Inserati ee sprejemajo in velji tristopna vrsta :
8 kr., če se tiska lkrat,
i y	y
n n n ii - n
II I) II II O ,,
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
»e ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejeinsjo.
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in eks^ edicija na Štaiem trgu h. št. 16.
PoIitiCon list za slovenski urilL
Po pošti	prejeman velja t
Za celo leto	. . 10 gl. — kr.
za pol leta	. . f, ,, — (l
za četrt leta	. . 2 „ — „
V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. za pol leta . . . 4 ,, 20 „ za četrt leta . . 2 „ 10 „
V Ljubljani nt doiu pošiljali Vtlji 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Li govili uli-A cah štev. 7.	>
Izlmja po trii val na teden in vmi sicer v torek, četrtek in soboto
Sočutje nase.
Sočutje ali (simpatija) je dvojno; izvira namreč iz hvaležnosti ali iz sorodstva ali prijateljstva. Prvo je pridobljeno, drugo naravno. Kar velja o posameznih osebah ali družinah, to velja popolnoma tudi o narodih, ker narodi niso nič druzega ko veče družine.
Ako ima kak narod sočutje do druzega, ima ga zavoljo enake narodnosti ali sorodnega plemena, ali pa iz hvaležnosti za prejete dobrote. večkrat tudi[zato, ker se od njega za-se še. kaj dobrega nadja.
Sočutje Jugoslovanov do Rusov izvira iz vseh teh vzrokov , posebno pa še iz nade do boljše prihodnosti. Dozdaj s svojim sočutjem nismo bili posebno srečni, t. j. narodom, kte-rim smo dobro želeli, se je večidel slabo godilo
Ze 1. 18D4 smo žehli turškim Slovanom ki so vzdignili orožje za svoje človeško pravo, iu njihovemu pokrovitelju Rusu zmago; naše želje se niso spolnile, Rus je bil odbit, in Slovani potlačeni nazaj v turško sužnost. /a tem smo imeli 1. 1850 sami vojsko z Lahom, kipa zojiet ni bila srečna za Avstrijo. L. 1866 je prišla vojska z Lahi in Prusi, Ker smo zvesti Avstrijci, je bila naša želja ta, da bi avstrijsko orožje zmagalo ua obeh straneh. Ali čeravno je naša južna armada bila zmagovita, je na severu zmogel Prus in ta zmagi je podrla vse dobre nasledke zmage na Laškem in tako je Avstrija zgubila svoj nalepši kos, s kterim je prišlo tudi veliko našili bratov pod laško žeslo, ki za njihovo narodnost nima nobenega razuma in ki se bodo sčasoma vtojiili v laškem morji.
Špielfeldski grof pa Črni Jaka.
(Po narodni pripovedki zapisal J. G o m barov.)
(Dalje.)
Pred gozdom sem se pač ozrl naprej iu nazaj, malo posluhuil, ali je vse varno, in želel sem, da bi mesto podkev imel konj mehke uo-govice. Toda po mehki ilovnati zemlji konj ni ravno ropota delal, in tako sem srečno prijezdil sred gozda. Ondi pa naenkrat zaslišim tako žalostno javkanje in jokanje, da so mi vsi lasje po koncu vstali in roki ste mi tako trepetale, da bi bil z obema samokresoma gotovo na tri stopinje vola zgrešil. „0 jaz ubogi revež! O neskončno usmiljeni Bo<j , ali se. ue boš mene usmilil in jioslal kjščeno dušo, ki mi bo pomagala, da tukaj ne. zmrznem. O moje uboge noge, o moje lepe berglje ! No, če pa že moram tu umreti, bodi vendar o Bog 1 moji duši usmiljen sodnik"! Tako sem slišal tarnati misleč, da je kak ptujec v gozdu pot zgrešil ter ue ve, ne kod ne kani. Usmiljenje se je v mojem srcu vzbudilo, da srčno jezdim na kraj, od koder sem glas čul, in najdem pod drevesom sklučeno človeške bitje. „Kaj vam je ?" vprašam okorno , da bi tresoč glas zatopil. „Ah gospod! usmilite se me", prosi
Pride 1. 1870 in ž nj m nemško-franco-ska vojska. Avstrija je takrat sicer bila ne-utralna, al narodi njeni so vendar kazali sočutje , Nemci iu Madjari do Prusov, slovanski narodi pa do Francozov. Sočutje Nemcev do svojih bratov je bilo popolnem naravno, nenaravno pa sočutje Madjarov do Prusov , takrat očitnih sovražnikov Avstrije; to sočutje — to se sme reči — je izviralo iz sovraštva do Avstrije, ktero Madjari kažejo pri vsaki priliki Naše sočutje ni bilo sicer naravno, ker od Francozov uam ni nič posebnega pričakovati, vendar je bilo opravičeno že zato, ker so naši nasprotuiki in zatiralci, Madjari in tako znani nemški „liberalci" držali s Prus-. Ali tudi takrat naše sočutje ni bilo srečno, triumfovali so naši nasprotniki, mi pa smo morali tolažiti se z nado, da bo tudi za nas enkrat posijalo solnce.
V tem smo imeli tudi doma bitve, ne sicer krvavih, pa vendar hude. Tudi pri teh je b U sreča večkrat nemila, kakor mila, ker so naši nasprotniki ravnali po načelu igralcev , ,corriger la fortune'1 — srt čo obrniti na pravo pot, če sama noče priti. Toda tudi take nesreče" nas niso potlačile, ker vsak človek upa. dokler živi. Sovražniki naši so nam vzeli do malega vse, le upanja ne.
