ME5EČMIK ZR KNJIŽEVNOST UMETNOST IM PR05VET0 ZVEZEK 4. - LETNIK III. VSEBINA. Ivan Cankar: Gospod svetnik. . Ksaver Meško: Zimske sanjarije Utva: A tebe bilo ni...... Prof. A. B.: Bolgarska umetnost . A. A. Pirec: Poročni dan .... Dr. J. Polec: Dr. Vladimir Leveč . Ksaver Meško: Na cesti . . . Zofka Jelovškova: Mara in njen Kajn.......... Dr. Ivo Šorli: Plameni .... Fr. Govekar: Nad prepadom . . sin 97 100 100 191 105 106 112 113 116 120 Listek.............124 Književnost: Primož Trubar. — Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini. — Tretja zbirka učnih slik. — Biskup J. J. Strossmayer. — M. A. Šimaček : Dvoji laska. — Dr. A. Lang: Buddhismus. — Dr. M. Šrepel. Gledališče in glasba: Slovenska drama. — Slovenska opera. Raznoterosti: Pleterje. Naše slike: Srečko Magolič: Na Savskem nabrežju. (Umet. priloga.) — Henrika Santel: Bajazzo. (Umet. priloga.) — H. Charlemont: Cerkev v Galiciji. — I. Mrkvička Metuljčki, Rodopska vila. — W. L. Arndt; Najboljša prijateljica, Ivana Kobilčeva. ■ T. Vasiljev: Južno vreme. — Djakovo. — Irma Polakova. — Samostan Pleterje. Listnica vredništva: G. F. Z. na D.: Pošljite še kaj! Toda ne pišite sonetov z akrostihoni! Čemu sama jokava .erotika"!? — G. S. Vi lin s k i v T.: Oblika, logika, gramatika! Nadaljujte, a učite se ob modernih vzornikih! Nezdrave semtimentalnosti se otresite! Rajanov v Gorici: Po svojem duhu in slogu spadajo v humorističen list. Odstopil sem jih vredništvu .Ježa"! Slikarja napisov in lakirarja, Ustanovljeno 1842. Tovarna oljnatih h*™ fata dekoracijska, stavbena in po- 1 in firneža z električno go- hištvena pleskarja. t$r O < vzgaja slovensko mladino, v svoji pijanosti pa se vede kakor perverzen menih. Iz sosednje sobe je zadonel takrat bučen surov krohot, in cvileč ženski glas je zajeknil kakor pisk lokomotive. „0, pustite me ... to je strašno!" je vikala natakarica Mici, majhno okroglo dekletce velikih modrih oči in zlatorumenih las, ki jih je imela spletene v debele kite in zložene na glavo kakor krono. „Ne, nikar . . . prosim! . . . Ali hudič prokleti!" Natakaričina dlan je glasno tlesknila po licu gosta, ki je za hip prestrašen otrpnil, tovariši so se še gromkejše zakrohotali, Mici pa je bežala razmršena in razburjena v kuhinjo. Tedaj so se odprla vrata in v sobo sta stopila omahujočih korakov pristav Slavec in lajtnant Ditrich. „Kje pa je dr. Kolarič? je hinavsko vprašal Slavec, prisedši k Zemljiču. „Ali je doma"? „Gospod doktor podpisuje pisma v posojilnici," je odgovoril Zemljič; „potem pojde v gledališče." „Gospa pa je bolna, kaj ne?" je poizvedoval lajtnant.....Pri pogrebu je ni bilo." „Da, prehladila se je baje . . . tako mi je vsaj pripovedovala Vida . . . gospodična odgo-jiteljica." „Ali si videl!? Saj sem vedel! Hehe! Uganil sem!" Pristav se je hudomušno smejal. „Kadar je Olga bolna, je Zore vselej srečen!" „Pijva!" je dejal lajtnant in sunil pod mizo svojega prijatelja, češ naj molči. „0h, ta Kolarič je osel — osel!" je vzdihoval pristav. „Bog živi take osle!" in dvignil je čašo. Ditrich, ki je bil treznejši, se je vznemirjen nagnil k blebetavemu tovarišu in mu pošepnil na uho. Pristav pa se je začudil in se z izbuljenimi očimi ozrl na Zemljiča. „Hudiča, res je . . . saj ste vi tukaj! Toda to ostane med nama, gospod . . . čisto med nama, kar ste slišali! Saj ste mož . . . značaj, — ne pa baba!" In pomaknivši svoj stol tesno k Zemljiču, je šepetal Slavec: „Sicer pa niste slišali menda nič novega. Po strehah že vrabci čivkajo, da ima dr. Zore s Kolaričevko intimno razmerje, o katerem edini soprog ničesar ne sluti! In govori se, da se godi Zoretu baš tiste dneve posebno dobro, kadar je gospa Olga tako bolna, da mora odhajati iz hiše dr. Kolarič sam! Ali niste vi še ničesar opazili?" „Jaz? — Jaz ničesar! V privatne zadeve svojega šefa se sploh ne vtikam, in če bi bil kaj opazil, ne trosil bi tega po mestu." Z odkrito ogorčenostjo je zavrnil Zemljič blebetača, a ta se za to ni brigal. Kakor da ni razumel Zemljičeve graje ali kakor da je docela otrpel za takt in diskretnost, je z naslajanjem blebetal dalje: „V pravi hlev ste zašli, gospod! Kolari-čevka ima vsakega pol leta druzega čestilca, in Kolarič ne pušča v miru nobene ženske, do katere le more! Nobena dekla ni varna pred njim, njej pa so smeli dvoriti že najrazličnejši moški — častniki, suplentje, študentje, koncipijentje! Vsakdo jej je dober, da ima le čedno suknjo in čeden obraz. Kolarič pa vsega tega počenjanja svoje žene ne vidi ali pa se dela slepega, da ima sam pri tem večjo svobodo. Prava Sodoma in Gomora, gospod!" „In vendar ste stalen gost v Kolaričevi hiši, — čudno!" S strupenim naglasom je izgovoril Zemljič te besede in z vso silo se je zadrževal, da ni zabrusil opravljivcu v obraz: „Podli hinavec! Zakaj zahajaš v hišo moža, ki ga blatiš, zakaj se delaš prijatelja človeku, ki ga baje zaničuješ? — zakaj poljubljaš roko dami, ki se ti baje studi? Ako govoriš resnico, povej jo Kola-riču samemu in ga opozori na sramoto, ki grozi uničiti mu socialni ugled in rodbinsko srečo! Toda ti