Lena Petrič - Holmquist
NORDIJSKO-SLOVENSKE LEKSIČNE PARALELE*
Ko sem se pred nekaj leti začela učiti slovensko, me je presenetilo sorazmerno precejšnje število izrazov, ki so me po svoji zvočni podobnosti in po svojem pomenu spominjali na besede iz mojega materinega jezika, iz švedščine. Ker v historičnem razdobju že vsaj poldrugo tisočletje ni moglo biti direktnih stikov med jeziki na jugu in na severu Evrope, me je razumljivo zanimalo, kdaj in po kakšni poti so nordijski jeziki mogli vplivati na slovenščino. Z veseljem sem se lotila naloge, da zberem in pretresem problematiko najbolj značilnih leksičnih podobnosti.
Na prvi pogled lahko ugotovimo, da v slovenščini ni nobene besede, ki bi bila naravnost in brez posredovanja sprejeta iz skandinavskih jezikov. Gotovo velja to za vse novejše kulturne in strokovne termine, ki jih najdemo v današnji knjižni slovenščini. Vendar ni vedno mogoče zanesljivo ugotoviti posrednika, celo pri tako mlađih besedah, kakor so npr. saga, fjord ali gejzir, ki jih zasledimo v slovenskih tekstih šele v dvajsetem stoletju. Po podatkih slovarskega gradiva SAZU je med prvimi rabil besedo saga »staronordijska zgodba« Josip Vidmar v prevodu Spektor-skega. Zgodovina socialne filozofije, torej v prevodu iz ruščine. Beseda fjord pa se pojavi v Levstikovem prevodu P. Lotijevega Islandskega ribiča, torej iz francoščine. Besedo gejsir iz islandskega geysir najdemo pri Hinterlechnerju v Slovanu 1909. Toda kasneje je Glonar v prevodu Prusovih Emancipirank skušal pod poljskim vplivom uveljaviti obliko gejzer, ki jo je poljščina sprejela iz švedščine, kjer se glasi gejser. Seveda so to kulturne besede, sprejete v vse evropske jezike, enako kakor sky »smuči«, kjer je slovenščina edini južnejši jezik s starejšo domačo besedo. Po svojem poreklu so vse te besede germanske. Saga je sorodno z nemškim sagen, fjord z nem. fahren in z latinskim portus (Vries, Altnord. etym. Wb. 1961), geysir pa iz glagola geysa »razburkati« (Johannesson, Isl. etym. Wb. 1956).
Pri kulturnih besedah, ki se pojavijo v slovenščini že pol stoletja prej, v drugi polovici devetnajstega stoletja, pa prihajajo največkrat v poštev za posredovanje drugi slovanski jeziki, deloma pa tudi nemščina. Besedo knuta »bič« so si Slovenci najprej izposodili iz ruščine. Prvič je izpričana pri Cigaletu kot masculinum knut, kakor jo najdemo v ruščini že od XIII. stoletja dalje. Izposojena je iz staronordij-skega knutr, staro švedsko knuter. Toda nemščina si je to besedo izposodila od Rusov kot femininum die Knute in nemška oblika je kasneje narekovala spremembo spola tudi v slovenščini.
Fran Erjavec je v svojih prirodoslovnih spisih uvedel v slovenščino vrsto nordijskih nazivov za severno favno. Mednje spada leming »vrsta miši«. Izhodišče je dansko lemming (Falk-Torp, Dän.-norv. etym. Wb. 1960), v slovenščino je bilo sprejeto morda preko nemške oblike der Lemming, ki mu konkurira po ruskem imenu pestruška skovani domači izraz postrušnik. Slovenski pravopis 1962 pozna samo severni postrušnik in zavrže leminga, ki se je že uveljavil v zoološki terminologiji.**
* Po seminarski nalogi L. Petrlc-Holraquistove priredil za tisk P. Bezlaj.
** Kako nevarno in neodgovorno je spreminjati ustaljeno terminologijo, nam priča nedavni prevod norveškega teksta J. Falkbergeta V znamenju kladiva I, 1962, str. 381, kjer je uporabljena beseda postrušnik za neznano vrsto severnih ptic. Tako ne bo slovenščina nikoli prišla do jasne in vsem razumljive strokovne terminologije.
