Štev. 2.	V Ljubljani 1. februarja 1874.	Leto IV.
Naročnina naj se naprej plačuje in pošilja uredništvu T šent-peter-akem predmestji bs. st. 15 v Ljub Ijani. (Lai-bacb.)
Časopis s podobami za slovensko mladost.
60
leta 30 Brez poŠte : za celo leto 2 gl. 401"
za leta 20
1
Mladini.
aj se vzdigne melodija Iz srebernosvitlih strun ; Do oblakov naj se dviga, Kjer buči viharni šum. Naj se širi više, više, Kjer meg.é nebà tetó, Iz meglé naj kvišku plava Cez najvišjo zvezdo v zrak.
Spremljaj jo prelepa pesen, Sladka kot nebeški glas, Plavaj naglo, kakor ptica, Ki poganja jo perut, Kakor ptičica prepevaj, Te besede na uho : Čas beži, izgine kmalu, Torej naj ga rabi vsak.
Torej brez obotavljanja K opravilu, mlada kri !
Vsa zamuda se popravi, Dokler bije : čas! v uhó. Naj ne straši te naloga Dolga, ne pretežek trud, Hrabrost naj ti v serci giblje, Da se konec blag rodi.
Vsako uro in minuto Rabi in oberni v prid, In gotovo bode sreča Preobila tebi v dar, In po trudu si počivaj, V novi trud se pokrepčaj, Stori to in zvesto slušaj, Srečna bodeš, mlada kri.
A. Slavic.
Siromak Ivica-
i.
„Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom."
Sv. Mat. iy. 12.
Ali ne izgovarjate, otroci, vsak dan te besede? Kedar koli se vaše serce k Bogu povzdigne, vselej molite: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpu-
Scarno svojim dolžnikom. Kaj je to? Kaj hočete reči z besedami: „kakor tndi mi odpuščamo svojim dolžnikom?" Morda želite, da bi Bog vam naložil vs« one pregrehe in krivice, s katerimi ste njega, največjo dobroto; tisoč in tisočkrat razžalili v enem samem dnevu? Ne, to nij tako. Čujte, kako je vaš verstnik tìmil rabiti te besede, kajti vsa naša dela se morajo skladati z našimi dobrimi namerami.
Bilo je nekega leta. Letina je bila jako slaba, a živež drag; kruha je bilo malo in nastala je velika draginja. Mnogo ljudi je terpelo glad, a to ne samo na kmetih nego tudi po tergih in mestih.
Bil je siromašen deček na visokej gori; podà se v dolino, da bi si izprosil skorjico suhega kruha pri dobrih in usmiljenih ljudeh. Ivica — tako se je zval ubogi deček — do sedaj še nikoli nij prosil po hižah premožnejših ljudi, ker mu tudi nij bilo treba. A velika sila ga je prignala do tega, da je moral sedaj tudi on prositi darov po sosednih hižah. Sram ga je bilo iz začetka, da se skoraj nij upal i; vižku pogledati. Irica je bil najstarejši med svojimi brati in sestrami. Vedel je, da je uže jako malo zalogajev kruha pri hiži, pa da ne bi njegovi dobri bratje in sestre denes manjšega koščka dobili nego včeraj, odločil se je, da si poišče za ta dan kje drugej malo kruha. Šel je tedaj z gore v dolino, hodil dalje in dalje, dokler ne pride do velike in lepo zidane hiže. Hotel je naravnost v kuhinjo, ali serce mu nij dalo. V tem zapazi zunaj na dvorišči Slavka, ki derži dober kos kruba v roki. Slavko, kakor bi ne videl Ivice, ubogega gosta, veselo teka po dvorišči, ter meče krušne drobtinice kokošim in piščetom, ki okolo njega skačejo ter željno gledajo na njegov velik kos kruha.
Ivica ga tam od strani gleda, in si misli: „Oh, da je meni vsaj ona mer-vica kruha, kar ga kokoši pozobljejo." Primakne se bližej k Slavku, in ko vidi, da ga Slavko gleda, pristopi še bližej.
„Si li to ti Ivica?" reče mu Slavko, „nu, kaj bi rad?" — „Prosim te mervico kruha," odgovori Ivica z žalostnim glasom.
„Kaj? — še sam ga nijmam dosti, pojdi v hižo, pa ti ga bodo dali," reče mu Slavko, ter meče kruh psičku, ki se vanj zaletuje. Siromašni Ivica zarumeni od velike sramote; tiho odide iz dvorišča, gre naravnost domóv in se vleže lačen v posteljo.
Ko je molil svojo večerno molitev in je prišel do besedi „odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpnščamo svojim dolžnikom," na enkrat prestane ter se globoko zamisli, ker jako je bil hud na svojega verstnika Slavka ! Sklene, da bode stvar dobro prevdaril, ker vedel je, da se Bogu ne sme zlagati. „Dà, dà," reče sam sebi po dolgem molčanji — „da, jaz mu odpuščam, akoravno je tako gerdo z manoj ravnal. Zakaj bi jaz, ki Boga vedno žalim, a on me ipak ne kaznuje za vsako razžalenje, zakaj bi jaz ne odpustil in ne prosil za dečka, ki baš (ravno) tako greši, kakor grešim tudi jaz proti svojemu Bogu?"
Svojo navadno večerno molitev dokončavši, pridene še te besede in pravi : „O ljubi Bog! migni Slavkovo serce k ljubezni, in podeli mu milost, da spozna svoj pregrešek." — Ivica zaspi na to.
„Otroci moji, ne ljubimo svojega bližnjega samo s pusto besedo, nego pokažimo mu svojo ljubezen v dejanji in resnici."
Sv. Jan. 1. m. 38.
Poslušajte me, prijateljčki moji, povedati vam hočem še nekaj o Ivici, kako je on tudi v dejanji pokazal te besede, katere ste uže slišali v začetku te pripovedke. Vsadite si je globoko v serce, da ostanete zmirom dobri in ljubez-njivi otroci.
Zapomnite si tedaj dobro te le besede: „Ne ljubimo svojega bližnjega samo z besedo in z jezikom, nego pokažimo mu svojo ljubezen tudi v dejanji in resnici."
Ivica je pogostoma hodil v goro, a na verh gore, kakor vam sem uže povedal, je stala ubožna koča njegovih bratov in roditeljev. Po bližnjem gozdu je Ivica nabiral derva in travo, ter vse to nosil v sosedno vas na prodaj. Tako je dobil kak krajcar, ki ga je dal svojim roditeljem, da bi kupili kruha.
Bilo vam je to nekega dne. Ivica je nabiral travo po gozdu, kar na enkrat nekaj zašumi. Ivica privzdigne glavo, da vidi kaj je, ali kako se začudi, ko vidi pred saboj stati objokanega Slavka, to je baš onega Slavka, kateri mu pred malo dnevi poprej nij hotel pomoliti drobtinice kruha. „Kaj ti je Slavko, da se jokaš?" vpraša ga Ivica, „kaj se ti je zgodilo?"
„O dragi Ivica" odgovori jecljaje Slavko, „oh da ti znaš, kaj se mi je zgodilo, oh jaz nesrečnež!"
„Nu, kaj neki?" vpraša ga zopet Ivica.
