Viri: Zakon o visokem šolstvu, Ur.l. RS, št. 100/2004. Zakon o javni rabi slovenščine, Ur.. RS, št. 86/2004. DeWinter, Urbain, 1996: International and quality assurance: goals, strategies and instruments. EAIE Occasional paper, Amsterdam. Strategija razvoja Slovenije, UMAR, 2005. Peter Maček Univerza v Ljubljani Jezik znanosti in visokošolskega izobraževanja na Slovenskem -osebni pogled Posvet o jeziku znanosti in visokošolskega izobraževanja je koristno in potrebno nadaljevanje širše razprave o vlogi in usodi rabe slovenskega jezika kot univerzitetnega učnega jezika v R Sloveniji. Namen kratkega razmišljanja je opozoriti na nekatera opažanja v zvezi s trenutnim stanjem na tem področju ter posredovati nekatere iztočnice za nadaljnjo razpravo. Vtis je, da je bilo razprav o tem vprašanju premalo in da je del stroke, predvsem slovenistične, v navezi s politiko prehitro »izsilil« nekatere zakonske rešitve, ki v vsakdanjem življenju ne morejo zaživeti. Vrsta akademskih inštitucij je namreč še pred sprejemom Zakona o rabi slovenskega jezika opozarjala na nekatere neživljenjske določbe, še posebej v zvezi z obvezno rabo slovenskega jezika kot učnega jezika na univerzah ter še posebej v znanosti. Tudi to nadaljevanje razprave pravzaprav dokazuje, da soglasja niti na strokovni ravni nismo uspeli doseči. Menim, da bi morali ponovno premisliti o primernosti veljavnega zakona, posebej določil, ki urejajo rabo slovenskega jezika v slovenskem visokem šolstvu oz. znanosti. V pomoč bi lahko bila naslednja dejstva: 1. R Slovenija je vključena v Evropsko skupnost (EU) kot enakopravna članica in normativno je tudi slovenski jezik enakopraven (eden od uradnih jezikov) EU, vendar je v vsakdanjem življenju komunikacija pripadnikov različnih nacij EU omejena na nekaj »večjih« jezikov s prevlado različic angleškega jezika; to velja tako za politiko, poslovno okolje, visokošolski prostor in znanost itd. Razlogi za to so predvsem praktične narave. 2. V nekaterih državah EU, tudi večjih, je dvojezičnost ali celo trijezičnost nekaj običajnega. 3. Pri domačih razpravah o rabi slovenskegaj ezika v visokem šolstvu in znanosti se ne upošteva, da uporabljamo slovenski jezik v izobraževanju od predšolske vzgoje dalje, preko primarnega in sekundarnega izobraževanja vse do terciarnega. Glede na to, da se v terciarnem šolstvu izobražuje manjši del populacije ter da je dolžina terciarnega izobraževanja v primerjavi s prejšnjimi ravnmi znatno krajša, bi pričakovali, da slovenski jezik ne bi smel biti ogrožen. 4. Ne bi smeli pristati na implicitno tezo, da izobraževanje pred terciarnim ne more pripomoči k razvoju strokovnega jezika in njegovemu utrjevanju, kakor tudi ne bi smeli pristati na tezo, da terciarno izobraževanje ne bi smelo usposabljati pripadnikov slovenske nacije za komunikacijo z drugimi nacijami, še posebej če gre za znanost. Današnji prevladujoči jezik sporazumevanja v znanosti so različice angleškega jezika in s tem nimajo težav celo veliko večje nacije (z redkimi izjemami), ki ne pripadajo angleškemu jezikovnemu področju. 5. V podobnem položaju kot slovenska nacija so tudi druge, ki so prenesle del svoje suverenosti na novo politično, kulturno, ekonomsko itd. tvorbo, to je EU. 6. V slovenskem prostoru delujejo že štiri univerze in vrsta visokošolskih zavodov, pa še nekaj jih je v nastajanju. To pomeni, da se ustvarja možnost izbire tudi na tem področju, ko govorimo o rabi slovenskega jezika kot učnega jezika. Verjetno (je) bo izbira učnega jezika tudi predmet strategije posamezne šole, njene usmeritve, stopnje internacionalizacije itd. Ovirati izbiro učnega jezika z zakonodajo za vse enako ni smotrno. Domnevam, da je srednjeročno rešitev, pa ne le za R Slovenijo, potrebno iskati v načelu enakopravnosti evropskih jezikov, pa ne le v »Bruslju«, temveč tudi v vsaki članici EU posebej. To pa v vsakdanjem življenju lahko pomeni uzakonitev, če je ta sploh potrebna, vsaj dvojezičnosti po osebni izbiri.