Pričela se je jugoslovanski! vstaja in naše sočutje se je obinilo našim brati m po krvi jeziku in trpljenji. Ali žalost nas je sprehajala, ko smo videli liud nasprotni veter v Avstriji, ki je v prvi vrsti poklicana bila razvozljati zmedeno štreno na jugu. Ta štrena mora biti razmotana in ki r se vsled premočnega čeravno
protinaravnega, uemško-liberalnega in madjar-skega vpliva Avstrija ui lotila je, lotila se je tega blazega dela Rusija, in zato se je naše sočutje naguilo k nji. S konca se je kazalo, kakor da bi ž njim imeli spet nesrečni biti; turško orožje je zmagovalo iu naši nasprotniki so se nam jeli posmehovati. Toda naše zaupanje v pravično reč in ru^ko moč ni upadlo, zlasti ue ko se je naš presvitli cesar javno spoznal za prijatelja in zaveznika čara vu«ktga.
In takrat je vendar obveljala naša, ta pot smo srečui s svojim sočutjem, nasprotniki naši pa so osramoteui. Štrena na jugu še ni razmotana, ali uiotovila se vrte in menda jih ue bo nihče več ustavil. To. kar se zdaj godi, nam je zadostno odškodovanje za vse dozdaj ne-spolnjene želje, kajti očitno je, da to tudi za naše notranje Slovanom ne kaj prijazne razmere ne bo ostalo brez vspeha (Je kedaj, nam gre zdaj po volji, ko vidimo , kako Rus preganja in uničuje sovražnika vseh Slovanov, vsake kulture od mesta do mesta in osvoboduje brate naše. Naj se jeze in srde jokajo Madjari in drugi zatiralci Slovanov v Avstriji — trga kar mora priti, ne bodo ustavili. Kedar bo polomesec pobegnil iz Evrope, prikazala se bo tudi nam zarija davno zaželjene boljše prihodnosti in sovražniki naši bodo potrti. Zato je popolnoma opravičeno sočutje naše do Rusov — prvič zavoljo nas, drugič zavoljo naših bratov na jugu.
„Post tot nubila Phiibus — po toLko hudih vremenih vendar enkrat jasno" —
mož; ,.glejte, jaz ubog, plautav „fa!id" sem tukaj sedel in vbogaime prosil, kar prilomasti pijani Črui Jaka, vzame moje berglje in jih obesi ondi gor na drevo, jaz reva z leseno nogo pa se še s torišča ue morem geniti brez bergelj." Res so ua bližnjem drevesu berglje visele, ker se mi siromak v srce usmili, skočim s konja in dam uzdo njemu v roke, naj kouja drži, dokler jaz na drevo po berglje splezam. A komaj sem bil jaz na drevesu , vrže berač od sebe razcapan plajšč in leseno nogo ter skoči na konja z. dobro poznanim Jakovim glasom govoreč: ,,Z Bogom, gospod župani" Na to je zavriskal in strelil z mojim samokresom v zrak , da bi bil jaz skoraj samega strahu z drevesa pal. Kajon je jezd.l naravnost v krčmo po moje. križake. Jezen iu osra-nioten splezam z drevesa in domu pritlši si še svoje nesreče potožiti nisem upal svoji jezični ženi.'
V zahvalo za to povest se vsi okoli mize zopet glasno nasmejejo, grof pa se je zopet zarotil, da tega človeka hoče spoznati iu ga, če se da, v svojo službo dobiti. Po obedu so se gostje zabvalivši se grofu židane volje razšli J razve Št. Iljskega župana, ki ni mogel poza-1 biti belca in svojih 100 križakov.	|
Grofu ni bilo treba dolgo čakati, da se spozna s Črnim Jakom. Drugo jutro namreč jezdi grof sam v Ernož. Zamišljen je sedel na konju in tuhtal, kaj mu je početi, ker brez vragolij mu je bilo življenje dolgočasno. Iz za-mišljenosti ga zdrami konj, ki se mu naglo ustavi. Pred njim namreč leži na cesti čudno opravljen človek, in zdaj eno, zdaj drugo nho na zemljo pritiska. kakor da bi kaj poslušal. „llej, s poti !" zakriči grof. Človek na cesti ležeč pa daje z roko in nogo znamenja, naj čaka, in grof je iz celega obnašanja videl, da mora nekaj posebnega poslušati.
„Kaj h... pa poslušaš bedak bedasti?" vpraša grof. Uni pa prst na usta položi in na pol glasno pravi: ,,Povodnji mož obhaja gostijo z morsko deklico in ravno grejo vsi gostje v slovesni procesiji v stekleni grad, kar se tu skoz razpoklino prav lepo vidi. ' Grof je bil strašno radoven. Ilitro skoči s konja ler oči in uho nastavi na razpoklino, ravno tako hitro pa uni skoči ua konja, ga spodbode ter zdirja grofu iz oči in moči. .,To je draga komedija," mrmra grof peš grede v Ernož. Ko pride zvečer tudi domu peš, pravi domačim, da je v Ernožu ptujemu plemenitašu svojega vranca prav drago prodal. Toda že
Cerkveno vradovanje na Hrvatskem.
Iz Štajarakega.
Naši brati Hrvatje so dobili za novo leto lepo božičnico, razglas nadškofijskega zagrebškega ukaza, po kojem cerkveni vradi državno veljavno počenši od novega leta 1878 vradu-jejo izključljivo v domačem jeziku, le da za tuje kraje vrad. pismu pridenejo liiug latiusk iztis. — To je dar, kojega so zedinjeni hrvatski škofje svojemu svečeništvu darovali.
Mi se veselimo z brati Hrvati s svojega stališča in odbijajo natolcevanje, da cerkvena žurnalistika prezira cerkvene duhovenstvu ljube glasove, ovi razglas objavljamo, in če pomislimo, tla je to bilo mogoče v magyar-orszagu pri razmerah enako, če ne više sovražnih zatiranemu slovanskemu živelju, se nadejamo, če si tudi ne upamo pravično splošno narodno vradovanje kar od kraja tirjati, da prihodnjič saj kakšna narodna drobtinica tudi nas Slovence zadene.
Marsikateri tehtni glas iz naše razkosane Slovenije, iz vseh posameznih slov. pokrajin o zatiranju in vseskoznem preziranji narodnega jezika na cerkvenem polju smo morali začasno odložiti, misle, da se uam morda ponudi kakšna ugodna prilika zato, in ta, mislimo, je zdaj prišla, zato tudi nekako vzvišeno ker skupno povzdigujemo svoj glas.
