Če govorimo o tako imenovani marksistični vzgoji na univerzi in visokih ter višjih šolali, velja J~T&~x.;*K ^H opozoriti, da ta ideja ni plod samo sedanjega političnega trenutka. Če bomo namreč dovoltii, da ta r:'i^%^^M^^ pojem vključuje neko družbeno ali celo politično zahtevo o procesu izobraževanja, ne bomo mogli videti, kaj pojem v celoti implicira. Če pogledamo dokumente, ki so nastali v trenutkih živahnega študentskega gibanja, v njih zasle-dimo zahtevo po angažirani in kritični univerzi. Če to zahtevo primerjamo z zahtevo po marksistični vzgoji, se pokaže, da prva zahteva seže dlje in konkretneje kot druga, ki je po svojem predmetu splošnejša (gre za celotno izobrazbo). Poleg tega prva zahteva vključuje potrebo po samoiniciativnem angažiranju naprednih sil na univerzi, medtem ko druga sugerira korekcijo v sistemu izobraževanja. Veijetno ne gre posebej dokazovati, da si obe zahtevi po intenci sploh nista nasprotni (razen, če kdo ne misli uveljaviti marksistične vzgoje po vzoru cerkvenega verouka), ampak se, kar se univerze tiče, tvorno dopolnjevati. Menim, da smo si torej lahko na jasnem, da gre na univerzi za mnogo več kot samo za marksistično vzgojo, ki se mora zgoditi, še preden študent prestopi univerzitetni prag, namreč v tem smislu, da že pozna zgodovinski kontekst marksizma in osnovne razvojne črte v marksizmu itd. V procesu oblikovanja tendenc in potenc za realizacijo socializma kot svetovnega procesa se na nivoju znanosti (ki je zaenkrat institucionalizirana na univerzi) kažejo možnosti, da znanost pride do zavesti o sami sebi kot obistvenem členu globalne dražbene reprodukcije. Tako se sama znanost nahaja pred nujnostjo verificiranja svoje družbene relevance ob predpostavki, da vsaka znanost pomeni družbeno možnost prodora v kvalitativno novo. Ob tem izstopa vprašljivost vsake znanosti v več smislih, predvsern pa v dveh: a) Vprašljiva postaja utemeljitev vsake znanosti, zlasti pa utemeljitev o larpurlartistični znanosti. b)Vprašljiv postaja institucionalni model ohranjanja in razvijanja Vsake znanosti v hierarhičnem družbenem modelu. Glede na to mora postati jasno, da je marksistična vzgoja na univerzi nemogoča, nemogoča namreč kot vzgoja, rnogča pa kot iskanje znotraj vsake znanosti, ki poteka tudi v iskanju drugačnih študijskih oblik, ki pomenijo prvi člen v vzpostavljanju kolektivnega namesto hierarhičnega modela delovanja na univerzi in perspektivno v celotni družbi. Nadalje to iskanje pomeni začenjanje dolgotrajnega procesa ustvarjanja kritične znanosti, torej znanosti, katere vključevanje v celotno družbeno reprodukcijo ne pomeni možnosti za vzpostavljanje monopolov znanja, torej možnost parcialne razdelitve pooblastil znotraj elit. Marksizem v takem kontekstu izstopa kot čista mnogoplastna zgodovinska kategorija, katere poznavanje je osnova za možnost takšnega iskanja. Tako je torej treba obračunati z modeli ,,političnega vplivanja" na univerzo na način nečesa, kar se imenuje marksistična vzgoja, kajti s tem se bo pod ,,marksistično" indoktrinacijo ohranila celotna sedanja struktura univerze in dosedanje usmeritve znanosti, kar paje še najmanj v interesu delavskega razreda, socializma, samoupravljanja in svetovne revolucije. Marksizem se bo namreč v znanostih najbotje ukinjal s tem, da bo postajal metodološki princip, povezan celo s končnimi praktičnimi proizvodi znanosti. Začetek tega prej grobo naznačenega procesa sledi iz prvih korakov spreminjanja univerze, spremi-njanja izobraževalnega procesa in nastajanja novega sistema vrednot, ki izhajajo iz koncepta svobod-nega kolektivnega posameznika, kar pa seveda predpostavlja menjanje temeljnih družbenih razmerij. ,. .. Komisija za idejno teoretično delo pri 10 SŠ LVZ y, SEJA UNIVERZITETNEGA KOMI-TEJA ZK 26. februarja je bila 19. seja uni-verzitetnega komiteja ZKS. Na za-četku so sprejeli v vrste ZK novega člana Leva Krefta, študenta filozof-ske fakultete. S prepričanjem, da bo sprejem pomenil novega zavestncga in sposobonega člana ŽK, se je kon-čala majhna ceremonija, med katero je sekretar G. Stanič podaril nove-mu članu že vnaprej pripravljeno izkaznico in aktovko knjig. V raz-pravi so nato najprej obravnavali akcijski program komiteja za odobje od februarja do junija tega leta. Med obravnavo je padlo nekaj predlogov, od katerih je tu verjetno najpo-membnejši ta, da bi za bližnjo kon-ferenco ZK na univerzi pripravili razpravo o učinkovitosti študija. Ne-kateri člani so se zavzeli za to, da bi se kasneje plodno nadaljevala. Se-kretar Stanič pa je poudaril, da je treba ob tem vprašanju čimprej za-četi tudi s konkretnimi ukrepi. Za-tem so zares obširen program, ki bo za svojo realizacijo zahteval obšir-nejši angažma komunistov, tudi sprejeli. V drugi točki je komite raz-pravljal o pripravah na zasedanje univerzitetne konference ZK in v zvezi s tem posvetil pozornost pred-vsem kadrovskim pripravam. Zadnja točka je bila posvečena sklicu poli-tičnega aktjva univerze. PZ 10. SEJA 10 SS LVZ Stališče 10 SŠ LVZ v zvczi s posta-vitvijo spominskega doma borcev in mladinc Jugoslavjje v Kumrovcu V razpravah o graditvi doma v Kumrovcu 10 SŠ LVZ ni sodelova] od vsega začetka. Potem ko je dobil prve materiale, je bil mnenja, da je potrebno, da akcijo podpremo z zbiranjem pro-stovoljnih prispevkov. Svoje mnenje je posredoval fakultetam, višjim in visokim šolam ter akademijam v Ljubljahi. Potem ko so na faklutetah o tem razpravljali, in potem ko je 10 SŠ LVZ ponovno razpravljal o domu v Kumrovcu, je ugotovil, da so se v 10 SŠ LVZ in med študenti na LVZ izoblikovale ocene in mnenja, da v današnji družbeno ekonomski situa-ciji, ko se vsi spoprijemamo z ukrepi za stabilizacijo in splošno varčeva-nje, graditev doma ni smotrna. 10 SŠ LVZ je po razpravi zato sklenil, da ne bo organizirano sode-loval v akciji. Vsem študentom pa bo omogočeno, da dajo svoje pro-stovoljne prispevke. Izvršni odbor Skupnosti študenotv Ijubljanski visokošolskih zavodov SKLEPI SEJE 10 SŠ LVZ Z DNE 7. MARCA 1973 O ICCP PROGRA-MU 10 SŠ LVZ potrjuje svoje doseda-nje sklepe o ICCP programu in ugodno ocenjuje rezultate vseh do-sedanjih ukrepov. Po dodatnih in novih informaci-jah, ki so bile po konzultativnem sestanku predsednikov republiških in pokrajinskih organizacij ZŠJ v Beogradu sporočene 10 SŠ LVZ na seji 7. marca, pa 10 SŠ LVZ dodat-no ukrepa. 1. 10 SŠ LVZ ustavlja (suspen-dira) ICCP program. Vodjem progra-ma bo sporočil, zakaj je ustavljen, da pa želi še nadalje obojestransko in korektno sodelovati. Če je mo-goče ponovno napraviti izbor, smo za to zelo zainteresirani. 2. Zaradi nekorektnih vprašanj, ki so jih predstavniki ameriške am-basade Boyd, Poush, Robert Wind- sor, \Villiam Kiehl in Richard Miles postavljali študentom - kandida-tom, bo 10 SS LVZ vložil najostrejši protest ameriški ambasadi, in jo s tem opozoril na nesprejemljivost in neprimernost takšnega delovanja. S protestom bo seznanil širšo javnost in druge zainteresirane subjekte, ki se ukvarjajo s temi dcjavnostmi. 3. IO SŠ LVZ je mnenja, da bi kolega Vukmirovič, ki je <5rganiziral ICCP program moral biti v času raz-govorov bolj pozoren. 4. 10 SS LVZ bo še temeljiteje pregledal dosedanje izvajanje ICCP programa. O tem bo seznanil javnost in druge zainteresirane subjekte.v; 5. 10 SŠ LVZ se zaveda resnosti teh vprašanj, zato od predsedstva ZŠJ zahteva, da preuči potek po-dobnih programov v vseh jugoslo-vanskih univerzitetnih središčih in da se o tem poroča na eni od nasled-njih sej predsedstva. 6. IO SŠ LVZ bo poslal predsed-stvu poročila o ostalih programih. 10 SŠ LVZ MARK0 POGAČNIK (Prej: Ljubljanska 13, Kranj) Ljubljeni prijatejji! Obiskal sem svoje davno stanova-nje v Kranju in opazil, da tje še poši-ljate vaš časopi na moje ime. Pro-sim, da tega ne delate več in da me izbrišetc iz seznama naročnikov. Hvala. To ni odpoved našemu prijatelj-stvu in sodelovanju. Razlog je v tem, da jaz živim in delam zunaj toka ,,posrednikov' (medijev, rečete), kar vključuje tako tok novic kot tok denarja. Zato prosim, da me osvobo-dite tako vašega časopisa (ne glede na vsebino) kot plačila zaostale na-ročnine (ne glede na znesek). Vem, da taka dejanja odpovedi običajno sprejemate kot slaba, izrecno želim, da isto dejanje v tem primeru sprej-mete kot popolnoma dobro, čeprav vem, da ne morete imeti jasnosti o zakonih, katerim ono sledi. Prosim, da se pri tem oprete na svoj obču-tek. Želim, da se povratni tok ener-gije, ki sem jo vložil v to dejanje odpovedi, vrne k vam kot uresniče-nje tega, kar si v svoji ustvarjalnosti želite, in vas pozdravljam. MARKO POGACNIK KAJ BO Z BEOGRAJSKI STU-DENTOM 27. februarja je bil v Beogradu skupni sestanek univerzitetnega odbora Zveze študentov Beograda, predstavnikov redakcije lista beo-grajskih študentov Student in uni-verzitetnega komiteja Zveze komu-nistov. Ta sestanek so sklicali v. zvezi s kritiko, ki jo je UO SSB izrekel re-dakciji Studenta z zahtevo po njeni spremembi. Boško Grbič, urednik Studenta, je v imenu redakcije zah-teval obrazložitev takega stališča UO SSB, ker muje, kot je dejal, tež-ko odgovoriti na posplošene in ne-argumentirane pripombe kot na pri-mer: Student ni dovolj študentski, iz fakultetnih organizacij prihajajo na račun lista pripombe, da se pre-malo piše o študetnskih vprašanjih in podobno. Grbič ni odgovoril niti na najkonkretnejšo od teh pripomb, ki se glasi: V Studentu mora biti maivj občih teoretičnih tematskih tekstov. Predsednik UO je pripombe kon-kretiziral in jih reduciral na dve osnovni: ,,V času, ko se vsi faktorji trudijo za konsolidacijo v družbi, je prišlo do prepovedi Studenta št. 21; in drugič, pojavila se je zahteva po prepovedi 22. številke, in to s strani izdajatelja" (samega UO). V zvezi s tem je bilo predlagano, naj redakcija poda odprto samokiitiko svojega dela. Prisotni so bili poklicani na iskren, komunističen razgovor. Tedaj je Aleksandar Postolovič, Štu-dent fakultete za gradbeništvo in, kot smo zvedeli, novi urednik Vidi-kov, lista za kulturo in umetnost Zveze študentov Beograda, izjavil, da je pripravljen na odprt, komuni-stične razgovor, toda le s pogojem, da bo sestanek zaprt. ,,Čc bodo se-stanku prisostvovali predstavniki tiska, ki jih nihče ni poklical, ne bom govoril. Poleg