y
Časopis s podobami za slovensko mladino.
S prilogo: „/Angelj©ok"
Štev. 10.
V Ljubljani, 1. oktobra 1900.
Leto XXX.
1

I
Siegt Telllaii?!. 9tee?etlea® @©ttt|®. Frančišku Jožefu I.
za sedemdesetletni god.
[z src otroških spev krepak Med svet se osokoli, Iz src otroških čvrst pozdrav Vladarju na prestoli !
Desetkrat sedma je pomlad
Življenja mu odbegla, Desetkrat sedma mu jesen Na sivo glavo legla . . .
Oh, kaj je trudov in težav,
Kaj dušnega trpljenja Na potu srečal mu korak, Na potu tem življenja!
A moč najvišja, božja moč,
Krepko ga je držala, Viharji tu, viharji tam — On stal je, kakor skala!
On stal je, oh, naj še stoji, Kot hrast stoletni v gori, Čeprav nagiba se mu dan K večerni tihi zóri . . .
Naj še stoji, dobrotni Bog,
Med svojimi narodi, Krepak, močan naj še in še Z roko jih modro vódi.
Do časnih sreč, do dobrih sreč
Naj vodi nas goreče, Do časnih sreč, a preko njih Do prave, večne sreče !
Lambda.



Oče Urban.
(Po resničnem dogodku. Spisal B. BólesTav.)
olnce je že davno utonilo za gorami. Kazalec na uri vaške cerkvice se je pomikal proti sedmém.
Stari krojač Urban Bostič je ob tem času še prav pridno ubadal šivanko. Star je bil mož že nad petdeset, oči so mu vidno pešale, kdo bi se mu čudil, da si je pomaknil svoje naočnike prav na konec nosa. Videlo se mu je, da se mu mudi. Zdaj pa zdaj je nekaj zamrmral v sive brke, kašljajoč pogledal skozi okno ter znova nadaljeval. Birma mu je dajala vsako leto toliko opravila, da ni bil vsemu sam kos. Pomočnikov sedaj ni imel, zadnjega je pred jednim tednom spodil zaradi pijančevanja, poprijeti se je moral torej sam dela z največjo pridnostjo. In mož je „garal" kot črna živina. Navadno je sedel pri šivalni mizi zvečer do šestih, a nocojšnji večer, tri dni pred binkoštno nedeljo, ni gledal na uro; čas mu je potekal še prehitro ...
Hišna oprava je pričala, da vladata pri krojačevih red in snaga. Urban Bćstič je imel tri otroke. Jeden sin mu je umrl za sušico kot bogoslovec, ostali sta mu še dve hčeri. Vso očetovsko ljubezen — žena mu je umrla pred petimi leti — je obrnil sedaj do svojih hčerk, ki sta mu cveli kot dve liliji, nemoteni od škodoželjnega sveta. Starejša Leopoldina je gospodinjila mesto umrle matere, mlajša Minka pa je obiskovala v mestu šolo.
„Oče, večerja je gotova", se oglasi Leopoldina, „čas je, da greste večerjat."
Urban se nehoté popraska za ušesom, vstane ter opotekaje odide v kuhinjo.
„Saj pravim, to je res hudo, če je človek že nekoliko v letih; kar nevedé skoro zadremlje pri delu — pa, ko je toliko opravila pri hiši, da se Bogu smili", začne oče Urban po večerji.
„Oče, ne smete biti preveč skrbni", ugovarja mu hči, „saj se vendar nekoliko lahko oddahnete; od jutra do noči delate, bolni ste še navrh, to ne bo dobro. Za nocoj le idite spat!"
„Nekaj naj ti še naročim, Poldi; jutri ponesi učiteljevemu Janezku obleko, ki sem jo danes dodelal."
Na svodu so migljale zvezde, med katerimi je plaval krvavo - rudeči mesec. Stari krojač je molil večerno molitev; oči so mu padle skupaj — zadremal je.
Angelj miru je razpel svoja krila črez spečo družino. Vse je bilo nekako svečano tiho, le stari je včasih hripavo zakašljal v mirno noč. In objele so ga sanje ... čudne ... skrivnostne . . .
Obleko, mašni plašč, dela svojemu sinu — novomašniku. Lep, velik
gospod je njegov sin, ali nekako tuj se mu zdi, nepoznan---Prizori
se mu menjavajo.

Cerkev njegove rodne vasi... Slovesna pridiga se glasi raz lečo na čast njegovemu sinu, ki bode ravnokar daroval najsvetejšo daritev. V zlatem plašču, katerega mu je bil naredil on, njegov ponosni oče, sedi v sredi med gospodom župnikom in kapelanom na levi oltarjevi strani. On pa, oče novo-mašnikov, sedi s svojo ženo v prvi z rudečim suknom pregrnjeni klopi . .. Minka in Leopoldina, belo oblečeni... gospod učitelj, vsi županovi ... in drugi svatje .. . kaka čast zanj!
Cuj, sedaj proslavlja gospod pridigar novomašnikove stariše, priporoča jih kot vzgled drugim ...
Materi se utrne solza ginjenosti po velem obličju, oče gleda v nebeški blaženosti svojega sina, svatom se žarč obrazi veselja, zadovoljnosti . ..
Škof birmujejo .... Zopet vidi svojega sina, kako je srečen kot služabnik Božji .. . Pastirsko palico nosi pred škofovim spremstvom — in .. .
In sedaj . . . Starcu postaja pred očmi črno, slabosti ga obhajajo . . . Poslednja ura mu bije ... On, njegov sin, mu je prinesel poslednjo tolažbo, Odrešenika v najsvetejšem zakramentu. Ob vznožju njegove postelje klečita Minka in Leopoldina in molita — za svojega umirajočega očeta . ..
Starec se stresne, v trenutku ne vé ničesar.
Krojač Urban je srečno dodelal naročene obleke; minili so binkoštni prazniki.
