša sodobna kritika avantgardnega pesništva je v skladu s polo-
žajem, v katerem je doslej le-to bilo, nove pesniške poskuse predvsem
branila pred tradicionalističnim zavračanjem take poezije, premalo pa se
je lotevala razlage v bistvenem.'Redke razlage so se prepogosto omejevale
samo na preučevanje njenih filozofskih, ontoloških izhodišč. Na tem
področju se je srečevala z nekimi miselnimi sistemi pesnikov ali jih je
v svoji samozaverovanosti konstruirala sama. V mislih imam predvsem
dve taki interpretaciji: Terasa Kermavnerja filozofski esej o poeziji Da-
neta Zajca ter Marijana Krambergerja razpravo o »Odiseju« Gregorja
Strniše. To omenjam iz dveh vzrokov. Ker želim ločiti razlago miselnih
sistemov, ki je v naši kritiki deloma obstajala kot posledica predvsem
filozofskega ali celo dnevnopolitičnega zanimanja za naše sodobno pe-
sniško ustvarjanje, od razlage tistega miselnega procesa v pesniku, ki
ga pojmujem kot zavestno nadzorstvo oziroma razumnost. Ta miselni
proces sodi po mojem mnenju med bistvene prvine pesniškega dejanja.
Te prvine pa naša kritika tako rekoč ne upošteva in ne raziskuje.
S to pripombo želim brez pretenzij po kakšni temeljitejši raziskavi
opomniti še na eno resnico: enostranska filozofska ali »angažirana« razi-
skava osrednjih pesniških rezultatov avantgardne poezije pri nas je kot
dovolj sugestivna in temeljita akcija svojega žanra obrnila pozornost
pesnikov, še posebno nastopajočega mladega rodu, na filozofska, predvsem
ontološka vprašanja življenja. Našo sodobno poezijo so si torej tudi po
zaslugi literarne kritike in nekritičnosti v dobršni meri podjarmili obli-
kovalna nerazumnost in razumarski filozofski sistemi. Oboje je po mojem
mnenju botrovalo tudi pojavu množičnega avantgardističnega pesniškega
gibanja pri nastopajočem najmlajšem pesniškem rodu: navidezna eno-
stavnost takega načina pisanja pesmi in filozofska angažiranost.
Položaj nam mora biti vsaj v poglavitnih obrisih in potezah jasen,
če naj nam postanejo znana tudi sredstva in pot, ki lahko pripomorejo,
da bomo kdaj spet zmožni v bistvenem razsojati zase in za druge, kaj
je pesniško, umetniško, in kaj je manifestacija drugih nagibov in usmer-
jenosti. Ustavimo se ob pesniških prizadevanjih najmlajšega rodu, saj se
777
zdi, da prinaša le-ta ne le kvantitativen, temveč tudi kvaliteten preskok
v naši avantgardni poeziji. Kvalitativen v pozitivnem, pa tudi v nega-
tivnem pomenu. Ce v grobem izvzamemo Tomaža Šalamuna, ki se v svojih
pesmih že ravna po neki domilšjeni - ali nesluteni? — poetiki in po
nareku sorazmereno že izdelanega umetniškega nazora, nadalje i.ščočega
in tudi nadarjenega Braca Rotarja ter pesniško nedvomno disponiranega,
čeprav še zelo mladostnega Vladimira Gajška, potem smemo zapisati, da
kaže porajajoča se mlada poezija pri nas dve usodni hibi: oblikovalno
estetski neposluh in čustvujočo, pa neinventivno pripovednost filozofsko
meditativnega, tako imenovanega etnološkega značaja. Posledica tega so
najčešče oblikovno brezlični, rezvlečeni, psevdologični in psevdofiliozofski
traktati ali prikrito logicistične ugankarske parabole, ki se ne ravnajo
po nobenih lepotnih zakonih in ki niso rezultat pravega pesniškega
navdiha.
Naj bo katerikoli umetniški nazor še tako nasproten prejšnjemu,
zmožnost navdiha ostaja tista lastnost, ki daje umetniškega izpovedovalca.
Podobno je z zakoni estetike: naj vodijo v blagoglasje ali v razglašenost,
v harmonijo ali v disharmonijo, kompletiranost ali redukcijo, v destruk-
cijo ali kamor že, naj si lastijo celo področje tradicionalno grdega, —
obstajati morajo, v umetniškem izdelku jih je treba čutiti, sicer je le-ta
rezultat delovanja nekih drugih zakonitosti, ki niso lepotne, tj. umetniške
narave.
Napisati pesem mora izpovedovalcu, to je človeku, ki ga je navdih
napolnil z neko eksaltirano jasnovidno slutnjo in slutenjsko jasnovid-
nostjo, pomeniti predvsem in samo estetsko dejanje, estetsko samoizpol-
nitev. Ta samoizpolnitev se zdi po izkušnjah zgodovine umetnosti dokaj
realna: mogoče je, da bo nadarjen oblikovalec znal lepoto, ki jo zazna v
hipni subjektivni in objektivni situaciji, popolno vzbuditi z umetniškimi
sredstvi, ki so mu dana. To samoizpolnjevanje je obča.sno (v romantiki so
ob istem občutku govorili o božanski zavesti obvladovanja ustvarjalnih
sil in primerjali umetnike z ustvarjajoče naravo), je čista manifestacija
človekove duhovnosti, neodvisna od zakonitosti, ki delujejo na umetnika
kot družbeno bitje.
Zgodovinska izkušnja nas uči, da poteka umetniško ustvarjanje v
boju s konvencijo, na umetniškem področju, pa tudi v družbi, na področju
medčloveških odnosov. Zgodovina ne pozna umetnika, ki v katerem koli
času ne bi bil ustvarjal v odtujenem odnosu do tistega, kar je s svojo
izvirnostjo presegal v estetskem in idejnem pogledu. Odtujenost je zatorej
logični pogoj izvirnega umetniškega ustvarjanja. Zato so bile najbrž
ravno prelomne dobe z vsemi svojimi protislovji plodnejše za umetnost,
ker so umetnikovo normalno odtujenost še povečevale.
Ustvarjalčeva umetniška samoizpolnitev je torej pogojena z umetni-
kovo odtujenostjo. Rezultat je umetnina. Le-ta je kompleksna manifesta-
cija umetnika kot duhovnega in družbenega bitja, zato je tudi njegov
vpliv na okolico kompleksen. Ustvarjena lepota se angažira v vseh sferah
človekovega dojemanja, celo v najbolj neposredni in najnižji, v sferi dnev-
778
nih družbeno-političnih odnosov. (Brez neke mere umetnikove družbene
odtujenosti bi bila umetnina za to sfero dogajanja gluha.) V območju teh
procesov umetnina prispeva k trudu, da bi se človek izpolnil kot druž-
beno bitje, da bi postal gospodar, ne suženj svojega družbenega dela in
delovanja. Cilj teh prizadevanj je: človek naj se uresničuje in uresniči kot
družbeno bitje.
Pred mladim, zavzetim človekom se odpira dandanes pri nas — zaradi
prej opisanega enostranskega literarnokritičnega ozračja — še posebno
razločno dvoje poti, če si prizadeva izpolnjevati svojo časno nalogo —
spreminjanje človeka in njegove duhovne ter družbene okolice: da se
skuša kot umetniški ustvarjalec estetsko uresničiti v svojih stvaritvah in
zajeti tako z umetniškim delom v krog svojega vplivanja duha in tvar
človeka, ali pa da se odpravi po bližnjici naskakovat kako večje ali
manjše slepilo racionalistične iluzije našega časa — zapreke za izpolnitev
človekove družbene biti — in še to tako rekoč golorok, brez kakršnegakoli
sredstva. Kajti sredstva, umetniška sredstva, so ostala v tistem, kar je
zaobšel, s čimer je prenehal biti to, kar je nameraval — umetnik. Ker ob
tem ni niti pravi filozof, niti recimo ekonomist, tehnik ali karkoli drugega,
ostaja pred svojo iluzijo iluzionistično golorok — in še naprej »ustvarja«
lažno umetnost. Sredstev, s katerimi bi moral vplivati, kratko malo ni.
Paradoksno za to popolnoma brezplodno, zgrešeno varianto odločitve, ta
umetnost prizadevajočega se človeka je tudi to, da veže na prapor svojih
zoženih, dnevnih »umetniških« prizadevanj odtujenost, hkrati kot samo-
obtožbo in protest, s tem pa zanikuje svoje umetniško bistvo, svojo dolgo-
ročno in daljnosežno umetniško perspektivo, in si v bistvu želi zlitja z
aktivistično konvencijo. Človek, ki se odloča tako, seveda v svojem bistvu
ni umetnik, ker ne čuti, da pelje pot k samoizpolnitvi njegove družbene
biti skozi realizacijo njegovih umetniških zamisli oziroma lepotnih idealov.
Tak človek je umetniško nenadarjen državljan; najčešče polizobra-
ženec v filozofskem pomenu; skoraj gotovo nedelaven, ker bi se sicer
dokopal do kateregakoli dejavnega poklica in tam deloval; pogosto razo-
čarana rezultanta vseh tistih komponent naše družbe, ki posamezniku
določene plasti še vedno na administrativen način gladijo trde zakone
družbenega obstoja; kronični naveličanec, ki ga je vtem, ko je začutil
željo po javni resonanci svojega glasu, pritegnilo navidezno brezzakonje
in s tem udobje avantgardističnega pisanja. Mogoče je tak, v svoji mno-
žičnosti čisto navaden državljan tudi potencialen »revolucionar«, toda
umetnik gotovo ni.
S takim državljanom bi bilo treba v njegovo korist, predvsem pa v
korist nadaljnjega umetniškega razvoja našega avantgardističnega pisanja
najprej kritično opraviti. Opraviti s kontraaktivizmom, ki je v bistvu
aktivizem, v naših pisateljskih združbah in uveljavljati resna umetniška
in s tem v eni izmed posledic tudi družbenokritična hotenja. Množični
avantgardistični nastop naše literarne mladine bi moral kot ekstremni
nasledek starejših literarno aktivističnih tendenc v naši literaturi prav na
podlagi tega odločujočega merila doživeti svojo prvo kritično selekcijo.
779
Prvi pogoj za nadaljnje uspešno razvijanje našega umetniškega lite-
rarnega avantgardizma je zatorej v možnosti, da prevlada pojmovanje, po
katerem je umetniško ustvarjanje najprej in predvsem estetsko-idejno de-
janje. Drugi pogoj je vsakodnevno uresničevanje prvega; v neposrednem
ustvarjanju, ki naj se ravna po nekih estetskih zakonih, in v kritiki, ki
naj te zakonitosti sproti razpoznava v literarnih delih in jih na podlagi
teh preučevanj vrednoti. Nedvomno obstaja neka zelo variabilna in nefor-
mulirana splošna poetika literarnega avantgardizma našega časa. Po pro-
učitvi estetsko-idejnih značilnosti osrednjih literarnih stvaritev avantgard-
nih smeri bi jo bilo mogoče empirično registrirati in si s tako spoznanimi
zakonitostmi pomagati pri kritičnih pretresih literarnih stvaritev. Avant-
gardizem pa ne bi bil avantgardizem, ko bi tako dobljena poetika ne bila
v praksi že več ali manj presežna, brž ko bi bila sestavljena. Delo bi bilo
zato le deloma uspešno, saj bi odkrivalo le splošnosti invidualnih iskanj
in dosežkov, pa še te le v statičnem izseku. Dojeti individualna ustvar-
jalna prizadevanja v njihovem razvojnem naponu pomeni zatorej razpo-
znavati estetske zakonitosti v konkretnih delih posameznih besednih obli-
kovalcev, razpoznavati njihove individualne poetike. Ali skromneje: nič
dokončnega in nič popolnega, pač pa smiselno oziroma razumno oziroma
zavestno nadzorovano v pesniških delih posameznikov.
V tem duhu bom skušal za sklep formulirati nekaj normativnih slo-
govnih zapažanj, ki zadevajo nadrealistično lirično abstrakcijo, kolikor jo
iz prakse poznam. Ob tem mi najbrž ni treba posebej poudarjati: Da je
moj odnos do pesniškega ustvarjanja izrazito izpovedno stilnega značaja,
kar pomeni: z nenehnim iskanjem bolj avtentičnega, vsebinsko pomen-
Ijivejšega in resničnejšega pisanja izpričevati manj konvencionalno razu-
mevanje sveta in življenja in svoje biti, duhovne in tvarne, v njem. Da
cenim ustvarjalčevo filozofsko podstat kot živo in spreminjajočo se prvino
njegovega miselno izpovednega sveta po tem, kolikor več prostosti in živ-
ljenjske širine mu daje kot umetniškemu oblikovalcu. Da v konkretnem
ustvarjalnem procesu priznavam fenomen pesniškega navdiha in v kon-
kretni strukturi pesniške stvaritve pojavnosti imanentno pesniškega, ki v
zgodovinskem času sicer doživljajo različne slogovne aranžmaje, a ki ne-
ogibno obstajajo. Te prvine po mojem mnenju v modernem pisanju (še
posebno izrazito) prestopajo meje med tradicionalno pojmovano vsebino
in obliko, ter so: zvok, ritem, iracionalna poantiranost.
Abstraktistično pisanje, sloneče na zapiskih podzavestnih avtomatiz-
mov, je kot umetniško ustvarjalno dejanje odvisno od dveh na videz para-
doksnih zahtev: terja namreč po mojem mnenju logiko alogike in snovno
nazornost abstrakcije.
Zapisovanje podzavestnih avtomatizmov je s stališča normativnega
logičnega mišljenja alogično. Pisec, ki hoče po poti bolj ali manj alogič-
nega beleženja svojih asociativnih konstrukcij izpovedati neko po navadi
»angažirano«, tj. apriorno, tendenčno misel, katero je mogoče dojeti samo
780
z normativnim logičnim sklepanjem, je žrtev popolne oblikovalne zablode:
s protinačinom skuša doseči način. Ali z drugimi besedami: svojemu kon-
vencionalnemu razumarskemu hotenju je skušal modno ustreči z nekon-
vencionalnimi stilnimi sredstvi. Ker se od vsega začetka trudi izpeljati
svoje miselno spoznanje, navaja bralca k napačnemu dojemanju abstrakt-
ne pesmi. Tudi bralec se namreč začne za njim prebijati skozi labirinte
alogičnih besednih zvez in širših povezav, da bi nakazujoče se misel očistil
nerazumne »navlake«. To, kar bi moralo razširjati in poglobiti dojem pes-
niškega spoznanja, se začenja izkazovati kot nepotrebno oddaljevanje od
zamišljene racionalne srži pesmi; zožuje, namesto da bi odpiralo nove in
neznane slutenjske perspektive. Bralec se izkaže kot občutljiv in nezmot-
ljiv slednik pesnikovega interesa. Tako kot slednjega namreč tudi njega
nenadoma ne zanima nič mimo misli, ki se mu skriva v zmedi in povodnji
nerazumljivih besed. Ker te misli, razumljivo, zaradi načina njenega obli-
kovanja ne more odkriti, pesem odkloni. Sicer pa je po pesnikovi krivdi
tudi ni skušal doživljati kot pesem, saj — podobno kot pred njim pesnik
sam — ni opazil njene stilne oblikovne izvedbe, njenih estetskih vrednot,
ker jih v njej preprosto ni. Pisec ga je kratko malo zapeljal, da je bral
pesem kot filozofski traktat; tak amorfen in navadno dolgovezen psevdo-
filozofski traktat taka pesem v resnici tudi je tako po svojih oblikovalnih
izhodiščih kot po namenu.
Logika avtomatistične alogike se izkazuje kot posledica diametralno
nasprotnega oblikovalnega ravnanja. Pesniku, ki obvlada tak način obli-
kovanja pesniške snovi, v procesu nastajanja pesmi ni pred očmi miselna
teza, temveč jasna, čutno nazorna predstava, ki mu jo je v njenih nedo-
umljivih notranjih zvezah iz konkretne življenjske situacije in konkret-
nega življenjskega občutja izplavil' trenutni ustvarjalni navdih. To so
razumno uravnavane uresničevalne sanje. Razpoznati iz teh čutno nazor-
nih predstav neko doživljajsko smiselnost pomeni takemu pesniku le del
oblikovalne naloge. Ves preostali del ustvarjalnega procesa, ki je simultan
opisanemu, tako da ni mogoče ločevati nastajanja tako imenovane vsebine
od njene oblike, izpolnjuje iskanje najustreznejše glasovne in ritmične
povezave besed, ki se iz celotne predstave vsiljujejo s svojo posebno gla-
sovno podobo in svojimi ritmičnimi učinki.
Tako nastala tako imenovana abstraktna pesem je abstraktna zaradi
svoje sanjske oziroma slutenjske predstavnosti. V svoji predmetnosti —
in s tem zadošča naši drugi zahtevi — je domala zmeraj živo nazorna,
materializirana, včasih skoraj groteskno »realistična«, vsa iz enega kosa —
modelski odlitek pesnikove vizije, pregleden in kratek, kakor je hipen
navdih sam. Nikakor pa ni abstraktna zaradi abstraktnih besed abstraktne
misli ali njene abstraktne izvedbe. Bralca izziva z domiselnostjo in izvir-
nostjo glasovnih podob in iger ter z zakonito vrstečimi se ritmičnimi sklo-
pi. Odtujenost, izjemna pomenskost besed, ki vse te pojave nosijo, ga ne
usmerja na pot razumarskega razvozlavanja misli, temveč v estetsko po-
doživljanje nekega intimno razkritega sočlovekovega trenutka fantazije,
vznesenosti in prebujenja kot organske celote, ki deluje nanj kot uročitev
in ne kot ugankarska parabola.
95
v umetniško poustvarjalni uročitvi postane bralec tisti vezni člen med
pesnikom in njegovo umetniško resničnostjo ter sočlovekom in njegovim
svetom, ki pod vplivom lepotne magije besed začenja razpoznavati usodni,
pomenljivi dogodek in njega istoznačni pesniški zagovor, njega razrešitev,
ki je razrešitev splošnega v konkretnem, sanjska dorečenost in rešilna
hipna jasnost v splošnem nedorečenem in nejasnem. Z drugimi besedami:
bralec je občutljiv slednik pesnikovih prizadevanj in doživljanj, prepustil
se je magiji pesniške besede, ki je lepotna imaginacija enkratne, v duhov-
nem in materialnem pomenu realne človekove situacije.
Ni vsakdanjosti, ki ne bi mogla biti po opisanem ustvarjalnem načinu
predmet pesniške obdelave oziroma vizije, in ni besede v jeziku, ki ne bi
mogla biti njena estetsko utemeljene nosilka. Take so po mojem mnenju
zahteve in možnosti nadrealističnega abstraktnega pesniškega ustvarjanja,
ki je lahko umetniško v pravem pomenu te besede in temu primerno
funkcionalno.
Živa pesem
I. G. Plamen
Bral sem Ben Shahnovo »Biografijo neke slike«. O analitičnem pri-
stopu k svoji sliki je Ben Shahn zapisal: »Povsem sem se zavedal nepo-
srednih virov; ali kdo ve, koliki in kakšni so bili globlji viri in nezavedni
motivi, ki bi jih lahko odkril.« Potem je avtor razkril nekaj globljih virov
in obudil nekaj nezavednih motivov, in upam si reči, da je bil tega vesel.
Pa ne samo on; sleherni prizadevni opazovalec njegove slike se utegne
veseliti te metode. In to obojestransko zadovoljstvo, čeprav samo po sebi
ne pomeni veliko, ni naključno. Priča, kako globoko splošen je izvir umet-
nikovega dela, ki pa je hkrati v vsakem posamezniku večkrat zaklenjen.
Osebna avtorjeva doživetja in izkušnje po svoji vsebini niso drugačna od
doživetij in izkušenj kateregakoli sodobnika, samo njih vrednotenje je po
predvidevanju drugačno. V nasprotju z umetnikovimi so »normalna« me-
rila predvsem človeško nebistvena. Pa saj o doslednosti v življenju ne
moremo govoriti.
Vprašujem se, kdaj nastopi temeljna razmejitev med umetnikom in
»konsumentoni«, katere posledica naj bi bilo »nerazumevanje'« umetnine.
' Razumevanje pesmi sili v razlago pesmi (celó v razlago metafor).
Ce je poezija variiranje pojavnosti sveta, ki naj razširi in poglobi moj odnos
do sveta, je razlaga redukcija že preseženega in očiten nesmisel poezije. Veliko
totalnejše je doživljanje pesmi.
782
Večkrat slišim, da umetnik »ve, kaj hoče-« s svojim delom povedati (ali
pa tega ne ve), »konsument« pa tega ne ve. Torej je proces ustvarjanja
stremljenj« k nekemu rezultatu, ki mora biti umetniškemu delu eviden-
ten. Mislim, da Ben Shahn takšno gledanje logično zavrača. Iz analize
sklepam, da umetnik »ve, kaj hoče,« le, če svoje delo analizira. Potem-
takem v procesu ustvarjanja »ne ve, kaj hoče,« torej mora tudi gledalec
ali bralec delo analizirati, če hoče vedeti, kaj hot-e umetnik. Torej moment
ustvarjalnosti ni trenutek razmejitve. Metoda dokazuje, da avtor dela v
primerjavi z bralcem (selim se na področje poezije, ker moram govoriti
o poeziji, in pravim: bralec, čeprav je tudi po zavesti nekontrolirano gle-
danje pesmi lahko pomemben dogodek) v odnosu do dela ni v prednostni
poziciji. Ne mislim, da je poezija bog, če rečem, da smo pred poezijo vsi
izenačeni (do nje enako odgovorni), ker poezija živi svoje samostojno živ-
ljenje. Zato na tem mestu plediram za anonimnost poezije (za pesem brez
lastnika).
Ce poezija živi svoje samostojno življenje, ne more skočiti iz svoje
kože. Eliot je zapisal, da moramo »poezijo jemati takšno, kot je, in ne kot
nekaj drugega«. V eseju »Tradicija in individualni talent« pojasnjuje:
»poezija ne pomni prepustiti se volji čustev, temveč pomeni beg od ču-
stev; ni odsev osebnosti, temveč je beg od osebnosti«. Zato je skrajnje
kruto in onanistično hkrati poezijo pribijati na kakršnekoli predznačne
konstatacije o njej. Resnične poezije ni mogoče porabiti (je konsumirati),
v tem je njena nadčasovnost ali časovnost (= trajnost), je nenehna mož-
nost, konstantna odprtost. Tu nekje je tudi grm današnjega nesporazuma.
Ce človek goji popolnoma jasno iluzijo o svoji osebnosti (določljivosti te
osebnosti) je razumljivo, da bo skušal pesem (ki ni odsev avtorjeve oseb-
nosti, temveč beg od nje) prikleniti nase in ji bo kot normiran snob zarisal
njen (ne) funkcionalni radij.
Pomen poezije gotovo ni v njeni odsotnosti. Razpoznavam latentno
navzočnost poezije v času, ki je moj prostor. Kakšna je njena dejanska
funkcija, ne vem. Gotovo pa je konstituirana možnost funkcioniranja. Na
nas je, da jo funkcioniramo. Celovita poezija vključuje vzburkanje zavesti
in možnost njene strukturalne spremembe. Vključuje navidezno zmago in
navidezen poraz pesmi. Analitična metoda za dojemanje moderne poezije
vodi skozi soočenje moje osebnosti s pobeglo osebnostjo v pesmi k apli-
kativnemu sprejemanju zavesti o nečem človeško pomembnem, o čemer
umetnik govori s sredstvi sodobne poezije. Samo v tem ozkem trenutku
je metoda racionalna. Prej in poslej, ostaja intimna, kolikor je doživljajska
ali izkustvena. Taka ni nikaki-šna telovadba razuma, ampak je bolj ali
manj silovita ontološka vojna, katere praktičen izid, kot piše zgodovina,
je premirje. Tako je pesnik gnan zapisati novo pesem.
- Izraz »ve, kaj hoče« je kot indie tržne situacije, normiranega, vrednost-
nega interesa, zelo tipičen izraz tistih, ki skušajo poezijo po vsej sili razumeti,
se je polastiti in jo funkcionalno uničiti.
783
\ovi roman in resničnost
Lucien Goldman
Po tem, kar sta vam razložila pisatelja, vam bom zdaj jaz govoril
o docela drugačni perspektivi, o perspektivi sociologa. Med glediščem
sociologa in pisatelja je razlika, podobna tisti, ki loči gledišče tekača ali
atleta od gledišča psihologa ali fiziologa, ki preučujeta psihično ali fizio-
loško strukturo njunega vedenja.
Nič manj pa ni res, da si ta dva pogleda lahko ali docela nasprotu-
jeta ali pa drug drugega dopolnjujeta (če ne omenjamo vselej mogoče
možnosti, da se sociolog ali kritik "ter psiholog ali fiziolog motita in izde-
lujeta krive teorije). Cisto mogoče je, da tekač ali atlet ne poznata psi-
hičnih in fizioloških struktur, ki jima omogočajo, da dosegata svoje
rekorde, ali da se pisatelj ne zaveda do kraja mehanizma svojega ustvar-
janja, in sicer ne glede na ustrezno kvaliteto teh rekordov in tega ustvar-
janja. Na srečo se te dve perspektivi precej pogosto dopolnjujeta in
pojasnjujeta. Nekaj podobnega bo precej veljalo tudi za danes, saj sta
nam Nathalie Sarraute in Alain Robbe-Grillet, ne da bi bila sociolog
ali literarna kritika, govorila kot teoretika, in to pomeni, da sta oprav-
ljala — in sicer sijajno in dokaj pronicljivo — delo literarnih kritikov.
Ce bom govoril kot tretji in kot sociolog, bo to, kar bom imel pove-
dati, v mnogočem samo dopolnilo predavanj, ki ste ju pravkar slišali.