Slovanska duhovščina je enako složna v narodnih načelih kakor hrvatska; izvzemši malo starejih v starem ponemčevalnem duhu izrejenih duhovnikov tudi celo neslovenski mlajši duhovniki — na Koroškem in Goriškem — kakor vsi poštenjaki cenijo pravične federalistične misli do drugojezičnikov in se nad drobtinico narodnih pravic ne spodtikujejo.
Taka drobtinica in ne več bi bila, če se par nemških šematizmov za slovenske duhovnike odstraui in vsaj nadomesti z latinščino, in če bi cerkveni viši vradi uradovali z nižjimi slovenski, sosebno jim pošiljaje cerkvene listove, koje ovi plačujejo, v slovenščini, pri-devšijim državne c. ukaze v nemškem originalu.
Tako bi kazalo se ozirati na slovensko duhovščino in na nja splošne želje.
Z bojišča.
Turčija je sprejela ruske pogoje in pooblaščenca njena sta dobila povelje, da naj dotična
drugi dan je prišla resnica na svitlo. Rano namreč prijezdi grofovega vranca mlad suažno oblečen človek, izroči konja hlapcu, naj ga v hlev priveze, sam pa je urno stopal po stopnicah naravnost proti grofovim sobam. Hlapci in dekle so vsi prestrašeni šepetali: ,,Črni Jaka I ' Bil je res Orni Jaka, ki je včeraj grofu vranca na znani način odvedel, danes pa si prišel h grofu službe iskat. Pridši h grofu se mu globoko nakloni ter rt če : „Slišal sem, da želite Črnega Jaka spoznati in celo v svoji služb imeti. Tukaj sem zdaj. Ker pa grofovskemu služabniku ne pristoji, da bi peš prišel v službo, kupil sem včeraj prav ceno vašega vrauca, kterega ste gospod grof darovali onemu, ki vam je gostijo povodnega moža z morsko deklico pokazal." Mladenič in način , kako se je predstavil, je bil grofu všeč, in še tisti dau je bil njegov služabnik. In sedaj so se začeli v Špielfeldu dnevi polni smešnih in neumnih šal, prevzetnih in hudobnih vragolij, kakor bi bil vedno pust, da je sosede že groza obhajala, kaj da bo iz tega. Drug je drugemu nagajal in drug je druzega hotel prekositi.	(Dalje sledi.)
pisma podpišeta. To daje upanje, da bode ru-sko-turška vojska skorai končana. Toda še v zadnjem trenutku bi bilo to upanje skoraj splavalo po vodi, ker je bilo angleško bro-dovje slovesno pozdravljeno te dni prišlo v Dardanele. Pa nevarnost je zopet odstranjena, in angleško brodovje dobilo je povelje, da naj se vrne v besiško luko. Angleži trdijo, da do-tični ukaz višjemu poveljniku n: o pravem času prišel v roke, in da se je bilo le vsled te neljube zmote brodovje vzdignilo proti Darda-nelam.
V	bojih od 15. do 17. t. m. je Sulejman paša zgubil skoraj polovico svoje vojne, Rnsi pa so v dosedanji vojski vsega skupaj zgubili okoli 100.000 mož. Čerkezom in bažibozukom je policija prepovedala nositi orožje.
V	Carigradu je vojna sodnija pričela svoje preiskovanje proti tistim višjim častnikom , ki v vojski niso storili svoje dolžuosti. Prvi pride pred to sodnijo višji poveljnik Ardahanski.
Grška tr Kmlrcgi. čudno se je moralo vsakemu zdeti, zakaj da se Grecija ali Grška skozi cele dve leti, kar vojska trpi, nič ni ganila. Že takrat, ko je Srbija prvič v boj šla 1 1876, naglašal je knez Milan upanje, da se bo tudi hrabra Grecija tega boja vdeležila. Pa Grška je ostala mirna. Ko je Rusija vojsko napovedala, in ko se je celo Rumunija, ki nima nič pridobiti razun samostojnosti, ki nema tlačenih bratov pod turškim jarmom, ko se je tedaj celo Rumunija pridružila Kusom, smelo se je vendar upati, da bodo tudi Grki na noge stopili, da odrešijo svoje brate. Pa zopet se niso ganili. Ko je naposled Srbija vnovič na bojišče stopila, ko so se tedaj Rumunci, Črnogorci in Srbi bojevali » starim dušmauinom balkanskih kristjanov mislilo se je zopet.: zdaj morajo vendar tudi Grki enkrat priti. Pa ni jih bilo; konečno se je sodilo, da hočejo Grki čakati, da Rusi čez Balkan pridejo, in se potem vzdigniti na boj. Pa Gurko je prekoračil Balkan, prekoračil ga je Radecki, toda o Grkih ni bilo ne duha ne sluha! Še le, ko se je začelo o miru govoriti, jeli so se Grki gibati. In zdaj se poročate ob enem dve novici: Turki so mirovne pogoje sprejeli, Grki pa so se za vojsko odločili. Zdaj pridejo pač nekoliko prepozno!
Kaj je vendar vzrok tolike zamude ? Grški narod je že davno vojsko zahteval, pa vlada je cincala in cincila, ne vede, ali bi verovala Rusom ali Angležem. Omenili smo v našem listu že večkrat nakan grške politike. Grki so vse prej, kakor prijatelji Slovanov: z zavistnim očesom gledajo na zmage ruske, srb-?ke in črnogorske, ker se oni imajo za pravne naslednike Turčije, in bi najraje vse podedovali po „bolnem" možu. Oni bolj sovražijo Slovana, nego Turka, in mnogi Grki v Carigradu in drugodi so glasno izrazili svoje sočutje za turško orožje. Grki so v svoji ne-hvaležnosti pač pozabili, da imajo svoje kraljestvo največ po milosti ruski.
