ZBORNIK III. .19 33 T E O L O Dr. V ZBOBIII Š K E FAKULTETE III. Uredil F. Grive e ii 4J LJUBLJAII 1953. BOGOSLOVNA AKADEMIJA LJUBLJANA j& sis KNJIŽI ?E6LQŠK£ !• . v LJUBLJANI Dr.F.i:« Lukman, Papež Gregorij Veliki in carigrajska oblast................................... 2 Dr«V« Fajdiga, Ideja Hajvišjega bitja v zgodovini verstev............................... 17 Dr«J* Aleksič, Sovi latinski prevod psalmov................ 54 Dr«M« Slavič, Visoka pesem ............................ 82 Dr«F« Grivec, Sa sem Fetrd - Super hunc Petram 98 Dr«F«I« Lukman, Himnološke drobtine ...................... 118 Dr« F, Grive c, 0 staroslovenski cerkveni glasbi 120 Dr«F« Griveo, Dopolnila k drugi izdaji knjige "Cerkev* .............................. 124 Dr»V« Močnik, Dve apostolski konstituciji o bogo- ljubnem življenju ...................... 147 Dr«V« Močnik, Sove odločbe AS ........................... 153 P B B G L B D 3SSS8383S3S28SB znanstvenega dela na 1j«teološki fakulteti v zadnjem desetletju Dr«F«K« Lukman, Cerkvenih očetov izbrana dela in še kaj - Misel o bodoči izdaji Hoje za Kristusom •••••••...................... 167 Dr« A« Trs ten jak, Pastoralna in eksperimentalna psihologija ................................................... 170 Dr«F, Grive e, Vzhodno bogoslovje ........................ 173 cTc Vw/, (To SLOVSTVO ■SBSsaaasasssssss Dr.F« Grive o, Staroslovenska akademija - S tar os la- venski institut........................... 181 Dr.F.K« Lukman, Sov življenjepis ameriškega misijonarja Franca Ksaverja Pirca ................................ 185 Dr«V« Močnik, Sove knjige oziroma nove izdaje cerkvenopravne vsebine «...................................... 187 11ZS0 issaasasessi Dr«F«I« Lukman, Za slovensko bogoslovno enciklopedijo 190 Dr, P,K. Lukman Papež Gregorij Veliki in carigrajska oblast. /Dve poglavji iz monografije “Gregorij I, in njegov čas",/ Oesar Mauricius /582 - 602/ je prišel na prestol, ko je bil Gregorij papežev apokriziarij v Carigradu /579 - 585-86/, Škoda, da se niso ohranila poročila, ki jih je pošiljal Gregorij v tistih letih v Rim1. Kot papež se je obračal do cesarja največkrat po svojih apokriziarijih, osemkrat pa mu je osebno pisal2. Da Mauriciju ni popolnoma zaupal, namiguje v pismu, ki ga je poslal cesarjevemu sorodniku Domitianu, melitenskemu metropolitu, češ: "0 Mauriciju pravite po pravici, naj v njegovem ravnanjuy,po senci spoznam kip*, to je, naj iz malenkosti sklepam na kaj več. V tej zadevi pa mu verjamem, kajti vežejo mi ga prisege in talci,V Gregorijevih pismih cesarju, dvorjanom in tudi drugim osebam na vzhodu srečujemo sem pa tja nabuhle izraze, kakršne je terjala bizantinska dvorna etiketa, ki se je je papež, hotel ali ne hotel, do neke meje držal, če pa se v pismih cesarju imenuje nevrednega služabnika cesarjeve milosti^-, če zagotavlja svojo poslušnost do cesarjevih ukazov^ če se priznava cesarju za grešnika, ki neprenehoma, vsak dan, greši pred vsemogočnim Bogom6, je to izraz tiste nehlinjene ponižnosti, iz katere si je Gregorij kot papež nadel naziv "služabnik božjih služabnikov" in tudi v mnogih drugih svojih pismih naglašal svojo grešnost in nevrednost. Le-to je poudaril v začetku svojega pontifikata tudi v pismu cesarjevi sestri Teok-tisti, kajpada a prispodobo, ki se zdi nam malo okusna, ki pa je utegnila goditi bizantinskemu ušesu. Tožeč, da je cesar potrdil njegovo izvolitev za papeža in mu s tem naložil pretežko breme, pravi: "Glej, prejasni gospod cesar je ukazal, da bodi opica lev. Če on ukaže, se more sicer imenovati lev, ne more pa postati lev. Zategadelj mora naprtiti vse moje pogreške in zanikmosti ne meni, marveč svoji dobroti, ker je službo močnih izročil slabiču,"^ Cesarjeva oblast čez vse ljudi je od Boga. Njena naloga je, podpirati tiste, ki hrepene po dobrem, da bi jim bila pot v nebesa široko odprta; zemeljsko kraljestvo naj služi nebeškemu", Ker ima cesar oblast od Boga, se zadolži pred vsemogočnim Bogom, kdor ni vladarju iskreno vdan^. Nihče pa ne zna prav vladati zemeljske reči, če ne zna prav ravnati z božjimi1®, Tu- di škofje so pod cesarjevo oblastjo, toda cesar se ne sme zaradi svoje zemeljske oblasti prenaglo hudovati nad njimi, marveč jim mora zaradi Boga, ki mu služijo, skazovati dolžno spoštovanje11. Dasi priznava Gregorij svetni oblasti pravico,skrbeti za mir v cerkvi in slogo med škofi12 in poravnati zunanje razprtije med-njirai1^, se pa bridko pritožuje, da odločajo pri cesarju drugfjf ljudje o zgolj cerkvenih zadevah škofov, ki so njemu, papežu, podrejeni1^. "Da hodijo moji škofje mimo mene in se zatekajo zoper mene k svetnim sodnikom, za to /ponižanje/ zahvaljujem vsemogočnega Boga in ga pripisujem svojim grehom."15 Cesarjevi ukazi, ki nasprotujejo postavam in svetim k&nonom, so neveljavni1®. V konkretnem primeru izjavlja papež: "če bo tisto, kar bo storil /cesar/, ustrezalo k&nonom, se bomo pridružili} če pa ne bo po kinonih, bomo trpeli, kolikor bo mogoče brez našega greha." ' * Kar se da obzirno, a zato nič manj odločno, se je oglasil Gregorij leta 593 zoper postavo, ki jo je bil izdal Mavricius leto prej in z njo prepovedal državnim uradnikom stopati v cerkvene službe, in odredil, "da ne sme iti v samostan noben državni uradnik, noben narednik1®, nihče, ki je prejel vojaško znamenje1^ ali bil med vojake sprejet, dokler ni dopolnil svoje službene dobe"20. 0 tej postavi piše papež cesarjevemu zdravniku Teodorju: "Moji grehi so krivi, da je izdal cesar lani -ne vem, po čigavem navdihu in nasvetu - za svojo državo postavo, ki se mora vsak, kdor ga iskreno ljubi, nad njo bridko razjokati."21 Gregorij ni mogel takoj ugovarjati, ker je bil bolan. Ko pa je okreval, je poslal cesarju opozorilo /suggestio/ "ne kot škof niti kot podložnik, ki ima po državni postavi to pravico, marveč kot zasebnik /iure privato/" . Papež najprej odobrava prepoved, da bi uradniki stopali v cerkveno službo, "dobro vedoč, da hoče tisti, ki sleče svetno obleko, da bi naglo napredoval v cerkveni službi, zamenjati mesto, ne pa zapustiti svet". 0 nadaljnji prepovedi, da ne smejo v samostan državni uradniki, pravi papež, da se ji zelo čudi: saj more samostan odgovarjati za njihove račune in se da doseči, da bi samostan, ki sprejme uradnika, vzel nase tudi njegove dolgove. "Zakaj, ako hoče kdo iz pravega namena v samostan, bo prej vrnil po krivici prisvojeno blago in toliko urnej e uredil svoje svetne zadeve, kolikor resneje misli na svojo dušo." Glede prepovedi, da ne smejo vojaške osebe v samostan, pa izjavlja Gregorij: "Te določbe sem se, priznavam svojemu gospodu, zelo prestrašil, ker zapira mnogim pot v nebesa in prepoveduje nekaj, kar je bilo dosihmal dovoljeno. Mnogo jih je sicer, ki utegnejo tudi v svetni obleki pobožno živeti, mnogo pa jih je, ki se ne morejo zveličati pri Bogu, če ne zapuste vsega...Ker vidim, da se ta odločba obrača proti Bogu, Stvarniku vsega, ne smem molčati pred svojima gospodoma...Glejte, zdaj je z odkrito besedo rečeno: Kdor je zaznamovan za zemeljsko vojaško službo, ne sme stopiti v vojsko Gospoda Jezusa Kristusa, dokler ne odsluži vojaških let ali če ga ne izvržejo zaradi telesne nespo- sobnosti." Papež se obrača prav osebno na cesarja in pravi: "Glej, na to Ti odgovarja Kristus po meni, svojem in Vajinem naj zadnjem^ služabniku: ,Glej, povišal sem Te s notarja za poveljnika /cesarjeve osebne/ straže, s poveljnika straže za Cezarja, s cezarja za cesarja; in ne le to, marveč naredil sem Te za očeta cesarjev*^. Svoje škofe sem Ti izročil v Tvojo roko, Ti pa oviraš, ka-li, svoje vojake, da bi služili meni?’Odgovori, prosim, milostljivi gospod, svojemu služabniku, kaj boš odgovoril Svojemu Gospodu, ko pride sodit in Ti to poreče?" Cesar naj vendar ne misli, da ne gre noben vojak iz čistega namena v samostan. Papež pozna mnogo takih, ki so delali čudeže in izredna dela. "Ta postava pa prepoveduje, da bi ne smel nihče od teh več v samostan." Cesar naj tudi pozve, kateri vladar je prvi izdal tako postavo, in preudari, je li bilo prav, da jo je izdalNaposled daje papež cesarju na premislek še to, da prepoveduje njegova postava mnogim zapustiti svet prav v času, ko se bliža konec sveta in strašna sodba. "Če bo odpustil /sodnik/ vse grehe, pa samo glede te postave izjavil, da je bila dana zoper njega: kaj boš povedal, prosim, za izgovor? Zato prosim pri tistem strašnem sodniku: Lioj gospod naj ne dela ničesar, kar bi pred očmi vsemogočnega Boga zatemnilo toliko njegovih sols^, toliko molitev, toliko postov in toliko miloščine, marveč Vaša milost naj postavo ali z razlago omili ali spremeni in ji odkrhne ost. Toliko bo ras tla moč cesarske vojske, kolikor bo ras tla božja vojska molilcev." Svoje opozorilo zaključuje papež takole: "Jaz sem se sicer uklonil ukazu in dal razposlati postavo v razne dele sveta.Ker pa se poatava kar nič ne ujema z voljo vsemogočnega Boga, sporočam to svoje opozorilo prejasnima vladarjema. Na obe strani sem torej storil svojo dolžnost: poslušen sem bil cesarju in nisem zamolčal, kar mislim o božjih pravicah." Papeževo opozorilo je bilo jasno in do skrajne meje prizanesljivo. Da bi se izognil vsemu, kar bi utegnilo cesarja zbosti, mu je poslal Gregorij svoje pismo ne uradno po svojem apo-kriziariju, temveč zaupno po njegovem zdravniku Teodorju; le-ta, ki opravlja pri vladarju zaupno službo mu ga ob ugodnem trenutku lahko naskrivaj izroči ter prostele in bolj odkrito pove, kar bi utegnilo ganiti njegovo srce # Gregorijev v stvari tako resni in po obliki tako prizanesljivi opomin ni bil zastonj. V decembru 597 - pozno sicer, a vendarle - je mogel dati papež metropolitom, katerim je bil poprej poslal cesarjevo postavo, novo navodilo, kako naj ravnajo z uradniki, ki bi želeli stopiti v cerkveno službo, ter z/uradniki in vojaki, ki bi se potegovali za sprejem v samostan • Glede sprejema uradnikov v cerkveno službo je ponovil naročilo iz svojega pisma, s katerim je bil pred leti naznanil cesarjevo postavo, to je, "da se ne smejo prenaglo sprejeti med kier taki, ki so zapleteni v svetne opravke", češ "da jim ni na tem, da bi se odpovedali svetu, marveč zgolj na tem, da spremene v svetu svoj stan", fce prosijo uradniki v samostan, odreja na novo, da "se ne smejo nikakor sprejeti, če niso poprej odvezani javnih obračunov11 * Za sprejemanje vojakov v samostan pa velja poslej tole pravilo: "Alco želi kdo iz vojaških vrst naglo stopiti v samostan, se ne sme lahkoverno sprejeti, dokler se njegovo življenje natančno ne preizkusi. Redno ga je treba tri leta preizkušati v njegovi /svetni/ obleki, in šele potem sme sprejeti meniško obleko. Kdor je tako preizkušen in sprejet in si v skrbi za svojo dušo prizadeva delati pokoro za storjene grehe, se mu /končni/ sprejem zaradi njegovega zveličanja in nebeškega zasluženja ne sme odreči," Cesar je torej izvajanje svoje postave nekoliko omilil, zakaj Gregorij je metropolitom zatrdil: "S tem je, verujte mi, tudi bogaboječi in krščanski cesar popolnoma zadovoljen in rad odobri sprejem takih, ki ve, da jim ni treba dajati javnih obračunov," 0 dveh drugih pismih, ki je G-regorij v enem zelo odločno zavrnil očitek preproščine in neiskrenosti zaradi svojega prizadevanja za mir z Langobardi2', v drugem pa odklonil očitek nerazsodnosti zaradi svojega odpora zoper pretenzije carigrajskega patriarha Ciriaka , bomo povedali kaj več na primernem kraju. Cesarici Konstantini, ženi cesarja Mauricija in hčeri njegovega prednika Tiberija I. Konstantina /578 - 582/. je poslal ux j uuiivo vx, » » cm uj.oiuu., v j u-ij-o. j u. oc upxfctvj.uuije, da ji ne more in si ne upa poslati glavo apostola Pavla, ki si jo je želela za cerkev sv.Pavla v carigrajski cesarski palači, kajti ob truplih sv.apostolov Petra in Pavla se dogajajo taki čudeži in taka strašna znamenja, da si le s strahom upaš ondi moliti. Sploh pa je rimski običaj, da se pošilja za relikvijo samo blago, položeno na sveta trupla. Obeta pa cesarici koščke verig sv.Pavla, če jih bo mogoče odpiliti, V drugem pismu*-*- je razložil papež svoje težave s carigrajskim patriarhom Janezom in z vsiljencem Maksimom v Saloni ter se previdno in prizaneti jivo pritožil nad cesarjevim omahovanjem, proseč cesarico pomoči z vplivno besedo pri njenem možu. Omenil je tudi težke žrtve, ki jih je nalagala langobardska nevarnost rimski cerkvi poleg drugih njenih bremen. Papež je dejal: "Že polnih sedem in dvajset let živimo v tem mestu pod meči Langobardov. Ne da se našteti, koliko jim mora naša cerkev vsak dan dajati, da moremo med njimi živeti. Na kratko omenim tole. Kakor imata vladarja pri prvi armadi v Italiji na ozemlju Ravšne svojega blagajnika, ki plačuje dnevne izdatke, kakor nanese potreba, tako sem v Rimu v takih potrebah jaz njim blagajnik. In vendar trpi ta cerkev, ki ob istem času toliko troši za klerike, za samostane, za reveže, za ljudstvo in povrh za Langobarde, še zaradi stiske vseh cerkva, ki bridko zdihujejo nad napuhom enega človeka /* carigrajskega patriarha/, četudi si ne upajo črhniti besede," V tretjem pismu™ je razkril Gregorij cesarici pretresljivo sliko, kako so izmozgavali bizantinski oblastniki ljudstvo na Sardiniji, Korziki in Siciliji. Podrobnosti bomo omenili v naslednjem poglavju. Svoje pismo je zaključil papež po obliki ustrezajoča st^ggim zahtevam s temle prostodušnim, z nobeno olepševalno besedo omiljenim opominom: "Presvetla gospa naj vse to skrbno preudari in potolaži zdihovanje zatiranih. Ne verjamem namreč, da bi bilo Vaše sočutno uho vse to že slišalo; kajti, ko bi bili slišali, bi se kaj takega ne moglo dogajati prav do danes. Na to je treba o primernem trenutku opozoriti bogaboječega vladarja, naj otrese to tako težko grešno breme s svoje duše, z države in s svojih otrok. Vem, da se bo izgovarjal, češ da se vse, kar ae na imenovanih otokih nabere, pošilja nam za potrebe v Italiji. Jaz pa pripominjam k temu: Četudi bi se za potrebe v Italiji manj dodeljevalo, se vendar ne sme trpeti, da bi zatirani pretakali solze. Morda ne koristijo tolikšne vsote naši deželi prav zato, ker je pobiranje združeno z grehom. Presvetla vladarja naj torej ukažeta, da se ne sme nič pobirati na grešen načiln. Četudi bi zaradi tega utegnili biti prispevki za državne koristi pičlejši, bi/^venŽar( s§; državi zelo pomagalo. Daši bi jo manjši zneski manj podpirali, je vendar boljše, da mi sploh nimamo časnega življenja, nego da se Vam preprečuje večno življenje. Preudarite, kaj mislijo, kaj čutijo v svojem srcu starši, ki žrtvujejo svoje otroke, da bi se sami izognili mukam! Kako bi se morali smiliti tuji otroci, dobro vedo tisti, ki imajo svoje. Bodi meni dovolj, da sem na to opozoril, da bi me ne zadela pred strogim sodnikom krivda zaradi molka, če bi Vaša bogaboječnost ne zvedela, kaj se dogaja v naših deželah." V Gregorijev em registru so tudi tri pisma Mauricijevi sestri Teoktisti’*« V prvem od teh, pisanem ob začetku svojega pontifikata, ji je papež potožil, da ga je pastirska služba "pod pretvezo škofova tva privedla nazaj v svet" in da je v njej sušenj toliko časnim skrbem, kolikor ne ve, da bi jim bil suženj, ko je bil še laik. V tretjem jo je poučil, kako se je vesti do obrekovanj in obrekovalcev, in ji pojasnil nekaj vprašanj o zakonu, krstu in pokori, V drugem ji je razložil dvojno skrušenost /compunctio/, ki izvira ena iz strahu pred večnimi kaznimi, druga pa iz hrepenenja po nebeškem plačilu in ljubezni do Boga^** Za vzgojo cesarjevičev, ki je bila na njeni skrbi, ji je dal tole navodilo: "Prosim Vas, da skrbno navajate cesarjeviče, ki jih vzgajate, pred vsem k lepemu življenju in da opominjate komornike, ki so jim dodeljeni, da se z njimi pogovarjajo o rečeh, ki milo nagibajo njih srca k ljubezni med seboj in do podložnih, da ne bi kasneje buknile na dan, če bi se začeli že zdaj med seboj črtiti. Besede vzgojiteljev so namreč mleko, če so dobre, ali strup, če so slabe. Take reči naj jim torej zdaj vcepljajo, ki bodo kasneje pokazale, kako plemeniti so bili nauki, ki so se jih navzeli iz ust svojih vzgojiteljev." Konec cesarja Mauricija je bil presunljivo žalosten. Ne-volja nad pretežkimi davčnimi bremeni je v njegovih poslednjih letih zajela prestolnico in pokrajino^** Vojska, zmagovita v bojih z Avari in Slovani ob Donavi, a nezadovoljna