Vendar pa bo dobro za začetek podčrtati tisto, kar se mi v teh dveh
govorih zdi ne le veljavno, temveč posebej pomembno, pa tudi tisto, kar
me loči — čeprav gre konec koncev le za postranske razmike —• od analize
Nathalie Sarrautove.	л
Začnimo s točko, ki je obema ekspozéjema skupna: z njuno izpovedjo
vere v literarni realizem. Medtem ko številni kritiki in precejšen del ob-
činstva vidijo v novem romanu skupek docela formalnih izkušenj, in
v najboljšem primeru le poskus bega iz družbene realnosti, sta vam
poglavitna predstavnika te šole pravkar povedala, da je bilo njuno delo
porojeno iz kar najbolj krepkega in temeljitega napora, da bi zajela
stvarnost našega časa v tistem, kar ima najbolj bistvenega. V svojem
komentarju k ekspozejem in k delu teh dveh pisateljev bom najprej
skušal osvetliti in konkretizirati to trditev, ki se mi zdi hkrati pomembna
in veljavna.
784
Drugi skupni element obeh govorov, ki se mi ga zdi koristno pod-
črtati, je trditev, da sta si pisatelja prisvojila drugačno obliko kot roma-
nopisci 19. stoletja, najprej zavoljo tega, ker sta morala opisovati dru-
gačno človeško realnost (sociolog bi dejal družbeno stvarnost, kolikor je
zanj vsaka človeška realnost družbena), kot pa so jo morali opisovati
le-oni.
Naposled je govor Nathalie Sarrautove po mojem pomemben po pro-
nicljivosti in resničnosti tedaj, ko dokazuje, kako stare psihične navade
in miselni sestavi in kategorije, ki še vztrajajo v zavesti večine ljudi,
le-te ovirajo, da bi dojeli novo stvarnost, ki je bistvena, kolikor dejansko
strukturira vsakdanje življenje ljudi, čeprav se mnogi od njih tega ne
zavedajo. Edina točka, kjer jo je, se bojim, njen pisateljski poklic oviral,
da bi dojela pomen družbene in zgodovinske stvarnost, je način, kako si
Nathalie Sarraute zamišlja proces spreminjanja stvarnosti, spričo kate-
rega je prehod od klasičnega k novemu romanu postal potreben, in sile,
ki so ta prehod omogočile. Bojim se, da Nathalie Sarraute v tem procesu
precenjuje pomen pisateljev in s tem hočeš nočeš podcenjuje pomen vseh
drugih ljudi. Ko Nathalie Sarraute (upravičeno) govori o napredku lite-
rarnih raziskovanj, si jih po mojem zamišlja preveč po kopitu zgodovine
fizikalno-kemičnih ved. Kaže, da zanjo obstaja enkrat za vselej dana
človeška realnost (podobna kozmični realnosti), ki jo pisatelji kot ljudje
znanosti drug za drugim raziskujejo in tako skozi verigo rodov prenašajo
svoje zanimanje na nova področja, ki jih je treba posihdob raziskati, ker
so bila stara pač že osvetljena. Ker sta namreč Balzac in Stendhal ana-
lizirala psihologijo osebnosti in že s tem samim posplošila in zbanalizirala
njeno poznanje, po Nathalie Surrautovi ta psihologija sploh ni več zani-
miva in so se morali kasnejši pisatelji Joyce, Proust, Kafka usmeriti k
bolj pretanjeni, bolj substilni stvarnosti, s tem pa so odprli pot, ki jo
morajo današnji romanopisci skušati nadaljevati.
Zdi se mi, da je glede tega Robbe-Grillet videl jasneje. Na človeškem
področju ni nespremenljive, enkrat za vselej dane realnosti, ki jo je
treba samo tenkočutno raziskovati, s tenkočutnostjo, ki narašča skozi
rodove umetnikov in pisateljev. Bistvo človeške realnosti je tudi sámo
dinamično in se spreminja v teku zgodovine; še več, to spreminjanje je,
v neenaki meri kajpak, delo vseh ljudi, in če imajo pisatelji pri tem svoj
delež, potem ta ni ne izključen in celo tisti ne, ki največ zaleže. Ce je
zgodbo in psihologijo osebe vedno teže opisati, ne da bi zabredli v anek-
dotičnost ali klepetavost, to ni samo zato, ker so jo Balzac, Stendhal ali
Flaubert že opisali, temveč zato, ker živimo v drugačni družbi, kot so
živeli oni, v družbi, kjer je posameznik kot tak in sta zato tudi njegova
biografija in psihologija zgubili ves zares prvobiten pomen in sta zdrknili
na raven anekdote in nepomembnosti. Kakor je rekel Robbe-Grillet v
svojem govoru: če novi roman drugače opisuje odnose ljubosumneža
z ženo, njenega ljubimca in obdajajoče jih predmete, tega ne dela zato,
ker pisec po vsej sili išeč izvirno obliko, temveč zato, ker je sama struk-
tura, pri kateri so vsi ti elementi soudeleženi, spremenila naravo. Žena,
ki ji je treba dodati ljubimca in ljubosumneža samega, so namreč postali
•
T Prôblemï	785
predmeti, in v celotnosti te strukture in vseh bistvenih struktur sodobne
družbe človeškega čustva (ki so in so vedno bila izraz nekega odnosa med
materialnim, bodisi naravnim, bodisi izdelanim svatom) izražajo zdaj
odnose, v katerih imajo predmeti trajnost in avtonomijo, ki jo osebe bolj
in bolj izgubljajo.
Po teh nekaj uvodnih pripombah k predavanjema, ki se mi zdita
posebno pomembna dokumenta za razumevanje sodobne literature, mi
dovolite, — saj vam govorim pač tudi kot sociolog —, da načnem vpra-
šanje družbenih preobrazb, ki so dejansko ustvarile potrebo po novi obliki
romana, pa tudi, da ob nekaterih zgledih osvetlim, kako so se bistvene
poteze te družbene realnosti izrazile v delu Nathalie Sarrautove in
Robbe-Grilleta.
Kajpak v okviru kratkega predavanja ni mogoče orisati celotne zgo-
dovine zahodne družbe od začetka 19. stoletja. Ker ne gre drugače, se
bom zadovoljil s tem, da bom za vprašanje, ki nas danes zavzema, za
vprašanje novega romana, omenil nekaj posebno pomembnih točk.
Za izhodišče bom vzel soodnosnost, ki se mi že na prvi pogled zdi
nadvse prepričevalna.
Na literarnem področju se bistvena preobrazba tiče — Nathalie Sa-
raute in Robbe-Grillet sta nam to pravkar povedala — strukturalne enot-
nosti oseba — predmeti, in sicer tako, da oseba bolj ali manj temeljito
izgineva, hkrati pa se nič manj znatno utrjuje avtonomija predmetov.
No, naša raziskovanja o obliki romana v skupini literarne sociologije
na Institutu bruseljske univerze so nas že pripeljala do hipoteze, po kateri
je med vsemi literarnimi oblikami prav oblika romana najbolj neposredno
in naravnost povezana z ekonomskimi strukturami v ozkem pomenu be-
sede, s strukturami menjave in proizvodnje za trg. Iz te perspektive se
mi zdi značilno ugotoviti, da je že od leta 1867 in celo od leta 1859, tedaj
ko še nihče ni mislil na literarne probleme, ki sta jih načela Nathalie
Sarraute in Robbe-Grillet, Karl Marx, ko je raziskoval poglavitne pre-
obrazbe, ki jih je pojav in razvoj gospodarstva prinesel v strukturo
družbenega življenja, te preobrazbe postavljal prav na linijo dvojice po-
sameznik-negiben predmet in poudarjal progresivni prenos koeficienta
realnosti, avtonomije in dejavnosti s prvega na drugega. To je znamenita
teorija o »fetišizmu tržnega blaga«, ali da uporabim besedo reifikacija,
ki jo po Lukacsovih spisih skoraj enodušno uporabljajo v marksistični
literaturi.
Toda naj bodo za našo hipotezo skladnosti med Marxovimi teoretič-
nimi analizami v 19. stoletju in odkritji nekaterih sodobnih pisateljev še
tako spodbudne in značilne, so nam vendarle presplošne, da bi bila socio-
loška raziskava zadovoljna z njimi. Treba se "je vprašati, kako razložiti
odmik skoraj enega stoletja, ki loči odkritje fenomena reifikacije od
pojava romana brez oseb.
Vprašanje, ki se zastavlja, je v bistvu tole: ali obstaja bodisi razumljiv
odnos, bodisi noka istost med zgodovino reifikacijskih struktur in zgo-
dovino romanopisnih struktur. Da na to odgovorimo, moramo po mojem
786
upoštevati štiri odločilne elemente, katerih naravo bo treba na kratko
opredeliti, in sicer:
a)	reifikacijo kot stalen psihološki proces, ki že več stoletij nepre-
trgoma deluje v zahodnih, za trg proizvajajočih družbah,
in tri posebne elemente, ki določajo konkretni videz reifikacijskih
struktur v zgodovini teh družb, in potemtakem tudi njihovo periodiza-
cijo, namreč:
b)	liberalno gospodarstvo, ki je prav do začetkov 19. stoletja še obdr-
žalo bistveno funkcijo posameznika v gospodarskem življenju in zato tudi
v celotnem družbenem življenju,
c)	razvoj trustov, monopolov in finančnega kapitala ob koncu 19. sto-
letja, zlasti pa v začetku 20. stoletja, kar je pripeljalo h kvalitetni spre-
membi v naravi zahodnega kapitalizma, spremembi, ki so jo marksistični
teoretiki označili kot prehod od liberalnega kapitalizma k imperializmu.
Posledica tega prehoda — katerega kvalitetni preobrat je treba postaviti
na konec prvega desetletja 20. stoletja — je z gledišča, ki nas zavzema —
predvsem odprava vsega bistvenega pomena posameznika in osebnega živ-
ljenja znotraj ekonomskih struktur in zato tudi v celotnem družbenem
življenju,
d)	razvoj, v letih pred drugo svetovno vojno zla.sti pa po njej, državne
intervencije v gospodarstvu in s to intervencijo ustvaritev samourav-
navnih mehanizmov, ki delajo iz sodobne družbe tretjo kvalitativno stop-
njo v zgodovini sodobnega kapitalizma.
Ker domnevamo, da so pojmi o liberalnem gospodarstvu, o monopolih,
trustih, finančnem kapitalu in državni intervenciji bolj ali manj znani,
se bomo tu zadržali predvsem ob pojmu reifikacije.
Kaj mislimo s to. besedo? Pojav, ki ga opisuje Marx v prvem poglavju
Kapitala z izrazom fetišizem tržnega blaga, je neznansko preprost in ga
je lahko razumeti.
Kapitalistična družba, kjer vse dobrine proizvajajo za trg, se bistveno
razločuje od vseh drugih prejšnjih (in verjetno tudi kasnejših) oblik druž-
bene organizacije proizvodnje. Te razlike imajo kajpak mnogo lic, vendar
pa povečini izvirajo iz prvotne bistvene razlike: iz te, da v liberalni
kapitalistični družbi sploh ni organizma, ki bi bil sposoben zavestno
hkrati urejati proizvodnjo in razdelitev znotraj kakršne si bodi druž-
bene enote.
Taki organizmi so obstajali v vseh oblikah predkapitalistične družbe,
pa naj gre za primitivno družbo, ki živi od lova in ribolova, ali v sred-
njem veku za kmečko družino ali za enoto, ki jo sestavlja gospodova
graščina in nekaj kmečkih družin v vasi, prisiljenih bodisi hoditi na
tlako bodisi odrajtati desetino; naj gre v nečem celo za trgovsko gospo-
darstvo evropskih mest v njegovih začetkih (dasiravno je tu načrt obstajal
v obliki nekakšne jasnovidne nezavednosti in bi poglobljen študij ver-
jetno tam lahko odkril prve manifestacije pojava reifikacije).
To urejanje proizvodnje je bilo lahko tradicionalno, versko, prisilno
itd., vendar pa je imelo zavesten značaj, (ali vsaj jasanoviden, kot v pri-
meru srednjeveških mest). Prav tako je zavestno v socialistični družbi ali
787
v družbi socialističnega značaja, v kateri proizvodnjo organizira osrednja
planska komisija.
V klasični liberalni družbi pa prav na nobeni ravni ni zavestnega
.irejanja proizvodnje in porabe. Seveda, proizvodnja je tam kljub vsemu
urejena in konec koncev nikoli ne proizvedejo več kot tisto količino
-iita, čevljev ali topov, ki ustreza plačujočemu povpraševanju in zategadelj
tudi resnični porabi družbe. Toda to urejanje nastaja nekako implicite
in nima nič opraviti z zavestjo posameznikov, tem se vsili kot mehanična
akcija neke zunanje sile. Stvari se urejajo s trgom, po zakonu ponudbe in
povpraševanja, zlasti pa s krizami, ki od časa do časa popravljajo ne-
ravnovesja.
Na neposredni ravni individualnih zavesti privzame gospodarsko živ-
ljenje videz racionalnega egoizma hominis economici, izključnega iskanja
največjega dobička brez kakršne koli skrbi glede problemov človeških
odnosov do bližnjega in zlasti brez kakršnega koli ozira na skupnost. V
tej perspektivi drugi ljudje za prodajalca in kupca postanejo predmeti,
podobni drugim predmetom, navadna sredstva, ki mu omogočajo, da
dosega svoje koristi, in katerih edina pomembna človeška kvaliteta je
njihova zmožnost, da sklepajo pogodbe in da porajajo moreče obveznosti.
Ker pa urejanje, ki ga terjajo zahteve celote, zato nič manj ne deluje,
se mora njihov obstoj izraziti tako ali drugače, zato se dogaja, da se to
urejanje, izločeno iz zavesti ljudi, spet pokaže v družbi, in sicer kot dve
novi lastnosti negibnih predmetov, ki se pridružita njihovim naravnim
lastnostim: menjalna vrednost in cena.
Seveda, drevesa so in so vedno bila zelena spomladi in gola pozimi,
velika ali majhna, krepke ali kilave rasti itd. itd. V gospodarstvu, ki pro-
izvaja za trg, imajo vrh vsega tega lastnost, ki je niso imela v nobenem
naravnem gospodarstvu (in ki je ne glede na videz prav tako nimajo v
planiranem gospodarstvu): to namreč, da veljajo táko in táko vsoto de-
narja, da imajo ceno, zvezano s ponudbo in povpraševanjem; ta cena v
zadnji instanci določa število dreves, ki jih bodo to ali to leto posekali in
uporabili v proizvodnji — in to kajpak velja za vse drugo tržno blago.
Tako ves skupek osnovnih elementov psihičnega življenja, vse, kar
je bilo v predkapitalističnih družbenih oblikah — in upamo, da bo tudi v
prihodnjih oblikah — sestavljeno iz transindividualnih občutkov, odnosi
z vrednotami, ki presegajo posameznika, — in to pomeni moralo, estetiko,
ljubezen in vero — izginja iz individualnih zavesti na gospodarskem sek-
torju, katerega teža in pomen v družbenem življenju iz dneva v dan ra-
steta, in prepušča svoje funkcije novi lastnosti negibnih predmetov: nji-
hovi ceni.
Posledice te spremembe so znatne in jih tukaj ne moremo analizirati.
Vsebujejo tudi pozitivne aspekte in so omogočile razvoj določenega šte-
vila osnovnih idej zahodnoevropske kulture, (med drugimi idej o ena-
kosti, strpnosti in osebni svobodi). Vendar pa so hkrati povečale razvoj
pasivnosti v zavesti posameznikov in odpravile kvalitativni element v
odnosih med ljudmi na eni strani, in ljudmi in naravo na drugi strani.
•,83
To je tisti pojav odpravljanja, vštevši zmanjšanje posebno pomemb-
nega sektorja zasebnih zavesti, ki ga zamenjuje nova, po izviru docela
družbena lastnost negibnih predmetov, kolikor prihajajo na trg, da bi jih
tam zamenjali, in spričo tega tudi prenos aktivnih funkcij ljudi na pred-
mete; to je tisto fantazmagorično slepilo, (ki ga je Marx prispodobil s
perspektivo shakespearskega junaka, za katerega je bilo znati brati in
pisati naravna kvaliteta, lepota pa rezultat zasluge), ki so jo označili
z izredno prepričljivim izrazom fetišizem tržnega hlaga, kasneje pa z
reifikacijo.
V sestavu liberalne družbe, ki jo je analiziral Marx, je reifikacija
implicite krčila vse transindividualne vrednote, jih preobražala v last-
nosti reči in puščala kot bistveno in neposredno človeško realnost samo
posameznika, ki je oropan vseh neposrednih, konkretnih in zavestnih
vezi s celoto.
Uravnovešen svet, ki bi ustrezal tej strukturi, bi bil pravzaprav
Robinzonov svet, osamljeni posameznik pred obličjem vesolja predmetov,
rastlin, živali, svet, v katerem drugi ljudje žive le kot mezdniki, kar je
izraženo z osebo Petek. Vendar pa, kakor je pripomnil Lukács v precej
temeljitejši analizi, človek ne bi mogel ostati hkrati človeški in sprejeti
odsotnost konkretnih in enoznačnih stikov z drugimi ljudmi, tako da je
bila humanistična stvaritev, ki je v resnici ustrezala reificirani strukturi
liberalne družbe, zgodba problematičnega posameznika, kakor se je izra-
zila v zahodni literaturi od Don Kihota do Stendhala in Flauberta, do-
taknivši se Goetheja, (in kot je dokazal Girard, z nekaterimi spremem-
bami prav do Prousta in v Rusiji do Dostojevskega).
Robbe-Grillet je pravkar dejal: klasični roman je roman, kjer imajo
predmeti prvenstveno vrednost, toda kjer obstajajo le po svojih odnosih
s posameznikom. Za obe kasnejši obdobji zahodne kapitalistične družbe,
za imperialistično obdobje — nekako med 1912 in 1945 — in kapitalizem
sodobne organizacije je na strukturalnem polju značilno: za prvo pro-
gresivno izginjanje posameznika kot bistvene realnosti in v zvezi s tem
naraščajoča neodvisnost predmetov, za drugo pa sestava tega sveta pred-
metov — v katerem je človeško izgubilo vso bistveno realnost tako kot
posameznik ali kot skupnost — v avtonomen svet, ki ima lastno struktu-
racijo, in ta edina še včasih in stežka dovoli človeškemu, da se izrazi.
Dovolite mi, da postavim tu hipotezo, ki jo bo kajpak potrebno kon-
trolirati z določenim številom kasnejših raziskav. Zdi se mi, da dvema
zadnjima obdobjema v zgodovini gospodarstva in reifikacije v zahodnih
družbah res ustrezata dve veliki obdobji v zgodovini romanopisnih oblik:
tisto, ki bi jo rad karakteriziral z razkrojem osebe in v katero sodijo
izredno pomembna dela Joycea, Kafke, Musila, Sartrov Gnus, Camusov
Tujec in verjetno kot ena njegovih najbolj radikalnih manifestacij —
dela Nathalie Sarrautove; drugo, ki je komaj dobilo svoj literarni izraz
in katerega najbolj pristni in najsijajnejši predstavnik je Robbe-Grillet;
to je natanko tisto obdobje, ki ga označuje pojav avtonomnega sveta
predmetov z lastno strukturo in lastnimi zakoni in po katerem se edino
še nekako more izraziti človeška realnost.
789
Ce se sedaj lotimo konkretnega dela naših dveh romanopiscev, bi za
začetek rad ugotovil, da zato, ker pišeta v isti, naši dobi, tisto, kar nam
govorita o resničnosti, nemara — ne glede na vse, kar ju loči — ni tako
različno.
Nasprotje med Nathalie Sarrautovo in Robbe-Grilletom je prej v
tistem, kar ju zanima, v tistem, kar iščeta, kot v tistem, kar ugotavljata.
Nathalie Sarraute je nadalje — v najbolj izraziti in skrajni obliki —
romanopisec obdobja, ki smo ga označili kot obdobje razkroja osebe.
Globalne strukture družbenega sveta je ne zanimajo preveč; povsod išče
pristno človeško, neposredno doživeto, medtem ko Robbe-Grillet tudi išče
človeško, a le kot navzven projiciran izraz, le kot realnost, vključeno v
globalno strukturo.
Ko pa smo spoznali to razliko, se nam njune ugotovitve zdijo zelo
blizu. Ko Nathalie Sarraute išče neposredno doživeto, ugotavlja, da to
doživeto ni več v projekcijah navzven, ki so vse skoraj brez izjeme ne-
pristne, skrivenčene in spačene. Zato je pred tem najbolj temeljitim raz-
krojem osebe omejila svet svojih del na edino področje, kjer še lahko
najde realnost, ki se ji zdi bistvena, (dasi jo tudi tu nahaja skaženo in
razdraženo zaradi nemožnosti, da se izrazi navzven) na človeška čustva
in na doživeto pred vsakim izrazom, temu pravi tropizmi, pod-pogovori,
pod-ustvarjanje. V tem smislu se mi zdi (in upam, da mi ne bo zamerila)
pisateljica, ki izraža neki bistveni aspekt sodobne stvarnosti v obliki, za
katero prav gotovo ustvarja novo modalnost, ki pa je vendarle ista kot
pri pisateljih izginule dobe, pri Kafki, Musilu, Joyceu, na katere se tudi
precej pogosto sklicuje.
No, prav isto stvarnost izraža Robbe-Grillet, a že v bistveno novi
obliki. Zanj je izginitev osebe dognana stvar, vendar ugotavlja, da je ta
oseba že nadomeščena z drugo avtonomno realnostjo, (ki Nathalie Sa-
rrautovo ne zanima): z reificiranim svetom predmetov. In ker tudi on išče
— tudi to je pisateljema skupno — človeško realnost, ugotavlja, da se ta,
ki je ne bi bilo več mogoče najti v globalnih strukturah kot spontano,
neposredno živeto realnost, lahko spet najde, a le do tiste meje, kolikor
se izraža v strukturi in lastnosti predmetov.
Razumeli boste, zakaj kot sociolog mislim, da so v naši dobi z mej-
niki, ki jih skrčenje človeškega sveta vsiljuje sleherni kulturni stvaritvi,
dela Nathalie Sarrautove in Robbe-Grilleta izredno pomembni pojavi.
Vendar mislim, da je delo Robbe-Grilleta (upam, da mi tudi on ne bo
zameril) pomembno manj zato, kar je hotel dati vanj, kot pa po tistem,
kar je v resnici dal.	_
Zakaj nemara da je Robbe-Grillet v okviru, ki smo ga pravkar na-
značili, v okviru avtonomnega, bistveno resničnega in človeško tujega
sveta stvari, še vedno iskal psiholoških realnosti: Ojdipov kompleks v
Gumah, obsedenost v delu Videč, čustvo ljubosumnosti v romanu z istim
naslovom, in nemara psihoanalitično kuro v Lanskem letu v Marianskih
Lažnih. Toda pomembno se mi zdi to, da se je te namene — če domne-
vamo, da jih je res imel — posrečilo vključiti v delo le toliko, kolikor .so
790
se še lahko navezali na drugače bistveno analizo globalnih struktur druž-
bene realnosti.
Ojdipov kompleks ostaja v Gumah zunanji okras; Mathiasova obse-
denost, moževa ljubosumnost sta samo izhodiščni točki, snovi, ki dopu-
ščata izraziti vse drugače bistvene strukture, ki bi bile lahko prav tako
dobro izražene z izhodišča drugačnih čustev; odnosi med moškim in žen-
sko v Lanskem letu v Marianskih Lažnih so postali izraz človeških odno-
sov v celoti. Še več, — s tveganjem, da bom razočaral večino kritikov, ki
so usmerili vso pozornost na formalna vprašanja njegovega dela, bom
dejal, da sem pri branju Robbe-Grilletovih spisov imel vtis, da formalna
vprašanja, čeprav so izredno pomembna, tam nikoli niso imela avto-
nomnega značaja; Robbe-Grillet ima nekaj povedati, in kot vsi pravi
pisatelji kajpak išče najprimernejše oblike, da bi to povedal. Vsebina nje-
govih spisov ne bi mogla biti ločena od literarne stvaritve, le-ta pa ne od
celote dela. Mnogo se je govorilo o formalnih problemih v romanih Robbe-
Grilleta. Nemara je čas, da spregovorimo o njihovi vsebini.
Kajpak ne bo šlo za to, da bi v njegovih romanih našli neko esote-
rično vsebino. Formalno iskanje Robbe-Grilleta je poskus, da bi naredil
vsebino kolikor mogoče jasno in dostopno, in če jo kritiki in bralci tako
stežka dojemajo, ni kriv pisatelj, temveč mentalne navade, vnaprej do-
jeta čustva in vnaprej določene sodbe, s katerimi se večina od njih loteva
branja.
Robbe-Grillet je začel objavljati leta 1953. Njegovo prvo delo je ne-
kakšen kriminalni roman z naslovom Gume. V tem delu še v dokajšnji
meri ohranja tradicionalno shemo zvrsti (umor, ki pa se ponesreči, poli-
cijska preiskava itd.), vendar vanjo vključuje novo vsebino, in to ima
kajpak za posledico nekaj dokaj pomembnih formalnih sprememb. Kljub
temu se mi zdi, da je prav to neskladje med novo vsebino in šele deloma
obnovljeno obliko tisto, kar Robbe-Grilleta navaja, da v celi vrsti po-
stranskih podrobnosti opozarja na to, kar je hotel povedati. To je ves
problem namigavanj na Ojdipov mit, ki ga pisec povečuje na bolj ali
manj zunanji način prav sredi dela, (motivi zaves pri oknu, okras pri
kaminu, sfingina uganka, odlomek, ki zadeva morebitni obstoj sina žrtve
itd.), da bi pritegnil bralčevo pozornost k dejstvu, da ne gre za običajen
kriminalni roman, kakršni so v modi, temveč za knjigo, katere bistvena
vsebina je v sorodu z vsebino antične tragedije. Seveda, ta namigavanja
bi bila brez koristi (in v kasnejših Robbe-Grilletovih delih ne najdemo
nič podobnega), ko bi bila oblika dela dovolj prikladna, da bi poudarila
vsebino. V čem pa pravzaprav je sorodnost, ki jo hoče Robbe-Grillet
vzpostaviti med Gumami in Ojdipovim mitom? Natanko vzeto se nam
zdi dokaj rahla in celo sporna; knjiga vsekakor ne povzema mita samega.