tega vidim tu ljudi, ki jih poznamo iz javnega živ-Ijenja univerze še iz leta 1969. Zah-tevam, da zapustijo sestanek," je ogorčeno dodal A. Postolovič. Tako so morali novinarji Expres Politike, Večernjih novosti in Tribune zapu-stiti sestanek, na katerem se je kas-neje verjetno nadaijevala ,,odprta, komunistična diskusija". Dan pred tem sestankom je LJO sporočil javnosti, da do nadaljnjega ustavlja izdajanje Studenta. Predsed-nik UO je izjavil, da je ,,U0 dolo-čen, da razčisti stanje", ,,da stopi v akcijo drugače", ,,da ugotovi posa-mezno odgovornost"; da pa ne gre za nekakšno hajko proti Studentu, temveč za akcijo ki jo je inspiriralo Pismo. MILOŠ VASIC DOBILI SMO NOVO KNJIGO Stevilo zveikov, ki so izšli v Knjiž-nici Mestnega gledališča ljubljan-skcga, se je povzpelo že na šestdese-tico. V treh sorazmerno obsežnih zvezkih je v tej knjižnici pred krat-kim izšel Slovenski gledališki leksi-kon, drugič v tej zbirki. Deset let tega je Viktor Smolej pripravil Slo-venski dramski leksikon, ki pa se je očitno kazal neustrezen, saj je gleda-lišče vedno manjši del celotnega kompleksa, ki dela za slovenskega gledalca. V sedanjem leksikonu je Smiljan Samec s sodelavci zbral po-datke o bolj ali manj pomembnih osebnostih, ki so se ali se danes ukvarjajo z dramskim, lutkovnim gledališčem, z opero, baletom, fil-mom ter radijsko ali televizijsko igro. Podatki v leksikonu so samo stati-stični, brez vrednostnih oznak, zaje-majo pa resnično širok krog ljudi, ki so se kdajkoli ukvarjali s slovenskim gledališkim ustvarjanjem — od Tru-barja in njegovega (domnevno tudi uprizorjenega) prvega dramskega dialoga v Malem katekizmu naprej. Obravnavani so tudi pomembnejši igialci in režiserji amaterskih gleda-lišč, Ijudski pisci dramskih besedil ter celo ljudje, ki niso neposredno delovali v gledališču, temveč so bili ljubitelji ustvarjanja te viste, pa so ga zato gmotno podpirali. Tako ure-jen leksikon kažek, kako slabo je pravzaprav doslej raziskana zgodo-vina slovenskega gledališča. Skrbno zbrano gradivo je opomin in spod-buda obenem. LD FILMI NA FILOZOFSKI 27. febiuarja so bili na filozofski fakulteti predvajani štirje filmi kopr-skega amaterja, študenta 1. letnika AGRFTV Francija Slaka. To so bili: IZIDOR, PREPOVEDANO, PLES MASK, V SOBOTO ZVEČER IN V NEDELJO ZJUTRAJ ter OM. Prvi film je starejši. Je filmski pri-kaz restrikcij, s katerimi družba omejuje, utesnjuje in onemogoča, torej prikaz problema, s katerim se sooča vsaka družba in ki je pravza-prav - vsaj v današnjem svetu - po-vsem nerešljiv. Drugi film, PLES MASK, je pri nas že precej znan. Bil je že velikokrat predvajan, o njem se je veliko pisalo, prejel pa je tudi ve-liko nagrad. Njegovo izhodišče je tema o onesnaženju zraka. Ta pa je le osnova, ki preide v resnično ,,filmski" prikaz stanja, situacije in atmosfere. Tretji film je v nasprotju s prejš-njima brezidejen ali točneje, nepro-blemski. OM je gotovo najboljši Slakov film. Najenostavneje se ga da defini-rati kot film o življenju in veselitvi življenja. Pohvale vredna je tudi glas-ba, ki spremlja slike. Pri Slaku je očiten razvoj. Njegovi filmi prehajajo (gledano tematsko) od problemov, ki jih ustvarja civili-zacija in njen razvoj, na tcmatiko, ki zaobjame vse življenje. PLES MASK in OM se najbolj poslužujeta izraz-nih sredstev in vseh možnosti, ki jih nudi filmski medij. Istočasno tudi prehajata na drug nivo, ki je nezna-čilen za amaterski film, namreč na nivo dodelanosti v vsebinskem in tehničnem smislu. Skratka, filmi so bili zanimivi, do-delani in domiselni, s tem pa je pro-jekcija tudi dobila svojo potrditev. Na koncu sta bila predvajana še dva filma Matjaža Žbontarja, ki se tudi ukvarja s filmskim amaterstvom. Predstavo sta organizirala ŠKUC inlCFOOOU. AE USODA EKSPERIMENTA Videli smo zadnjo, dvojno (zad-njo? ) številko satirično-humoristič-nega lista TEŽKA SAPA, ki v marsi-čem uboga geslo, da na koncu vsega vseeno še ostaja možnost za za(je)bavanje. Slovenska Sonča ce-sta je s svojo faktičnostjo končno še možnost zabavljanja v štosovsko-aforizmatični obliki, ki ni niti nova niti kaj prida kvalitetna (gledano z vidika humorološke prakse). NOVO pa je v listu SPOSOJENO, in to nc le iz nemške revije Pardon, ampak tudi iz našega domačega okolja. Sposoditi si Sutjesko z vsemi mega-lomanskimi spodrsljali naše KLA-SIČNE kinematografije šc ni greh, pač pa je gi;eh napisati naslednje: „0 brezbožni in brezčutni fihn, upamo, da boš posnel kdaj naše pravo življenje, ki usiha kakor curek fontane na Gospodovem rajskem vrtu." Ali ni klavrno sprenevedanje o bunkrski usodi nekega udarnika, ki ga je povozil neverjetni optimi-zem birokracije! Ali so N0VI tudi odgovori pesnika V. A. Gajška? Spominjam se nekega razgovora Kocbeka ml. v Mladini, ki sicer ni imel toliko lucidnih kakovosti, imel pa je višjo raven. Čisto N0VA pa je stran za kulturo, ki meni, da je za-dosti, če povoha kakšno razstavo poleg navadne domislice Še kakšen psiček. Vinko Vasle ga je tudi skok-v-lase Tribune in SKUC-a na-tegnil po istem kopitu, kakor se na-tegujemo takrat, ko poznavanje odpove. Ne bom omenil koncepta, ki mora zaradi grižavosti razpasti in mu daje življenje samo VOLJA DO MOČI, ampak 4850 dinarjev, ki so pravi komercialni eksperiment v konkurenci neslanosti drugih po-dobnih ,,humorističnih" časopisov, seveda ne v lasti ,,skupine obča-nov". mirno marksizma Razvit marksizem (v smislu, da ga razvija čim več ljudi kot kritično usmeritev, da se je sposoben soočiti s čim večjim obsegom stvarnosti, da je vključen v domače in svetovno gibanje prole-tariata, da je sposoben politične konfrontacije itd.) je socialno dej-stvo. Njegova marginalizacija pomeni več kot to, da ga zastopa kakršnakoli manjšina. Pomeni družbeno blokado težnje iz nekega samozadostnega položaja. Zato se ponovna uveljavitev marksizma ne more izogniti celovitemu in doslednemu obravnavanju stanja, za katerega marksizem ne pomeni možnosti razširitve. Univerze kajpak ne moremo izključno kriviti, da si prizadeva poslabšati socialno strukturo študentov, zato tudi ne moremo zahtevati, naj to uredi sama. 0 tem kompleksu vprašanj smo že tolikokrat govorili in tolikokrat zahtevali, da sploh dvomim o res-nosti le-tega. Kajti tudi taki ,,temeljiti" ukrepi, kot so obdavčenje avtomobilov in drugega luksuza, so samo neznatna korekcija funk-cioniranja družbe. Zaradi tega (in zaradi drugih dnevnih globoko marksističnih ukrepov) se ljudje še ne bojo socializirali. Drugo je vprašanje, ali se družba prek svojih družbenih znanosti lahko pre-poznava. To zadeva pred vsemi drugimi nekatere družboslovne fakultete, na katere je postavljen tak program. Toda ravno zadnje je najbolj sporno: od sociologije (od sociologa) in matematike (matematika) moramo zahtevati isto spremembo družbenega živ-ljenja, da bi lahko tudi na ravni ideologije (znanosti kot ideološke oblike zavesti) dosegli totalizacijo znanosti, da bi tudi v njej odkri-vali, ,,kdo je človek, kaj je družbeno-človeška stvamost in kako je ustvarjena ta stvarnost." (K. Kosik) ,,Čiščenje" univerze na način, da se vprašamo samo to, ali neka znanost je marksizem ali ni, pomeni, da obstaja neka ,,najvišja" podoba marksizma, ki pa doslej razen podpovprečne publicistike in časnikarskih senzacij v tej zvezi ni dala (vsaj na slovenskem) kakš-nega večjega ,,teoretičnega" prispevka. Odgovor na to, KAJ JE MARKSIZEM, je dati samo marksistično ustvarjanje, ne pa sestav- Ijanje seznama ,,nemarksističnih" avtorjev ali pa kuriozitetna po-sredovanja nekaterih tujih avtorjev. Ne bomo upoštevali tudi neka; letečih obračunov s heideggerjanci in stnikturalisti, ker niso bili niti začetek prave razprave. ln če se v ta boj za marksizem vmešajo še nekateri osebni spori, je podoba o njegovi naravi daleč stran od kakršnegakoli simpozija. Iz razprav med študenti je bilo doslej videti, da se zavzemajo za take razmere, v katerih marksizem ne bi bil samo dadatek učnemu programu ali pa intersno združevanje. Vendar moramo tudi pri-pomniti, da ta marksizem ni samo razlaga na zahtevo, ,/iaj nam enkrat razložijo, kaj je narobe z našim faksom", kot je bilo zadnje čase večkrat slišati od študentov FSPN. ,,Neposredno utilitarna praksa in njej ustrezno navadno mišljenje torej omogočata ljudem, da se znajdejo v svetu, se seznanjajo s stvarmi in morejo z njimi manipulirati, vendar pa jim ne posredujeta razumevanja stvari in stvarnosti." (K. Kosik) Bistvenega razumevanja ne dajejo ,,razlage", ampak soočenje z neresničnostjo stvarnosti, katere del so tudi ,/azlage". Jasna je torej omejenost nekega marksizma kot ,,družboslovnega pred-meta", pa tudi kot ,,znanosti". Nedvomno pa velja eno: samoopredelitev univerze (kar je v bi-stvu vse to iskartje marksizma - poleg drugega) zahteva takojšnje spremembe. Prenesti krivdo na posameznika je jalov posel, kar so mnogi poudarjali že takrat, ko so se študentje upirali obisku Mo-butuja, Chabana Delmasa ali Nixona. Smo za čiščenje univerze, toda tako, ki bo šlo do konca in odpravilo odnose, kot so birokrati-zacija učnega procesa, prepoudaijanje stroke, nestrokovnost, poli-tični in drugačen karierizem, brezbrižnost in socialni (dejanski, resnični) nihilizem meščanjenja itd. Mislim pa, da način, ki je do-slej puščal študente ob strani in s tem sam izrekel omejitve, tega ni sposoben. NOVA REVIJA SŠ LVZ 2. marca 1.1. se je sestala idejno-teoretična komisija 10 SŠ LVZ. Pre-učila je vsebinske možnosti ustano-vitve nove revije, za katero je skup-ščina SŠ LVZ že glasovala. 