s preskopo odmerjeno mezdo, se je jeseni 602 uprla, ko "bi bila morala prezimovati na levem donavskem bregu. Pod vodstvom centuriona Pokaš a se je obrnila proti Carigradu, kjer je ob njenem prihodu izbruhnil splošen prevrat. Pokaša so razglasili za cesarja.Pričela se je nebrzdana strahovlada. Mauricius je zbežal s svojo družino na azijsko plat Bospora, kjer so ga 23,novembra 602 blizu Kalcedona usmrtili z njegovimi petimi sinovi vred. Prav tisti dan je patriarh Ciriakus kronal novega cesarja in njegovo ženo Leontijo-* • Dne 25, aprila 603 je prineslo posebno poslanstvo - pač preko Ravšne - v Rim ikono vladarjev, ki jo je kier in senat sprejel in- pozdravil v največji dvorani lateranskega episkopija, "basilica Iulia" imenovani. Nato so prenesli podobo v oratorij sv.mučenca Cezarija "intra palatium"*7t to je, v oratorij v stari cesarski palači na Palatinu, kjer so bili tudi še takrat cesarski uradi^°. So li tedaj v Rimu že vedeli o dogodkih v Carigradu kaj več nego to, da so postavili ondi -ljudstvo in senat - novega cesarja? So li že vedeli, kako so bili pomorjeni Mauricius, njegovi sinovi in premnogi veljaki? Verjetno, da ne. Promet po morju med Carigradom in Rimom je v zimskih mescih, od novembra do marca, redno prenehal. Nova vlada je tudi budno pazila, da niso uhajala v svet o prevratu druga poročila mimo tistih, ki jih je sama po svoje krojila. Gregorij pa takrat v Carigradu ni imel svojega zastopnika. To se ne sme pustiti vnemar pri presojanju dveh pisem39, s katerima je pozdravil papež Fokasa in Leontijo in ki jih je bržkone izročil poslancem, ki so bili prinesli v Rim ikono cesarske dvo-jice. Pismo cesarju4" začenja Gregorij z besedami; ",Slava Bogu na višavah*7 ki ,spreminja čase in postavlja kraljestva*." "Po nedoumljivi božji naredbi", pravi dalje, "se menjava usoda v minljivem življenju. Ko t»*jajo včasi grehi mnogih kazen, pride eden kvišku, da ukloni s trdo ±oko tilnike podložnikov pod težak jarem, kakor smo dolgo časa sami okušali. Včasi pa, ko sklene usmiljeni Bog utešiti žalostna srca mnogih s svojo tolažbo, dvigne enega na vrhunec oblasti in vlije po njegovi srčni milobi vsem ljubko radost v duše." To radost naj prinese zdaj novi cesar. Papež našteva dolgo vrsto želja, ki naj jih Fokas uresniči; "Veseli naj se nebo in raduje naj se zemlja in nad Vašim dobrohotnim ravnanjem naj bo vedrega srca vse ljudstvo v državi, ki je trpelo doslej silno stisko* Prevzetna srca sovražnikov naj se uklonijo pod jarem Vašega gospostva. Vaša milosrčnost naj vzravna potrta in potlačena srca podložnikov. Moč nebeške milosti naj Vas naredi za strah Vašim sovražnikom, božje usmiljenje pa za dobrotnika Vašim podanikom, V srečnih časih Vašega vladanja naj uživa vesoljna država mir, naj ne bo v miru plenjenja pod videzom pravd» Konec naj bo pre-žanju na dediščine in izsiljevanj^ »prostovoljnih* daril.Vsera naj se vrne varna posest njihove lastnine, da bodo brez strahu uživali, kar so si pošteno pridobili. Vsakomur naj se obnovi pod jarmom mile vladavine njegova svoboda. To je namreč razloček med poganskimi kralji in cesarji rimske države, da gospo- dujejo poganski kralji hlapcem, oesar rimske države pa gospoduje svobodnim.11 To j^pravo 11 vlad ar s ko ogledalo", "speculum principum", ki ga mol^papež možu, o katerem dotlej pač še ni ničesar slišal* če se'pretehtajo te besede, so gotovo vse prej nego klečeplastvo. Podobne opomine je dal Gregorij cesarici Leontiji; odel jih je kajpada v uljudne besede, kakršne so prijale bizantinskemu ušesu, ter jih naposled povzel: "Daj nam /Bog/ v Vaši bo-goljubnosti milosrčnost cesarice Pulherije, ki jo je zaradi njene gorečnosti za katoliško vero imenovala sveta /kalcedon-ska/ sinoda movo Heleno."^" Naposled je priporočil vladarici cerkev blaženega Petra in dejal: "Kolikor bolj se bojite Stvarnika vesoljstva, toliko prisrčneje morete ljubiti njegovo cerkev, ki ji je rečeno: ,Ti si Peter in na to skalo bom sezidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala*, in ki ji je rečeno: ,Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in kar koli boš razvezal n» zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.*" S: posebnim pismom^ je poslal papež na carigrajski dvor za svojega zastopnika, apokriziarija, diakona Bonifacija, dotlej prvega defenzorja. V zadnjih "tako osramočenih in neprijaznih časih" ni mogel nikomur naložiti, da bi bil šel za stalno na cesarski dvor, ker so se vsi rimski kleriki bali te službe in se ji izmikali. Cesar naj milostno posluša novega apokriziari ja, ki mu bo po resnici poročal o papeževih nadlogah in težavah, zlasti o langobardski nevarnosti, "Z nobeno besedo ne moremo dppovedati, kolikšno stisko trpimo vsak dan od langobardskih mečev in toliko langobardskih napadov; to traja že pet in trideset dolgih let." To je bilo zadnje Gregorijevo pismo na carigrajski dvor. Papež takrat ni slutil, kako slabo bo ustregel Pokaš njegovim željam in spolnil njegove nade, "Surovejša in nesposobnejša vlada ni nikdar gospodarila v novem Rimu,"44 -^i-^i^B^i^-i^oblastniki^a^ zahodu. Za Justiniana I. sta vojskovodji Belizar in Narsea strla gospostvo Vandalov v Afriki in vzhodnih Gotov v Italiji in obnovila ondi oblast vzhodnorimskega cesarja. Po letu 568 so si osvojili Langobardi velik del apeninskega polotoka; bizantinska posest se je skrčila na nekaj lagunskih otokov na severu, Genovo, Ravčno in ozemlje okoli nje, Rim z njegovim ozemljem, Neapelj s Kampanijo in južno zahodni kos polotoka. Te pokrajine z Istro vred je upravljal bizantinski cesarski namestnik,eksarh v Raveni, Za Gregorijevega pontifikata so bili na tem mestu Romanua /590 - 597/, Kallinikus /597 - 602/ in Smaragdus /drugič eksarh po marcu 602; prvič je bil eksarh pred Romanom/. Afriko in njej priključene pokrajine sta v tem času upravljala patricij Gennadius in za njim Innocentius. V tem poglavju bomo iz obilnega gradiva v Gregorijevih pismih izbrali samo nekaj dogodkov, ki osvetljujejo papežev odnos do najvišjih predstavnikov in višjih uradnikov bizantinskega gospostva, Eksarh Romanus, svojeglaven in dvoličen mož, je delal Gregoriju nemalo težav. Preprečeval je vsak pameten sporazum z Langobardi, nasprotoval Gregorijevim prizadevanjem za mir in črnil papeža na carigrajskem dvoru. 0 tem bo treba spregovoriti v posebnem poglavju. Mešal pa se je tudi v čisto cerkvene zadeve. Tako je na tihem podpiral prezbiterja Maksima v Saloni, da se je polastil ondotnega škofovskega sedeža* kar je povzročilo večletne homatije v dalmatinski cerkvi« Tudi a temi se bomo kasneje posebej bavili, ker se tičejo jugoslovanskega ozemlja. Tukaj omenimo samo nekaj drugih Gregorijevih pritožb nad ravnanjem ravenskega oblastnika. V prvem letu svojega-pontifikata, v marcu 591, je Gregorij v pismu1 opomnil Romana, da je ortski škof že dolgo časa v zaporu. "Zato peša cerkev, ki je brez voditelja, in ljudstvo, ki je kakor čreda brez pastirja, in otroci umirajo ondi brez krsta v grehih." Če meni Romanus, da je škof kaj zagrešil, je treba sklicati sinodo, ki bi zadevo preiskala, in če bi bil pregrešek tak, da bi bilo treba Škofa odstaviti, bi bilo treba postaviti drugega škofa, Ako pa spozna eksarh, da obdolžit-ve ne drže, naj dovoli škofu, da se vrne v svojo cerkev in skrbi za duše, ki so mu izročene. V drugem letu svojega pontifikata je nasvetoval papež ravenskemu metropolitu Janezu: "Ne sme Vas spraviti iz ravnotežja kljubovalnost /animositas/vzvišenega patricija Romana. Kolikor smo mi nad njim po stanu in dostojanstvu, toliko mirneje in dostojanstveneje moramo prenašati njegovo vetrnjaštvo."^ Tri leta kasneje je pisal Gregorij prijateljsko pismo "sirmijskemu"* škofu Sebastianu in ga prosil, naj še gorečneje moli zanj, da bi ga vsemogočni Bog hitreje rešil grešnih vezi, osvobodil bremena te trohljivosti in mu dal priti pred svoje obličje. Nepopisna lepota nebeške domovine ga sicer vabi, a v tem življenju je mnogo trpljenja, ki ga sleherni dan priganja k hrepenenju po nebeški domovini. "Samo zato mi je trpljenje na moč všeč, ker ne dopušča, da bi mi bilo na tem svetu kaj všeč.? Nato opiše papež svoje trpljenje s kratkimi, a tenkimi besedami: "Kaj trpimo, sveti brat, od Vašega prijatelja gospoda Romana, kar ne moremo povedati. Vendar na kratko rečem: Njegova hudobija zoper nas presega langobardske meče. Sovražniki, ki nas morš, se zde dobrohotnejši od državnih oblastnikov, ki nas ugonabljajo s svojo hudobijo, s svojim izsiljevanjem in premišljenim varanjem. Kako težavno, kako bridko je ob istem času skrbeti za škofe in klerike, za samostane in ljudstvo, budno paziti na zahrbtnost sovražnikov in vedno z nezaupanjem motriti hinavščino in zlobo oblastnikov - to boš, brat, pretehtal toliko pravilneje, kolikor iskrenejša je Tvoja ljubezen do mene, ki to trpim,"5 Kako opravičena je bila ta bridka tožba nad Romanom,spričuje pismo, ki ga je poslal Gregorij v februarju 595 eksarhu samemu. V njem pravi: "Predrznost malopridnih mora Vaša vzvi- šenost rajši strogo kaznovati nego podpirati in ščititi. Zelo £udo je namreč, če se smejo zločini zatekati tja, od koder naj bi prihajala strogost in skrb za red." Šlo je za nekega prez-biterja Specioza, ki ga je ravenski škof Janez zaradi prestopkov kaznoval, ki pa se je škofu uprl, zanašajoč se na eksarho-vo varstvo. "To zbuja," piše papež dalje, "brez dvoma nejevoljo nad Vami. Zato je potrebno, da ravnate razsodno in ga več ne ščitite. Če bi bil, sklicujoč se na Vas, neposlušen in proti svojemu pastirju uporen, bi bil le-ta ob svojem času prisiljen proti Vaši volji odkloniti Vaše sodnike in s tem žaliti Vašo vzvišenost, nam pa povzročiti žalost nad Vajino neslogo. Poleg tega smo zvedeli, kar je grdo povedati, da nekaj žensk, ki so doslej nosile redovno ali meniško obleko, slači svojo obleko in odlaga pajčolan ter se moži, česar ne moremo omenjati brez bridke bolečine. Govori se, da si to upajo, ker jih Vi podpirate in jim dajete zaslombo. Zoprnost takega početja nam ne da to verjeti. Prosimo Vas torej, nikar se ne mešajte v tolikšen greh; zakaj zaradi Boga nikakor ne trpimo, da "bi takšna hudobija ostala brez kazni. Zato prosimo Vašo vzvišenost,naj se ne vtika v obrambo takega početja, da ne bi Bog sam kaznoval krivic§ zoper sebe in da ne bi tuj greh povzročil nesloge med nama."6 . Za Romanom je prišel konec leta 596 ali v začetku 597 za eksarha Kallinikus. Papež mu je z zaupanjem priporočal v varstvo tiste, ki so se odpovedali "istrskemu" razkolu zaradi treh poglavij'. Resno pa je posvaril eksarha, naj se znebi svojega svetovalca nekega Justina, češi "Kjer daje nasvete gospod Justinus, ki se je sprl s katoliško cerkvijo, ondi ni mogoče kaznovati krivovercev."8 Ker je nameraval eksarh priti za praznik sv.Petra leta 599 v Rim, ga je poprosil Gregorij: "Prosim pa, naj pride z Vami tudi imenovani prezgovorni mož /= Justinus/; če ne pride, naj izgine iz Vaše službe. Če pa "bi Vaša vzvišenost iz morebitnih vzrokov ne mogla priti, naj se oni ali spravi s cerkvijo ali naj ne bo, prosim, Vaš svetovalec," Ta Justinus utegne biti tista oseba, ki jo je omenil papež že leta 597 nekemu uglednemu možu Andreju v Ravčni: "Zahvaljujem Vas, da ste me opomnili na osebi, ki sta prišli s slavnim Ka-llinikom, naj bom previden« Sicer že imamo dovolj bridko skušnjo z osebo, ki jo je Vaša uglednost imenovala na prvem mestu. "9 Kako je Gregorij Kallinika spoštoval in upošteval, spričuje tudi to, da je zaradi njegovih "nadležnih" prošenj olajšal solinskemu škofu Maksimu spravo s cerkvijo • Za Kallinikom se je spomladi /po marcu/ 602 vrnil na mesto ravenskega eksarha Smaragdus, ki je bil ondi že pred Romanom za papeža Pelagija II. in skušal streti "istrski" razkol, Njegove tedanje gorečnosti za cerkveno edinost se je spomnil Gregorij v pismu, s katerim mu je priporočil v varstvo tržaškega škofa Firmina, ki ga je razkolni oglejski škof Severus preganjal, ker se je spravil s papežem3-*. Afriški eksarh Gennadius je bil vesten, skrben in pravičen mož, kot spričuje vseh sedem pisem, ki mu jih je poslal Gregorij . Papež je hvalil njegovo versko gorečnost^ in ga prosil, naj brzda donatiste^, pomaga škofu Kolumbu odpraviti razne razvade v numidijski cerkvi in kroti notranje spore afriških cerkva^. Y posebnem pismu^-5 mu je priporočil Langobarda Droktulfa, ki je stopil na rimsko plat in želel služiti pod Ge-nnadijem* Skrben nasvet je dal leta 596/97 papež eksarhu glede otoka Korsike, upravno priključenega Afriki, ki je bil v nevarnosti pred Langobardi » Priporočil mu je kora iško poslanstvo, komesa Rufarija in nekaj njegovih someščanov, in ga prosil,naj o njihovi prošnji mirno odloči in obrača večjo skrb na varnost otoka* "če bi se neprevidno odločili in poslali tja čete brez sposobnega moža, ki bi jih mogel držati v redu, bi podprli sovražnika." Korsika je nevoljna, ker je bil odstavljen poveljnik Anastasius, ki je lepo ravnal s prebivalci in ni kriv nobenega škodljivega dejanja. Gennadius naj ukaže, da se vrne odstavljeni poveljnik na svoje prejšnje mesto, in ga spodbudi, naj se ne da nikomur pregovoriti, da bi slabo ravnal, ko je bil vsem všeč zaradi svoje pravičnosti; dobrega slovesa, ki si ga je s svojo poštenostjo pridobil pri toliko ljudeh, naj nikar ne zapravi. "Prosimo torej," končuje papež svoje pismo, "naj Vaša vzvišenost vse tako uredi, da bo tudi Korsika spoznala Vašo vrlino, ki ji je Afrika priča." Na otoku Sardiniji je v prvem letu Gregorijevega pontifikata paševal vojaški poveljnik in pokrajinski upravitelj Theo-dorus. Od sardinskega metropolita, karališkega škofa Januarija, je Gregorij zvedel, da krši ta oblastnik v marsičem "ukaze,s katerimi sta milosrčna vladarja z njima lastno dobrotljivostjo in človekoljubnostjo ustregla premnogim pritožbam lastnikov in državljanov svojega cesarstva". Papež se je potegnil za Sar-dinčane in pisal svojemu zastopniku v Carigradu: ",..hočemo, da o primernem trenutku priporočiš dobrotljivima gospodoma,kar prebivalci imenovanega otoka po pravici in pravšnosti žele. Že prej je došlo slavnemu vojaškemu poveljniku Edaciju, ki je bil v sedmi indikciji /« leta 588/89/ poveljnik na Sardiniji, cesarsko pismo, v katerem sta vladarja ukazala odpraviti vse tisto, nad čimer se prebivalci zdaj pritožujejo«,"'7 Nekako ob istem času je sporočil papež eksarhu pritožbe turiškega-1-® škofa Mariniana. V svojem pismu opozarja eksarha, kako nasprotna so nasilja Theodorja in njegovih ljudi redu v rimski državi, in ga prosi: "Ker je na Vaši odličnosti, da odpravite vse to, pozdravljam Vašo vzvišenost in Vas prosim, da takega ravnanja dalje ne trpite, marveč da mu /= Theodorju/ odločno ukažete, naj neha kršiti cerkvene pravice, naj ne nalaga ljudem nesmiselnih osebnih in gmotnih bremen in naj se pravde, ki morda nastanejo, končujejo ne iz strahu pred močjo, marveč po zakoniti poti, Vse to popravite, prosim, po božjem navdihu s svojim ukazom, da se bodo ugledni Theodorus in njegovi ljudje varovali takih krivic če že ne zato, ker bi imeli na mislih pravičnost, pa vsaj iz strahu pred Vašim ukazom. To bo Vam v slavo in zasluženje, v deželah, ki so Vam izročene, pa bo mogla cveteti svoboda in pravica."