Skoraj gotovo je, da Daniela Duponta ni umoril njegov sin; vsekakor nič
v tej knjigi ne dela te hipoteze verjetne. Sorodnost je v tem, da gre v
obeh primerih za plaz dogodkov, ki potekajo z neizprosno nujnostjo in
pri katerih nameni in dejanja ljudi ne bi mogli nič spremeniti. Vendar
pa je strukturalno nuja antične tragedije posledica spopada med voljo
bogov in napori ljudi, ki spreminja človeško življenje v usodo in ima
791
prav malo skupnega (in Robbe-Grillet, ki je kasneje opustil vsak namig
na to tragedijo, je to verjetno sam opazil) z mehaničnim in neogibnim
procesom, ki se razvija znotraj sveta, v katerem so posamezniki in iska-
nje svobode izgubili vso realnost in ves pomen.
Vsebina dela je natančno ta mehanična in neizprosna nujnost, ki
prav tako usmerja odnose med ljudmi kot odnose med ljudmi in stvarmi,
v svetu, ki je podoben modernemu stroju, opremljenemu z mehanizmom
samouravnavanja. Neka tajna protivladna organizacija, ki je sklenila, da
bo vsak dan ubila človeka, se loti omenjenega Daniela Duponta. Na ne-
srečo, in to se lahko zgodi tudi v najbolj izpopolnjenem mehanizmu, pa
se nekaj zatakne: Daniel Dupont je prezgodaj prižgal svetilko v svoji
pisarni; zbegani napadalec je slabo meril in ga je samo nenevarno ranil
v roko. Dupont, ki ve, da ga imajo na piki, in ki je človek z vplivnimi
zvezami z vlado, se zato, da bi se zavaroval, zateče k zvijači: da bi ljudje
verjeli, da je napad uspel, se za nekaj časa skrije, v upanju, da se bo
tako izognil čuječnosti morilcev. Tedaj pošljejo detektiva, da bi raziskal
hudodelstvo, ki ga v resnici ni bilo. Zdelo bi se, da je bil usodni in meha-
nični značaj procesa moten, da je lahko nastal odklon od normalnega
poteka. V resnici je to slepilo; proces je usoden in mehanizem popoln.
Zakaj po preprosti igri dogodkov, ne da bi se kdo tega zavedel ali bi to
hotel, detektiv ubije tako imenovano žrtev, ki tako postane resnična žrtev,
in to omogoči, da se nadaljuje preiskava o dejanskem umoru. Skupina
morilcev pa nadaljuje svoje delo, ne da bi sploh zvedela za storjeno
napako, in naslednji dan da ubiti drugega človeka — Alberta Duponta.
Mogli bi zastaviti zadnje vprašanje: Zakaj naslov Gume, ki je komaj-
da povezan z dejanjem, in sicer po tem, da detektiv Wallace večkrat stopi
v knjigarno in si kupi gumic. Zdi se mi, da gre tudi tu kot pri namigih
na Ojdipov mit za dokaj zunanje sklicevanje na vsebino dejanja: na nepo-
sredni ravni za samouravnavanja, ki brišejo, kar se je ponesrečilo, na
bolj splošni ravni pa za mehanizem družbe, ki briše vsako sled živečega
nereda in realnosti posameznika.
Prav iste teme, toda na literarno neprimerno višji ravni, spet naj-
demo v drugem pisateljevem romanu, ki je zbudil med literarnimi kritiki
najbolj žive razprave, v romanu Videč. Nekateri se boste spomnili prvega
silovitega in razkačenega članka E. Henriota v listu »Le Monde« in nje-
govega kasnejšega preobrata, ko je predlagal, da bi knjigo uvrstili med
deset najboljših del, ki naj jih vzamemo s seboj na počitnice.
»Videč« zastavlja iste probleme kot Gume, toda na precej bolj radi-
kalni ravni, in to ima za posledico temeljite formalne spremembe. Samo
te zadnje seveda so pritegnile pozornost kritikov, ki glede vsebine niso
videli drugega kot anekdoto, poročilo o nepomembnem dogodku, ki jih je
puščal brezbrižne, ali pa jim je, v skrajni konsekvenci, zbujal spotiko;
seveda, če niso izhajali od vsebine, ki te »formalne spremembe« opra-
vičuje in jih dela potrebne, potem so se mogle le-te zdeti samovoljne ali
umetne. Malo kritikov, kolikor jaz vem, je načelo vsaj preprosto vpra-
šanje naslova Videč, ki vendar dokaj jasno označuje vsebino knjige, da
bi o njem razpravljali na tisti ravni, kot zasluži. Zakaj kdo je videč? Pov-
792
sem očitno beseda velja, a samo delno, za trgovskega potnika Mathiasa,
ki je resnično zagrešil umor, za katerega gre v knjigi. Neki kritik je
pripomnil, da se oznaka mnogo bolj prilega mlademu Mareku. Vendar
se tej razlagi upira tehten ugovor: zares bi bilo težko iz mladega Mareka
narediti osrednjo osebo dela.
Vprašajmo se torej, kakšna je vsebina knjige, pa bomo videli, da se
odgovor vsiljuje sam od sebe. Razume se, da to ni preprosto poročilo o
nekem dogodku, v tem primeru o umoru mlade deklice. V tem ne bi bilo
nič novega v primeri s tradicionalnim romanom.
Na najbolj neposredni ravni pisatelj prepisuje pripoved, v kateri
skuša trgovski potnik Mathias povzeti svoje štiriindvajseturno bivanje na
otoku, kamor je šel prodajat ure. Mathias, ki je med tem svojim bivanjem
ubil mlado dekletce, je obseden od tega umora in od strahu, da ga bodo
prijeli. Zato sta za njegovo pripoved na prvi mah značilna dva elementa:
na eni strani prizadevanje, da bi dal verjetno verzijo brez vrzeli o svojem
bivanju na otoku in pri tem odstranil vsak namig na umor, na drugi
strani pa strah, da bi mu prišli na sled in ga prijeli, strah, ki se izraža
v obsedenosti od lisic in od vsega, kar ga spominja na »ležečo osmico«,
ker se mu kažejo v tej obliki.
Ta strah pači namembno strukturo pripovedi, ovira Mathiasa, da bi
sledil poti, ki bi bila v skladu z začetnim namenom, in ga nenehno vodi
bodisi k samemu umoru dekletca, k umoru, ki ga je treba prikriti, bodisi
k nekaterim dogodkom iz Mathiasove mladosti in ki so v osebnem doži-
vetju le-tega (Robbe-Grillet tu do neke mere uporablja psihoanalizo) po-
vezani z umorom in mu dajejo njegov psihološki pomen.
Ta vsebina pojasnjuje slog dela, zlasti pa neprenehno valovanje zno-
traj enega samega in istega stavka med različnimi osebami in dogodki,
postavljenimi v različna obdobja.
»Videč« je torej na neposrednem nivoju Mathias sam, zakaj pripoved
ne teče v trenutku, ko zagreši zločin, temveč kasneje, v trenutku, ko
skuša skonstruirati neko verzijo o svojem dnevu na otoku, verzijo, ki bi
izbrisala ves spomin nanj, čeprav se njegova vizija nenehno vrača bodisi
na sam umor, bodisi na razne predmete, zvezane z njim.
Vendar pa je veliko Mathiasovo odkritje, odkritje, do katerega po-
stopoma prihaja med pripovedjo, v tem, da mu je ne le nemogoče skriti
umor, h kateremu ga obsedenski strah nenehno vrača, temveč tudi, da
je njegov napor odvečen, ker se opira na docela napačno predstavo o
družbeni stvarnosti. Mathias začne v resnici odkrivati, da sta na otoku
dva človeka, ki sta čisto očitno bila priči umora (stvar je za enega gotova,
za drugega pa vsaj zelo verjetna) in ki se oba vztrajno prizadevata doka-
zati neresničnost njegovih trditev vsakokrat, ko skušajo prikriti njegovo
dejanje. Ta ugotovitev rodi v njem tesnobo, ki pa je vendarle prehodna,
zakaj prav kmalu opazi, da obe priči sicer vztrajno popravljata njegove
izjave le iz skrbi za resnico, da pa nimata nobenega namena, da bi ga
ovadila in ga dala preganjati: to sta preprosta videa. Kmalu Mathias
odkrije, da bi vsi otočani, ki v tem romanu kakor v vsakem umetniškem
delu predstavljajo ne delen sektor globalnega vesolja, temveč to vesolje
793
samo, lahko zlahka, z najmanjšim naporom, odkrili morilca, vendar jih
to ne zanima nič bolj kot mladega Mareka ali malo Marijo. V bistvu je
ta umor kakor tisti iz Gum vključen v red stvari, kolikor pa mlado
umorjeno dekletce ni bilo podobno drugim prebivalcem otoka in je pred-
stavljalo element spontanosti in nereda, jim je njena izginitev prinesla
celo olajšanje.*
Tako je svet sestavljen samo iz pasivnih vidcev, ki nimajo ne namena
ne možnosti posredovati v življenju družbe, da bi jo kvalitetno spremenili
in jo naredili bolj človeško. Edini človek, ki je za hip mogel pomisliti,
da je umor otroka kaznivo dejanje, ki ga utegne odstraniti iz življenja
družbe, je bil Mathias sam; ob koncu pripovedi, spoznavajoč svojo zmoto,
prezre možnosti za beg, ki se mu ponudijo, in mirno čaka naslednjega
jutra, da se vkrca na parnik, ki redno vozi med otokom in celino.
Tako je umor vključen v vesoljni red, ki je v Gumah karakteriziran
s samouravnavanjem, ki je izključevalo vse možnosti prenaredbe, poro-
jene iz nepredvidenega elementa individualnega temperamenta, iz nepri-
čakovane individualne napake, in v Vidcu s pasivnostjo vseh udov družbe.
Tu nekaj besed, (čeprav so nemara nekoristne), da se ognemo vsem
možnostim nesporazuma. Téma teh dveh romanov, odprava vsake po-
membnosti in vsakega pomena individualnega dejanja, dela po mojem iz
njiju dve najbolj realistični deli sodobnega romanopisja. Vendar bi se
lahko našli bralci ali kritiki, ki bi mi ugovarjali z argumentom, ki ga, kot
kaže, narekuje zdrava pamet: ni res, da vsakokrat, ko morilec zgreši svojo
žrtev, neki družbeni mehanizem pride in popravi njegovo zmoto, kakor
tudi ni res, da tedaj, ko trgovski potnik umori mlado dekletce, sosedje
ostanejo brezbrižni in se oblast ne zmeni za to, da bi krivca prijela in ga
izročila sodišču.
Neposredno so ti ugovori kajpak utemeljeni, vendar se problem po-
stavlja na precej bolj radikalni ravni. Imamo nešteto vsakdanjih pre-
stopkov proti človeškemu, ki so del družbenega reda samega in jih dovo-
ljujeta ali tolerirala zakon družbe in psihična struktura njenih udov.
Nekdaj, v prejšnjih družbenih oblikah, je obstoj teh nečloveških ele-
mentov (pomislimo samo na fevdalne privilegije in na skrivna kraljeva
pisma) mogel in moral v danem trenutku razvoja izzvati táko nejevoljo
pri udih določenih družbenih skupin ter pri pisateljih in mislecih, ki so
jim bili glasniki (zadošča, če npr. pomislimo na Voltaira in Lessinga), da
je lahko povzročila družbeno preobrazbo, ki je njihov nadaljnji obstoj
onemogočila, pa čeprav je pri tem zbudila druge krivice in druge nečlo-
veške navade, ki so končno tudi same zbudile nejevoljo, in tako naprej.
* Nemara je tu zadnji zunanji element, dodan bistveni vsebini romana,
čeprav je povezan s to vsebino precej tesneje, kot so bili namigi na Ojdipov
mit v prejšnjem delu. Glede problema narave ali človekovega vesolja, kot si
ga zamišlja Robbe-Grillet, vesolja, ki, kot smo že povedali, precej od blizu
usU-eza biti zahodne industrijske družbe, dejstvo, da je bila žrtev do neke mere
obrobno, tuje bitje in da je njena odstranitev odstranila element nemira, dej-
sivo, ki je brez dvoma pomembno, ostaja kljub vsemu anekdotično.
794
Kar ugotavlja Robbe-Grillet in kar je snov njegovih prvih dveh
romanov, je velika družbena in človeška preobrazba, porojena iz pojava
dveh novih fenomenov bistvenega pomena: na eni strani samouravna-
vanja družbe, na drugi strani pa naraščajoča pasivnost, značaj »vidcev«,
ki ga v moderni družbi iz dneva v dan bolj privzemajo posamezniki,
odsotnost aktivne udeležbe v družbenem življenju, kar moderni sociologi
v njeni najbolj vidni manifestaciji imenujejo depolitizacija, a kar je v
bistvu mnogo osnovnejši pojav, ki bi ga stopnjema lahko označili z izrazi
kot depolitizacija, desakralizacija, dehumanizacija, reifikacija.
In prav ta reifikacija je na že bolj radikalni ravni predmet tretjega
Robbe-Grilletovega romana Ljubosumnost. Sam izraz, ki ga je uporabil
Lukács, je označeval, da izginitev sleherne pomembnosti in slehernega
pomena dejanja posameznikov, njihova preobrazba v videe, v docela
pasivna bitja, ni bila nič drugega kot obrobna manifestacija nekega bi-
stvenega pojava, pojava reifikacije namreč, preobrazbe človeških bitij
v naravne stvari do tolikšne mere, da jih je bolj in bolj težko ločiti od
njih. No, prav na tej ravni Robbe-Grillet povzema analizo sodobne druž-
be v Ljubosumnosti. Ta roman je pisan s stališča ljubosumnega gledalca,
verjetno moža, ki gleda skozi ljubosumnost, in že naslov sam označa, da
je v tem vesolju nemogoče ločiti čustvo od predmeta. Celotno delo kaže
naraščajočo avtonomijo predmetov, ki so edina otipljiva realnost in zunaj
katerih človeške realnosti in čustva ne bi mogli imeti avtonomne aktu-
alnosti. Navzočnost ljubosumneža je označena samo z navzočnostjo tret-
jega stola, tretjega kozarca itd.
Mnogi odlomki romana potrjujejo nemožnost, da bi psihično, znanje
in čustvo ločili od predmeta.
»Treba je pogledati na njen prazni, ampak umazani krožnik, pa se
prepričaš, da si ni pozabila postreči... Zdaj boy odnaša krožnike. Tako
postaja nemogoče znova kontrolirati sledove, ki so mazali krožnik A...
— ali njihovo odsotnost, če si ni postregla.«
Vsekakor pomembnejša kot te podrobnosti pa je struktura sveta,
kjer so predmeti dobili lastno, avtonomno realnost, v kateri ljudje še
daleč ne obvladujejo teh predmetov, temveč so jim priličeni; svet, v
katerem čustva obstajajo le toliko, kolikor se lahko še izražajo skozi
reifikacijo.
Dokler je debata zadevala samo te prve tri romane, je Robbe-Grillet
vztrajno poudarjal pomembno razliko med svetom svojih romanov in
vsakršnim marksističnim poskusom, da bi ga razlagali kot upor proti
dehumanizaciji. Marksisti, tako je govoril, so ljudje, ki zavzemajo sta-
lišča. Jaz sem realističen, objektiven pisatelj; ustvarjam domišljijski svet,
ki ga ne sodim, ki ga ne odobravam in ne obsojam, temveč registriram
njegov obstoj, kolikor je bistvena realnost.
Sicer pa je prav to res kazalo izvirnost Robbe-Grilleta znotraj na-
stajanja modernega romana, ki je že zdavnaj naredil iz reifikacije sámo
središče umetniškega ustvarjanja. Kafka, Sartre v Gnusu, Camus v Tujcu
so explicite ali implicite še ohranjali humanistične perspektive, ki so iz
teh knjig očitno delale dela odsotnosti. Hladni svet Robbe-Grilleta je
795
potiskal ugotovitev o odsotnosti daleč v ozadje, na raven implicitnega, da
je ostala komaj vidna za kritika, ki je skušal najti globalni pomen nje-
govega sveta.
Z Labirintom, zadnjim do danes objavljenim njegovim romanom, v
Robbe-Grilletovo delo prvič vdira človeška sodba o svetu, ki ga opisuje.
Od prve do zadnje strani gospoduje delu občutek tesnobe. To je nov
element, pridružen témam in formalnim sredstvom, katera je Robbe-
Grillet že odkril in uporabil v prejšnjih delih. In v tem pogledu nas knjiga
zanima bolj kot etapa, kot člen verige, napete v prihodnost, ne toliko
po svoji estetiki. Robbe-Grillet se je v vseh svojih delih izkazal kot preveč
radikalen pisatelj, da bi se zadovoljil s človeško navzočnostjo, zreducirano
na tesnobo, na tèmo, ki je postala skoraj banalna in ki ji komaj daje nov
pomen, ko jo vključuje v prazni svet svojih prejšnjih romanov. Tako je
tudi v svojem najnovejšem delu, ki ni več knjiga, temveč film. Lansko leto
v Marianskih Lažnih, tesnobi dodal njeno drugo lice, tisto, ki edino omo-
goča dati človeški realnosti v sodobnem svetu njeno globalno dimenzijo:
upanje. Pa ne, da je Robbe-Grillet postal optimist glede na vrednote, ki
oživljajo to delo, ne upoštevaje, da v današnji družbi optimizem ne bi
mogel biti nič drugega kot lahkomiselna cenena laž. Toda v tej družbi,
prav tako kot v vseh drugih, se pokaže, brž ko se zastavi vprašanje avten-
tičnega človeškega bivanja, in sicer najprej kot problem narave časa,
individualnega in zgodovinskega. Prvi trije Robbe-Grilletovi romani so
med drugim izražali reificirani značaj njegovega sveta z odpravo vseh
časovnih elementov. Ljubosumnost, ki je najbolj radikalen med njimi,
se postavlja v neko nenehno sedanjost. Štiri poglavja od sedmih se zače-
njajo z besedo »sedaj«. Çna od modalnosti uvedbe časa v brezčasni svet
je bila seveda tesnoba. Toda, to smo že povedali, opis le-te bi bil nepopoln,
dokler ji ne bi dodali drugega aspekta v času doživetega, ki je le njena
negativna protiigra: upanje (resnično in upravičeno, ali prazno in pre-
varano). To je téma, ki je večina kritikov ni opazila, dasiravno je prav
tako kot v romanih ni treba iskati v izredno težko dosegljivih globočinah,
tem.več na preprosti ravni zgodovine, takšne, kot jo neposredno pripo-
vedujejo v Lanskem letu v Marianskih Lažnih. Baročni dvorec iz tega
mesta je,^prenesen v kino, isti svet' praznine in smrti, v katerem se nikoli
ne bi moglo nič zgoditi, v katerem igrajo igre, pri katerih, kot domnevajo,
igralec lahko zgubi, ampak v katerih nekateri vedno dobe, nekateri drugi
pa vedno zgube (dasi le-ti niso navzoči v filmu*), in v katerem končno
dve bitji še postavita problem upanja. Upanje in tesnoba sta samo dva
sj':)je'.tivm aspekta realnosti, katere ontološki aspekt je čas, in to ne le
v svoji pri"-.odnji dimenziji, temveč v vseh dimenzijah in vključno tudi
v tis i pre'e!:Ii. Na ravni zdrave pameti je problem, da veš, ali se je nekaj
zgodilo preteklo leto ali se ni, problem sosledja znamenj, pričevanj in spo-
minov; v I'übbe-GrilleLovem svetu problem, ali sta se protagonista res
* Igralci, ki izgubljajo, so le za protiigro tistemu, ki dobiva, in nimajo
'asine realnosti. V tem ja imal Robbe-Grillet piav, zakaj tisti, ki v življenju
losiiično iz;<ubljaj ), liso mogli priti v ta film, ne da bi skazili njegovo
c..olnost.
796
srečala, ali se, narobe, prejšnje leto v Marianskih Lažnih ni zgodilo nič
drugega kot lažni dogodki, oropani smisla in časovnosti, podobni tistim,
ki se v gradu vsak hip dogajajo, ne bi mogel biti odločen z nobenim spo-
minom in z nobenim pričevanjem. Niti fotografija niti razbita peta ne
skupni spomin na izredni mraz ne bi mogli imeti odločilnega pomena.
Dejstvo, da sta se moški in ženska srečala lani v Marianskih Lažnih, ali
pa se nista, je odvisno samo od utemeljenega ali iluzornega značaja
upanja, ki v njuni zavesti še obstaja in katerega realnost sestavlja vse-
bino filma. Ce se jima posreči ne le zapustiti grad, temveč najti drugje
(v filmu: v vrtu) pristno življenje, življenje, v katerem ljudje in človeška
čustva lahko resnično obstajajo, v katerem bi se dogodki lahko dogajali,
potlej je gotovo, da sta se srečala v Marianskih Lažnih. V nasprotnem
primeru ne fotografije ne najbolj neizpodbitna pričevanja ne bodo v
ničemer spremenila dejstva, da srečanja ni bilo: Robbe-Grillet pa je
preveč radikalen pisec, da ne bi vedel, da odgovor na problem filma ni
odvisen samo od volje obeh protagonistov, temveč predvsem od narave
gradu in od narave vrta. Prav to so sociologi že znavnaj odkrili, poudar-
jajoč zgodovinski in družbeni pomen objektivnega pomena čustvenega in
umskega življenja posameznikov. In tudi tukaj Robbe-Grillet ni samo
pisatelj izredne širine, temveč tudi (nemara je to isto) pisatelj izredne
poštenosti. Odgovor, ki nam ga daje dvakrat na koncu, pa tudi v začetku
filma, (čeprav gledalec, ki prvič vidi film, temu ne posveča pozornosti),
je nedvoumen. Protagonista sta storila, kar v družbi, v kateri živimo,
ljudje lahko store najboljšega: odpravila sta se proti drugačnemu svetu,
kamor sta šla iskat življenje, čeprav si nista mogla jasno predstaviti (med
filmom to sama povesta), v čem bi moglo biti. Odpravila sta se proti
vrtu, za katerega sta upala, da bo zanju nov svet, svet, v katerem bodo
ljudje lahko ljudje, vendar tam nista nič našla, zakaj vrt prav tako kot
grad ni bil nič drugega kot pokopališče.
»Park v tem hotelu je bil nekakšen francosko urejen vrt, brez dreves,
brez rož, povsem brez rastlinja. Gramoz, kamen, marmor, ravna črta so
tam označevali toge prostore, površine brez skrivnosti. Sprva se je zdelo
nemogoče, da bi se človek tam zgubil.. . sprva . . . vzdolž ravnih alej, med
kipi z okamenelimi kretnjami in granitnimi kockami, kjer ste se že izgu-
bljali, za vselej, v spokojni noči, sami z mano.«
Robbe-Grilletovo delo kajpak zastavlja precej drugih povsem estetskih
problemov, zadevajočih predvsem modifikacije, ki jih je vsebina vsilila
obliki romana. Vendar pa se nam zdi, da ta preprosta analiza najbolj nepo-
sredne vsebine štirih romanov in filma, kakor smo jo pravkar očrtali,
zadošča za dokaz, da je Robbe-Grillet, če damo besedi realizem pomen
ustvarjanja sveta, katerega struktura je analogna z bistveno strukturo
družbene stvarnosti, sredi katere je bilo delo napisano, eden od najbolj
radikalno realističnih pisateljev francoske sodobne literature.
Prevedel Niko Košir
797
Pi4»zîi (ìiiiilcrja (irassa
Darko Dolinar
Pred nekaj leti se je na zahodnonemškem knjižnem trgu pojavil
roman z naslovom »Pločevinasti boben« (Die Blech trommel). V hipu je
vzbudil nenavadno veliko zanimanje med občinstvom in literarnimi kri-
tiki; okrog njega je nastalo senzacionalno vzdušje, bralci so se trgali zanj,
vsa naklada je bila hitro^razprodana in kmalu je bilo jasno, da bo roman
dosegel največji komercialni uspeh sezone. Val uspeha se ni ustavil niti
na mejah nemškega jezikovnega področja in roman je bil kmalu preveden
v vrsto evropskih jezikov.
Doma pa so bila mnenja o njegovi umetniški vrednosti močno de-
ljena. Lestvica nasprotujočih si sodb je segala od navdušenega sprejema
do odklonitve in moralnega zgražanja nad takim pisanjem. Vendar so se
vse te sodbe ujemale v ugotovitvi, da je ta roman eden najbolj nena-
vadnih pojavov v povojni nemški literaturi. Razpoloženje, ki ga je vzbudil
med kritiki, je morda najbolje označil pesnik in kritik Hans Magnus
Enzensberger, ko je napisal, da je ta knjiga »... grižljaj, s katerim se bodo
recenzentje in filologi davili najmanj eno desetletje, preden bo zrel za
kanonizacijo ali za na oder v mrtvašnici literarne zgodovine«.
Seveda se je z uspehom dela zbudilo tudi zanimanje javnosti za nje-
govega avtorja. Ime Günter Grass kritikom in občinstvu ni bilo popol-
noma neznano, saj je dotlej izdal že uspelo pesniško zbirko in napisal
nekaj odrskih del, ki so bila uprizorjena v eksperimentalnih gledališčih.
Vendar mu je šele prvi roman prinesel pravo literarno slavo. Naslednji
dve prozni deli, novela »Mačka in miš« (Katz und Maus), ki je izšla leta
1961, in roman »Pasja leta« (Hundejahre) iz leta 1963 sta dosegli pri ob-
činstvu skoraj prav tak komercialni uspeh in obenem potrdili prepričanje,
da je Günter Grass eden najmočnejših pripovednih talentov, kar se jih je
pojavilo v Nemčiji po drugi svetovni vojni.
Grass je bil rojen leta 1927 v mestu Gdansku. Pokrajina ob bregovih
Visle in Baltskega morja, v kateri sta se skozi stoletja mešala nemški in
poljski svet in živela v odnosih, ki so nihali od mirnega sožitja do odkrite
sovražnosti; staro mesto, ki je po prvi svetovni vojni postalo svobodno
798
ozemlje med dvema sovražnima državama in ki mu je ta status še pripo-
mogel k intenzivnejšemu življenju, v katerem so se križale najrazličnejše
silnice — to je bilo okolje, v katerem je Grass preživel svojo mladost.