Slavko začne pripovedovati: „Oče mi je rekel, da naj čuvam krave, a jaz siromak, nič ne vem, kaj me je motilo, pustil sem krave in sem šel v gozd nabirat jagod; v tem se mi je pa izgubila lepa junica (telica)."
„Najlepša junica se mi je izgubila," ponavlja Slavko in se joka. „Dolgo je uže iščem po gozdu, nu ne morem je nikjer najti."
„Pa kako to? Ali nij imela zvonca ob vratu?" vpraša Ivica.
„Nij. Baš zato mi je oče naročil, da naj pazim na njo. Hodi z mano Ivica, hodi ; ti bolje poznaš goro in gozd nego li jaz, in pomagal mi jo bodeš iskati."
„In pomagal mi jo bodeš iskati," ponavlja Ivica, „to se res lehko reče ; ali kedó pojde v vas, da prodä derva in travo, katero sem nabral?" Zdaj Ivica malo pomisli ter reče sam pri sebi: Ali moram res pustiti svoje delo, ter pomagati onemu, ki mi malo prej nij privoščil skorjice kruha--. Ivica se
zopet zatopi v globoke misli ter ne vé, kaj bi storil. Naposled se spomni besed: „Pokažimo svojo ljubezen v dejanji in resnici," veselo poskoči in reče : „Hajdi Slavko, pomagal ti bodem junico poiskati, znan mi je malo ne vsak panj v našem gozdu. Kaj misliš, kod je krenila junica?" Slavko mu pokaže na desno v gozdu, ker tam so se krave pasle. Obedva dečka se odpravita, da poiščeta junico.
„Ali," vpraša Ivica Slavka, „kje so pa ostale druge krave? Razgubile se bodo vse, predao junico najdeva !"
Slavko pravi, da mu so obljubili sosedje, ki delajo kraj gozda, pripaziti na krave, dokler si on poišče izgubljeno živinče. Oba se zdaj podasta navkreber, zdaj zopet nizdolu, hodita na vse strani, zdaj na desno, zdaj na levo — ali zastonj, junice nij, pa je nij ! Slavko se joka ter pravi: „O ti nesrečno živinče!" — „Reci raje: nesrečna neposlušnost," pristavi Ivica „ti si sam kriv, Inihče drugi. So li te morda jagode prosile, da jih bereš ?" Slavko joka in joka ; čim bolj išče izgubljeno junico, tem bolj cvili in se joka.
„I ne jokaj se vendar tako hudo," reče mu Ivica, „serce se mi terga od žalosti, kedar te čujem, da se jokaš." —
Solnce je uže zahajalo in noč se je približevala, a junice še zdaj nij. Slavko je imel dober kos hodd do doma. — „Ne žali se preveč," reče mu Ivica, „ako Bog dà, jutri ko dan zazori, se junica najde; a obetam ti, da ti jo tudi jutri pomorem iskati. Bog daj, da bi ti mogel jutri vesel glas sporočiti!"
Slavko se zahvali Ivici za njegov trud, da mu je pomagal iskati zgubljeno živinče. „Za Boga te prosim, Slavko, povej doma vse po pravici in ne laži se; Bog te čuvaj laži," reče mu pri odhodu Ivica; „pomisli, da je Bog vse videl, kar si do sedaj delal in govoril, on bode tudi slišal, kaj bodeš rekel doma očetu. Po pravici mu povej, da si bil neposlušen in prosi ga, da ti odpusti."
Tako sta se razstala. Ivica se podä navkreber v goro ter hvali Boga, da je mogel tudi v dejanji pokazati ljubezen do svojega bližnjega. A Slavko se spusti otožen in truden doli po rebru premišljevaje svojo neubogljivost. — Pozneje bodemo slišali, kako se je našla junica.
III.
Ivica se otovori s travo, ki jo je nažel, in veselo stopa proti domu. Pri-šedši do doma, kara ga mati in mu reče: „Zakaj nijsi, nemarnež, odnesel trave v vas, da bi jo bil prodal ? Kaj si delal ves čas od polu dveh do zdaj ? Ali tako slušaš svojo mater?"
„Odpusti, ljuba mati!" odgovori Ivica, „ter dovoli, da ti povem vse, kaj se mi je dogodilo. Prišel je k meni Slavko, in mi je potožil, da se mu je izgubila junica; jokal se je, da ne sme domóv, ter me je prosil, nebi li mu hotel pomagati, da jo skupaj iščeva. Smilil se mi je siromak in žal mi ga je bilo; a dobro znam, da to nij nobena šala izgubiti lepo junico. Šla sva tedaj oba, da jo poiščeva. V tem, da sva jo iskala, začelo se je tudi mračiti, in prekasno mi je bilo, da bi bil nesel travo v vas. Ali ne serdi se ljuba mati, jutri zgodaj vstanem, ponesem travo v vas in prodam jo, ter prinesem kruha za zäjutrek."
Ko je Ivica govoril o junici, zagleda si očeta, ki je šel domóv in pred sabo gonil junico.
„Oh," zavpije Ivica, „poglejte Slavkovo junico! Hvala Bogu, da se je našla !"
„Nič ne vem, čija je ta junica," reče oče, našel sem jo tam v gozdu, in sem jo prignal domóv za to noč. Jutri se bode nže našel njen gospodar."
„Jaz vem, čija je," vzklikne Ivica, „jaz vem;" in radost mu se po licih razlije. Povedal je zdaj očetu vse, kaj in kako je z junico. „Pusti me, oče, pusti me," reče, „da grem takoj k županu Pepelniku, nij si pride po živinče."
Oče mu razloži, da je uže kasno, in da do Pepelnika nij blizu ; „dosti je" reče mu, „da greš jutri zarano."
„Oh, pusti me, dragi oče," prosi Ivica, „tekel bom, poznam vsako stezo in šel bom onod, koder je naj bliže ; pusti me oče, da grem ! Kako bode vesel Slavko, ko mu prinesem veselo sporočilo. Vso noč siromak ne bode spal, ako ne zvé, da se je našla izgubljena junica ! — Vsaj si mi večkrat dejal, ljubi oče, da ne smemo odlašati svojih dolžnosti ; a dolžni smo storiti kolikor moremo na korist svojemu bližnjemu. Pusti me tedaj, oče, pusti me, da grem!"
„I nu pa pojdi, dragec moj," reče mu oče; „Bog bodi s tabo, dokler se ne verneš!"
Ivica vzame verv, priveže jo junici okolo rogov in se odpravi k Pepelniku, ne mislé na daljni pot, ne trud, ne glad. Noč je bila prekrasna; polna luna je svetila po gorah in dolinah. Ivica se približa do županove hiže. Ko blizu pride, pozdravi ga pes ter močno zalaje. Čim bliže on, tem bolj laje pes. Oče župan se oberne k vratom, da vidi, kedó je. Ivica je ravno slišal besede Slavkove, ki se joka ter pravi: „Nečem se, oče, lagati, povedati hočem vse, kako se je dogodilo. A Ivica mi je obečal (obljubil), da bode junico morda še denes našel in jo k nam prignal." —
„Tukaj je, tukaj!" kriči Ivica uže iz daleč, „ne jokaj se Slavko, tukaj je!"