blebetaš z namenom, natolcuješ hotoma, ker imaš vžitek pri svojemu opravljanju rodbine, v katero se hodiš zabavat in popivat!" In takoj se mu je porodila misel: „Ali se ta kreatura le maščuje? Ali ga vodi zavist ali osvetljivost?" In spomnil se je prizora, ko sta sedela Slavec in Ditrich poleg odvetnice, se jej z bliskajočimi očmi laskala ter pasla svoje poželjive oči na pre-lestih njenega telesa. Na obrazu se jima je takrat brezstidno ščeperilo pohotno hrepenenje in v dušah sta pač gojila le najnizkotnejše želje. In videl ju je, kako sta odvetnici koprneče poljubljala obe roki ter se jej smehljala kot zvestoudana sužnja, ki ponižno čakata, da se jima odpro vratca do Olgine ljubezni . . . Kužek, ki je pravkar lizal roko, laja, dviga svojo nožico in spušča svoje zaničevanje na roko, ki je še mokra od pasje sline! Zemljič se je trpko smehljal. „Taki so Slovenci!" si je mislil; „hinavski, licemerski, za-vratni! Nikjer značaja, — nikjer poštene odkritosti!" In spomnil se je pridige dr. Kolariča, široko stegnjenega na zofi, s cigaro v ustih in s steklenico na mizi: »Slovenska družba je podobna zverinjaku volkov, lisjakov, podlasic, hijen, divjih mačkov ... le kraljevskih levov ni med njimi!" . . . Zaskelelo ga je v duši, ko se mu je za hip dvignila slutnja: „Dr. Kolarič ni pretiraval, — on je govoril resnico, in jaz — jaz sem bil v istini optimističen fantast!" In srce mu je zadrhtelo, ko se je spomnil Kolaričevega prorokovanja: „Tudi vi, mladenič idealist, tudi vi postanete — kreatura, zver . . . sicer vas požro vaši mili rojaki!" — Prof. Kodru je sedela Malka na kolenu in brodila s svojimi prstki po njegovi bradi; hudomušno se je smehljala in se pritiskala k njegovim prsom: „Oh, rada vas imam, — res, najrajši!" „Ali mene pa nič?" je vpraševal lajtnant Ditrich. „0, Malka, dušica!" „Vas že ne . . . saj imate drugo! Vi nezvesti!" Malka se je oklenila profesorja še tesnejše okoli ramen in se rahlo zibala semtertja. „Samo gospoda profesorja imam rada, — vi pa imejte svojo igralko!" „Jaz? — igralko?" se je čudil lajtnant. „Das ist ja reizend! Ali mislite gospodično Tkal-čevo? — O, o, to ima moj prijatelj! He, brani me, Slavec! „Oba jo imata, — saj mi je vse povedal gospod dr. Zore! Oh, sram vaju bodi!" Ditrich in Slavec sta se naglas zasmejala, Slavec pa se je takoj nato razjezil: „Malka, dr. Zore je šema, klepetulja! Kaj bo opravljal druge, ko ima sam dovolj blata pred lastnim pragom! Tak parasit zakonov . . .!" „Pusti ga . . . lass ihn schvvatzen! Nevoščljiv je . . . griiner Neid, sonst nichts! Še en liter, Malka!" V gostilni je zavladal zagaten vzduh, da je človek jedva sopel. Gosti dim je polnil sobe od tal do stropa, skeleči smrad potečih se teles, ki-sajočih se polivk, razlitega vina in piva je ležal na pljučih kakor mora. Krik in vik je postajal vedno divjiši in razbrzdanejši. Gostje niso mogli več govoriti, nego so upili in njih smeh se je iz-premenil v surov krohot. Povsod rdeči, zabuhli obrazi, stekleno sveteče se oči, široke geste in viharna objestnost! Tla so bila pokrita s čiki cigar in cigaret in z miz se je cedilo in mešalo na tleh v velikih lužah pivo in vino. Dvoje pevcev je pograbilo nakrat natakarico Mici, ki se je vreščaje otepavala in brcala, da so ji letala krila po zraku; šiloma sta jo posadila med trumo polnih čaš, ki so žvenketaje padale z mize, ter jo krohotaje držala kakor v škripcu. Tovariši pa so obstopili skupino ter zapeli z zanosom : „Venček na glavi se bliska iz kitice . . slovensko dekle!" Zemljič se je kradoma odpravil iz gostilne, kjer je vse divjalo in kričalo. „Lahko noč, gospod ... pa še kaj pridite! ga je vabil v veži mali, tolsti Kolesnik, ki je po-mežikoval z levim svojim očesom, polovico manjšim od desnega. „0h, kako veseli so nocoj gospodje! . . . Škoda, da manjka najveselejšega — ubogega Korbarja!" „Lepo smo ga pokopali ... saj je to zaslužil revež!" Zemljič si je oblačil zimsko suknjo. ,,Da, zaslužil si je vsaj lep pogreb! Oh, malo je to! No, no, dr. Kolarič ga je pognal v smrt. . .1" „Kaj pravite? Ni mogoče — dr. Kolarič?" „1 no, da! Spravil ga je na boben, in jutri dopoldne prodado ubogi udovi Korbarjevo zapuščino do zadnje police. O, dr. Kolarič je znan; pijavka ne odneha, kadar začne! Sicer pa je na grobu — pravijo — lepo govoril . . . Menda je bilo oderuhu vendarle malo hudo!" „Lahko noč, gospod Kolesnik!" Po Zemljiču je kar zagorelo; silna presene-čenost, strah, sram, obup so ga napolnili mahoma, da je bežal po ulicah, kakor bi ga podila slaba vest zločinca, — bežal je kakor bi hotel uteči grozni nevarnosti, ki ga drži s tisočerimi rokami ter ga hoče strmoglaviti v prepad sramote in podlosti ... Ali je resnica, da je bilo vse njegovo vzvišeno, svetega spoštovanja polno mnenje o domovini in njenih voditeljih le smešna iluzija, porojena v duši nezrelega fantasta, ki gleda le cvetje na grobeh, a ne vidi gnilobe v njih? Ali je v istini vse okoli golo sleparstvo, zavito v rodoljubne fraze, — egoizem, našemljen v lažnjivo masko idealizma? Moj Bog, kakšen pa je ta narod . . . kakšni so