144
Prav tako se je uveljavilo pri nas tudi narval »vrsta kita«. Erjavec navaja še sinonime potval, kašelot in glavač, ki pa se razen zadnjega niso obnesli. Izhodišče je nordijsko (švedsko, norveško, dansko) narval z nejasno etimologijo. Drugi del besede je gotovo nordijski val »kit«. Posrednik na poti do slovenščine je moglo biti tako rusko narval kakor nemško Narwall, vendar je znano, da se je Erjavec oziral predvsem na slovanske terminologije. Preko ruščine je sprejel besede kakor tjulenj (iz laponskega tuVVa), mamut (verjetno jakutska beseda), rosomah (morda z vogulščine), vendar se je, kakor kaže mamut poleg ruskega mamont, mamot, aJi mrož, rus. morž (iz laponskega morSša), oziral tudi na češko terminologijo.
Od slovanskih jezikov se je samo ruščina že zgodaj vključila v severno evropsko kulturno področje in začela sprejemati izraze baltskega bazena. Med temi so posebno zanimiva nekatera imena rib, npr. trska »polenovka«. Kakor slovenska beseda je tudi srbohrvaško treska iz ruskega treska. Čeprav se ta riba imenuje švedsko in dansko torsk, islandsko thorskr (sorodno temu je nemško Dorsch), je vendar tudi laponsko torske in finsko turska. Skrajno težko se je pri tej besedi odločiti za katerokoli mnenje o poreklu, starosti in poti iz jezika v jezik. Nekateri novejši raziskovalci slutijo v njej paleoevropski relikt. Za rusko obliko je težko najti normalno glasoslovno pot, ki bi potrjevala domnevo, da je zares izposojena iz nordijščine. Isto velja tudi za sled »slanik«. Rusko selbdb, seledka ne odgovarja popolnoma regularno švedskemu sili, starejše sild. Poleg tega najdemo tudi litavsko silki, lotiško Silke in celo finsko silakka. Češko sled' in poljsko šledž bi kazalo na praslo-vansko "seldh. Srbohrvaškemu sled in slovenskemu sled je kumovala češka oblika imena. Sicer pa tudi ta beseda nima jasne etimologije ter verjetno ni v nobeni zvezi s sol, slan, kakor so včasih domnevali.
Ime za morsko ribo skat »Raja battis« pa si je mogel Erjavec izposoditi samo iz ruskega skat. To pa ni iz latinskega squatus, kakor je mislil še Miklošič v Etym. Wb. 298, ampak iz švedskega skata, norv. skata, skat (Thörnquist, Stud. 81). čeprav primerjajo vsi etimološki slovarji te nordijske besede s homonimi skate »sraka« in dalje s samo Šved. sfcaie »drevesna krošnja« in naj bi bilo staro latinsko squatus popolnoma drugačnega porekla (glej Walde-Hofmann, Lat. etym. Wb.), opozarja v zadnjem času K. Treimer, Ethnogenese der Slaven, 38, pri teh imenih na srednje-irsko scatan »slanik« in na spodnjenemško Sche(i)den »slanik«. Pri imenih rib se odpirajo jezikoslovcem vedno novi, iz: 3dno težavni problemi.
Manj zanimive so besede tipa pud »utež«, ki je v slovenščini in v srbohrvaščini ruska izposojenka, izhodišče je staro nordijsko *pund iz latinskega pondo (Kiparsky, 157). V ruščini je to stara izposojenka, izpričana že v novgorodskih kronikah. Pri nas se uporablja ponajveč samo v prevodih iz ruščine.
S stališča slovenščine so vse to samo mlade izposojenke, pri katerih je nordijsko poreklo samo slučajno. Pri ustvarjanju knjižnega izraza so se Slovenci ves čas zatekali v prvi vrsti h kulturno razvitejšim slovanskim jezikom in to že zelo zgodaj. Za ime velikega morskega sesalca kita so prvi protestantski avtorji rabili latinsko izposojenko balena, belena (iz lat. balaena, ballaena). Toda že pri Megiserju 1592 najdemo rusko ali cerkvenoslovansko izposojenko kita (f.). Rusko kit je iz grškega ketos, slovenska izposojenka je skoraj dvesto petdeset let starejša kakor češka. Za cervus alces uporabljajo starejši slovenski avtorji latinsko izposojenko alcen, Erjavec pa je uvedel los po rus. losh, češ. los. Za cervus dama pa je Erjavec uvedel naziv damjak, češ.danek, danelik, pol. daniel, toda damjek »Gemse« je
145
izpričano že pri Gutsmannu v XVIII. stoletju. Kje jo je našel Gutsmann, je uganka. Latinsko damus ali dama »gazela« je iz libijščine (Wartburg, Franz. etym. Wb. III, 11); italijansko daino, franc, daim, daine in nemško Damhirsch, Dambock izvajajo po navadi iz tega, medtem ko se zdi angleško dol, anglosaško da, šv. dovhjort nekaj drugega. Le malo je verjetno, da bi bila slovenska beseda domača.