Solnce je grelo, a vendar ne tako, kakor je pričakovati v vročih dnevih meseca junija. Urban danes ni delal, bila je nedelja. Po končanem krščanskem nauku je šel na izprehod z Leopoldino. Cvetice so povešale svoje glavice in po pokošenih travnikih so se oglašali murni s svojim „čričri".
Drevesa so šepetala v lahnem vetriču, iz gozda se je glasila kukavica. Oče Urban je bil dobre volje. Dasi mu je znoj polival čelo, vendar je kramljal tako dobrovoljno z Leopoldino, da se mu ni mogla dovolj načuditi. Sedla sta pod košat hrast, da bi se nekoliko odpočila. Razpaljen zrak jima je migljal pred očmi, in ptiči so čepeli mirno v košatem vejevju.
„Poldi", povzame oče Urban besedo, „ne vem, je li to v dobro ali slabo znamenje, tako nekako zdravega se čutim danes. V prsih me skoro nič več ne boli; prav res, zadovoljen sem. Očeta Urbana še ne bo tako kmalu konec, ne!"
„Očka, kako sem vesela, da vas vidim zopet jedenkrat srečnega, zadovoljnega. Odkar nam je umrl Dragotin v semenišču, nismo vedeli, kaj je zadovoljno življenje. Vedno smo žalovali za izgubljencem. Saj nam še ni odvzeta poslednja nada, oče. Kakor nam piše Minka iz mesta, se ji godi v šoli prav dobro; baje napreduje izvrstno. Glejte, ko postane učiteljica — in to se zgodi s pomočjo božjo črez jedno leto — tedaj bomo dokaj na boljšem. Nič več se vam ne bode treba truditi za borni košček kruha. S šivanjem si prislužim nekoliko jaz, nekoliko pa nam pomore Minka. Kako prijetno življenje bo to!"
iri Leopoldina se oklene očetovega vratu .... Solze veselja se uderó starcu črez nagubani obraz . . .; brez zlè slutnje je zrl v bodočnost.
Na obzorju pa se je pojavil bel, tanek oblaček, za njim drugi, tretji... Potegnila je sapa, na veliki cesti se je jel vzdigovati v divjem plesu prah ... Od daleč se je začulo votlo bobnenje, podobno prihajajočemu vlaku. Ukresal se je blisk .. .
„Oče, huda ura se bliža; čas je, da odideva proti domu. Glejte, vsak trenutek se ulije ploha. Kako nepričakovano hitro se je prepreglo nebo z oblaki."
Starec je s pomočjo palice in svoje hčere vstal — blisk se je utrgal od oblaka, dež je zaprasketal ob kamenje.
Oče in hči nista vedela, kaj storiti. Dež je lil, in zdelo se je, kakor bi hotel Bog ugonobiti z zopetnim potopom človeštvo.
Leopoldina je hitela s svojim očetom, seveda, kolikor so dovoljevale okorne starčeve noge.
Dospela sta do doma — premočena do kože.
Nebo se je zvedrilo, in ljubo solnce je uprlo svoje oživljajoče žarke na od dežja okrepčano zemljo.
„Hvala Bogu, da se ni pripetilo kaj hujšega; ta dež je le blagodejno vplival na pojemajočo zemljo."
Mož ni vedel, da mu je ravno ta naliv zasadil kal nelečljive bolezni v staro telo.
Kašelj ga je napadel bolj, kakor kdaj poprej, in leči je moral na posteljo.
Minka se je vrnila z dobrim spričevalom domov na počitnice. A nič kaj ni bila vesela prostega časa, videča, kako oče dan za dnem hira — za vročinsko boleznijo.
Prečuti je morala marsikatero noč pri bolnem očetu in streči mu, — morebiti nikdar več s toliko požrtvovalnostjo, kot sedaj.
In Leopoldina?
Ravnokar, pred onim silnim nalivom ji je še svetilo solnce zlatih upov, a sedaj — kdo vé, če ni že zašlo in ne izide nikdar več?
Žalostno življenje se je naselilo sedaj v krojačevi hiši. Oče je vzdihoval smrtno bolan na postelji, hčeri pa sta hodili potrti semintja.
Prešlo je nekaj tednov — dolgih in usodepolnih. Razmere se niso hotele obrniti na boljše. Prihajali so sosedje — tudi gospod župnik — in tolažili jadikujoči hčeri, a tolažba je bila le tolažba; ljudsko prepričanje je bilo drugačno. Razneslo se je po vasi splošno mnenje, da krojač Urban ne okreva.
„Poskusiva naj še nekaj", je dejala Minka nekega dne svoji sestri Leopoldini, „kar se ni posrečilo zdravniku, posreči se morda nama. Cula sem nekdaj v šoli, da se ozdravi vročnica z nekim zeliščem, ki raste v posebni obilnosti pri nas, na gori Hruševcu. Poskusiti hočem še to, potem pa — zadnji up je splaval po vodi — se hočem udati v voljo Vsemogočnega. Se danes popoldne idem sama na Hruševec, ti pa ostani doma pri očetu."
Leopoldina je bila s tem zadovoljna, in še isti dan je Minka odšla.
Nagajive muhe so brenčale po sobi, in od bolnikove postelje se je čulo pritajeno hrčanje.
Leopoldina je sedela na nizkem stolcu poleg postelje ter čitala bolnemu očetu poglavje iz mašne knjige.
Bolni Urban je požiral hčerine besede — v njegovi duši se je vzbujala misel na smrt. Upalo njegovo obličje je topo zrlo po sobi, pogled mu je obstal na Dragotinovi sliki, ki je visela na steni. Bridek nasmeh mu je na-okrožil ustni, in s polglasnim šepetom je vztrepetal:
„Dragotin, mili moj sin, kmalu te objamem — kmalu, kmalu! Minka, kje si, pridi sem!"
„Oče, umirite se, Minka pride takoj; ima nekaj opravka zunaj", mu odvrne Leopoldina.
Urban se je utrudil; nagnil je glavo ter skušal zaspati . .. Trepalnice so se mu sicer zaprle, a spanec ga ni hotel objeti. In zazdelo se mu je, da vidi Dragotina. Njegova podoba ga je spremljala zadnje dni neprestano, vsaka misel se je oklepala njega, njegovega milega Dragotina ...