njega vodje, ako sta govorila Slavec in Kolesnik le polovico resnice?! — Na nebesu je plavala luna in vse ulice, bele v svežem mehkem snegu, so se kopale v bledo-rumenem soju. Ah, prav kakor one noči, polni čara in zimske prelesti, ko se je vračal — navdušen, ponosno dvignjene glave, zmagovito in podjetno se smehljajočih lic — s prvega sestanka na plesu narodne inteligence ... in vendar kako vse drugače! O tepec, ki si poklekal v hlevu, ki si mislil, da je svetišče! — o bedak, ki si videl bisere, kjer je bilo le smradno blato! In hipoma mu je prišla misel: „Beži! — beži! Še je čas, da otreseš prah s svojih črevljev ter se vrneš, odkoder si prišel! Beži iz tega brloga zveri, sicer postaneš sam njim enak — kreatura, zver . . . volk, hijena ali vsaj krvoločna in zavratna podlasica!" A domislil se je: „In Vida? — Moja Vida, naj ostane v tej gnusni jami samogoltnosti, v družbi teh pohotnežev in pijancev sama? Sama! Ostavi jo naj, jedva da jo je našel? — sedaj, ko je mislil, da drži srečo že za roko ter jo obdrži zase in zanjo? — Pobegne naj bojazljivo od nje, ki jedva čaka, da jo reši on, ki mu zaupa z vsem srcem in s prekipevajočo ljubečo dušo? Ne, tega ne sme storiti . . . ubil bi jej vero vase in jo izgubil za večno! Dospel je pod okno, kjer so spali Kolari-čevi otroci — dva 5—6 let stara dečka in nekoliko starejša deklica — in Vida. Nehote se je ustavil . . . zastrto je bilo le eno okno ... ter je pogledal v sobo. Na treh posteljicah so v snežno-belih srajčkah klečali otročiči, držali pred sabo sklenjene ročice in molili. Deklica je govorila počasi in glasno molitvico, dečka pa sta govorila za njo ter zamišljeno vpirala oči v Vido, ki je klečala pred njima in molila ... In otroci so se prekrižali in legli v postelj. „Lahko noč, gospodična!" Vida se je nagnila preko deklice in jo poljubila na čelo. „Lahko noč, Olga!" In poljubivši dečka, je dejala: „Lahko noč, Ivan — Boris!" Nato je vpihnila luč. „Lahko spavaj, Vida — ljubica, dušica!" je šepetal Zemljič . . . nakrat mu je postalo zopet mehko in nežno pri srcu in zopet je dvignil srečen in vesel svojo glavo . . . (Dalje prihodnjič). LISTEK. KNJIŽEVNOST. Primož Trubar. Zgodovinska epska pesnitev. Napisal A. Aškerc. V Ljubljani, 1905. Založila Ig. pl. Klein-mayr & Ferd. Bamberg. 2 K. Verska reformacija na Nemškem je namah pretresla s tako silo slovenske pokrajine kakor do danes še noben pojav inozemstva. Bile so pa tudi verske razmere pri nas še škandaloznejše ko drugje; saj med Slovenci službujoči duhovniki večinoma niti poznali niso jezika njim v pouk izročenega ljudstva in to vse je naravnost vpilo po prevratu. Vendar pa je temu mogočnemu vplivu največji vzrok dejstvo, da je veliki čas našel tudi velike može, ki šo bili zmožni in voljni, po Lutrovem in nemških humanistov vzgledu upreti se tedanjim verskim izrodkom in praznoverju ter prenesti svobodo vesti in duha tudi na slovenska tla. In da bi svoj smoter tem lažje dosegli, delali so prav tako kakor njihovi somišljeniki na Nemškem, posluževali so se namreč v govoru in pismu domače besede. Njih namen seveda ni bil, da bi narodno prebudili svoje rojake, in tudi biti ni mogel, ker je bila v tistem času narodna ideja še neznana. Vendar pa je značilno dovolj, da svojega delovanja niso omejili samo na slovenske pokrajine, ampak so ga raztegnili na vse Jugoslovane. Sicer pa je vseeno, s katerim namenom da so delovali ; glavna stvar je pač, da so nam ustvarili književnost, pokazali, da imamo tudi mi Slovenci svoje z i k, in vzdramili kolikor toliko katoliško duhovščino iz letargije; kakor je vseeno, s kakim namenom je odplul Krištof Kolumb iz paloškega pristanišča; glavno je, da nam je odkril nov del sveta. Je li to namerjal ali ne, to je postransko. In med velikimi slovenskimi možmi, ki jih je našel oni veliki čas, je največji „naš rojak heroj"—Primož Trubar. In ako imamo Slovenci sploh kakega heroja, tako je to gotovo Trubar. Menda vendar ne bomo smatrali za heroja samo tistega, ki prihaja šele črez potok prelite krvi do zmage svojih vzorov, ali pa samo onega, čegar večkrat neznatno zgodovinsko osebo je narod po svoje idealiziral. Sicer pa bogve, ali bi tudi Trubarja ne opevale narodne pesmi, ko bi ne bil heretik, čegar spomin v ljudstvu je pač z vsemi silami zatirala katoliška duhovščina. Kakor pa hrani protestanska doba sploh marsikak zanimiv sujet povestim in novelam, tako markantna osebnost Trubarjeva naravnost izzivlja k pesniškemu obdelovanju. Seveda mora novelist, oziroma pesnik, ki si poišče snov v tej dobi, imeti razun drugih umetniku potrebnih lastnosti voči-gled naših smešnomalenkostnih razmer tudi precejšnjo por-cijo poguma. Kajti pripravljen mora biti že vnaprej, da planejo naši moderni Pavški takoj s kolom po njem, ako se drzne opevati tega ali onega moža izmed slovenskih protestantskih mučenikov. In tako vidimo, da sta se res tudi le najbolj neustrašena književnika slovenska, dr. Tavčar in Aškerc, osmelila poseči po snov v to dobo, prvi za novele, drugi za balade in pa za ravnokar izišlo epsko pesnitev .Primož