Druga svetovna vojna j-e odločilno posegla v usodo mesta in v Grassovo
življenje. Prva vojna leta je preživel še doma, pozneje pa je naravnost iz
šole odšel na fronto. Po koncu vojne se je tako kot veliko njegovih rojakov
umaknil pred Rdečo armado na zahod. V prvih letih po vojni je živel pre-
cej burno življenje. Prehodil je skoraj vso Zahodno Nemčijo. V boju za
obstoj je premenjal vrsto poklicev: bil je poljski delavec, rudar, kamnosek,
študiral je kiparstvo na umetnostni akademiji v Düsseldorfu in Berlinu,
obenem pa je začel literarno ustvarjati. Po nekaj letih, ki jih je preživel
v Parizu, se je stalno naselil v Zahodnem Berlinu, tam živi še danes.
S tem razgibanim in nekonvencionalnim življenjem, ki je na prvi
pogled bolj podobno življenju ameriškega kot evropskega avtorja, je v
zvezi dejstvo, da je avtobiografski element v Grassovih delih močan in
lahko opazen. Večina njegovih junakov prehodi vsaj del svoje življenjske
poti po stopinjah svojega avtorja. Zgodbe njegovih del so — tako kot nje-
govo življenje — razpete med predvojni Gdansk in Zahodno Nemčijo po
vojni. Vsekakor je Gdansk najpomernbnejši kraj njegovega umetniškega
sveta. Grass je prav zaljubljen v to svoje mesto. Na vse načine si priza-
deva, da bi svojo pripoved navezal nanj, da*i jo'trdno zasidral v njem;
iz te želje izvirajo fotografsko natančni opisi mestnih četrti in naštevanje
ulic, po katerih hodijo njegovi junaki. Vse to pa niso samo naturalistični
opisi okolja, ki bi bili potrebni za razumevanje dogajanja; v tej neverjetni
zvestobi krajevnim okolnostim se izraža Grassovo prizadevanje, da bi
obudil enkratno, neponovljivo atmosfero kraja. V njegovem umetniškem
svetu ima Gdansk samostojno, lastno vrednost in veljavo, ki zahteva, da
je treba o njem pripovedovati ne le nekaj tistega, kar se zdi splošno zani-
mivo ali za zgodbo nujno potrebno, temveč vse, kar je sploh mogoče po-
vedati o njem. Tako je pravzaprav mesto tista osnovna, neodvisna nosilna
plast, ki ostaja ista iz knjige v knjigo in ki šele omogoča nastanek in raz-
voj dejanja. S tega vidika so vsa dosedanja Grassovo prozna dela samo
odlomki velikega epskega cikla o Gdansku. Vse te pripovedi pa presegajo
enkratni, omejeni pomen kraja; Gdansk je v Grassovih delih eksempla-
ričen in ima širše razsežnosti:
»Nekoč je bilo neko mesto,
to je imelo poleg predmestij Ohra, Schiedlitz, Oliva, Emaus, Praust,
Sankt Albrecht, Schellmühl in pristaniškega predmestja Neufahrwasser
neko predmestje, ki se je imenovalo Langfuhr. Langfuhr je bil tako velik
in tako majhen, da se je vse, kar se zgodi ali kar bi se lahko zgodilo na
tem svetu, zgodilo ali bi se lahko zgodilo v Langfuhru.«
V predmestju žive Grassove osebe: mali uradniki, trgovci, učitelji,
kmetje, gospodinje; pred nami se razgrinjajo vsakdanje skrbi malih ljudi,
njihovo družinsko in poklicno življenje, njihove misli, navade in pred-
sodki — prava panorama nemškega malomeščanstva. Vendar je vse to le
ozadje. Glavno vlogo v Grassovih delih imajo otroci in mladostniki. Ti
799
njegovi junalci pa so vedno nenavadni ljudje, zaznamovani s posebnostmi,
ici jih v resničnem življenju ni mogoče najti, in okoli njih se razpletajo
zgodbe, kakršnih nismo vajeni iz tradicionalnega, bolj ali manj realistič-
nega pripovedništva.
Od vseh Grassovih del je tradicionalni prozi še najbolj sorodna no-
vela »Mačka in miš«. Njen glavni junak, gimnazijec Mahlke, se loči od
normalnih ljudi po tem, da ima nenavadno veliko Adamovo jabolko na
vratu; ta na videz zunanja posebnost mu določa vso nadaljnjo življenjsko
pot. Osrednji motiv novele se pokaže takoj v začetku, ko neka mlada
mačka zamenja Mahlkejevo Adamovo jabolko za miš in mu skoči za vrat.
Odslej postaneta mačka in miš simbol za Mahlkejevo življenjsko situ-
acijo. Mehike je tudi po vsem svojem notranjem življenju različen od svo-
jih sošolcev in Adamovo jabolko je zunanji znak in obenem krona te raz-
ličnosti. Tega se zaveda, zato je ranljiv in se vedno čuti izpostavljen kot
miš pred mačko. Odslej bo storil vse, da bi skril in zavaroval svojo miš.
Zato si prizadeva, da bi prekosil sošolce na raznih področjih; zato si tudi
obeša različne reči okrog vratu, da bi z njimi odvrnil pozornost od svoje
miši. To ga končno privede do tega, da ukrade odlikovanje oficirju, ki je
prišel predavat na njihovo šolo. Ko ga zaradi tega izključijo iz šole, se
vse njegovo prizadevanje zbere v željo, da bi bil tudi sam odlikovan v
vojni in prišel predavat na^ svojo bivšo šolo o svojih junaštvih. Res mu
uspe, da si v vojni pridobi odlikovanje; ko pa se mu ne posreči, da bi
prišel predavat na šolo, ko ne more na tem odločilnem kraju pripeljati
svoje miši do triumfa, se s tem zruši vsa njegova eksistenca, in fizični
propad je le še logična posledica tega poloma.
Glavna odlika te Grassove novele je njena mojstrska kompozicija.
Osrednji motiv, na katerem je zgrajena, ostaja vseskoz v središču pozor-
nosti, vse epizode so neposredno odvisne od njega in dobijo od njega svoj
smisel. V motivu mačke in miši se je pokazala Grassova sposobnost, da
zna neko idejo, čustvo ali situacijo nenavadno jasno izraziti s simbolom,
ki kljub svojemu centralnemu pomenu in vsebini obenem ostaja vseskoz
trden in prijemljiv in ne zapušča sfere realnosti.
Kljub kompozicijskim in jezikovnim značilnostim ostaja novela »Mač-
ka in miš« še vedno v okviru realistične vizije sveta. V svojem prvem
romanu »Pločevinasti boben« pa je Grass že odločno presegel ta okvir.
Njegov glavni junak Oskar Matzerath od vsega začetka ne kaže kaj dosti
veselja do tega, da bi se podrejal zakonom, ki veljajo za druge ljudi. Nje-
gov duševni razvoj je že ob rojstvu povsem končan; takoj je sposoben
sprejemati vtise, jih ocenjevati in sklepati o svoji prihodnosti. Njegov oče
ob rojstvu sklene, da bo sinu čez enaindvajset let predal svojo trgovino
s kolonialnim blagom, mati pa mu obljubi za tretji rojstni dan pločevinasto
boben. Oskarju se zdi materina obljuba seveda dosti bolj privlačna kot
očetova. Od vsega začetka se zaveda, da je popolnoma drugačen od odras-
lih in da njihov način življenja ni primeren zanj. Ko ob tretjem rojstnem
dnevu dobi svoj boben, neha rasti, da bi se izognil vstopu v osovraženi
svet odraslih in se popolnoma posvetil opravilu, ki ga najbolj zanima —
bobnanju. Boben za Oskarja ni le igrača, temveč nujno potreben pripo-
800
morek; bobnanje je njegov življenjski poklic, njegov način reakcije na
vse, kar ga obdaja, bobnanje je zanj tudi umetniško poustvarjanje sveta
in sploh edini način obstoja, ki je primeren zanj. Vse svoje doživljaje,
ki so spet strnjeni v podobi oprijemljivih realnih predmetov, prenaša na
pločevino svojega bobna; z bobnom v roki se potika po predmestnih uli-
cah, boben ga spremlja v otroški vrtec in v šolo, v družbo sorodnikov, v
cerkev in na politične prireditve, dela mu družbo pri ljubezenskih oprav-
kih, ob smrti matere in sorodnikov; bobnajoč doživlja Oskar začetek vojne
in poulične boje, bobna se oklepa tudi v zmedi povojnega življenja na
zahodu, in kadar se spominja preteklosti, so mu doživljaji in ljudje v
spominu kot vrsta različnih ritmov na pločevini.
Tako hodi Oskar z bobnom skozi svet, ki je zanj sprva omejen samo
na predmestje Gdanska, in vzbuja pohujšanje, ko vedno znova prihaja
navskriž z veljavnimi normami in konvencijami. Tako se na primer njegov
prvi šolski dan, ki je obenem tudi njegov zadnji, konča s pravim
škandalom, ker se Oskar ne da vpreči v šolski red; odslej se izobražuje
sam tako, da bere Goetheja in Rasputina in si s primerjavo med njima
ustvarja zgled zase, to pa je seveda v precejšnjem nasprotju z idealom
dobre meščanske vzgoje. Razumljivo je, da so tudi njegove ljubezenske
izkušnje precej nenavadne. Ljubezen, družinsko življenje, vera, politika —
skoraj ga ni področja, kjer se Oskar ne bi spotaknil ob kak tabu. Nič
čudnega ni, da je veliko bralcev zaradi tega videlo v Grassovem romanu
samo hudobne provokativne napade na svoja najsvetejša moralna, reli-
giozna in politična prepričanja. Veliko razburjenje, ki ga je vzbudil, priča
o tem, da Grass pozna svojo publiko in da je znal najti njene ranljive
točke. Morda je na prvi pogled res videti, kot da bi mu šlo samo za to,
da bi napisal čimbolj učinkovito satiro na življenjski način malome-
ščanstva. Vendar s 4;em še zdaleč niso izčrpane vse razsežnosti njegovega
umetniškega sveta. Težko bi bilo trditi, da njegov junak namerno izziva
spodobne ljudi; saj ima sama navzočnost tako nenavadnega bitja, kot je
Oskar, v navadni, vsakdanji okolici gdanskega predmestja za posledico
vrsto situacij, ki ga nehote spravljajo v konflikt z življenjskim načinom
okolja in s tem ironično osvetljujejo slabosti tega življenjskega načina.
Satira pri tem ni cilj pripovedi, temveč nastaja tako rekoč mimogrede.
Grass se ne spotika namerno ob tabuje, temveč pripoveduje tako, kot da
jih sploh ne bi bilo. Meje lepega in grdega, spodobnega in nespodobnega,
dovoljenega in nedovoljenega so pri tem zabrisane in Grass je dovolj
močan ustvarjalec, da jih zna suvereno prestopati. Zanj ni stvari, ki se je
pripoved ne bi smela dotakniti, in tako vedno znova vstopa v prepovedano
sfero seksualnosti, gnusa in blasfemije, ne da bi namerno skušal vzbuditi
škandal in ne da bi imel količkaj slabo vest. Edino, kar ga vodi pri tem,
je želja, da bi čimbolj natančno povedal svojo zgodbo in v njej realiziral
svojo vizijo sveta. Tako se njeni obrisi počasi kažejo (skozi ironični pri-
kaz, parodijo in satiro). Njegov junak je pravzaprav utelešena težnja po
individualni svobodi, ki meji že na anarhijo, in mora zato že s samim svo-
jim obstojem priti v nasprotje z urejenim načinom življenja. Oskar spo-
znava to življenje in vse njegove zoprne resnice; zato se noče vključiti
8 Problemi	801
vanj, temveč skuša uresničiti tisto, kar ima za sebi. primerno opravilo.
Vendar mu to ne uspe popolnoma. Izkaže se, da Oskar ne more urejati
sveta po svoji volji. Ta svet, ki se sicer ne ravna po empiričnih zakonih,
marveč po neke vrste mitološki zakonitosti, ki jo je Grass vpeljal namesto
empiričnih zakonov in ki je seveda tudi ironično prikazana, Oskarju ni
naklonjen; princip, po katerem je urejen, se Oskarju postopno perso-
nificira v liku pravljične črne kuharice iz otroške pesmi, ki mu vliva neke
vrste eksistencialni strah; ta se oglaša vedno pogosteje in popolnoma
obvladuje sklepno poglavje romana. Tako se zdi, da je vsa Oskarjeva
življenjska pot vodila k spoznanju, da mu je svet tuj in sovražen.
K velikemu uspehu Grassovih del so brez dvoma pripomogle tudi nji-
hove formalne lastnosti; po nekaterih značilnostih so namreč dokaj so-
rodna tradicionalni prozi. Spočetka Grass ni veliko eksperimentiral s for-
malno platjo svojih del, temveč je namenoma pisal čimbolj razumljivo,
tako da so bralcu razmeroma lahko dostopna. Odpovedal se je mnogim
pridobitvam moderne proze. Njegove zgodbe so časovno urejene, imajo
individualne junake in ne eksperimentirajo s časom in krajem dogajanja.
Kljub temu pa se Grass zaveda, da v drugi polovici 20. stoletja ni več
mogoče pisati na tradicionalen način, če naj bo pripoved še avtentična za
današnji čas. Sicer je še vedno v zvezi s tradicijo, vendar jo je tako rekoč
postavil na glavo. Kakor v njegovih delih kar mrgoli posameznih citatov
in aluzij na velika dela iz literarne preteklosti od biblije mimo Shake-
speara in Goetheja do konca 19. stoletja, tako je tudi roman kot celota
parodija na obliko vzgojnega romana; celo Oskarjev način pripovedovanja
je parodija načina pripovedovanja v prvi osebi v starejših romanih.
V Grassovem drugem romanu »Pasja leta« (Hundejahre), ki je izšel
jeseni 1963, pa je pripovedna tehnika precej drugačna. Medtem ko je v
prejšnjih dveh delih nastopal samo en pripovedovalec in sta bili pisani
v strogo enotni perspektivi, je zdaj avtor posamezne dele zgodbe dal pri-
povedovati trem osebam; tako je lahko prikazal svoj umetniški svet iz
treh različnih perspektiv in s tem znatno razširil njegove meje. Pripo-
vedovanje pa ne poteka preprosto in samoumevno, temveč je avtorju in
pripovedovalcem problem, ki ga je treba šele obvladati. Zato ni vseeno,
kdo pripoveduje zgodbo; pripovedovalci morajo najprej dokazati, da so
sposobni za to, in tudi pozneje med posameznimi deli zgodbe pogosto raz-
pravljajo o samem poteku pripovedovanja. Pripovedovalci niso vsevedni;
zgodba jim ni a priori dana, marveč si jo morajo prej obuditi v spominu.
(Tako se je v prejšnjem romanu Oskar vedno zatekel k svojemu bobnu
in si z njim zbudil spomin, kadar se mu je utrgala nit pripovedi.) Včasih
sami sebi segajo v besedo in se popravljajo. Vseskoz se močno zavedajo
časovne razdalje, ki leži med trenutkom doživljanja in trenutkom pripo-
vedovanja. Vendar vse to pri Grassu ne pomeni samo artističnega igranja
z možnostmi določene oblike romana; ta časovna razdalja pri njem ni le
navadna razlika med preteklostjo in sedanjostjo, temveč loči nasprotna
pola njegovega umetniškega sveta — Gdansk in Zahodno Nemčijo, dobo
pred vojno in po njej, ki sta bistveno različni. Zato je razumljivo, da zah-
802
teva vzpostavljanje zveze med njima toliko prizadevanja tudi na področju
pripovedne tehnike.
V prejšnjih dveh delih je bilo pripovedovanje motivirano z občutkom
krivde pri pripovedovalcih; v zadnjem romanu pa je dobilo mimo te moti-
vacije globlji, eksistencialni pomen, ki je na posameznih mestih popol-
noma jasno izražen:
»Pripovedujte, otroci, pripovedujte! Ne dajte, da bi se utrgala nit,
otroci! Kajti dokler še pripovedujemo zgodbe, živimo. Dokler nam prihaja
kaj na misel, s poanto ali brez nje, zgodbe o psih, zgodbe o jeguljah,
zgodbe o ptičjih strašilih, zgodbe o podganah, zgodbe o poplavah, zgodbe
o receptih, lažnive zgodbe in zgodbe iz beril, dokler nas še zabavajo
zgodbe, nam noben pekel ne more biti zabaven. Ti si na vrsti, Walter!
Pripoveduj, dokler ti je življenje drago!«
Obenem s fiktivnimi pripovedovalci se je menjal tudi pripovedni
način. Vsak od treh pripovedovalcev govori na svoj posebni način, a Grass
jih z občudovanja vredno spretnostjo drži v mejah lastnega stila. Njegov
stil pa je v povojni nemški prozi enkraten pojav; Grass mojstrsko obvla-
duje vse stilne plasti sodobne nemščine od visokega knjižnega preko naj-
različnejših odtenkov pogovornega jezika do dialekta, ki ga uporablja za
karakterizacijo stranskih oseb in kot kompozicijsko sredstvo v dialogih;
katerikrat pa naredi tudi izlet v druge stilne plasti, na primer v parodijo
vojaških uradnih dopisov ali Heidegger j e vega filozofskega izražanja. Slov-
ničnim pravilom ni vedno pokoren; zaveda se, da je ustvarjalec jezika, in
jih zato mirno krši, kadar je to v prid pripovedi. Neukročeni temperament
ga sili čez meje predpisane sintaktične zgradbe; na takih mestih se mu
opis na široko razrase, ne da bi pri tem postal dolgovezen ali utrujajoč.
Igraje kuje nove besede, zloženke, nove izraze. Pogosto se zavestno opre
na zvočno plat jezika in ne glede na logično zaporedje misli sprosti pri-
poved po načelu svobodnih zvočnih asociacij. Tako postaja sama struktura
jezika tisto sredstvo, ki odpira nove razsežnosti epskega sveta.
Roman Pasja leta se dogaja v istem okolju kot Grassova prejšnja
dela. Tu je avtor spet prikazal Gdansk in njegovo okolico: reko, polja,
vasi z mlini na veter, pa ljudi, v katerih sedanjosti še vedno živijo stare
pravljice, bajke, otroške pesmi, družinski spomini in zgodovina teh kra-
jev; pred nami vstaja pokrajina ob Visli v vsej svoji še vedno živi pre-
teklosti. Tu preživljata svojo mladost Walter Matern in njegov prijatelj
Eddi Amsel, ki je napol židovskega rodu. Amsel je umetnik, tako kot je
bil umetnik Oskar Matzerath v romanu »Pločevinasti boben«; kakor je
Oskar vsa svoja doživetja spreminjal v ritme na bobnu, tako Amsel pre-
oblikuje svet v podobi ptičjih strašil. Sredi tega sveta pa stoji pes; vse,
kar se zgodi, je tako ali drugače v zvezi z njim, in vodno nove omembe,
opisi in ponavljanje rodovnika mu dajejo že od vsega začetka nadnaraven,
mitološki pomen.
Drugi del romana je napisan v obliki ljubezenskih pisem, v katerih
Harry Liebenau pripoveduje svoji sestrični vse, kar ve o svojem rojstnem
mestu in o sebi pred vojno in med njo. Zgodba se zdaj dogaja med pred-
803
mestnimi otrolíi, Ici jih spremlja pes pri vseh njihovih junaštvih. Tu in
tam pa se spet prikažeta v ospredje Matern in Amsel in z njima seže v
zgodbo odmev zgodovinskili dogodkov. Matern vstopi v nacistično stranko
in pretepe svojega prijatelja, ker je delal ptičja strašila tudi po podobi
rjavih uniform. Amsel po pretepu izgine in se pozneje kaže na skriv-
nosten način in z drugimi imeni, Materna pa zanese v vojno, ne da bi prav
vedel, za kaj gre, in ne da bi bil našel kak pomen svojemu početju.
Dogodki iz življenja mesta Gdanska pred vojno in med njo so zgo-
dovinsko ozadje tega dela zgodbe. Vendar Grassu ni do tega, da bi obnav-
ljal njihov potek; sploh mu ne gre za zunanjo zgodovinsko resnico, kakor
mu ni šlo zanjo v prejšnjih delih. Zgodovina je zanj samo material, ki ga
suvereno oblikuje. Splošno znane zgodovinske dogodke, ki smo jih vajeni
gledati v utrjenih, shematičnih zvezah, trga iz njih ter jih konfrontira in
druži z dogodki iz malega sveta svojih oseb, ki po naših vsakdanjih pred-
stavah potekajo nekako ločeno od prvih, v drugem območju realnosti.
Tako je Grass ustvaril gosto, vsestransko, istočasno dogajanje, v katerega
potem vnaša neki nov, mitološki red, ki pa je ironično prikazan in ki
ponekod prehaja v pravo grotesko. Rezultat tega postopka ni le satira na
podobo sveta, kot jo poznamo iz zgodovinskih knjig; ta podoba je tu do
kraja razbita in njeni sestavni deli popolnoma prevrednoteni. Kakor se je
v prejšnjih delih vse vrtelo okrog Oskarjevega bobna in okrog mačke in
miši, tako je zdaj pes tisto središče zgodbe, okrog katerega se vse godi in
iz katerega vse dobiva pomen. Najbolj grotesken rezultat je doseglo to
prevrednotenje zgodovine gotovo v tistem odlomku romana, kjer opisuje
Grass konec druge svetovne vojne tako, kot da bi bili vsi zadnji premiki
nemške armade samo neuspešen lov na pobeglega Hitlerjevega psa, ki mu
ga je nekoč podarilo mesto Gdansk in ki je bil potomec Maternovega psa.
Tretji del, ki ga sestavljajo izpovedi Walterja Materna, se godi po
vojni. Matern se znajde v Zahodni Nemčiji, sreča pobeglega psa in se z
njim odpravi na pot, da bi sodil tistim, ki so po njegovem mnenju krivi
za vse, kar ga je zadelo med vojno. Avtorjev ustvarjalni postopek je ob
tej sodobni snovi ostal isti kot ob zgodovinski, vendar so njegovi rezultati
nekoliko drugačni. Gdansk v predvojnem času, kot ga prikazuje Grass,
črpa svoj obstoj samo iz pripovedi in lahko živi avtonomno epsko živ-
ljenje, kajti resnični, zgodovinski Gdansk je izginil s sveta in spada v
preteklost; Zahodna Nemčija pa resnično obstaja v sedanjosti in njena
podoba v romanu ostaja vedno do neke mere vezana na primerjavo z
realnostjo, zato v njej prevladuje satirični element. S tega vidika je
mogoče Grassa razumeti kot političnega pesnika, ki se mu je ob najhujšem
nemškem moralnem in političnem problemu — problemu krivde in pre-
magovanja preteklosti — ponudila priložnost za satirični obračun s sodob-
niki. Pred nami se vrstijo' politiki, industrijski in tiskovni magnati, ki
polagajo temelje gospodarskemu - čudežu s tem, da se ravnajo po pre-
rokbah gluhega mlinarja in njegovih črvov v moki; bivši nacisti si s
kuhanjem sirupa iz sladkorne pese ali s podobnimi nedolžnimi opravili
zagotavljajo sredstva za mirno družinsko življenje; vsakdo skrbi za svojo
kariero, nihče se ne čuti kriv ali odgovoren za preteklost, kajti krivda je
804
neoprijemljiva; vendar tudi maščevalec Matern ni brez nje, zato mu ma-
ščevanje spodleti, in namesto da bi sodil, se mu posreči le to, da med svo-
jimi sitimi in samozadovoljnimi sodržavljani razširja spolne bolezni.
Polagoma gredo materniade h koncu in niti dejanja se prično zdru-
ževati, satira pa postopoma spet preide v mitološki prikaz sveta. Matern
najde svojega izgubljenega prijatelja in njegovo potovanje s psom skozi
Nemčijo se konča v zapuščenem rudniku; tu je Amsel razvil pravo indu-
strijo ptičjih strašil, ki temelji na spoznanju, da je iz vsakega človeka
mogoče narediti ptičje strašilo; kati navsezadnje je ptičje strašilo ustvar-
jeno po človekovi podobi. Tako je Amsel vse svoje spoznanje ne le o svoji
deželi, temveč o svetu in ljudeh nasploh realiziral z armado ptičjih strašil.
In podoba sveta, kot jo kažejo ptičja strašila, je resnično pošastna. Na
treh osnovnih čustvih, veselju, žalosti in jezi, sloni ves njihov svet; strašila
prirejajo športne, vojaške in religiozne prireditve, strašila hodijo v šolo,
živijo družinsko življenje, demokratično upravljajo svojo državo, vodijo v
njej cvetoče gospodarstvo, razmišljajo in razpravljajo o svojih socioloških
in filozofskih spoznanjih; strašila kažejo različne človeške slabosti, pod-
vržena so različnim oblikam erosa; vsa zgodovina se zavrti še enkrat pred
nami v procesiji kostumiranih ptičjih strašil, in mesto v svetu ptičjih
strašil imajo celo nevarnosti atomskega stoletja.
V teh grozljivih prizorih se ponovi in združi vrsta pomembnih ele-
mentov Grassove pripovedi. Tu izzveni motiv Maternove krivde, ki je bil
eno od gonil zgodbe; tu doseže višek motiv umetniškega ustvarjanja, ki
pomeni Grassu spoznavanje in preoblikovanje sveta in ki ga je obdelal
že v motivu Oskarjevega bobna; zgodovinska in politična satira sta tu
izpeljani do svojih skrajnih meja; tu se razmahne Grassov dar za ne-
ugnano fabuliranje, tu zgodba dokončno zapusti območje realnosti in spro-
ščena fantazija ustvari nov, mitološko urejen in ironično prikazan svet,
v katerem so razviti vsi tisti elementi, ki so že prej kazali čez meje reali-
stične vizije sveta. Skoznje in tudi skozi ironijo, ki veže način pripovedo-
vanja z vsebino in tako predstavlja tisto vez, ki omogoča enotnost pripo-
vedi, pa se kaže globlja izpoved o svetu in človeku. Na koncu potovanja
skozi neznanske razsežnosti Grassovega epskega sveta pride njegov junak
do spoznanja, da je svet neurejen, neharmoničen, zmeden, tako da ga je
moč upodobiti samo z grotesknim peklom ptičjih strašil, in da je daleč
od tega, da bi upošteval njegove želje ali da bi mu bil celo naklonjen.
