Moje najdaljše potovanje (II.)
Slab začetek, dober...
Piše: Slava Mrežar
CEZ JUGOSLAVIJO IN BOLGARIJO V TURCIJO
Prespimo ob cesti malo pred Beogradora. Ce-lo noč grmijo mimo nas težki tovornjaki. Vča-sih planem iz polsna, ker imam občutek, da drvijo naravnost pvoti meni. Pocasi se navaja-mo na nov način življenja. Ves dan se vozimo, zvečer poiščemo ptimerao mesto blizu ceste, skuhamo večerjo in zaspimo. Naslednji dan se vse zopet ponovi, spreminja se le pokrajina, ljudje, njihovo življenje in navade.
Temno je že, ko prestopimo mejo pri Dimi-trovgradu. Toda ponoči ne vozimo, preneravno je. Prespimo v nekem močvirju malo za mejo. Ponoči nas napadejo komarji in potem še sko-raj vsako noč, vse do Kabula.
Bolgarija ni velika država, razen tega so ceste dobre in naslednji dan popoldne smo le na turški meji.
Začne se Orlent z vso svojo eksotiko. Na meji so dolge kolone avtomobilov z nemško registracijo, vendar last Turkov, ki gredo do-tnov na dopust. Z nekoliko sreče in iznajdljivo-sti se prebijemo do meje. Z Bolgari ni proble-mov, pot pa nas obliva ko gledamo, kako turš-ka carina izprazni vsak avto. Pa ne zato, ker bi s seboj vozili kakšno prepovedano stvar, toda trajalo bi zelo dolgo, da bi pregledali vso našo opremo. Pa imamo spet srečo. Ne vem, ali se je tudi carinik prestrašil mučnega dela, ki bi ga imel z našimi avtomobili ali pa mu nismo sum-ljivi. Spusti nas naprej in zelo si oddahnemo. Prepričani smo, da je sedaj s carino vse oprav-ljeno do iranske meje. Toda ni tako preprosto. Treba je še čez najmanj pet kontrol, povsod ne-kaj zlagajo iz avtomobilov, vse to na soncu, ob neznosni vročini. Mi imamo srečo. Le pri zadnji kontroli se malo zatakne. Carinik zahteva »šo-fer passport«. Damo mu pasoše, pa odkima. Po-tem mu ponudimo rumene karte, on pa ponav-lja le »šofer passport«. Na dan privlečemo vse dokumente, ki jih imamo. Carinik pa je vedno bolj zaripel, zelo jezen je že in mi smo vsi pre-strašeni. Potem se le sporazumemo, da bi rad pasoš, v katerem je vpisan avto, Oba kombija prideta tako čez mejo. Problem zase je seveda furgon. Ta ima oznako TIR, tovor je zapečaten in mora skozi posebno kontrolo. To traja vso noč in šele naslednje jutro se odpeljemo na-prej.
Vozimo proti Istanbulu. Promet je zelo gost, vendar brez vsakega reda. Vozniki se ne raz-burjajo. Samo vztrajno držijo roko na hupi in mojstrsko izsiljujejo. Posnemamo jih in kar do-bro nam gre od rok. Mimo Istanbula pelje tripa-sovna cesta. To nas zelo razveseli, saj bi vož-nja čez mesto trajala nekaj ur. Enkraten je po-gled na most čez Bospor, ki povezuje Evropo in Azijo. Z mostu se lepo vidi to tako znano me-sto, ki se razprostira na dva kontinenta. Vidi-mo Ayo Sofio in Plavo mošejo, toda čas nam ne dopušča, da bi se šli turiste.
Istanbul je za nami, naslednje večje mesto je Ankara. Zelo vroče je. Pokrajina je pusta. Ustavljamo se le na bencinskih črpalkah in v kakšni čajnici. Imajo odličen čaj, čeprav je prostor umazan in poln muh. Ankara je novo mesto, raztreseno po neštetih okoliških gričih. Nobene prave celote ni, to pa je tudi edini vtis, ki nam ga to mesto zapusti.
Tako ostajajo za nami kilometri ceste. Čas si krajša vsak po svoje. Den igra na frulico, tu-di Viki poskuša, pa spravi iz sebe samo čudne tone, ki načenjajo živce. Cesta postaja vse slabša in potem je konec asfalta. Okrog 800 km prevozimo po makadamu. V avtu je nekaj cen-timetrov prahu, zajeda se nam v lase, nos in oči. Cesta razrahlja tudi naše avtomobile, tako da je treba vedno kaj popraviti. Pokrajina po-staja vse bolj puščavska. Vedno vec je ovc in sicer posebna vrsta — tolstorepe ovce. V repu imajo maščobo za dneve, ko ni hrane. Tako je vse do iranske meje. Tu pa vidimo Ararat, ki se dviga iz puščave in je najvišja gora Turčije.