10 SŠ LVZ se je odločil iz svojih (bolj skromnih) sredstev financirati izid treh do štirih številk revije. Obenem je sprejel predlog mandatarja novega uredništva, to je Leon Šešcrko, Nekdanja ad-hoc skupina za odnose v študentski kulturi se jc do potrebnosti nove revije (kot pro-stora za tiste tnlajše potenciale na univerzi, ki jim dosedanje strože profilirane revije ne omogočajo ustreznega razvoja) opredelila nega-tivno. To pot pa je bila tematska usmerjenost revije ocenjena pozi-tivno. Komisija je tudi določila naj-ustreznejšo pot za zbiranje sode-lavcev in sestavo uredniškega odbo-ra. Pri tem pa omenjena komisija predstavlja samo iniciativno sku-pino. Najosnovnejša tema revije naj bi bil problem reforme univerze, ki naj bi se kazala s temeljnim antropolo-škim pristopom k tej široki proble-matiki. da BOŽIDARJ JAKSlC JE OBTOŽEN V 11. številki Tribune smo že poročali o procesu proti asistentu filozofske fakultete v Sarajevu Boži-darju Jakšiču. Okrožno sodišče v Sarajevu ga je 8. marca obosodilo na dve leti zapora, pogojno na štiii leta, za obdobje štirih let pa mu je tudi prepovedano javno nastopanje. So-dišče ga je obtožilo sovražne propa-gande. Zanimivo je, da je sodišče upo-rabljalo kot dokazni material skoraj izključno samo članke, ki jih je Jakšič okrog leta 1968 objavljal v iistu sarajevskih študentov v Naši dani ter v revijah Praxis in Filozo-flja. Tu je v glavnem razvjjal ideje in družbeno kritiko, kot se je pojavila z jugoslovanskim študentskim giba-njem. Sodišče je upoštevalo tudi ne-katere njegove javne nastope, ki so bili vsebinsko identični z njegovim tekstom. Sodišče je ugotovilo, da so njegovi članki ,,kazali tendenco zlo-namernega prikazovanja položaja v državi", pri pogojni kazni pa jc upo-števalo, da po letu 1969 in 1970 Jakšič ,,ni več opravljal dejavnosti, za katero so mu sodili". Pazite se starih grehov. ŠE TRIJE BEOGRAJSKI ŠTU-DENTJE V PREISKOVALNEM ZAPORU Iz obveščenih virov snio zvedeli, da so organi UJV 15. in 16. fe-bruarja aretirali in obdržali v pri-poru tri beograjske študente. To so Danilo Udovički, Ljiljana Jovičič-Mijanovič in njen mož Vladimir Mi-janovič. Uradnega sporočila o areta-ciji v našem tisku še nismo zasledili. V zgodnjih jutranjih urah 15. fe-bruarja so organi UJV izvedli pre-iskavo pri Dušanu Kuzmanoviču, absolventu filozofske fakultete v Beogradu, pri Nataši Kandičevi in Danilu Udovičekm. Po preiskavi, ki je trajala več ur, so te študente pe-ljali na zaslišanje. Preiskave so bile izvedene brez naloga preiskovalnega sodnika, toda v skladu z novim za-konikom o kazenskem postopku, ki je prav tega dne postal pravno-mocen. Med preiskavo so zaplenili več knjig, časopisov in pravatnih pisem. Pozno zvečer so vse tri izpu- stili. Danilo Udovički je bil nasled-njega dne ponovno poklican na za-slišanje in je bil ob tej priliki za-držan v priporu. Istega dne je bila izvedena preiskava v Hercegnovem pri Ljiljani Jovičič-Mijanovič, štu-dentki tretje stopnje sociologije na filozofski fakulteti v Beogradu. Odpeljali so jo v preiskovalni zapor v Titogradu. Med tem pa so v Tuzli, kjer je služil vojaški rok, aretirali še Vlada Mijanoviča. Odpeljali so ga v preiskovalni zapor v Sarajevu. Vsi so že dobili odločbo o priporu in za-četku kazenske preiskave. Danilo Udovički je osumljen dejaiya po čle-nu 109 KZ (sovražna dejavnost in povezava s tujino; od enega do pet-najst let zapora), vendar še ni na-tančnejše obrazložitve, za kakšno njegovo dejavnost naj bi šlo. Ker so pri njem zaplenili več knjig, časopi-sov in pisetn v tujem jeziku (Udo-vički je namreč francoski državljan), lahko predvidevamo, da se bodo odgovorni organi šele po pregledu tega materiala odločili, za katero konkretno dejanje naj osumljenca obremenijo. Kot kaže, je bila Lji-ljana Jovičič aretirana zaradi preda-vanja srednješolcem v Hercegnovem, kjer je bila učitelj na gimnaziji. Kar pa se tiče njenega moža Vlade Mija-noviča, lahko predpostavimo, da ga bremenijo korespondence s svojo soprogo. Oba sta osumljena po čle-nu 118 KZ (sovražna propaganda). Vladimir Mijanovič je absolvent filozofske fakultete v Beogradu; leta 1969 je bil predsednik študentske organizacije na fakulteti. Kot se ver-jetno še marsikdo spominja, je bil leta 1970 zaradi delovanja na fakul-teti (med drugim je organiziral soli-darnostno stavko s stavkajočimi de-lavci v Kaknju) obsojen po členu 118 KZ in je moral prestati kazen enega leta strogega zapora. Ta pro-ces je tedaj zbudil precej zanimanja. V protest proti sojenju Mijanoviču je štrajkalo deset tisoč beograjskih študentov (glej Tribuna 5/70), soje-nje pa je (če se še kdo spominja) razgrelo tudi diskusijo na prvem ma-ratonu na ljubljanski FF (jeseni 1970). Tudi Ljiljana Jovičič j« bila znana aktivistka Zveze študentov filozofske fakultete v Beogradu (leta 1969 je skupaj z Mijanovičem in še nekaterimi drugimi študenti bila obsojena pri sodniku za prekrške zaradi ,,kričanja parol" česar sama ni priznala. Zaradi ostre reakcije jav-nosti kazen ni bila izvedena). Arhi-tekt Danilo Udovički je iziedni štu-dent filozofije; znan je po svojih na-stopih leta 1969, ko je kot delegat FF branil partijsko demokracijo in redakcijo Studenta. Ker med študenti beograjske filo-zofske fakultete v zadnjem času skoraj ni bilo političnega angažira-nja, so te aretacije izzvale veliko pre-senečenje. Kot smo že omenili, v tisku ni o aretacijah še nobenih in-formacij, zato pa je fakultetni odbor Zveze študentov na beograjski filo-zofski fakulteti na svojem zadnjem sestanku sklenil, da bo od odgovor-nih organov zahteval pojasnilo o raz-logih aretacij. Advokat Danila Udo-vičkega sodnih spisov še ni dobil na vpogled. Ni znano, ali je temu razlog neekspeditivnost preiskovalnih orga-nov ali pa uporaba novih odredb zakona o kazenskem postopku, po katerih se lahko obrambi to pravico odvzame. Advokata Rade Mikijelja in Srdja Popovič (ki brani Mijano-viča) nam o vsem tem nista mogla dati nobene informacije. O poteku dogodkov bomo še poročali. U J Jugoslavija je s svojim samoupravljanjem postala v svetu nekak simbol pkspcrimenta. Množica kritik - tako na Zahodu kot na Vzhodu - stalno potrjuje ta status. Žal pa je to eksperiment le v ozkem političnem smislu, v poplavi besed in programov, včasih prav pošteno oddaljenih od dcjanskega stanja. Eksperimentov, ki bi resnično spreminjali vsebino življenja naše druž-bc v smeri, ki smo si jo začrtali v programih, ne moremo (ali pa nočemo!? ) spraviti na nogc. Poglejmo našo uradno, politično vcrzijo marksizma (da obstajajo različne interpretacije marksizma, menda ne bo kdo oporekal)! Kljub stalnemu poudarjanju kritike, demokratičnega prepričevanja ... ni toliko kritična do same sebe, da bi se upala zavestno spustiti v eksperiment, ki bi v praksi potrdil (ali ovrgel) njcne teoretske osnovc. Te okoliščine, ki imajo izvor v ekonomskem razvoju jugoslovanske družbe Jn v zvezo s tem v povečanem vplivu upravno-tehnokratskega sloja, so vpHvalc tudi na položaj na naših šolah in univerzah. Pojavile so se razne oblikc rcvolta proti nemarksistični družbeni praksi, proti taki ,,kritičnosti". Da se mladina ne bi ,,pokvarila", je bilo potrebno nekaj ukreniti. Dokler ostancmo pri bcscdah, je vse lepo in prav. Čim pa skušamo v resnici nekaj napraviti, se takoj pojavita dve vprašanji: ,,Kakšen marksizem? Kakšna šola? " Tu pa se ljubim ideologom hote ustavi. V roke vzamejo neko Marxovo ali Engelsovo ali.. . knjigo, nekje v kotu preberejo dve strani (tiste, ki naj potrdijo njihovo idcologijo), nato pa na ves glas ponujajo svoj zapcčkarski marksizcm, Taka redukcija marksizma pa ima nujno poslcdico v raznih tchnokratskih, funkcionalističnih, birokratskih, stalinističnih uvajanjih marksističncga izobraževanja (glej S. Vrcan, Marksističko obrazovanjc danas, Našc tcme 7-8/72). Konzcrvativnosti in družbenih izvorov takih tcorij ni tcžko ugotoviti, nekako tcžje jih je skritizirati v praksi, kjcr ima pač svojo tcžo politično-ekonomska moč. Stvarna vloga marksizma v praksi sc tako izgublja, ,,tcžišče se prcmešča od tistih, ki zarcs živijo za marksizcm, nc tistc, ki hočcjo živcti od marksizma." (S. Vrcan, op. cit.) Vprašanjc o idcjnosti pouka in marksističnega izobražcvanja so se pojavila žc v času rcvolucijc 1941-45, vcndar so se po vojni zaradi ncstabilncga ekonomskcga položaja postaviic ob stran. Šclc ko sc jc gospodarski položaj toliko okrcpil, da jc lahko politična moč poscgla tudi na univcrzo in šolo ter skušala razbiti konzcrvativno ncvtralnost šole, sc jc začclo rcsncjc misliti o tcm. Stvari so se lotili scvccia zclo parcialno. Lcta 1954 so uvcdli prvc družbosiovnc prcdmctc na fakultctc v Ljubljani, višek razvoja jc bila usta-novitcv marksističncga ccntra, ki pa jc kmalu propadcl. V začctku prcjšnjcga dcsctlctja so začcli spct razmišijati o uvcdbi družboslovnih prcdmctov in so jili nato tudi statutarno urcdili na vcčini fakultct. Ponckod pa tudi ta minimalni program ni bil izvcdcn (mcdicinska lakultcta, nckatcri oddclki FNT). Politični vrhovi so ?•<> tch pomanjkljivosti zavcdli, toda še vcdno ob-staja bojazcn, da bomo ostali pri namcrni abstrakdji, manipulaciji z idcjami, ustvarjanju političncga odnosa država-državljani, pristajanju na cmocialno vodstvo iracionalnih programov. (S. Vrcan. op. cit.) Uvajanjc družboslovnih prcdmctov jc v bistvu pcrpctuiranjc ncmarksi-stičnega izobraževanja. Družboslovcn prcdmct jc šc vcdno p r c d m c t mcd ostalimi predmcti, pa naj jc teorctsko šc tako kritičcn. Postavi se vpra-šanjc, ali ni potrcbno dcjansko spromcniti samcga izobražcvanja, vncsti vanj novc humanc odnosc, ukiniti izobrazbo prck institucij in jo vključiti v živ-Ijcnjsko okolje, res postaviti šolo na marksističnc nogo. Biti kritični, toda biti kritični v delovanju, nc pa v golenvopazovanju. Kajti prav pri tcm sc spct povrnemo na osnovni dve vprašanji: ,,Kakšcn marksizcm? Kakšna šola? " Značilni sta dvc struji, od katcrih vsaka lc dclno odgovarja na zastavljcni problcm. Prva opozarja na vprašanjc tcorijc, na to, ,,naj sc z marksističnim izobražcvanjcm rcsnično p r i p r a v i sprcmcmbo stvarnosti." (Ž. Puhovski, Glcdišta 11 -12/72) Tu ostanc samo pri pripravi sprcmcmb, nc pa pri dcjanskcm prcobražcvanju družbc. Zelo pomembnoje siccr, da vcmo, kaj hočcmo doscči v prihodnosti, toda če hočcmo dclovati družbcno angažirano, in s tem stalno preverjati našo teorijo, moramo tudi dcjansko dciovati in spreminjati, ne ostajati pri besedah. Druga smcr opozarja na to, da jc ,,potrcbno marksistično začcti z rcformo družbcnih odnosov na univerzi, da bi ustvarili marksistično univcrzo." (Ž. Papič, Gledišta 11-12/72) To je rcs zahteva po dcjanskcm dclovanju, toda teorctska osnova jc nejasna, ostaja se pri zclo splošnih pojmih (marksizcm, komunizcm, demokracija . . .), ki se žal kaj lahko ,,pretvarjajo v prazne formule in votle fraze", ki se ,,lahko napolnijo in sc napolnjujejo z najrazličncjšimi vscbinami in sc navczujejo na najrazličncjše stvari." (S. Vrcan, op. cit.) Tako pa postane