In stezal mu je roki, kažoč mu pred prestol Najvišjega. Blagoslavljal je svojega dobrega očeta, ki je skrbel zanj, dokler mu ga ni ugrabila kruta smrt. — V omotici odpre trudne oči...
Leopoldina sloni ob njem, krčevito oklenjena njegovih koščenih rok, ihteča — brez tolažbe ...
„Dragotin — Poldi — Mi ..
„Oče, naš ljubljeni oče, ne zapustite svojih otrok samih na svetu!"
Bolnik se zamisli .. .
Sedaj gre... Poslednjo tolažbo mu nese njegov sin Dragotin v zakramentu presv. Rešnjega Telesa ...
Kako se sveti njegov obraz sreče — blaženosti —!
„Minka, Minka hiti! Oče umirajo!"
Zadovoljno smehljajoč leži na postelji — neobuden. Leopoldina ihti in stiska mrzle roke svojemu očetu, kakor bi ga hotela priklicati nazaj v življenje ... Duša dobrega starca pa biva pri svojem Dragotinu ... Srečni oče, ubogi hčerki!

V samoti.
Srce moje, srce moje,
In — grobar sem, prav imajo,
Nevedé, Toda vate mir sem vložil, Grob — srce!
Kaj molčiš? Mar nad svetom, mar nad sabo
Se groziš?
To in to so nama rekli:
Krij mi skrbno srce moje
Biser ta; Dolgo, veš, sva ga iskala Križ sveta ... !
Ti boš grob, Jaz bom svojih nad in upov
Grobokop . . .
Rado Kósar.
Spomini iz otročjih let.
(Piše L. Černej.)
23. Na Grofovem vrhu.
oj dedek so oskrbovali razven svojega posestva velike vinograde nekega grofa. „Grofov vrh" smo imenovali ono posestvo. Na malo-katero mesto me vežejo spomini s tako silo, kakor na ta Grofov vrh. Oddaljen je uro hoda od mojega doma. Že pot tjakaj je bila za-me vedno nepopisljivo zanimiva. Tukaj se je šlo skoz temno goščo, da me je skoraj obhajal strah, tamkaj je bilo treba preskočiti potoček, ki pa mi je bil vedna nekoliko preširok, da nisem prišel nikdar popolnoma suh na unstran. Zdaj se je vila pot po ozkem, tihotnem travniku, zdaj zopet strmo vkreber po vinogradih. To je bila hoja!
In na vrhu samem! Pred očmi se je razprostirala velika gorska kotlina. Proti vzhodu in jugu je bila pokrita z vinogradi. Na severnem pobočju pa je bil velik gozd, v katerem so rastli košati, radovitni kostanji. Na najvišji mali planoti je stala krasna, enonadstropna hiša grofova. In v tej hiši, v njenih vežah in sobah je bilo za-me toliko vabljivega, da se nisem nikdar dovolj nagledal. Tu sem občudoval in opazoval razna neznana orodja, tamkaj lepo pohištvo, lepe slike, visoke goposke peči in Bog ve, kaj vse!
Pred hišo je bila vabljiva ledinica, od koder se je videlo daleč tjakaj črez široko ravnino, omejeno od raznih gór. Tukaj sem se učil prvič zemlje-1 pisja in zgodovine. Povpraševal sem dedka po imenu posameznih cerkvic, vasi in gor, vpraševal, kdo tamkaj prebiva, kaj to ljudstvo dela i. t. d., i. t. d. Dedka pa je veselilo, da sem si mnogo zapomnil, in radi so mi pripovedovali marsikaj zanimivega.
Pozabiti še ne smem globokega studenca na vzhodni strani hiše. Bil je neizmerno globok in v uti skrit. Vodo so vlekli iz njega s pomočjo velikanskega kolesa. Pred tem studencem so me vedno svarili, boječ se, da bi utegnil preveč polukati vanj. Časoma sem se ga res bal tako, da sem se ga izogibal na dvajset korakov. Bil je pravo strašilo za-me.
Na Grofov vrh sem torej rad hodil in vporabil sem vsako priliko, da sem se pridružil dedku. Pa so me radi jemali s seboj, da jim je bil krajši čas. — Dasi pa je bilo tamkaj vedno lepo, je bilo vendar najlepše o trgatvi. Oj otroci, še danes me obdajejo blažena čustva, ko se spomnim prekrasnih trenutkov, ki sem jih preživel tedaj v tem rajskem kraju! — Sladko grozdje, ki sem ga vedno rad zobal, pečeni kostanji, katere smo luščili vsak večer, streljanje z možnarji i. t. d., to ni edino, kar je vplivalo tako osrečevalno na-me. Nikakor ne. Bila je sploh neka posebna otroška sreča, ki me je obhajala, sreča, katere popisati moči ni. No, vsak izmed vas, moji ljubi bralčki, je že gotovo čutil tako slično srečo in zato me pač umete.
Da pa ni sreče brez nesreče, ali vsaj brez vsake neprijetnosti večkrat že pri otroku ne, to je že tako. — Tudi jaz se spominjam treh nezgodic, ki sem jih doživel na Grofovem vrhu.
Nekega leta me je izplačal klopotec. Sredi vinograda je bil na dolgem, debelem drogu, skozi katerega so bili klini, da se je lahko prišlo na vrh. Klopotec je bil velikansk in ropotal je tako močno, da je bilo dedku kmalu preveč. Dali so ga zavreti. Jaz pa bi bil rad poslušal klopotanje. Zlezel sem skrivaj po klinih do klopotca. Bil je popolnoma miren. Komaj pa sem ga prijel, hoteč ga odvreti, je potegnil močen veter. Klopotec se je zasukal, jaz pa sem — ležal na tleh. Nekaj časa sem počival, potem pa sem skrivaj zlezel iz vinograda. Teden dni so me menda bolela rebra.