Trubar", napisano v spomin bližajočemu se štiristoletnemu jubileju Trubarjevega rojstva. In če leposlovje nima samo namena, čitatelje zabavati, ampak jih tudi buditi, tako se mora to najnovejše Aškerčevo delo vkljub nekaterim nedostatkom imenovati velepomembna prikazen v naši književnosti. Oglejmo si ga torej podrobneje! Na čelu pesnitve je prolog, obsegajoč apoteozo Trubarja. Jedro vsebine je, da je Trubar velik, ker je vse svoje življenje žrtvoval svojim idealom. Nato sledi pesnitev, pred katere prvim spevom so štiri značilni izreki Trubarjevi. Pesnitev sama je razdeljena v petnajst spevov, ki se v njih mestoma s prav vznešenimi besedami opeva življenje in delovanje Trubarjevo. In sicer spev I. nam predstavlja diskan-tista kaplana Trubarja v razgovoru z blagim podpornikom svojim, s tržaškim škofom Bonomom, od katerega se je prišel poslovit za odhod na svojo novo službo v Celju. Izvemo pa tudi nekaj podrobnosti iz njegovega dosedanjega življenja. II. Prizor med sejmarji v Celji, ki tožijo: „Mašniki za nas so sila dragi", 'n hvalijo mladega pridigarja Trubarja. Ta se nahaja z baronom Ungnadom, glavarjem celjske grofije, pri lekarnarju Klausu v gosteh. Vsi trije, vneti pristaši nove vere, se posvetujejo, kako bi jo uspešno širili med nevednim, praznoverju udanim ljudstvom. Ungnad tudi naznani Trubarju, da ga je vsled njegovega govorniškega talenta poklical ljubljanski škof Ravbar za pridigarja v Ljubljano. Ko Trubar govori ves navdušen o svoji vzvišeni nalogi, ki ga še čaka, „Klaus, njegova žena in baron Ungnad — vsi gledajo zamišljeni v kaplana Trubarja razvnetega. Najbolje pa zamaknjena je vanj lekarnarjeva šestnajstletna hči, prelepa Barba s črnimi očmi". III. V Ljubljani zasluje Trubar kot izboren pridigar. V cerkvi sv. Lizabete očitno nastopa v svojih prepovedih kot nasprotnik papizma. Od dne do dne raste število njegovih somišljenikov, ki nekoč pretepejo meniha .odpustkarja", ki mešetari z odpustki: .Sto dni, za groš srebrn, sto dni, sto dni! Odpustki! Prav po ceni, prav po ceni!" IV. Deset let pozneje, ko je ostavil Trubar Celje, ga vidimo kot župnika v Loki pri Zidanem mostu v razgovoru z Barbo, katerej obljublja zvestobo in zakon: .Ljubila pa ne bova se na skrivnem in hlinila ne bova se pred svetom . . . Pokaj? Kaj ni ustvaril modri Bog moža in ženo? Vcepil jima ni ljubezni svoje v dušah stvarnik sam?" V. Trubar, kanonik ljubljanski, praznuje z ožjimi prijatelji svoj god. Tukaj v prijateljskem krogu izpove, da se je namenil preskrbeti Slovencem prevod svetega pisma: .Zakaj bi tudi človek naš ne bral v jeziku materinem biblije?" Škof Urban Tekstor ga pozove k sebi in mu naznanja, da mora iz Ljubljane v Šent Jarnej na Dolenjsko. VI. .Kaplan Šentjanški, dolgi Filip Straus* in .njegov prijatelj, Janez Varaždin" sestavljata v desetih točkah obtožbo proti Trubarju in deveta točka se glasi, da je Trubar heretik tudi zato, ker namerja prevesti biblijo na slovenski jezik: .Že misel o prevodu biblije na jezik naš je huda herezija!" Priznavata pa, da je katoliška duhovščina sama kriva, da se nova vera tako hitro širi: .Peccavimus! Leni srno bili vsi, premalo brigali smo se za ljudstvo!" VII. Jurij Juričič prijezdi ponoči v Šent Jarnej in obvesti Trubarja o nevarnosti, v kateri živi. Pregovori ga, da pobegne. VIII. Trubar, župnik v Rotenburgu, pripoveduje svoji mladi ženi Barbi o begu iz domovine. V Rotenburgu je zastavil prvič pero, da preskrbi Slovencem prevod svetih knjig v domačem jeziku. IX. .V Ljubljani se prikazalo je čudo", prve slovenske knjige so prišle na Kranjsko. Pogovor med Rokavcem in Juričičem, katerih slednji pravi: .Zakaj pa niso pisali papisti domačih bukev? Vidiš, to je tisto! Zakaj pa pred Kolumbom nihče drug Amerike ni našel bil poprej ? No, jeden mora biti vselej prvi — in tisti prvi bil je tam Kolumbus!" Latomus naznanja, da so deželni stanovi povabili Trubarja v Ljubljano. (Konec prih.) Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878. Ob petindvajsetletnici bosenske zasedbe spisal Jernej pl. Andrej k a. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. I. snopič. 1904. Razpravljaje o Vojanovih pesmih, se je v zadnjem času opetovano poudarjalo, da moremo zabeležiti razmeroma lepo število imen slovenskih častnikov, ki se niso poslavili le na polju bojne slave, marveč bodo zavzemali tudi v naši književni povestnici vedno častno mesto. Mej vsemi temi imeni smo vendar zaman iskali moža, čegar zasluga bi bila istovetna z ustanovitvijo slovenske specifično vojaške književnosti, ki je bila doslej, če izvzamemo nekaj malo manjših sestavkov, popolnoma tuja v naši literaturi. In čudno to! Saj lahko smelo trdimo, da ga ni naroda v širni in mno-gorodni naši državi, katerega bi bil vladarjevo povelje večkrat poklicalo pod zastavo, kakor naš mali narodič, da ga ni ljudstva, čegar sinovi bi se bili, postavljeni vedno v prednje vrste, borili z večjo hrabrostjo in samozatajevanjem kakor Slovenci. Da nismo za brezprimerno svojo požrtvovalnost prejemali od zgoraj nikdar zasluženega plačila, smo se itak