Življenjska pot, ki ga je pripeljala do tega spoznanja, se končuje v osam-
ljenosti in odtujenosti, ki je nikakor ne more preseči, da bi si ustvaril
pristen človeški kontakt z drugimi ljudmi. To je spoznanje na eksisten-
cialnem nivoju, ki pa ni plod kake privzete in priučene filozofije, marveč
nujno sledi iz vseh posameznih elementov pripovedi in je popolnoma avten-
tično doživeto. Zato ne bi bilo primerno, ko bi Grassa razglasili samo za
političnega avtorja, za satirika ali pa — izhajajoč z apriornega moralistič-
nega stališča — za navadnega, obsojanja vrednega pornografa. Res je sicer,
da je treba velik del senzacionalnega uspeha njegovih del pripisati prav
takim interpretacijam. Vendar take interpretacije poudarjajo samo neka-
tere komponente njegovega dela — tiste, ki nam ne morejo biti dostopne
805
v taki meri in tako intenzivno kot njegovim rojakom, ker ne živimo v
istem družbenem in zgodovinskem okolju in se ne naslanjamo na iste
tradicije kot avtor. Pač pa lahko tudi mimo in prek teh komponent naj-
demo stik z globljimi plastmi Grassovega dela. Tako se nam to delo kaže
kot koherentna, zaokrožena struktura, ki skriva v sebi neko totalno podobo
sveta. Ta podoba sveta, ki je v bistvu enaka v vseh Grassovih delih, ustreza
življenjskemu občutku in potrebam velikega dela današnjih evropskih bral-
cev in tako spravlja Grassa v neposredno bližino nekaterih modernih avtor-
jev in gibanj, s katerimi ima na prvi pogled prav malo skupnega; njena
doslednost in prepričljivost pa sta nam porok za njeno visoko umetniško
kvaliteto.
Mačka in miš
Günter Grass
(Odlomek iz novele)
... in nekoč, ko je Mahlke že znal plavati, smo ležali poleg igrišča na
travi. Moral bi bil iti k zobozdravniku, a me niso pustili, ker me je bilo
težko nadomestiti v igri. Moj zob je razsajal. Neka mačka je švignila
diagonalno čez travnik in nihče ni vrgel ničesar za njo. Nekateri so žvečili
ali pulili bilke. Mačka je pripadala oskrbniku igrišča in je bila črna.
Hotten Sonntag je drgnil svoj igralni kij z volneno nogavico. Moj zob je
zacepetal. Turnir je trajal že dve uri. Visoko smo izgubili in zdaj smo
čakali na povratno igro. Mačka je bila mlada, a nikako mače. Na stadionu
so pogosto in z obeh strani metali gole pri rokometu. Moj zob je ponavljal
eno samo besedo. Na tekaški stezi so tekači na sto metrov vadili start ali
pa so bili nervozni. Mačka je delala ovinke. Po nebu je počasi in glasno
lezlo trimotorno letalo, mojega zoba pa ni moglo preglasiti. Crna mačka
oskrbnika igrišča je za travnimi bilkami pokazala bel oprsnik. Mahlke je
spal. Krematorij med Združenimi pokopališči in tehnično visoko šolo je
deloval ob vzhodnem vetru. Studijski svetnik Mallebrahdt je zažvižgal:
menjava mrtva žoga prestop. Mačka je vadila. Mahlke je spal ali pa je
bilo videti tako. Poleg njega je mene bolel zob. Mačka se je med vajo pri-
bliževala. Mahlkejevo Adamovo jabolko je bilo v oči, ker je bilo veliko,
se je vedno gibalo in je metalo senco. Crna mačka oskrbnika igrišča se
je med menoj in Mahlkejem napela za skok. Sestavljali smo trikotnik. Moj
zob je umolknil, ni več cepetal: kajti Mahlkejevo Adamovo jabolko je
mački postalo miš. Tako mlada je bila mačka, tako gibljiv Mahlkejev
artikel — vsekakor je skočila Mahlkeju na goltanec; ali pa je kateri od nas
prijel mačko in jo posadil Mahlkeju na vrat; ali sem jaz, z zobobolom ali
brez njega, zgrabil mačko, ji pokazal Mahlkejevo miš; in Joachim Mahlke
je zavpil, a dobil je le nepomembne praske.
806
Jaz pa, ki sem Tvojo miš prinesel eni in vsem mačkam pred oči,
moram zdaj pisati. Celo ko bi bila midva oba izmišljena, bi moral. Tisti,
ki si naju je izmislil, po poklicni dolžnost, me sili. da spet in spet jemljem
Tvoje Adamovo jabolko v roke, da bi ga spravil na oni kraj, ki ga je videl
zmagati ali izgubiti; in tako puščam v začetku poskakovati miš nad izvi-
jačem, vržem pleme do sitega nažrtih morskih galebov v poskočni severo-
vzhodnik, imenujem vreme poletno in trajno lepo, domnevam, da je šlo
pri razbitini za nekdanji čoln razreda Czaika, dam Baltskemu morju barvo
debelih steklenic od mineralne vode, puščam zdaj, ko je kraj dejanja do-
ločen južno od boje v pristanišču Neufahrwasser, da Mahlkejeva koža,
po kateri še vedno odtega voda v curkih, postaja drobnozrnata in kašasta;
vendar ga ni bilo strah, marveč ga je kot navadno po predolgem kopanju
mrazilo in vzelo njegovi koži gladkost.
Pri tem ni nobeden od nas, ki smo suhi in dolgoroki čepeli med vstran
štrlečimi koleni na ostankih poveljniškega mosta, zahteval od Mahlkeja,
naj se še enkrat potopi v prostor na krnu potopljenega minolovca in
v strojnico na sredi ladje in naj kaj odvije s svojim izvijačem, kak vijak,
kolesce ali kaj imenitnega: medeninasto ploščo, na gosto popisano z navo-
dili za uporabo v poljskem in angleškem jeziku; kajti čepeli smo vendar
po vseh nad vodo štrlečih hišicah na poveljniškem mostu na nekdanjem
poljskem minolovcu razreda Czaika, ki je bil splavljen v Modlinu, izdelan
v Gdinji in ki je v prejšnjem letu potonih južno od pristaniške boje,
torej zunaj plovne poti in ne da bi oviral promet.
Od tedaj so se na rji sušili odpadki galebov. Ti so letali ob vsakem
vremenu, mastni, gladki, z očmi kot steklenimi biseri na strani, večkrat
tik nad ostanki kompasne hišice in skoraj v dosegu roke, nato spet visoko
zmedeno in po načrtu, ki ga ni bilo mogoče razrešiti, brizgali v letu svoj
sluzasti gnoj in niso nikoli zadeli mehkega morja, temveč vedno rjo hišice
na mostu. Trdi, skrhani, apneni so ostajali izločki na gosto v grudicah,
tudi v grudah eden nad drugim. In vedno, kadar smo sedeli na čolnu,
je bilo nekaj nohtov na rokah, nohtov na nogah, ki so skušali odkrhati
gnoj. Zato so se lomili naši nohti in ne zato, ker smo si jih grizli — razen
Schillinga, ki je vedno grizel in imel zatrgane nohte. Samo Mahlke je
imel dolge, čeprav od pogostega potapljanja rumenkaste nohte in si jih
je ohranil dolge s tem, da jih ni niti grizel niti praskal po galebjih od-
padkih. Ostal je tudi edini, ki ni nikdar jedel odkrhanega gnoja, medtem
ko smo mi, ker se nam je to ponujalo, žvečili apnene grudice kakor
školjčni drobir in jih kot penasto sluz pljuvali s krova. Stvar je imela okus
po ničemer ali po mavcu ali po ribji moki ali po vsem, kar si je kdo pred-
stavljal: po sreči, dekletih, po ljubem bogu. Winter, ki je znal kar dobro
peti, se je bahal: »Ali veste, da tenorji vsak dan jedo galebji gnoj?«
Pogosto so galebi v letu lovili naše apnene pljunke in najbrž niso opazili
ničesar.
Ko je bil Joachim Mahlke kmalu po začetku vojne star štirinajst let,
ni znal niti plavati niti kolesariti, sploh ni vzbujal pozornosti, in pri njem
smo še pogrešali tisto Adamovo jabolko, ki je pozneje privabilo mačko.
Oproščen je bil telovadbe in plavanja, ker je mogel dokazati, da je bolehen,
807
s tem, da je predložil zdravniška potrdila. Se preden se je učil voziti kolo
in togo zagrizeno, z vstran upognjenimi, vzdigujočimi in spuščajočimi se
koleni vzbujal smeh, se je med zimsko sezono v pokritem kopališču Nie-
derstadt priglasil k plavanju, a so ga sprva pustili le k plavanju na suhem
z osem do desetletnimi otroki. Tudi naslednje poletje še ni bil tako daleč.
Kopališki mojster v kopališču Brösen, tipična postava kopališkega mojstra
s telesom kot boja in s tenkimi nogami brez dlak pod mornarskim znakom,
prepetim z blagom, je moral Mahlkeja najprej vaditi v pesku in nato
vzeti na vrv. Vendar ko smo mu popoldan za popoldnevom odplavali in
pripovedovali čudeže o potopljenem minolovcu, je dobil mogočno spodbudo,
opravil v dveh tednih in splaval.
Resno in prizadevno je križaril med nabrežjem, veliko skakalnico in
kopališčem sem ter tja in je najbrž že precej zdržal pri plavanju, ko se je
na valolomu pred nabrežjem pričel vaditi v potapljanju, pobiral sprva
navadne školjke, potem pa se potapljal za pivsko steklenico, napolnjeno
s peskom, ki jo je metal precej daleč ven. Verjetno se je Mahlkeju kmalu
posrečilo, da je redno vzdigoval steklenko z dna, kajti ko se je pričel
potapljati pri nas na čolnu, ni bil nikak začetnik več.
Prosjačil je, da bi smel plavati z nami. Pravkar smo hoteli, šest ali
sedem nas je bilo, ubrati našo vsakdanjo smer, previdno in natančno smo
se namočili v plitvem kvadratu družinskega kopališča, ko se je prikazal
Mahlke na brvi kopališča za moške: »Vzemite me vendar s seboj! Gotovo
bom zmogel.«
Izvijač mu je visel pod goltancem in odvračal pogled od njega.
»No, prav!« Mahlke je šel z nami, prehitel nas je med prvo in drugo
sipino, in nič se nismo trudili, da bi ga dohiteli. »Ta naj se kar nabrca!«
Ce je Mahlke plaval prsno, mu je izvijač razločno plesal med lopati-
cami, zakaj stvar je imela lesen ročaj. Ce je plaval na hrbtu, se mu je
leseni ročaj opotekal na prsih, a ni nikdar popolnoma zakril usodnega
hrustanca med čeljustjo in ključnico, ki je kot hrbtna plavut molel iz
vode in risal sled za sabo.
In potem nam je Mahlke pokazal. Potopil se je hitro in večkrat zapo-
redoma s svojim izvijačem in prinesel kvišku, kar je bilo mogoče odviti
po dva- ali trikratnem potapljanju: pokrove, dele opaža, kos dinama, našel
je spodaj žico, privlekel z njo iz sprednjega dela ladje pristen Minimax;
in priprava — sicer nemški izdelek — je bila še uporabna; Mahlke nam je
to dokazal, gasil je s peno, nam pokazal, kako se gasi, gasil s peno stekleno-
zeleno morje — in si s prvim dnem pridobil velik ugled.
Kosmiči so še ležali v otokih in razvlečenih progah na gladkem, ena-
komerno dihajočem mrtvem morju, privabili so nekaj galebov, odbili galebe
in se odgnali, ena sama svinjarija skisane stepene smetane, proti obali;
tedaj je tudi Mahlke nehal delati, počenil je v senco kompasne hišice in
dobil zdaj, ne, imel že dolgo, še preden so se izgubljeni koščki pene na
mostu utrudili in zatrepetali pod vsakim vetrčkom, to zrnato nagrbančeno
polt.
Mahlke je trepetal, njegov goltanec je poskakoval in njegov izvijač je
zaplesal med tresočimi se lopaticami. Toda tudi Mahlkejev hrbet, na
808
mesteh sirasta, od ramen navzdol ožgana, kot kuhan rak rdeča ploskev,
na kateri se je na obeh straneh štrleče hrbtenice vedno znova luščila na
novo ožgana koža, se je posul s sodro in se pretegoval pod potujočimi srhi.
Rumenkaste ustnice so imele modre robove in so odkrile Mahlkejeve škle-
petajoče zobe. Z velikimi, izpranimi rokami je skušal čvrsto držati kolena,
ki si jih je opraskal na pregradah, obloženih s školjkami, in se tako upreti
svojemu telesu, pa tudi svojim zobem.
Hotten Sonntag — ali pa sem bil to jaz? — je zdrgnil Mahlkeja:
»Človek, nikar ne stakni česa. Saj moramo še nazaj.« Izvijač se je spa-
metoval.
Do tja smo rabili s pomola petindvajset, iz kopališča petintrideset
minut. Dobre tri četrt ure smo se vračali. Naj je bil Mahlke še tako
izčrpan, vedno je bil dobro minuto pred nami na granitnem pomolu.
Prednost prvega dne je obdržal tudi v prihodnje. Vsakokrat, preden smo
dosegli čoln — tako se je pri nas imenoval minolovec — je bil Mahlke že
enkrat spodaj, in kakor hitro smo z izpranimi rokami precej enakomerno
posegli po rji in galebjih odpadkih na mostu ali po navzven segajočih
vrtljivih vencih, nam je brez besed pokazal kak tečaj, nekaj, kar je bilo
mogoče hitro vzdigniti, in že ga je treslo, četudi se je od prvega ali dru-
gega plavanja naprej na debelo in zapravljivo mazal z Niveo; zakaj de-
narja za male potrebe je imel zadosti.
Mahlke je bil edini otrok pri hiši.
Mahlke je bil napol sirota.
Mahlkejev oče ni bil več živ.
Mahlke je nosil pozimi kot poleti starodomne visoke čevlje, ki jih je
najbrž podedoval po svojem očetu.
Na vezalki za visoke črne čevlje je nosil izvijač okrog vratu.
Sele zdaj mi je prišlo na misel, da je razen izvijača nosil še nekaj
okrog vratu, in sicer iz določenih vzrokov; toda izvijač je bolj bil v oči.
Verjetno že vseskozi — vendar nismo nikdar pazili na to — gotovo
pa od dne, ko se je v kopališču naučil plavanja na suhem in moral cepe-
tajoč delati figure v morskem pesku, je nosil okrog vratu srebrno verižico,
na kateri je viselo nekaj srebrno katoliškega: Devica Marija.
Nikoli, niti pri telovadbi, si ni Mahlke snel obeska z vratu; zakaj
komaj je v zimskem kopališču Niederstadt pričel plavati na suhem in
plavati na vrvi, je nastopil tudi v naši telovadnici in ni nikdar več pokazal
spričevala od kakega družinskega zdravnika. Obesek je izginil v izrezu
telovadne majice ali pa je srebrna devica ležala tik nad rdečo prsno progo
na belem blagu.
Mahlke se tudi na bradlji ni potil. Celo vaj na konju brez ročajev,
ki so jih delali samo še trije ali štirje najboljši iz prve vrste, ni izpustil,
temveč je upognjen in koščen odjadral z odskočne deske čez podolgovato
usnje, pristal z verižico in premaknjeno devico po strani na blazini in
vzdignil oblak prahu. Ce se je obračal na drogu — pozneje se mu je
posrečilo, da je v slabi drži napravil dva obrata več, kot jih je zmogel
Hotten Sonntag, naš najboljši telovadec — če je torej Mahlke davil svojih
sedemintrideset obratov, mu je potegnilo obesek izpod majice in srebrna
809
stvarca se je sedemintridesetkrat, vedno pred njegovimi rjavimi lasmi,
zavihtela okoli škripajočega droga, ne da bi mogla priti z vratu in se
osvoboditi, kajti Mahlke je imel razen zavirajočega goltanca tisto navzven
segajočo zatilno kost, ki je z nastavkom lasišča in z razločnim prelomom
dajala oporo drseči, od vrtenja razbrzdani verižici.
Izvijač je visel nad obeskom in vezalka je ponekod pokrivala verižico.
Kljub temu orodje ni spodrinilo obeska, ker stvar z lesenim ročajem ni
smcda v telovadnico. Naš telovadni učitelj, študijski svetnik Mallebrandt,
ki je bil med telovadci znan, ker je spisal temeljno knjigo pravil za neko
igro z žogo, je prepovedal Mahlkeju, da bi med telovadno uro nosil
izvijač na vezalki. Amuleta na Mahlkejevem vratu Mallebrandt ni nikoli
grajal, ker je razen telovadbe in zemljepisa poučeval tudi verouk in je
tja do srede drugega leta vojne znal voditi ostanke nekega katoliškega
telovadnega društva pod drog in na bradljo.
Tako je moral izvijač čakati v oblačilnici na klinu nad srajco, medtem
ko je srebrna, rahlo obrabljena devica na Mahlkejevem vratu smela poma-
gati pri vratolomnih vajah.
Navaden izvijač; trden in cenen. Pogosto se je moral Mahlke potopiti
pet- ali šestkrat, da bi odvil in prinesel na dan tablico, nič večjo kot je
tablica z imenom ob stanovanjskih vratih, ki sta jo držala dva vijaka,
posebno če se je tablica držala kovinskih delov in če so bili vijaki zarja-
veli. Zato pa se mu je marsikdaj posrečilo s tem, ko je uporabil izvijač
kot lomilo, da je večje table z dolgim besedilom že po dvakratnem potap-
ljanju iztrgal z vijaki vred iz trhlega lesenega opaža in pokazal plen na
mostu. Površno je zbiral tablice, mnogo jih je podaril Winterju in Jürgenu
Kupki, ki sta neugnano zbirala vse, kar je bilo mogoče odviti, tudi cestne
znake in napise z javnih stranišč, in odnesel domov le tiste drobce, ki so
se ujemali z njegovo šaro.
Mahlke si ni olajšal dela; ko smo dremali na čolnu, je delal pod vodo.
Praskali smo po galebjem gnoju, porjaveli kot cigare, in kdor je imel
svetle lase, je dobil slamnate; toda Mahlkeja je morda sonce le na novo
opeklo. Kadar smo zasledovali promet severno od pristaniške boje, je
neomajno gledal navzdol; pordele, nekoliko vnete veke z redkimi trepal-
nicami, svetlomodre oči, mislim, ki so šele pod vodo postale radovedne.
Večkrat se je vrnil brez tablice, brez plena, pač pa s polomljenim ali
brezupno upognjenim izvijačem. Tudi tega je pokazala in napravil vtis.
Giba, s katerim je vrgel reč čez ramo v morje in pri priči razdražil galebe,
ni vodilo niti medlo razočaranje niti brezciljna jeza. Nikdar Mahlke ni
odvrgel pokvarjenega orodja z igrano ali resnično ravnodušnostjo. Tudi
to metanje je potrdilo: zdaj vam kmalu pokažem z druge strani!
... in nekoč — priplula je bolniška ladja z dvema dimnikoma, in po
kratkem prerekanju smo ugotovili, da je to »Kaiser« od vzhodnopruske
pomorske službe — se je spustil Joachim Mahlke brez izvijača v prostor
pod krnom, izginili v priprti, skrilasto zeleni, motni, komaj preplavljeni
odprtini na sprednjem delu ladje, si z dvema prstoma zatisnil*nos, najprej
izginil z glavo in tesno prilegajočimi se lasmi s prečo od plavanja in potap-
ljanja, potegnil hrbet in sedalo za seboj, enkrat izdihnil zrak na levi in
810
se potem z obema podplatoma odrinil poševno navzdol v somračno hladni
akvarij, ki je dobival svetlobni soj skozi odprte linice: nervozni zeti, sto-
ječa jata piškurjev, zibajoče se spalne mreže prostora za posadko, skroto-
vičene in obdane s šopi halog, v katerih so imeli slaniki svojo otroško sobo.
Prav poredko kaka izgubljena polenovka. O jeguljah samo glasovi. Nikdar
nobene kambale.
Držali smo se za rahlo trepetajoča kolena, mieli galebji gnoj v sluz,
bili zmerno radovedni, napol utrujeni, napol napeti, šteli mornariške ku-
terje, ki so vozili v skupini, se oprijeli dimnikov bolniške ladje, ki sta še
vedno navpično risala dim, se ozirali vstran — dolgo je ostal spodaj —
galebi so se vrteli, valovi nad sprednjim delom ladje so grgrali, se lomili
ob opornikih demontiranoga topa na krnu, pljuskanje za mostom, kjer se
je med zračniki povračala voda in lizala vedno iste zakovice, apno pod
nohti, srbenje suhe kože, lesketanje, ropot motorja z vetrom, mesta, kjer
nas je tiščalo, spolovilo napol togo, sedemnajst topolov med Brösenom in
Glettkauom — tedaj je planil navzgor: modrordeč okrog brade in rumen-
kast nad ličnicami, potisnil je vodo iz odprtine, s prečo natanko na sredi, do
kolen oblit z vodo je omahoval prek sprednjega dela ladje, zgrabil štr-
leče opornike, pokleknil, vodeno bolščal, in morali smo ga potegniti na
most. Toda medtem ko mu je še teklo iz nosa in iz ustnih kotičkov, nam
je že pokazal reč, jeklen izvijač v enem kosu. Bil je angleški izdelek. Na
njem je bilo vrezano: Sheffield. Niti malo rje, brez brazgotin, še prevlečen
s plastjo maščobe: voda se je zbrala v kroglice in se skotalila z njega.
Ta težki, recimo, nezlomljivi izvijač je nosil Joachim Mahlke čez eno
leto — tudi ko nismo več ali pa smo bolj poredko plavali na čoln — vsak
dan na vezalki okrog vratu in zganjal z njim, četudi ali zato, ker je bfl
katoličan, neke vrste kult, dal je stvar na primer pred telovadno uro štu-
dijskemu svetniku Malalebrandtu v varstvo, ker se je bal tatov, in jo
jemal s seboj v Marijino kapelico; zakaj ne le v nedeljo, tudi med tednom
je hodil Mahlke še pred začetkom šole k zgodnji maši v kapelico na Mari-
jini poti, pod zadružno naselbino Neuschottland.
On in njegov angleški izvijač nista imela daleč do Marijine kapelice:
ven z Vzhodne ceste, po Medvedji poti navzdol. Veliko dvonastropnega,
tudi vile z dvojnimi strehami, portali s stebri in s sadnim drevjem v špa-
lirju. Nato dve vrsti naselbine, neokrašene ali okrašene z vodometi. Na
desni je zavijala vstran cestna železnica in z njo vred električna napeljava
pred nebom, ki je bilo najpogosteje napol zakrito. Na levi peščeni mršavi
vrtički železničarjev: ute in zajčji hlevi iz črnordečega lesa odsluženih
vagonov. Za tem signali na tirih k svobodnemu pristanišču. Silosi, gibljivi
ali otrpli žerjavi. Tuje in živo pobarvane hišice na tovornih ladjah. Se
vedno obe sivi linijski ladji s staromodno nakopičenimi stolpi, plavajoči
dok, pekarna Germania; in na polovični višini nekaj sito srebrnih, rahlo
zibajočih se zapornih balonov. Na desno roko pa, ležeč napol pred nekdanjo
šolo Helene Lange, poznejšo šolo Gudrun, ki je zakrivala železno zmešnjavo
ladjedelnice Schichau vse do velikega vrtljivega žerjava, dobro oskrbovana
športna igrašča, na novo pobarvana vrata, z belim potresene oznake ka-
zenskih prostorov na kratki travi: ob nedeljah rumenomodri proti Schell-
811
mühlu 98 — nobene tribune, temveč moderna in svetlo prepleskana telo-
vadnica z visokimi okni, ki pa ji je vendar, dosti tuje, na novi rdeči strehi
jahal pokatranjen križ; kajti Marijino kapelico, nekdanjo telovadnico
športnega društva Neuschottland, so morali urediti kot zasilno cerkev, ker
je cerkev Srca Jezusovega ležala predaleč vstran in so ljudje v Neuschott-
landu, na Schellmühlu in v naselbini med Vzhodno in Zahodno cesto,
največ delavci v ladjedelnici, poštni uslužbenci in železničarji, leta in
leta pošiljali prošnje, v Olivo, kjer je sedel škof, dokler niso še v času
svobodne države kupili telovadnice, je predelali in posvetili.
Ker ni bilo mogoče zatajiti in spremeniti telovadnega značaja Marijine
kapelice kljub pisanim slikam in okraskom, ki so izvirali iz kleti in
skladišč skoraj vseh farnih cerkva v škofiji, pa tudi iz zasebne lastnine —
celo kadilo in vonj voščenih sveč nista vedno in nikdar dovolj preglasila
kredasto-usnjeno-telovadnega smrada preteklih let in rokometnih prven-
stev v dvorani — se je kapelice neizbrisno držalo nekaj protestansko sko-
pega, fanatična treznost molilnice.
V novogotski, ob koncu devetnajstega stoletja iz opeke nagrmadeni
cerkvi Srca Jezusovega, ki je ležala proč od naselij, blizu predmestne
postaje, bi se bil jekleni izvijač Joachima Mahlkeja podal tuje in grešno.
V Marijini kapelici bi bil lahko mirno nosil angleško kvalitetno orodje nad
obleko: kapelica z očiščenim podom iz linoleja, s kvadratnim, tik do stropa
segajočimi šipami iz mlečnega stekla, s skrbno naravnanimi železnimi
držaji v podu, ki so nekoč dajali oporo in varnost drogu, z železnimi,
čeprav prebeljenimi prečnimi nosilci pod grobo zrnato, od opažnih desk
izžlebljeno betonsko streho, na katerih so bili včasih zasidrani krogi,
trapez in pol ducata vrvi za plezanje, je bila vendar, četudi je v vseh
kotih stal pobarvan, pozlačen in plastično blagoslavljajoč mavec, tako mo-
derno hladno stvarna kapelica, da prosto viseč jeklen izvijač, za katerega
bi gimnazijec pri molitvi in potem pri obhajilu menil, da je nujno, da si
ga pusti bingljati na prsih, ne bi bil mučno bodel v oči niti redkih obisko-
valcev zgodnje maše niti prečastitega Gusewskega niti njegovega mini-
stranta — to sem bil dovolj pogosto jaz.