Angleška vlada pozna te grške težnje in občutke, zato je v Atinjah d'plomatizirala (mešetovala), naj se Grška boja ne vdeležuje, Ker jej bo tako ali tako pripadla dedšina, katera jej po pravici gre.
Rusi pa tudi poznajo ljube Grke, zato Ignatijev v carigradski konferenciji ni nič omenil o Grkih, češ, če oni o nas nečejo nič vedeti, zakaj bi se mi zanje brigali ?! Naj se le sami s Turčijo zmenijo zaradi Tesalije, Krete, Epira in Macedonije! Tako se ruska diplomacija tudi sedaj nič ne zmeni za grške dežele, kar jih je še pod Turkom, in govori le o Bulgariji, Bosni, Srbiji in Rumuniji. To
je čisto naravno. Ali naj slovanska kri za sovražnike slovanske teče?! Grška vlada se je oklepala do zadnjega trenutka Anglije, češ, ta mi bo že pomagala, da ne bom prezirana. S. daj pa, ko je že vse pri kraji, zdaj ko se že mir dela, in ko Grki vidijo, da Angleži le upijejo, pa nič ne store, zdaj še le so za potrebno spoznali, da se Turčiji vojska napove, ker sicer javelne pridejo do svoje dedšine. Kajti še bi Grki pri sklepanji miru kaj zahtevali, lahko bi se jim reklo: „K|e pa ste prej bili, ko je kr; tekla za svobodo in za uničenje Turčije? Vi ste Turkom prijatelji in niste hoteli z nami v boj, tedaj ostanite pod turško vlado, ki vam je tako vseč! Tak in ne drugačen odgovor bi se jim spodobil. D i bi se temu izognila hoče tudi ona vojsko pričeti s Turkom, pa utegue priti še v velike zadrega zarad tega in je skoraj že prišla. Vstaja na otoku Kreti in v Tesaliji se je začela; v kraljestvu samem prišlo je na krmilo vojske željno ministerstvo, in se je že izreklo za vojsko ter boje že nekaj vojakov poslalo čez mejo. Greciji je tedaj zelo težavno nazaj stopiti: Turki prijateljstvu Grkov ne bodo neč verovali, in Rusi bodomir sklenili ne oziraje se na grške želje in težnje. Zna se zgoditi, da vsi zavezniki Grecijo zapuste, morda tudi Angleži, in Grki se bodo morali s Turki sami vojskovati. Turška moč je sicer jako oslabljena, vendar je še dvomljivo, ali jej bodo Grki kos ali ne, ker tudi Grecija nema prevelike sile. To bodo imeli potem za svojo zvijačnost, zavist in nehvaležnost, da bodo od Turkov prav dobro našeškani, dokler se jih kaka evropska velevlast, morda Italija, ne bode usmilila. Če bi pa morde zmagali, naj si nikdar ne domišijujejo, da jim bodo pustili prilastiti si kake slovanske pokrajine. — V Atinjah so ministrom okna pobili.
Politični pregled.
V Ljubljani, 28. januarja. Avstrijske dežele. Odpoved naših ministrov so cesar sprejeli s pristavkom, da imajo dosedanji ministri poslovati tako dolgo, dokler ne bode izvoljeno novo ministerstvo. Obširneje o tej reči govori naš dopis z Dunaja v današnjem listu. „N. fr. Presse" je že uni teden pisala, da se državni zbor ne bode vdal, če hoče res ljudstvo zagovarjati. V poslaniških krog li se govori, da novo ministerstvo bode zopet so-stavil knez Adolf Auersperg, vendar se bodo prej še poprašali 1'techbauer, Herbst in Kellers-perg. Glavni vzrok temu, pravijo, je ta, da bi vsled odpovedi dosedanjih ministrov ne bilo primorano odstopiti še ogersko ministerstvo, ker bi sicer tudi grof Andrassy prišel v nevarnost. Rechbauer je bil že v soboto dve uri pri cesarju, pa boje še najzvestejim prijateljem razgovora svojega z vladarjem ni razodel. Tudi naš dopis govori o tem, da bi utegnilo ostati dosedanje ministerstvo, kar bi bilo tudi zelo verjetno, če bi nj gov najglavnejši ud, g, Lasser, ne bil za smrt bolan, in se bo moral, če tudi ozdravi, vsled te bolezni odpovedati vsemu težavnemu delovanju. Tudi bodo hoteli to priliko morebiti porabiti za to , da Cehe privabijo v državni zbor, česar bi pa dosedanje ali njemu enako, ali še bolj ustavoverno ministerstvo gotovo ne doseglo.
V državnem zboru je v soboto ministerski predsednik naznanil, da so cesar sprejeli odpoved ministrov. Poslancev kakor tudi poslušalcev se je bilo nenavadno dosti zbralo, ker je vse pričakovalo omenjenega naznanila, ki je naredilo tako močen vtis napo-
slance, da je predsednik Rochbauer takoj sklenil zborovanje in prihodnjo «ejo odložil na jutranji dan. Med poslušalci v diplomatični loži je b:l tudi dr. Sinolka, kterega so cesar poklicali na Dunaj, da natančno pozvedo in pre-rešetajo vse razmere, preden izvolijo novo ministerstvo. Tudi grof Taaffe je bil pri,cesarju.