V tem odpelje junico na dvorišče, a on stopi v hižo. Slavko skoči, da bi Ivico objel in poljubil. „O dragi Ivica! hvala ti, lepa hvala!"
„Lepo je to od tebe, dragi Ivica," reče Slavkov oče, „a zakaj si tako pozno prišel; vsaj bi bil junico tudi jutri lehko prignal!"
„Ne smemo odlašati, kedar delamo na korist svojega bližnjega; ali nij res, oče župan? Meni so te besede zmirom na mislih, zato sn jih vedno deržim, a kakor mislimo, onako moramo tudi delati. Pa pustimo zdaj to; spravite si junico hitro v hlev, da si vzamem verv ter bežim zopet dom<5v."
„ Ne, ljubi moj, ne," reče Pepelnik, „ti bodeš večerjal z nami." Ivica se izgovarja, da ne more, ker uže zjutraj zarano mora v vas, da prodä nekoliko trave ter kupi kruha za zäjutrek.
„Težko se kruh zasluži, posebno o draginji, kakovšna je dandenes," reče Ivica, „ali hvala Bogu, mlad sem in čverst za delo, zato se tudi ne bojim, da ne bi mogel kruha dobiti ; prosim vas tedaj, dajte mi verv, ker se mi mudi."
„Počakaj malo," reče županja, „ponesi vsaj domóv nekaj za večerjo."
„To rad storim, ako mi kaj daste, kajti glad pri nas doma nij nič novega.1'
Županja naloži v košarico kruha, sira in jajec. Ivica vzame košarico in poslovim se od vseh, napravi se domò v.
„Bog naj te blagoslovi," reče oče župan, — „ter bodi ^zmirom tako zvest in natančen v svojih dolžnostih do bližnjega, in dobro se ti bode godilo !"
„Hvala vam na vsem, lehko noč!" —
Ivica si zapoje pesnico „Glejte že solnce zahaja--" ter jo hitro briše
do doma.
Od tega dne je Ivica vsak dan molil k Bogu, da bi dal dobro serce Slavku kateri mu nij hotel dati drobtinice kruha, ko ga je enkrat prosil na dvorišči. Ivičin oče in mati sta se radovala in hvalila Boga, da jima je dal tako dobrega, poslušnega, poštenega in vrednega sina, kakor je Ivica. — Bog daj, da bi bili tudi vi, otroci, tako dobri in pošteni. Prosite vsak dan Boga za to veliko milost in dal Vam jo bode.	(I* kervaičine
Kralj in gosji pastir.
(Stara povest ; zapisal J. S-a.)
Bavarski kralj Maks je lepega pomladanskega dne v čisto prostej obleki sedel v svojem vertu ob tegernskem jezeru in bral v nekih bukvicah. V vertu je bilo vse tiho, dan je bil soparen in tako je kralja hitro mej branjem spanec premagal. Bukvice je položil na klop in zadremal. Ko se probudi, gre na iz-prehod proti jezeru, da bi dremoto pregnal. A pot proti jezeru je deržal mej travniki, ki so se na levo in desno razprostirali kraj jezera.
Tu se spomni svojih bukvic, katere je v vertu na klopi pozabil. Ne bil bi jih rad izgubil, niti po tistem poti bi ne bil rad nazaj šel, zato mu je bilo po godi, ko je ondi blizu ugledal dečka, ki je gosi pasel.
Kralj gre k njemu in ga nagovori : „Čuj, dečko ! skoči po moje bukvice, ki sem je zgoraj v vertu na klopi ostavil. Za trud dobodeš srebernjak."
Deček kralja nij poznal, in je nezaupljivo gledal debelega gospoda. „Sre-bernjak za tak majhen trud," to mu nij šlo v glavo.
„Nijsem neumen, ne, kakor si mislite," reče in se v stran oberne.
„Misliš, da se šalim?" vpraša ga kralj. Odkritoserčen, čverst deček mu je bil po godi.
„A če za tak majhen trud srebernjak ponujate!" odgovori deček. Novci se ne služijo tako lehko. Ti tam doli," dostavi in s perstom pokaže kraljev grad, „radi se z nami šalijo, in vi ste menda tudi kedó od tistih tam doli."
„In ako bi tudi bil?" reče kralj. „Nà dve dvajsetici naprej! a zdaj beži in mi prinesi bukvice."
Deček potegne malo na stran kapico in se popraska za ušesi : „Hm," reče, „rad bi, a — ne smem. Ko bi kmetje slišali, da sem gosi same na paši pustil spodili bi me, in jaz bi izgubil kruh."
„Nu, torej jih bodem jaz pasel, dokler se ti ne verneš."
„Vi?" vpraša deček in gleda debelega gospoda od nog do glave. „Vi se mi ne zdite za gosjega pastirja. In ko bi vam gosi kam ušle, treba bi vam bilo več plačati, nego li jaz vse leto zaslužim. Vidite tisto s černo glavo, to je vertnikov gosak, hudobna in zvita žival, mej vsemi najhujša — ta bi se gotovo ne dala ustrahovati, ako bi mene tu ne bilo. Ne, ne smem iti."
Kralj je smeh jedva deržal. A dečku je rekel: „Zakaj ne bi mogel enkrat črede gosij v strahu deržati, če mnogo ljudfj lehko ustrahujem in v redu deržim."
„Tako," reče deček in segavo pogleda kralja.
„Aha, zdaj vem, vi ste učitelj. A verujte mi, četa učencev se laže v strahu derži nego li čreda gosij."
„Mogoče; nu saj bodeva videla. Ali hočeš iti po moje bukvice?"
„Šel bi, ali ..."
„Če se v tem kaj kvare naredi, jaz vše popravim."
To je deček razumel. Ukazal je kralju, naj na vertnikovega gosaka posebno pazi, ta najrajše uhaja in še druge gosi za soboj vodi. Ko mu je tudi izročil bič, spusti se v beg, a naglo obstane ter se verne.
„Kaj še hočeš?" vpraša kralj.
„Poskusite pokati," reče deček.
Kralj je poskušaval na vse načine, a nij mu šlo.
„Nu mislil sem si," reče deček. „Vi bi gosi pasli, a niti pokati ne znate?"
V tem mu je vzel bič iz rok in mu pokazal, kako je bič sukati, da bode pokalo. Kralj je smeh jedva deržal, vendar si je prizadeval, naučiti se tudi tega, kar se mu je res skoraj posrečilo. Potem mu deček še naroči, ako bi katera gos začela uhajati, naj začne pokati, ter zbeži po bukvice. A kralju je bil ta uk tako po volji, da se je na vse gerlo smijal.
A gosi so res kmalu zapazile, da uže nijso pod strahom svojega mladega a ostrega zapovednika! Vertnikov gosak je povzdignil glavo, ozerl se na vse strani, potem zagagal in kakor bi veter kup perja razpihal, tako so se razperh-nile gosi z glasnim gaganjem, in predno se je kralj zavedel, razletele so se na vse strani.
Kralj je kričal — a zastonj ; hotel je pokati, pa nij mu šlo, ploskal je z rokama, tekal na lero, na desno — a vse nič nij pomagalo. Ves spehan in malo ne brez sape seje vsédel na posekano drevo, kder je deček navadno sedel, in je pustil gosi.