Napak! Meni stvar prav gotovo ne bi bila ušla. Vedno, kadar sem
služil pred oltarjem, celo med pristopno molitvijo, sem Te .skušal iz raz-
ličnih vzrokov obdržati v pogledu: toda Ti najbrž nisi hotel, da b'i prišlo
do tega, obdržal si stvar na vezalki pod srajco in si imel zaradi tega opazne
madeže od maziva v blagu srajce, ki so nejasno risali izvijač. Klečal je,
gledano z oltarja, v drugi klopi leve vrste in naravnal svojo molitev z od-
prtimi, mislim, svetlosivimi, največkrat od potapljanja in plavanja vnetimi
očmi v smeri proti Devici, Marijinemu oltarju.
... in nekoč — ne vem več, v katerem poletju — ali je bilo med prvimi
velikimi počitnicami na čolnu, malo po tistem, ko je ropotalo v Franciji,
ali je bilo v poletju za tem? — nekega dne, vročega in soparnega, z gnečo
v družinskem kopališču, z ohlapnimi praporci, vrelim mesom, močnim
prometom v okrepčevalnicah, na žgočih podplatih po kokosovih tekačih,
pred zaprtimi kopališkimi kabinami, polnimi hihitanja, med razbrzdanimi
otroki: kar se je valjalo, se mazalo, rezalo v noge; in med danes triindvaj-
812
setletno prirejo, pod slcrbeče siclonjenimi odraslimi je neki približno triletni
paglavec monotono leseno udrihal po otroškem pločevinastem bobnu in
spreminjal popoldan v peklensko kovačnico — tedaj smo se odpravili,
odplavali k našemu čolnu, bili z obale, na primer za daljnogled kopališkega
mojstra, šest zmanjšujočih se glav na poti; in ena spredaj in kot prva
na cilju.
Vrgli smo se na rjo in galebji gnoj, ki ju je hladil veter, a sta kljub
temu žarela, in ni nas bilo več mogoče premakniti, medtem, ko je bil
Mahlke že dvakrat spodaj. Z obloženo levico je prišel gor; ril in brkljal
je na spodnjem delu ladje in v prostoru za moštvo, pod napol razpadlimi,
ohlapno mahedrajočimi ali še vedno čvrsto privezanimi spalnimi mrežami
in v njih v rojih bleščečih zetov, med gozdovi alg in razpršenimi piškurji,
in v zarasli šari, nekoč mornarski vreči mornarja Witolda Duszynskega ali
Liszinskega našel kot dlan veliko bronasto plaketo, ki je na eni strani,
pod majhnim izbočenim poljskim orlom, kazala ime lastnika plakete kakor
tudi datum podelitve, na drugi strani relief brkatega generala; potem,
ko smo jo nekoliko zdrgnili s peskom in z galebjimi odpadki v prahu, je
zaokrožen napis izpričal, da je Mahlke prinesel na dan portret maršala
Pilsudskega.
Štirinajst dni je bil Mahlke samo še na lovu za plaketami, našel je
tudi cinastemu krožniku podoben spominek na neko regato leta štiriintri-
desetega na sidrišču v Gdinji — in na sredi ladje, še pred strojnico, v ozki
in težko dostopni častniški jedilnici tisto kot novec veliko medaljo iz
srebra s srebrnim ušescem za obešanje, katere zadnja stran je bila brez-
imno gladka in odgrnjena, katere sprednja stran je bila bogato profilirana
in okrašena: močno izbočen relief Device z otrokom.
Slo je, kot je dokazoval prav tako izbočen napis, za znamenito Matko
Bosko Czenstohowsko; in Mahlke ni očistil srebra, pustil je stvari črni-
kasto patino, ko je na mostu odkril, kaj je prinesel s sabo, in ko smo mu
ponudili mivko za čiščenje.
Toda medtem ko smo se še prepirali in hoteli videti, da bi se srebro
svetilo, je on že klečal v senci kompasne hišice in porival najdbo tako
dolgo sem in tja pred svojimi grčastimi koleni, dokler ni ležala v primer-
nem kotu za njegov k pobožnosti spuščeni pogled. Smejali smo se, ko se je
trepetajoč in modrikast prekrižal z izpranimi konci prstov, skušal pre-
mikati drhteče ustnice kaki molitvi primerno in zdrdral za kompasno
hišico nekaj latinščine. Se danes vejamem, da je bilo že takrat nekaj iz
njegove najljubše sekvence, ki se je sicer oglasila le v petek pred cvetno
nedeljo: »Virgo virginum praeclara — Mihi iam non sis amara ...«
Pozneje, potem ko je naš ravnatelj, višji študijski svetnik Klohse,
Mahlkeju prepovedal, da bi nosil poljski izdelek odprto in med poukom
okrog vratu — Klohse je bil funkcionar, a je le redko poučeval v partijski
uniformi — se je Joachim Mahlke zadovoljil s starim navadnim amuletom
in z jeklenim izvijačem pod tistim Adamovim jabolkom, Id je neki mački
veljalo za miš.
Obesil je črnikasto srebrno devico med bronasti profil Pilsudskega in
kot razglednica veliko fotografijo komodorja Bonteja, junaka iz Narvika.
813
Odprta vprašanja spomenišliega varstva slovensliih
olimorsliih mest (Koper, Izola, Piran)
stane Bernik
Nadaljevanje in konec
Spomeniško obravnavanje naših treh mest zahteva vsekakor kom-
pleksne rešitve in medsebojno usklajevanje nekaterih njihovih funkcij.
Sodobni čas je skrčil razdalje med mesti, sodobne zahteve in možnosti iz
dneva v dan »obstreljujejo« njihovo spomeniško integriteto. Temelji zdrave
spomeniške politike, ki hoče in mora ujeti korak s sodobnim utripom,
pa lahko slonijo le na ohranitvi (regeneraciji) njihovih posebnosti, ki edine
oblikujejo njihov spomeniški karakter. Vztrajanje na nekakšnih splošnih
tipih* vodi le k njihovi okmitvi in v končni konsekvenci k njihovi nega-
ciji. (Iz tega deloma izhaja tudi težnja v uniformiranosti slovenske obale,
ki temelji na nekaterih že vnaprej določenih arhitektonskih tipih, ki se
uveljavljajo v celotnem obmorskem pasu.)
Bežne oznake osnovnih formativnih prvin, ki oblikujejo naša tri
mesta, bodo pokazale v nekaterih primerih bistvene razločke, ki sicer
prispevajo k svojskosti vsakega posameznega mesta. Poleg lege v pokra-
jini, ki smo jo mimogrede že označili, je nedvomno tloris tisto izhodišče,
ki najbolje karakterizira posebnosti mestnih organizmov.
Tlorisna kompozicija Pirana jasno kaže razraščanje aglomeracije iz
začetnega jedrà, ki se je razvilo na Punti in je bilo že v 7. stoletju ob-
zidano. Ta četrt predstavlja sama zase zaključeno kompozicijsko enoto s
središčem v Trgu 1. maja. Potek prometnic, zreduciran na idealno shemo,
razkrije ortogonalno mrežo, v osnovi podobno tlorisni organizaciji rim-
skega castruma. Hrbtenici te kompozicije oblikujeta na jugu Verdijeva in
Gregorčičeva ulica, na severu pa Trubarjeva, Bonifacijeva in Vilharjeva
* Na primer: »Dojeti je treba temelje tradicionalne arhitekture: način
življenja, ambient, sonce, večno modro nebo, morje, mediteransko floro, razu-
meti je treba človeka, ki se brani sonca in burje.« Ali je tako izhodišče zadostno
zagotovilo za resnično spoznanje kontinuitete urbanizacije in koliko to dejansko
označuje specifičen obraz tradicionalne arhitekture? Citat iz članka Regionalni
načrt slovenske obale, Edo Mihevc, Problemi 14/februarja 1964, str. 208.
814
ulica. Po letu 1238, ko se je Piran podredil Serenissimi, se z zgraditvijo
nove občinske palače ob notranjem pristanišču inicira proces oblikovanja
sedanjega Tartinijevega trga in njegovega zaledja (četrt Porta campo).
S koncentracijo najpomembnejših komunalnih institucij (občina, loggia
in fontico) prevzame ta del vlogo mestnega središča, na katerega se nave-
zujeta četrti Marciana (nastala od 14. do 1. polovice 16. stoletja) in Borgo
(nastala v 2. polovici 16. stoletja in v 17. stoletju) za vrati Marciana, ki se
odpirajo v obzidju iz leta 1470. Struktura teh četrti, ki se razvijajo na
ozkem ravninskem pasu pod pobočji Mogorona, je v osnovi zrcalna podoba
ustroja Punte, z vzporednimi prometnicami v Tomšičevi ulici in Ulici
svobode ter Zupančičevi ulici, kot nosilkami idealizirane ortogonalne ko-
munikacijske mreže. Da ne gre samo za zrcalno preneseno tlorisno kompo-
zicijo, nas prepriča funkcionalna povezava omenjenih dveh prometnic
preko Tartinijevega trga s prometnimi hrbtenicami Punte. Ves kompleks
pa odseva izredno ubrano in organizirano urbanizacijo, ki je dosežena
kljub konfiguracijskim oviram terena, na katerem se mesto razvija. Dokaz
več, da gre za domišljeno prostorsko oblikovanje, daje naslednji podatek:
na vedutnih fragmentih Carpacciove slike Madonna z otrokom in šestimi
svetniki iz leta 1519 ter slike Domenica Tintoretta Piranski mestni očetje
iz leta 1578 vidimo kompozicijo cerkvenega kompleksa sv. Jurija, orien-
tirano na mestno četrt Punta. Z gradbenimi deli, ki so bila izvedena v prvi
polovici 17. stoletja — barokizacijo cerkve (1637) in z zgraditvijo novega
zvonika po vzoru beneškega campanila na trgu sv. Marka (1608) ter okto-
gonalnega baptisterija (sreda 17. stoletja), je bila omenjena disponiranost
objektov obrnjena ravno nasprotno. Prvotno disponiranost si lahko raz-
ložimo predvsem z dejstvom, da .so osredotočenje zvonika in baptisterija
ob zahodni stranici cerkve narekovali dominantni pogledi, ki so bili
prvotno na relaciji Punta—stolna cerkev, sedanja disponiranost pa je vse-
kakor odsev upoštevanja novih jx)gojev, ki jih je v začetku 17. stoletja
postavljal že razraščen in skorajda v sedanejm obsegu ustaljen mestni
organizem. Točneje povedano, gre za zavestni kreativni akt graditeljev,
ki so upoštevali nove dominantne vizure. Te so se takrat že odločno strnile
na trgu ob notranjem pristanišču. Tako je postal zvonik, ki nadkriljuje
trg za poglede iz večine stojnih točk, dejansko njegov markacijski element.
Spoznali smo tudi, da se optična vrednost tega kompleksa z drugačno dis-
pozicijo v ničemer ni razvrednotila, saj so vse prvine ohranile svoje volu-
metrične valeurje, ki ne predpostavljajo delovanja drugačnih optičnih
zakonov od onih, ki so veljali pred rekonstrukcijo. Danes lahko zapišemo,
da so graditelji s temi deli, upoštevajoč nove pogoje v razvoju mesta,
prispevali k obogatitvi najpomembnejšega mestnega ambienta. Dosegli so
organsko vključitev likovnih prvin, ki so v celotnem pogledu najodličnejše
sestavine piranskega urbanskega organizma, saj imajo domala enako vlogo
kot akropola v grškem polisu.
Prikaz vseh tistih lastnosti, ki dvigajo Piran med najpomembnejše
urbanske ansamble ob naši obali, ni naloga tega prispevka. Ustaviti bi
se morali ob nekaterih mikrourbanskih ambientih (na primer ob Tartini-
815
jevem trgu, Trgu 1. maja, Ghettu itd.), ob nekaterih ulicah, ob nekaterih
arhitekturnih spomenikih, posebno_ pozornost pa bi morali posvetiti pi-
ranski veduti, ki predstavlja s svojo slikovitostjo in ubranostjo likovno
doživetje izjemnih kvalitet itd. Vendar se mi zdi, da je treba na tem mestu
zapisati predvsem naslednje: kakršnikoli nepremišljeni posegi v piranski
organizem bi porušili sedanjo »kristalinično« strukturo, ki je, to lahko
zapišemo, kljub omenjenim pomislekom, do zadnjega posega dosežek do-
mišljene prostorske vizije. Postavitev naselja stanovanjskih vrstnih hišic
tik za obzidjem pri Pusterli je najboljši dokaz, kako občutljiva so ta vpra-
šanja. Intaktno ohranjeno obzidje je, kljub delni porušitvi, zaradi nepo-
zidanosti terena učinkovalo v izvirni monumentalnosti. Ta dragocenost
je bila toliko večja, ker so taki primeri ob naši obali razmeroma redki.
S tem, da so postavili omenjeno naselje, pa so se te vrednote deloma
uničile, ker je z razdrobljeno strukturo stavbnih gmot in zakrivanjem
samega obzidja uničila njegovo mogočno in neposredno učinkovanje za
dominantni (in historični) pogled s ceste, ki prihaja preko Belega križa v
piransko mesto. V samem mestu se srečujemo zlasti s problemom adaptacij
(problem odprtin) in obdelave fasad (še zadnja neometana pročelja iz
naravnega istrskega kamna izginjajo, uveljavlja se neustrezen kolorit, ki
je dostikrat diametralen s koloritom historičnih aglomeracij).
Izola razkriva v primerjavi s Piranom in Koprom popolnoma dru-
gačno tlorisno organizacijo mestnega organizma. V idealizirani shemi se
nam pokaže v krožni obliki z glavnimi prometnicami (Ljubljanska ulica
z odcepom v Koprski ulici, Smrekarjeva ulica, Gregorčičeva ulica in na-
zadnje Kosovelova ulica, ki se deloma ujema s črto nekdanjega obzidja),
ki potekajo v loku in povezujejo pristanišče s »trgom v vratih«; s svojo
bočno napetostjo pa teže h kompleksu župne cerkve sv. Mavra, ki leži
na najvišji točki polotoka. Tipični srednjeveški raster tlorisne zgradbe,
ki na prvi pogled odseva neurejenost in odsotnost premišljenih in med-
sebojno preračunanih uskladitev bodisi glavnih prometnic bodisi najpo-
membnejših urbanskih ansamblov, ki so po svoji funkciji širšega pomena,
nam ob podrobnejši poglobitvi odkrije natančno opredeljeno vlogo posa-
meznih komunikacij v smiselni in funkcionalni povezavi mestnih delov.
Tako ugotovimo, da je tlorisna zasnova razpeta med tri prvinske urba-
nistične ansamble, med pristanišče, ob katerem so bile osredotočene naj-
pomembnejše municipalne institucije in patricijske hiše, in ki je dejansko
jedro mestnega organizma, »trgom v vratih« (Kristanov trg), ki je bil
povezan preko kamnitega mosta s kopnim in kjer se je najbolj skoncen-
trirala izmenjava pridelkov med mestom in poljedelskim zaledjem (imel je
podobno vlogo kot koprski trg pri vratih Muda), ter župno cerkvijo. V
vseh treh primerih gre za mestne dele, kjer se je frekvenca skupnih
potreb in medsebojnega občevanja prebivalcev najbolj osredotočila. Ta
ustroj se je ohranil vse do danes v intaktni obliki. V nadrobnejši študiji
bi morali pokazati vsaj še na prostorsko usklajenost nekaterih najodlič-
nejših mestnih ambientov (na primer vizualno korespondiranje Trga
22. julija z zvonikom župne cerkve, ki oblikuje vertikalno dominanto
kopastega obrisa izolske vedute), omeniti bi morali specifičnost visoke,
816
strnjene blokovne zazidave, ki je nasploh značilna za mestno tkivo v Izoli,
ustaviti bi se morali ob poznobaročni palači Besenghi degli Ughi in njeni
vlogi v oblikovanju ambienta, (da ne govorimo o njenih velikih arhi-
tektonskih kvalitetah) itd.
Potem, ko je Izola dolga stoletja vegetirala v senci gospodarsko moč-
nejšega Kopra in Pirana, je bogatejša ekonomska osnova, ki jo je ustva-
rila industrializacija ob koncu 19. stoletja, omogočila ponovno razraščanje
že dolgo stagnirane urbanske aglomeracije. To razraščanje, ki se je odvi-
jalo v glavnem izven historičnega jedra (znotraj jedra so bile izvajane
v glavnem le adaptacije, nadzidave in predelave fasad z obiljem histori-
cističnega detajla), nosi vse značilnosti urbanizacije tipa laissez-faire, ki
je značilna povsod tam, kjer se odvijajo nagli premiki v ekonomski bazi.
V našem primeru je bil ta prepad toliko večji, ker tipična srednjeveška
organizacija gospodarskega življenja, ki je dotlej obvladovala naša mesta,
ni mogla nuditi osnove za premostitev tega preskoka. Iz tega dejstva
izhajata prav tako ugotovitvi, da se je prav zaradi tega ohranil na eni
strani dokaj nepotvorjen srednjeveški organizem stare Izole in na drugi
strani mestne četrti, ki so nastajale brez kakršnih koli urbanističnih regu-
lativov in docela brez organske povezave z urbansko dediščino. To, kar
lahko označimo v stari Izoli kot mediteransko tradicijo v oblikovanju
mesta (ki se kaže v funkcionalni in likovni organični_ prepletenosti posa-
meznih urbanskih elementov v njihovem skupnem učinkovanju in so-
ustvarjanju manjših ali večjih prostorskih kompleksov z značilnimi en-
kratnimi ambientskimi lastnostmi), sedaj v glavnem izgine. Prekinitev
s tradicijo mediterantsko pojmovanega prostora je zlasti očitna v delu
med polotokom in cesto Koper—Piran, kjer so se uveljavila »srednje-
evropska« načela, ki so prodirala iz širšega celinskega zaledja.
Vsekakor je vredno zapisati, da se v isti luči kaže tudi sodobna urba-
nizacija Izole. Historična aglomeracija stoji ob strani sodobnih prizadevanj
v polnem pomenu besede. Verjetno ne zaradi njenih spomeniških kvalitet
in razumne spomeniškovarstvene politike; odsotnost zadnje se kaže preveč
očitno v hiranju mestnega jedra in zanemarjanju ureditve osnovnih pro-
blemov, kot na primer vodovoda in kanalizacije, da ne govorimo o zahtev-
nejših regeneracijskih nalogah. Razvoj gospodarstva po letu 1954 je iz-
redno pospešil gradbeno dejavnost, ki pa se odvija na podoben način kot
med prvo industrializacijo. Večina gradenj je locirana na celinskem
delu, zazidava pa se je naglo razširila tudi na nezazidane dele polotoka.
Četudi moramo ugotoviti, da se v sodobnih prizadevanjih orisujejo težnje
po oblikovanju mediteransko zasnovanega urbanskega prostora (na primer
stanovanjski bloki med drevoredom 1. maja in obalo) in usklajevanja
s historičnim jedrom (na primer Bazoviška ulica), s spomeniškega vidika
ne smemo prezreti tega zaskrbljivega podatka. V prizadevanjih po večji
humanizaciji življenjskega prostora moramo nedvomno pozitivno oceniti
vključevanje vegetacije, ki je dobila célo pomembno oblikovno vlogo. To
je še toliko bolj dragoceno, ker je bila ta prvina vseskozi zanemarjena.
Te težnje so se uveljavile pravzaprav že ob intenzivnejši gradbeniški
dejavnosti ob koncu 19. stoletja.
9 Problemi
817
Piran je iz že omenjenih razlogov drugače doživljal te premike; naj-
značilnejše obrise te delne »regeneracije« smo že označili. V Kopru je to
obdobje izzvenelo nekolikanj drugače.
Koper je pravzaprav vse do priključitve k Jugoslaviji ohranil svoj
srednjeveški organizem, ki se je izoblikoval najkasneje v 14. in začetku
15. stoletja. Najboljši in neovrgljivi dokazi so se nam ohranili predvsem
in situ. Romanske, predvsem pa beneške gotske stav,be fiksirajo obrise
mestne strukture iz tega časa, kar po svoje govori tudi za to, da so se
stavbe, ki so nastajale kasneje, v glavnem podredile oziroma uskladile
z obstoječo strukturo. Graditelji so upoštevali ustaljene prostorske vred-
note, dostikrat je to bilo celo pomembnejše kot arhitektonski izraz, saj
srečujemo na primer baročne palače, ki nujno zahtevajo pred seboj ob-
sežnejši prostor, stisnjene v ozke ulice, čeprav je treba dodati, da se je
značilni tek po prostorskem nadvladovanju, ki je imanenten baročni pro-
storski miselnosti, poskušal vsaj deloma uveljaviti z izsiljevanjem v višino,
kar je ponekod povzročilo preseganje dokaj ustaljenega gabarita ulic in
trgov.
Organizem Kopra je navidez mogoče bolj neorganiziran in neusklajen
kot piranski in izolski. Vendar se ta videz kaj kmalu pokaže kot neosno-
van; v resnici je tlorisni ustroj natančno definiran sistem v okviru ge-
ografskih danosti in funkcionalni odvisnosti posameznih mestnih delov.
Izčiščena grafična ponazoritev tlorisne strukture nam bo približala zna-
čilne poteze in odlike koprskega organizma. Središče kompozicije prcxl-
stavlja Titov trg (Platea Comunis) s Trgom republike (Brolo grande), ki
se nakazujeta sredi eliptičnega lika nekdanjega otoka, ki je bil v 1. polovici
19. stoletja preko Bonifike organsko združen s celino. To je obenem tudi
najvišji del otoka. Drugo temeljno sestavino oblikuje osem obodnih trgov,
ki so se razvili za obzidjem. Večina teh trgov je imela lastno pristanišče.
Najpomembnejši med njimi je bil Prešernov trg (Piazzale di Porta di
Terra ferma ali Piazzale di Porta Muda), pa se je razvil za vrati Muda,
ki so bila z mostom neposredno povezana preko zamočvirjenega preliva s
celinskim zaledjem. Sredi mesta se je dvigal Levji grad (Castel Leone)
iz leta 1279. Za vse trge je bila intimna prostorska zaključenost z vodnjaki
in obvezno cerkvico. Trg pri vratih Muda je imel povrh še hospicij. Iz
obodnih trgov se prebijajo skozi mestno tkivo proti središču mesta ozke
in vijugaste ulice, ki jih v naši shemi lahko vrišemo z radialnim potekom;
prečne ulice med njimi, z istimi značilnostmi, pa kot koncentrične kroge,
z majhno korekturo na severni polovici otoka, kjer prečne vezi potekajo
pravzaprav samo v enem koncentričnem krogu. Posebnost te sheme je
močno in izrazito izstopanje prometnih hrbtenic v smeri sever-jug in
vzhod-zahod, seveda v ortogonalnem medsebojnem odnosu, s sečiščem v
središčni točki mestne kompozicije, ki jo predstavlja Titov trg.
Se posebej pride do izraza ta motiv v tlorisni plastiki, ki nam jo
ponazarja fotogrametični posnetek Kopra. Skorajda bi bilo lahko trditi, da
sta to temeljni potezi tlorisne kompozicije, saj tvorita »koordinatni križ«,
ki je armatura celotnemu mestnemu organizmu. Hrbtenico v smeri vzhod-
zahod oblikujeta Kidričeva in Cankarjeva ulica, v smeri sever-jug pa
818
Čevljarska, ki se nadovezuje na Zupančičevo ulico in Prešernov trg ter
Verdijeva ulica. Pri tem je treba pristaviti, da je stanje, kakršno se je
ohranilo, predvsem kar zadeva Cankarjevo ulico in deloma Brolo, po-
sledica regulacije iz začetka 19. stoletja, ki je s premočrtnostjo nadomestila
prejšnji rahlo ločni potek te ulice, zlasti v spodnjem delu, ki je imel iztek
v sedanjem Gramsciejvem trgu, s čemer se je delno p>orušila organičnost
strukture tega mestnega dela. (Primerjava Finijevega načrta iz 1916 in
Stradijevega iz 1819.)
Regulacijska dela iz začetka 19. stoletja .so, tako lahko sklepamo po
ohranjenem regulacijskem načrtu, dokončno opravila z obzidjem, ki je od-
ločno pričelo propadati že stoletje pred tem. Fragment obzidja se je ohranil
do danes le še pri vratih Muda. Motiv obzidja odseva zdaj v obodni cesti,
ki obkroža historično aglomeracijo.
Ustroj koprskega organizma nam bolj kot Piran in Izola razkriva
socialno strukturiranost historične populacije, prav tako tudi njen komu-
nalni avtonomni značaj, ki se izraža predvsem v izgradnji mogočnega
središča v introvertni strukturi historične aglomeracije. Socialna struktu-
riranost odseva predvsem v jasnem začrtovanju mestnih okolišev z na-
tanko določenim sestavom prebivalstva. Tako so se ob glavnih prometnicah
v središču mesta strnile patricijske palače, zlasti ob Kidričevi, Cankarjevi,
Čevljarski, Verdijevi in Trubarjevi ulici, ob Brolu in nekaterih ulicah,
ki se neposredno vežejo na ta kompleks (na primer ob Gallusovi ulici,
ob ulicah OF in agrarne reforme, Stare pošte itd.). Pristaviti je treba,
da sta se že ob teh ulicah strnili trgovska in obrtna dejavnost, tipični taki
ulici sta Čevljarska (Calegarija) in Kidričeva ulica. Del trgovske dejavnosti
se je odvijal ob nekaterih obodnih trgih, tako na sedanjem Carpacciovem
trgu za Velikim pristaniščem, na Prešernovem trgu, ki ga je zaradi svoje
lege ob neposredni komunikaciji s kopnim vsekakor odlikovala živahna
trgovina in izmenjava mesta z agrarnim zaledjem. Problem Brola kot
preskrbovalnega koprskega trga se odpira na osnovi številnih indicij, kar
smo že omenili. Dokazovanje verjetnosti te domneve na tem mestu bi nas
morebiti preveč oddaljilo od osnovne teme.
Pretežen del koprskega prebivalstva se je ukvarjal s kmetijstvom in
ribi.štvom. Ta izjemna statusa meščana kmeta in meščana ribiča sta svoje-
vrstno vplivala na oblikovanje nekaterih mestnih četrti. Ribiški živelj se
je strnil predvsem na severovzhodni in vzhodni strani otoka z značilnimi
zaprtimi pristanišči, ki so nudila zavetje ribiškim čolnom in barkam.