Drugokrat pa sem bil nehoté hudoben. S teto sva iskala kostanje. Našel sem tako okroglo gobo, iz katere se kadi. Saj jo poznate: na pašnikih se večkrat nahaja. Hotel sem le nekoliko „ustreliti" proti teti. Stisnil pa sem preveč gobo in teta so bili v lice, kakor dimnikar, in dolgo niso nič videli. Zatožili so me materi, in bil sem ostro kaznovan.
Kaj pa je bilo nekoč! Spali smo na blazinah, ki so bile položene na tleh. Jaz pa sem imel v mladosti čudno slabost, da sem namreč v polusnu večkrat vstal in hodil po sobi.
Tistokrat se mi je spet nekaj sanjalo in hotel sem vstati. Poskušal sem stopiti na tla.
Ker pa so bila preblizu, se nisem mogel za vse nič spametovati. Zvaljal sem se z blazine na deske. Iskal in iskal sem z nogami tal, na katerih sem ležal.
Meni se je zdelo, da je vse to postelja brez konca in kraja. Privaljal sem se do velikega zaboja, ki je slonel ob steni. Bog ve, kaj sem počel, da se je poveznil zaboj name. Grozno sem se prestrašil in — tih seveda nisem bil. Dedek in drugi so me iskali najprej z rokami po blazini, a ko me niso našli, prižgali so luč. Ko bi ne bil kričal, bi me bili pač prav težko našli. Ej, to vam je bilo smeha še drugi dan! Meni pa se zdi, da sem se takrat vsaj nekoliko rešil tistega neumnega tavanja v spanju.
To so torej one nezgodice, ki se vpletajo med prijetne spomine na Grofov vrh, katerih pa nikakor ne kalé.
Kedar vidim po dolgem času od daleč ono hišo na Grofovem vrhu, zdi se mi, da gledam neko bajko iz davnih, davnih dnij, v srcu pa mi je tako milo, aj tožno — milo.
Vojaške vaje.
®N;rihodnji teden pridejo pa vojaki k nam!" tako je zašumelo mej bivalci vasice Bnnje. Vse se je zanimalo za to Brinjarjem nenavadno novico, mlado in staro, malo in veliko. Da je bilo mlado ljudstvo še bolj radovedno nego starejše, tega mi ni treba še posebej praviti. Za vse Brinjevske otroke seveda ne morem biti poročnik, kako so se vedli ob tem prihodu domovinskih braniteljev; saj sem še jedno družinico težko ujel, da vem o njej kaj natančnejega poročati iz te za Brinje preimenitne dòbe.
Na vrtu pred lepo hišo skoro v sredi vasi so bili zbrani trije glasno govoreči dečki, domača dva, šestletni Jožko in dvakrat toliko stari Ivanek, pa sosedov Matevžek. Seveda se je sukal ves njih pogovor le okoli vojakov, ki so bili napovedani, da pridejo že nastopni ponedeljek na jesenske vaje. Mali Jožko še poprej nikoli ni videl vojakov, to se pravi, živih ni še videl, a naslikanih je imel dokaj v svoji zbirki, katero je imenoval „igrače". Ivan jih je pa že večkrat opazoval v mestu; jako rad je hodil gledat vojaške vaje v prostem času, zlasti od takrat, ko je bil njegov starejši brat Nace pri vojakih. Zato se je Janko najrajše pridružil takrat, kedar so se otroci igrali „vojake"; tudi malega Jožka je že naučil, daje znal dokaj točno sukati puško in mahati z leseno sabljico ter se junaško obračati na desno in levo; celò vojaški „stopaj" mu je bil že dokaj utrjen v detinskih nožicah.
Lahko si torej mislite, s kolikim veseljem so naši mladi junaki vsak po svoje pričakovali napovedanih vojaških vaj. Vendar vsako veselje ima tudi svojo senčnato stran. Sosedov Matevžek je namreč nalašč strašil neizkušenega Jožka, češ, kako zelo je nevarno gledati vojaške vaje, kako grozovito streljajo, kako strašansko hitro dirjajo čez njive in travnike itd. In ko je videl hudomušni Matevžek, da se plašljivi Jožek že bolj boji nego veseli vojakov, ga začne še bolj dražiti.
Slednjič pride zaželjeni ponedeljek. Na vse zgodaj se spravijo naši junaki na hribček pred vasjo, da bi od tam gledali velike vojaške vaje. Kmalu zagledajo tam na daljni cesti visoke in dolge oblake prahu; nato zazró tudi vojaške čete; dobro se razločijo pešci, konjiki, topničarji itd. Čim dalje bliže se pomika vojska, razdeljena v „naše" in „sovražnika"! Kar zaigra v bližini vojaška godba! Kaj tako lepega in veselega pa še ni slišalo Jožkovo uho. Tisto cviljenje in „navžanje" ob ženitninah še senca ni bilo proti tej godbi. Hitro mu izgine ves strah in junaško začne stopicati po travi, kakor bi se hotel kosati z vojaki; in še celò veselo ukati je začel.
Seveda, ko bi bila pri vojakih zmiraj le godba, bi bilo prijetno vojaško življenje in privadil bi se ga v kratkem, kakor je bilo videti, tudi bojazljivi Jožko. A tu je opazil polagoma še marsikaj drugega, da mu je kar sapo zapiralo. Slednjič pa se blizo njega iz velikanskega topa zabliska in pokadi ter strašno zagrmi! Jožek se začne tresti in — milo jokati; sam ne vé, kaj bi bilo bolje delati z rokami, ali bi tiščal ušesa ali bi brisal solze iz očij. Zastonj ga tolaži Ivanek, zaman se pridruži tudi Matevžek in zagotovlja, da se je unkrat le šalil, da ne bo nič hudega, da v topu ni krogle in da streljajo le „na slepo" ter da je povrh tega top obrnjen na drugo stran itd. Vse, vse ne pomaga nič, kar nič — preplašeni Jožko ne pozna nobene druge pomoči nego ono, ki se jo je naučil menda od zajca — hitro, kolikor zmorejo male pete, beži in teče naravnost domov — v varni kotiček za peč, ali menda pod posteljo, tega ne vem več natanko!