^-9 Vojaški poveljnik Theodorus, proti kateremu je bilo toliko pritožb, je menda kasneje služil v Afriki; tu se je dal z desetimi funti zlata podkupiti, da ni pustil bizacijskega pri-masa v Eim, kamor je bil le-ta pozvan, da bi ga bil papež sodil po kanonskih določbah2®, 0 vnebovpijočih krivicah bizantinskih uradnikov na ital-skih otokih Sardiniji, Korsiki in Siciliji je pisal Gregorij leta 595 cesarici Konstantini , "Ko sem zvedel," je dejal, "da je na otoku Sardiniji mnogo poganov, ki Še po svoji malikovalski šegi opravljajo mališke daritve, in da so duhovniki na tem otoku vnemami za oznanjanje našega Odrešenika, sem poslal tja enega izmed italskih škofov, ki je z božjo pomočjo pridobil mnogo poganov za vero2^, Le-ta mi je sporočil nekaj bogoskrunskega. Tisti namreč, ki darujejo malikom, plačujejo sodniku /* uradniku/ neko vsoto, da smejo to delati. Nekaj teh je bilo že krščenih in ne opravljajo več maliških daritev, pa vendar izterjava sodnik na tem otoku od njih še po krstu vsoto, ki so jo prej navadno plačevali za malikovanje. Ko ga je omenjeni škof posvaril, mu je odgovoril, da je za svoje mesto obljubil tolikšno posredovalnino, da je ne more zbrati, razen če izkoristi tudi takšne primere, - Otok Korsiko tlači preveliko število davčnih izterjevalcev in tolfšna teža dajatev, da morejo ondotni prebivalci terjatvam ustreči komaj s tem, da prodajajo svoje otroke /za sužnje/. Tako se dogaja, da prebivalci na tem otoku, hočejo ali nočejo, zapuščajo milo /rimsko/ državo in se zatekajo k neljubim Langobardom, Jih li more pri barbarih zadeti kaj hujšega, kaj krutejšega, nego da jih zvežejo in mučijo in prisilijo prodati otroke? - Na otoku Siciliji pa uganja neki Štefan, upravnik pomorske carine, taka nasilja in izsiljevanja, ko posega v zasebno lastnino in brez sodbe zasega posestva in hiše, da ne bi mogel, ko bi hotel, v debeli knjigi popisati vseh podrobnosti, ki sem jih zvedel," Konec papeževega pisma s prošnjo za pomoč najde bralec v prejšnjem poglavju2*. Novega pretorijskega prefekta v Afriki Innocentija, ki je stopil na svoje mesto leta 600, je Gregorij prisrčno pozdravil Izrazil mu je svoje veselje nad njegovim povišanjem, hkrati pa sožalje, ker ve iz lastne bridke skušnje, kako težavno je stati v zmedenih časih na višjih mestih; težavna služba mu bodi priložnost, da si zasluži večno plačilo. Innocen-tius je bil prosil, naj mu pošlje papež svojo razlago Jobove knjige, Gregorij je bil te prošnje vesel, ker je pričevala,da se hoče prefekt baviti z rečmi, ki bi mu pomagale, da bi se od svetnih skrbi vračal v svojo notranjost, vendar je skromno pripomnil: "Če se hočete naužiti slastne hrane, prebirajte dela Svojega rojaka Avguština in ne terjajte mesto njegove pšenične moke mojih otrobov." V oktobru 600 je sporočil Gregorij prefektu Inocentiju pritožbo favzanijskega škofa Viktorja, da izvajajo afriški uradniki nad ljudmi nasilje, kršijo postave in iz-terjavajo dvojne davke, ter ga prosil, naj pomaga zatiranim in naloži krivcem kazen, ki bo drugim svarilen in strašilen zglei? Afriški oblastnik je obljubil poklicati na odgovor krivične uradnike na Sardiniji. To je naznanil Gregorij karali-škemu metropolitu Januariju in mu poslal pismi, ki jih je bil prejel od prefekta samega in od kartaginskega škofa Dominika2. Papežu je bilo zdaj na tem, da bi se krivice kaznovale, ne da bi se s krivci krivično postopalo. Zato je dal Januariju primerne napotke. Če se bodo krivci zatekli v cerkev, naj metropolit poskrbi, da ne bodo trpeli nasilja, da pa tudi ne bodo oškodovani tisti, ki so prej trpeli krivico in nasilje. Zategadelj naj se sodniki s prisego zavežejo, da bodo ravnali strogo po pravici in postavi, potem naj se krivci pozovejo, da pridejo iz cerkve dajat odgovor za svoja dejanja. Cerkveni defen-zor naj skrbno pazi, da se bo vse v redu izvršilo in da se kazensko postopanje ne bo zavlačevalo ali celo preprečilo. Poleti 600 je prišel na Sicilijo cesarjev pooblaščenec ek»-konzul2' Leontius preiskovat pritožbe, ki so prihajale od ondod. Gregorij je poznal cesarjevega komisarja že od prej, najbrž že iz Carigrada. Leta 598 se mu je zahvalil za poslana darila in mu poklonil klinček z groba apostola Petra z vdelanimi opilki Petrovih verig . Papež pa je poznal tudi njegovo slabo plat, namreč da utegne v nagli jezi storiti kaj nepremišljenega. Ko je priSel Leontius na Sicilijo, mu je priporočil Gregorij nekaj oseb2^, med njimi tudi bivšega sicilskega pretorja Liberti-na-, katerega je hvalila pokrajina in imel Gregorij za poštenjaka. Le-ta je bil obtožen, da je poneveril javen denar, Leontius ga je dal zapreti in celo pretepsti, papežu pa je poslal prepis obveznice, ki naj bi mu pokazala, "s kakšno zadolžitvijo in kakšnim namenom je Libertinus dosegel dostojanstvo pretor j aM • Gregorij si je dal o spisu poročati; zdel se je obsodbe vreden njemu in vsem, ki so utegnili o njem zvedeti. S tem, da je poslal omenjeni spis Gregoriju, je hotel Leontius reči: "Glej, takšne ljudi mi .priporočaš!" Papež je odgovoril z dolgim pismom načelne vsebine, ki je vredno, da povzamemo iz njega najvažnejše stavke^1. Dejal je: "Vaša uglednost se mora spominjati, da ni nikoli prejela od mene pisma, s katerim bi bil koga priporočil, da mu bodite naklonjeni bolj, nego dopušča pravičnost* Omenil sem tudi, da je o Libertinu vsa pokrajina hkrati ugodno poročala. Kakšen pa je in v kakšne reči je bil zapleten, o tem nisem nikdar govoril niti tega danes natančno ne vem. Če pa je glede tiste obveznice kriv in če ne vem, kaj navaja zase glede drugih reči, vem vendar dobro in za gotovo eno: tudi če je zagrešil poneverbo javnega denarja, bi se moralo udariti njegovo imetje, ne njegova svoboda. S tem, da se pretepajo svobodni - ne omenjam, da se žali vsemogočni Bog, ne omenjam, da silno trpi Vaše dobro ime - pada vendar temna senca na čase našega bogaboječega cesarja. Ta razloček je med poganskimi kralji in rimskimi cesarji, da gospodujejo poganski kralji hlapcem, rimski cesar pa gospoduje svobodnim. Zato morate tudi Vi, kar koli delate, delati tako, da najprej varujete pravico, potem pa v vsakem pogledu čuvate svobodo...Svobodo tistih, ki so Vam izročeni, da preiafr- kujete o njih, morate torej prav tako spoštovati kakor Svojo, in če nočete, da bi Vaši višji delali krivico Vaši svobodi, spoštujte in čuvajte svobodo Svojih podrejenih,..Ako pa se mi ugovarja, da se poneverbe javnega denarja ne dajo dognati brez tepenja in strahovanja, bi utegnil to pripustiti, ko bi ne pri-šel gospod Leontius pred Vas zaradi računov« Za$aj res je, da gredo navadno z rokami preko mere /= da pretepajo/ tisti, ki premalo mislijo in govore; glede tega se mi Vaša uglednost ne more izgovoriti« Kajti natančno pozvedujoč, kako zaslišujete in govorite, sem dognal, da pretepate ljudi brez potrebe, ko bi mogli z božjo pomočjo vse opraviti z besedami,*,Tako torej ravnaj, ugledni sin,da boš v poverjeni pravdi najprej ustregel njemu, ki vse obsega /= Bogu/, potem pa z vso skrbnostjo zava-roval korist prejasnega cesarja. Zakaj, če bi bil v pravdi tistega, ki Ti jo je poveril, vnemaren, bi ne bilo, sodim, brez greha« Ker pa je Vaša modrost po milosti vsemogočnega Boga zmožna pazljivo in natančno preiskati račune in si hkrati ublažiti Stvarnikovo sodbo, /zato opominjam:/ Brzdaj duha, kolikorkrat ga popade jeza; premaguj sam sebe! Odloži čas togote, in ko se duh umiri, sodi, kakor se Ti zdi! Jeza, ki htldo kaznuje, mora namreč priti za pametnim preudarkom, ne pred njim, da hodi kakor dekla za pravičnostjo in ne skače razposajeno pred njo. Včasi jo je treba pokazati in ne izvršiti; včasi jo je treba izvršiti, a nikoli se ne smeš po njej ravnati. Kadar se namreč, izvršujoč pravičnost, razvnamemo, dasi je duh miren, se sicer ne ravnamo po jezi, vendar jo izvršujemo...Še druga govorica 4^ je prišla do mene, da se eni bolj obremenjujejo in da se nekaterim ne všteva, kar so po cesarjevem ukazu plačali. Je li to res, ne vem. Če pa je tako, ne smete tega nikakor ne delati -iz strahu pred sodbo v večnosti in tudi iz ozira na ljudi. -G-lej, ugledni sin, ljubezen do Boga in do Tebe me je izzvala, da sem na kratko navedel vse, kar čutim in kar sem slišal. Moder mož pa sam dalje premišljuje, kar je slišal, in naglo popravi, kar ni Bogu všeč. Vsemogočni Bog Vas obdaj z varstvom nebeške milosti; tukaj Vas varuj hudih dejanj in izkvarjenih ljudi, potem pa Vas v večni domovini razveseli z milostnim plačilom!" Opombe, 1, Gregorij in carigrajski dvor. 1. Gregorijev biograf diakon Janez jih je še videl; prim. Vita Gregorii I, 31 /PL 75, 75 C/. 2. 65. pismo III. knjige; 20», 30. in 4-0.pismo V,knjige; 16»in 65» pismo VI.knjige; 6. in 13. pismo VII. knjige. 3. 67e pismo III. knjige, Domitianus je bil metropolit v Meli- teni v Mali Armeniji. Ni znano, na kakšno zadevo se nanaša zadnji stavek. dasi sta poudarek zemlje in vrivanje čarovništva otipljiva. V dobi sakralnega gradbeništva je "polis" še vedno tesno povezana z religijo, toda moč agrarnih vplivov se kaže v rastočem zanimanju za misterije. Po novejših etnoloških dognanjih spadajo prav ti v svet skrivnostnih oploditvenih obredov is dobe, ko je prvotna lepa vera v MB že selo propadla. Te tendence so bile v grškem ljudstvu gotovo še pred prihodom Indogermanov. Misteriji so povsod izraz morečega dualizma -hrepenenje po odrešenju je kaj razumljivo! - toda prav v tem so povsem različni od krščanstva. Oploditvena magija nima nič skupnega s čisto duhovnim in strogo religioznim pojmova- njem Kristusove daritve, vstajenja in krščanskega krsta. "V ero Rimljanov je obdelal Tli. Cerbishley, profesor n a Čampi on Hallu v Oxfordu in specijališt~sa”štar5- rimsko zgodovino. V krajšem pregledu /II, 140 - 168/ opisuje vero Rimljanov pred vdorom grške kulture. Bila je predvsem vera poljedelcev. Jupiter - Diovis pater ima po njegovem mnenju izrazite poteze 1TB, ki jih razna niš ja božanstva ne morejo zabrisati, kar se kaže tudi v vplivu božanstva na moralo javnega in družinskega življenja, ki je relativno visoka. Bogovi so vzvišena bitja brez človeških strasti; kult je preprost, namenjen poljedelskemu krogotoku. Vendar se vse to močno pokvari zaradi poznejših grških in orientalskih vplivov /kult matere zemlje - magna mater-je prišel iz Male Azije 1. 206 pr.Kr./ Kot pri Grkih je tudi pri Rimljanih pojmovanje enostranskega življenja zelo nejasno in tenotno. Corbishley poudarja, da je bilo krščanstvo v tem svetu velika novost zaradi svoje univerzalnosti, zgodovinske konkretnosti in poudarka na opus oper ah tis, medtem ko je bil kult rimske vere predvsem v duhu opus o p-er a tun. Karel_^tlmm ima v tej zbirki.še eno važno razpravo, in sicer o verstvu”helenizma /IT, I69 - 245/, ki ima za spoznanje izvora in”prvega~razvoj a krščanstva še večji pomen kot prejšnja. G-re torej za zadnjo dobo grške religije, v kateri je Grčija razširila svojo moč na Prednjo Azijo in Egipt-; do časa, ko si jo je podjarmil rimski imperij. V tej dobi grško vers tvo podlega sinkretizmu z orientalnimi verstvi in kulti, dokler se samo ne stopi z rimskim verstvom v novo enoto. Orientalski vplivi so vnesli v ta verstva tudi kult vladarjev, pri čemer je seveda imela veliko vlogo tudi politika. Ker so imeli visoke pojme o NB, se take vrste stapljanja niso posrečila. Množice podležejo vplivom raznih filozofij in tujih kultov takrat, kadar jim propadejo domači kolikortoliko zdravi verski nazori. Tedaj namesto vere v NB nastopa brezosebna usoda, ki bi ji radi ubežali. Zato se obračajo k bogovom, ki se jim zde posebno blizu /bogovi zdravja, varstva na potovanju itd./ in k misterijem. Vsi misteriji sov bistvu enaki in izhajajo iz matriar-halno-animistične kulture. Opravljajo jih z namenom, da bi vplivali na vegetacijo. Polarnost rojstva in smrti narave je v njih zelo vidna. Prumm jih imenuje "symbolgeladene Naturmythe". Da je prav Mitrov kult v tej dobi posebno zmagovit, si Cummont razlaga tako, da je bila zadnja oblika rimske religije neke vrste solarni panteizem in so se zato množice še posebno vnele za češčenje ”s olis inv i c ti", ki ga je širil initraizem. Ko G-rki izgubijo svojo politično samostojnost, so tudi proti tujim kultom manj odporni. V tej dobi se odpro njihova vrata na široka božanstvom iz Sirije in Egipta, ki pripeljejo seboj mnogo čarovništva, astrologije, teurgije in pod. navlake. V posebnem delu svoje razprave se Prumm zaustavi pri vprašanjih odnosa med helenizmom in krščanstvom. /II, 225 - 244/. Najprej pripomni, da je srečanje~ž-g?š5čo~filozofi jo tudi krščanstvu. prineslo marsikaj koristnega, pravtako je vzelo tudi iz ljudske vernosti, kar je bilo v njej zdravega15. Odločno pa o e je uprlo kultu vladarjev. Z misteriji se je srečalo šele takrat, ko je lilo še v seli popolno. Nikdar ni kazalo kake notranje pripravljenosti za sprejem tujih religij in kultov. Treta je vedeti, da je šlo v-helenistični religiji za mite, v krščanstvu pa za zgodovino. Agrarni kulti so se mogli povzpeti leveč j emu do gnoze, nikdar pa do zgodovine. Nauk o odrešenju je z ozirom na Jezusovo oselnost, na namen daritve in na visio teatifica atsolutno nekaj drugega kakor misel na odrešenje v misterijih. Zakramente je vse poznala že judovska prva cerkev pred vsakim zgodovinskim stikom s svetom misterijev; olredi, ki so lili z njimi v zvezi, so imeli lastno in novo vselino. Ne smemo pozaliti tudi na to, da je krščanstvo Kristusa, Pavla, prve cerkve in današnje po svojem tistvu vedno isto krščanstvo in da se menjavajo na njem le postranske reči. Religija Keltov, ki so se v 5. - 5. stol. pr. Kr. is sedanje Češke in~Bavarske razselili skoro po vsej Kvropi, opisuje profesor za irsko predzgodovino na univerzi v Dublinu J_.R^a_t /II, 245 - 265/- Ker je o tej religiji še v današnji IrškI7 Škotski, Wallesu in•Bretagni ostalo mnogo sledov, nam njena vselina ni skrivnost. 0 ideji NB v tej religiji malo vedo, pač pa je polna naturizrna, magizma in animizma. Velik vpliv imajo druidi, selo se vedešuje, tudi človeške žrtve poznajo. Luno imajo v poselnih časteh. 0 mnogih osebnih božanstvih poroča že Julij Cezar, vendar so ta litja brez zveze s človekovo moralo. Najvažnejša knjiga je "knjiga predpisov." Docent za zgodovinsko etnologijo in primerjalno veroslovje na univerzi v Gradcu A.Gloss je prispeval dragocen in pogumen sestavek o verstvu_<5ermanov, katero hoče osvetliti iz velikih etnoloških perspektiv in s tem postaviti na laž mačistične teze o vzvišenosti starega germanstva.Clcss pravi, da etnologi in veroslovci nestrpno pričakujejo končnih Schmidtovih rezultatov o verstvu notraiije-azijskili nomadov, ker bo to močno osvetlilo tudi versko in kulturno življenje pra-Indo-germanov. Že sedaj je gotovo, da religija Germanov vsebinsko ni lila tako lepa, kot so jo nekateri hoteli slikati, saj je lila že zelo daleč od vere prakulture. Tudi ni mogla nikoli računati na to, da bi postala svetovna religija. Do krščanstva je lilo germanstvo nezaupno, ker je čutilo, da je nekaj povsem drugačnega, Verstvo starih Germanov je lilo povezano s češčenjem sonca, pa tudi matriarhalni vplivi niso izostali. Verstvu Starih Slovanov je posvetila Linda Sadnik, docent za slovansko filologi jo™" na graški univerzij le par strani /II, 571 - 379/. 0 njem ve povedati le to, da je lilo zmes animizma in manizma, da je ljudstvo opustilo češčenje višjih božanstev in ostalo zvesto le nižjim oblikam verskega življenja. Ta razprava Konigovi zbirki ni v čast, saj n.pr. že pomemben sestavek I.Grafenauerja o Bogu - daritelju /14/ kaže, da je bila tudi vera Starih Slovanov prežeta na svojih začetkih z idejo NB in da je mogoče vprašanja verstva Starih Slovanov obdelati drugače temeljito, kakor je to storila Sadnikov a. Res pa je, da so k temu poklicani predvsem strokovnjaki iz slovanskih narodov, ki svojo davnino ljubijo in bi se ji s veseljem posvetili. Izredno priden orientalist je prof. IT.Sohneider iz Bu-memburga, ki sodeluje pri številnih reviji predvsem z razpravami iz sumerologije in še posebej iz zgodovine dinastije Ur III. V tej zbirki objavlja poročilo o verstvu Spjercev in Alckadcev, ki se pojavijo okrog 1. 5000 pr.Kr. Kakšno je bilo verstvo pred njimi, po njegovem mnenju še ne vemo, dasi se njegovi vplivi čutijo. 