„Deček res prav terdi," misli sam soboj, „da je laže cel polk ljudij ustrahovati, nego li čredo go sij. A vsega je ta presneti vertnikov gosak kriv."
Deček je v tem našel bukvice ter je vesel nazaj pribežal. Ali ko je pred svojega, namestnika prišel in videl, kaj se je zgodilo, od strahu mu bukvice iz rok padejo.
„Zdaj imava stvar," zavpije in se od jeze in žalosti joče. „Ali vam nijsem takój rekel, da nič ne veste. Zdaj jih niti sam jaz ne spravim vkup! Le gle-dite, da mi pomorete."
Ko ga je deček naučil, kako je treba kričati, kako z rokama kriliti in kako žvižgati, odbežal je po najdaljnejše gosi.
Kralj je storil, kar se je dalo, in tako sta jih po velicem trudu spet zbrala. Deček je še potem kralja dobro oštel, kako je neroden in da nič ne vé, ter sklene: „Dokler bodem živel, ne izročim več tacemu človeku svojih gosij. Niti ne, ko bi prišel sam kralj."
„Prav govoriš, dečko," reče kralj in se nasmeje. „Kralj bi tako naredil, kakor sem jaz, kajti jaz sem kralj."
„Vi?! nu to utegnete komu drugemu povedati, da vam bode verjel, a ne meni. Vzemite bukvice in pojdite svojim potem. Kralj, in tako neroden!"
„Ne bodi hud," odgovori dobrovoljni kralj, ter mu dà še dve dvajsetici, rekoč: „Veruj mi, da gosij nikoli več nečem pasti."
Deček se zahvali, malo pomisli ter še reče : „Kedor že koli ste, dober gospod ste, a za gosjega pastirja nijste."
Čudna otetba.
Bilo je po zimi. Dve deklici sta šli v bližnjo vas k svojej teti. Da bi tam ne bili brez vsega posla, vzeli sta s soboj vsaka svojo preslico, da bi preli. Zvečer se zgodaj napravita na pot, ker sta se bali, da bi ju noč ne dohitela na poti. Pot je deržal skozi bukov gozd. Ko pridete na verh necega klanca, začel
je tako hudo sneg iti, da se jim je delala tema pred očmi, ter nijsta videli ni naprej ni nazaj. Kaj jima je storiti? — Ne daleč od ceste ugledati gosto ger-movje, ki je bilo uže na debelo se snegom zameteno. Sredi germovja je bila prostorna kotlina, a nad njo in okolo nje po germovji je ležal sneg, da je bilo videti, kakor bi bila kotlina se snegom nalašč v obok zidana. V to kotlino se splezate ubogi deklici. A prej nego gresta vanjo, vtakneti svoji preslici, da je bila druga verhu druge, privežete na verh dolg rudeč trak, ter zapičite to znamenje v sneg med germovjem.
Nastala je noč. Sneg je padal in padal v gostih kosmih na zemljo ; zelò merzla in viharna noč je bila. Okolo germovja je bilo uže visoko nametanega ■snega. Vhod v kotlino je bil že ves zameten, da ga nij bilo pregaziti. Zunaj je ukala sova, da je bilo človeka groza in strah poslušati. Le pomislite otroci, v kacem strahu sta bili ubogi deklici! Ali ljubi Bog, ki je varuh nedolžnih otročičev, tudi njiju nij pozabil. Deklici sta se priporočili ljubemu Bogu in kmalu sta terdno zaspali.
Ko pa druzega dné deklic nij bilo domóv, bili so njiju roditelji v velicih skerbéh. Poslali so hlapca k teti, da bi pozvedel, kje sta deklici. Hlapec gre in pozvé, da sta se uže sinoči domóv vernili. Zdaj se napravi mnogo vaščanov z lopatami v bližnji bukvik (bukov gozd), da bi v snegu poiskali izgubljeni hčerki.
In glej ! jedva pridejo v gozd, zagledajo rudeče banderce iz snega nad germovjem moleti. Takój si mislijo: tu nekje blizu sta tudi deklici. In v temnej, sè snegom v sklep zidanej izbici sta deklici slišali klic ljudlj in jok ubogih roditeljev. Takój se oglasite in zavpijeti, da ne morete vèn, ker sta pod snegom. — Zdajci se možje spravijo z lopatami na sneg in ga razkidajo. Kako dobro je bilo, da se šibko germoeje pod toliko težo snega nij ulomilo, ker drugače bi se bili ubogi deklici pod snegom zadušili. Koliko veselja so imeli ubogi roditelji, ko deklici veseli in zdravi prideta iz kotline, in kako priserčno so se zahvaljevali ljubemu Bogu za prečudno otetbo, tega però popisati ne more. —
Postrežljiva Katarinka.
i.
Necega dne sreča Katarinka sosedovo Minko, ki se joka. Vpraša jo, kaj jej je, da se joka. „Oh, ljuba Katarinka", pravi Minka, denes zjutraj je moral oče nečemu gospodu v mesto pismo nesti. Pri odhodu mi je dal mnogo računov, da je naredim, dokler se verne." — In to je, kar te tako žali?" vpraša Katarinka cudé se. — „Pusti, da ti povem vse," reče Minka. „Denes dopoludne obljubil nam je gospod učitelj, da gremo skupaj na izprehod. Ti sama dobro veš, da se kaj tacega samo enkrat v letu zgodi. Oj, kako sem se uže veselila, in glej, zastonj je bilo moje veselje." — „Vsaj račune lehko jutri narediš,"" reče Katarinka." „Ne morem, in tudi ne smem," odgovori Minka; „oče mi je ostro ukazal, da račune naredim še denes." Katarinka si misli: Kaj, ko bi jej jaz naredila račune. Moji roditelji gredó denes po poludne v bližnjo vas k strijcu. Ees je, da je bila uže davno moja želja, naj bi je tudi jaz tja spremila. Ali
uboga Minka ima to veselje samo enkrat v letu, a moji roditelji gredo večkrat k strijcu." Tako je mislila dobra Katarinka ter sklene, da naredi Minki račune. Minka se jej lepo zahvali in Katarinka ostane doma. Ali koliko veselja je imela Katarinka zvečer, ko je videla veselo obličje svoje tovarišice Minke.
II.
Minka je bila jako hvaležna deklica. Zmirom je pazila na to, ako si Katarinka česa ne želi, s čimur bi jej ona lehko ustregla, ter jej tako vernila, kar jej je ona dobrega storila. Dolgo opazuje, pa ničesar ne najde, kar bi bilo všeč Katarinki. — Necega dne vidite Minka in Katarinka lep beršljan, ki je rasel v loncu. „Oj, ko bi tudi jaz kaj tacega imela," reče Katarinka. Jedva je slišala Minka te besede svoje tovarišice, da si misli : „S tem bi jej tedaj lehko pokazala svojo hvaležnost. — Drugi dan prosi Minka svojega brata, ki se je pri nekem lončarji učil lonce delati, naj bi bil tako dober in jej napravil lončeno posodo. „In kje bi preplet dobila?" vpraša Minka. „Čimu pa rabiš preplet?1' „Ali ne veš, da beršljan lepše raste, ako se po prepletu ovija?" „Imam prijatelja, ki zna kaj tacega narediti. V soboto zvečer dobiš oboje; a beršljana si poišči v gozdu." — Ko se Katarinka v nedeljo zjutraj probudi, vidi na svojem oknu prelepo posodo z zelenim beršljanom. Začudi se in pravi : „Od kod je neki to prelepo darilo?" Ko beršljan ogleduje, zapazi listek papirja, [na katerem so stale zapisane te le besede: Draga Katarinka! Vzemi to darilce sè serčno zahvalo, da si bila tako dobra in si mi naredila račune. Tvoja hvaležna prijateljica Minka.