IRAN — DEZELA NAFTE
Po daljšem zastoju na meji zopet potujemo naprej. Iran nas preseneti z zelo dobrimi ce-stami. Vseeno je potrebno veliko pazljivosti, saj drvijo mimo nas težki tovornjaki znamke MACK in MERCEDES, last raznih špedicij iz Evrope in Azije. Mesta so na videz zelo čista in lepo urejena, vasi pa so glinaste hiše sredi puščave, zlite s pokrajino, tako da jih komaj opaziš. Ko se takole voziš po Iranu, dobiš ob-čutek, da so na svetu samo moški. Zenske sko-raj ne vidiš, mene pa gledajo kot »deveto ču-do«. Povsod samo otroci, umazani in radovedni, in možje, malo manj umazani, a tudi zelo rado-vedni.
Skozi Teheran peljemo ponoči. Ogromno me-sto je lo, vse v lučeh in svetlobnih napisih. Ne vem, po kakšnem čudežu najdemo pravo cesto za izhod iz mesta.
AFGANISTAN — DEŽELA BIROKRACIJE
Po enajstih dneh vožnje smo na iransko-af-ganistanski meji. Mejna birokracija je od ene do druge države večja in bolj zapletena. Sreča-mo se s prvimi afganistansklmi tovornjaki. Vsi so poslikani, izrezljani, polni luck in okraskov. Pravili smo jim »potujoče jaslice«. Ljudje — posebnost zase. Oblečeni so v nekakšno tuniko in široke hlače, ter seveda tUrban na glavi. Vsi hodijo enako počasi, kot da premislijo vsak ko-rak. Vse v tej deželi nam je novo in zato zelo zanimivo. Polno je čajnic — femni prostori, tla pogrnjena s preprogami, ki se jih tudi doma ne bi nihče sramoval in odličen čaj. Zraven pa ča-pati (podobno našemu kruhu), zavit v umazano cunjo in svetovljanski obrazi vaščanov.
Cesta je dobra vse do Kabula in še malo naprej, promet pa ni gost. Srečujemo le na-bito polne avtobuse. Brez oken so že, vrata so majava. Prvi razred je na strehi — tam |e bolj prijetno hladno, drugi razred je v avto-busu — za Ijudi in za ovce. Pokrajina je že čisto puščavska. Proti večeru začne pihati močan veter. Približno takšen občutek, kot bi ti nekdo vroč fen držal pred obrazom. Res prav nič prijetno.
Štirinajsti dan vožnje smo v Kabulu — glavnem mestu Afganistana. Tu moramo do-biti dovoljenje za vožnjo naprej. Naš amba-sador nas zelo lepo sprejme in na njegovem vrtu preživimo skoraj en teden. Dopoldne ho-dimo po uradih. Dobiti dovoljenje za potova-nje naprej — to sploh ni enostavno. Cakamo na uradu, ure in ure in vedno je treba izpol-niti kakšen nov formular. Opazujemo ljudi, ki prihajajo sem. V glavnem so mladi iz ce-lega sveta. Nekateri nimajo v sebi nobenega življenja več, kot sence so. Vdrte, velike oči, zasanjan pogled, sama kost in koža. In ne vem ali se mi smilijo ali jih obsojam. Popol-dne in zvečer, ko so uradi zaprti, pa polaaj-kujemo po mestu. Rusi gradijo nov moderen center, toda če malo zaviješ z glavne ulice, vidiš revščino in pravo podobo teh ljudi. Me-slo ima kanalizacijo speljano kar ob cesti in nič nenavaden ni prizor, ko nekdo umiva sad-je v vodi, kjer se sto metrov naprej drugi umiva in tretji opravlja potrebo. Toda vse je tako slikovito in razgibano. Občutek imaš, da so vsi Ijudje trgovci. Ena zraven druge se vr-stijo majhne trgovinice, vmes pa čajnice, raz-ne delavnice in celo fotoateljeji. Ti so kar na ulici. Veliko kamero krasijo najbolj kičaste slike, kar sem jih kdaj videla. Toda ljudje se zelo radi fotografirajo. Opazovala sem dva mladeniča. Pol ure sta se pripravljala, česala in ogledovala. Potem ju je fotograf slikal, ta-ko da se je na sliki videla ročna ura. To je zelo pomembno, kajti če hočeš zasnubiti de-kle, mpraš njej, predvsem pa njenim staršem poslati sliko. In ura ima lahko važno vlogo pri odločitvi. Sploh so čudni tipi tile Afgani-stanci. Po ulicah hodijo objeti, po dva in~dva, ali pa se držijo za roke. In nase navlečejo ves kič, ki jim pride pod roke. Tako postopajo po mestu in imam občutek, da so sami sebi všeč.
(Prihodnjič dalje)