3 chr. eider misli, da monoteizma to verstvo ne pozna, d asi W.Schmidt v Predgovoru /IX/ sodi, da ima sumersko, božanstvo An., kar pomeni "Bog neba”, karakteristične poteze FB iz nomadske kulture. Sicer pa je sumerska vera polna politeizma, naturizrna, sirikretizma in antr o pomorfi zna. terjena 4e izrazito tostransko, v dolgo življenje in v raj na zemlji, ki naj ga kralj omogoči z vzdrževanjem obilnega če-ščenja bogov. Razmere v državi sev veliki meri zrcalijo v mitologiji. S'ohneider sam poudarja, v kako velikem nasprotju je število bpžans tev tega verstva z idejo enega FB starih Izraelcev. Religija Asircev_in_Babiloncev je nadaljevanje prej omenjenega verstva oziroma njegove predzgodovine. Obdelal jo je velik strokovnjak za vprašanja mezopotamskih verstev in SZ -sam se je ponovno udeležil arheoloških izkopavanj v Palestini in Iraku - protestant P.M.l’h.de_liagre Bohi, redni profesor za asirijologijo na univerzi v Leyden-u7~7ll, 444 - 498/. Po njegovem mnenju je bilo še pred homersko kulturo neko skupno iransko-semitsko kraljestvo, ki je Sumercem prepustilo že visoko kulturo z verskim sinkretizmom, kar so vse potem oni nadaljevali. Odtod naj bi dobili Sumerci misel, da je svet ustvarjen is zveze bogov neba in boginj zemlje, kar pač da misliti na zlitje nomadske in htonične kulture. Fjun.a skupna povezava je ustvarila veliko državno tvorbo, poznala pa se je tudi v verovanju. Vedno bogatejši politeizem preveva vse državno življenje. Bogov je bilo tudi do 5.500; vsak vladar in mesto je imelo svojega, ki pa so jih potem družili in razdruževali, kakor so pač velevale razmere. Zadnja velika sinteza se je izvršila v Marduku. Glavni nositelj kulta je bil kralj, saj je bila od njega odvisna javna blaginja. V daritvi in molitvi je bilo mnogo magije, ki je vidna tudi v številnih astrologih, vidcih, "znamenjih", predvsem pa v misterijih. V njih naj bi s posnemanjem trpljenja in zmage bogov človek prišel do sreče na zemlji in v onosbranosti. Do lepega življenja po smrti pomaga samo misterij, medtem ko je za druge to življenje bledo in žalostno. Etična stran igra v tem verstvu zelo drugotno vlogo, samo kultni prestopek velja za greh. Človekovo usodo vodi volja bogov, on,s e ji mora vdano ukloniti. Asirska in babilonska religija kaže torej pozno stopnjo verskega razvoja, na kateri o FB ni več mnogo sledov. Pač pa stoji v os pred- O I ju njen latoniSni značaj, ki pa vendar dovoljuje, da se človek neprestano otrača na topove ra netu. Meto in ženijo znajo dobro združevati astrologi, pravzaprav predstavniki nacistične miselnosti, ki je religijo izpraznila in jo ponižala na stopnjo državne'uslužbenke, kar se zrcali tudi v sicer lepih epih Enuma-Elis o nastanku togov in Gilgameš o življenju po smrti. liagre-Bdhl v svoji razpravi ne pozabi povedati, da je.miselnost SZ nekaj povsem drugačnega kot verstvo Asirije in Babilonije in da so le prevečkrat analogije zastirale pogled na velikanske razlike, ki so med enim in drugim7/ Kouigu se je posrečilo pridobiti za sodelovanje tudi velikega strokovnjaka za zveze med vzhodom in zapadom v s tari doti II. Oh. Ptiech-a, direktorja Revue de l>Histoire aes Religions v Parizu in profesorja na Visoki soli za verske študije :.ia S or boni. Pii e eh je strokovnjak posebno za maniheizem'M. j egov a razprava v tej zbirki ima naslov "kani jeva religija" /II, 499-565/, o kateri pravi, da jo sinemo šteti med velike religije. Danes je gotovo, da pomeni maniheizem določeno obliko krščanskega gnosticizma, ki je nastala pod vplivom babilonskega helenizma. Vplivi Irana in Indije so vidni, dualizem je izrazit, toda brez krščanstva ti maniheizma ne bilo. Velika je razlika med bogom in svetom, teženje po odrešenju je zelo poudarjeno, saj je že eksistenca sama greh. Etika je negativna: zdrži se vsega! Zveličanje je le v odpovedi. Mi dvoma, da je v Manijevih spisih /Veliki evangelij, Zaklad življenja in drugih/ mnogo pravilnih in lepih misli, toda panteizem in demonizem v njegovem gnosticizmu kažeta, da so zmagali tisti viri, iz katerih je privrel dualizem, in zatemnili čisto idejo MB, ki jo je krščanstvo podedovalo is 3 Z in ohranilo nepokvarjeno pred temnimi htonienimi vplivi. Tixdi za verstvo_Egipčanov bi si komaj mogli želeti boljšega strokovnjaka kot je E.Junker, hon.profesor univerze na Dunaju in redni-profesor univerze v Kairu, član raznih Akademij, ki že od 1. 1512 dalje objavlja razne članke in monografije iz zgodovine Egipta. Njegov prispevek sicer ni obširen /II,568-605/, toda je zelo tehten. Junker priznava, da je tudi v Egiptu imela v panteonu veliko besedo politika, ki je enkrat iz Amona drugič iz Atona naredila najvišje božaustvo-son-ce, toda v teh primerih ni šlo za monoteizem, ampak le za mo-nolatrijo. Opozarja pa, da so že 1. 1914 odkrili zelo stare tekste, ki kanejo, da je Egipt poznal vero v MB. V enem teh tekstov kralj Ahtoes II /2150 - 2100/ govori svojemu sinu o veri v enega Boga kot temelju vladanja. Iz prehoda v 3.tisočletje je spet ohranjen zanimiv tekst, ki govori o MB Stvarniku, čigar zakon je vrhovno pravilo vsega delovanja. Egiptolog K.Setke imenuje ta tekst "die aufschlussreichste Quelle fur d as innere G-ehalt d er Sgyptischen Religion". Š*aba tekst iz dobe po ustanovitvi Memfisa govori o vzvišenem božanstvu Ptali kot MB. Torej je po Junkerjevem mnenju Egipt v svoji davnini poznal MB kot vrhovnega zaščitnika in kot stvarnika tudi bogov, čigar beseda j e norma moralnega življenja na zemlji. Ta ideja 1TB gre iz egiptoke predzgodovine v zgodovino; njena postava s e sicer menja, tona ideja ostaja ista, saj je že pravi "Gre-neingut der &gyptischen Theologie". Vsa druga božanstva so daleč pod njim. Preprosto 1judstvo pa se je prerajalo tudi ma-gi zrnu in to teizmu, ki pozneje prevladata. To se je selo vidno pokazalo glede pojmovanja posmrtnosti. Dočim je v začetku morala visoka in je človek odgovoren za svoja dela KB kot sodniku, sev smrtnih obredih, naenkrat pokaže, da se mrtvi ne zavedajo nobene krivde in ne čutijo spoštovanja pred Sodnikom. Junic er sodi, da gre tu za zmago magije, saj njeni izreki o proste smrtnika vsake krivde in ga vodijo v kraljestvo rob tv ih. "Karkoli zadeva smrt in sodbo, vse je pogreznjeno v magijo" /II, 606/o Kjer oficielna odrešite!jrca postane magija, za KB ni več mesta. Fr.Konig sam obravnava v svoji zbirki Zaratustrovo verstvo 7II7-6O7 - 665/ in že uvodoma pripominja, da je treba skrbno ločiti med tem, kar je uredil reformator sam /Zaratustri z em/ in kar so naredili njegovi učenci /zoroastrizem/. Podoba KB Ahura Mazda, ki je vzeta iz najstarejših spisov G-atas, je nemitološka. On je stvarnik, zakonodajalec in sodnik, o njem ni nobenih podob. Zaratustra je v njegovi službi. Etika in metafizika sta visoki, dokler sta ob njem. Pravega dualizma še ni, Ahriman mu. šele pozneje postane enakovreden in enako močan. Medtem ko Gratas še ne poznajo magije, sev poznejši dobi magija zelo uveljavlja z obilnimi obredi in predpisi, monoteizem pa se istočasno umika politeizmu. Vendar je po Konigo-vem mnenju treba v končni zmagi Ahura Mazde nad Arimanom gledati zopetno uveljavljenje prvotnega monoteizma. Brez dvoma je čista vera v 1TB velika zasluga Zaratustre, ki se je trudil, da bi izločil in preprečeval vplive magističnega dualizma. 5im pa je njegov vx>liv prenehal, s o dolili moč tudi nižji kulti. Ameša S p en t as, ki jih Gratas pojmujejo kot neke vrste božje lastnosti, postanejo samostojna božanstva, kult ognja dobi premoč, Vendar pa ta propad- verstva še bolj kaže veličino Zaratustrov ega osebnega dela. V poglavju o usodi božje misli v indijskih religiiah podaja W, Kopti er s v bistvu~il te misli, ki jih je nakazal že v knjigifo pračloveku. Spet poudarja, da ideja 1TB v arijskih verstvih močno zaostaja za isto idejo pri prvotnih prebivalcih versko tako zanimive in bogate Indije. 3 problemi Fr aind o g ermanov se ukvarja tudi W.Havers, profesor za splošno in indogermansko jezikoslovje na”dunajski univerzi. Prej se je ukvarjal skoro izključno z vprašanji sintakse, toda zadnjih 10 let je njegovo zanimanje pritegnil problem odnos a jezika do religije. Rezultate zadevnih raziskovanj podaja v razpravi "Verstvo-Praindogermanov v luči_jezika" /II, 697 - 75l/. Vprašanje, kakšno vero šo Indogermani imeli, pred-no so se razšli, je zanimivo ali zapleteno. I-Iavers misli, da ga bo mogla reševati le lingvistična paleontologija. Ta pa nam odkriva, da so takrat Indogermani imeli še vero v 1TB, ki so ga povezovali s svetlim nebom. S tem bi bile potrjene besede M. Mulierja, -a so arijska ljudstva v svoji pradavnini poznala ime "nebeški oče", za-katero tudi Kristus ni našel lepšega izraza kakor "Oče naš". Havers. meni, da je dovolj dokazal, da črka tt v posameznih besedah /deus, Zeus, in dr./ pomeni vedno sakralen odnos, ki ga ima dotična stvar do MB. Tudi je vsem Indogermanom lastno, da istovetijo MB z nebom, nikdar pa ne z nebesom. Iz jezika indogermanskih narodov o Bogu pride do sklepa, da ga imajo povsod za stvarnika, zakonodajalca in m torej pripisujejo iste. lastnosti, kakor jih je S črni d t ugotovil za MB prakulture. Zelo zanimivo je Haversovo jezikovno zasledovanje ideje "moči". Prvotno jo ti narodi pojmujejo kot moč, ki is s tv arnika izhaja v stvari - "Schopferkraft"; ko pa si jo predstavljajo kot od MB r.eodvisno, je že to znak magizma, tona vedno je to nekaj sekundarnega, -ato magija ni pred., religijo. Havers svoja odkritja naslanja na obilni jezikovni material. Tu in tam drzne trditve o-pravičuje s temeljnim načelom, da je gotovo tudi jezik prepojen z religijo tam, kjer ona preveva vse človekovo življenje* Priznava pa, da smo glede teh raziskovanj šele na začetkih. Ob sklepu II. zvezka Konigove zbirke je objavljena še razprava kustosa dunajskega muzeja za prazgodovino in arheologijo/ $\ Kampi-a o verstvu Meksikancev, Mava_in Peruancev. Hampl se ■•e specializiral za itarinoilovje sr . je in Již^e Amerike in je pravkar zak%učil veliko delo o sakralnih sončnih knezih v Ameriki. Po njegovem mnenju so aeksikaneki Asteki podjarmili že visoko-sto ječo kulturo, si obranili njena bošans tv a in jih postavili v svoj panteon. Poznajo MB Tlocue Mehuaaue /"bog neposredne bližine"/, toda kličejo ga le v skrajni stiski, sicer pa jim malo pomeni. Zatemnila ga je velika množica bogov in duhov, ki so izraz natriarhalnoanimistične miselnosti, ki pa jo vladajoči knezi po svoje urejajo. Temeljna misel je, da je bogove treba hraniti s srci in krvjo, zato je v svrlio ohranitve kosnosa treba darovati brezmejno število šivih ljudi. Vse skupaj je misterijskovegetacijskega značaja v tesni povezavi s potrebami pol jedeljstva. Zato je razumljiv tudi fatalizem, askeza in celo nagnalizem /magična povezava z določeno vrsto živali/. Celotno verstvo je v bistvu zelo podobno verstvom Mezopotamije, le da so ekstremna askeza in krvave človeške žrtve najbrže dokaz, da je vpliv nomadskega najvišjega bitja /MB/ mnogo manj opazen kakor v Mezopotamiji. - Podobno brez moči je tudi MB Hunabku, o katerem govori mitološko izročilo rodov Mava. četudi je "oče vseh bogov", nima nobene besede več, k er*™ j e"" tudi ostalo verstvo kaj slično onemu v starem Meniču. Pač pa je precej drugačna kultura rodov luka v Peru. Njihova mitologija je izrazito solarno usmerjena, medtem ko je bil prejšnjih dveh lunarno pobarvana. Tudi•MB je bolj vidno, saj je sonce njegov sin in ga mora1ubogati. Toda mešanica totemizma in magizma pokvari tudi to. Daritev velja sicer soncu, ;a njen magis tični značaj ni . a' j krvav i: zahteven. Zelo pa je razvit kult prednikov. 0 kaki visoki etiki tudi ni govora, ker jo oremogoeuje nagis. tični rituali zen. III. del velike publikacije o zgodovini verstev je posvečen sedaj živini svetovnim religijam",' ki so sicer vse d ona v Aziji, pa si hočejo osvojiti ves svet. Izmed izvenkrsčanskiLh religij gre prvo nesto gotovo islamu, ki ga obdela strokovnjak za njegovo zgodovino in profesor arabistike na dunajski univerzi K_.L_.lottsona.lk /lil, 3 - 72/. Prijetno , opisuje Mohameda, ki ga imenuje Hverskopolitičrnega voditelja edinstvene veličine", ki je začutil po enkratnem religioznem doživetju dolžnost, da postane Allaliov glasnik. Spretno je znal povezati elemente stare arabske monoteistične vere z elementi iz judovstva in krščanstva in svoj novi verski amalgam s politično in vojaško močjo voditi do hitrih zmag. Osebno se je sicer imel za velikega grešnika in je.tudi bil, ali v temeljnem stavku svoje veroizpovedi:. "Allah je velik in Mohamed je njegov prerok" je zagotovil KB mesto, ki ga v vrsti živih religij postavlja tako j ob krščanstvo, če izvzamemo čisti monoteizem prakulture. Svoje verstvo je razglasil za razodeto, razodetje pa je deloma že san dal zapisati v Koran. Za kriterij resničnosti tega razodetja postavlja le njegovo vsebino, saj čudeže zavestno odklanja, ker jih pač ni. Zvestoba ICora tu je zato zvezda vodnica vsega vsega islamskega teološkega razvoja in šaria-tradicija je preskusni kamen raznih poznejših sekt, "-i oo se upirale nočnemu pozunanjemju religije, nujni posledici njene povezave s politiko« V tem.smislu je treba razumeti tudi novejša misijonska prizadevanja islama, ki pa po Oottschalkoven mnenju zares uspeti ne morejo, ker je pač Mohamedovo razodetje prerevno. Vendar pa je zdrava ideja EB,dokaj visoka morala, moč tradicije in povezanost s političnimi term jami šc vedno velik vir za veljavo največjega i zv enJcrš danskega verstva. Zelo obširno in dobro je O.Regame^, profesor orientalne filologije na univerzah v FribmaggrTln lausamie v Švici, obdelal južnoazijska verstva. Najprej govori o_indijskih religija-: /m, 73 - 229/. Tudi on misli kakor Koppers, da pri študiju indijskih-verstev nikakor ne smemo podcenjevati vplivov domačih tradicij in izvirne tvornosti samih Indijcev. Tudi tu so najbolj primerne monografije., ki ne dovoljujejo raznih posploševanj in prehitrih sodb. Zato je zelo vesel, da sedaj Indijci sami pripravljajo veliko Enciklopedijo staroindijske miselnosti. Po njegovem bi mogli indijska verstva ločiti v dve vrsti: tista, ki priznavajo avtoriteto svetih knjig Vedas /urama izem v širokem in ožjem pomenu ter hinduizem/ ter v taka, ki te avtoritete ne priznavajo /budizem in jinizem/. V raznih oblikah bramanizug. je na prvem mestu vedi zen, 3fci se še prav posebno naslanja na-stara izročila arijskih naseljencev, zapisana v Rg-veda. Po tej knjigi se Arijci pokažejo kot politeis ti, dasi so Mii njih predniki verjetno monoteis ti .a tudi kompromisne henoteistične oolike so vidne. Etika ni posebno visoka, splošna usmerjenost tostranska, vpliv domačih zemljotečnih izročil otipljiv. Kmalu se mitologiji pridruži vedistična filozofija, ki ne spoznava toliko diskurzivno, ampak bolj intuitivno, indijski mislec sev objekt vživi in teži za tein, da bi se z njim združil. "Einhaltserlebnis" je zanje edino resnično in končno spoznanje; da bi ga dosegli, se predajajo premišljevanju in askezi. Vse izhaja iz enote, vse naj se Vanjo vrne - to je glavno načelo; vsak verski sistem pa ima svoje nazore, kaj to enotnost spoznanja in bitja ovira in kaj jo podpira. Priče smo zanimivega paralelizna med filozofijo in mitologijo, 1: težko je zmeraj ločiti, kaj izhaja iz enega, kaj iz drugega, kaj je zemeljsko in kaj nebeško, kaj je teistično in kaj pah-teis tično ali celo magistično. Gr otovo pa je, da religijozno podlega magičnemu v dobi, ko iasto ;i bramanizem v ožjem pomenu, za katerega je značilen sistem kast, močno razvita hierarhija, podrobna daritvena tehnika in filozofska špekulacija. Tvorci tega verstva ±n družbe, so branami, edini resnični poznavalci in nosilci magičnih moči in tako edini zares veljavni. Z njimi so si Arijci zavarovali svoj vodilni vpliv, zoper katerega so se stalno upirale množice domačinov. V branami zrnu ni mesta za NB in ne za etiko. Slavni namen človeka je odrešenje, ki nastopi, kadar spozna skrivnostno enotnost sebe z brananon, skrivnostno svetovno silo, kadar more reči: "Tat twam si - to si ti!" Bramani postavljajo temeljne dogme vseh indijakih verstev, ki so: svet je poln bridkosti, rešitev je v združenju z višjo resničnostjo. Dokler se človek z njo ne združi, se mora .znova preseliti na svet /samaara/. Selil pa se bo toliko časa in tako, kakršne posledice svojih dejanj bo imel na sebi /karman/. Dualizem duhovnega in materi j alhega sveta sev mitologiji in filozofiji javljata na mnogo načinov. Razni verski in filozofski si-.stemi skušajo prepričevati trpečega človeka o trdi resničnosti ali bridki iluziji tega sveta in ga voditi po poti zveličanja, ia kateri si človek mora pomagati sam, nekateri pa mu v pomoč pošiljajo božanstvo. Regamey misli, da je v vsem tem tudi mnogo izrazov boja, ki se stalno bije med arijsko in predarijsko miselnostjo, med bramanskim panteizmom in izven-br amans k im tei zrnom. Ta i zv enbramans ki teizem je dejansko potem zmagal v hinduizmu, ki ga dobro po znamo iz narodnih spevov Mahabarata in Ramayana, pa tudi sicer je v izobilju virov za njegovo poznavanje. Pojmovanje božanstva je nekaka sinteza filozofskega in 1juds kor eligi j o znega gledanja, neke vrste panteizem. Vendar se položaj NB že za toliko zboljša, da.to začuti tudi moralno življenje. Bagavadgita /XI, 55/. pravi: "Kdor le zaradi mene dela in me ceni kot svoje najvišje, ne ljubi in je prost nagnjenja do-sveta ter sovraštva do katerega koli bitja, ta pride k meni.