Oba, Janezek in Matevžek, sta bila seveda tega vesela, da vsaj ni bilo treba vedno paziti na malega bojazljivčka, ter sta se lahko še bolj bližala vojakom in si marsikaj natančneje ogledala in zapazila, kar jima utegne pozneje še koristiti.
Nekaj tednov se je še vedno govorilo mej mladim svetom o lepih vojaških vajah in seveda večkrat tudi kaj omenilo o Jožkovi pogumnosti. Vendar so se slednjič tudi tega naveličali in pri miru pustili Jožka, ki je po svojem „nečastnem" begu že mnogokrat ponavljal trdni sklep, da bežal pa že ne bo več, ko bi se primerilo še kaj hujšega.
Ko so minule vojaške vaje, je prišel na odpust starejši brat Nace. Vsi so se ga zelo razveselili, še posebno pa Jožek, zakaj dobri Nace ni prišel prazen, marveč vsakemu je prinesel za spomin iz mesta kako darilce, — Jožku pa največje, namreč bobenček za vojaške igre. Sedaj so se pa v Brinju na novo začele vojaške vaje, namreč mej otroci. Ivan je naučil Jožka bobnati s takim uspehom, da je zatrjeval glasno in slovesno: „Kadar bom tako velik, kakor je naš Nace, pojdem tudi jaz v vojake; pa ne drugače, kakor če me vzprejmó — za bobnarja!"	„[ntemus."
Korošica,
(Iz spominskega dnevnika. — Spisal Pavel Perko.)
L
I^Jr/mpak povem vam: ta otrok mi je delal preglavice, ta!
Otrok je bil doma s Koroškega, zato ga pri nas ni nihče drugače poklic^ kot „Korošica"! In dekletce se ni jezilo zato; zakaj tudi! Sploh so ljudje radi imeli to „Korošico" in vsak je rekel, da otrok ni napačen. A jaz? Po pravici rečeno — jaz za tega otroka nisem maral, in nisem!
Ime ji je bilo pravzaprav Ivana.
Oče njen je bil na Kranjskem doma: prav v naši vasi. On in pa moja mati sta si bila celo nekoliko v sorodu. A že mlad je šel na Koroško dela se učit. In potem je ostal gori; za peka se je namreč izučil in se oženil. Pek na Koroškem je pa revež, to vé vsak. Ta je bil tudi. Denarja je manjkalo, družina je pa bila velika. In poleg tega še žena ni bila vredna bogvé koliko . . • Je že tako! — A vse bi še bilo, da ni nesreča človeku vedno za petami.
Zgodilo se je namreč tudi tu, kakor se rado zgodi pri velikih družinah —: oče je umrl. To je bila nesreča!
Poslej je morala žena služiti. In otroci so se tudi morali potakniti po službah. No, s starejšimi ni bila težava, saj so bili vsi odrasli kolikor toliko. Toda Ivana je bila najmlajša in še otrok tedaj. S to je bil križ. Po službah je mati ni mogla vlačiti s seboj. Kam torej?
V	sirotišnico —.
Za prvo silo res ni kazalo drugam. V sirotišnico v Celovec jo je peljala mati in otroka so vzprejeli.
A ko je dekle odraslo nekoliko, hm, potem je bilo zopet treba skrbeti drugam. Kam?
Na Kranjsko, v Ljubljano!
V	ljubljanskem predmestju je namreč stanovala otrokova teta s kopico svojih otrok Ta se je nazadnje usmilila dekleta.
In tako je prišel otrok s Koroškega v Ljubljano — —.
Pa kako sem prišel jaz v dotiko z otrokom?
Ha! Povem vam: v šesti šoli sem bil tedaj, na pol gospod in nase sem držal —, pa je že prišlo tako, da sem se moral ukvarjati s tem otrokom. In še mnogo ukvarjati! Nihče mi ne bo verjel, a res je bilo tako.
Teta v predmestju se je bila namreč naveličala dekleta. Skrbeti je začela, kako bi se iznebila otroka prej ko prej. In bogvé odkod ji je prišla misel, da naj se obrne na kako pristojno županstvo, ki bi preskrbelo in spravilo otroka drugam.
In res: — ženska je pisala k nam, češ, da je otrokov oče pristojen sem gor, pa, da naj dekleta vzame občina in redi na svoje stroške . . .
Kaj smo hoteli? Udati se, kajpak druzega!
In bilo je že na tem, da bi županstvo poslalo po otroka in ga dalo komu v rejo na občinske stroške — —.
„Tega pa ne!"
In Ivanin stric, stari Mihca, ki je imel leseno hišico v gorah eno uro od nas in ki je bil bogat in otrok ni imel, je dejal, da bo vzel dekle in redil. In Mihčeva žena, ki je bila tudi že stara, je bila te misli, da naj se usmilita otroka in ne pustita, da bi ga tuje duri tolkle po hrbtu. — Tako sta mislila Mihca in pa žena njegova.
V nedeljo potem pa je bil Mihca pri meni in me naprosil, češ: „Ti boš šel po otroka v Ljubljano ... Ali boš šel ?"
Ali sem se hotel ustavljati ? Saj se nisem niti smel, niti mogel. Počitnice sem imel in z dekletom sva si bila malo v sorodu. Torej! — Sel sem.
Predmestje mi je bilo znano in hišo sem kmalu dobil. Pa saj ni bila hiša: — hišica; ali pa še tisto ne. Nekaj stavbi podobnega je bilo, in jaz sem se čudil, kako morejo v taki podrtini bivati ljudje ...
„Ali imate pri vas Korošico?" sem vprašal žensko, ki je sedela na pragu in trebila solato; — bila je Ivanina teta.
„Korošico? Da! Imamo jo!"
„Jo bom jaz vzel."
„Ali ste — ?"
„Da!" sem dejal še prtj, kot je izpregovorila; saj sem vedel, kaj me misli vprašati. — Govoril sem samozavestno, skoro osorno, zato, ker jaz rad osorno govorim.