Otroci, bodite tudi vi drug z drugim tako dobri, prijazni in postrežljivi, kakor vam kaže zgled dveh prijateljic, ki vam ju sem tukaj omenila.
Potlovenila Barbika HSehtl-nova.
Na ledu.
(Zimski obraz iz otročjih let.)
Uže se je danilo, ko je leni France odperl svoje zaspane oči. Jedva je oblekel hlače, tekel je gledat k oknu, da bi videl, kakovšno je denes vreme : jeli bode sneg dovolj perhek in se dal stiskati v kepice, ki bi je potlej mali pored-než lučal v svoje tovariše. Pa oj! skozi šipe se denes nič ne vidi, vse so pre-prežene z ledom.
„Nu denes pa uže ne bode s kepanjem nič," reče France z žalostnim glasom ter nekoliko premišljuje. A kmalu se mu čelo razvedri, veselo poskoči in zakriči : „Juhej ! uže jo imam. Da sneg nij južen, nič ne dé, zato je pa gotovo na našej mlaki na debelo leda. To bomo derskali!"
Mati, ki je ravno stopila v hižo, slišala je zadnje besede, nasmeje se in pravi : „Menda ga pa ne bode preveč, to bode uže moja skerb. Denes se imaš učiti, a ne na ledu dersati !" — „Malo bodeš vendar dovolila, vsaj se bodem dotlej vse dobro naučil," reče France. „Ne potlej, zdaj se bodeš učil; juterna ura, zlata ura," odgovori mati in odide v kuhinjo po svojih opravkih.
„Ej, če je uže tako," odgovori France sam sebi, „naj pa bode! A pogledat moram vendar iti na skrivaj, kakov je letošen led." To izgovorivši smukne
skozi vrata in kmalu stoji pri jami, ki je pokrita z ledom, gladkim kakor steklo. Oj, kako lep in vabljiv je pogled na led! Kar po nogah šumi mlademu der-salcu, da se tako nekako same o sebi začnč pomikati proti ledu.
„Naj malo poskusim, kako kaj gre po letošnjem ledu," reče France in se zažene z vso svojo močjo na led. A jedva je dospel do srede, kar mu zaberni na ušesa strašen „tresk!" — led se razpoči in France gleda iz jame, kakor sv. Vid iz kotla v pratiki.
Njegov krič in vriše privabi hlapca, ki je baš v hlevu živini polagal. S praznim košem na herbtu prileti na pomoč; a kako dečka dobiti iz globoke jame? Urno verze močno desko čez led, po tej se priplazi do Franceta in kmalu privleče vsega mokrega in mraza se tresočega na suho. Brez daljnega pomisleka pobaše ga v koš in ga nese v toplo izbo.
Ravno stopi mati iz kuhinje, ko pride hlapec v vežo s svojim košem, iz katerega je voda kapljala.
„Kaj pa neseš tako mokrega v izbo?" vpraša ga radovedno.
„Franceta," reče hlapec in stopi v hižo.
„K-a-aj ?" začudi se mati in pogleda v koš. In res, kedó drugi nego Ii France je čepel na vsem životu dergetaje v košu.
„Kje pa si se zmočil?" vpraša ga mati in ga potegne iz koša.
.,Led se mu je uderl," reče hlapec.
„Nu, vsaj sem si uže mislila, da mora kaj tacega biti. Vidiš France, kako se godi tacemu, ki ne sluša. Taka je kazen neposlušnosti! Bodeš pavpri-hodnje vedel slušati mater, ki samo to veleva, kar je zate dobro in koristno."
France se joka in terdno obljubi, da ne bode nikedar več prelomil materinega povelja.
Kedór ne uboga, Ga tepe nadloga.
A. Bukovtki.
Nova meterska mera in vaga.
(Piše Ivan Tomšič.)
Dobro vem, da ste uže radovedni, kaj vam bodem denes povedal. Ali ste pa tudi bili pridni in se naučili, kar vam sem zadnjič rekel? Nu, vidim vas, da mi prikimujete, toraj hočem nadaljevati. Ostali smo zadnjič pri dolgostnej meri, in to bodemo denes nadaljevali.
Jednöta dolgostne mere nam bode vprihodnje meter; baš zaradi tega ga morate dobro poznati. Ostanimo toraj pri njem.
Uže zadnjič sem rekel, da bodemo meter pomnoževali in delili, kedar bode treba. A to pomnoževanje in deljenje bode jako lehko, ker se bode veršilo na desetinskej (decimalnoj) podlagi. Le poslušajte, kako lehka stvar je to, nič druzega nij nego igrača.
Rekel sem, da jednöta dolgostne mere je: meter. Po tej jednöti dobimo mere za manjše in večje dolgosti, a to po desetinskej množitvi in delitvi metra. Vsakdo ve, da za večje dolgosti je treba večjih mer od jednöie, in te se dobé, ako meter, ki je jedndta, pomnožimo na 10, 100, 1000 in 10.000 metrov.
Pomnožujmo ga tedaj, da vidimo, kakova imena bodemo dobili.
10 metrov imenovali bodemo Dekameter;
100 „	„	„ Hektometer;
1000 „	„	„ Kilometer;
10.000 „	„ „ Mirijameter.
Delimo zdaj meter po desetinskej delitvi in dobili bodemo: lOti del metra ali decimeter; lOOti „ „ „ centimeter (izgovarjaj santimeter); lOOOti „ „ „ milimeter.
Glejte, kako dobro je, da ste se naučili onih sedem besed, ki vam je sem zadnjič omenil.
A da nam ne bode treba pisati dolgih besed, zaznamljevali si je bodemo vprihodnje samo z dvema slovoma ovako le:
D m = Dekameter, H m = Hektometer, K m = Kilometer, M m = Mirijameter; dm = decimeter, cm = centimeter, mm = milimeter.
Kedar koli boste videli ova slova, uganili boste takój, kaj pomenjajo.
Zdaj vam bi še rad pokazal „meter," kolikoršen je sam na sebi v resnici, ali tega ne morem, ker je prevelik, da vam ga bi tukaj narisal. Nu uže vem, kaj storim, da dobite pravi pojem o „metru". Narisati vam hočem decimeter t. j. deseti del metra in potlej si sami lehko naredite „meter". Kaj ne to bode veselje in merili boste vse križema, kar imate v sobi.