* Sicer pa je hinduizem potrpežljivo-združenje teističrnih, politeistienih in panteističnih tendenc, kar se pokaže v njegovem panteonu /Brama-Višnju-Šiva/. Mačistična tendenca se pokaže v poudarim "božje energije /šakti/ in v raz-kro ju v smislu animizma in demonizrna, kar rodi tantri sen. Vse to pa končno hoče služiti odrešenju, ki ga človek po mnenju nekaterih doživi 3 ljubezni polno predanostjo božanstvu /baleti/, po mnenju drugih s pravim spoznanjem /jnana/ in po mnenju tr*t~ jih s obilno askezo /karma/, pri kateri se izkažejo kot zelo koristne yoga-metode. Vse te tendence so vidne tudi v kultu, ki močno prepleta indijsko življenje. Isti vidiki so bili odločilni pri nastanku verskih in filozofskih sekt, od katerih so nekatere idejo NB varovale, druge pa so se izgubljale v materialističnih nižinah. V novejših časih sta skušala na razvoj verske misli v Indiji vplivati tudi islam in krščanstvo, vendar se jima v veliki meri to zaenkrat ni posrečilo. V 19. in 20. stoletju pa so pridobile na ugledu sekte, ki so hotele očistiti hinduizem prazne navlake, in ga se bolj poduhoviti. /Brama-samaj,Arya-samaj, teozofija/® Močno se je temu cilju pribli -žal res v Bogu živeči Ramakrišna /1854 - 1886/, ki je zastopal stališče, da se isto KB javlja v raznih verstvih, v raznih dobah, zato so vsa verstva dobra, škodljiv je samo materializem. Fjegov učenec Vivekananda je njegovo misel nadaljeval in poudarjal, da je predvsem hinduizem razodetje Boga, medtem ko je Evropa polna materializma in brezverstva. Tudi jinizem, ki je dobil ime po razsvetljenju /jina/, katero je njegov-zgodovinski ustanovitelj Wardama Mahavira prejel v zamaknjenju, je izraz tiste verske miselnosti, ki hoče človeka rešiti resničnosti tega sveta in ga osvoboditi karmana, ki so mu pokorni bogovi in ljudje. Dolgo in težko pot nora prehoditi sam. Strogo se mora držati predpisov, predvsem pa naj vdano nosi trpljenje, in časti Tirtankaras-bajne ustanovitelje, ki se prikazujejo v posameznih dobah sveta. Reganey omenja na koncu še velike osebnosti moderne Indije, kakor so Grandi, Tagore in Sri Aurobindo, ki so hoteli nadaljevati s čiščenjem hinduizma kot velikega nacionalnega verstva, ki pa je tolerantno do vseh ostalih verstev. Po njihovem mnenju biva en Bog, ki ni izven sveta, ampak sev svetu uresničuje, pa vendar svet presega. Dostopen je bolj z mističnim1. doživetjem kakor z razumom, je pa osebni Bog* stvarnik in zakonodajavec. Predstavlja enotnost bogov v Bogu. Iz njegove moči se svet vedno znova poraja, zato ni tragične enkratnosti, ampak bo končno še vse dobro. Tudi duša je manifestacija Boga. Ko to spozna, se vanj potopi. Človek določa svojo usodo s svojini deli. Pota odrešenja so različna, pa tudi Bog odpušča, če se človek kesa. Zbrali so torej ti najmodernejši hinduis.ti iz indijskih religij vse,, kar se jim je zdelo najboljše. Zdi se, da so se odločno postavili na s tališ če.*, teizma in se tako približali resničnosti ir. vplivu ideje KB. Isti avtor je obdelal tudi budizem v Indiji /111,229-307/, ki ga ima za najbolj pomembno svetovno religijo poleg krščanstva« Odločno nastopa proti mnenju, da je Budovo delo le neka filozofija, ko vendar najnovejše-preiskave tudi v prvotnem "budizmu odkrivajo pravo religijo. Zgodovinski značaj Budove oseTriosti je izven dvoma. Bolj 'dvourno je vprašanje, kaj je pravzaprav Buda učil. Zoper nemško-angleško in zoper rusko strujo budologov se.bori s pomočjo etnologije in sociologije francoska struja /la ValiS Pouasin, I-amotte, Prs zyliicki, S. I=4vy, Keitk/ za tezo, da pali-teksti nikako* ne predstavljajo prvotnega bi di sma, ampak nauke n išl s $tr .je hinayana» ki j par sto let po Budovi smrti nastala vzporedno z mahayara in vaynagara. Prva je predstavljala strogo meniško sholastično er, dr iga širol o 1 j ... kc ler, in tretja i srazito magišti-r* lTa podla ; do lej še a*1.o raziskanih tibetanskih in kitajskih "budističnih spisov ugotavljajo, da je "bil prvotni "budizem izve;- e: jei il tr Bil je v opoziciji proti braua-nizmu, odklanjal je avtoriteto vedističilih knjig, v verske sheme "bra-.tani zrna je nalil .nove vsehine, religijo je demokratiziral s zanikanjem kast, zoper magizem in ritualizem je poudaril etični moment, zoper skrajnosti je učil sprejemljivo "srednjo pot" zveličanja. Človek naj s e vadi predvsem v krepostih prijateljstva in sočutja do vsega, za filozofske probleme naj se ne "briga; o njih velja: niti da niti ne. Do teizma Buda ni "bil-odklonilen, ampak je to stališče zavzela šele smer hinay-ai-a. Kajti množice bi se gotovo ne mogle navdušiti za budizem, če bi ne verjele, da j ha po Budi govori samo božanstvo. Tudi bi Buda po Begameyevem mnenju ne mogel tako hitro postati predmet kulta, če bi# bil tak ateist, kakor ga je hotela predstavljati hinayana-smer, ki je oznanjala samoodrešenje in zanikala odvisnost od božanstva. Basprotno pa se je teistična smer razbohotila v struji mahagana, ki se je preko Tibeta razlila na Kitajsko in Japonsko. V njej se razvije skoro strastna ljubezen do božanstva /bakti/, v zvezi z,njo pa še značilni altruizem bogov^ /A..iitaba, Avalokitesvara, Bodisatve/. Pod vplivom nižjih verstev se te vrste budizem spremeni v grobi politeizem, ki se mu mahayana-smer zna spretno prilagojati. Vzporedno pa povsod iz ; ..a tr i ar hal n e g a podzemlja deluje težnja, nadomestiti religijo z vpoštevanjem skrivnih .loči ter z zatekanjem k misterijem, a pomočjo katerih naj bi bil človek prost vseh moralnih vezi in dosegel rešitev, ki mu jo premišljevanje in askeza ne moreta dati. V takem ozračju postane budizem "eine Geheimlehre", s tem pa že tudi samega sebe povsem zanika. Zgodovina verstev bolj in bolj potrjuje, da vera in magija nujno druga drugo izpodrivata oziroma uničujeta. To se zelo jasno vidi tudi v verstvu Tibeta, čigar zgodovino in značaj Kegamey na ’ ratko /fTl',_307 -~319/ opiše, lana-izem je meniška tvorba, ki ji organizacija daje moč, pa jo istočasno zaradi povezave z aagistično i el ostjo v nj religij o zrem in kulturnem poslars tvn ,mori. Mešanica animizma in šamanizma, ki sta s n pridružila maixayana-budizmu, se javlja v - ekti *rumenih" norikov, ki predstavljajo očiščeni teistični budizem in v sekti "rdečih" menihov, ki jim je bolj za nadzem- s k e moči kakor za znanje,. M.Eder se je specializiral za etno-, sino- in japanolo-gi jo na Dunaju, v Parizu in v Berlinu. Od 1530 je profesor za etnologijo na katoliški univerzi v Pekingu. Posebna njegova stroka je. kitajsko narodopis je. V Konigovi zbirki obravnava *eli3ijoj£itajicey /lil, 320 - 373/. ko njegov.em mnenju govorimo danes pravza.rav že lahko o eni religiji Kitajcev, saj konfucijonizem, budizem in taoizem složno sodelujejo pri istih verskih svečanostih., se udeležujejo istih pogrebov itd. Vendar pa ločimo še vedno več religij, o katerih nabrat!:o spregovori. a/ Religija davnine, pozna še 1TB - Boga neba, ki je gospod vseh”bogov in ljudi, dobrotni učitelj lepega življenja, edini pomočnik v skrajnih stiskah, pravo osebno NB.•Zemeljska božanstva s e pojavijo pozneje in mu nasprotujejo. b/ Konfucij oni z em. Konfucijeve nauke, s katerimi je modrec hotel”vpeljati v državno in družinsko življenje red in poštenje in jih je zaradi tega postavil na religijozne temelje iz davnine, je šele cesar Wu-Ti /156 - 187/ proglasil za obvezno versko vodilo kitajske države, za državno pravo in za državno religijo. Ti nauki so potem skoro 2000 let ohranjali moralo in življenje kitajskega naroda na dokaj zdravili višinah. Poudariti je treba še enkrat, da Konfucij ni hotel ustanavljati nove-religije, ampak se je naslonil na s taro idejo in .zapovedi KB. c/ Taoizem je bolj izvirna tvorba zgodovinskega ustanovitelja Laotse-ja, precej različna od Konfucijeve. Konfucij je hotel porabiti vero za utrditev sreče in miru na tem svetu, I-a'otse pa išče zveličanja v onostranstvu, v kraljestvu čiste biti. Knjiga o praviru sveta in o njegovem delovanju v svetu -Tao-Teh-King - je glavni vir za spoznanje taoističnih naukov. Izvor in vzor vsega je v Absolutnem, ki po Ederjevem mnenju, spominja na božanstvo v Schellingovem smislu. Vse izhaja iz Tao, tudi vse kreposti; človek naj /o njegovemu de- lovanju v naravi prisluhne: naj bo naraven, nesebičen in brez želja, za svet naj se ne briga. laotsejeve misli na polju ontologije so nekaj najboljšega. Tuni is metafizike izhajajoča morala je visoka, njegova svetobežnost je manj sprejemljiva. Seveda s o tudi na Kitajskem ljudje v moči matriarhalno-magi-s ti čilih tokov-iz vzvišenega laotsejevega nauka naredili nekaj čisto drugega. Tao so vzeli za magično silo, s pomočjo katere hočejo doseči vse, kar si požele. Z odstopom od Absolutnega pa je seveda trpel tudi etos. Sinkretistične tendence so se v nadaljnem verskem razvoju na Kitajskem bolj in bolj uveljavljale. Ko je kmalu v začetku naše dobe prišel na Kitajsko -naha^ana-budizen. Ta s e je znal dobro prilagoditi ljudskim verovanjem in le posebno če-ščenju umrlih prednikov, ki je pri Ki-tajcih izredno globoko ukoreninjeno. Zaradi onostranske usmerjenosti se je ta budizem Kitajcem hitro priljubil. Pa tudi taoizem, ki je stopil že s svojih versko-filozofskih višin, za prija tvo z budi z o ni imel težav. Za i Ivo pa je, da se z njim nikoli ni sprijaz-- il ko: f ( '.a izem, i je bil bolj vera uradništva kakor množic, bol j vera izobraženih slojev kakor 1~ •* a življenja in pričakovanja. Morda pa do zbližanja z animistično in napistično pokvarjenimi verstvi laotseja in Bude tudi zato ni prišlo, ker je konfucionizen ohranjal kolikor toliko zvestobe do enega 1TB, kar se je pokazalo še posebno v praznovanju novega leta, ki predstavlja pravi kompendium kitajske religije. Ko je W. Schmidt pred 2.svetovno vojno obiskal Peking in prisostvoval obredom v čast KB Sang-Ti, je izjavil, da poleg krščanstva ni vere, kjer bi imeli tako visoke pojme o KB kot Kitajci. Zato bo pravilno tudi Ederjevo mnenje, da bi tudi kitajsko verstvo mogli imenovati "e in e elit er Funke aus d er lichtquelle der evzigen gottlichen Wakrheib" /lil, 373/. Zaradi časovne pogojnosti je hotel Konig v svoje zbirko dodati Še oris verske zgodovina na Koreji, ki ga je podal mi-sijonar na-Koreji in strokovnjak za sinologijo Olaf Graf /lil. 375 - 352/. Praprebivalci Koreje so se v to zemljo preselili najbrže is centralne Azije, od koder so s seboj prinesli arini zem in magijo, ^.a tudi češ č en j e KB Eanima-boga na nebu. Ta se v poznejših časih.imakne "kudu", začetniku greha in še pozneje sekundarnim agrarnimi božanstvom. Par sto let po Kr. je prišel konfučilnizem, ki so ga z veseljem sprejeli kot oporo svojega državnega življenja. Toda od 7. - 14. stol. je vladal budizem, ki je bil v prvi dobi zelo zaslužen za kulturo, pozneje pa so se menihi preveč pomnožili, zaradi česar se je vse izrodilo, dokler r.i zavladal konfuciani zem že v drugo. Reformo je izvedel kitajski "Tomaž Akvinski" Bužu—Hsi /liji -1200/, ki je uredil konfucianistično misel v smislu Spinozovega monizma, uvedel visoko etiko in altruizem. Toda kmalu je uradniška kasta pahnila deželo v pogubo, preganjala krščanstvo in povzročila nastanek raznih sekt in nehote pripravljala vdor Japoncev, ki so vseli Koreji nacionalno svobodo 1. 1Q10. Preprosto 1juds tvo■s e je vrnilo k animizmu, izobraženci pa so zavrgli vsako vero. Krščanstvo bi imelo lepe uspehe, da ni prišlo do nove vojne. Izmed izvenkršcarskih Sivih religij so končno obdelane v e religije Japonske /lil, 354 - 436/. Avtor razprave je Ih Kiichi Šumazaba^ ki je št;mira? primerjalno veroslovje pri W75 čhnidtu™ in-van Bul eku ter je sedaj dekan filozofske f ar:ul-tete v Kagoya na Japonskem. Spisal je več del o japonskih verstvih. Ha Japonskem-gre po njegovem predvsem za dve religiji, za Blato in budizem. Šinto pomeni "pot bogov". To vero so gro-tojaponski priseljenci prinesli s seboj iz azijske celine. BXIa je mešanica kulta narave in kulta mrtvil. V ešinto je polno animizma, predvsem pa častijo Aaaterasu, boginjo sonca, ki se ji v jutra-ji molitvi klanjajo. Častijo i "kami", ki po Sf o derbi o au pomenijo to, kar je višjega ii povzroča strah. ■vi -1 • X/ . 1 » . . e a • . ■ e . - Mi cežoeo.^8 reun:. :ov ge razeirgeno, A-.averaeu ge premik cesarske družine. Ta boginja je verjetno proizvod totemistisi hali . 1' re /kult o ja/# ki so se je vladarji p os lužili za utrditev svoje oblasti. Božanstva neba so "bolj zadeva vladajočih, božanstva z eni je pa zadeva ljudstva. V kultu j; mnogo fetišizma, animizma i: šamanizma« Predpisi uo zelo strogi, kar vse kaže, da je v njem zmagovala majictična miselnost /ženske svečenice!/ in- se je tako ^sinto* izkazal kot izrazita religija tega sveta. Pod vplivom budizma in krščanstva se je sicer dosti nizka šinto-religija nekoliko popravila, toda ostala je še vedno to, kar je bila: vera japonske države. Budizem izpoveduje na Japonskem dobra polovica vseh prebivalcev, IT jelova miselnosti ljudje v začetku niso razumeli, le svetli Budov kip jih je privlačil. Oklenili so se ga tedaj, ko je Buda po.;tal "kanL", ki prinaša srečo, odganja bolezni itd. Iz budizma so si ljudje sami napravili verstvo, ki je odgovarjalo njihovemu srcu. Sicer so višje plasti v državi hotele budizem reformirati, zato so v njem opazne sekte, ki so imele podobne težnje, kakor smo jih ugotovili v Indiji, ljudje pa so čutili praznino vsega in sl želeli pravega odrešenja. V dobi od 1185. - 1555 nastaja pravi japonski budizem, ki ja vpeljejo sekte Jode, Zen in Kihiren, katerih~nauki ostanejo poslej stalno vodilni in kar je še več, povezani tudi z ljudstvom. Veselo upanje v. onostranost je odprla sekta JONO, ki n. lj Ja cilj pokazala-nebeški raj, kamor človek pride s klicanjem Budovega imena. Nekateri pa so menili, da še klicanje tega imena ni potrebno, ampak zadostuje samo vera in zaupanje v Amida, ker človek san za zveličanje ne more nič storiti. Sekta ZEN pa je nasprotno -dala velik poudarek lastnim dobrim delom, s katerimi Budovo življenje prenesemo v svoje. Zato je priporočala praktične vaje bolj kot nauke. NICEI-BEN je poudarjala moč svete k: jige Hokko-kyo, ki vsebuje bistvena skritne nauke budizma. Kdor to bere, njene besede izgovarja ali izgovori le besedo Buda ali naslov knjige, postane močan in se spremeni že v tem življenju v Buda. Ta sekta je učila polno praznoverja in magije, in prav nje so se ljudje posebno oprijeli. Po.smrti ustanovitelja istoimenske sekte /+ 1282/ ni bi1a v japonskem budizmu nič več novega. Za splošno zgodovino verstev pa je tudi njegova zgodovina važna, saj razkriva napetost med nebom in zemljo, ki ji je podložno vse človeštvo. Pravilno jo reši le ideja KB, katero je dopolnilo ir: utrdilo za ves svet razodetje stare in nove zavete. Prav religijo s tare_zaveze obdela strokovnjak za hermenevtična vprašanja-0 J.3childenberger, profesor bibličnih ved na redovni visoki šoli v Beuronu". Avtor se takoj v začetku razprave o religiji 3 Z upre ..laterialis tični razlagi izvora starozaveznega monoteizma, ki je nekaj prav posebnega in izvirnega, če vpoštevamo razodetje in preroke. SZ je religija zaveze med Jahvejem in Izraelci, sklenjen*- na Sinajski gori, ar je zgodovi] ko izpričano. Bog in Izrael sta se jf s te. zaveza"1 a na mir ir. meče el o j no pomoč: „11 o čem vam biti Bog, vi pa mi bodite moje ljudstvo" /2 Mo jz 5,7 sl./. Zato Bog biva :.ied svojim ljudstvom, zato je to ljudstvo sveto. Jahve je vzrok vs ega, merilo pravičnosti in edini Bog« Izrael ne po— z: '.a dualizma, tudi odločno odklanja sončna bon bva Egi in politeizem, ki je vladal v Mezopotamiji, kar 4e v novejšem času odlično podčrtal v svojih delili'Heinis eh. Preroki istovetijo univerzalno BE z Bogom-Sinajske gore in z Bogom očetov - /Schildenberger na tem mestu močno poudari, da izkopanine e. opazuj e j o, da no i, a patriarhov ni i zrni sl jotima ljud— h ega pripovedovanja ampak zgodovinska resničnost/ -- isto -: ponavljal potem Jezus. Torej se ideja 1TB Jahveja ni razvila » - me 3. ^ o_lj. ug o. z..