„Imamo jo, Korošico. Ali jo boste vzeli takoj?"
„Takoj!"
Moral sem v hišo. Brr! To je dišalo po plesnobi in mokroti, po vlažni
prsti, po sajah in smeteh.....Iz ilnatih tal je v jednomer hlapela opojna
mrzličnost, ki se je razpregla človeku po vseh udih in ga delala zaspanega..
„Korošica!" je zaklicala ženska, ko sva dospela skozi vežo v sobo.— „Slišiš! Gospod je prišel po-té! Na Gorenjsko pojdeš .. ."
Za pečjo je nekaj zašumelo in najmanj šest glasov, močnejših in slabot-nejših, se je oglasilo: „Korošica, Korošica!"
In ko sem se privadil teme, ki je kakor svinec ležala po vsej sobi do najmanjšega kotička, sem videl, da se je izmej šestih glav za pečjo prikazala sedma — Korošičina. Otrok je bil kuštrav in zamazan; samo oči so hotele nekam prijazno gledati in vprašati: „Ali res?"
„Na Gorenjsko pojdeš", je ponovila ženska še jedenkrat.
„Teta, ali res?"
„Res."
„Ali boš šla z menoj ?" sem vprašal še jaz, ko sem videl, da otrok ne vé, ali bi verjel na besedo, ali ne.
„Šla!"
In v hipu je bila izza peči, na klopi, na tleh, pri meni.. . Oklenila se me je za roko in se mi smejala v obraz zaupljivo in hvaležno .. .
Otrok je moral imeti kakih osem let.
Ampak veste, da sem slutil že tedaj, da mi bo se delal preglavice in jih bo . ..!
„Umij se in preobleči!" je velela teta.
Korošica je izginila v veži in malo sram jo je bilo. Saj otrok v prvem hipu ni mogel misliti na to, da je raztrgan in umazan . ..
A takoj je prišla zopet.
O, in povem vam: — to vam je bila vsa druga potem; — v semanjem krilcu, vrezanem po koroškem kroju, s klobučkom na glavi, počesana in umita--.
Ampak vse jedno: ta otrok mi je delal preglavice, vi ne veste.
n.
„Ali greš rada?" sem jo vprašal, ko sva šla od tete v mesto.
„Rada grem", je dejala.
Hitela sva. Popoldne je bilo in solnce je stalo že nizko. Kam sem jo hotel peljati? Za domov je bilo ta dan prepozno. Nameraval sem odriniti drugi dan s prvim vlakom, na vse zgodaj. Prenočiti nama je bilo treba v mestu. Gospodinja, pri kateri sem bil na stanovanju mej letom, je imela prostora dovolj, ker so bile počitnice. Tja sem se namenil s Korošico.
„Torej rada greš?" sem ponovil za njo, ker druzega nisem vedel vprašati. Saj to veste, da z otroci jaz ne govorim rad in tudi ne znam govoriti z njimi.
„Rada."
Jaz pa sem mislil mej tem, kako zgodaj bo treba jutri vstati in kdaj gre prvi vlak .. .
„Torej rada?"
„Rada."
„In zakaj rada?"
„Ker bo pri vas lepše."
Lej ga otroka; kaj mu je prišlo na mar!1 Kako otrok vé, kje mu bo lepše? Mene je iznenadilo.
„Kako veš, da bo pri nas lepše? Ali pri teti ni bilo lepo?"
„Ne! Čisto nič ni bilo lepo."
„No, in zakaj ne?"
„Zato ni bilo lepo, ker je teta huda! Uh! čisto nič ni bilo lepo! Včasih je tepla vse: Cilko, Doro, Marico, Janezka, Tončka — vse! Celo Jožka, ki je star šele tri leta. .."
„Ali ste doma nemško govorili?" sem vprašal brez drugega povoda, ko sem videl, da dekle niti slovensko ne govori gladko.
„Ne."
„Pa ti znaš nemško?"
„Znam."
„Kje si se naučila?"
„Na Koroškem. Gori sem samo nemško govorila. V „Waisenhaus" smo samo nemško... Le ,švester' Silva in ,švester Antonija sta znali tudi slovensko ... In torej sem se naučila tudi slovensko."
„V sirotišnici si torej bila. In kako dolgo?"

Tri leta." ,Kako to?"
Kaj mi je vedel otrok povedati, kako to. Debelo me je pogledal in umoknil.
Jaz pa sem hotel zopet kaj vprašati, da bi bil napeljal pogovor; ker saj veste, da sem nekaj moral govoriti. Mislil sem, kaj bi.. . In ko sem se ozrl po otroku, sem videl, da nosi nekaj v culico zavitega. To sem porabil.
„Kaj imaš v culici?"
O, da sem jaz tedaj moral vprašati ravno to? To je bilo osodepolno vprašanje. Se danes, ko se spomnim, me zazebe pri teh spominih .. .
Dekletu pa se je razjasnil obraz, kot bi bilo pričakovalo baš tega vprašanja. In stegnilo se je po culici, pa dejalo:
„Za majnik! In pa pet parov nogovic, ki sem jih napletla."
„Kaj za majnik si napletla nogovic?"
„Ne, ne, ne!" — Solze so ji stopile v oči, ker je mislila, da je nočem razumeti. — „Tančica in mašne: to je za majnik. Te mi je dala ,švester' Silva. Poglejte —
In tam sredi ulice je položil otrok culico na koleno in jel razkazovati svojo robo. Ah ti moj Bog! Pomislite! Kaj vem, kako je prišlo do tega! V trenotku je bilo —: in vse skupaj je zdrknilo dekletu raz koleno in padlo na tla . .. Po tleh pa je bilo blato tedaj, ker je deževalo prejšnji dan. Ah, ti moj Bog! In nogovice in mašne in tančica —: vse se je zmočilo in po-mazalo. Otrok pa je začel jokati. Še tega je bilo treba! Tam sredi ceste; ko so ljudje hodili mimo, zijali in gledali... In jaz ? Jaz se nisem vedel kam dejati sramote in zadrege. Dobro vem, da so me poznali vsi, hodeč mimo in se mi smejali na skrivnem. S tem otrokom na ulici! To mi je bila cela večnost, — tisti trenotki. Uh!