Kmečki živelj pa je prebival v glavnem na južni strani, levo in desno od
vrat Muda. V teh mestnih delih so se do nedavnega ohranili vrtovi in
nasadi, ki so se odpirali za uličnimi ogradami in zidovi. Vendar vse to ne
izključuje, da je tudi za te mestne četrti značilna mediteranska urbanska
zgradba, ki jo vidimo v strnjenosti pozidave ob ulicah, v njihovem
vijugastem poteku z obveznimi zamiki, podhodi in »visečimi« hišami, z
uličnimi razširitvami kot skupnimi dvorišči, z zunanjimi stopni.šči, s pla-
stiko stavbnih lupin itd.
K pestrosti socialne strukture sta prispevala pomemben delež duhov-
ščina in še posebej meništvo, saj je bil Koper s škofijskim sedežem po-
819
membno cerkveno in samostansko središče. Koliko je to vplivalo na samo
oblikovanje mesta, nam najzgovorneje priča Finijev načrt, ki ima vrisanih
25 sakralnih objektov in sedem samostanov. Venturini je zapisal, da je
imel Koper celo 51 cerkva*. O tem nam govore tudi nekatere ohranjene
vedute, zlasti tiste, ki so nastale pod pezo tega vtisa, zaradi česar vidimo
močno predimenzioniran značaj sakralnih objektov, zlasti zvonikov kot
njihovih simbolov.
Koprska veduta se je sicer s svojo zgrajenostjo vključevala v verigo
tipičnih vedut istrskih mest. Oblikovana je bila po »nenapisanih pravilih«,
ki so bila »urbanistična obveznost« takratnega časa. Kljub temu pa lahko
poudarimo njeno izjemnost, ker so v njej sodelovale nekatere prvine, ki v
takšnem obsegu pri ostalih istrskih mestih niso pričujoče. Zvoniki številnih
koprskih cerkva, ki sicer niti s svojo višino niti z maso niso mogli vzdržati
primerjave z mestnim stolpom, so prispevali k ritmiziranju koprske sil-
huete, kar se izvrstno vidi na vedutah iz 17. in 18. stoletja, čeprav moramo
upoštevati, da je šlo pri teh vedutah za precejšnjo mero fantastičnosti,
kar lahko nepoučene zavede v napačne predstave in do napačnih sklepov.
To se je zgodilo na priliko ob urbanistični razstavi v Kopru (maj 1964), ko
so konfrontirali »Mestni koprski prospekt« iz 18. stoletja in posnetek
vedute sodobnega Kopra s stolpnicami in z drugimi novogradnjami. Da gre
za drugačna razmerja, nas prepriča že primerjava s hkratnimi vedutami,
najbolj zanesljivo pa primerjava med mestnim stolpom in ohranjenim
zvonikom samostanske cerkve sv. Ane, še zlasti za vedutne poglede.
Velike kvalitete nekaterih mikrourbanskih ambientov so tako očitne,
da se ob njih ob tem zapisu ne bomo posebej ustavljali. Podrobnejša ana-
liza nekaterih med njimi bi pokazala predvsem tiste »skrite« zakonitosti,
ki so obvladovale oblikovanje teh prostorov. Zdi se mi, da teh zakonitosti
ne kaže iskati samo v merskih izrazilih in odnosih, čeravno tudi te raz-
krivajo v posameznih primerih marsikatero likovno uganko v oblikovanju
ambienta. Ravno tako je pomembno odkrivati in prodirati v bistvo pro-
storskega pojmovanja največkrat anonimnih mojsti-ov, ki so se bolj kot
trenutno veljavnim stilskim normam pustili voditi celovitejši prostorski
viziji, ki v vsej polnosti prežema mnoge ambiente koprskega organizma.
(Ista misel velja tudi za izolski in piranski organizem.)
Ustavimo se mimogrede le ob Titovem trgu. Izjemen položaj, ki ga .
ima kot središče mestne zasnove, ni le formalnega pomena. Osrednji značaj
mu je pripisati tudi zaradi tega, ker so se ob njem strnili koprski spome-
niki arhitekture, pomembni tako po estetskih vrednotah kot po vlogi, ki so
jo imeli v preteklih stoletjih v življenju mesta. Tu so zbrane najpomemb-
nejše institucije komunalne samouprave: pretorska palača — sedež žu-
panov in kapitanov, pozneje pretorjev in protektorjev; loggia, objekt, ki
je služil najrazličnejšim javnim potrebam, albergo, arzenal in seveda
stolnica. K reprezentačnosti trga so prispevale tudi številne slavnosti pro-
fane in sakralne narave, ki so jih prirejali na njegovi ploščadi. Sicer pa
je bil to prostor, kjer .so se koprski prebivalci zbirali ob nedeljah in praz-
* D. Venturini, Guida storica di Capodistria, Capodistria 1906, str. 8.
820
nikih na pomenke. Vsekakor je bil to (poleg Brola) najvitalnejši koprski
prostor z naj intenzivnejšim prometom, saj je dejansko stekališče glavnih
prometnih žil.
Platea Comunis se je že zelo zgodaj izoblikovala v jedro aglomeracije,
ki se je razraščala po koprskem otoku. Gotovo je, da je bil glavni koprski
trg v osnovnih prostorskih potezah oblikovan že v 13. stoletju. Morebiti
bi natančnejše raziskave pokazale, da je ta disponiranost še starejšega
izvora, vendar lahko s precejšnjo gotovostjo domnevamo vsaj to, da je
središčni značaj trga zanesljivo starejšega datuma. (Ze v 9. stoletju je
stala približno na prostoru sedanje stolnice predromanska cerkvica, ki je
bila v 11. in 12. stoletju prezidana. Nekaj karolinških dekorativnih ele-
mentov hrani koprski muzej, sledovi romanskih prvin pa so vidni na se-
danji stolnici.)
Osnovne značilnosti Titovega trga so nedvomno njegova zaprtost
(kljub prehodnosti z vseh štirih strani je videti kot slavnostna dvorana,
iz katere so vodila vrata k najvišjim mestnim dostojanstvenikom in v
najpomembnejše občinske ustanove; k dvoranskemu videzu prispevajo
tudi kamnite klopi, ki skoraj v celoti objemajo stranice trga), nato ugla-
šenost in skladnost stavbnih gmot v njihovem prostorskem učinkovanju
ter predvsem v antropocentričnosti merila. Širša predstavitev bi pokazala
tudi kompozicijsko povezanost vseh prostorskih oblikovnih sestavin, ki
izhaja iz drugačne prostorske sestave, kot je to videti danes, saj so do
15. stoletja tvorile prostorsko mejo severne, južne in zahodne strani trga
po dve stavbi, kar je ustvarjalo večjo razgibanost in vsekakor bolje preci-
ziralo njih medsebojno učinkovanje.
Težko bi se odločili, kateremu izmed objektov, ki zdaj ustvarjajo pro-
storsko mejo Titovega trga, bi pripisali dominantno vlogo v oblikovanju
ambienta: trdnjavskemu in mogočnemu videzu pretorske palače, vtopljeni
v »večno« senco, umirjeni, rahlo kontrapunktni skladnosti stolnice ali
ritmični razgibanosti in sončni bogatosti loggie. Morda še najmanj pri-
speva poslopje občinske skupščine z enostavno in preprosto fasado. Kljub
temu pa si sedanjega trga ne moremo predstavljati drugače kot s to stra-
nico, ki se skromno podreja veličastnejšim sosedam, ima pa vendarle
enakovredno prostorsko učinkovitost kot one. Isto smo lahko ugotovili
tudi za stavbo, ki je delno zapirala južno stran trga med pretorsko palačo
in mestnim stolpom, čeprav je bila od vseh objektov najnovejša tvorba
(stara komaj 200 let) in brez posebnih arhitektonskih kvalitet.
Ob Titovem trgu sem se ustavil le toliko, da opozorim na njegove iz-
jemne amblentne kvalitete, ki ga dvigajo prav gotovo med najpomemb-
nejše mediteranske urbanistične spomenike. Pričakovati je bilo, da bo ostal
vsaj ta, že pred stoletji formiran trg, obvarovan pred posegi sodobnih
urbanistov. Vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Zgodovinsko izpeta
in dokončno izoblikovana veriga Platee Comunis je dobila sodobno injek-
cijo, ki je prej škodovala »zdravju« tega prostora, kot da bi ga poživila.
Ta poseg je blesteč primer, kako ozki utilitaristični pogledi presežejo
umetnostni pomen kakega spomenika. To vpra.šanje moramo zaostriti
kljub temu, da gre pri porušeni stavbi za povprečno baročno arhitekturo,
821
zakaj njen umetnostni pomen je bil predvsem v enakopravni oblikovni
vlogi v formalnem in zgodovinsko kontinuirajočem pomenu. In kakšna je
stavba, ki se danes ponuja očem? Najlapidarnejša oznaka bi bila lahko
tudi ta: stilski hibrid med »moderno« pojmovano fasado v nadstropju in
historizirajočim arkadnim pritličjem. 2e ta kontrapunktni sestav kaže na
slabo razumljeno »nalogo«, da ne govorimo o tem, kako je sodobna arhi-
tektura s tem, da je vnesla prostorski poudarek tam, kjer ga doslej ni bilo,
porušila ustaljena prostorska razmerja, in še zlasti ne o tem, da se je z
uvedbo segmentnega loka v arkadah uveljavilo romantično spogledovanje
s historičnimi stili, ki prevevajo Titov trg. To spogledovanje je tolikanj
bolj problematično, ker se segmentni lok kot izrazna prvina ni uveljavil
niti na enem izmed objektov, ki tvorijo prostorsko mejo trga, razen pod-
hoda v Čevljarsko ulico, ki pa so ga narekovale prej konstruktivne kot
stilske potrebe.
Zaton koprske slave opažamo že v 16. stoletju, četudi poskušajo
Benečani ravno v tem času znova dvigniti pomen Kopra (ustanovitev
apelacijskega sodišča za beneško Istro). Razrešitev večstoletnega spora med
Benečani in Avstrijci za nadvlado na Jadranu ni prizadela le Benetk, še
bolj je to občutil Koper, ki je s favoriziranjem Trsta konec 17. stoletja
in z njegovim neslutenim razcvetom v naslednjem stoletju izgubil na
pomenu, ki ga je vseskozi imel kot prvo istrsko mesto. Tudi ko je s campo-
formijskim mirom (1797) prišel v roke Avstrijcem, se njegova usoda ni
dosti spremenila. Medtem ko je avstrijska oblast odločneje posegla v po-
dobo in življenje Pirana in Izole, je bil njen prispevek Kopru pičel in
neznaten. Tudi vključitev v Italijo, po prvi svetovni vojni, ni izpremenila
stanja. Koper je ostal »pozabljeno« in razen z nacionalističnega vidika
(iredentizem) za Italijo bolj ali manj nepomembno in nezanimivo mesto.
Te zgodovinske okoliščine so prispevale k ohranitvi in petrificiranju histo-
rične aglomeracije, ki je vse do našega časa ohranila svojo srednjeveško
strukturo in prostorske značilnosti in sicer kljub posegom novega veka. To
dejstvo je uvrstilo Koper med najpomembnejše urbanistične spomenike
ob naši obali. Od stopnje ohranitve tega stanja (v sožitju s sodobno arhi-
tekturo in z urbanističnimi posegi) je odvisen njegov pomen, ki ga ima
kot kompleksen urbanistični spomenik.
Sodobni Koper, največje in najpomembnejše slovensko obmorsko
mesto, kulturno in upravno politično središče širšega koprskega območja,
je dobil z intenzivnim gospodarskim razvojem in še zlasti z zgraditvijo
koprske luke izreden pomen, ki iz dneva v dan še bolj raste. Razumljivo je,
da historično aglomeracijsko jedro ni moglo niti ustrezati niti zadostiti
potrebam in pogojem, ki jih je postavljal sodobni razvoj. Mesto, ki se je
komaj po drugi svetovni vojni prebudilo iz gospodarskega in kulturnega
mrtvila, ki je prvikrat prišlo v stik s sodobno industrijo in z zahtevami,
ki jih je ta porajala, je moralo v kratkem obdobju nadomestiti zamujeno.
In tega ni bilo malo. Mesto ni ustrezalo osnovnim sanitarno higienskim
normam (kanalizacija, vodovod); številne hiše so bile malone pred tem,
da se sesedejo, treba je bilo oskrbeti nove stanovanjske prostornine, komu-
nalne servise... Prebivalstvo je znova pričelo naglo naraščati. Mesto, ki
822
je nekaj stoletij zadoščalo skromni urbanski vegetaciji, pogojeni s takrat-
nimi malenkostnimi zahtevami, je postalo sedaj pretesno in neustrezno.
Zdaj, ko se razvija Koper v eno najpomembnejših jadranskih pristanišč,
že računajo, da bo v kratkem štel blizu 70 000 prebivalcev (podatek iz
tekstualne priloge k urbanističnemu planu za Semedelo, 1963). Poudariti
moramo še, da se je populacija skoraj popolnoma spremenila: nekdanji,
v glavnem romanski element, je po vojni v večini zamenjal slovenski.
Koper so naseljevali prebivalci iz ožje okolice in vse republike, s čemer
se je mesto organsko strnilo s slovenskim zaledjem.
Razvoj je zahteval poseganje v staro aglomeracijsko jedro, predvsem
njegovo regeneracijo, ki pa se je izvajala bolj z novimi gradnjami in manj
z adaptacijami in sanacijo obstoječega, kar bo moralo biti osnovno izho-
dišče vsaj do takrat, dokler ne bo izdelana temeljita valorizacija obsto-
ječega stanja kot osnova urbanistični politiki, ki bi se morala ozirati na
kulturno in ne samo na urbansko dediščino prostora. Stanovanjske zahteve
so terjale tudi intenzivnejšo in kompleksnejšo zazidavo v neposrednem
zaledju. Tako je nastalo stanovanjsko naselje Semedela; Bonifika, razen
postavitve nekaterih objektov, v glavnem še ni načeta.
Sodobni urbanistični posegi v samem Kopru pa so odprli s spomeniško
varstvenega vidika številna kritična vprašanja. Pri tem je treba izhajati
iz dejstva, da je že samo mesto, ki je ohranilo izvirno srednjeveško struk-
turo in značilen organizem, ki so ga oblikovale prvine različnih slogovnih
obdobij, pomenilo zaključen in dragocen spomenik, ki je terjal take posege,
ki bi v polni meri upoštevali obstoječe urbanske vrednote. Namesto tega
pa smo imeli opraviti dostikrat s posegi, ki ne le, da niso izhajali iz pozna-
vanja in razumevanja konkretnega urbanskega prostora, torej ustvarjal-
nega nadovezovanja, ampak so ga večkrat celo negirali in vsilili mestu take
prvine, ki sedaj postavljajo vprašanje prispevka sodobnega časa na glavo.
Načelno smo problem nakazali že ob Titovem trgu, na tem mestu poglejmo
čisto na kratko osnovne »nesporazume«, ki so tako očitni, da ne moremo
iti mimo njih:
—	porušilo se je obstoječe merilo, ki je v historični aglomeracij ski
strukturi izhajalo iz antropocentričnosti;
—	čutiti je odsotnost celovitosti prostorske vizije, ki je osnovni pogoj
sodobne urbanistične prakse zlasti takrat, kadar imamo opravka s histo-
ričnimi anglomeracijami. To napačno izhodišče je botrovalo porušitvi za-
ključenosti, usklajenosti in organičnosti mestnega organizma;
—	postavitev stolpnic in drugih visokih objektov na obodu nekda-
njega otoka ni uničila le vedute, še usodneje je vplivala na porušitev
prostorne harmonije mikrourbanskih ambientov, s čemer se je ponekod
načelo vprašanje smiselnosti njihovega obstoja (na primer Gramscijev
trg); I
—	posega se v najkvalitetnejše ambiente in ruši njihova prostorska in
historična celovitost ter zaključenost;
—	vnašajo se oblikovne prvine in kolorit, ki je dostikrat tuj značaju
koprskega urbanskega prostora;
823
— navezovanje na izročilo je mnogokrat zreducirano le na nekatere
okrasne prvine, vzemimo za primer le množično uveljavljanje perforira-
nega venca izpeljanega iz motiva podstrešnih mezaninskih okenc, ki ga sre-
čujemo ob slovenski obali (Koper — na stolpnici ob Belvederu srečamo šele
zametek tega venca, Semedela, Zusterna, Belvedere nad Izolo, Strun j an,
Portorož itd.), čeprav bi bilo pričakovati, da bo to nadovezovanje izhajalo
predvsem iz tradicije prostorskega pojmovanja. Ta nesporazum se jasno
kaže v iskanju opravičila za uveljavljajoče se stolpničarstvo, češ da gre za
ohranitev nekdanje vertikalno dinamizirane koprske vedute, kar lahko
opredelimo prej kot nekakšno romantično nedonošeno izpoved, ker je to
pač edina smiselna zveza, ki se nam ponuja med sodobno urbanistično
prakso in omenjenimi lastnostmi koprske historične aglomeracije.
Se bi lahko naštevali, vendar že to zadošča, da izvedemo kratek sklep.
Sodobni in pespektivni razvoj Kopra je terjal posege v historično jedro,
toda postavlja se vprašanje: ali ni bilo mogoče odločneje upoštevati spo-
minskega značaja koprske historične aglomeracije, in sicer tako, da se
kljub sodobnim posegom ohranijo njene osnovne karakteristike (struktura,
veduta) ter da se nekateri najpomembnejši ambienti ohranijo intaktni,
vendar regenerirani, seveda tako, da bosta obvarovana njih pristnost in
nepotvorjenost.
Se je čas, da se vprašamo, ali ni smotrneje in s spomeniško varstve-
nega stališča edino dopustno, da gremo v odločno revivifikacijo historične
aglomeracije, s temeljito sanacijo, adaptacijami, ponekod seveda v dolo-
čenih okvirih z novimi gradnjami ter tako dosežemo polnokrvno in organ-
sko ohranitev Kopra. Taka pot terja postavitev novega Kopra v neposre-
dno bližino historične aglomeracije, vendar tako, da se v celoti ohranita
otoška struktura in njen funkcionalni pomen središča. S tega, vidika bi
bili odločilnega pomena stiki starega z novim, ki bi morali biti »zračni«
— nizka zazidava Bonifike — in vizure iz novega Kopra k staremu, ki naj
bi onemogočile orjaško prežemanje urbanističnih dejanj sodobnega časa
z izoblikovanim zgodovinskim urbanskim jedrom.
Urbanizirati Koper v bodočem razvoju po tej poti bi predvsem pome-
nilo osvoboditi sodobno arhitekturo vezi, ki jih sedaj nujno vsiljuje histo-
rično jedro. Neposredno zaledje Kopra je nedvomno pripravno zemljišče
tako po nosilnosti tal kot po konfiguraciji, in bi omogočalo kreiranje
takega mestnega prostora, v katerem bi se lahko polnokrvno uveljavila
najsodobnejša načela modernega urbanizma in arhitekture, še zlasti, ker
gre za mesto, ki ima izredne potencialne možnosti za ustvaritev tolikšne
materialne osnove, ki bi realizacijo podobne zamisli nedvomno dovoljevala.
Seveda je to pot, ki bi zahtevala precejšnjo mero odgovornosti, vsestran-
skih študijskih analiz, predvsem pa zagotovitev take ekonomske osnove,
ki bi vzporedno z rastjo novega Kopra in regeneracijo historične aglo-
meracije omogočila sinhrono in organsko izvajanje take usmeritve v nada-
ljnjem razvoju Kopra.
Za trenutno stanje pa se je postavljala odločna zahteva po nekaterih
najnujnejših ukrepih. Vsekakor bo treba v prihodnje ohraniti vsaj »ko-
ordinatni križ«, kot najpomembnejšo urbanistično prvino starega jedra,
824
in sicer v intaktni obliki skupaj z zaledjem, v njegovem strukturnem
sestavu. Ohranitev tega križa pomeni hkrati tudi ohranitev njegovega
življenjskega utripa in vsebine, pomeni ohranitev in varovanje Titovega
trga kot reprezentativnega središča mesta (s sedežem občinske skupščine)
in Trga republike, ki je pravzaprav njegovo nadaljevanje in eden izmed
redkih prostranih ambientov v naših primorskih mestih. Treba bo razmiš-
ljati o temeljiti zaščiti nekaterih dragocenih ambientov in spomenikov s
suburbanskim značajem (prebivališča meščanov kmetov in meščanov ri-
bičev), pri čemer je treba iskati in uresničevati take rešitve, ki jih bodo
organsko povezovale z ostalimi mestnimi prostori. S tem se bo ohranila
kinestetična kontinuiteta, ki je gotovo ena najpomembnejših konstituitiv-
nih prvin slehernega urbanističnega spomenika. Morda se prav zaradi tega
kinestetičnega fenomena, ki je nedvomno najavtentičnejši izraz vitalnosti
in dinamike sveta, v katerem živimo, nenehno vračamo k urbanskim dedi-
ščinam, ki v svojih nedrih nudijo gibanju in vživetju polnokrvno vsebino,
rahločutno intimnost in človeški smisel.
Ob koncu tega zapisa, v katerem sem, upam, dovolj ilustrativno raz-
grnil temeljna vprašanja, s katerimi se danes srečujemo na področju spo-
meniškega varstva v Kopru, Izoli in Piranu, želim zapisati tudi nekaj
opažanj, ki se porajajo ob poglabljanju v to tematiko ter iz nje rezultirajo.
Zdaj imamo pred seboj dejansko dve bojišči, na katerih se je treba
bojevati, kadar gre za spomeniško varstvo in mesta kot objekt tega varo-
vanja. Prvo bojišče predstavlja splošno uveljavljeno mnenje, da je mesto
samó živ organizem, ki pač vegetira po bioloških zakonitostih nenehnega
obnavljanja in rasti staničnega tkiva, in drugo, da je lahko vendarle tudi
mesto v celoti ali delno (staro jedro, zaključena četrt, trg, ulica itd.) za-
okrožen umetnostni spomenik in da kot tako zahteva vsaj delček skrbi,
odgovornosti in vneme, kot jih kažemo ob akcijah pri varovanju in kon-
serviranju posameznih spomenikov arhitekture, plastike, slik in drugih
umetnostnih spomenikov. Da je naša bojevitost ostala še vedno le vihte-
nje meča v prazno, je najboljši dokaz sp>oznanje, da iz dneva v dan doživ-
ljamo »poraze^<, ki se kažejo v izgubah in okrnjenu številnih kvalitetnih
historičnih urbanskih kompleksov. Nekaj polomljenih kopij, ki so ostale
na redkih bojiščih, skoraj nobenega boja niso rešila v korist spomeniškega
varstva in njegovih prizadevanj (ali neprizadevanj), da bi zaščitilo urba-
nistične spomenike. Vzroke taki omahljivosti lahko iščemo predvsem v
nas samih, saj pri opravljanju teh problemov nismo izkoristili niti vseh
zakonskih zagotovil. Zato lahko ob sprejemanju novega zakona o spome-
niškem varstvu postavimo danes prav gotovo najaktualnejše vprašanje:
do kakšne stopnje smo sposobni realizirati politiko spomeniškega varstva,
ko gre za urbanistični spomenik?
To vprašanje moramo postaviti vsem tistim, ki so »pred zgodovino«
odgovorni za ohranitev spomenikov materialne kulture našega življenj-
skega prostora. Izgubljati besede o tem, kaj pomenijo taki spomeniki v
potrjevanju naroda in pričevanju kulturne preteklosti kateregakoli pro-
stora, je spričo že toliko izpovedanih tehtnih misli in ugotovitev docela
825
odveč in nepotrebno. Neposredno odgovornost za stanje, kakršno je pri
nas. prevzemajo predvsem tisti, ki so dostikrat videli le trenutne potrebe
in pri tem nepremišljeno, neargumentirano in neodgovorno posegali v
urbanistične spomenike, in oni, ki jim je bilo spomeniško varstvo zaupano,
pa so premalo odločno (razlogi trenutno niso niti tako pomembni) ute-
meljevali kulturno zgodovinsko in umetnostno vrednost »obsojenih« spo-
m.enikov, ne nazadnje pa tudi tisti družbeni organi (in posamezniki), ki
jim je družba zaupala dolžnosti »urejevanja« splošnih kulturnih nalog.
Kje je izhod iz takga stanja? Protislovna situacija, ki smo jo ustvarili,
se po eni strani kaže v normalnih zahtevah po zaščiti spomenikov in
učinkovitejših zagotovilih, ki naj bodo utemeljena tudi v naši zakonodaji,
na drugi strani pa v ignoriranju spomeniških kvalitet urbanističnih spo-
menikov v praksi. Strokovne službe za varstvo spwmenikov so dostikrat
fungir ale le kot »gasilci« in še v teh primerih nemalokrat neuspešno;
neposredno odločanje se je prepuščalo dostikrat družbenim organom (in
posameznikom), ki so brez strokovnih argumentov sprejemali odločitve
itd. Dostikrat se je reševalo na ravni iskanja modusa vivendi za danes
(mimo priznanja sedanjosti) in ne za jutri. Prakticistične zahteve so pre-
segale varstvene jxisege in nasploh nestimulativno vplivale na razvoj res-
nejših oblik spomeniškega varstva. Da je to podatek, ki zelo ilustrativno
kaže na siceršnjo ozkost našega pojmovanja kulture, je razvidno brez
posebnega dokaza.
Kakor lahko resnico tega stanja iščemo po več poteh, v tem iskanju
bi lahko dobili mogoče tudi različne podobe in razsežnosti, tako lahko
zagotovimo, da je najresnejša pot tista, ki nam jo razkriva podoba mesta,
po posegih, ki smo jim bili priča v zadnjih nekaj letih.