-a ali c. eno. a z a, a tudi r e d njenim na— ■ bilo totemizma, ani izma, • manima 1 fe.tišizma, kakor je to v novejšem času mislil G.Mensching1?. Vse razodetje SZ je neprestani protest zoper katero koli obliko politeizma. Dejansko pa je to 1TB iz tiste davnine, ki jo pre-prosto opisuje r o prva _ o glav ja sv. pisma SZ-B . IT j egov e las t-looti pomenijo njegovo vsestransko popolnost, navidezne sla-h os ui r.a prim, jeza pa hočejo zbujati str ali, da Izrael ne bi grešil in da bi njegove časti nihče ne oskruni j al. 1TB si izbere svoje glasnike, on določa duhovništvo, ves kult je le 0 ‘rog kB, ki živi sreda svojega ljudstva, ki pa mora prav zato biti sveto in se dati Bogu kakor se on daje ljudem. Končni namen te zaveze pa je seveda božje kraljestvo, ki...naj s e raztegne čez ves svet, ki naj poveže nebo in zemljo. IT j egov o polno ra v ievahje je prihranjeno novi zavezi, v kateri bo nastopil kralj in odrešenik; po njem bo Jahve postal rešitelj vseh ljudi. Religija S 2 je tako po Closenu religija čakanja, upanja in zaupanja. Njeno pobožnost označuje strah božji, ki je v popolnem priznanju božjega veličastva in svoje odvisnosti od njega. Res pa je, da je v njej še marsikaj nepopolnega, predvsem pa se mnogo resnic o 1TB le.postopoma razkriva, /e le v naravnem redu, ampak tudi kot razodete/ dokler ne bodo deležne polne jasnosti v 112. Kljub temu pa je vzvišena religija, ne le v naravnem redu, ampak tudi kot razodeta. Izvoljenemu ljudstvu in po njem vsemu svetu hoče prinašati odrešenje, prav zato pa se zaradi ohranitve čiste" ideje 1TB žanra vase, dokler ne bo obljubljeni Mesija na njeni podlagi ustanovil svetovne religije. IT j ena posebna odlika pa je še to, da je v njej vse zgoe.ovin.sko in o kakem bajeslovju, ki so ga polne sosedne religije tistega časa, ni govora« _Ees pa je, da se je religija SZ po krivdi'zunajih razmer in zmotnih tolmačev v dobi pred Kristusom nekoliko ..pu-vt' ila. To opi ij - - odlagi lastne dvodelne knjige le Judaismo pallstinien /Pariš 1934/35/ strokovnjak za' to dobo, ^rofesor na Bibličnem institutu v Rimu J.Bonsirven pod naslovom "Judovstvo v Palestini v Kristusovem~časuff/lII, 523 - 542/. V "bistvu je v ten judovstvu v času od 5. s tol« pr. Er. do 2.stol.po Kr. ohranjena de vsa starozavezna religija, četudi jo je for._a3.iaem in nacionalizem, farizejev nekoliko pokvaril. Pravo pojmovanje KB je spričo nacionalnega ponosa kot posledice zaveze nekoliko zate tnjeno. Prav to pa tudi preprečuje, da bi se ta religija razvila do svetovne širine. Te: dar je etika vedno zelo visoka, mnogo višja kot 1 ate-re koli filozofije in religije tistega časa, četudi premalo _ oudar ja notranji značaj prave vere. IT j eno pojmovanje ljubezni do bližnjega in mesijami zrna - nič nočejo vedeti o tr~ mirajočem Mesiju - je nepopolno, kar obrazlošuje spor, ki je nastal med farizejsko razlago Poe kav c in prerokov i ned Kristusovo. Bonsirven skuša razumeti farizeje, ki so zaradi varstva pred malikovanjem morali biti konservativni in nezaupni. V tej defenzivni pozi pa žal rešujejo črko na račun duha ter zato nujno zaidejo v p ar tikular i zem in nacionalizem, kar ima usodno posledico: del Judov noče sprejeti Kristusa, judovska religija okosteni in se odpove misijon-stvu ter ostaja do danes, le nacionalna mistika z religioznim poudarkom. Kjen. spor z Jezusovo religijo je bil nujen, dasi tragičen, saj s ta obe izhajali in se zgrinjali okrog ideje istega KB, ki ji; a je bi? začetek, in konec. Pa: ;a ek in ladaljni ram/o j Jezusove religije zasleduje strokov;;ja' za ^rvo krščansko dobo G.Bardy, izredno plodovit znanstvenik--'. /III, 547 - 541/'. T.ako j~v začetku, razprave ^ okaže n a tesno zvezo ,_ed SZ in KZ saj hoče biti Kristus le to, kar so o njem napovedali preroki in s a .o Lalje-vati s spoznav jer. im češcenjen Boga Jakobovega, Izakovega k Abrahamovega. Prej razdrobljeno razodetje sev njem strne v dovršeno enoto. Kjegova pridiga je pridiga o božjem kraljestvu i,. o Bogu Očetu, zakon ljubezni do Boga in do bližnjega postane prvi zakon božjega kraljestva. Vsi ljudje naj postanejo otroci kraljestva. Jezus sebe takoj razglasi za pričakovanega Mesijo in Sina božje^aj te izjave potrdi s čudeži. Bardyju se zdi selo važno, da je okrog Jezusovega razodetja zgodovinska resnica. Res je, da j e evangelistom šlo bolj za nauk kot za kronologijo i;. topografijo, toda iz celote zasije celotna Jezusova podoba v njenem resničnem zemeljskem okviru. Dobesedno pravi: "S tem, da je Cerkev ime Ponči ja Pilata postavila v apostolsko vero, je pokazala, kako važno se ji zdi, da stoji resnica o življenju in-smrti njenega ustanovitelja na trdnih zgodovinskih dokazih...Prav sinhronizrni pri Luku potrjujejo resničnost Jezusovega zemeljskega življenja in s o kot taki nepremagljiva ovira za tiste, ki so hoteli ugovarjati Jezusovi zgodovinski eksistenci.” /III, 555/. Poleg evangelijev, isto o Jezusu pričajo Pavlova pisma in Apostolska dela. (3-lede Psnzlove vloge v krščanstvu Bardy pravilno pripominja, da Aoh bilo krščanstvo delo njegovega genija. Pavel ni nikak ustanovitelj katolicizma, to je Cer?rve, ampak je samo preprečeval, da ki judovski kristjani napačno tolmačili Kristusov nau& in zahtevali, da nora vsakdo postati prej Jud kakor kristjan. 6e ki se ravnali po ten, ki ostalo krščanstvo le judovska sekta, 'ar ki kilo v polnem nasprotju s Kristusovo voljo ir. delom. Isto nisel in voljo ima tudi prva Cerkev, ki se je _re.oznala v evangelijih, Apostolskih delih, pisnih apostola Pavla in pisnih ostalih apostolov. Bardy se ne utrudi pri dokazovanju, da ima krščanstvo v svo-adaljnem razvoju vse tiste bistvene poteze, ki-jih je imelo že na začetku, to je na koncu apostolske doke. Ista kakor prva Cerkev pa je ostala Cerkev tudi v 20.stoletju. Zato ni treka v teologiji iskati dokazov, da je Pij XII. res naslednik apostola Petra, ki mu je Kristus.izročil ključe, in jego' o kivg ' . v Kirnu protestant Idetzmann i enuje "cin pesi ch er tes Porsckungsergeknis"„ Samo katoliška Cerkev ima ta dokaz, protestantizem in pravoslavje s ta brez 'njega. Omenjeni do’ az še posebno potrjuje njena enotnost ir edinost. Te enotnosti in edinosti pa ne poznajo ločine v ordentalnem krščanstvu, o katerih govori velik strokovnjak za žgodovIno~in”teologi j o erientalnih cerkva, univ.docent U as per /III, 643 - 729/. Ki se mogoče ustavljati pri opis o-va"ju-in naštevanju 32 različnih drientalnih krščanskih ločin, pač pa je treba z ozirom na namen tega poročila pripomniti , da so pri nastajanju in razvoju krščanskih ločin v prvih in _ oznejših stoletjih sodelovali podobni tokovi, kakršne smo v zvezi z povzdigovanjem ali zatem jevan jem KB in z njim združene visoke ..orale zasledili s kor o v vseh zgodovinskih religijah. Cas per pravično ocenjuje veliko razliko med vzhodom in zapadom ter poudarja, da je vzhodnemu človeku li-rgija pot dc združevanja z KB; v shod ; 3ro bolj doživ-Ija kakor se je uči. Seveda ima podcenjevanje razuma v zadevali vere svoje žalostne posledice v njeni razcepljenosti; spet pa je res, da je zapadnjake precenjevanje razu -a često privedlo do materializma in ateizma. Za'' j k c besedo v svoji z a e iti knjigi ,Kris tus in je-re_sveta'' ima zopet E-r.E" Ig am v razpravi „Kris tus _iu_£ve-tovne”religije” 776/, ki hoče biti predviem~ver- skoprimerjalnega značaja. Pravi, da se je že od prvih časov krščanstva pojavljalo troje mnenj glede razmerja krščanstva do drugih religij. Eni so trdili, da so vse vere enako dobre; drugi, da je samo krščanstvo dobra in prava vera, vse drugo je le zmota in-zabloda; če pa ima kaka vera kaj dobrega, je to iz sv.pisga. Tretja skupina, v katero spadajo Justii , Irene j, Klemen Aleksandrijski in podobni, pa je Se takrat vedela, da je krščanstvo edino prava vera, da pa imajo tudi poganska verstva marsikaj dobrega in jih zato lahko smatramo za predstopnjo in pripravo na krščanstvo. Ko so sholastiki v srednjem veku točneje določili razliko med naravo in nadna-ravo, je bilo toliko laže spoznati absolutni značaj krščanstva. pravni razum in nravna zavest povzročata, da je v i zv enkr š č ans kih verah mnogo dobrega i;i zdravega. Polnost vsega in se bistveno več ima le Kr is tus ova vera in Cerkev. Pa tudi v 19. in 20. stol. so skušala ogromno verskozgodovinsko gradivo, ki so ga razkrila izkopavanja in znanstvena potova--iia, izrabiti v svojo korist vsa tri prej omenjena mnenja. Stališče, da je tudi krščanstvo le naravna in zato enakovredna religija kakor druge, je-zagovarjal racionalizem, kateremu je pomagal evolucionizem. Enega ko dragega je spretno izkoriščala liberalno-protestantska "verskoprimerjalna šola”, ki je hotela dokazati, da sta religija SZ in TTZ razvoj i proizvod >1 lajajoč jih verstev. Po' ; : drugi! je to -'e. odločno od] Ioni! t ši E.Lejer v svojem delu "Ursprung und An-figge des Christentums” /Stuttgart 19il/. Meyer priznava le iranske vplive, toda prav glede teli se je dal hudo zapeljati krščanskim izrazom, s katerimi so.prevajalci Avoste zmotno označevali verske misli iranske planote. "Verskoprimerjalna šola” je doživela poraz, ker je govorila o odvisnosti, kjer je bila samo _• odobrost; ker je predpostavljala zgodovinsko povezavo, ni pa je dokazala; ker je trgala iz organičnih enot, kar je bilo razumljivo le v njihovi celoti; ker je pazila le ra zunanje oblike, ne pa na notranjo vsebino. S svojimi ugovori pa je le pripomogla k poglobitvi verskozgodovinskega dela, s čigar pomočjo je monoteizem S3 in HZ zasijal v toliko lepši in neposnemljivi luči. Poraz na področju zunanjih analogij je preusmeril iskanje izvorov krščanstva li grškim in misterijskim religijam, češ da gre tam za isto odrešitvene vsebino kakor v krščanstvu* Tako so mislili H. Grunkol, E.Meyer, P.Bultmann in podobni. Tudi ta prizadevanja za znižanje vrednosti krščanstva na stopnjo poganskih religij niso mogla zabrisati bistvenih vsebinskih razlik med enimi in drugimi, prav tako ne. kronoloških neskladnosti in jasnega zgodovinskega značaja Kristusa in njegovega Vstajenja, posebno pa so prezrla nepremostljivo razliko med magijo in... religijo. Ko se je izkazalo, da teorije o historični pogojenosti krščanstva v obdajajočih ga razmerah ne morejo uničiti njegove absolutnosti in objektiv ih dokazov za' j6, se je začelo pojavljati mišljenje, kakor da ja ta absolutnost le nekaj subjektivnega, češ da si absolutni značaj pripisuje vsaka religija. "Verskoprimer jalna sola" naj bi nadomestila "fenomenološka šola” G.1.1e:-sekirga, Var. dur Leeuva in dr. Po tej teoriji raj bi v vsaki religiji gledali le njeno bistvo, "lebens-uitte d er Beligior” /llens ching/; to je pri vseh enako, okrog njega pa so se potem v zgodovini nabrale razne značilnosti in posebnosti. Te so povzročile, da govorimo o različnih verstvih. Ista "šola” poudarja, da sta struktura religije in njen živij-gnjaki zal:on pri vseh verstvih enaka, vendar jih na osnovi ljihove posebne usmerjenosti lahko delimo v razne tipe verstev. V nasprotju z načeli in postopki "verskoprimerjalne šole" verski fenomenologi oudarjajo, da ni dovoljeno razlagati posamezne religije z raznimi izposojanji in posnemanji iz drugih verstev, ampak jih je treta smatrati za organične celote, vredne spoštovanja. V "bistvu jr e torej pri v aki : e-ligiji za isto "božjo substanco, ki jo v raznih krajih in dobah različno imenujejo in molijo. "Vsa verstva so zato e riale o dobra in v svojih nas ta kih samostojna. Fenomenološko gledanje na odnos krščanstva do drugih ver je z ozirom na d os eda-’ je M 1 opriterjal: o* ;ledanje napravilo velik korak naprej, vendar pred filozofsko in zgodovinsko kritiko ne vzdrži in objektivnega, absolutnega značaja krščanstvu vzeti ne more. Stališče, da je le krščanstvo dobro,in pravo, vse drugo pa- od zla, je za lutro povzela t di "dialektična teologija" /F.Brunner, H.Frick, J.Witte/, za katere je vse črno, kar ni evangelij in odklanja, vsa4 nekateri, colo to, kar je na kr- stvu 1 C žrl .1 sgodovi kega in ko: : etne ja. Fr.Heiler, Gandi, i.pod. moderni misleci na se z absolutnostjo krščanstva težko sprijaznijo zato, ker je še toliko sveta nekoščanskega, ker so kristjani sani tako materialistični, ker je vendar v vseh verah toliko lepega. Sodijo, da bi prepričanje o e: k c/redno 1 h verotek, ki so vendar izraz ene in iste vere-, veri kot taki dale v svetu tisto moč, ki je doslej lima ir zato tudi ni zmožna z iti vseftljudi v češeenju enega Boga. Po Kčnigovem mnenju pa ni dovoljeno pozabiti na to, da vprašanje resničnosti in neresničnosti kale e ga verstva ni odvisno od je : ovili zunanjih uspehov, ampak od --j egov e filozofske in zgodovinske resničnosti, od resničnosti njegovega razodetja, od vsebine njegovih naukov in zapovedi, skratka od tega, kaj bi dalo človeštvu, če bi se prepustilo njegovemu vodstvu. T-edaj pa se pokaže, da zgodovinski značaj S 2 in F Z i a primera v nobei 1 drugi veri, in da j c. vsebina kršča; ■ absolutno vzvišena. Res pa je, kakor je že :ia areopagu v Atenah povedal -v. Pav el /Apd 17, 23/, da je v v s aken verstvu nekaj tistega dobrega resi ' e ;a "nežna] ega Boga", ki ga šele Kristus v celoti razodeva in posreduje. Izvirnost in zanesljivost krščanstva še posebej utr j ije zgodovinski • poj a.v_njegovega_ustanovi telja Je zusa Kristusa. Ta je g o svoji racioualhi in moralni~vžviš enos ti nedosegljiv, medtem ko so se vsi drugi ustanovitelji verstev motili in so grešili, čudežev pa nobeden izmed njih ni niti nameraval delati niti se ni nanje skliceval. Res so tudi med njimi in drugi .ii ustanovitelji določene podobnosti, v kolikor se vsi prepuščajo isti„_ psihološkim in socialnim zalconom narave, toda' le Jezus Kristus je Bog in človek, le on neločljivo zvezan z idejo EB, le on dokazan s čudeži in posebno z vstajenjem. Prav tako nima nobeno drugo verstvo binkoštnega dogodka, enake pridige o božjem kraljestvu, tako vzvišenega zakona ljubezni, takega križa in zadnjega cilja v nebesih kal:or krščanstvo. Zato je prav to verstvo idejo EB postavilo na najvišje in najlepše mesto. Pravega pota k Očetu za človeštvo poslej izven Kristusa ni. Sele sedaj nam je mogoče dodobra razmn e ti Predgovor., ' i ga je na začetek Ec mLgove knjige o verstvih -ostavil~w, znani strokovnjak za v er s ko-etnološka vprašanja""” in ze nesporna avtoriteta za vprašanj,© itvora in prvega razvoja ideje KB v zgodovini človeštva. IT a zaključke svojih raziskovanj se tudi v tem Predgovoru zato po pravici sklicuje, Po njegovem danes ni več mogoče dvomiti o'tem, da sta totemizem in matriarhalna kultura nekaj mlajšega, in da je prvotni monoteizem pr akni 1 . e dokazan. Preiskava " ... ij- atarejeih rodov zemlje je dokohčno odkrila, da se ideja KB ne pojavi sele na koncu-verskega razvoja, ampak da stoji že X/t aa^e^u njegove poti. S ponosom lahko pokaže na zadnje /VII - X/ zvezke svojega dela “tTrspi ng d er G-ottesidee", v katerih je raziskoval idejo FB v prakni turi najbližjih nomadskih kulturah Azije in Afrike. Oh tej priliki obljublja, da ho v novi izdaji knjige "VoIker und Kulturen1* spregovoril o ideji FB v lovski in agrarni kulturi.primitivnih ljudstev, I " ■ KB bolj in bolj izrivajo, pa prav s tem dokaz jejo njegovo pravico in svojo krivico. Zdi se mu, da je v visokih verstvih ideja FB mnogokje res zelo odstranjena, toda tudi pri teh upa še na nova odkritja, podobna tistim, kakor jih je za Egipt dognal Junker, kjer se FB naenkrat pokaže prese-netl ji / o po&o~..~o FB pr akul tur e„ 1: ek a j podob 'ega vidi S chmidt v ozadju verstva Sumercev, v katerem je.ohranjen iz prvotne nomadske dobe čist pojm FB, ki ga Abraham odnese iz ogroženega področja in ga v Palesrini hrani kot ostanek prvotne vere v kB. V prakulturi ohranja pred propadom idejo FB nedostopna narava« V Izraelu pa, kjer je bila ideja 1TB izpostavljena tolikim nevarnim vplivom poganskega sveta, je ohranja Bog z obljubami i kaznimi, včasih sam včasih po svojih glasnikih. Ko pa je nevarnost, da ta ideja zaradi nacionalnega ponosa Izraelcev okosteni, nastopi namesto drugih glasnikov sam Kristus, ki jo zavaruje pred propadom s silo svoje nadčloveške osebnosti, podere ozke pregrade judovskega nacionalizma in jo napravi za blagoslov vsem narodom. V svoji religiji, ki v njenem srediscu stoji ide ja enega in pravega FB, ohrani prvino njegove prakulturne podobe, lepo molitev k Očetu in primici-3 ar --‘O o.a^-r1 -• . Vse to pa ooocati z novimi razodetji tako telo, da je njegova religija previsoka in pregloboka, da bi jo judovstvo in islam mogla posneti ali vsaj njeno idejo FE ohranjati na višini. O p o m To e 1, Dor Dr., .ens c h. id o e in V/e 1 tli Id 241 2. Prim, Jos.Hackel, B.ie Wi eners.chu^e der Vblkerln : ds n. - ..or 17. i: ter a ti oral e Kongres s fth? Anthro /ologie und Btlrro logi e i liei v Via i V ltbild V /1952/ 205-210. 