Jfladjur o fladjnrili. Baron Tiath, bivši veliki župan vesprimski, je izdal knjigo svojih uspomenov. V onej zanimivej knjigi pripoveduje on tudi o nekej skupščini madjar-skih odličnjakov pri grofu Szecheny u jeseni l. 1839, koja se je bila sošla z namenom, da se pogovori o tem, kako bi se csnovala stranka, ki bi polagoma, a z gotovim napredkom, ozko se naslonivši na Avstrijo, pospeševala blagostanje Ogerske. Szecheny je risal z živimi bojami uboruo stanje Ogerske in kazal, kako bi mogla še do večega priti. A njegove besede eo ostale glas upijočega v puščavi in dan za dnevom se je krepčala Košutova radikalna stranka, težeča za odločenjem Ogerske. Govor Szchehenyjev je tako važen za sedanje okolnosti, da ga je vredno v kratkem priobčiti: Ko ogersko plemstvo nema več prilike braniti domovine od Turka iu Tatara, — ko so prve družine cele dežele po jeziku in običajih ponemčene, — ko Ogerska pri obstoječih socijalnih in političnih odnošajih ne more stopiti v kolo kulturnih držav Evrope, — ko je naš narod neodgojen, nevedeu in len, — ko nobena vlada, niti pri najboljih namerah, ne more za nas nič učiniti, ker se najplemeniteje intencije razbijejo ob našo mržnjo in našo ne hajnost, — ko naše župnijske skupščiue niso vrelec občnpga blagra, nego brlog nevolje in nasilja, — ko je naše pravosodje tako počasno, da se naj bolj navadne in naj bolj jasne reči vlečejo po deset let, — ko se po naših cestah ne da voziti, — ko nemarno niti obrta, niti trgovine, niti kredita, — ko razbojniške čete povsodi uničujejo javno varnost — ko smo lat nski jezik prognali iz svojih razprav in uvedli jezik madjarski, kojrga nihče ne razume, — ko pri nas nemajo vspeha niti znanosti niti umetnosti, vsaki pa, kateri je k,e kaj boljega videl, gre po zimi v ptuja mesta, po leti pa v ptuje kopelji — če prevdarimo vse to, je naše stanje ne samo žalostno, te-muč prav ne/nosno. Neumno je nadjati se. da more Ogerska tako dalje obstati; neumno je verovati, da se po tej poti da napredovati, ker nemarno ljudskih šol, ali pa prav slabe; neumno je misliti da more Ogi-rska obdržati svojo samostalnost, — a potrebno je, da se tudi naš narod odreče vsem domišljijam, da se probudi k novemu življenju, da se Štefanova krona stopi z avstrijsko carsko krono in mi prejmemo zapadno kulturo". Tako je govoril Štefan S/.echeny leta 1839.
Vuanje države.
Pnpržcv državni tajnik kardinal Simeoni oporeka temu, da je Ilumbert za očetom nastopil vlado kot kralj italijanski in ne samo sardinski, ter je dotično pismo razposlal vsem nuncijem s pristavkom, da naj ga izroče vladam, pri katerih so nastavljeni.
Izvirni dopisi.
IVovoim^kc »kiilicc, 25. ja-
auarija. (O volitvah za kupčijsko zbornico) Pri nas ni dobil župan izkaznic za razdelitev med volilce, ampak predvčerajšnjim jih jp nosil iu delil občinski sluga , ki pa rajši posluša druge gospode, kakor županovo besedo. Kakor pri zadnjih glasovit h volitvah je ta brič tudi letos neuičurske kandidate nevednim
volilcem ponujal in s silo izkaznice in glasovnice uazaj jemal, rekši, da jih ne sme volilcem pustiti, ampak okrajnemu glavarstvu nazaj od-rajtati, ktero jih mora samo v Ljubljano poslati, ne pa kdo drug. Kako so se podpisi vršili, če volilec ni pisati znal, in kako se je I ravnalo z glasilnicami, na kterih so bili narodni kandidatie zapisani, tega ne bodem pre iskoval, in opomnim le na to, kako se je pri zadnjih volitvah pred 2 leti delalo. Tudi se govori, <la niso vsi obrtniki glasovnic dobili. Ali niso bili v zapisniku ali kali? Dokler se bo tako delalo, ni mogoče, da bi kedaj zmagali, ker ima nasprotna stranka mnogo pripomočkov, kterih narodna nima, in ki so marsi-kterega vol Ica prestrašili ter jih pripravili, da so se nasprotni kandidatje vpisovali. Priporočali smo volilcem, ki pisati ne znajo, naj vzemo glasovnico ter prioeso k zanesljivim domačim ljudem, da bi prava imena nanje zapisali, pa raznaševalec je hotel brž glasovnico nazaj imeti. Žalostna nam majka !
Tj l)oIcnj*k<*ja;n 25. januarja. (Volitve. Potres.) Pole, na kterih je izkaznica i glasovnica za volitev v kupčijsko in obrtnijsko zbornico, so se pri uas nekterim 23. t. m. po občinskem slugu izroče vale. Pa glejte, obč nski sluga nosi zraven glasovnic tudi listek, na kterem so uemčurski kandidati v nemškem i slovenskem jeziku natisnjeni. Tedaj je nemčurjem zdaj zopet slovenski jezik potreben, ko po hinavsko lovijo ljudi na liuia-niče! Slugu je naročeno, da naj volilci kar podpišejo, da naj pa pole koj zopet seboj vzame, ker se mudi — i tako so jih nekaj že vjeli. Eden si je pa veadar-le mislil, da bi to vtegnila kaka prevara biti, zato ni hotel prec izkaznic izročiti, da-si jo je bil že podpisal. Vprašam Vas tedaj, kaj je storiti, ker bi on rad narodne kandidate volil, ktere celo osebno po zna kot vrle možake? (Uue naj zbriše iu naše domače kandidate zapiše. Vred.)
Ravno zdaj '/a12 dopoldne, ko sem to spisal, je bil potres, da so vsa okna drgetala. Eno uro poprej sem tudi ču"il neko potresanje, a mislil sem, da kak posel kaj premetava.