Naposled je vendar-le pobralo in zavezalo nazaj vse skupaj ...
Potem sva pa hitela še bolj. A povem vam: — vso pot nisem vprašal otroka nobene reči več.	(Dalje prih.)

Plačilo sveta.
V vrelca hladnega vodico Piš bučelico zažene.
Toda, kaj se je zgodilo! Komaj vzame jo iz vode, Ga v zahvalo prav nemilo Z želom strupnim v palec vbode.
Deček prime jo z ročico In na dlan jo suho dene.
Ne zameri jej, živali, Deček, kar ti je storila: Saj ljudje so vzgled ji dali In od njih se je učila.
Gódinov.
174 Stelz Sokratovega življenja.
IV.
3w||ako je modrega Sokrata ljubila mladina, kaže nam dejstvo, da je uka-željni mladenič Evklid prišel večkrat iz Megare v štiri milje oddaljene "odp^ Atene, da je mogel vsaj jeden dan poslušati Sokrata. A ko so Atenci za časa peloponeške vojske zapretili, da bodejo takoj usmrtili vsakega Me-garca, ki bi se predrznil priti v Atene, se je Evklid preoblekel v žensko obleko ter se tako splazil skozi mestna vrata, da je mogel poslušati nauke modrega moža.
V.
Ko so nekoč govorili o sreči, je menil nekdo, da je najsrečnejši pač oni, ki ima vse, kar si poželi njegovo srce. Sokrat pa ga je zavrnil: „Mnogo srečnejši je oni, ki si ne želi ničesar."
VI.
V svoji skromnosti je bil Sokrat vedno vesel in zadovoljen. Nikak dogodek ni mogel kaliti njegovega duševnega miru.
Nekoč je poslušal z največjo ravnodušnostjo, da je nekdo slabo govoril o njem. „Naj me le biča", je rekel, „kadar nisem prisoten." — Drugi pot je pozdravil odličnega meščana; ta pa je šel ponosno mimo njega, ne da bi mu odzdravil. Mladi Sokratovi prijatelji so se močno razjezili nad tem. „Vendar se ne bodete jezili", jih je zavrnil modrijan, „če me sreča človek, ki je grši od mene. Kaj vas tedaj jezi to, da ta človek ni tako uljuđen, kakor jaz?"
Najpotrpežljivejšega pa se je kazal Sokrat doma. Njegova žena Ksantipa je bila mnogokrat slabe volje in je tedaj iskala prepira. Nekoč je bila jako huda ter ga je pošteno ozmerjala. Poslušal jo je popolnoma mirno, in ko je postajala še vedno bolj jezna, je končno vstal in zapustil hišo. To jo je razljutilo še bolj. V jezi je pograbila lonec z vodo ter jo vrgla skozi okno za njim. „Aj", je rekel Sokrat smehljaje se, „po takem gromu je moralo pač tudi deževati!"
m	v
Najbolj znana v celem Sokratovem življenju je njegova smrt. Nehvaležni someščani so ga obsodili na smrt, češ, da zaničuje bogove in zapeljuje mladino. Ta smrt pa je obstala v tem, da je moral sam izpiti strup.
Ko so ga po obsodbi še za nekaj časa odpeljali v ječo, so mu sledili njegovi učenci s solzami v očeh ter ga obiskali vsak dan. Dogovorili so se z ječarjem, da je pustil vrata v ječo odprta. Sokrat naj bi bil ubežal, in za beg je bilo vse pripravljeno. On pa jih je zavrnil, da se mora človek vedno pokoriti zakonom oblastev.
„Ah", je jokal njegov prijatelj Apolodor, „umreti moraš tako nedolžen!', — „Ali bi imel raje", ga je smehljaje zavrnil Sokrat, „da bi imel pretrpeti zasluženo smrtno kazen?"
Poslednji dan pred smrtjo se je pogovarjal s svojimi prijatelji o nesmrtnosti duše ter se je vedel tako po svoji navadi, da je spravil prijatelje večkrat celo v veselost. Ko se je solnce nagnilo k zatonu, se je končal ta pogovor. Kriton je vprašal Sokrata v imenu svojih prijateljev po poslednjih naročilih in dobil odgovor, da jim nima povedati nič druzega, nego to, kar jim je pravil vedno, in da naj skrbé za svojo dušo, da postane kar najboljša. In ko ga je Kriton vprašal, kako naj ga pokopljejo, se je smehljal in odvrnil, da njega samega ne morejo pokopati, ker odide med zveličane; s tem pa, kar ostane od njega na zemlji, naj napravijo, kakor je to navadno. Nato je zapustil svoje prijatelje, da bi se skopal, da bi prihranil delo ženam, ki so imele umivati mrtva trupla. Potem se je poslovil še od svoje žene in otrok.
Ko se je zopet vrnil k svojim prijateljem, je vstopil jetničar ter priznal, da ni imel še nikdar čuvati tako plemenitega, dobrega in prijaznega moža, kakor je Sokrat, ter se s solzami v očeh poslovil od njega. Na Sokratovo željo so sedaj prinesli strup. Vprašal je stražnika, kako naj se vede, molil k bogovom, da bi se srečno preselil na drugi svet, in nato, ne da bi se kaj tresel ali spremenil barvo obraza, izpraznil čašo. Tega prizora prijatelji niso mogli prenašati: spustili so se v glasen jok. Sokrat pa jih je zavrnil, daje spravil ženske od sebe, da bi mogel mirno umreti. Nato je legel; oči mu je zatisnil Kriton.
Tako je živel in umrl mož, ki je bil razumen, dober in pošten, kakor nikdo v oni dòbi, ki je delal le za blaginjo svojih bližnjih, kar pa mu je nehvaležni narod povrnil s smrtjo.	— c—.
Iz zaklada naših pregovorov.
11. Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja.