navadili; ali navzlic naši zloglasni nehvaležnosti napram lastnim rojakom je bil vedno s trpkimi občutki opaževan pojav, da niti sami nismo znali prav ceniti junaštva svojih rojakov, da ga nismo otemali pozabljenosti in slikajoč ga z živimi, a resničnimi barvami klicali glasno: .memneso ton Atenaion". Bili smo le preveč vajeni, antipatijo do politične smeri vojnih operacij, pri katerih so sodelovali naši rojaki, presajati na vojake. In tako so bili doslej slavni vojaški čini našega naroda, izpričujoči njegovo hrabrost, lep del njegove moralne sile, s prav malimi izjemami izročeni večni pozabljenosti. Edino le junaštva nekaj malo mož slovenskega rodu, ki so se povzpeli do visokih vojaških dostojanstev, nam je tuintam opisal kdo. Ali hrabrost naroda kot takega doslej še ni našla svojega glasnika. Nevenljiva zasluga gard-nega ritmojstra Jerneja pl. Andrejka ostane brez-dvombeno, da nas je v svoji knjigi: Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878. opozoril na te nedostatke. In ne leto! Pl. Andrejka je za svojo dobo s svojo knjigo iste tudi odstranil. Položil je lep temelj slovenski vojaški literaturi, junaštvu svojih rojakov pa je postavil spomenik v slovenski književnosti v srcu Slovencev, trajnejši od onega iz brona, ki ga želi svojim padlim sobojevnikom v Novi Avstriji. Kak drug namen podtikati g. pisatelju, — kar se je že tudi zgodilo — hočemo pripisovati raji nepoznavanju rodoljubnega g. pisatelja, nego kaki drugi lastnosti; tudi tukaj ne smemo pustiti v svojem slovenskem srcu zatemneti resničnega slovenskega junaštva od morebitnega namena, kateremu je bilo posvečeno. PL Andrejka je bil sobojevnik v Bosni, sam bosenski junak. Iz svojih zapiskov in poročil svojih tovarišev ter drugih zanesljivih virov je sestavil ob lanski petindvajsetletnici zasedbe knjigo, katere prvi snopič je že tak, da moramo reči, da bo ena najlepših, kar jih je doslej izdala Mohorjeva družba. Kratko in razumljivo nam v prvem snopiču razlaga najprej zadnje vnanje povode krvavega plesa v Bosni in Hercegovini ter nam nato z živo plastiko očividca ne opisuje vse zasedbe, marveč, kar zahteva namen dela, le one operacije, ki so jih izvršili slovenski p o 1 k i š t. 22, 7, 47 in zlasti 17, v katerem je služil tedaj pisatelj kot poročnik. Pripovedovanje je vseskozi nenavadno zanimivo, nikjer in nikdar utrudljivo. Opis vojnih operacij in vojaških činov prepletajo interesantni geo- in etnografični podatki in prizori, v katerih nastopa prototip slovenskega vojaka, sluga Pipec, ki se odlikuje s svojim, sila ljubeznivim, dobrodejnim pristnoslovenskim humorjem. Ta humor priča, da si je pisatelj ohranil gorskoslovensko srce in mišljenje. .Bosanske češplje" so v tem oziru pravi biser. Posebno pohvalno moramo omeniti p o 1 j u d n o s t pripovedovanja, s katerim opisuje pl. Andrejka tudi zgolj vojaške operacije. Končno ne smemo pozabiti prisrčnosti in velike ljubezni, s katero proslavlja ritmojster pl. Andrejka ne le junaštva častnikov, marveč tudi vsakega posameznega p r o s t a k a. Zlasti v tem pogledu se Andrejkino delo zelo odlikuje od podobnih častniških del tudi drugih narodov. Jezik je pristno naroden, pravilen, dikcija priprosta, neprisiljena. Skratka: knjiga je pravo narodno delo v najlepšem pomenu besede; edina svoje vrste v slovenski književnosti, za katero moramo biti g. pisatelju resnično hvaležni. Knjigo krasi mnogo lepih ilustracij, mej temi mnogo originalnih skic, katere je narisal slavni vojaški slikar Pip-pich po pisateljevem navodilu. Nekatere skice bojnih dispozicij, ki so vzete iz del generalnega štaba, so velike vred. nosti za ložje razumevanje bojev. Dr. Omikron. Tretja zbiika učnih slik po podanih hospitacijah krškega in litijskega okraja. Izdal Ljudevit Stiasny. Tiskal L. Šeber v Postojni. Cena 1 K 50 h. — Knjiga je sad ho-spitacij, ki so bile prva posledica vpeljave formalnih učnih stopenj pri pouku. Podaja nam 18 učnih slik, ki so vse vrejene po znani teoriji teh stopenj, kot vvod pa je izdajatelj pridejal razpravo 25 slikam v Žumerjevem-Razingerjevem abecedniku, ki je izšla 1. 1891. in 1892. že v .Učiteljskem Tovarišu*. Ker se jezikovni pouk v 1. šolskem letu naslanja na pisalno-čitalno metodo, ki je spočetka sestavna, pozneje razstavna, treba učitelju v svrho izvajanja glasu izvabiti učencem primeren stavek; iz tega iščejo besede, zlog" in glasnike. V ta namen mu služijo kratke, drobne, otrošk nu obzorju prilagajoče se povestice, ki pouk zelo oživljajo. iov povestic se mora naslanjati na podobico v abecedniku, ki jo hočemo obravnati. Nekatere teh povestic pa so ali predolge (št. 3, 5, 6, 8, 11, 12, 15, 18), ali za prvo šolsko dobo pretežke (št. 19, 21) zaradi izrazov, ki jih treba še na višji stopnji temeljito razložiti, n. pr.: beznici (str. 14), Hrvaško, Kranjsko (str. 15), petek - svetek, skruniti (str. 23), žlahtnik, plemič (str. 29) i. d. Pomisliti treba, da imamo pred seboj deco, ki je jedva prestopila šolski prag, ki je boječa in nezaupna, in katere duševno obzorje še ni razvito. Zato naj bi izdajatelj povesti v novem