'ft flluiiiijii 26, januarja, (Odpoved ministerstva.) Ministerski predsednik je v današnjem državnem zboru naznanil, da je minister-stvo dalo svojo odpoved, in da so presvitli cesar to odpoved sprejeli. Mi bi se tega veselili <ke bi vedeli, da je ta nj h volja resna; veselili bi se i/, srca, če bi res odstopili slovanskemu človeku malo priljubljeni državniki. Pa bojimo se, da je to le umetno osnovan načrt, s kte-rim hočejo zbornico prisiliti, da bi pritrdila njihovim nasvetom. Glavna reč se vri i okoli kave in petroleja. Državna zbornica neče privoliti zvišane colnino za kavo in petrolej, ker bi se potem te dve jako potrebni reči preveč podražile! Ministerstvo pa se je na^-proti oger-ski vladi zavezalo, da hoče za to skrb'ti, da se bo ta eolnina v naši zbornici sprejela. Ker svoje dane besede vsled ugovora državnih poslancev ne more izvršiti, je tedaj izročilo svojo odpoved ter ravnalo le po izgledu ogerskega ministerstva. Ko namreč O^ri s svojo banko niso mogli prodreti, odstopil je Tisza s tovariši; i z k a 11 so drugo ministerstvo, pa ga niso dobili, ker noben Madjar ni hotel postati minister in vzeti na se odgovornosti, da je hotel domovini škodovati, samo da bi mogel minister postati.
Ko bi sedaj naša zbornica pri svojem prvem sklepu ostala, da ne dovoli zvišane eol nine, zgodilo se bo pri nas tako: noben usta-i voverec ne bo hotel prevzeti vlade, vedoč, da
ustavoverci, ki tem ministrom v tej zadevi niso hoteli volje spolniti, je tudi novemu minister-stvu ue bodo. Vradni listi so že nekterekrati omenili, da utegne zopet Hohenwart postati minister. Pa za njega je v sedanjih razmerah še težje, in skoraj nemogoče prevzeti vlado s to pogojo, da naj madjarskim terjatvam v zbornici zadobi večino. Sedanji državni zbor bi se moral razpustiti, kar mu nekteri res tudi prerokujejo, ali če potem tudi pride njemu vdana večina, ki bi nasvete vladine sprejela, očitali bi mu ustavoverci dan na dan , da je kriv novega ponižanja pred Madjari, da je on kriv zvišenih davkov, da je predal koristi cis-lajtanske Madjarom, samo da je mogel postati minister. Tega si pa mož kakoršen je Ilohen-wart ne bo dal dan za dnevom očitati, kakor le sploh on in njegova (pravna) stranka naj-men| vneta za to, da bi se Madjarom še veče koncesije (privolitve) delale. Preden on pride do krmila, mora pasti tudi Tiszavo ministerstvo na Ogrrskem, o kterem nekteri listi res že naznanjajo, da pojde za našim v krtovo deželo, in še le potem bode nekoliko mogoče madjarskim terjatvam se ustavljati. Če je tedaj samo kava sedanje krize kriva, in če iščejo takega ministerstva, ki bi se Madjarom udalo in državno zbornico za se pridobilo, potem ni misliti, da bi bil Hohenwart izbran, ali pa da bi on hotel prevzeti to nalogo. Vradni listi pač strašijo ustavoverno stranko s Iloheuwar-tom in s Čehi, pa to se vselej zgodi, kedar je ministerstvo v zadregi, in kedar se skuša zbornica postaviti na lastne noge. IIohenwart je bil še zmirom tisti bav-bav, kateri je mini-sterstvu večino pridobil, kedar jo je potreho-valo. Zato tudi sedaj ne pričakujemo nič posebnega: Poljaki in klub levega središča so že obljubili ministerstvu svojo podporo , klub levice se zaradi ,,lepšega" še nekoliko brani' pa je že veliko odjenjal, in hoče od kave že do-vovoliti 20 namesto 24 gold. eolnine; razloček je tedaj le še 4 gld.! Strah pred Ilohen-wartom bo pa morebiti omečil srca ,,ljutih'' lev čnjakov toliko, da bodo primaknili še tiste 4 goldinarje, in zopet bo veliko veselje v Izraelu, ministerstvo bo rešeno, vstava bo rešena , čast bo rešena, IIohenwart bo zopet za nekaj časa ,,panan", Ogri pa si bodo tudi roke mencali, češ, ,,zopet smo enkrat Švabe v kozji rog vgnali! Mi ubogi davkoplačevalci pa se bomo odvadili kave, ker se bo precej podražila , da je ne bo več vsakdo zmogel in namesto petroleja bomo začeli zopet s trskami svetiti ! ,,To bo silen gospodarsk napredek — istinito em nie geahnter volkswirthschaftlicher Aufschwungl" (fraza iz predkrahovskih časov.)
Domače novice.
V Ljubljani 29. januarja.
(Matica slovenska) bode imela 13. februarja svoj občni zbor in volila tudi 1C novih odbornikov. Ker je pri vsakoršnih volitvah vsacemu volilcu po godu, ako ve, koga volijo drugi, dogovorilo se je več Matičarjev sledečih IG gospodov priporočati za odbornike „Matice slovenske", med katerimi jih je 9 že zdaj v odboru bilo, 7 pa je novih namesti onih, ki so se odpovedali odborstvu. Priporočajo se ti-legg.: Dr. Jarc Anton, bivši deželni šolski nadzornik; kozler Peter, posestnik; Krisper Valentin, posestnik ; Močnik Matej, učitelj v 1. mestni šoli ; Zupančič Vilibald, prof. v izobraževališču /a učiteljice; Robič Luka, deželni poslanec; Vilhar Ivan, trgovec; Kržič Anton, katehot v nunskih šolah; dr. Zupauec Jernej, biljtžuik; dr. Štrmpihar Valentin, odvetniški koncipijent;
Erjavec Franjo, prof. više realke v Gorici; Marušič Andrej , prof. gimnazije v Gorici; Šuklje, prof. gimnazije v VViener-Neustadtu; Majcigar Janez , prof. gimuazije v Mariboru ; Parapat Janez, župnik na Vranji-peči; Žolgar Miha, prof. gimnazije v Celji. Ker ima poleg znanstvenih zadev odbor tudi gospodarska, blagajniška in računska opravila, zato potrebuje ,,Matica" različnih moči. S tega stališča priporočajo se navedeni gospodje z željo, da bi jih kolikor mogoče volili vsi in glasov preveč ne cepili. Se ve, da voli lui listi morajo lastno-ročno podpisani biti od volilcev iu pa pred občnim zborom le-sem poslani.