Vendar nastajanje slovenske prirodoslovne terminologije ne spada v okvir moje naloge. Navedeno gradivo priča dovolj zgovorno, na kakšen način so se uveljavili nordijski izrazi. Po enaki poti so zašla v slovenščino tudi osebna imena tipa Olga, preko rus. Olhga iz staronordljskega Helga, ali Igor, preko rus. Igor, starorus. tudi Irvhgvar-h iz nord. Ingvarr.
Nordijskih izposojenk pa niti v ruščini ni veliko. Clara Thömquist, ki jim je leta 1948 posvetila posebno monografijo »Studien über die nordischen Lehnwörter im Russischen«, jih z gotovostjo priznava okoli trideset. Vse so po večini dokaj stare in segajo v obdobje Varjagov. Tudi v švedščini so redke izposojenke iz ruščine; celo v primerih, kakor je npr. švedsko körsnär »krznar«, pot ni bila direktna, ampak je treba enako kakor pri nemškem Kürschner izhajati že iz stare germanske izposojenke stvn. kursinna »kožuh«, srvn. kiirsenoere iz praslovanskega *k-brzbno. Sodeč po glasoslovju, se je moralo to zgoditi že pred devetim stoletjem. Isto velja tudi za Šved. torg, staro Šved. torgh, norv. torg, dansko torv »trg«, kar skoraj gotovo ni izposojeno šele iz ruskega torg, ampak enako kakor finsko turku, litavsko turgus, letsko tlrgus »trg« morda iz praslovanskega *ti,rg-h ali pa morda celo iz še starejšega skupnega vira. Ilirsko Tergeste in Tergitius »negotiator« kaže pri enakem pomenu drugačen vokalizem, tako tudi albansko trege »trg«. Čeh B. Hrozny (Nejstarši d,ejiny pfedni Asie, 87) je opozoril s sirijskim taggära »trgovec« in starim asirsko babilonskim tamgaru »trgovec«, da je to prastara kulturna beseda, ki se je verjetno po več poteh razširila iz Azije v Evropo.
S temi primeri pa že prehajamo na področje pragermansko-praslovanskih kulturnih stikov, ki so pustili v obeh jezikovnih skupinah opazne sledove. Že dlje kot sto let je ta problematika intenzivno obravnavana v jezikoslovju, toda še vedno se pojavljajo nova mnenja in zadnja monografija te vrste, V. Kiparsky, Die gemein-slavischen Lehnwörter aus dem Germanischen iz leta 1934, je danes že v mnogih ozirih zastarela. Ce si izberemo za primer samo slovensko nuta »čreda govedi« poleg nutnjak »bik«, ki je izpričana tudi cerkvenoslovansko, staro in novo rusko, lužiško in polabsko, je seveda na dlani primerjava s staroislandskim naut »govedo«, stvn. nos »animal, jumentum«, iz pragermanskega 'nauta, kar bi glasoslovno seveda moglo biti izhodišče slovanskih oblik. Polabsko nazalno obliko akuz. sg. no^to'^ so smatrali za mlado. Pri nas je že Krek v prvem letniku Kresa, str. 117, opozoril na priimek Notar, sedaj po vojni pa je Milko Kos v Primorskih urbarjih I, str. 50, spravil v evidenco tudi latinizirano slovensko obliko iz leta 1375: pascunt nodam, noda pecimdum. Kljub cerkvenoslovanskemu nuta je tudi oblika z nazalom mo^ta že pra-slovanska dubleta. Oštir, Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen, RZDHV VIII, 98, je k tej, tudi v lit. n&uda »imetje«, »korist« in lot. nauda »denar«, pritegnil lot. manta »imetje (iz "namta) in proglasil obe dubleti za paleoevropski kulturni relikt. Naknadna slovenska najdba podpira njegovo domnevo vsaj tako daleč, da je treba poleg germansko-baltoslovanske osnove "naut— računati z dubleto *namt—.
