P
O
L
E
T
N
A
  
O
PA
Z
O
VA
N
JA
  
V
 N
A
R
A
V
I
V bližini doma
VIJEGLAVKA (Jynx torquilla)
Najmanjša žolna, vijeglavka, je med našimi 
žolnami edina prava selivka. Najbolj je znana 
po svarilnem zvijanju vratu, ko obrača glavo 
skoraj za polni krog, po čemer je dobila tudi 
ime v slovenščini in mnogih drugih jezikih. To 
počne, kadar jo na gnezdu kaj vznemiri, poleg 
tega pa našopiri perje na glavi in glasno sika. 
V  Sloveniji  zaradi izginjanja visokodebelnih 
sadovnjakov, v kakršnih najraje gnezdi, po-
staja redkejša. Sicer je ljubiteljica mravelj tudi 
prebivalka odprte kulturne krajine s posame-
znimi gručami dreves in grmovja. Vijeglavka si 
ne dela lastnega gnezda. Raje naseli duplo ali 
gnezdilnico. Ne tako redko pa pred tem pre-
žene prvega stanovalca z leglom vred.
besedilo: Tomi Trilar, foto: Ivan Esenko
VELIKI LIJAKAR (Agelena labyrinthica) 
Pajek veliki lijakar že zgodaj spomladi, ko sko-
pni še zadnji sneg in se tla nekoliko ogrejejo, 
med travo in nizkim grmičevjem splete zanj 
značilno mrežo. Ogromna mreža je sestavlje-
na iz sprednjega dela, ki se kot kakšna bela 
rjuha razprostira pred cevastim skrivališčem, 
v katerem tiči pajek. Mreža spominja na ob-
liko lijaka, po čemer sta družina (Agelenidae 
– lijakarji) in pajek dobila ime. Pajek v svojem 
skrivališču čaka na plen, predvsem kobilice, ki 
padejo na sprednji rjuhasti del mreže. Ko paj-
ek zazna tresljaje, prihiti do plena, ga omrtviči 
in odvleče nazaj v cevasto skrivališče, kjer ga 
v miru prebavi. Kot že ime pove, so to razme-
roma veliki pajki, dolžina telesa odraslih samic 
je od 12 do 16 mm, samcev pa od 8 do 14 mm.
besedilo in foto: Tea Knapič
Svet ptic 02, julij 201626
RUMENI VRTNIK (Hippolais icterina)
Od konca avgusta naprej na drevesih mrgoli 
ptic rumeno zelenih odtenkov. Med njimi pre-
vladujejo različne vrste listnic, pozorni opazo-
valec pa bo med njimi brez težav našel tudi 
rumenega vrtnika. Ta je večji od listnic, zelo 
opazna pa je tudi njegova dolga perut – med 
krajšimi poleti z veje na vejo daje vtis, kot bi bila 
zanj predolga. Večina jih prezimuje v vlažnih 
gozdovih med Demokratično republiko Kongo 
in Bocvano. V Sloveniji gnezdenje ni bilo nikoli 
potrjeno, čeprav lahko pojoče samce opazu-
jemo vse do pozne pomladi. Pri svojem petju 
sicer oponaša številne vrste, vendar so te imita-
cije krajše in redkejše kot pri sorodnem kratko-
perutem vrtniku (H. polyglotta).
besedilo: Jurij Hanžel, foto: Michael Sveikutis
MEDICINSKA PIJAVKA (Hirudo medicinalis)
Razvpiti sloves te znane predstavnice širšega 
sorodstva kolobarnikov budi v ljudeh različne 
občutke, zelo povedno pa je že njeno sloven-
sko in latinsko ime. Da ji zelo tekne kri bolj ali 
manj kosmatih sesalcev, se lahko terenski nara-
voslovci tu in tam prepričamo na lastni koži, z 
nenačrtno hirudoterapijo oz. puščanjem krvi v 
kakšni bogato zaraščeni mrtvici ali mlaki. Šele 
na prelomu tisočletja je bilo tudi z molekularni-
mi metodami dokončno potrjeno, da v Sloveniji 
dejansko živita dve vrsti »medicinskih pijavk« 
− Hirudo medicinalis in H. verbana. Prvo sreča-
mo pri nas npr. v Prekmurju, na Štajerskem, v 
Beli krajini ter na Kočevskem, druga pa živi v 
nekaterih kalih na Krasu in Goriškem. Obe sta 
ogroženi zaradi človekovega uničevanja njunih 
naravnih bivališč in sta uvrščeni med zavarova-
ne živalske vrste.
besedilo in foto: Matjaž Bedjanič
Za terenske sladokusce
MOKOŽ (Rallus aquaticus)
Če nas pot zanese mimo potoka, rečne mrtvice ali 
ribnika, zaraščenega s trstičjem, bomo prej ko slej 
slišali nenavadno oglašanje, ki bolj kot na ptičje petje 
spominja na »kruljenje« prašička. To je mokož! Po tre-
buhu sivomoder, po hrbtu rjav ptič z dolgim rdečim 
kljunom je skrivnostni prebivalec mokrišč z bogato 
obrežno vegetacijo. Bolj mu ustreza »nočno življe-
nje«, vendar je aktiven tudi v jutranjih urah. Takrat je 
»pevsko« najbolj razpoložen in brani svoj teritorij. Za 
skoraj vse naše tukalice velja, da bomo ptico prej sli-
šali kot videli. Mokož tu (žal) ni izjema. Če ga želimo 
videti, si moramo vzeti čas. Na ustreznem terenu in 
z malo sreče ga lahko opazujemo z majhne razdalje, 
vendar redko dlje kot nekaj sekund.
besedilo: Matej Gamser, foto: Matej Vranič
NAVADNI REBRINEC ALI PASTINAK  
(Pastinaca sativa)
Na travnikih pred drugo košnjo se marsikje nad 
drugo rastje dvigujejo razvejene zeleno rumene 
rastline s kobulastimi socvetji, ki nam, skupaj z 
barvo celotne rastline, povedo, da je to navadni 
rebrinec, ena redkih lahko prepoznavnih kobulnic. 
Travnikom, kjer ga je obilo, daje zanimiv barvni 
ton. Kmetje pa ga niso veseli – trda stebla se dolgo 
sušijo in živini ne teknejo. Še huje pa je, da stik 
mokre rastline z osončeno kožo pri številnih ljudeh 
povzroča opeklinam podobne poškodbe kože, ki se 
dolgo celijo. Tej težavi pravimo travniški (kontaktni) 
dermatitis. S prihodom krompirja v Evropo je ta do 
takrat pomembna zimska hrana zašla v pozabo, 
dandanes pa si spet utira pot na naše krožnike.  
besedilo: Metka Škornik, foto: Franc Mohar
Na terenu
Svet ptic 02, julij 2016 27