natisku skrajšal in jim dal lahek, te stopnji primeren slog. — Drugi del obsega 17 učnih slik, k temelje na formalnih učnih stopnjah. Ta zbirka učnih slik nam ne ugaja toliko zarad i osnovanja učiva po formalnih stopnjah, kolikor zaradi mnogovrstnosti zbranega učiva. O metodični vrednosti posameznih učnih slik tu razpravljati ne dopušča prostor; splošno lahko trdimo, da so se piscem posrečile. Najlažje in najlepše se dajo take učne slike .kovati" pač iz realne učne snovi. Nove so učne slike iz risanja, ki imajo v boljše pojasnilo dodanih 7 risarskih prilog. Ker se iz teh takoj razvidi metodično postopanje v tej stroki, ki lahko in gotovo dovede do stavljenega smotra, nam te še najbolj ugajajo. -Knjigo priporočamo. —ol—. Biskup Jos. Juraj Strossmayer je praznoval minolega meseca svoj 90. god. Veliki slovanski mož in veledušni mecen jugoslovanske umetnosti in prosvete je dobil v svojo stolico Djakovo nebroj čestitk, med njimi čestitke kralja Petra in češkega parlamentnega kluba, vsi Slovani pa so mu želeli še dolgo vrsto let zdravja! Tudi .Slovan" se pridružuje tem čestitkam s skromno željo, da bi nam dala usoda vsako stoletje vsaj po — enega Strossmayerja ! M. A. Šimaček: Dvoji laska (Dvojna ljubezen.) Roman. .Dolgotrajna bolezen otopi bolečino — dolgo upanje otopi radost", piše Octave Feuillet v nekem svojem romanu. Tudi ljubezen, ki mora dolgo čakati, odcveta, vene in se končno brez moči in svežosti ustavi pri cilju, če morda ne usahne, še preden je dospela do njega. Naporna borba za eksistenco, čim dalje bolj dolgo trajajoča doba življenske priprave, socialne, finančne in fizične ovire, — vse to rodi tiste maloupne pojave dolgotrajne neutešene ljubezni. Ti pojavi imajo globokejši socijalen pomen; zato je treba deli-katne roke umetnika-psihologa, da jih prouči ter jih umetniško predoči v njih razvoju. M. A. Šimaček, ki je poznan že s celo vrsto svojih prejšnjih del po spretnosti v psihologični miniaturi, osobito pa v svojem velikem obsežnem romanu Š test i (Sreča), kaže se v romanu Dvoji laska iznova zrelega psihologa, pesnika in pripovedovalca finega okusa. Uradnik sladkorne tovarne, Jožef Lužny, se ima odločiti med dolžnostjo, ki ga veže na starikavo dekle, ki mu je obljubil zvestobo in zakon, ali med mlado, svežo, mično mladenko, ki si je pridobila nehote in brez nakan njegovo iskreno nagnjenje. Vse tri osebe so docela čisti značaji. Narava zahteva vzlic njih trdnim sklepom svojo pravico, trga stare vezi ter spaja nove. Konflikt je tem lepši, ker osebe, ki so sicer pripravljene zatajevati se, žrtvovati in trpeti, v borbi z naravo vendarle onemorejo. Ozračje sladkorne tovarne, iz katerega je Šimaček izbral že nebroj svojih izbornih slik, je v romanu .Dvoji laska" povzeto od druge strani kakor navadno; to je ozračje uradniških družin, ki jih slika pisatelj v zanimivih detajlih. A. Z. Dr. Alois Lang: Buddhismus. Založil R. Papoušek, knjigotržec v Mor. Ostravi. 1904. Cena K 3.—. Znamenit spis znamenitega češkega učenjaka, ki bo vsakomur dobrodošel, ki se zanima za verska vprašanja; zato ga najtoplejše priporočam. Kdor dela budhizmu propagando, tisti propagira nevaren nauk škodljive smeri. Veliko jih je zdaj, ki se pra-šujejo, kdo naj jim je vodilo: ali Kristus, ali Buddha? A zopet jih je veliko, ki pravijo: neuter! noben teh dveh, marveč veselje do življenja. Zmota je, ako se kristijanizem zmešava z buddhizmom. Kristijanizem ne samo, da se ni izcimil iz buddhizma, temveč mu je naravnost nasproten. Buddhizem je ekscentričen pesimizem, je aristokratičen nauk, kajti Buddha zametuje nesrečneže, reveže in pohabljence, zametuje zločince, zametuje pa tudi žene. Buddha ni prišel k ubožcem in k majhnim, temveč k poglavarjem in omi-kancem. Njegov strogi nauk je nekoliko ublažilo vzneseno, plemenito čuvstvo ljubezni njegove blage žene Yašodhare. V svojih posledicah je buddhizem čist nihilizem: ničesar ne delati, ničesar ne želeti, ničesar ne imeti. Srednjeveški menih je hotel imeti vsaj dušo in Boga, buddhist pa noče ne enega ne drugega, nego želi le ubežati bolečinam življenja. Prav koristno pa je, ako si s pomočjo buddhizma napravimo paralelo o razvoju kristijanizma ter primerjamo sedanje krščanstvo z izvirno njegovo idejo. To-le je namreč gotovo: Buddhov nauk je bil previsok in preglobok ter je bil le njegov nauk. Njegovi učenci ga niso umeli. Buddha je bežal pred materijalizirano, posnovljeno predstavo Boga, a njegovi učenci so ga samega potem povzdignili za boga. Buddha ni poznal ne kulta ne obredov, tudi ni nameraval zgraditi kake verske sestave, temveč je iskal le rešitve od bolečin in od strahu pred smrtjo; njegovi ^učenci pa so skrpali iz Buddhovih naukov religijo, nakopičili so obredov in bogoslužnih pritiklin. Ako se torej kaže v sedanjih novoidealističnih strujah kako zanimanje za buddhizem, je to zanimanje zmotno in nasprotno naprednemu časovnemu duhu. Krščanstvo nadkriljuje buddhizem, seveda, če je pravo. Poudarjamo: če je pravo' Kajti z ničimur neutemeljeni in neopravičeni formalizem in materijalizem sta kriva, da