Resničnemu samoupravljanju v urbanistični praksi (mislim na odloča-
nje vseh organov družbene samouprave, ki s svojimi odločitvami nep>o-
sredno kreirajo naš življenjski prostor) bomo dali polno vsebino le takrat,
ko bomo enakopravno z vsemi drugimi upoštevali tudi spomeniško var-
stveni vidik, ki je za organsko rast zgodovinskih mest in njihovo osmi-
šljanje v sedanjosti vsekakor med bistvenimi sestavinami sodobne urba-
nistične prakse. Uresničitev tega stališča pa narekuje nujno dvoje nalog:
strokovne službe spomeniškega varstva je treba, glede na gradbeniško
prakso v najširšem pomenu izviti iz podrejene vloge, s smotrno kulturno
akcijo je treba doseči, da mestni prebivalci priznajo mesto za svoje, z vso
njegovo preteklostjo. Sele ko se bo ta misel zasegla globoko v zavest vseh
prebivalcev, lahko pričakujemo tudi z njihove strani akcije v korist spo-
meniškega varstva. Dotlej bo še vedno v vseh pogledih odločal ekonomski
račun, ki je, žal, kar dobro vemo, zelo redkokdaj na strani spomeniškega
varstva.
Izgube so neprecenljive tembolj, ker se v varovanju urbanističnih
spomenikov kažejo v ekstremnih oblikah, kar seveda nujno zahteva večjo
angažiranost skupno.sti. Priznanja spomeni.ških kvalitet urbanističnim spo-
menikom in zagotovila v še tako popolnem zakonu ne morejo sama po sebi
urejati teh problemov.
826
Srečanja z Musilom
Ignazio Silone
V literarni prilogi lista »Times« so leta 1949 napisali o Musilu: »Najbolj
omembe vreden nemški avtor v prvi polovici našega stoletja in obenem eden
izmed najmanj znanih pisateljev našega časa.« V resnici je dobival Musil v
letih 1921—30 v Avstriji in Nemčiji že široko priznanje — če ne pri občinstvu,
pa vsaj pri kritiki, in to ob svoji drami »Sanjači«, ob farsi »Vincenc in prija-
teljica velikih ljudi« in tudi ob prvih dveh zvezkih »Moža brez posebnosti«.
Nato je v literarnih kronikah izginila vsaka sled o njem. To pa je pripisati
ravno toliko političnim dogodkom kakor njegovemu prostovoljnemu umiku iz
družbe, da se posveti ureditvi tretjega zvezka svojega velikega romana. Ce
primerjamo tišino, ki ga je obdajala v letih pred vojno, z velikim priznanjem
ob njegovi smrti, je imel »Times« prav.
Prvič sem se srečal z Musilom leta 1939. Švica je takrat dajala streho
številnim emigrantom iz Srednje Evrope in Balkana, ki so morali zapustiti
svojo domovino zaradi rasističnega in političnega preganjanja. Temu prega-
njanju se je pridružila še Italija, kjer se je vse to dogajalo že prej. Brez dvoma
je stalno naraščajoče število teh emigrantov pomenilo za konfederacijo znatno
breme v gospodarskem, pa tudi v političnem pogledu. Toda v množici teh emi-
grantov so bili pesniki, pisatelji, znanstveniki, glasbeniki, igralci, režiserji,
ki so pripomogli k prav izjemnemu razcvitu švicarskega kulturnega življenja,
založb in gledališč. V teh letih so priznali Schauspielhausu v Zürichu po vsej
pravici prvenstvo med evropskimi dramskimi gledališči, prav zaradi navzoč-
nosti Brechta in Juliusa Haya med avtorji in Thérèse Grese, Laughoffa, Hor-
witza, Paryla in drugih med igralci.
Ravno v Zürichu je naletel Musil na nekaj oseb, ki so ga že od prej
poznale in zelo cenile. Prizadevanju dveh izmed njih se imamo zahvaliti, da
smo ga lahko spoznali kmalu po njegovem prihodu. Bila sta to dramatik Kurt
Herischfeld (ki je kmalu nato prevzel vodstvo Schauspielhausa), in pisatelj
Ephraim Frisch, ki je bil priobčil v Frankfurter Zeitung kritično poročilo in
analizo prvih dveh zvezkov romana Mož brez posebnosti, da bi s tem pripo-
mogel k boljšemu razumevanju tega dela. »Po krivdi tegale,« je Musil s steg-
njenim prstom obtožil Frischa, »sem danes tudi jaz v emigraciji.«
Res je, da Musil ni pripadal nobeni izmed dveh kategorij emigrantov, niti
Židom niti političnim emigrantom. Bil je politič.no popolnoma indiferenten.
Vprašal sem ga, zakaj je torej zapustil Dunaj. »Iz čisto preprostega razloga,«
mi je odvrnil. »Moji bralci in kritiki so bili večinoma židje. V zadnjih letih so
odšli drug za drugim. Zakaj naj bi bil ostal lam čisto sam?«
Hirschfeldu in Frischu se je zdela ta utemeljitev čisto pravilna. Primerjali
smo jo lahko, čeprav v nekoliko drugačnem pomenu z utemeljitvijo, ki jo je
dal Thomas Mann. O njem vemo, da se je nekoliko obotavljal, preden je za-
pustil Nemčijo, ko so tam nastopili nacisti. Svojemu sinu Klaxisu in drugim, ki
so mu to očitali, je pojasnil: »V Nemčiji imam svoje občinstvo, obžaloval bom,
da sem jo moral zapustiti.«
827
Na to bi mu bili lahko odgovorili, da je imel, drugače kakor Musil, že
dolgo svoje bralce po vsem svetu in da bi nikjer ne mogel ostati osamljen.
Po značaju so Musilova dela teže dostopna. Na to je mislil, ko je ob
najinem prvem srečanju parafrazirat Heglove besede in znova pokazal na
B'rischa: »Ta je edini, ki me je razumel.« In takoj nato: »V resnici me niti ta
ni razumel.« Za konec še tiše, kot da bi govoril sam sebi: »Smola je v tem,
da se niti meni ne posreči, da bi se razumel.«
Poleg boječega, preskromnega, skorajda krhkega E. Frischa je kazal Musil
popolno obvladovanje samega sebe. V njegovem vedenju, v skrbno negovani
zunanjosti si lahko spoznal nekdanjega avstrijskega častnika. Zares težko ga
je bilo opredelili po politični pripadnosti. Skupno z Gidom Malrauxom, Ara-
gonom, Wellsom, Salveminijem in mnogimi drugimi se je leta 1935 udeležil
kongresa pisateljev, ki so ga organizirali v Parizu pod pokroviteljstvom komu-
nistov. Njegova udeležba pa se je zdela povsem nepomembna in je ostala
neopažena. Kasneje je izrazil svoje zaničevanje do političnih pisateljev v liku
»velikega pisatelja«, ki ga je vnesel v svoj veliki roman. Pokazal ga je kot
trgovca v zasebnem in kot idealista v javnem življenju.
V	nekem eseju Bruno Fürsta sem bral, da je Musilovo nezmožnost, da
bi se politično opredelil, pripisati temu, da je imela po Musilovem mnenju
vsaka stranka v nečem prav. Nasprotoval je demokraciji skoraj toliko kot
fašizmu v prepričanju, da kulture ni treba samo braniti pred sovražniki, temveč
jo tudi varovati pred prijatelji. Čeprav se je Fürst verjetno naslanjal na Musi-
love osebne izjave, bi jaz pripomnil, da je Musil ob drugih priložnostih in
z drugimi sobesedniki kazal manj neodločnosti in omahovanja, vsaj kar je
zadevalo nacionalni socializem. Pač pa je šlo vedno za sodbe, izrečene v za-
sebnih pogovorih. Nikdar Musil ni ne napisal ne podpisal kakršnekoli izjave
s katero bi bil zavzel javno stališče. Poudariti pa je treba, da tako nikakor
ni ravnal iz oportunizma. Pogovora o politiki ni ljubil, ker se zanjo ni zanimal.
Po mojem mnenju o politiki skoraj ni imel pojma. Nikoli ni odkril pravih vzro-
kov iredentizma, ki je sprožil katastrofo fevdalnih struktur avstroogrske mo-
narhije, niti se ni zavedal pomembnosti razrednih bojev naše dobe.
Ob pričetku vojne smo se srečevali pogosteje še z drugimi prijatelji. Pof
varjali smo se edinole o tedanjih dogodkih. Musil je ostajal neprizadet celo ob
strašnih novicah s poljske fronte. Ko se je zavedel, da nas je njegovo vedenje
presenetilo, se mu je zdelo potrebno, da se je omejil z izjavo: »To je vesoljni
potop — tu ni pomoči«. Sam osebno je imel zatočišče pred temi dogodki v delu
ob svojem velikem romanu.
Apokalipsa se ga ni dotaknila. Cesto pa so ga pretresali posamezni primeri.
Nekoč me je vprašal, ali se spominjam, da bi bil bral, da se je neka nemška
sobarica '.jbila od žalosti ob novici, da je zgorel Reichstag. Zaupal mi je, da
mu je bil ta pripetljaj predmet dolgih razmišljanj in da si ga ni znal raztol-
mačiti. Na tisoče ljudi je imelo opraviti v Reichstagu tako ali drugače, in
nobeden od njih se v tistih dneh ni končal. Zakaj torej ta sobarica? Kakšen
mit, kakšen simbol ji je predstavljal Reichstag? Znova in znova so se Musilu
oni dan misli vračale k temu dogodku. (Po 25. juliju 1943, dnevu Musolinijevega
padca, sem se domislil Musilovih premišljanj o vzrokih tistega samomora.
V dslu Svice, ki mi ga je policija določila za bivanje in kjer je živelo tudi
nekaj fašističnih funkcionarjev in inženirjev, so sprejeli novico razmeroma ne-
piizadcto, razen nekega ubogega branjevca, ki se je iz obupa ubil.)
V	treh l3tih, ki jih je .Musil prebil v Svici pred svojo smrtjo, ga je doletela
vrsia težav, predvsem ekonomskega in birokratskega značaja. V zvezi s tem
je bilo objavljenih nekaj pretiravanj, ki bi jih rad nekoliko popravil.
Musil je izgubil premoženje zaradi inflacije, ki je sledila prvi svetovni
v jni. S2 več, nikoli ni mogel živeti od svojega dela. Lep čas, preden so nastopili
nacisti, v letih, ko je živel v Berlinu in nato na Dunaju, mu je pomagala sku-
pma prijateljev, ki so bili večinoma židje. Nacizem jih je razkropil in osiro-
n\a.šil. Se diugi vzroki so prispevali, da se je njegov položaj v Svici zapletel.
Kjr јг stal.K) naiaácalo število emigrantov, ki so prihajali iz obmejnih dežel,
828
in ker so se tem pridružili še tisoči ubežnikov, se švicarske oblasti Musilu niso
posebej posvetile, čeprav bi bil to resnično zaslužil. Problem je bil toliko teže
rešljiv, ker denarna pomoč, ki so jo običajno dajali podporni skladi emigrantoir
še zdaleč ni zadoščala potrebam izredno senzibilnega in bolehnega Musila. Upo-
števati je treba tudi to, da ga ni varoval nobeden izmed najbolje organiziranih
odborov, ker ni bil niti žid niti bojevit član kakršnekoli politične stranke.
Treba je bilo torej iskati druge virç. Na srečo sta mu stali ob strani dve osebi,
ki sta mu bili nadvse vdani in sta neprenehoma, dan za dnem, delovali v njegov
prid. To sta bila njegova žena Marta in Dunajčan kipar Wotruba, čigar ple-
menitost ni bila nič manjša od njegove nadarjenosti. Slednji se je zatekel k
meni s prošnjo, naj zberemo skupino prijateljev, ki naj bi se čim uspešnej.
zavzela za Musila in mu pomagala, kot nekoč podobna skupina na Dunaju
Akcija ni uspela. Vendar pisatelj nikoli ni pogrešal najpotrebnejšega — bodisi
po srečnem naključju — gotovo pa zaradi prizadevanja gospe Marte in Wot-
rube, ki sta žrtvovala temu vprašanju mnogo časa in živcev.
Ni prav, da še vedno ponavljajo, kakor sem pred kratkim sam nekje bral.
da je Musil v Svici umiral od lakote, ali pa da je moral živeti v neprimernih
stanovanjih. Kdor je opisal dvoje zadnjih let, ki ju je Musil preživel v Ženevi
in izjavlja, da je bil Musil prisiljen tam živeti življenje »troglodita«, ta ne ve
kaj ta beseda pomeni, ali pa je bil neprimerno poučen. Musil je prebival
Ženevi v udobni vili, obdani s prijetnim vrtom. Končno pa je mogoče čas. d;
spregovorimo o neprijetnostih, ki smo jih prebijali emigranti in z nami vre
Musil od policije za tujce.
Gre za dovršeno organizacijo, ki zna stopnjevati težave, jeze in sitnosti,
neločljivo zvezane s to institucijo, do neverjetnih viškov. So dežele, ki so te/kc
dostopne, npr. Združene države Amerike. Brž ko si tam dobil vstopno dovo
ljenje, ti potem ni težko izmuzniti se vsakršni kontroli. Nasprotno pa je
Svici. Lahko je dosegljiva z vseh strani in s kakršnimi koli prometnimi sredstvi
tudi peš. Težko pa uideš policiji za tujce, ko prideš vanjo. Dežela je majhna in
Švicarjem (v nasprotju z Italijani) se ne zdi nečastno pomagati svoji po'if'
Kljub temu. da je švicarska policija demokratična (njene načelnike voli celotni ■
prebivalstvo) izvaja svoje odloke enako neprijetno, pa naj gre za slavnepa
umetnika, trgovca ali delavca. Obstaja samo ena vrsta privilegirancev, toda da
bi jo določili, ne da bi pri tem nastali nesporazumi, bi bilo dobro, da se usta-
vimo pri bistveni točki, pri kantonih, ki so dosegli visoko raven v svojem oV
nomskem razvoju, kakor tudi pri organizaciji pomoči, kakor velja to za Zürich
V tem kantonu je ena izmed prvih nalog policije, da varuje splošno blaginjo
pred navalom siromakov. Treba je pristaviti, da se v bogatih kantonih vs.-
stranke strinjajo s to diskriminacijo in jo izvajajo prav tako proti nezaželenim
tujcem kakor proti Švicarjem samim, ki prihajajo iz revnejših kantonov. Tako
lahko izženejo iz Züricha brezposebnega Tesinčana enako kakor kateregakoli
političnega emigranta, še toliko laže, ker se ne more izgovarjati, da ga nikjer
drugje ne bi sprejeli. Logično je, da dajejo take razmere prednost tujcem
oskrbljenim s spoštovanjem vrednim bančnim računom. To so privilegiranci. na
katere sem namignil zgoraj. Švica je gotovo demokratična, vendar s kapita-
lističnimi omejitvami.
Musil ni imel denarja v banki, niti ni bil zmožen plačati 2000 frankov, ki
jih je zahtevala policija kot varstvo za primer bolezni ali kak drug podoben
primer. Trdovratnost, s katero je Musil vedno znova poudarjal svojo bolehnost.
ko je prosil za podaljšanje dovoljenja za bivanje, dokazuje, da se nikakor n'
zavedal, da s tem opozarja policijo na nekaj, kar ne govori njemu v prid.
Ko že govorimo o tej panorami birokratskih nevšečnosti, je treba omeniti
tudi vedenje švicarskih pisateljev — čeprav je to nekoliko neprijetno. Podobno
kakor je to v drugih deželah, se najbolj znani in obenem tudi najbolj nepriza-
deti pisatelji niso udeleževali ali se vsaj niso vmešavali v dejavnost pisateljskega
sindikata. Ta je bil v prvi vrsti cehovski in je skrbel samo za varstvo gmotnih
koristi svojih članov. V pravilih tega sindikata žal ni bila predvidena solidar-
nost. četudi samo moralna, z emigrantskimi pisatelji, pesniki in dramatiki. Zelo
829
verjetno je. da tudi ni bila predvidena v pravilih delavskih sindikatov, čeprav
so ravno ti, predvsem oddelki za javno upravo, storili v vsakem pogledu veliko
za emigrante vseh vrst, torej tudi za izobražence. Pač pa je sindikat pisateljev
odkrito kazal bojazen svojih najbolj dejavnih in najbolj povprečnih članov
pred možnostjo konkurence njihovih nemških tovarišev, ki so pribežali v Svico
pred nacističnim preganjanjem. Prepovedal je tem emigrantom vsako sodelo-
vanje s švicarskim tiskom. Tiste pa, ki so se upali prekršiti to prepoved, bodisi
zaradi materialnih potreb, bodisi zaradi povsem naravne želje po izpovedi in
so pisali pod psevdonimom, so ovajali policiji in jim pretili z izgonom. Osebno
vem za primer neke pisateljice, ki so jo izgnali iz Svice, ker je priobčila v
Basier National-Zeitung nekaj svojih povesti. (Emigrirala je v Francijo in
prišla nekaj mesecev kasneje v roke Gestapu.)
Prepoved te vrste Musila ni molila. A ni šlo samo za indiferentno, da ne
rečem sovražno razpoloženje, ki so ga kazale švicarske kulturne ustanove do
emigrantskih pisateljev. Spominjam se Musilove pikre opazke: »Danes nas
ignorirajo, ko pa bomo umrli, se bodo ponašali s tem, da so nas sprejeli.« In
v resnici se danes ponašajo s tem.
Na srečo so v Svici vedno bile plemenite osebe, ki so s svojimi sredstvi
popravljale, kar je zakrivila javna uprava. Vsak izmed nas, ki je okusil izgnan-
stvo v Svici, ima v tem pogledu nepozabna izkustva. Za vse nadloge, ki so
morile Musila v Zürichu, je našel nadvse bratsko razumevanje v osebi pastorja
Roberta Lejeuna. Pojav tega dobrega in izobraženega moža, ki je pripadal
versko-socialnemu gibanju Leonharda Ragaza, je v življenju pisatelja pomenil
osnovo varnosti, ni mu pa mogel razvedriti duha.
Osamljenost, zavoljo katere se je Musil vedno znova pritoževal, je bila
v resnici osamljenost, ki si jo je sam naložil in jo gnal do absurda. Da navedem
zgled: za časa njegovega bivanja v Muchlebachstrasse je stanoval James Joyce
v penzionu Delphin, v neposredni bližini, vendar se nista nikoli sešla, niti nista
pokazala najmanjšega zanimanja drug za drugega. Pač pa se je Musil čutil
intelektualno soroden Paulu Valéryu — morda zaradi svojega nagnjenja do
psevdolilozofskih aforizmov.
Musil se ni zanimal za delo mlajših vrstnikov: nikakor ni bil novator, ki
bi si želel pritrjevanja, povezave, učencev. Živel je v svojem delu kot v prosto-
voljnem zaporu. Zunanji svet ni imel nobenega vpliva nanj. Pisal in znova je
pisal petnajst do dvajsetkrat isto stran, isti odlomek. Najrajši je bral znan-
stvene razprave in revije in si neprenehoma delal zapiske. Ni zapisoval citatov,
temveč asociacije misli, ki so se mu porajale ob branju, ali aforizme. Ti zapiski
so se stekali v strani njegovega romana kot opazke k stranem, ki jih je bil že
napisal, in kot snov, iz katere je zajemal še nenapisano. »Mož brez posebnosti«
je dobival oblike mozaika brez obrisov.
Kopičenje misli, slik, premišljevanj, ki jih je predelaval v dolgih dnevih
zbranosti, je dalo končno vsaki strani vsebino, podobno gosti polni tkanini,
izraženo precizno, ostro, presenetljivo. Težko bi bilo v tem najti predstavo
neke celote. Musilu je manjkalo liričnega zanosa, daru pripovedovanja. Eks-
stremna duševna napetost, v kateri je živel, je bila posledica neprenehnega
napora ob idejnem raziskovanju.
«Mož brez posebnosti« je hkrati roman in manifest — pravilneje poskus
romana in poskus manifesta, ker je ostal nedokončan. Bolj kot za njegovo
glavno ga lahko imamo za njegovo edino delo, ker nam je danes jasno, da
je bilo vse, kar je napisal do tedaj, le priprava za to delo, raziskovanje in
bližan je temu delu. Avtor sam nam je dal kratek povzetek vsebine: To je
prepletanje različnih izhodišč in pripovednih osnutkov. Prvi osnutek: udeležba
Ulricha, moža brez posebnosti, pri veliki akciji, s katero skuša umirajoča do-
navska monarhija (smo v 1. 1913) zaman prikazati svetu skupno enotno misel.
Drugi osnutek prikazuje primer Moosbruggerja, ubijalca prostitutk, njegovo
nesmiselno osvoboditev, h kateri prispeva Ulrich sam. Tretji je oris Klarise,
ničejanke v duhu, iz katerega izhajajo zablode tega stoletja. Konçno četrta
830
tema, ki obravnava naključno srečanje Ulriclia z njegovo sestro Agato. Tem
bolj ali maiij pomembnim dogodkom se pridružujejo deli, v katerih se pisatelj
oddaljuje od predmeta, in druge kratke skice, vendar vse na isti način, izjavlja
avtor, kot v sistemu rek, hudournikov in potokov, ki se končrio združijo v en
sam veletok, ki se izliva v morje. Kakor sem že rekel, se roman v resnici neha
daleč pred pravim koncem. Kljub svojim 1500 stranem je ostal nedokončan.
Morda je ravno to dobro za knjigo, sem si upal misliti, čeprav se je Musil
zadnja leta zaman mučil, da bi našel primeren razplet. Različni naslovi dela.
ki jih je imel v mislih: Vohun, Maščevalec — kažejo, kako negotov je bil pi-
satelj od vsega začetka glede cilja, h kateremu naj bi usmeril svoje delo.
Ob branju romana »Mož brez posebnosti« imaš ves čas vtis, da je to delo
terjalo veliko truda. Musil je veroval v znanost, prepričan je bil, da bi se dalo
območje spoznanja z intenzivno intelektualno koncentracijo širiti in bogatiti,
dokler ne bi bila odpravljena glavna nasprotja, skupna človeškemu življenju.
Taka je bila njegova plemenita in brezuspešna ambicija, njegova osebna uto-
pija. Na straneh svojega romana se neredko sklicuje na teorije Macha, Bleulerja
ali Alfreda Adlerja — posebno slednjega, ki je bil pisatelja podrobno opazoval
ob nekem psihoanalitskem zdravljenju. Vse osebe »Moža brez posebnosti« so
v omejenih situacijah. Ulrich je mož brez posebnosti, brez zahrbtnih misli,
vsakemu na voljo, ki si ga je treba izmisliti in izmisliti svet, v katerem naj
bi živel. Ta svet ni nikoli zgodovinsko določen, temveč eden izmed številnih
mogočih svetov. Kdorkoli ima vsaj bežen pojem o eksistencializmu, ga bo zlahka
zasledil v vsebini Musilovega razpravljanja; brez truda bi lahko tudi odkrili
odmeve »Gestalttheorie« (ki je dosegla Italijo z običajno zamudo) v ustvarjanju
duhovnih bitnosti, ki nahajajo same v sebi upravičenost za obstoj. Potrebna
je pripomba, da je bil Musil kljub namigovanju na nestalnost avstro-ogrske
monarhije brez čuta za zgodovino, prav tako kot ni imel pojma o resnični
zapletenosti socialnega življenja.
Druga dvojnost dela izhaja iz razlike med novostjo osnutka in tradicionalno
tehniko pripovedovanja. Dosti bo, da spomnimo na izrecna navzočnost vse-
stransko razgledanega pripovednika. Musil sam to omenja v svojem dnevniku:
»Tisti, ki pripoveduje, sem jaz,« beremo tam. Ta »jaz« nikakor ni imaginarna
oseba, temveč avtor romana sam. Poučen, žalosten in razočaran človek. Toda
pripovedovanje nikoli ne splahni v dolgočasno pridigo. Neprenehoma ga oživ-
ljajo izvrsteri jezik, ironične in satirične poteze. Te poteze so hote polivalentne.
»Prava satira,« je zapisal Musil, »mora biti taka, da bi mogla, naperjena proti
klerikalcem, motiti tudi komuniste, da bi se dotaknila avtorja samega, ko bi
razpravljala o neumnosti.«
Ne mislim, da bi bilo treba raziskovati Musilove ideje, čeprav jim je on
prisojal velik pomen. Ce ne gre za izposojanje od drugih avtorjev — o tem
naj se razpravlja drugje — gre za aforizme, to je za izreke, ki jim povsem
manjka argumentacija. Njegovi trditvi, da je realnost vedno vsaj za stoleti
v zamudi za mislijo, bi lahko postavili nasproti Heglovo trditev, ki jo je povzel
Marx, prispodablja pa jo sova. Minervina ptica, ki vzleti šele po sončnem
zatonu, potem ko je delovni dan že končan. Tako ostajajo problemi nerešeni.
Avtentična in trajna vrednost Musila ni v Musilu filozofu, tudi ne v Musilu
znanstveniku ali v Musilu pobudniku nove religije, temveč v Musilu umetniku,
ki se je ves posvetil svojemu delu. Resnična sila, ki ji ni primere, in vrednost
»Moža brez posebnost« izvirajo iz avtorja samega, ki se je svojemu delu ves
preda, podoben živemu pokopanemu, v objemu s svojo utopijo.
831
Obvoslilo naročnikom
Uredništvo »Problemov« sporoča, da je sprejelo sklep o podra-
žitvi revije. Pri tem se čuti dolžno, da bralce seznani z materialnim
položajem revije.
Lastni dohodki (naročnina in dohodek od prodanih številk) so
pokrivali (ob stari ceni) samo petino izdatkov, ostanek je krila
subvencija Sklada za pospeševanje založništva. Absolutni znesek
subvencije je bil približno enak za revije istega tipa, od katerih pa
so nekatere imele še druge dohodke. Toda podražitev materiala in
tiskarniških uslug za pribl. 20 "/o nas je prisilila, da povečamo delež
bralcev pri dohodkih revije, ker lahko računamo na drugi strani
(v ugodnem primeru) le s tem, da ostane odobreni znesek subvencije
nespremenjen. To pa pomeni, da bosta nespremenjeni znesek sub-
vencije in povečani delež naročnikov komaj krila zvečanje mate-
rialnih izdatkov.
Celoletna naročnina zb tekoči letnik bo znašala 1800 din (za
študente in dijake 1350 din), od tega za prvo polletje (št. 25—30)
600 din (za študente in dijake 450 din), za drugo polletje (št. 31—36)
1200 din (za študente in dijake 900 din). Cena posameznega izvoda
se takoj poveča na 250 din.
Uredništvo