Kakor ste slišali, ima meter deset decimetrov in en takšen decimeter vam kaže ta le podoba:
1		z		3		4	S		6	7		8		9	10
															
lili	lili					1			1						1
Podoba je razdeljena zopet po desetinskej delitvi v deset manjših delov, katere vam kažejo številke, in to so centimetri. Decimeter ima tedaj 10 centimetrov, a cel meter jih ima 100, kajti lOkrat 10 je 100. Vsak centimeter je razdeljen zopet na 10 enacih delov, kar je na gornjej podobi zaznamovano s čerticami, in to so milimetri. Centimeter ima tedaj 10 milimetrov, decimeter jih ima 100, in cel meter jih ima 1000, kakor vam sem uže povedal. Le preštejte čertice, ki je imate na centimetru in prepričali se boste, da jih je ravno 10, a desetkrat 10 = 100 in lOkrat 100 = 1000.
A zdaj me zopet slušajte in storite, kar vam ukažem. Ako boste vse tako storili, prinese vam prihodnji „Vertec" jako zanimivih stvarij, ki jih boste gotovo veseli.
Na delo tedaj ! Vzemite nož in urežite si v germovji lepo ravno palico. Potlej vzemite košček papirja in izmerite dolgost decimetra, ki vam ga sem zgoraj pokazal, in prenesite ga desetkrat v resnici na palico, ter za vsacim decimetrom naredite z nožem zarezo, in imeli boste naposled „meter," kakovšen je v resnici. Zabilježite si nanj tudi centimetre in milimetre, kakor to vidite na podobi. — Potlej si naredite še posebej iz debelega papirja ali pa iz lesa natančen decimeter, ki ga lehko posnamete po gornjej podobi. Tak decimeter imate potlej lehko zmirom pri sebi.
Kaj ne, da so vse to lehke stvari? Nova dolgostna mera nij tedaj nič težavnega. Zato mi skušajte do prihodnjič rešiti ta le vprašanja:
Koliko centimetrov je list „Vertec" dolg in koliko je širok? Koliko metrov je dolga vaša miza, postelj, omara? Koliko metrov je dolga soba? koliko metrov je široka? Kolika je višina in kolika širina ogledala, podobe, okna, šipe, vrat i. t. d. Vse to premente z novo dolgostno mero, ki ste si jo sami naredili.
polje«
Zajec.
(S podobo.)
Ako greš zvečer, ko je vse tiho in mirno, na polje, videl ga boš boječega in zvitega zajca. Postoj malo in opazuj tega strahopetca, prepričal se bodeš, da vendar nij tato neumen, kakor se o njem misli. Bog mu je dal dolge in urne zadnje noge, da se hitro umakne vsakej nevarnosti, ki mu preti. Najmanjši šum, ako le martinček ali kaka miška švigne po suhem listji, zapodi ga v beg, da brusi petè kakor bi ga sam veter nesel. Zato tudi v jeseni iz gozda rad na polje pobegne, da ga padajoče listje preveč ne straši. Malo katera žival se more ponašati s tako tenkim sluhom, kakor zajec; pa tudi še dosti dobro voha, samo vid mu nič kaj posebno ne služi. V hrib teče bolje, nego s hriba; v nevarnosti gre tudi v vodo in prav dobro plava. Med divjačino je zajec najbolj znana žival, in lovci ga jako preganjajo. Kedar mu giv za kožo, oprezen in prekanjen je kakor malo katera druga žival. On namreč nikoli ne beži pred sovražnikom naravnost v svoje ležišče, temuč teče nekaj časa dalje, potlej skače slm ter tja na desno in levo ter skoči naposled z velicim skokom v kotlino. V begu rad postoji, potreplje z nogo, OTleduva se za sovražnikom, postavi se tudi na zadnji nogi in prevrača ušesi. Večkrat se prav terdo k zemlji prihuli, pusti pse in lovce mémo, ter tako prekani svoje preganjalce. Po leti ga ne streljajo radi, ker o tem času njegova koža nema posebne vrednosti. Ako ga človek dobi živega v roke, grize in praska, berca in veka, kakor majhno dete. Deževnega in snežnega vremena zajci nemajo radi, ob lepem vremenu se pa radi igrajo med saboj.
Zajci se hitro plodijo. Zajka ima po štirikrat na leto mlade, pervikrat in zadnjikrat navadno po dva, drugače po tri, štiri, tudi po pet. Mladiči takoj iz-pregledajo in potem ne zapró ves čas svojega življenja oči, tudi kedar spé ne. To je pač nekaj, česar ne more lehko vsak posnemati. Na mlade zajčke preži mačka, kuna, podlasica, lisica, pes, volk, osel, sova in tudi krokar ; celò stari zajec mladiče klofutä in je često neusmiljeno naklesti. — Zajčje meso je jako tečno in okusno. Iz dlake se delajo klobuki, a kože se strojijo za pergamen.
Zajec živi skoro po vsej Evropi po poljih in po gozdih. Njegova hrana je različna sočna zelenjava, posebno ima rad repo, zelje, deteljo, ozimino in peter-Silj. Ako se preveč zaplodi, naredi mnogo škode po poljih in po gozdih, ker objeda poljske sadeže in mlada drevesca. Zato ljudje ne pusté, da bi se ta žival v prevelikem številu zaplodila.
Zajčevo toževanje.
Nij je stvari pod milim nebom, ki bi jo čtoliko preganjali, kakor mene ubozega zajca. Kedó mi more sovetovati, kaj naj počnem, kam naj bežim, kje ge naj skrijem? Povsod mi preti preganjanje in smert. Vsak poznä one ljudi, ki se imenujejo lovci, ti so tako zviti in prebrisani, da jim je res težko uiti. A kar me še ti dovolj ne preganjajo, zalezujejo me lisice; a mačke in vranovi mi kradejo in plenijo mladiče. Nikjer nij najti zavetja! Res, ko bi znal na drevje plesati, kakor véverica, ko bi se mogel v otlinah skriti, kakor kuna, bilo bi mnogo bolje. Imam sicer ostre zobe za glodanje, a da bi grizel, da bi se ž njimi branil, nijmam serčnosti.
Toda čisto obupati ne smem, ker nekaj imam vendar, kar me včasih smerti ubrani. In to so pervič dolga ušesa, ki slišijo tudi najmanjše šepetanje. Lehko se potem skrijem v kakej brazdi, kjer mi spet moja suknjica dobro služi, ker se po barvi ne loči mnogo od zemlje. Drugič so moje hitre noge, ki me naglo ponesó čez hrib in dolino, kedar je nevarnost blizu. Res nij lehko me dohiteti, a kacemu dolgonozemu psu bi se vendar posrečilo ujeti me, ali tedaj si pomagam križem skakäje. Uberem tek na desno, zavijem na levo, in tako pridem vendar često sè zdravo kožo iz preteče pogube.
A kaj mi vse to pomaga? Mine leto, dve leti, — tri uže težko, — in smert me zasači. Lovec ne miruje prej, dokler me nijma. On je na preži, kedar pridem zvečer iz gozda, iskat malo travice ali detelje lačnemu — včasih celò teščemu — želodcu ; ko se namreč mrači, koraka potuhneno z nabito puško sem iz vasi za plotom, polähko diha, tiho stopa oziraje se na vse strani, kje bi mogel kak plen zapaziti. Ko pride do pripravnega germa, sede ali leže na zemljo, položi puško na desno stran in neprestano zrè v tist kraj, od koder bi jaz utegnil priti. Ko me zagleda, predno se kaj tacega nadejam, poči puška in svinééna drobna zerna mi tiče v telesu. Ako imam še toliko moči, da izkušam pobegniti, priteče lovski pes, precej me neprijetno zgrabi ter me nese svojemu gospodu.