dobra mišljcna akcija zlalika plcn manipulacijc in pragmatističnih tcženj nekaterih ozkih intcrcsnih krogov. Pri razrcšcvanju vprašanja marksističnega izobraževanja ne smemo pozabiti, da jc bila Marxova miscl teorija, na katcro se jc navezal delavski razicd, kcr jc razlagala njcgov rcsnični položaj in bistvenc vzroke tcga položaja v družbi. Hkrati jc Marx podal uresničljivo alternativo prihodnosti, ki pa obstaja v tcm, da sc ravno za to prihodnost stalno borimo. Pokazala je, da osvoboditcv človcka lcži v njegovem stalnem osvobajanju, ki ga vodi tista škupina, ki jč v družbi izkoriščcna in se tega položaja zaveda. Čtovck sc bo torcj osvobajal s proletarcem, osvobajanjc prolctarca pomcni osvobajanje človcka. Doklcr bodo naše šolc in univerze imcle tako porazno socialno strukturo (doklcr bodo kot institucijc še obstajalc) in jih bomo reproducirali z uvrščanjcm novih predmetov v isti sistcm šolanja, do tcdaj nc bomo problcma marksističncga izobražcvanja nikoli rešili. Šelc ko bomo začeli z načrtnim podtranjem šolc in izobraževanja kot ,,novc rcligije" ft. IHich), ju vrnili dejanskcmu življenju in delu, resničnim potrcbam člo- veka, šele takrat, ko.ne bodo imeli privilegija znanja samo nekateri, tudi posebni predmet dru^iDslovja (in marksističnega izobraževanja sploh) ne bo več problem. Danes pa je ,,marksistično izobraževanje" (uiadno pojmovanje, glej pri-spevke v Komunistu) namenjeno privilegirancem, tistim, ki z delavskim raz-redom (,,Razredi so take skupine ljudi, od katcrih ima ena možnost pri-svajati delo druge zaradi razlike v njihovem položaju v določenem sistemu družbene proizvodnje."; Lenin, Izabrana djela, Kultura 1950) nimajo nič skupnega ali pa so celo na diugi strani zidu. Bistveno protislovje ,,marksi-stičnega izobraževanja" in izobraževanja sploh je torej v tcm: dejanske stvari skuša spreminjati tako, da pristaja na zaostalo strukturo šole, spreminjati skuša le z besedami (čeprav kritičnimi), in s tem ohranja razredno struk-turiranost naše družbe. Tako marksistično izobraževanje ni nič drugega kot kaplja medu, ki naj osladi grenko kupo pelina celotnega sistema izobraže-vanja. Šele ko bo izobraževanje vsebinsko resnično osvobajala človeka, ko bo razredno usmerjeno (govorimo o sedanjosti, nc o prifriodnosti, zato lahko tudi govorimo o razredni strukturi), bo postalo marksistično, s tem pa bodo tudi dileme okrog ,,marksističnega izobraževanja" odveč. RADO LIPOVEC PRED URADNO OBJAVO LE-TOŠNJIH PODATKOV 0 VPISU ŠTUDENTOV NA LJUBLJANSKO UNIVERZO Čeprav smo že krepko v po-letnem semestru šol. 1. 1972/73, podatkov o vpisu v zimski semester še ni. Nekaj se je zapletlo. Menda pri računal-nikih. Letošnji statistični pristop k obdelavi podatkov se razlikuje od prejšnjih let: strukturo slike univerzitetnih slušateljev so pro-jicirali na izobrazbo staršev, s pomočjo katere naj bi bila raz-vidna socialna struktura štu-dentov. Jeseni se je vpisalo na 10 ljubljanskih fakultet 11036štu-dentov, kar je v primerjavi z 11929 vpisanimi v šol. 1. 1971/72 za 7,4% manj. Po izobrazbi staršev so na univerzi najmočneje zastopane naslednje skupine študentov: visoka izobrazba 17,8 %, višja 12,5 %, srednja 24,3 % in otroci visoko-kvalificiranih delavcev 12,5 %, kar predstavlja skupaj dve tretji-ni vseh študentov. Socialna struktura preostale tretjine pa je naslednja: 9,5 % je otrok kva-lificiranih delavcev, 7,5 % s srednjo izobrazbo, 7,1 % nekva-lificiranih delavcev, 3 % otrok kmetov z nad 5 hektarov zemlje, 2,9% kmetov z manj kot 5 hektarov zemlje in 1,7 % otrok nekvalificiranih delavcev. Če predpostavimo, da so nepo-sredni proizvajalci v gospo-darstvu zlasti kvalificirani, pol-kvalificirani in nekvalificirani delavci, da le-ti sestavljajo de-lavsko maso tudi v naSi ožji do-movini, potem vidimo, da je prišlo na visoko šolo zelo malo njihovih otrok. Teh otrok je med vsemi ositalimi socialnimi strukturami 18,3%. Če pregle-damo vpis na fakultete, je po-doba naslednja: 70 % otrok pol-kvalificiranih delavcev se vpiše na ekonomsko fakulteto, FNT, elektro ali strojno fakulteto. Zelo podobno velja za ostale pripadnike socialnih struktur s tanjšimi denarnicami. Starši dveh tretjin študentov na medicinski fakulteti imajo visoko, višjo ali srednjo izobraz-bo. Isto velja za filozofsko fa-kulteto, FNT, FAGG. Največ je otrok staršev s srednjo izobraz-bo (2683), najmanj pa otrok polkvalificiranih delavcev (189), kar je štirinajstkrat manj. Pokazali bomo podobne mno-gokratnike za posamezne fakul-tete. Le-ti prikazujejo, kdo naj-bolj oblega posamezno fakul-teto in komu utegne postati do-ločena fakulteta čedalje bolj nedostopna. Razen na medi-cinski fakulteti je vpisanili naj-več otrok katerih starši imajo in na drugi starani je na posa-meznih fakultetah najšibkeje zastopana skupina otrok pol-kvalificiranih delavcev. Dispro-porci absolutnih števil so na-slednji: FAGG 27-krat več otrok staršev s srednješolsko izobrazbo kot otrok polkvali ficiranih delavcev, FSPN 26-krat, . filozofska fakulteta 19-krat, ekonomska fakulteta 10-krat, elektro fakulteta 10-krat, strojna fakulteta 9-krat. Na medicinski fakulteti je disproporc 33. 33-kratvečje otrok staršev z visoko izobraz-bo kot otrok polkvalificiranih delavcev. f: Takšno je bilo naše neprofe^-sionalno tolmačenje še neurad-no objavljenih podatkov o vpisu v pretekli semester. TRIBUNA, študentski list. Izdaja 10 SŠ LVZ. Uredništvo in uprava 61000 LJUBLJANA; Trg revolucije 1 /11 - 86. Telefon 21-280. Tekoči račun 50101-678-47120. Tiska tiskarna Ljudska pravica v Ljubljani. Letna naroč- NEVA MLAKAR TO ŠTEVILKO SO EKSTRA ZA VAS OPREMILI MIRAN MEHORA-MEHUR, EDI STEFANČlC IN ZDRAVKO PAPIČ-ZC nina 25,00 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Oprp-ščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/72. UREDNIŠTVO: Miha Avanzo, Rado Lipovec (glavni urednik), Neva Mlakar, Marjan Pungartnik (odgovorni urednik), Edo Stefančič (likovni in tehnični urednik), Vinko Torkar, Pavle Zgaga - Lektot: Bora Zlobec-Jurčič - Ko-rektor: Vera Klemenčič - Tehnični sekretar: Črt Prinčič - IZDAJA-TELJSKI SVET: Jurij Avčin, Božidar Debenjak, Nevenka Dolgan, Pavel Gantar, Franc Jakopin, Jure Mikuž (predsednik), Boris Muževič, Primož Žagar crne ,,ČRNESOBE" - ,,Tribuna"št. 12. Vaša redakcija se gotovo ne zaveda, da z objavljanjem podatkov o najemninah, ki jih plačujejo študentje iz naslova podnajem-niškega odnosa, ustvarja pozomost tistih, ki oddajajo ali namera-vajo oddajati del svojih stanovanjskih prostorov v podnajem. Veste, pri tej zvrsti ,,zaslužkarstva" je treba upoštevati, da stanodajalci ne oddajajo svojih sob iz gole človečnosti do mladih Ijudi brez ,,strehe", ampak zato - vsaj predvsem zato, da si z dohodki iz takih virov izboljšajo družinsko bilanco. V večini takih primerov so lastniki stanovanj obremenjeni s hipotekami, ki jih je treba promtno odplačevati. Zato in predvsem zato se zatekajo k vlogi stanodajalca. Ta okolnost in dejstvo, da se morajo pri tem odpove-dati prijetnostim družinskih intimnosti svojega stanovanjskega okolja, jih vsekakor opravičuje, da zahtevajo najemnino tudi preko tistega, kar bi predstavljalo le nekakšno odškodninsko simboliko iz naslova . . . (nečitljiva beseda v rokopisu, op. ur.j obzirnosti. . . Oba primera, ki ste ju obelodanili v 12. številki ,,Tribune" ne kažeta, da bi šlo za izkorišanje podnajemnikov. 500 oz. 800 ND mesečno za dva podnajemnika z vštetim soprispevkom za luč, ogre-vanje in čiščenje je za danes ta čas zelo zmerna tarifa. Opozoril bi vas, da stane postelja v samskem domu na Taboru preko 700 ND mesečno. Ne, spoštovana redakcija Tribune, s to vašo akcijo boste le ško-dovali študentom - podnajemnikom. Kajti stanodajalci bodo z lah-koto našli interesente, ki se ne bodo obregali za v^g^fifnar^ tistega, kar premore študentovski žep. Lepo vaspozdravlja 21/11. 1973'7 Awr '"^ (Op. ur.: objavljeno nelektorirano) ..aa ftzm& Vidile. trud ni bil zaman. Potrebna je bila lc ideja in dve pismi naših kolegov, pa se jc naš problem že toliko razjasnil. da nani zgolj zbiranje podatkov ne more biti več edini posel. Lahko se na primer potrudimo in analiziramo zgoraj objavljeno pismo (induktiven sklep o ..podnajemniškem izkoriščanju" iz dveh pisem vcrjetno ni mogoč). kajti s tem lahko ugotovimo najmanj to, kako slovenski srednji razrcd pojmuje stanovanjsko vprašanje. Bralcc B. M. nas opozarja. da se ..gotovo ne zavedamo". kakšno ..pozornost" vzbujamo med tistimi. ki oddajajo sobe. Tudi to je uspch: niogoče niso redki. ki bodo na ta način v svojem življenju polcg malih oglasov prebrali še kaj drugcga. Kar pa zvemo dalje, je čudovit primerck sistema meščanske politične ekonomije današ-njcga poprečnega Slovenca (predlagam, da se to pismo uvrsti nied obvezno literaturo za študij politične ekonomijc na vseh faku]-tetah). Kako funkcionira ta mašinerija, čc jo slečemo nekaterih ..hipotek.Jci jih je treba promptno odplačevati"? Ugotavljarno, da je ,,osnovna celica" naše dvužbe še vedno(bolj ali nianj) stara, dobra. preizkušcna (torej zanesljiva) in topla dru-žina meščanskega tipa. Seveda je dopolnjcna z vscmi dobrinami industrijskega sveta. kot so avtomobil. indoktrinator (v lehničnem jcziku televizor). črna gradnja, srčne bolezni, otroci na univerzah, oče na vasi, ekonomska ptospcriteta in večna bojazen za ,,dru-žinsko bilanco". Poln razmah svojih možnosti in specifično obliko doscga ta družina znotiaj razvijajočega se (najširšc pojmovanega) našega srednjega razreda. Ideologija. kakršnase danes javlja znotraj srednjih razredov raz-nih v ekonomskem ,.progrcsu" nahajajočih sc družb, jc v bistvu najncvarncjši element vsake socializacije neke družbe — in to prav zato, ker ničesar noče oziromaker noče ničesar poleg perfekcioni-ranja tega. kar je. Prav študentsko gibanje je bilo tisto, ki je vsebo. valo tudi revolto proti samemu načinu življenja (in s tem poveza-nega mišljenja kot idcologije). vezanega na kapitalskc odnose in vse forrne. ki iz tcga izhajajo; v tcm je doseglo radikainost redkih zgo-dovinskih gibanj (recinio pariške komune). Pri nas so sicer floskulc proti ,,nialonieščanski ideologiji" pogoste, vendar ostajajo floskule. V družbi. kjer je vsetn cnako dovoljeno zidati vile in vsem enako prepovcdano soati ood