„Kruh" se po zgledu našega Gospoda, ki nam je velel moliti za vsakdanji kruh, rebi večkrat v prenesenem ali podobenskem pomenu ter obsega vse, kar človek potrebuje za življenje: živež, obleko, stanovanje itd. Pregovor torej hoči reči: Ljudje, kateri zgodaj vstajajo in hitijo za rana na delo, imajo vsega v obilnosti, tako da jim še ostaja. Zjutraj je namreč najprimernejši čas za sleherno delo, bodisi dušno ali telesno, ker so še naše moči čile in tudi zjutranji zrak pospešuje našo urnost in gibčnost ter sploh sposobnost za vsako delo. Saj pač to vsi vemo iz lastne izkušnje, da se nam delo nikoli tako ne ( odseda, kakor zjutraj zgodaj. Poleg tega si pa tudi veliko časa pridobimo vsak dan, ako zgodaj vstajamo, in koliko dobička prinaša to vsako leto!
A ta pregovor, če ga točno razumemo, sega še globočje, ter nam znači sploh pridnega človeka. Lenoba se namreč pri lenuhu najbolj razodeva v tem, da zjutraj pozno v-staja; obratno pa pridnega človeka najlažje spoznaš na tem, če je zjutraj zgodaj na nogah in pri delu. Prva stopinja zjutraj — s postelje na tla, saj to sami le predobro veste, je
najtežja; kdor zna to junaško zmagati, zmagal bode lahko tudi vse druge mej dnevom. Torej: zgodaj vstajati pomeni isto, kakor biti marljiv, priden, delaven. In pravi pomen našemu pregovoru je: Priden človek si pridobi toliko, da mu še ostaja. Obratno pa pravi nasproten pregovor: „Brez dela ni jela"; in veliki apostel, sv. Pavel, je kar naravnost razsodil: „Kdor ne dela, naj ne jé!"
Demant.
(Priobčila Iva Topolovska.) a
a a a
a a a a a a a a a a a a
				a	a	a	a	a	a	a	a	a				
			a	b	b	b	b	b	C	C	C	C	C			
		C	č	d	d	d	d	e	e	e	e	e	e	e		
	e	e	e	e	e	e	e	e	e	e	8	h	h	h	i	
1	i	i	i	i	i	i	i	i	i	i	J	J	J	J	J	J
j	j	j	j	k	k	k	k	k	k	k	k	k	k	k	k	k
1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	m	m
	m	m	m	n	n	n	n	n	n	n	n	n	o	o	0	
		0	0	0	0	0	0	o	0	o	0	r	r	r		
			r	r	r	r	r	r	r	r	s	s	s			
				s	s	s	s	s	s	t	t	u				
					u	u	u	u	v	v	v					
						v	v	v	v	v						
v z z ž
Vrste naj značijo : 1. soglasnik, 2. gozdna žival, 3. žuželka, 4. sad, 5. mesto na Kranjskem, 6. pomen tega mesta, 7. mesto na Ogerskem, 8. dve mesti na Jutrovem, 9. Babilonski kralj in izraelski prerok, 10. začetna vrsta prve kitice slovenske pesmi (zložil Jeriša), 11. tri ptice pevke, 12. češčenje Marije, 13. domača žival v Aziji in njen gospodar, 14. kaj je bila naša cesarica po rodu, 15. kaj se sliši ob hudi uri, 16. žitu škodljiva rastlina, 17. del ženske obleke, 18. zmanjševalni prirastek (v slovnici), 19. samoglasnik.
Od zgoraj navzdol in od leve proti desni bere se začetna vrsta priljubljene slovenske pesni (zložil Jeriša).
(Rešitev in imena rešil cev v prih. listo.)
Rešitev naloge v 9. štev.:
Čita se: Hribolazec, hrib, hlev, Horeb, riba, ribez, Roza, robec, ilo, izba, bor, bolha, berilo, oreh, orel, lice, Liza, leca, Abel, ali, zibel, zora, eha!
Prav so čitali : Gomilšek Antonija, učenka III. Jetnika višje deki. šole v Ljnbl.iani ; Adamič l>ana in Mira, nadučit. hčerki, Ojstriš Minka in Anka v Ljubljani, učenke IV. razr. Fraac-Jožefove dekliške šole v Ljutomeru ; Štor Stanko, učenec v Ljubljani; Paulšek Karol v Račjem; Starnberger Inka in Nuša, učenki r Kranju ; Zalaznik Minka in Franca v Polh. Gradcu;. Gregore Jos., učenec v Novem mestu; Kranjc Fr., pekovski učenec v Velenju; s. Mr. Cirila, učiteljica v „Narodni šoli" v St. Rupertu pri Velikovcu ; Kilar Riko, učenec III razr. na c. kr. vadnici v Ljubljani ; Kalin Minka in Ivanka, učenki v Kostanjevici ; Bezeljak Ivan, pripravnik v Rovtah ; Furlani Pepina.. Stefanka in Rim-Ijanka, Aleksandra Zabredova v Ilirski Bistrici; Lager Florica, učenka v Velenju; Potočnik Mih., diurnist pri okrajni sodniji, Cirič Janko, organist, Jančar Ciril, notarski uradnik v Gornji Radgoni ; Einspieler Lambert, dijak, Einspieler Štefani, gospica v Ljubljani; Turšič Vincencij v Ravnih nad Krškim; Vršič V., dijak v Mariboru; Jarc Minka v Bra-slovčali ; Laznik Jožef, učenec v Novi Štifti pri Gor. Gradu; Topolovšek Ivanka, v Dolu pri Hrastniku ; Čeda Anton, gimnazijec v Mariboru; Šket Ivanka, učenka v Dramljah (Staj.) ; Slapšek Vine., dijak v Kranju ; Žitko L. v Ljubljani.
„Vrteo" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji s prilogo vred. za vse leto S K 20 h, za pol leta S K 60 h. — Uredništvo in upravništvo sv. Petra cesta št. 76, v Ljubljani.
Izdaje društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Ant. KrilS. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.