5« Pri...,WeKo_ oers, T ?;r E: ir ir. " alVolo 'i- cT e: " i P *i iti . v Abhandlungen des 14*in- terrrationalen Soziologenkongrezses Rora 1950, Bd. 17. 4. leto vprašanje * je Koppera obdelal pod naslovori Die Her-kunft des Mens chen~v~WIš.s ens ckaf t und' Veltlild II /7 948/. Razprava nosi podnaslov: Der MitsprachtrecLt der Ethnolo-jie i" der Abs tamuu1 gsfrage, 5. Dobesedno pravi: "De: eto hatte v/c der pithecoiie no Nea derthalermerl ale, er war sein . Leibe naoh "Mensch" ..lit Do. ,0 /apien/ reeens It eri:, ral en"; nav. Koppera. 117 sl. S* Pri . Zlomil: Teološke kakultete v Ljubljani I /l95l/52/. 7. Pisava tujerodnih izrazov je kar a;*' 0.3 j o o ljena: ■ namesto braknan - braman, naia. Buddlia-Buda itd. S* Ursprung d.er Gottesidee VI, 369. 9* Anthro p os XXIV /1929/ 173. 10. Od domačih kritikov Hainchelinove knjige kaže omeniti že "Redakcijo" /str.7/, ki smatra za sporne zlasti "nekatere njegove trditve o družbenopolitični vlogi, ki jo je krščanstvo odigralo v zgodovini". V tem se sklicuje na Razpravo Veljka Rikar-a Istoriska uloga hriščanstva /Beograd -"'957./, ki imenuje njegovo-stališ5e "pristransko". Dr.J. Kastelic pa mu očita v svoji oceni knjige /Ljudska pravica II.2.1953/ isto, pri tem se sklicuje na samega Engels a. Dalje pravi, da se mu dokaz zanikanja historičnosti Jezusa ni posrečil i: . da včasih zapada "površni protiverski propagandi". 11. Prim. oe razpravo istega avtorja E tirno! ogle und Prahisto-rie in ihrem Verhaltnis sur Ges chichtsv/iss ens chaf.t v An-zeiger der pk.il.his t.Klass e der č5s terreichis chen Akademie - der Wissenschaften Jhg. 1951, Dr*25. 12. Die Baubuti-Pygmaen vom Ituri /2.Bde.Bruxeles .1938-1950/; Die Religion der Ituri-Bambuti /Leipzig 1932/; Der Urvvald ruft vvieder /Salzburg 1935/; 3ei den Urwaldzwergen von Ma- ■ laya /Leipzig 192?/; ilerscken ohne Ges chichte /hodiing 19?7/. 13. Prim.njegov Religionsges chi chtl iches Handbuch ftir den Raurn der- Altchr-is tlichen Umvvelt, Rom 1943. 13.a. Prim. o tem W.S-ch*iidt, Ransen und Volker in Vorgeschichte und G-es chichte des Abendlandes, 3 zv. Luzern 1946. 14* Bogoslovni vestnik XXIV /Ljubljana 1944/ 57 - 97. 15. Priu.uajnovej.še njegovo delo La Iianichiisme: La vie de Mani- La doctrine. Razprava v Eonigovi zbirki je povzeta po njegovem ^rispevku za zbirko Histplte gčnSrale des Religion-, ki sta jo 1. 1943 v Parizu izdala M.Gorce in R.Mortier. 15 a. O tem je izdal 1. 1945 odlično, a kot-rokopis razmnoženo* delo "Relijija i magija11 prof. dr*. ApS&hs v Zagrebu. 16, 1, 1950 je o tem izdal veliko delo,wVom~GreheiBinis des G-ottesv/ertes” „. 17« Prim* ".jc jovo Allgemeine Religionsgeschichte, Heidelben 1949.j 105 sl. 18. Prim. Heinis cii, Probleme d er "bi bi is oken Ur ges chichte, ■ In z er n. 1947. 19. V zadnjem- času je izdal les premiers jours de l’Bglise /Pariš 194l/ in la conversion au Cliristianisme aur pre- - mi er s si^cles /Pari. 1948/. 20. Prim. U.Mens chigg, Handbuch d er Religionswissens chaft /Berlin 19437J isti, (3-esclii elite d er Reli gionsvziss ens cliaf t /Bonn 1948/; V a de.r I-eeuw, la Religior dans s on es sence et s es L.ianif eštatlons /Pariš 1948/j N. Soderblom, Ber lete' dige 0-ott im Zeugnis^ d er Religionswiss ens chaf t /ilunonen 1942/. T\ -in ±'J. t Jakob Aleksič Poni latinski prevod psalmov Dne 24. nar ca 1545. je Pi.j XII. s mo tupr o pr i j en "In co-tidianis precibus" izdal nov latinski prevod psalmov, ki ga je po njegovem naročilu ..oskrbela Komisija strokovnjakov bilki č- za oda v Rimu. Obenem je dovolil vsem duhovni! o , ki so dolžni moliti "brevir, da lahko u orahljajo 1 lilo novega prevoda. Ta ve je iznenadila katoliški syet, sa4 je kilo v strokovnih bibli Snih krogih ra zš ir je o nhenje, ca se v ki juh to zadev i ' L ■ o še ne bo 1 ma3 sgodilo. 3 ogodek je vsekako pomemben za biblično znanost in liturgično življenje Cerkve, 01 . ov pai a Da iaža v četrtem .. to3 3tj' do danes se Cer1 .. rad -o i 1 dotaknila delikatnega vprašanja latinskega prevoda psal-ov. \ o Hi er oi Lm, i z nji . iogi cerkveni očetje ter šes t-naj t stoletij hihlicistike, hi nedvomno pozorno pris3 k. Lli tej novici. V osmih letih od takrat je novi prevod- že zaoral globoke hraz . bibliei tiki, liturgiji in d hov živije j v Cerk- vi, Katoličani skoraj vsega sveta so s.i ca medtem že prevedli v svoje domače narodne jezike. Tudi Slovenci smo- ja dobili lansko leto /1952/ iz rok našega hihlicista stare zaveze, profesorja Slaviča /zae krat če v tipkopisu/. Brez uvoma je tudi ta novi slovenski prevod, narejen iz novega latinskega psalterija, za versko kulturo našega "V :d-stva pomemben, kakor je lati::oki za vso Cerkev. Primerno in pravič o je er j, da se obeh spomnimo in dotaknemo« V nasledi:jen si hočemo nekoliko predstaviti novi latinski prevod, o' slovenskem bomo - ej govorili ot , r ;i prllož o ti ker pa je za pravilno presojo novega psalj e L"ja I k.k o, ■ • -i poprej osve imo spomin in zavest o splošnem verskem in duhovnem pomenu ^salmov, bomo v prvem de3.u te razprave govorili o religiozi:.i pomembnos ti^psalmov v obče, v drugem pa nato o p os tanku*" in Suhu novega Tatinškega~bes edila. A. Religiozna pomembnost us a 1 m o v . :Ti se napisana zgodovina svetega pisma. Toda ko se bo pisala, bo morda prisodila:knjigi psalmov med starozaveznimi kmjiga-i oajodliž ijše me: to. "Mit Recht hat . a a as Buch /cer P -.k' . • / das Herz der Bibel genannt," pravi H. Peterc,2 Da bi c e mogli o tem. sami preveriti', premislimo naj-pre j, kakšen je verski duh. psalmov, potem njihovo poetič 10 histvo L končno, kaj je reči o ,iol i tv eni u_ or a Imos ti ps aluov. I. Verski duh psalmov. Psalmi so verske, duhovne pesmi s tarozavesnega izraelskega ljudstva« Zrasli so, kot pesniški izraz verskega mišljenja in čustvovanja, iz zasebne pobožnosti, in nato prešli v religiozno zavest, last i.:. -uporabo narodnega občestva. Mnogi so lili zloženi nalašč za lit rgično petje Y templju, Sastajali so, do svoje končne podobe, ko so bili združeni v petih zbirkah' v"! ijigi psalmov*, mnoga stoletja, vsaj od časa Davida do Bzdra, to je vsaj pol tisočletja. Pravimo "vsaj". V napisih, ki jih ima večina psal ov, in v katerih se med drugim često omenja čas, kdaj je psalm nastal, ali pisatelj, ki ga je-napisal, se pripike 73 . a3 rtov kralju Davidu Z1 C00 - 072 pr.Kr./, 1 Salomonu, 12 Davidovemu pevovodju, levitu Asafu, 11 levitski rodbini Ko-rahitoV, 50 pa jih je brele naslova In navedle avtorja. Da segajo nekateri nazaj v dobo pred Davidom, dokazuje n.pr. 89,-P^alm, . pripi j ojzesu, na drugi s trani pa c o nekateri tudi iz časa po Ezdru /okrog 450 pr.Kr./, kakor pričata 57. in 08.ps3: , ki se pridevljeta Ezdrovima potomcema Bmanu in Etanu. Psalmi tavljaj.o cvet starozavezne religioznosti. V ovo- ji! 1 . iških posodah so zbrali-jedro vsega, '-.ar imajo druge ljige stare zaveze najboljšega, Be nam zgodovin ke knjige odkrivajo preteklost, če nam preroške knjige razodevajo mesijansko bodočnost, če na-.-/grorogko u.jlge/ Mojzesova postava daje zapovedi za življenje, če nas modrostne knjige uče-o smislu živ-ljenja, imajo vse to v pesniški obliki i i gsal U Sv,Toma." Akvinski ugotavlja v prologu k Psalmov.., da .ps alt eri j po svoji vsebini zajema občo snov cele teologije^. Knjiga psalmov je res kompendij ali priročnik starozavezne vere, vendar ne priročnik, v obliki katekizma, to je abstraktnih tez, vprašanj in odgovorov, ampak v obliki pesmarice, v obliki šive pesni. 2. Novejša zgodovina in arheologija starega Bližnjega Vzhoda sta nam odkrili prastare sumerske in akauske psalme ter egipt-ske verske pesmi.4 Nekateri med temi poganskimi verskimi spevi odlikujejo s svojo estetsko lepoto in pristnim-religioznim čustvovanjem. Vendar moder, - i raziskovalci onih dob radi priznavajo, da hebrejski psalmi visoko nadkriljujejo vse pogansko religiozno slovstvo starih vzhodnih narodov.5 Psalmi so pesniški izraz starozavezne razodete religije. Vemo, da ta vera v ..mogočem bistveno zaos ta j a"~ža™" evangeljsko, 1 rščansko. Spomnijo na pr. za zapoved ljubezni do bližnjega. Tendar-nam tu gre za njeno primerjavo z religija h starih po ih narodov, saj je ta primerjava edino pravična. Ir. tu moramo . priznati velikansko razliko. Naglasil bi le dve značilni prednosti izraelskih psalmov: To je, prvič, sam dej, sam akt v ere, ki se zrcali v njih. V hebrejskih psalmih polje živi j er. j e resnične, šive vere, ;o~ ganski molitveni spevi pa so danes artv e mumije, dohre lese za mize j. Poganski psalmi so mrtvi in. nobena sila jih več ne obudi Lvlj ju« aj o po veli i \z prišli irtvoro jeni na svet.To velja prav tako za egiptske verske speve kakor ;a babi1o ke psalme. Tzemimo na pri er staroegiptske religiozne pesnitve v najožjem ~ delu, to je hvalnice ali himne. 7 dolgi,; več kot tri-tisočletni egiptski faraonski-zgodovini lahko pokažemo samo na kralja Ehnatona /Amenofisa 17., 1570 - Ig52/, na tje ovo res leje himno v čast spnčnemu. bogu Atom:., Nekoliko svežosti in neposrednosti razodeva tudi skupina hvalnic na čast sončnemu bogu Ee-ju. Drugače _a velja, kar pravita Erman i Bg : WSobald vir zu d en eigentlichen Go. 11 erhymnen k osme el^ j en en lieSern, d er en I nkal t d er ' Pr e is d er G-otter is t, da is t es als sei ali. e f ris che urs prtingl i che Poesie er s tar rt u. d gehe in eintonigen Wiederko-lungen und in mythologischen Spielereien unter."-' V tem, ko je staroegiptska svetna pesem ostala v teku tisočletij bolj ali za-j sv el-a iv Siva, pa j e religiozna pesem s barih Egipčanov s ličila papirnatim rolam a oltarju. V bistvu ista stvar je s staro babilonsko in a-ir o ko religiozno-poezij o. 7 Značilno je, da v starem Egiptu iv Mezopotamiji i vliv. o hvalnice nekaterim solarnim iv lunarnim; božanstvom na časi razodevajo nekaj živega pesni drega občutja. Kdor je kedaj opazoval le;oto i čar sončnega ali luninega vzhoda v Orientu ali Egiptu, bp l-o razumel. Primerjava s hebrejsko religiozno pesmijo _& - v. bo raz" c' 1" a, zakaj poganska religiozna pesem ni mogla prav zaliv eti. V svetopisemskih psalmih namreč vkljub njihovi tritisočlet-ni starosti še vemo živi resnična, živa vera, iz katere so pognali in se razcveteli. Izraelci narod-je bil kot narodna skup— nos t razbit iv. raztresen x.o vu eu »v etn. Prenehale so njegove da-ri ..., -• ol L tv v r. j egov Ul duhovnikov, Riso pa utihni- le njegove svete pesmi, njegovi psalmi. Ee sa;o, da je mlada krščanska Cerkev vzela psalterij•s seboj, kamor koli je stopila noga krščanskega blagovestnika. Tudi v preostalih razbitinah in drobcih izraelskega naroda se pesem psalmov ni izgubila popolnoma. Devetnajst stoletij je tlela kakor žerjavica pod pepelom. In danes, ko ima izraelski narod zopet svoj narodni dom, svojo državo, lahko sliši—o glasove hebrejskih psalmov, kako se razlegajo iz Svete dežele in jih rauio prenaša in siri po vsej zemlji. Pač nesporen dokaz vere, ki _;ivi v njih. Druga značilnost, ki odlikuje psalme v primeri s po ;a je njihovo občudovanja vredno zaupanje v Boga. lahko rečemo, da je osnovni ton, ki zveni iz celote”psalmov, čudovito, neomajno zaupanje v Boga, v njegovo previdnost, pravičnost in dobroto. V tem, ko is poganske vers':e literature zaudarja po mitologiji, praznoverju, magiji ter strah pred demoni, da je včasih odvratno, vidimo v hebrejskih psalmih, kako sev njih v tisočerih barvali preliva zaupanj e do Boga, zdaj kot občudovanje vsemogočnega S tv arnika, zdaj kot slavospev absolutnemu Gros podu naravnih sil x in človeškega rca, z aj kot zauper klic otroka po pomoči k 0-četu, zdaj kot plamteč protest in priziv užaljene pravice na nepodkupljivega, pravičnega hodnika zoper človeško krivico in hudobijo, zdaj kot zalivala neskončni božji Dobroti, pa zopet kot vroča prošnja, skesana izpoved ali-tiha meditacija o božje . usmiljenju, no'-ros ti ir; tal: o dalje. 3. Odkod te čudne razlike med izraelsko in staropogansko religiozno pesnitvijo? Odkod ta vera in to zaupanje v Boga v izraelskih psalmih? Odgovor ni preteča!:. Izraelci so imeli o Bogu pravilne in .ja- n s _o: c. Pravilne pojme: verovali so in se zavedali, da je le en Bog, ki je ustvaril svet in človeka, ki je od sveta in pri rode popolnoma različen, trans cedenten, svet, pravičen in dober. Pogani pa so v svojem politeizmu svoje mnogoštevilne bogove -že za starosumersko dobo na primer _ o znamo sezname božanstev,ki naštevajo etodvajset protosui erskil bogov 1 . to ;i: j - največkrat istovetili z nepreračunljivimi, slepimi prirodnimi silami. Zdelo se jim je, da jih te nevkrocene sile, poosebljene v bogc demonih im duhovih raz:..ih stopenj, od vseh strani oblegajo, da so v odnosu do človeka samovoljne, muhaste, često sovražne. Zato je bila njihova duša ustrahovana in kakor ujeta, kakor privezana k tlom, in nesposobna za pravi religiozni polet, za osebna, intimna religiozna občutja. Drugič, Izraelci so imeli o Bogu ne samo pravilne, marveč tudi trdne in jasne pojme. Svoje vere si niso gradili samo iz opazovanja narave in samega sebe, kakor pogani, ki so se zato izgubljali v goščavali magije, da bi z njo ukrotili sile še neraziskane prirode in tvarnosti, ampak v rvi vrsti iz nadnaravnega razodetja. "Mnogokrat in na mnogotere načine je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih," pravi apostol Pavel /Hebr 1,1/. Zato jim je bilo jasno, ne samo, da Boj, le en Bog, biva, marveč tudi, kaj hoče od svojih stvari, kaj zahteva in česa pričakuje od človeka. Ta zavest jim je dajala notranjo, duhovno trdnost, premočrtnost in jasnost, ki pogani o njej niso imeli pojma. Tudi Izraelci so grešili, hudo grešili. Tudi orni so morali zaradi svojih grehov prevzemati nase božje kazni« Tov.a njihova .'..onoteisti čna religiozna zavest, ki so jo črpali iz razodetja,~jih"je učila, da je Log sicer pravičen, ki grehe kaznuje, pa tudi dober in usmiljen, in da bodo zato mogli doseči pri njem spravo in odvrnitev nadaljnihrkazni, če se -pokore in po! oljšajo. Ta zavest jih je v maj tež jih urah njihovega življenja in njihove zgodovine hrabrila in držala pokonci, v tem, ko so pogani v sličnih oko!šcinah obupavali, klonili pred nemilo usoao ir. zato propadli navzlic svojim sijajnim zunanjim, gmotnim in političnim usta ova ki so se zdele neporusljive. kakor je torej res, da so hebrejski psalmi po svoji vsebini sicer v nekaterih ozirih pomarkijivi, v primeri z evangeljsko re snico in etiko, tako mora -o reči, da jih odlikuje živa, nezlom- 1j iva vera in-trdno zaupanje v previdnost enega in edinega Saj-višjega Bitja. To je značilno za verskega duha, ki iz njih veje. II. Poetično Bistvo ~ almov. 1. Poezija sre loči od proze po tem, da umetno veže besede. To je Besedna umetnost, ki ne posveča pozornosti v prvi vrsti pomenski, ampak zvočni strani jezika. Sicer je jasno, da ima tudi v poeziji pomenska stran-svoje mesto, toda uporabijena je. drugače, Zunanjo obliko ji daje ton, tempo,.naglas, posebno pa ritem in melodija. Skratka,"poezija je izraz petja, proza izraz navadnega,-vsakdanjega govora. Že sv.Avguštinu je 1 i3 o jai v: "Cantare aman.tis est" - poje, kdor ljubi0. Hotel je reči, da je pesem, izraz čustva, izliv srca, govorica ljubezni. lato je pesem tako pri srcu mladostni dobi in mladostnemu razpoloženju, človeka. Mlad pa j c človek, dokler raste, dokler napreduje, dokler ga giblje ljubezen. Dante prihaja v.zadnjem spevu svojega "Baja" do spoznanja, da-je božja ljubezen tis ta sila, ki giblje sonce in druge zvezde. Tako giblje ljubezen človekovo pesem. Človek je lahko star po letih, in vendar dovzeten za ge-en, če je le mlad po duhu in srcu. Ako mu je srce ostarelo, morda že v mladih letih, ne poje, ker tudi ne -j- j .n o_l . .Avg-s ti: ov rek "Ca" tara a-autis es t". pa .ne velja le za goe-dinca, ampak tudi za občestvo, za narod. Baradoslovje in primer-jalno veroslovje nam pravita, da stoji na začetku vsakega slovstva pesem, zlasti verska pesem. To pomeni, da je verska pesem izraz ^rve, čiste ljubezni duševno mladega naroda, izraz njegove ljubezni do Boga, izraz mladostnega narodovega idealizma, izraz pomladi v življenju naroda. Sele pozneje, ko narod odraste in se nekako postara, ko je duh naroda prešel v razvojno fazo starevanja, stopi v ospredje prozaično raziskovanje in učena se-stavnost, in potisneta pesem v ozadje. - • Ta opažanja so koristna za razumevanje in ocenjevanje psalmov, 7 njih žubori mladostna vera in mladostna ljubezen izraelskega naroda do Jahveja, do G-os poda Boga. Psalmi so izliv srca, ki veruje v Boga, upa vanj in ga ljubi, izraz srca, ki - moli. r' bi ejci so ime: ovali 1 jigo psalmov "sefer tehilim*, t. j. h j Argo k. an .c. k ak-ha jo ajb-olj svojska, najbolj "nesebična" molitev, in hvalnica skoraj drugo c more biti, ko pesem srca* Če torej ne prihaja iz srca, ni hvalnica, ni pesem, ni molitev."To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene,"se pritožuje. Kristus nad Judi z "besedami preroka Izaije, in s njim sklepa: "Zaman pa me časti" /Mt 15, 7 - 8/. Tako torej vidimo, da nam poezija kliče v•zavest dragocene vrednote življenja: mladost, ljubezen, molitev. Zato je umevno, da zavzema tako odlično mesto v sv.pismu, in-knjiga psalmov tako važno mesto v molitvenem življenju Cerkve. - "Ebc omnibus s a- era e o cripturae libris senper Scelesiae imprimis c ar m; fuit li- ter al 01 u. V^, Po pravici* Druge knjige sv. pisma nam govore o Bc Bogu, na- uče Boga spoznavati, Dr jiga psal iov pa : as uči Boga dostojno hvaliti, častiti, moliti. 