je zdaj, žalibog, že prav malo tistih, ki bi prav in pravo verovali, malo tistih, ki resno iščejo resnice, kolikor se je da poiskati. Najplemenitejši so še tisti, ki jo iščejo s srcem in umom. n. 1. Dr. Milivoj Šrepel, hrvatski vseučiliščni profesor in član jugoslovnnske akademije znanosti, plodoviti pisatelj in fini estetik, je umrl 23. febr. po dolgi in mučni bolezni jedva 43 let star. Hrvatsko slovstvo je izgubilo s njim močan steber, »Matica Hrvatska" pa naodličnejšega sotrudnika. Njegove knjige in razprave so sijajen dokaz Šreplovega finega estetskega čuta. Znamenite so njegove študije v Stanku Vrazu, M. Maruliču, Niemčiču iu Preradoviču. GLEDALIŠČE IN GLASBA. Slovenska drama. Tekom meseca februarja smo videli troje novitet: fino in duhovito zasnovano Donayevokomedijo »Guga 1 nico 1 jubezni", ki pa vzlic fini in diskretni igri gdč. S p ur ne in g. Bo leske ni našla razumevanja pri naši, tudi nerazumljivi publiki,—dalje senzačno burko »Rusom na pomoč!" v kateri se je odlikoval g. Ve-rovšek v izbornem tipu ala »Žane iz Ljubljane", ter končno Sardouovo dramo »Toska", pisano specialno za američansko totirneejo Sare Bernhardove. Na našem odru, kjer ni ne dekoracij, ne kostumov, ne dovolj igralcev, ne komparzov, je delala ta, le z največjim razkošjem in s sijajnim ensemblom včinkujoča drama na nas nekak tak vtisk, kakor da poslušamo Wagnerjevo orkestralno partituro igrati učenčka z dvema prstkoma po razglašenem klavirju . . . Mislim, da sem dovolj jasen! Osobito v zadnjih dveh dejanjih je bila vsestransko izborna Toska, gdč. Spurna, ta najboljša heroina, ki je bila kdaj na slovenskem odru; docela ustrezal je tudi g. Tišnov (Scarpia), ki je podal psihološko verjeten in markanten tip. — Koncem meseca je gostovala gospa Irma Polakova v dražestni Offenbachovi opereti »Lepa Helena". Njen zmagujoči temperament, njena čudovito ljubezniva igra in njeno očarljivo, dovtipa in gracije polno, izredno ljubko petje je naše hladno občinstvo elektrizovalo, ter je v nas iznova vzplamtela najgorkejša želja, da bi prištevali to najodličnejšo domačo operetno umetnico kmalu zopet k svojemu ensemblu solistov ! c. r. Slovenska opera. Dne 3. marca t. 1. bode 30 let, kar se je v Parizu prvič proizvajala opera ,C a rm en" G.Bizeta (roj. 1038 v Parizu, umrlega 3. junija 1875 v Bougivalu). Tudi slovenskemu občinstvu je bila v tej dobi večkrat dana prilika, seznaniti se na domačem odru z Bizetovo glasbo. Pestrost melodike, romantika libreta ter bujni vonj španskega obnebja so neodoljive privlačne sile te opere, in ni ga, mislim, glasbeniško občutnega človeka, ki bi se mu Bizetovo delo ne omililo. Kakor roža, vzrasla na eksotičnih tleh, kakor njen vonj, ki te objame in omami ter ti vzbudi misli, plavajoče v tuje, neznano ozemlje, vpliva ta glasba na slušalca. V letošnji sezoni se je proizvajala »Carmen" ob priliki gostovanja bivšega zagrebškega prvega tenorja g. E. vit. Camarotte. Gospod pevec je to pot v Ljubljani prvič nastopil na gledališkem odru poleg »Carmena" še v Verdijevem »Trubadurju". Kot pevca oratorija smo ga bili slišali pred nekoliki leti, ko je Hartman dirigiral svojega »Sv. Frančiška" v »Glasbeni Matici". Gosp. Camarotta, rodom Italijan, je ostal zvest svoji šoli. Diči ga čisti, nasladni tenor, ki neustrašeno posega v vratolomno višino. Imel je v tej operi mnogo prilike, pokazati svojo umetniško spretnost v petju kantilene in nič manj priložnosti, izkazati se kot rutiniranega, temperamentnega igralca. Lepa igralska svojstva je izkazala tudi gospodična Stolzova, ki je to pot pela naslovno vlogo. Njen nastop je bil siguren in živ, opremljen z dražestno masko. Od važnejših vlog preostaja omeniti še Micaeio gdč. Kle mensove, ki je v igri nedolžnost kmetskega dekleta pogodila prav dobro, in Escamilla, ki je imel v g. Ou redni k u izvrstnega zastopnika v pevskem kot v igralskem oziru. Epizodne uloge so se po večini doDro posrečile. Moškemu zboru ne gre oporekati okusnega petja, tembolj se pa IRMA POLAKOVA: »LEPA HELENA". oglaša ta želja pri nežnem spolu, torej pri ženskem zboru! V prvem dejanju niso pred tovarno altistinje več pele, marveč so skoraj kričale kakor razkačene prodajalke na sočiv-nem trgu. Jaroslav Foerster. RAZNOTEROSTI. Pleterje. Sad samoljubja, ponosa plemenitaške rodbine, ki je tekmovala v bogastvu in vplivu s kronanimi glavami, je bil nekdanji in sedaj prenovljeni samostan kartuzijancev — Pleterje na Dolenjskem. Ustanovnik samostana je bil namreč grof Herman 11. Celjan ki je bil spočetka XV. stoletja deželni glavar Kranjske in čegar hči je bila soproga cesarja Sigismunda. L. 1403. je poslal redovniški ka-pitel h grofu Hermanu svojega meniha Hartmanna, ki je svoj nameri tudi dosegel. Hartmann je vodil tudi zidanje samostana. Pod Uskoki se je določila 1. 1374 od celjskih grofov nakupljena grajščina Sicherstein za temelj bodočega samostana; 1. 