(Seja mestnega odbora 25. t. m.) seje vde-ležilo z županom 19 odbornikov. Župan prebere poslovilno pismo bivšega finančnega vodja pl. Possanerja. Kanal v Krakovem se potrdi ravno tako most čez Gradašco, čez mali graben in kanal na Žt. Peterskem predmestji. Les za mestne potrebe bode za to leto pre-skrbljeval g. Kari Tavčar. — Glede mestnega zemljišča na gradu se je po dolgem razgovoru sklenilo , da se reč izroči magistratu , ki naj izdela načrt, kako bi se ta prostor lepo vre-dil po zgledu parka za sprehajališče. Tudi se je sklenilo z oskrbništvom kaznilnice se pogovo riti, da bi nekoliko gledalo na zemljišče na gradu in varovalo dotična zemljišča. — V dru gem polletju 1. 1877 izplačeue talije se vzamejo na znanje. — Dva dolgova iz prejšnjih časov se zbrišete. — Nekemu posestniku, ki je kupil nekdanje burgarske dele, se dovoli, da sme na dolgu ostalih 4UO gld. poravnati še le koncem tega leta, dotlej pa mora plačati 6% obresti.
Na interpelacijo Potočnikovo glede sna-ženja dimnikov odgovarja župan, da so se saje po dimnikih požigale, kterih ni bilo lahko mogoče omesti), samo da se je to prej naznanilo na rotovžu in čuvajem na gradu. Zdaj pa se bode zaukazalo, da morajo vselej posebnega dovoljenja prositi in bo še le komisija ogledala, ali se jim to dovoli ali ne. Dimnikarji morajo nadzorovati svoje pomočnike in dečke, zato so se vpeljale zapisue knjižice, skrbelo se bo pa, da si dimnikarji napravijo tudi še splošen zapisnik, kedaj in kje se je kak dimnik snažil. Največ pa v tem oziru za varnost pred ognjem lahko store gospodarji, ki naj malomarne dimnikarje naznanijo na rotovžu, da jih lahko kaznujejo.
(Protest okrajnemu glavarstvu) je 26. t. m. poslalo okoli 20 obrtnikov vipavskih (v tigu), ker niso dobili še izkaznuic za volitev v trg. zbornici, med njimi tudi narodni trg. g. Ditrih ki spada v drugi oddelek volilcev; župana (strojarja) so pozabili. Zakaj mislite. Pozor rojaki!
(Slovensko gledališče). Preteklo nedeljo predstavljale ste se v deželnem gledališči igri ,,Doktor in irizer", pa ,.pes iu mačka'1. Venec večera si je zaslužila gospa Odijeva . katera nam je v prvoiinenovani igri prav krasno za pela. Imela je ta večer posebno dobro grlo, in občinstvo jo je navdušeno pohvalilo, ter dvakrat na oder poklicalo. Možki zbor pa se je v prvem dejanji nekoliko lovil. Gospod Kocelj je gozdarja tudi prav dobro predstavljal, vendar bi ga bili raje videli nekoliko starejega, malo osivelega. Tudi gospod Sušteršič je bil dobro pri volji, šlo mu je vse prav zlahka, igral je ta večer prav dobro. Sploh je šla igra „doktor in frizer" prav gladko izpod rok, in vsakemu sme žal biti, kdor je ni šel pogledat. Druga igra „pes in mačka" nema nič dejanja, se plete v samih pogovorih, ter bi zamogla postati dolgočasna , ko bi bile obojni vlogi v
še celo si lahko
manj spretnih rokah. Pa gospod Sehmidt in gospica G. Nigrinova sta to dramatično epizodo z elegautnim igranjem zanimivo storila. Iliša je bila precej - prazna; dobra prestava je bila inuogobrojnejšega občinstva vredna!
(„Brencvlj".) Št. 2., ki je soboto 26. t. m. prišla na svitlo in bila vseskozi dobro zabeljeua, je pograbila previdua državna policija zavoljo članka „Pavliha", v kterem se šaljivo popisu jejo zadnje dogodbe v vojski na jugu. Nam in drugim se ta popis ni nikakor spodtekljiv zdel. Zato bo, da se naročniki nekoliko odškodujejo, prišla 3. št. že brž te dni s prilogo na svitlo.
Razne reči.
—	Duhovske premembe v lavantin-ski škofiji: Čast. g. Jož. Sorglehner je postal župnik pri Materi božji v Puščavi. — V krški škoiiji je umrl č. g- Janez Haupl, kanonik pa stolni župnik v Celovcu 71 let star. K. I. P.
—	Vabilo k Vodnikovi slovesnosti katero napravi narodna čitalnica novomeška dne 2. februarja 1878 v dvorani prvega Narodnega doma. Program, llohrmann.,.Himna ua Vodnika", moški zbor. 2. Slavnostni govor. 3. F. Uode. „Quarteto op. II." a) Mode-rato. 4. Nedved. ..Želje", baritonsolo z glaso-virom. 5. Boildieu. „Dame blanche", ouvertura za štiri roke na glasoviru. C. Autore ignoto. „Večerna", čveterospev. 7. Allard. Koncertna fantazija o Donizetti-jevi „Kavoriti.'' 8. Men-delssohn. ,,Pozdrav" dvospev za sopran in bariton. '.). F. Kode. „Quartetto op. 11." b) Ada-gio, c. Finale. 10. Ileidrich.,.Jadransko morje", moški zbor. Po dovršenem programu: Sijajni Ples. Vabilo veljii za vstopni list. Začetek točno ob 8. uri zvečer.	Odbor.