mostovi. ie ..enakost" v sniislu neenakih pomeni, da bomo tja vsi tudi res lahko poleteli) Jahko zlata žila, ki v našem konkretnem primcru utrjuje ,.družinsko bilanco". Obstaja sicer možnost upora mostov, obstaja pa tudi možnost marginali-zacije mostov z izgraditvijo efektivnega svetovnega !eta]išča-heli-koptenšča. Kakor vsaka družba v procesu gospodarskega razvoja, se tudi mi srečujemo s stanovanjskini vprašanjem. Reševanje tega prob.lema na način prakse zadnjih nekaj let nas je prav v zadnjem času opozo-rilo, da se je poleg tega odprla še cela vrsta drugih vprašanj. Vendar na tem niestu pustimo to ob strani. Važno jc dejstvo, da prihaja v Ljubljano (kar pa velja za vsa večja mesta) vedno več Ijudi. ki iščejo stanovanjski prostor. Z največjim problemom se tu srečujejo (mladi) delavci - spomnimo se le na nekatere gete, ki so pri nas nastali s prihodom delavccv iz drugih republik — in študcnije. Pro-blem študentskih stanovanj je žc tako narasel, da postaja žc eden najvažnejših faktoijev socialne strukture univerze (]c oglejtc si lc-tošnje podatke!). Žanje je scveda treba najti prostor. Nekaj ga je. nckaj se ga zgradi, kar ga pa manjka, ga ponudi borza v Dclu. Dnevniku. Nedeljskcm in drugod. Pojavljajo sc sicer tudi drugačnc alternative. Omenimo naj samo lanskolctno akcijo študentov arhi-tekturc, s katero naj bi izkoristili številna Ijubljanska podstrešja. Vcndar tisti, ki bi morali inieti kar največja ušesa v tej družbi, temu predlogu nisokaj dosti prisluhnili: kdo vc zakaj. Tako se dogaja, da marsikdo. ki je bil vsaj dvakrat na tržnici, nenadoma ve. da lahko odstopi svojo podstrcšno ali kletno sobo, garsonjeio v mestu (čc stanuje v hišici na obronkih inesta), garažo. dncvno sobo ali pasjo ulo. In dejstvo, da povpraševanje neprimerno prescga ponudbo. sc v glavah realizira kot mnenje, da so upravičcne in zaio moralno tcr socialno — ekonomsko pa sploh — čiste) zahtevati ,,najemnino tudi preko tistega, kar bi predstavljalo lc nckako odškodninsko sini-boliko," kot je zapisal naš bralec B. M. Dejstva. da ,.stanodajalci ne oddajajo svojih sob iz gole človeč-nosti do mladih ljudi", nam torej verjetno ne bi bilo treba dokazo-vati; polcg tega pa smo v redakciji mnenja, da sc z inoralnimi apeli v ckonomiji ne da dostt storiti. In običajno je najemnina v soraz-mcrju s teni dejstvom. najemnina nanncč (piavzaprav tipična kapi-talistična renta stanovanjskih lastnikov), ki jo naš bralcc B. M. dcli na ,,okolnost hipotek" in ,,dejstvo. da se morajo (stanodajalci. op. pis.) pri tem odpovedati prijetnostim družinskih intimnosti (sic!) svojega stanovanjskcga okolja" (kakšna sreča. da podnajcni-niki nc prebivajo v zakonskih spalnicah: kakšna bi bila cena šele tu!). Tako nekdanja ..naravna cena" oddancga prostora tu spioh no igra več pomena. važne so hipoteke in intimnost; to so elcrnenti, ki jih najemnik ,Jcoristi" — zanje naj plača! Da, spoštovani gospod B. M.. Tribuna bo s svojo akcijo nadalje-vala. Logika bojazni pred gospodarji je logika gospodarjev: da se lc ne bi kaj spremenilo. da le ne bi kaj izgubil. ČRNE SOBE imajo nanien provokacije, tako kot je vašc pismo sprovociralo mene za ta odgovor. Moje upanjc je, da bo še kakšno podobno pisanjc prispelo v našo redakcijo. Do (akrat pa bomo provocirali — eni in drugi. Nam gre za to. da si odkrijemo oči in razmišljamo o ..okolnostih in dejstvih", ki so pred nami. Jasno pa moia biti pri tcni to. da ne iščemo hudobnih stanodajalcev in ubogljivih, pridnih najetnnikov: tudj vprašanje črnih sob je družbeno vprašanje. PAVLE ZGAGA CRNA SOBA št. 3: S kolegico, obe sva študentki, stanujeva v zelo stari hiši zunaj mesta, kjer plačujeva 400.00 din mesečno za skromno sobico brez ogrevanja, elektriko plačujeva posebej, voda in stranišče (tako na štrbunk) sta na dvorišču, vhod pelje skozi sobo, v kateri prebiva še ena študentka. ČRNA SOBA št. 4: Redni profesor na pravni fakulteti (priznan slovenski strokovnjak za mednarodno pravo), ki stanuje v družbenem stanovanju na Vrtači, je v študijskem letu 1969/70 oddajal sobo študentu za 300,00 din mesečno (najemnino je treba plačevati za tri mesece skupaj!). Soba je bila opremljena z mizo, stolom, omaro in ozkim pogradom (žimnica in mreža); na razpolago je bila souporaba kopalnice, toda le z mrzlo vodo (topla je bila ,,predraga ). Vhod v sobo je peljal skozi stanovanje. Obiski sicer niso bili prepovedani, bili pa so nezaželeni. Študent je pokrival stroške najemnine za celo stanovanje in stroške centialne kurjave. Po kakem letu in pol pa je dobil odpoved z obrazložitvijo, da lastniku srce ne da povišati najemnine ŠTU-DENTU, zato raje vzame že zaposlenega podnajemnika. V 1. Marksizem se na univezi ne sme uvajati le kot dodatek obsto-ječemu pouku, zaradi občutka pomanjkanja ipd. Pouk marksizma ne sme predstavljati le marksistične informacije, temveč mora biti integralni del visokošolskega pouka in vzgoje, zastopan na vseh stopnjah in v vseh študijskih smereh. Duh marksistične kritike bi moral postati del samih znanosti in temelj znanstvenosti sploh, posebej v družboslovju. Zato se pouk marksizma ne sme zadovoljiti s sedanjim pregle-dom družboslovnih teorij ali naše družbene ureditve, še manj pa mu ustreza neka nenačrtna ,,interdisciplinarnost", ki se izčrpa v predavanjih družboslovja za naravoslovce in naravoslovja za druž-boslovce. 2. Uvajanje marksizma na univerzo mora izhajati iz premisleka o vlogi univerze in intelektualcev v družbi. Vsak intelektualec, ki bi končal univerzo, bi moral biti zmožen premisliti svoj lastni položaj v družbi in vlogo svojega poklica v njej. Niti univerza niti intelek-tualci ne bi smeli pristajati na kapitalske interese, ki jim jih često vsiljuje gola ,,realnost", temveč bi jih morali prebijati in se tako postaviti na stališče zavestnega proletariata (ki ne more izgubiti ničesar in lahko pridobi vse!). Zato se mora vsaka stroka predstaviti univerzi in javnosti s svojim sistemskim krogom in izobrazbeno-vzgojno tendenco (pred-vsem sociologija, ekonomija in filozofija). 3. Svobodne katedre naj se usmerijo na obravnavanje problem-skih interdisciplinarnih tem, ki jih lahko obravnavamo le v okviru univerze kot celote in ki ne sodijo v redne univerzitetne kurze. V sedanjem trenutku je treba sistem svobodnih kateder zavestno izkoristiti in ne ostati le pri njih. Svobodne katedre naj bodo le katalizator na poti k dejanski in institucionalizirani interdisciplinar-nosti na vseh področjih na univerzi. Prav na taki dejavnosti naj se gradi življenje univerze kot celote. Tu bi morala nastajati marksistična — družbeno kritična inter-discipliniranost, brez katere tudi marksizma ni. 4. S konkretnimi vprašanji marksizma na univerzi naj se bavi predvsem center za razvoj in širjenje marksistične teorije, toda prej si mora zagotoviti še krog zainteresiranih in se domeniti o stalnejših oblikah dela. Celotno delo na idejnem področju naj v določenih časovnih presledkih oceni aktiv komunistov, ki delajo na tem ,,področju". Dobro bi bilo, če bi sedanji študijski večeri postali del sistema svobodnih kateder. Nanje je treba vabiti tudi predstavnike delavcev in se pogovaijati z njimi. Sploh moramo izoblikovati širši krog predavateljev (profesorjev, asistentov in študentov), ki bi predavali tudi zunaj univerze, posebej delavcem in mladinskim aktivom. Kot zelo aktualno se kaže tudi povezovanje UK ZKS in MK ZKS Ljubljana, posebno na idejnem področju, kjer se moramo domeniti za oblike skupnega dela. 5. Vpliv marksizma na univerzi je odvisen od ,,marksističnosti" naše celotne družbene prakse, ki je marsikdaj minimalna. Univerza mora tedaj postati kritična vest takega stanja in mora dajati tudi konkretne kritike na konkretne ukrepe. Zato z marksističnostjo univerze raste tudi njena politična vloga in politična odgovornost. Družbena praksa premalo upošteva marksizem zlasti na po-dročju politične ekonomije in sociologije, ker si zapira oči pred socialno-ekonomskimi posledicami naše blagovne proizvodnje, ki brez nadzora deluje enako kot v kapitalizmu. Čeprav mora biti blagovna proizvodnja v prehodu h komunistični odpravljena, paje danes ne smemo podcenjevati. Toda pri tem ne smemo iti v drugo skrajnost, ko pod pritiskom okoliščin slepo podlegamo zahtevam blagovne proizvodnje, namesto da bi jo že od vsega začetka skušali obvladati. Iz blagovne proizvodnje socialističnega tipa ne smemo vleči istih zahtev, kakršne so gonilo kapitalistu (profit, renta) in ki vodijo v socialno razslojevanje in razredno družbo. Globalni interes socializma in blagovne proizvodnje v njem se ne smeta križati, to pa zahteva posebno pazljivost na vseh področjih, od pretakanja sredstev do uvajanja nove tehnologije. Zato moramo ponovno pre-učiti metode pravega in uspešnega socialističnega planiranja, ki bi temeljilo na samoupravnem dogovarjanju in tudi ekonomskih in 6 pravnih sankcijah za neodgovorne odločitve. V preteklosti smo z mehansko negacijo sovjetskega načina planiranje dopustili nastanek blagovne tržne stihije, ki jo zna danes uspešno kontrolirati celo že bolj razviti kapitalizem. Zato moramo intenzivno razviti ,,političnio ekonomijo" socia-lizma in z njo metode planiranja, primerne: našemu samouprav-nemu, socialističnemu sistemu s tržnim gospodarstvom. To pa je tudi ena od nalog ,,marksistične'" univerze, ki se tako kar najmočneje veže na vprašanja in potrebe n;aše stvarnosti. 6. V sedanjem trenutku je vsako marksistično delovanje na področju ekonomije in sociologije še posebej izpostavljeno tehno-kratsko-menagerski in birokratsko-dogmatski kritiki. Vemo, da je komaj 1/3 sredstev za razširjeno reprodukcijo v rokah samouprav-ljavcev, od ostalega pa 1/4 v rokah privatniikov in 3/4 v rokah bank in skladov, do katerih samoupravljanje ne seže. Ne slepimo se s tem, da so sredstva za proizvodnjo v rokah delavcev, ker je to le na pol res zaradi vplliva in oblasti raznih ,,elit", ki si prilaščajo samoupravljanje in adločajo ,, v imenu" gledalcev. Pa tudi sicer je to le potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za razvoj socialističnega samoupravljanja. Nobena vera v avtoma-tizem dogajanja nas ne bo ,,odrešila", temveč lle nenehna revolucio-narna dejavnost. Reševanje teh in podobnih problemov bo bistveno vplivalo tudi na marksističnost univerze oz. potrebo po nji,, univerza pa lahko tu bistveno vpliva na potek dogajanja, glede ha stopnjo marksistične teoretičnostinanjej. 