1405 je ukazal grof Herman, da se porabljajo dohodki grajščin Smilinburg in Seldenhofen za troške zidanja, Voditelj stavbe Hartmann pa je moral grofu vsako leto predložiti račune. L. 1406 je potem došla v Pleterje kolonija menihov iz najstarejšega samostana v rimsko-nemškem cesarstvu — iz Zajčkega samostana na Spodnjem Štajerskem. Leto kasneje, na dan sv. Marjete, je izdal grof Herman ustanovno pismo, v katerem je v soglasju s svojimi sinovi, Friderikom, Hermanom in Ludvikom, daroval novemu samostanu grajščino Sicherstein, desetino v Sevnici in Reichen-burgu ter tri posestva za desetino žita v Pleterjih, gozd in vinograde, ki leže v višini samostana, potem 23 posestev s travniki, vinogradi, mlini i. dr. v obližnji okolici. L. 1410 se je sestavil konvent in menih Hartmann je postal prior (1411.) Samostan je bil posvečen sv. Trojici ter je dobil ime „Domus s. Trinitatis". Grof Herman pa je pozneje še iznova obdaroval samostan ter je bil, ko je umrl (1434), v samostanu pokopan. Tudi njegovi nasledniki so skrbeli za redovnike, tako da je bil samostan 1. 1456, ko je padel zadnji grof celjski, sila bogat ter je imel več grajščin ter desetino 300 posestev na Dolenjskem in Sp. Štajerskem. V 16. veku (1595) so prevzeli samostan ljubljanski jezuitje, samostanski inventar pa so prepeljali deloma v Zajčki samostan ali pa v jezuitski kolegij v Ljubljani; le nekaj ga je ostalo v Pleterjih. Zadnji administrator samostana je bil (1595) Primož Jobst (Jošt). Samostan je bil takrat močna, utrjena stavba s stolpi in z oklopnim zidovjem, da je bil varen pred napadi Turkov. Po 1. 1773 je prešel samostan v posest verskega fonda, končno pa je bil last rodbine barona Borscha. Kartuzijanci, pregnani iz Francije, so nakupili pred par leti stari grad za 360.000 K ter ga prezidali, postavili dvoje cerkev, več gospodarskih poslopij ter obdali ves velikanski kompleks z visokim zidom. Patri se bavijo z vrtnarstvom in čebelorejo, fratri pa s kme-tovalstvom, vinogradarstvom in gospodarstvom. Vse imetje pleterskih kartuzijancev znaša več milijonov. Ali pa bo imela dežela Kranjska od teh menihov kaj koristi, to pokaže bodočnost. P- pl- R- NAŠE SLIKE. Srečko Magolič: Na Savskem nabrežju. (Umet. priloga.) Idilski kotiček, ki si ga je izjela Sava v mehko nabrežje med zelenimi vrbami, je eden najljubeznivejših motivov slikarja, ki je podal že toliko lepih pejsažev iz naše domovine.— Henrika Šantel: Bajazzo. Izborna, fina risba s črno in rdečo kredo na razskavern papirju! Henrika Šantel, hčerka goriškega profesorja in sestra predsednika dunajske „ Vesne", je bila za svoje krasne slike in risbe odlikovana v Srbiji ter spada med najboljše moderne slovenske umetnice. — H. Charlemont: Cerkev v Galiciji. — Iv. Mrkvička: Metuljčki. Rodopska vila. (Gl. str. 102.) — W. L. Arndt: Najboljša prijateljica. Tip junaškega Srba v Bosni! — W. L. Arndt: Ivana Kobilčeva. (Portret.) — T. Vasiljev: Južno vreme. — Djakovo, stolica biskupa dr. J. J. Stross-mayerja. — Irma Polakova, odlična slovenska subreta, ljubljenka ljubljanske in zagrebške publike, v ulogi „Lepe Helene". — Samostan Pleterje. (Fot.) SAMOSTAN PLETERJE NA DOLENJSKEM. Imam večjo zalogo vozov vseh vrst. Vozove izdelujem po najnovejši dunajski in pariški modi; tudi stare vozove jemljem v račun po visoki ceni. FRANC WISJAN izdelovatelj vozov Ljubljana, Rimska cesta št. 11. FRANC ČUDEN urar in trgovina z zlatnino Ljubljana Prešernove ulice 1 Velika zaloga vsakovrstnih žepnih in stenskih ur ter ur budilnic itd. Ceniki zastonj in franko. Mhumoristično-satiričen list z ilustracijami izhaja prvo in tretjo soboto v mesecu ter stane na leto 6 K, na pol leta 3 K; za Nemčijo 7 K 20 v, za vse druge države 8 K 40 v. Josipina Schumi tovarna sladčic in kanditov v Ljubljani. Vsakovrstne času primerne predmete, kakor: čokolado, Vse v izborni kakovosti ter po kolikor mogoče nizki ceni. Priporočam p. n. čast. gosp. trgovcem in slav. občinstvu svojo največjo, naj-cenejo zbirko sladčičarskih izdelkov. fine bonbone, pecivo itd. Privatna naročila izvršujem točno ter le proti poštnem povzetju. DRAGOTIN HRIBAR Tiskarna Založna knjigarna Knjigoveznica LJUBLJANA. Trgovina s papirjem pisalnim in risalnim orodjem ter glasbenimi potrebščinami. Sklad šolskih knjig in molitvenikov na debelo in drobno, Zaloga poslovnih knjig in tiskovin. I. kranjska tvornica pletenin in tkanin DRAGOTIN HRIBAR v Ljubljani. priporoča cenjenim gg. trgovcem in kramarjem v mestu in na deželi svoje izdelke, kakor: nogavice, rokavice, gorenjske jopiče, gamašne, otročja obla-čilca, telovnike za gospode in lovske telovnike itd. — Blago najbolje kakovosti, cene nizke, postrežba točna. Slavnemu občinstvu v Ljubljani pa najuljudneje priporočam v nakupovanje omenjenih predmetov tovarniško zalogo v Šelenburgovih ulicah 13. Kdor kupi enkrat ostane gotovo zvest naročnik mojih izdelkov. Naročnina „Slovana" znaša na leto 12 K, na pol leta 6 K, na četrt leta 3 K. Posamezni zvezki po 1 K 20 h. Dijakom je naročnina znižana na 10 K letno. Za Nemčijo 13 K 50 h, za druge države 15 K. — Cena inseratom: Dvostopna . petit-vrsta 30 h za enkratni natis; za večkrat po dogovoru, zzzzmzz Lastnina in tisk D. Hribarja v Ljubljani. — Odgovorni urednik Anton Gregorec v Ljubljani.