—	Iz Gradca se nam 27. t. m. piše, da d i j a k i italijanske narodnosti ua Graški univerzi , o kterih smo zadnjič poročali, da so kralju Ilumbertu poslali telegram, so bili za-rad te lahonskr demonstracije obsojeni vsak na 48 ur zapora. —
Časnikov v Parizu 1. 1877 ni izhajalo nič manj kot 838 (1. LS75 pa 7.04); izmed njih je političnih dnevnikov 51, tednikov 14; med temi časniki je 49 bogoslovskih, 6(i juridičnih, 85 kmetijsko-gospodarskih, 2()geo-grafiČnih, 50 učeno-slovstveih, 56 posvečenih umetnostim, 68 modnih, 7 7 tehnologičnih, 75 medicinskih, 43 prirodoznanskih in matematičnih. 22 vojaških itd. Najdražji časnik je „L' Ait1-, ki velja 120 fr. na leto, naj boljši kup je pa „La bonne pensee" ven-k list, ki velja 60 santiuiov (23 kr.) za celo leto. Naj stareji med njimi „Journal general d' Affiches" je nastopil 216 leto, najbolj razprostranjen je, pa — „Petit journal", ki se tiska vsak dan v 300.000 iztisih. Vsako leto se porodi v Parizu nad 100 novih časopisov in zelo toliko jih pogine „v borbi z ravnodu.šjem občinstva". Novih knjig je prišlo 1. 1877 na Angleškem 6000 na svetlo, če se vštejejo vse ua novo tiskane stare kuj ge. Največ je bogoslovnih, namreč 485, potem pa lepoznanskih 415.
K o j a n s k a čitalnica je v ue-ielio 27. t m. napravila besedo s prav mič-iiua programom, ki nam je pa došel prepozno, da hi ga bili mogli objaviti v zadnjem listu.
ravno zarad davkoplačevalcev. Na dnevnem redu tajnih sej so navadno nagrade ali remu-neracije, denarne podpore itd. Narodni odborniki so se že večkrat odločno ustavljali takim nasvetom ter povdarjali, da naj se remuuera-cije ne dajejo za opravila, ktera je kdo vsled službe svoje dolžan opravljati, ker naše mesto ni tako bogato, da bi zamoglo po nepotrebnem denar trositi in je treba davkeplačevalce kar je najbolj moč varovati. Pa ker so v manjšini, je bilo vse njihovo oporekanja zastonj. Da bi tedaj m; bili sodeležni tega ravnanja , jim ne ostane druzega, kakor takih sej se ne vdeležiti. S tem nikakor nočeje nasprotni stranki kljubovati; ona je v večini, ter zamore storiti in sklenit; kar hoče. naj bodo narodni odborniki navzoči ali ne. Za zgolj i-tatiste pa ji v takih tajnih se,uh nočejo biti. (*'e hočejo tedaj naši nasprotniki milosti deliti . to svobodno lahko store, vendar je potrebno, da jih pride k takim sejam zadostno število, ter jih ne ostane skoraj polovica doma , ali pa naj tudi take reči stavijo nadnevni red javnih sej.
'/'udi neki davkoplačevalec, kteremu ni vse eno, kako se s mestnimi denarji ravna.
1'oslaiiira.
Neki davkoplačevalec v „Tagblattu" v imenu več drugih (V) narodnim mestnim odbornikom jako v zlo šteje, ker so se zadnji tajni seji umaknili. Kakor smo slišali, storili so to
Eksokutivne dražbe.
2!). januarja: 1. Fik iz Orngroba, v Loki. 1. Jankovič iz llrastovca, v Mokronogu. 1. I'er-netove, 1. Lercherjeve reči v Ljubljani. 1. Zor/ iz Slapa, 1. Kodela iz Dolgih Poljan, 1, Bizjak iz Ooe, I. J.okar iz Sturje vsi v Vipavi.
30. januarja: 1. Beruik iz Stare loke, v Loki. 3. Svajger in 1. Stublcr iz Bufiine vasi, 1. Kra-Sovce iz Malih lesec, vsi v Metliki. 1. Furlan iz Maue, 1. Jamiek iz <ioč, ol»i v Vipavi. 1. Koz-jek b Klanca, v Kranji. l.Smukavue iz Bistrice, v Kadolici. 3. Bučar iz St. Uoperta, v Mokronogu. 1. Strunibelj iz Dolenjega Gola, I. Ljubic iz Dolenje Slivnice, oba v Ljubljani.
Umrli so:
Od 23. <lo 25. januarja: NeJSa Tomic, hišnica 85 1., za vtriplj. pljuč. Franc Toreli, mizar 1F 1., za jetiko. Neža Pogačnik , gostinja i>5 1., za vodenico. Jožef Trošt, goslač 82 I., za prehla jenjein. Marija Meni, del. 48 1., za pljučnico. Ludvik Koller, zascli. o. 5 1., za vodenico.
Loterijske številke 26. jauuajra.
V	Trstu: <1, 78, 29, 81, 24.
V	Lincu: «2, 83, H 11, 1!».
I>l«-«r(iliriir ilriiarni' rrnr -H. januarji Papirna rent* (54.35 Sr»i.arii» r nt» 07 30 — Xlxtareiit.a 75 SO. — l*60Uitiui liržttviM pi.Rojilo 114 SO
Bank in- »IfijeSlS— Kreditu« »hro- '2'2l 75 L.....ion
118 55 — SAbro 10-J90. — O*, kr finkini 5 55. — 80 fraukov 9 41' ,.
L'
Izveden kovač,
ki podkovanje konj dobro ume in je izurjen v družili kovaških delih ter hi znal zraveu tudi ključavn čarska dela oprav l)ati, se jemlje v službo kot domač kovač pri nekem velikem gospodarstvu. (1)
Ponudbe s pogoji in spr.čali sprejemlje v naznanilni vradniji Franc Miillrr v Ljubljani v gosposkih ulicah hiš. št. (>.
J
Za šiviljska doli
vsako vrste, posebno pei ilon. za žensko in moške, »■i priporoma tastileinu obunslvu podpisana, Na-ofiln ir. dežele so lepo iu ioni" ter naglo i/.vr-ujejo. Preskrbuje se tudi hladen je (peg'janje) perila vsako vrste.	(2)
Mnrijii AloAovcc,
q	ključtirniPargke ulice št, :i v Ljubljani.
1 I
G
u	H