7. Vpliv marksizma na univerzi je odvisen tudi od socialistič-nosti odnosov na sami univerzi, kajti dejanski marksizem raste le iz dejanske potrebe po njem, potrebe pa iz odnosov, ki vladajo v stvarnosti. Zato ne smemo dovoliti preobirazbe marksizma na univerzi v debatne krožke ali spremembo imarksistične kritike v podučevanje. 8. Sedanja pozitivističnost znanosti se nnora ukinjati prav z marksistično teorijo, s tem da se tudi same zmanosti spreminjajo v kritične znanosti, ki vsebujejo resnično teoretičnost. Zato je po-treben tudi element ,,filozofske zavesti", gliobalne teoretičnosti, posebno še zaradi tega, ker ugotavljamo močno zastopanost eno-stavne ,,metafizične zavesti" (v smislu nedialektičnosti) ali pa ne-kritično pobiranje modelov mišljenja, ki jih vsiljuje sodobni kapi-talski svet. Posledica tega je tudi goli pragrnatizem brez daljno-ročnih načrtovanj. 9. Ne zahtevamo in ne moremo zahtevati enolične definicije marksizma, ker vemo, da vsakdo izhaja \z svojega razumevanja celote marksizma, pač da se da določiti nekatere glavne kriterije, ki povedo, kaj marksizem ni (npr. ni nobena teorija avtomatizma dogajanja, ni teorija družbenega ali psihološkega prilagajanja, ni noben ekonomizem, ni nobena teorija, ki zaostruje razredno deli-tev dela, ali kakršenkoli elitizem, ni noben učljiv sistem ,,črt" in ,,legitimacijska teorija" itd.). S tem že lahko precej dobro ocenimo globalne teoretične zamisli in praktične akcije, skaterimi se sreču-jemo. Z nosilci takšnih teorij, ki objektivno zagovarjajo nemarksistične zamisli, ne smemo postopati nedemokratično. Glavna metoda boja proti takim pojavom je neusmiljena, a stroga in znanstvena kritika, ki mora upoštevati tudi dejstvo, da ni vsakdo, ki zagovarja taka stališča, tudi osebno protimarksist, kot tudii ni vsakdo, ki javno zagovarja marksizem, tudi v resnici marksist in komunist. Zato ne smemo nikoli dopustiti metode etiketiranja ali osebnih diskvalifi-kacij. 10. Pri uvajanju marksizma na univerzo ne smemo podleči niti snubljenju predstavnikov starih in novih dognnatikov, ki marksizem na univerzi zamenjujejo z indoktrinacijo, boj z nemarksističnimi stališči pa na osebne obračune, niti zanikovanju in omalovaževanju tistih, ki tako ali drugače stoje na protimarksističnih stališčih. Za sam marksizem (na univerzi in v družbi ter v svetu nasploh) moramo vedno uporabiti marksistična načela analize in kritike,ki vedno znova ločuje tisto, kar je na njem še razrednega (buržoaz-nega), od pravega proletarskega jedra. Gozd Martuljek, 10. 2. 1973 Komisijaza sklepe: ANDREJ ULE, STANE HOČEVAR MARKSIZEM IN UNIVERZA POGOVOR Z DR. BOŽIDAR-JEM DEBENJAKOM, PRED-STOJNIKOM ODDELKA ZA FILOZOFIJO NA FILOZOF-SKI FAKULTETI TRIBUNA: Pogovor o problema-tiki marksističnega izobraževanja na univerzi bi začel z ugotavljanjem dejanskega stanja. Taki ali drugačni družboslovni predmeti, ki smo jih na univerzi že uvajali, se v zadnjem času kažejo za praktično nezadost-ne in deficitarne. Ugotavljamo, da v sedanjem Študijskem procesu štu-dentje ne dobijo niti osnovnih infor-macij o marksizmu (da ne govorim o položaju v srednjem šolstvu). .Kje mislite, da so vzroki take situacije in kje so možnosti za njeno prese-ganje? Dr. B. DEBENJAK: Problema-tiko lahko gledamo vsaj z dveh plati: s strani evidence, ki pa je za-dosti znana - kakšni so ti predmeti in kje sploh so, predmeti namreč, ki bi morali pravilno zastavljeni dajati ob redni stroki marksistično infor-macijo. Podatki so maisikje objav-ljeni in jih tu ne bi ponavljal. Ven-dar to sploh ni najbolj bistven aspekt vprašanja. Kaže nam sicer, da na tem podiočju ni vse v redu. Znan je podatek, da so naše univerze po številu splošnih predmetov, stu-diuma generale, v svetovnem merilu med zadnjimi. Obstajajo predlogi, da bi se na celi univerzi gradila poleg sociološke izobrazbe tudi filozofska in politekonomska izobrazba ter da bi se na nenaravoslovnih fakultetah seznanjalo tudi z novim razvojem naravoslovja in nekaterimi problemi tehnike. Vendar vse te rešitve še puščajo odprt osrednji problem -kako je namreč z marksističnostjo univerze kot celote. Tega vprašanja pa ne moremo rešiti z golim zavze-manjem, in potrebno bo dolgo časa za formiranje ljudi, ki bi bili spo-sobni premostiti razkol med sploš-nimi sociološkimi, filozofskimi, eko-nomskimi vprašanji in drugimi kon-kretnimi strokami. Tu smo zamudili veliko časa. Vedeti moramo, da je bolje, če ni nekega takega splošnega predmeta, kot pa, da bi bil slab. Veliko bo treba napraviti tudi v zanimanju za šupenje marksizma med znanstvenimi in pedagoškimi delavci na sami univerzi, ki so se doslej bolj posvečali svoji ožji stroki. Velja opozarjati na pomemb-nost marksizma za razumevanje cele vrste strokovnih vprasanj, pa tudi za določanje smisla stroke same. Ve-like naloge čakajo tiste, ki smo kljub neugodnim razmeram za for-miranje marksizma na univerzi delo-vali na tem področju. Tu so tudi naloge, ki čakajo študente. To so naloge, ki jih ni mogoče opraviti po normalnih institucionalnih poteh in ki zahtevajo veliko angažmaja, za-vzetega študija in entuziastov, ki jih lahko da le resnična akcija. Gre za medsebojno pomoč študentov raz-nih strok, ki se je že začela in ki se mora še bolj okrepiti. T: Jasno je, da namen akcije marksistično univerzo ne sme biti v pripravljanju kadrov, ki bi pokrivali ideološki deficit na poenostavljen in apologetski način. Poleg tega ugo-tavljamo, da je prisoten cel diapazon marksističnega, pa tudi nemarksi-stičnega razmišljanja. Glede na to -v katero smer naj teče akcija za marksistično, angažirano univerzo? D: Živimo v družbi, v kateri so bile najrazličnejše stvari že razgla-šene za marksistične. Ni dolgo tega, ko je pomenilo velik marksizem to, če obstajajo čim večje razlike v do-hodkih. V imenu parole plačevanja po delu se je ustvarjal v dohodkih tak razpon med enim in drugim delom, ki je presegal vse dopustne meje. To so stvari, ki seveda nimajo nobene zveze z naukom Karla Marxa. Ravno tako so za zelo rtiar-ksistične veljale neke koncepcije organizacije proizvodnje, ki lahko pomenijo samo obnavljanje priganja-škega sistema kapitalistične produk-cije. Obstajajo pa tudi taki, ki mi-slijo, da je marksizem jakobinska vzgojna diktatura. Vulgarizacij mar-ksizma v irnenu marksizma je bilo v realni družbeni praksi še in še. Take vulgarizacije so stopale iz prakse v teorijo in iz teorije v prakso. Tu je tudi univerza že dajala argumente za pozitivno, pa tudi za negativno prakso in jih še daje. Med marksistično teorijo in kon-kretno prakso torej velikokrat ni zveze. Obenem pa lahko tudi zdaj na naši televiziji - da povem samo ta primer - poslušamo stališča, ki so popolnoma nereflektirana, v njih zlasti ni nobene marksistične refle-ksije. Zadnje čase je prominentni slovenski strokovnjak iz drugega univerzitetnega centra razpravljal o marketingu z vso aparaturo svoje posebne ekonomske stroke, pri tem pa postavlja teze, ki so v bistvu na-stale v p"ostklasični meščanski eko-nomiji. Ta je namreč hote pozabila na vse kritične ugovore, ki jih je proti podobnim tezam postavil že K. Marx. Razmišljanje o marketingu izhaja iz predstave, da vsak potroš-nik izreka anketarju svoje resnične potrebe. Produkcija potem dela na podlagi teh ugotovljenih ,,resničnih potreb". Mi pa od Marxa zelo dobro vemo, da je ,,produkcija" tista, ki ustvarja konsumpcijo, ne le objek-tivno, ampak tudi subjektivno: to se pravi, da produkcija ustvarja ,,po-trebe". Torej je primarna produkcija in ne konsumpcija. Podlaga teorije marketinga, ki jo je ta strokovnjak podal popolnoma korektno,je s svo-jimi konsekvencami v diiektnem tako ponudili kot vsilili neko ma-trico, po kateri bi se ,,učili marksiz-ma". D: Tu vidim več stvari, ki jih mo-ramo izpeljati Potrebna je notranja demokratizacija študijskega sistema v tem smislu. da lastni, samostojni študij dejansko dobi ob mentorstvu veliko večjo vlogo kot pa klasični sistem predavanj. To je prva stvar. Kot drugo velja, da to ne more funkcionirati brez demokratizacije sistema strokovne informacije. To pa spet ni odvisno samo od dobre volje, ampak zahteva določena ma-terialna sredstva. Poskrbljcno mora biti za to, da postane govorjena beseda čimprej tudi pisana (vsaj v provizorični, ,,delovni" obliki), da so viri dostopni študentom - skrat-ka, da študent lahko pride sproti do tega toka informacij. Tu je glavni problem v omejenih možnostih, ne pa v dobri volji, ki jc sicer tudi vča-sih manjka. Pri nas ni poskrbljeno niti za to, da bi študent lahko prišel do fotokopiranih tekstov. da bi jih lahko dobil kot svoj potrošni mate-rial. Velika ovira širjenju tistega malo maiksizma. ki se je oblikoval, je dostikrat tudi v teh ovirah. Marsi-katere diskusije nikdar ne pridejo v tiskano obliko, v kateri so lahko do-stopne tudi tistim, ki se jih niso ude-ležili. Premagovanje teh materialnih težav zahteva tudi velike organizacij-ske sposobnosti. To vse pomeni de-mokratizacijo študija. To velja za vso univerzo in vse stroke. Marksi-zem je ravno ustvarjanje samostojne razmišljujoče osebnosti, in tudi to je mogoče ustvariti samo na ta način. T: Poleg materialnih težav je tre-ba omeniti tudi že verjetno tradicio-nalno nezmožnost (ki sicer ne velja samo za naše univerze), da bi se pre- nasprotju z Marxom. Te koncepcije so se uveljavile v družbi, ki je to pre-vzela od premočnega kapitalistič-nega sistema v svetu. Priznavamo jim lahko uspešnost na svetovnem trgu, ki je kapitalistični svetovni trg; njihova domača raba pa je skrajno dvomljiva. Takih stvari je še dosti, takih namreč, ki iz vsakodnevne družbene prakse stopajo na uni-verzo. V taki družbi je od marksista, ki resno bere Marxa, pretirano zah-tevati, naj bo on tisti, ki bo z zasto-panjem odrešujočih stališč osam-ljen, proti družbenemu vetru reševal situacijo. T: Torej lahko sprašujemo le v povezavi marksistične teorije in konkretne prakse . . . D: Vsekakor. Dogaja se namreč celo to, da posameznik, ki je pre-puščen sam sebi, brez ustrezajoče prakse, zapade v tak ali drugačen subjektivističen konstrukt. Celo