Po zimi je nam zajcem še hujše. Lovci in psi nas tem laže zasledé po snegu, in potem nam joj ! Cela kopa naših preganjevalcev se zbere ter se postavi na dolgo in široko okrog in okrog; ko sluti, da nas ima zajete, začne se kerčiti in je vedno ožja in ožja, dokler puške ne jemó pokati in mnogo zajcev mertvih, ne obleži. Lovci od veselja poskakujejo, a mi siromaki se od strahu tresemo.
A posebno je to žalostno, da nij zajčja smert nikedar častna ; da, niti ne pokopljejo nas pošteno, kakor n. pr. kacega konja ali psa, nego žalostna osoda nas čaka, ker nas ponesó v kuhinjo, kjer nas dobode kuharica v svoje pesti. Ta nas jezno prime s kervavo roko in nam sleče kožo, katero potem prodà. Glavo odreže ter jo verže na stran. Serce, jetra, prednje noge, kri in druge znotranje dele odreže in je skuha. Ostanek z ostrim orožjem razmesaii in ga speče. Ljudje potem meso snedó, a kosti veržejo psom.
Žalostno je, zajec biti!
A. Hukovski.
Elmov ogenj.
Ob hudem vremenu se včasih prikaže tudi Elmov ogenj. Imé tega ognja pri nas nij znano. Mornarji so ga tako imenovali, ko se je pokazal na okovanih jadrih. Imé pomeni nekega svetnika Erazma, ki so ga posebno italijanski mornarji na sredozemskem morji na pomoč klicali in ga „Elmo" imenovali. Često se je prikazala h koncu velicih viharjev neka višnjelkasta luč na okovanih jadrih, kakor da bi bil ked<5 voščeno svečo prižgal. Ko se ta luč prikaže, se valovi navadno umirijo, a mornarji mislijo, da to dela Elem. Kolumbov sin nam Elmov ogenj popisuje tako-le : „Ko se je Kolumb 1493. I. drugič peljal v Ameriko, primeri se, da je po noči jako germelo in deževalo. Kmalu se prikaže Elem na verhu jadra sè sedmerimi svečami, to je, videl se je ogenj, ki ga mornarji za tega svetnika imajo. Zdajci se zaslišijo litanije in molitve na barki, ker mornarji za gotovo vedó, da je hudo vreme pri kraji, kakor hitro se Elem prikaže." Grof Forbin pripoveduje v svojih spisih o Elmovem ognji to le : „Po noči 1696. 1. se na enkrat strašen vihar napravi; zelò se je bliskalo in gromelo. Na barki smo videli več nego 30 sv. Elmov. Oni plamen, ki je bil na veternici visocega jadra, bil je čez poldrugi Čevelj visok. Pošljem hlapca, da bi ga bil doli prinesel; ali ko gori pride, zavpije, da ogenj šumi, kakor bi se smodnik unemal. Rečem mu, naj banderce sname in je doli prinese. Jedva pa to stori, izgine ogenj in se vsede na verhu jadra, da ga nij bilo moč odpraviti. Kmalu potem je sam izginil."
Malo ljudi je, ki bi Elmov ogenj poznali. A temu nij vzrok, da bi se ta ogenj redko prikazoval, nego samo to, da človek na take prikazni premalo po-rajta. Kedor take stvari marljivo opazuje, videl bode, da se pri hudih viharjih svetijo križi po zvonikih Gotovo ste tudi že vsi videli, kako se je ob hudem vremenu drevje svetilo po verhovih. To se vé, kedór kaj tacega ogleduje, ne sme v vraže verovati. Tako se je zgodilo 1854. 1. v nekem tergu blizu Linea. Okolo polnoči se je pokazal ogenj na zvonikovem križu. Nek človek, ki je bil ono noč na straži, je pervi zagledal to čudno prikazen. Vse je že sladko spalo, ali mož je vpil tako, da je ljudi na noge spravil. Hitro pripravijo gasila. Ko jih je že nekaj v zvonik šlo, da bi gasili, se je plamen skril. Zdaj so uganje-vali, kaj to poméni. Eni so rekli, da ta prikazen poméni nesrečo, drugi zopet, da bode vojska, in tretji, da to nij nič druzega, nego sam hudi iz pekla. Tako so nespametniki čenčali o tej naravnej prikazni.
I kaj pa je vendar Elmov ogenj? — Skušnje nas uéé: Ako kaka stvar elektriko dobro vodi, se v takej stvari mnogo elektrike nabere, ter jo potlej spušča, kar je je odveč. Posebno pa elektrika tam odhaja, kjer je stvar špičasta, in po noči je videti, kakor da bi ogenj iz nje poganjal. — Ko pride megla, ki ima mnogo elektrike v sebi, nad bronaste stvari, ki so špičaste, obudi toliko nasprotne elektrike v zgornjem delu te stvari, da elektrika odhaja, ako je vlažen zrak ; kedar pa odhaja, videti je, kakor da bi ogenj iz nje švigal. Zato je Elmov ogenj toliko lepši in toliko večji plamen se vidi, kolikor več elektrike je v zraku? ker se je potem več v električnih truplih obudi, jo tudi bolj nase vleče, hitreje odhaja in lepše se syeti.
Razne stvari.
Drobtinc.
(Kakošna setev, takošna žetev.) Kedór želi dober sad žeti, mora dobro seme sejati; kedór želi v nebesa priti, mora uže na zemlji tako živeti, da se večnega življenja vrednega pokaže.
(Dober in zvest prijatelj) je več vreden nego zlato ; kajti zlato ti ne more povsod in v vseh okoliščinah tvojega življenja pomagati, a dober prijatelj žertvuje ob vsakem času zate vse, kar ima.
(Dober odgovor.) Teokrita, gerškega modrijana, so nekedaj vprašali, katere so najhujše r6pne zveri. Teokrit jim odgovori: „Po gozdih in planinah so levi in volkovi, po mestih in vaséh pa skopuhi in obrekovalci.
(Papir.) V Evropi se vsako leto 18 miljonov centov papirja naredi. Papirnic imamo v Evropi 3000. Samo v našem cesarstvu se jih šteje 214, ki čez leto in dan 1,600.000 centov papirja v tergovino spravijo.
(Zgodnja pomlad.) Pod Smreko v ljubljanskej okolici so se pokazale 22. januarja per ve letošnje cvetoče trobentice (primula acaulis), kar je gotovo redka prikazen.
(Otroci! ne igrajte se z nevarnim orožjem.) V Šentvidu nad Ljubljano sta sw 18. januarja igrala dva po šest let stara dečka v tem, ko nij bilo nikogar doma, s "puško, ki je visela na steni. Igrala sta se tako, da je pervi v cév pihal, a drugi pri petelinu z žveplenko zažigal. V puški je bilo nekaj smodnika, ki se je vnel, ter dečku glavo raztergal, da je bil takój mertev.