To je seveda samo en primer, kako se problemi zapletajo. O že tolikokrat obravnavani besedi vitez, ki je splošno slovanska, izpričana že v cerkvenoslov. obliki vite^dzb, vemo pravzaprav vedno manj. Tudi romunsko »iieag »junak» kaže na slovansko izposojenko, medtem ko je staro prusko viting »nižji plemič« vendarle
146
nekoliko sporno. Že zaradi razširjenosti te osnove pri Slovanih je dvomljivo nordijsko poreklo. Starejši raziskovalci so mislili na staro nordijsko vikingr, ki niti samo ni še dovolj etimološko pojasnjeno (Rudnički, Slavia occ. V—VI, 434). Pri Adamu iz Bremena je izpričana tudi oblika vithingos. Kiparsky je mislil na staro frizijsko vitsing s palataliziranim k', toda v nemških listinah iz XII.—XIV. stol. se pojavljajo tudi oblike withasis »in equis servientes« poleg Witsesen »rustici«, medtem ko je pomen nordijske besede »pirata«. Tudi drugi poskus primerjave s staro nordijskim hvitingr »blonder Mann, Vornehmer« ni vzdržal kritike. Od Briicknerja dalje poskušajo to besedo izvajati tudi iz slovanščine, iz neke rekonstruirane osnove "vith »korist, imetje«. K temu suponirajo praslovansko viteribCb, kar je šele kasneje' dalo vitendsb (Slavia XXII 254 d.). Vasmer, REW I 206, zavrača tudi te možnosti. Noben etimološki slovar pa niti ne navaja Oštirjevega mnenja (Etnolog II 62 in Arhiv za arb. star. I 115) o paleoevropskem poreklu besede. Tudi za besedo kladence, kladez, ki so jo v slovenščino uvajali iz srbohrvaščine in cerkvene slovanščine, staro klade^dzh, so mnenja deljena. Otrebski (Slavia occ. XIX 57) in Machek poskušata najti zanjo slovansko razlago z enakim'razvojem sufiksa kakor pri vitc^dzb. Ker je beseda vzhodno- in južnoslovanska, seveda ne pride v poštev za razlago švedsko källa »studenec«. Za izhodišče slovanske besede so postavljali rekonstruirano gotsko "kalding k izpričanemu kalds »mrzel«. Staro nordijsko kclda pa je izpričano in k temu Se finska izposojenka kaltio »studenec«. Švedska krajevna imena Källinge, Käldinge pa so ohranila tvorbo, ki jo je treba suponirati za izhodišče slovanski.
Svoj čas so primerjali nekateri avtorji tudi slovensko srajca, cerkv. slov. srafca »vestis« in sraky »tunica«, ohranjeno samo še v slovenščini in ruščini, s švedskim särk s prvotnim pomenom »svila«. Stari Švedi so tudi obale Kaspiškega morja imenovali Serkland. Beseda je razširjena po vsej Evropi, litavsko šarkas, latinsko serica, sarica, albansko Sarke itd. Steinhauser (Slavistična revija III, 284 si.) je skušal vse to izvajati iz arabskega šarg »vzhod«, berbersko serkr, vendar je še najbolj zadovoljivo raziskal etimologijo in pot te kulturne besede Schuppisser v svoji disertaciji »Die Benennungen der Seide im Slavischen«, 1953, kjer navaja kot zadnje izhodišče mongolsko chirgek »surova svila«, medtem ko je rusko šelk, nordijsko silki še najbolj verjetno iz kitajščine.
Prastara kulturna beseda je tudi slovensko in splošno slovansko izba, jezba, ispa, jspa, hajzba (zadnje z Murskega polja), praslovansko verjetno *jhst-hba. Po eni verziji naj bi bilo to izposojeno iz germanskega stuba »soba«, staronordijsko stofa, stufa »kopalnica«, švedsko stuga »kmečka hiša«. Pragermansko "stubum pa naj bi bilo sprejeto iz romanskega extufa »Ausdünsten«, ital. stufa, franc, etuve »kopalnica«. Zraven spada tudi litavsko stuba, finsko tufa in madžarsko szoba, kar se nadaljuje tudi v turškem soba ter je ponovno prešlo še enkrat v južnoslovanske jezike. Po mnenju drugih so tako germanske kakor slovanske besede neodvisno sprejete iz romanščine (Machek, Slavia XXI, 275). Po Oštirju, Etnolog II, 60, je tudi to prastara, predindoevropska kulturna ostalina.
Takšnih besed se nabira vedno več. Prakulturni relikti utegnejo biti tudi slovansko jeseter (v slovenščino sprejeto verjetno iz češčine), rus. oseir, stvn. sfuno, staro nordijsko styrja, švedsko stör. Tudi slovansko karp, krap, ima paralele v ger-manščini, nem. Krapfen iz tega ital. carpa itd., vendar se zdi, da je švedsko karp izposojeno iz srednje visoke nemščine. Sumljivo je tudi ime gobe slov. smrček, cmrček, praslovansko "sm-hržb poleg nem. Morchel, pragermansko "morhila, "mor-hala, švedsko morkla, murkla »Morchella esculenta«. Enako slov. mrkev, praslovansko "m-hrky in pragermansko "morhon, nem. Möhre. Tudi iz češčine prevzeto
147,
slov. opica, nem. Affe, staronordijsko api, pragermansko *apan in prakeltsko 'abranas se zdi takšna prastara kulturna beseda ali dediščina starejših jezikovnih plasti. Vendar je takšnega gradiva posebno pri rastlinskih in živalskih imenih toliko, da ga ni mogoče v celoti zajeti pri razpravljanju o slovensko-nordijskih leksičnih paralelah.