korekcije svoje teorije nima, če se vsaj nekaj tega ne dogaja v družbeni praksi. Navsezadnje pa pride do takih absurdnih situacij, kakršnih je v Jugoslaviji dovolj: da se razvijeta politična praksa in z njo neposredno povezana marksistična teorija v eno smer, drugi del marksistične teorije, ki je po nečem v svojem izhodišču onemu prvemu zelo blizu, pa v dru-go smer, vsaksebi, in ob tem obedve zapadeta v enostranosti. T: Vpeljevanje marksizma na uni-verzo mora po mojem mnenju, če je (ali hoče biti) radikalno, nujno zah-tevati tudi neke spremembe študij-skega sistema samega. Akcija bi šla povsem mimo, če bi študentom segle tiste prepreke, ki v študijskem procesu ločujejo ,,študirajoče" od ,,študiranih". Pri vprašanju marksi-stične univerze je to verjetno še bolj pomembno vprašanje. S seda^jim načinom predavanj ex catedra, brez t kake diskusijske povezanosti vseh ' udeležencev izobraževalnega pro-cesa, si tako univerzo težko pred-stavljam. Mislim, da samo uvajanje nekega novega predmeta med vse ostale že obstoječe našega problema ne rešuje. Možno alternativo po mo-jem mnenju lahko predstavljajo do-sedanje študentske svobodne kate-dre, ki so se pred letom in več že pojavljale tudi pri nas. D: S tem se popolnoma strinjam. Iz svojih izkušenj, ki pa bi jih še dodal, imam pri predmetu uvod v filozofijo na filožofski fakulteti, da je v času enega semestra (kolikor traja predavanje tega predmeta, ki ga predavamo štirje) težko priti do globljih kontaktov. Zato pa delamo nekaj drugega: poskušamo, in mi-slim, da s kar dobrim uspehom, pre-našati diskusijo na izpite - tako da postajajo izpiti ne samo preverjanje, kjer bi se profesor preoblekel v bogi-njo pravičnosti, temveč da soočamo to snov z osnovnim študijskem pred-metom študenta. Zaradi tega so iz-piti seveda neliko daljši, je pa to tre-nutno verjetno edina možnost, kije tako rekoč tukaj. Druga stvar so svobodne katedre. Te so občasnega značaja in predstavljajo možnost za tiste, ki so pripravljeni diskutirati. Vsekakor jih je treba še naprej raz-vijati. Seveda pa se splača omeniti tudi to, da je pri nas vse premalo pripravljenosti za pogovor. To je že nekaka slovenska, morda srednje-evropska značilnost, nekaka boja-zen, da bi stopili iz sebe. Tega manj-ka tudi pri notranjem odpiranju univerze. T: Pri nas smo že dosti govorili o kritični znanosti, o nujnosti kritičnc refleksije znotraj znanosti, o nuj-nosti interdisciplinarnega povezova-nja na univerzi. Ob vsem tem se spomnimo še na zahteve po angaži-rani univerzi, ki so v samem jedru zahtev, ki jih je postavljalo študcnt-sko gibanje. Vse to nuuuno imeti pred seboj, ko govorimo o marksi-stični univerzi. Kje naj bi bile mož-nosti za oživitev, potrditev in reali-zacijo takega koncepta? D: Začetna konstatacija bi nuv rala biti v naravi marksizma samega. Marksizem ni nikakršna posebna teorija inteligence. Tu grc predvscm za praktično teorijo, za tisto teorijo. ki meri na praktično spreminjanje družbe. In to ne s prišepetavanjcm vršilcem oblasti, ampak tako, da opozarja na protislovja in temeljna vprašanja družbe. To pa spet nc tako, da bi pri tem povzdigovala poseben stan kritika, ki bi žel pri-znanje pri naslednjih generaciiah, da bi niu postavile spomenik in po njem poimenovale ulico. Pravemu marksizmu so vse take stvari še kako tuje. Osnovno vprašanje je v čim-točnejši ugotovitvi temeljnih proti-slovij družbe, pa tudi v iz njih izvc-denih konsekvencah; čim točnejc je treba izdelati teoretsko podlago za družbeno akcijo, za socialni pro-gram. Nosilec tega programa seveda ni inteligenca sama (tu bi še opozo-ril, da je razlika med izobražencem in intelektualcem zelo velika). ta teorija mora svojo pravilnost in svoja dognanja postavljati v siužbo tistega dela družbe, v imenu kate-rega je nastala. Spomnimo se samo Marxa, ki je v Nemški ideologiji po-vedal, da je samo s spoznavanjem vloge proletarskega razreda, s po-doživljanjem te vloge, z vživljanjcm v to vlogo mogoče priti do proletar-ske pozicije, če nisi že sam v teni položaju. Ta teorija torej črpa svojo pravilnost iz pozicije proletariata in jo seveda mora vračati v spreminja-nje tega položaja. Tu pridemo do definiranja pojma proletariata, ki pa je spet dano iz teorije, kajti ravno teorija ustvaija proletariat ,,za sebe", ker širi njegove meje, ko iz potencialno neproletarskih delov družbe dela proletariat: intelek-tualni proletariat naprimer, če upo-rabimo izraz iz Engelsovega pisma kongresu socialističnih študentov iz leta 1893. V tem je torej smisel marksizma, in v tem primeru moramo za uni-verzo zahtevati to zavest. V zvezi s tem vprašanjem bomo na univerzi morali najti poti in sredstva, da bomo tudi to nastajajočo vednost o marksizmu oplodili s tem, da bomo poskrbeli, da bo postala delež tiste-ga, ki je bil prikrajšan za svoj inte-lektualni razvoj zaradi tega, ker je bil pahnjen v položaj delavca ob te-kočem traku. Povedati mu je treba njegovo teorijo in ne njegove teorije obračati v egalitarno vednost proti njemu, v nekaj, na osnovi česar si pametnejši, bolj ugleden . . . To ved-nost je treba prenesti v njegovo ved-nost. Ne vem, kakšen bi bil najpri-mernejši način; mislim, da moramo o tem vsi skupaj diskutirati. Začetek te akcije imamo sedaj v akciji Zveze komunistov. Pripravili bi lahko ne-kak zbor ljudi iz učiteljskih in štu-dentskih vrst, ki bi bili pripravljeni prenašati svojo vednost v tovarne. Pripravil: PAVLE ZGAGA KAKO SEM POSTAL PSIHOPAT vse je bilo čisto cvetlično onj so se baje ljubili kot ljudje bil je veličasten mir spočeli so nas srečni zadovoljni lačni ;ui. in pozabili na nas saj so vendar upali da bomo kot oni žalost nismcrfet oni bi smo silfJTeko čisto novo pokvarjeno Custvo ki so mu dali tisoč norih oblik in migjno dolgo za temi dogodki zvedeli nekaj o tej stvari Kij6 sarnc^_F-velik - STRAH -* Bali smo se vojne in Nemcev m teh ostalih u! te nikoli spoznane slike so nas morile ponoči v spanju ko sem bil majhen sem vedno stal pred pu§kanu ves poten zmešan a prizadet <>tj nikoli nismo smeli pozabiti to bi bil naš zločin mi smo rasli srečno življenje še vedno v ker red mora biti ^ če si kaj ukradel so te čudovito s pasom čez rit da nisi nikoli ali pa si še moral si paziti na ugled ne vem čigav z leti so postajali stoletni strahovi veoji ,j3, koliko predstav odigrajo Goričani vsako leto med Koprorii u cem, vidimo, da je imel mož popolnoma prav.) GledališjKj jalec, ki ga že odmlada privlači gledališče kot možnostzž ment. je v pravem trenutku spoznal. da je nov način mišljenja in ustvarjanja dosegel tako kvantitativno sfop goča primerjanje in soočanje. Ob gledaliških predstavib. potekali tudi razgovori teatrologov. (Letos ga ni bilo. ,,Nje^ne ap^* je dejal Babič. ,,V dialektiki pomeni odsotnost dialoga rattai<3 tpliko kot dialog.") Že naslednje, tretje, srečanje naj bi dožjveld pp-membno spremembo: predstave v gostinskih lokalih in 7!cLi!iških prostorih ter v okoliških krajih. Sicer pa go Ušč:iik številka ena misli tudi na to, da bi se srečanja fseHt&-&o Sioveniji. Iz. vsega, kar je povedal na tiskovmi konferenci ob za- četku pffredii^ je^ovorilo prepričanje, da je nekakšna samozado- včljna zaprtost gledališč tista,'ki je kriva za zatohlost po bajtah Talije.>Gle#a4iščniki najbi bolj pridno hodili dmg drugemu v goste, 'pa tudi ž gospodarsknfii organizaeijami bi se morali bolj povezo- šo se na srečanju žolčno in dokaj dolgo pogovaijali je gledališki eksperiment, kaj avantgarda in take reči. /Letos je bil napovedan razgovor na temo: ,,Delavec - kultura, srečanja"in razpo^a". Z razgovorom ni bilo nič. Nekaj ljudi se je sicer oglasilo, ^enclar sogovorili v zekapepjevskem jeziku. To je jeztk^kakršnega, poztrajo vsi občinski funkcionarčki, SZDL in Ev^za n^adine:/eu3o ^cečy4no,(^aj mrtvega in zoprnega se da s temrf&praviti. Nesfnisetno^bi bilp*klaterega izmed tistih govorcev vprašati,'kaj^je to JtultiJtra, ker Eategorije, ki vejejo ledeno skoz njihova ob^n&tfjišfaTne bi mogle razložiti nitii tega, kaj je delavec - ali pa bi bita toirhiaginarna pošast, zmajski bacek brez obraza, ki mu je treba strpati v gobecr grenko, a zdravilno sol kulture. Če me kakšn^ stvar peha v čisto fizično neugodje, je ito brez dvoma groz-Ijiva pbpredmetenost, v kateri otrdi vsaka ideja in vsako bitje, ko se znajde? v jokah tega čudnega sloja, ki visi nad vsem živim. Pa še nekajje: He verjamem, da si gledališčniki res žele prave bližine širokih množic, ne žele si prav preveč, da bi vsakdo lahko rekel: ,,To/je pa zanib/' in mu ne bi mogli zabrusiti nazaj, kako se na to 4)ozna.'i.judje potrebujejo malike, in če si kdo želi spremembe rstanja, si ga gotovb ne želijo maliki. Vsi tisti ,,ksihti", ki se vsak večer tako miio modro držijo in v hipu zvodenijo v uscan , ktJ se oozdravijo s sebi dostojno osebo. za ves ^a intelektualistični semenj je bilo dvanajst pred-je odigi^al'zagrebški Teater itd., ostale pa slovenska gleda-mačini, Tržačani. Kranjčani, mali odri celjskega in mari-gledališča ter ljubljanske Drame, Mestno gledališče ljub-}ansko, študentjei akademije, Pekarna in Glej, ki je sodeloval z predstavama. Babič je med drugim postavil tudi domnevo, da je vzrok za raz^mali ,,iskanja", ,,malodrovstva" in eksperimenta na Slo-venšk^m tl^ba i$kati pri gledaliških ustvarjalcih, ki premalo kvali-tetno b^riz^j^ ,,klasične" predstave. Temu skorajda ni mogoče pritrditi.V,IGM^n(5" (E. G. Craig bi dejal ,,realistično") gledališče se že od z^četka tega stoletja reflektira kot nezadostno. Tisto kar je včasih ^om^nilo navlako, sta danes prevzela film in televizija, tako da gl^daliSče lahko nemoteno razvija, kar je specifično, njego-vega. Če hbče(odražati neko dogajanje realnega sveta, vzpostavi do ^^^^ITajvečkiiat ironičen odnos, polasti se ga, ne da bi se trudilo pri prerisovanju osnovnih odnosov. Političnost je srečanj se ni niti enkrat vmešal kakšen forutr^JSOjftobni slovenski teater v tem trenutku izpričuje zavedanje izgnanosti umetnosti, ki ji je od nekdanje napihnjenosti ter navidezne moči v svetu ostal samo še lasten obstoj, in tajo sili v iskanje novega smisla. Izredni gledališki trenutki so se utrinjali v Stilnih vajah (Teatar itd.,). Igialka v latovščini, mešanici italijanskega in srbohrvatskega jezika, pove zgodbo, ki