Kratkočasnioe.
*	Učitelj : Kaj si pa delal An-drejček, da si računske naloge-'tako slabo napravil? Prosi drugikrat očeta, da ti malo pomaga pri nalogah. — (Drugi dan.) Učitelj: To je pa vendar preveč ! Le poglej, Andrejček, niti enega računa nijsi prav napravil; i za božjo voljo, kaj si vendar delal? — Andrejček : Zdaj mi je pa oče pomagal !
*	Učitelj: Lojze, povej mi, ka-kovšne lastnosti ima gorkota ? — Lojze : Gorkota vse reči razteza, mraz pa je stiska in kerči. — Učitelj: Povej nam kak zgled! — Lojze: Po leti so dnevi dolgi, a po zimi kratki.
Uganka v zlogih.
a, na, bu, ja, mo, ga, va, o, sa, i, ru, do, ha, ra, li, el, ris, si, va, ol, to, pa, ii, na, gla, kar, rat.
Iz teh zlogov se dà zložiti 10 imen (v abecednem redu):
1.	Visoka gora, ki je uže veliko ladijo
nosila.
2.	Reka, ki teče skozi tri cesarstva.
3.	Lašk otok.
4.	Mesto in reka na Moravskem.
5.	Žena, ki je nekedaj na Ceàkem vladala.
6.	Sad iz južnih dežel.
7.	Žensko ime.
8.	Moško ime.
9.	Mesto na Francoskem. 10. Mogočno cesarstvo.
Kedór teh 10 imen v tak red poistavi, da začetna pismena (čerke), ako jih čita od zgoraj nizdolu, zopet nekaj izrekajo, dobode lepo darilo.	X,
1
t
Računska naloga.
(Priobčil T. Krajec.)
Sostavite številke od 1 do vštete 49 v sedem verst tako, da kakor koli verste sostenete, navzgor, nizdolu ali počez, vselej dobite vsoto ITS. V vsako versto denite po sedem številk.
(Rešitev uganke in rač. naloge, kakor tuđi ime na rešilcev v prit. listu.)
Rešiiev ugank v I. listu „Vertca".
Rešitev uganke v pismenih.
f O Mj X
it S Mi Mj
X ,ETO
ML Mj O f
.Rešitev II. uganke: Rimska pot (Mi Ichs trasse).
Rešitev besedne uganke: Kislina — slina — lina.
Vse tri uganke so prav rešili: Gg. L. Herg. žup. v Lembahu; Jan. Sri bar, žup. v Pamečah ; Mih. Kalan, učitelj v Orehku ; Mat. Zoršak, učitelj na Paki ; Mart. Potočnik, učitelj na Trati ; Iv. Jezeršek v Gorenjivasi ; Rudolf Franc, četertošolec v Ljubljani; Janko Bleiweis, učenec v Ljubljani; Jan. Vavken, j učenec v Cerkljah; — Žorževa Francika v Škofjiloki; Antonija Breskvar in Eliza Golob v Ljubljani.
Pervo in drugo uganko so prav rešili: Gg. Josip Mavčiški na Pivki ; Fr. Ferk pri sv Jakobu v slov. goricah ; Iv. Dominik. zdravnik, Jos. Levičnik, učitelj, in lož. Demšar, c. k. poštni eksp. in tergovec v Železnikih ; Adolf Pracni v Ložu ; Rok Škerjanec, učitelj v Kalobju; B. Poniž, učitelj v Ajdovščini ; Iv. Pečar, učit. na Kerki ; A. B. v Celji ; Jos. Topolovšek , uč. pripravnik v Ljubljani; Jos. Kotnik, dijak v Celji ; Deutschbauer , učenec I. realke v Ljutomeru ; Iv. Ovsenar, učenec v Šentjanžu; — Gospo- i
di čine: Olga Haring v Černomlji, Marija Aljunčič v Celovci; Barb. Höchtl v Ljutomeru, Amalija Nedved in Mar. Lavrič v Ljubljani.
Samo pervo uganko so rešili: Gg. Blaže Šteder v Med veščem robu pri Vodicah; And. Vrabel, učitelj pri Sv. Lovrencu na Drav. polji; Emil Rizzoli, šestošolec v Novem mestu; France Gosti, učenec v Ljubljani in Helj. Kromi, učenec v Laščah.
Samo drugo uganko so rešili: —X v Ljubljani; A. Obreza in Jož. Kobilca, učenca v Ljubljani.
Prošnja. Vse one čest. gosp. naročnike, ki naš list prejemajo, pa nam nijso še nič naročnine poslali, prosimo prav uljudno, da nam vsaj za pervo polletje naročnino skoraj pošljejo, ker brez materijalne podpore ne moremo lista izdavati onako, kakor bi mi in naši naročniki radi imeli.
LISTNICA UREDNIŠTVA. Gg. J. Z. v L. : Da so nekatere besede v nagem listu pri vas neznane, to Vam radi verujemo, ali po drugih krajih, koder naš „Verter'-potuje, so zopet znaue in mi moramo gledati, da veČini naših bralcev ustrezamo. Da ste nam zdravi! — A. P. v Šentjanžu: Ako bi imel „Vertec" obilo tacili prijateljev in priporočnikov, kakor ste Vi, lehko bi po tlej še več gradiva donašal in to bi ne bilo našej mladini na škodo! Sprejmite naš prijateljski pozdrav! — J. M. na Pivki: Vaša uganka v pismenih je uže preveč znana. — J. K. v Celji : Nekaj enacega smo uže prinesli v prejšnih letnikih. — Gospića B. H. v Ljutomeru : Le večkrat kaj j zgodovinske stvari bilo bi nam jako po godi. — BI. Vomb. na Primskovem: 1 gld. 20 kr. za II. pol. pret. leta smo prejeli. — Nekaterim našim gg. pisateljem o priložnosti pismeno.
LISTNICA OPRAVNIŠTVA. Spodaj omenjeni gospodje naročniki so nam poslali premalo naročnine; prosimo prav uljudno , da se nam o kakej priložnosti dopošlje, kar je premalo, ker.se je tudi pri ,,Vertcu" vse podražilo, a ceno mu smo vendar pustili še nespremenjeno.
Gg. : A. Tram te, kap, v Šeutrupertu 30 kr. ; Citai -niča v Kamniku 10 kr. ; Jan. Triller, c. k. biljež. v Škofjiloki 60 kr. ; Ant. Notar, kap. v Brezovici 60 kr. ; Jož. Potokar, učitelj v Mokronogu 20 kr. ; Vek. Vlach, žup. v Kastvi 20 kr. ; Iv. Svet, duh. v Podgorji 10 kr. ; A. Lenček, župan na Blanei 10 kr. ; dr. Ipavec pri sv. Jurju 20 kr. ; K. Hofer. prov. Št. Jošt 10 kr. ; Jak. Mar-cola, vik. v Vel. dolu 10 kr., BI. Dolinšek, žup. na Frankofovem 20 kr. ; Kat. Švara v Komnu 10 kr.
IKC* llenainjeinu listu je pridjana posebna podob» v prilogi.
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič* —
Tisk Egerjev v Ljubljani,