Težko je povedati kaj novega tudi o takšnih germansko-slovanskih podobnostih, kakor je npr. slov. mleko, švedsko mjölk, nem. Milch iz pragermanskega *meluk—. Podobno je tvorjeno tudi staro irsko melg, mlicht in celo toharsko malke. Iz indo-evropskega korena "melg— je domače slovansko molsti, mlezivo. Mleko je morda res izposojeno iz pragermanščine, vendar iz takšne etimologije ni mogoče delati daljnosežnih kulturnozgodovinskih zaključkov, kakor jih je svoj čas Peisker. Tudi slovansko tvarog-b »sir iz kislega mleka« nima nič skupnega s staronord. thvara »žvrklja«, kot je mislil Torp, niti ni to izposojeno iz turkotatarskega turak »sirx, kakor je po Miklošiču povzel Peisker in zgradil na tem celo prakulturno teorijo. Beseda je slovanska, narejena iz tvoriti, tvar kakor latinsko formaticum iz forma. Iz istega korena kakor tvoriti je tudi grš. tyros »sir« in staro perzijsko tuiri— »kislo mleko«.
Nedvomno pa je germanskega porekla slov. in splošno slovansko hiša, hiža, his, hiz, hisek, prim, staro germansko huso, staronordijsko hus. Enako slovensko hlebec, slovansko chleb-b iz gotskega *hlaifs, staro noid.hleifr »kruh«. Sporno pa je hlev, ker je gotsko *hlaiw »grob, votlina« pomensko preveč oddaljeno, staronord.'ftZe »zavetje«, švedsko lya »brlog« iz "hlewja pa glasoslovno ne ustreza.
Mnogo besed, ki so jih včasih razlagali kot germanske izposojenke, pa je samo prasorodnih in vidimo v njih skupno indoevropske dediščino. To velja za splošno slovansko gluma, glumiti (v slovenščini je besedo rabil že Trubar in ni srbohrvaška izposojenka), kar so primerjali s staroislandskim glaumr »lärmende Munterheit'<. Tudi slov. spod »Eimer«, srbohrvaško spud, rus. spud, češ. spond, ni pomensko isto kakor staronordijsko ''spann, švedsko spann, dansko spand. Sorodno je tudi lit. spangis in latinsko spanda. Takšne, na prvi pogled presenetljive prasorodne podobnosti so tudi slov. sioZp, švedsko stolpe, staronordijsko "stolpi »steber«, dalje slov. del in Šved. del (to iz germanskega daili), slov. breg in Šved. berg, slov. gros in Šved. gas, morda tudi slov. mrk in Šved. mörk, ako to zadnje ni onomatopoija, česar zaradi pomanjkanja literature nisem mogla ugotoviti.
Praslovansko "go^sb kaže poleg litavskega žansis kentumski, ne pričakovani satemski refleks, vendar je problematično, da bi bila slovanska beseda izposojena iz germanščine. Pradomovina gosi je severna Evropa, njeno indoevropsko ime pa se je razširilo kot kulturna beseda celo do kitajščine.
Nekatere nordijsko-slovenske zveze pa so samo slučajne. Naj .omenim slov. istrsko dial, dragra »vrsta mreže za ribolov«, za kar je že štrekelj ugotovil, da je izposojeno iz istrsko romanskega draga »leva di ferro«, ital. draga »Schlammräumer«. To nima nič skupnega z rus. doroga »kleine Angelschnur«, izposojeno iz staro nord. dorg, Šved. dörj. Sorodno pa je kljub različnim pomenom slov. dial, bota »čevelj, golenica«, kar je zašlo v slovanske jezike iz francoskega botte ali iz srednjeveško latinskega botta »čevelj«. Poreklo besede je germansko *butt— »stumpf, staronord. *butr, norveško but in švedsko dial. buta.
S tem seveda še ni izčrpano celotno gradivo paralel, ki bi jih bilo mogoče pritegniti k obravnavanju. Vendar sem se izogibala onomatopoij in zahodnoevropskih tujk, ki so zašle v oba jezika. To je manj zanimivo gradivo, ki ne pove nič bistveno novega niti o prakulturnih stikih prednikov obeh narodov niti o nastajanju slovenskega knjižnega jezika.
148 i