izzove aplavz, ona pa se obrne, pogleda gledalce in sovražno reče: ,,Vi ne razumete ničesar!" Živo podana pripoved, vzgib, vzpostavitev stika, reakcija (mimogrede: navedeni stavek v tekstu ni zapisan). Tekst Raymonda Quenauja obravnava stisko jezika, ki se izkaže kot popolnoma neustrezen tudi takrat, stvar Hredstava o ie/iku kot cp\n- vitem sredstvu odražanja je zmotna. Nobene take stvari ni. Je le neskončno število jezikov, ki so tuji drug drugemu, tistemu, kar naj bi bilo njihov predmet, in tudi tistemu, ki jih uporablja. To kar sta deiala zagrebška igralca, je čudež. Nenehen, skoraj uro dolg tok besedi, ki stokrat obnavljajo isti dogodek, magičen pingpong iz ene prevare v drugo, in na koncu - kot protiutež vsemu prejšnjemu -tišina, v kateri so gledalci skoraj brez diha vztrajali, dokler sta igralca hotela. To so bili trenutki magične uklenjenpsti v negibnosti in tišini, to je bil teater. Med slovenskimi gledališči Celjani skoraj niso imeli vrstnika. Morda bi jim lahko konkurirali Glejevci, vendar je bila reakcija publike tako ledena, da je bilo Šeligovo predstavo nemogoče nor-malno odigrati. Celjski režiser Dušan Mlakar je na dolgočasnem in neaktualnem tekstu (S. Rozman: Zvonovi) zgradil komunikativen happening, in našel je igralce, ki so njegovo zamisel izpeljali tako disciplinirano, da temperatura ni popustila niti za hip. Odlični so bili študentje AGRFT. Najbolj radikalno: gledališče Glej (Jesih -Šedlbauer: Limite). Ne, o posameznih predstavah res ni mogoče pisati. Če pri vsem prizadevanju, pri vsem iskanju, talentu in delu gledališčnikov na-stane nekaj dobrega, je videti tako malo, kadar postane predmet suhega recenzentskega jezika. Zato le še tole za konec: držimo pesti za Goričane, da bi prihodnje leto znova zmogli zahtevno in drago organizacijo srečanj. Kljub vsemu cirkusu je bilo vendarte tudi nekaj prav dobrega teatra. Z.DUŠA FILMSKI FIVAL XX. FESTIVAL JUGOSLOVANSKEGA DOKUMENTARNE&AIN KRAT-KEGA FILMA - BEOGRAD, 2. DO 7. MARCA 197 3 ŽELIMIR ŽILNIK: Kakšen festiva! je to, če ni filmov, v katerih bi bil prisoten vpliv Makavcjeva, ŽiLnika in Petroviča? 1. Kosovo. Skupina moških pleše na planjavi. (Skupina deklet muzicira in pleše na vrtu. Vse so prekrite in ovešene s cekini.) Po strmi ulici se spušča kolona ljudi, spredaj gresta ženin in nevesta. Skozi okna pogledujejo bogato opravljena (izbrano lepa) dekleta. Po poinoti nekajkrat pogledajo proti kameri ... Tako se film KOSOVO V PESMl IN PLESU tudi nadaljuje. Je propa-gandni, namenski in tak kot večina podobnih reklamnih fiimov, katerih bistvena napaka je, da turistične kraje prikazujejo na način, ki je skon-struiran, da se tega takoj zavemo. In gotovo se tega zavedo tudi tuji poten-cialni turisti. 2. Eksperiment 1. Slobodan Stilinovič (tudi režiser) sedi pri mizi, vsakih nekaj deset sekund otrese pepel s cigarete. Vmes se menjavajo kadri ženske zadnjice in moškega spolovila. Vtis eksperimenta, inventivnosti, domisel-nosti, enkratnosti in kvalitete dopolnjuje sam film (v materialnem smislu) -gledamo namreč negativ. 3. Eksperiment II. Modri kanarček: France Kosmač. Globalna študija daltonizma in njegovih daljnosežnih poslcdic na človekovo psiho. Od vseh slovenskih režiserjev, ki se bavijo s humorjem, je verjetno še najbolj uspešen in najmanj dolgočasen Jože Bevc s svojim Občanom Urbanom. Kar pa nika-kor ne pomeni, da je stopil kam daleč v sfcro humorja in komike. Vsekakor pa je Kosmač daleč za njim. Brez dvoma je to film, ki ga je treba videti. Tako kot je treba videti Pogačnikovo CUKRARNO - le, da to iz drugih razlogov. Gotovo je ta film povsem nenaden uspeh slovenskega filma, saj je prvi, ki je dosegel dokumentarnost, avtcntičnost in zanimivost, gledljivost, domiselnost in humor, kt ga je toliko v podobnih srbskih filmih, v katerih sc zdi kot da njihov humor eksistira kar sem po sebi, brez napora režiserja, igralcev ali gledalcev. Mislim, da je CUKRARNA prvi slovenski film,ki seje prebil v ta povsem ne-slovenski krog, ki je ušel slovenski fiimski patetiki, slovenskemu vkrč ujetemu smehu. Kratki film je film, ki je časovno omejen, to je, v skrajnem primeru lahko traja nekaj več kot tričetrt ure, saj drugače postane že celovečerni. Ta povsem formalna omejitev je. vsekakor tudi ali izrazna omejitev ali pa nova izrazna možnost. Omejitev v tem smislu, da je avtor vezan na določeno maksimalno dolžino, to pa se velikokrat kaže tudi v sami filmski realizaciji -predvscm v njeni vsebinski komponenti. Režiser je namreč prisiljen dogodke poenostavljati, jih krajšati in izpuščati, kajti le na ta način lahko realizira zgodbo, ki po dolžini presega meje kratkega filma. In očitno so taki filmi tudi prccejšnji neuspehi, kajti po svojem obsegu preraščajo kratki film, so po zasnovi dosti bliže celovečernetmi; to paje seveda tudi osnova vseh slabosti, ki se v njih pojavljajo. Se pravi, so celovečerci, srkčeni na kratke filme. Najuspešnejši kratki filmi so tisti, ki so prerasli stopnjo amaterskega fittna, a pri tem niso zašli v (relativno) epskost celovečernih filmov, temveč so se osredotočili na en sam motiv, en sam problem aJi temo in jo potem v teku filma izpeljavali in izpeljali. Kot kaže, je to najlaže realizirati v zvrsti doku-mentarnega filma, saj se tu avtor omeji na sekvenco iz življenja osebe, oseb itd., na izsek. Na tej osnovi je bilo narejenih veliko letošnjih iilmov. Ti so vno s svojo enostavnostjo, deskriptivizmom in lzvrstno avdiovizualno jdelavo in spremljavo pokazali, kaj se v tcj zvrsti da storiti in doseči. Igrani nim se v obliki kratkega filma le malokrat obnese, sajravno pri njem največ-krat pride do izraza velikopoteznost, problem, da je avtor skušal v 30 mi-nutah povedati toliko, za kolikor bi potreboval vsaj uro m pol. Letos jc bilo več takih filmov, od katerih so bili najbrž najznačilnejši filmi na temo NOB, ki pa so ravno z deskriptivizmom (v tem primcru ncprimernim) povzročili impresijo slikanice, kjer so človekovi motivi ostali skriti, nam ncznani, in kjer je bilo vse, kar smo videli in slišali, le zunanja kulisa vsakega posamez-nika. Tega problema avtorji dokumcntarcev nimajo. Navadno ostajajo pri prika-zovanju trenutka, zanima jih sedanjost. Ros paje, da je ta trenutnost tudi omcjujoča, da jo je skoraj r.emogočc prcseči, saj jc v tem primeru potrebno "'¦¦aditi fabulo, ta pa se po svoji naravi izmika dokurnontarizmu. Avtorji kratkih filmov so razen nekaj izjem, ki se permanentno omcjujejo . kratki filin (npr. Vlatko Gilič), rcžiserji, ki so sc šele pričcli ukvarjati s nom. ali pa taki, ki jim kratki iilm pomeni prehod v vrste profesionaicev vrvt amatorjcv isatelji'4n čtivo iz_njega norca.x^Io" mjtveca, Iti videPran. Rdeča jak dempkracije." — -^ _. jGreen "^MirnK Deževalo je. Profesor se je^ krat ali trikrat zasukal okoli sebL sklonil k malemu Azijcu in se val z njim. Za hip sta se oba na nila kakor v burleski. Diskreti' nasmehnil tudi pokojni kanc ternich v svoji preveliki gr/ se zadovojjifoobrnil na desno~sf tam jL/imel rejanj obraljene kosti. Nate^sta Profesor in Azijec še malo postala1" na asfjH^k Avenue Kleber, daja^ sta vtis?wSJBteljev, ki sta se vrniiaskupaj s Jgpsila in se jima ni-»kamor nc nuidi, še in še sta se •vab, st; nasmihala kakor v i€dla'.vsak v svoj avto, in 'p/adli, vsegajebito kon \ Mirje bil skienjefivp Mir. Bil je tii neKje, Kleber aii kjerkoli, dejstvo ie vseh polotil vzvišeni obcTItek.-.-< mini. Kdo bi vedel, kolikokrat sta se Profesor in Azijec obstreljevala s1 to besedo. Magična bcseda, vsel^ej jima ic pripravljena in šc topla čepela v ustili. prijetno voljna, zadnji čas pre-¦reta nad vrelišče, na las podobna še Ivema ali mor ;ri.'tim hcseda: !'vol"esorju je /obovja. i i.ila ob tn ¦ovori!. ot rem toplinvpre-JVizija buileske. Jla izza umetnega lematičnp je udaf?. z vso močjo rotg"3 |.al Profesor. skušalf^ itiajhngga sivolasega^ |, prcden jo '•"-* lsh), jo ne-rnožganih, nato pa mu je ŽS^Knela jned red-kirni zobmi kak<|^j^ščica in se zapi-čila v Profcsorjeva gladka ls ¦, Tako je bilo vrsto let. Profesor je kot vsak vestcn ur:id-nik letel enkrat tedensko čez veliko lužo na posvet k šefu Kvekerju, prav tako je vzletel in se vračal tudi Azi-jcc. B.^d.i ic mcd poleti in povratki itnirov .,tia ju jc kakor do- mač;i o sredi mize, za ka- '.¦¦!;¦> Ljudje so jo lahko ,r.\! ali v časopisih, knji- ^ah, tiimili, na televiziji. učinkovaia že zdavnaj je zgubila^sc^ uglednpst in znanstveno pozlat " " Zadevo je bilo treba čimprej čati, kpnčafi za vsako cc|io. Po režitev Problema so bile spretno zS-delane z Azijčevimi dolgimh^a raz-vlečenimi stavki. Vrabci na s so čivkali, da je Profesor pogo Kvekerjem sta se oprijela še možnosti, čeprav je bila v skladu znanostjo in zdravim razumom. Pro^ fesorju se je ta zdravi razum, kate-rega je nespodobno opsoval že stari Hegel, sicer gnusil, toda Kveker je bil tisti, ki je ukazoval. Zmagal je torej len, zadovoljen in nesposoben zdravi razum. Zmagal. Bila je torej zadnja priložnost spremeniti Profesorj^o obsedenost jo vključiti v ^rategijo. Polom je bft popoln. Čustva še nikoli niso prisp^-vala k rešitvi znanstvenih zapletov. Tudi tokrat ni bilo drugače. P sorjevi avipni so sicer vsak dan < va preoravali Azijčevo de krateqi so se množili. rez bil - ničev. Profesor je začel zj voljo in upanje v znanstvene hipoteze^ Njegov resnega znanstvenika je šei počasf po zlu. Čutil je, da se mu njegovi bivši kolegi, tisti, s katerimi je svoj-čas ustvarjal znanost, posmehujejo Nekam pomilovalno so se pričenjal: vesti do njega. t Po raznU ikiovitg lijsih so mu začeli ^ati, naj se raje ___uradnišku Toda lost, bila Moč tista, _kg rno privlačila ga je- x.no$t- z^an&tver Mo^; ali zNte m6fi4a 'samo igrat tioraa ra pozici samo predavanje irijati o se ž' ni Jile načjt .UgOtQV ^elena-I teni\ ta ;hai; monial njegov življenjsfcTsmoter ničil. Vse kar bodo govorili o ¦ bodo izmišljotine ali v naj \primeru polresnice. Peklo ga je aaianje, da je bil kljub vsemu - in vesten uradnik, ki o, a zanesljivo uresni^ o izvedbo njegove a - Pioblema, to pž zerna in prismuknjena Resnični gospodarji Moč drugje. Niso bili mrtvi Ijeni, toda njemu so imeli otpiljivih lastnos| skrivnostni. To bilo prihranjeno pra^ blamaža., Jetal ile teta 5(llepilo" Jo med obl ifesorj«