2. K ji ja psalmov je zlomil: liričnih' _ en ni. Poglejmo, kako o poetična mi- el v liriki psalmov utelešuj e v svojo pesniško formo, kalina je njena osnovna tvorna iv oblikovna prvina« Razglabljanje o poetični formi psalmov j.e prijetno in koristno delo - iucundum atque utile, pravi F,Zoreli v svojem la- ti ks - prevo;".xi _-almov^ ■» -le prijetno, kakor vsako razmišljanje o neki umetnini,-koristno, ker nam pomaga h glollj emu razumevanje svetih pesmi. To v el j a o hebrejski pesmi ..mojo kol j ' a' or o grški ali latinski. Pri Grkih iv Rimljanih sta namreč verz in kitica dokaj neodvisni od oblil i stroja gramatič] o isli: ni va primer nujno, da latinski verz ali kitica zaključi grama-lis el, c pal jo pesnik lahko razvija in nadaljuje skozi več verzov in kitic, da jo potem konča nekje sredi kitice ali verza« Zato nam poznanje ustroja verza i x kitice v klasični po- eziji ne pomaga veliko k raz..zev a: v' lisla pesmi.« Drugače je pri hebrejski pesmi, pri psalmu. Tu skoraj vsak posa ezni verz konča določeno rnis 1., ^itica pa Saki j či določeno daljšo miselno skuj; ost ali enoto. Vsak hebrejski verz deli in veže misel s svojimi členi rniselnega vzgoredja ali paralelizma, kitica pa zajema več verzov, ki razvijajo isto idejo, in jo loči od verzov ... o i iti c. Zato je poznanje poetične zgradbe psalma koristno, in to v trojnem oziru: za dojemanje njegovega smisla, za sodbo o njegovi lepoti, in 'končno za kritiko njegovega teksta--1. Že iz povedanega sledi, da je osnovna oblikovna prvina hebrejskega psalma - verz, ne morda stih ali stopica. Oba tvorna elementa v verzu pa sta naglasni ritem in miselni paralelizem. Da g1agni_ri tem pomeni, da ima vsak stih, ali kar je isto, vsak člen paralelizma - teh čldnov je dvoje ali troje v vsakem verzu - somerno se ponavljajoče število naglas enih slogov, i::. sicer najmanj dvoje, največ petero dvigov ali naglasov. Hebrejska metrika zlogov ne tehta, kakor to delajo klasični grški in latinski pesniki, ampak šteje. To je danes menda gotovo, saj se je zlilo in porabilo mnogo črnila za pravdo o tem vprašanju. Toda v hebrejskem, i:. sploh semitskem verzu bi zaman iskali natančno enakomernega menjavanja poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, namreč v tem smislu enakomernega ritma, kakor ga srečamo običajno v klasični i.. moderni poeziji. V hebrejski pesmi štejemo le tiste poudarjene sloge, ki sovpadajo z naravnimi poudarki s besedi* Imajo pa hebrejske besede svoj narav:, i a-a- ra za- ali pred zač je zlogu. Koliko nenaglaš enih zlogov sme biti med.dvema naglasoma, o tem vlada svoboda« Neenakosti so sc izravnale c hitrejšim recitiranjem ali s tem, da je se glas zategnil. Ta.ritmična svoboda je omogočala lažjo prilagoditev psihološki.; razpoloženjem. Kajti več - padcev ml dvema naglasoma ima za posledico živahnejšo, bežnejšo recitacijo verza, Čim j manj pa je nenaglašenih zlogov, tem bolj miren, potegnjen je verz, To je torej prosti, svobodni ritem. Drtiga, bolj svojska in značilna prvina hebrej ] ega ver :a ,1 g miselno vzgoredje ali missini paralelizem /paralelismus mem-broru /, ki obstoji v tem, ra se misel verza v njegovih členih na določe; ] ači] si lj in uravnoveš ije. ločimo: a. sii o j i i paralelizem: če se misel prvega člena v drugem členu v drugačni obliki ponovi, n,pr, "Željo j; ;ovega srca si mu polnil - ' prošnje njegovih ustnic mu nisi odrekel" /Ps 20, 4/i b, aJ tite-ticni paralelizem: če se misel prvega člena z nasprotno mislijo v - • č3 : otrdi ali osvetli, n,pr. "Oni so klecnili in- padli - mi pa stojimo in se drčiio" /Ps 19,č/: c. .1 levični: če Lsel . 5lenih razdeli ali razpolovi, n.pr, "Glasno sem h 0 os podu. klical - ir. me je oslišal s svoje svete gore" /Ps 3,5/;. d. klimaMični ali stopnjevalni: če drugi člen sicer ponovi mi- ?nve n. č3 i a, pa loda kako besedo, ki podeli lisli : ekal n o ■ z ie;.-je, n.pr. " \ a:' rele, Gos -od - dvigajo rele svoje / š —7 r, Ps 93,.3/. - Miselni paralelizem je bistveni element he : sjske poezije. Rabili so ga zlasti semiti, tudi pri drugih starih narodih ga najdemo, na primer pri Egipčanih, vendar manj. Posebno značilen Pa je za hebrejsko poezijo. Kaj je bistvo miselnega"paral6li^ma? Rimanje misli, odgovarja Faulhaber12* to je niselni ritem- /Rhythmus dec Geda kens/7 pravi PetersJ-3„ li dvoma, da gre pri tem za neko nihanje in balansiranje —isli, lar povečuje ritmično zvočnost verza. Hebrejska in sploh semitska poezija ne goji rimanja črk in-besed, kakor moderna, pač pa zelo ljubi to "rimanje misli". B.pZdnig vidi v zgradbi miselnega paralelizma tri estetske prvine! "harmonijo zvočnosti /die Harmonie zusammenklingender TSne/, vtis ;o-■-ir j srnja v navidezno neizčrpnem toku /den beruhigenden Eindruck d er schein^ar r ere chopflich sprudelnder Ftille/, slikovitost svetlobnega učinka na temnem ozadju kontrastov /den malerischen Effekt-von lichtern, die in dunklen Polien ihre Kontraste fin-den/14. Miselni paralelizem lezi deloma v sami naravi semitskega, sla ti hebrejskega jezika, ki ne mara periodičnih konstrukcij in koordinacij, kakor lati Sčina in grščina, ampak se zadovoljuje z enostavnimi stavki1^, deloma pa ima to globlje, idejne vzroke. Imenovani E._Konig, priznani strokovnjak v hebrejski poetiki, povzema sodbo o naglasnem ritmu i;. ...dednem paraleli zrn, to je obeh tvornih elementih hebrejskega verza, v sledeče besede: "Hebrejski ritem je svobodno menjavanje nepoudarjenih in poudarjenih slogov i.. bistvena /miseln*/;simetrija med seboj si‘ustrezajočih stinov /t.j. členov verza/. V tej poeziji svoboda nadvladuje obveznost pravila, in to končno pomeni: misel obvladuje obliko*16. 3.'Ve moremo v okviru te razprave govoriti če o drugih ele-■ i he e o^u. ■ j orme,- na primer o' kitici in ' j c ib oblikah, anafori, epifori, refrenu, akrostihu, o-hebrejske pes-logu, o njegovih ;ov.o;-ab itd. Treba pa je, da k gornji analizi hebrejskega verza dodamo še nekaj opazk o njegovem pome- nu za hebrejsko religiozno misel. Ta;--pomen spoznamo prav šele* če primerjamo hebrejski verz zrgrškim verzom in grško pesmijo« liano ' o - v o - o" lini teri oddolžil člo- štvu* Srki e o odkrili za1-one, veličino in moč človeškega uma* Haša kultura ne bo mogla nikoli več pogrešati tega, kar ji je grški dul pripravil in podaril«-Na drugi strani pa tudi ne smemo pozabiti, da nam je napredujoča znanost in xvedno boljše po-■7. avan j c starih vzhodnih in klasičnih nar-odov odkrilo to zanimivo dejstvo: grški narod je s svojo filozofijo v resnici pripravljal pot krščanstvu, prav tako rimski narod s svojo idejo pravičnosti, ki jo je sl "šal utelesiti v svoji državi. Vendar".: o je vsa ta priprava gibala le na ravnini prirodnos ti, na ravnini človeške narave. Hebrejskemu duhu pa je bilo odločeno, da se dvigne v kraljestvo ^dnaravne_stvarnosti^% In šele s tein je prodrl človek, v duhovni svet, ki sega preko njegovih lastnih ograj. - Jasno je, da se to vidi in čuti v klasični in hebrejski poeziji. Grška lirika je čisto dru • svet ko hebrejska« V grški liriki pesnik ikrača svoja eno tva zato, Ja opeva ljubezen ali sovraštvo stvari v odnosu do druge stvari. Grški pesnik gleda v človeku bitje, ki večne resnice motri in misli, kakor jih misli božanstvo, toda to božanstvo je dejanski le stvar, ne Bog, kajti grški človek je napravil iz Boga stvar, enako samemu sebi, to je človeku. Hebrejcu je takšna filozofija nekaj blasfemičnega*; Ko se verni Hebrejec dviga v svojem razmišljanju do poslednjih vzrokov sveta in življenja, se v je i-ne porodi filozofija, kakor v Grku, ampak molitev in prerokba. Prepričan je, da ni njegova naloga, da bi v.svojem razumu konstruiral zadnje razloge ih vzroke vesoljstva, a pak da išče i odkriva v božje razumu to in toliko, kale or au Bog po svoji dobroti in lilos ti samega sebe od- kriva« Zato Izraelec Boga moli, Grk pa o njem filozofira. In Izraelec poje-pesmi zato, ker moli, njegova pesem je molitev,je češ č en j e Boga« Grška nesem pa je po svojem bistvu, opevanje in češ čemj e človeka, opevanje njegove ljubezni ir. sovraštva, njegovih strasti, ali pa filozofija o Bogu, a le redko resnična molitev in počešeenj e Boga« 2ato Grk ne mara za miselni paraleližem. Zakaj Grk ne pove rad iste stvari dvakrat, v tem ko Hebrejec to rad in namenoma dela, zato, ker je njegova pesem najprej in v bistvu molitev.In prav temu namenu odlično ustrezata prosti., naglasni ritem in miselni paraleli sem hebrejskega verza. V njem je hebrejski genij našel in si pripravil instrument, ki pesniku omogoča, da svojo d 1 svodom o;'e Ir krepkeje razvije, pa da se verni človek lahko ob njej pomudi in odpočije, se vanjo poglobi in jo meditira, skratka, da s njo 4n ob njej - moli. lil' Molitvena uporabnost alnov, o li tv eno iporab] ost ps.al.mov najhitreje in najbolje oceni— o, če .o sami li d x Kri . sov, ii pokažemo, kaj so po- te: Lli al ii v nje ;ove življenju. Oglejmo si s te a :relišča, v štirih bežnih slikah, Jezusovo življenje: njegov prihod na ret, jegovo skrito življenje v Nazaretu, javno delovanje, ..jVegovo trpljenje in suri« 1* Po besedi apostola Pavla je aii božji o', vojem učlo-čenju "samega 1 3 L . L čil, oodo" o hlapea ■ el . s, postal sličen Ij de i 11 po a josti kal c člo-' ek"-/Vil 2,7/« Iz ju- a lj 3 tv a jevzell podobo hlapca« Njegova tati 'o bila judc ■ 1 ;ga'rodu. Jezu j, nosil-nj ene poteze v obrazu. No so ga videli n a zarekli sovaščani --a cesti, so lahko rekli: To je "sin Marijin" /Mk 6,3/; ko so pa videli pri«elu, pri njegovi-obrti, so logli le potrditi praša je:-"Ali ni to tesar?" /lili./ 5k: atka, vsa j- gova z a je t, v jegov pojav je bil popolno— . v -Iv jegove palestinske pokrajine, njegovega časa in naroda, ra: ter in k ilt re, ki je bila j idev ka« V. tem okvirju moramo gledati tudi na njegovo ..olitev, Hodil je vsako soboto v domačo, sinagogo k službi božji, poslulal či-tanje in razlago sv .-pisma ir. A:el z drugimi svete pesmi. In te pesmi so bili psalmi. Ne vemo, kako je molil - tedaj, ko se je sam za-e, odmaknjen od drugih,; pogovarjal s svojim nebeškim Očetom /Mk 1,35/. Toda, ko je bil sredi ljudi, je molil z besedami psalmov, tako v okviru domače nazareške verske skuphosti, kakor pozneje z učenci in ljudstvom v templju. Če se tega zavemo, nam bo jasno, zakaj je apostol Pavel njegov prigod : a svet postavil v svetlobo preroških napovedi, zapisanih ne morda v 'njigi največjega preroka, Izaije, ampak v 1 tih« Učlovečenemu božjemu Sinu, prihajajočemu na svet, go-1aga v us ta v er se 39.psalma: "Klavnih in - jedilnih daritev nisi hotel, ušesa pa si mi odprl. Žgalnih daritev in daritev za greh nisi terjal: tedaj sem rekel: "Ulej,prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni: Moj Bog, veseli me spolnjevati tvojo voljo in tvoja postava je v mojem srcu" /Ps 39,7-9;Hebr 10,5-7/. Vse Jezu ovo živ] jenje okaz je, da si je ..duel o izpoli vanju Očetove volje,•izraženo v tem psalmu, vzel za misel-vodni-co svojega življenja« Tega se je zavedal že kot 12 letni deč " v te pl ju /gl.Ik 2,1-9/, to je bila ' gova "jed" na vrhovih a-govega-javnega delovanja /gl. -Jn 4,32/v- 2. Devet desetin svojega zemeljskega življenja je Jezus prebil v Nazaretu, pri svoji materi i . voj« red iku« Ves ta čas ga je obdajala s svojo ljubeznijo, s svojo besedo in zgledom zlasti Marija, njegova nati. Trideset let je bil v njeni šoli, Marija ga je tudi prva in pred vsemi učila moliti, kakor 'to dela vsaka verna mati svojim otrokom. In učila ga je moliti v duhu im z 'besedami psalmov. Tfe sauo, da je bila knjiga psa3 lov uradni in zasebni judovski molitvenik zadnjik stoletij .red Kristusom in seveda tudi v njegovem času, marveč Marija je psalme umevala in molila s čisto drugačnim razpoloženjem in ču-. i 1 ot druge j ladehke, žene in matere njenega časa. To je dobro opisal F.M.Willam v svojem znanem delu o Mariji--0. Willam ugotavlja.,, da je vloga psalmov "etwas vom Denkwtirdi - te im T. . ji laria - kako - jih je Marija doživljala kot deklica, pred angelovim oznanjenjem; kako jih je doživl jala in molila o-zneje kot Jezusova mati, i" 1 o č m, kako jih je umevala in- čutila v dneh Jezusovega jav ;:a živi j er j a, trpi j er ja i rti. Zato Willam na treh mestih tega Marijinega živij e j episa >os tavl ja posebno poglavje z naslovom: "Marijino življenje s psalmi". Kalc or vsa;" judovski človek, bodisi noski a! n ka, tako idi ..a. i ja dobro poznala sveto pismo, zlasti pa knjigo psalmov, ki je bila oč v e topiš emskih '!‘jig najbolj ljudska, kot pesmarica in kot molitvenik najbolj znana" in udomačena. Zato je n j ena učljiva, veli1: a duša iskala in našla ravno v psalmih vsebino in izraz za svoje lastno duhovno življenje, pa tudi izraz, kako je svoja verska spoznanja in čustva priobčevala drugim, zlasti svojemu dragemu sinu* Za i iiv je v tem oziru na primer njen Magnifikat. Ko je obiskala svojo teto Elizabeto, je v tem svojem pozdravu in hvalnici povedala najlepše in najboljše, kar j e•takrat napolnjevalo njeno srce. In povedala je to v obliki hvalnice Bogu, v obliki psalma. Magnifikat je kakor šopek, kakor mozaik svetopisemskih misli, predvsem misli, vzetih iz psalmov. V njem so odmevi is 1.Mojzesove knjige, iz knjige kraljev, is preroka Miheja, in štirikrat is psalmov /is 70., iz 110., iz 102. , in is 83.psalma/. Torej ni dvoma, da je Marija tudi v občevanju in pogovorih s svojim božjim S ir-o m živela, čutila in izžarevala duhovni svet psalmov. V tem duhovnem svetu je živela sveta Družina, v tem duhovnem svetu je ra- el, "v modrosti in starosti in ril os ti" /71: 2,g2/ Marijin sin Jezus, ko se je v nazareški tihoti pripravljal na svoj javni nastop. 3. Ker je torej Jezus preživel svoje skrito življenje v I7a-zaretu v Marijini duhovni šoli, v kateri je bil glavni učni predmet kr. jiga psalmov, se ne bomo čudili, če se ta šola pozna tudi v Jezusovih nastopih in govorih, ko je začel javno učiti, utiri knjige evangelijev, posetino prvi trije, so nam ohranili Jezusov nauk v literarni obliki, ki še jasno kaše sledove Jezusovega slo_a, načina njegov-ega mišljenja in izražanja. In to so sledovi psalmov-; 0 psa3 ih v mo, da s e o lil jejo po svojih plastičnih podobah iz življenja: .iz letnih časov, _ o •.mladi, poletja, jeseni, zine, iz zemljepis ja: od Palestine do Egipta, do Mezopotamije in do Španije; iz živalstva- in rastlinstva, iz gospodarskega, socialnega in verskega življenja. Taka. je tudi Jezusova pridiga. K njej zaživi pokrajina S'vete dežele v vsej živi pestrosti in resničnosti; od vrabca na strehi do sejalca na polju, od lilij na saronski ravnini do ri- biča na Galilejskem norju, od 1 oračev in slepcev o"b podeželski ca:, tal* do ošabnih pismoukov in farizejev na je ruzal Baskih ulicah in v tempeljskih s t.ebr erikih. Pa tudi cslog Jezusovih govorov nosi očitne znalce pes-niških' prvin, ki jih ^repavamo v psalmih. Saro en zgled: Jezusov govor na gori. la govor je tako pesniško navdahuj en, tako prež e i, pesniških stilnih elementov, da nas spominja.na najlepše psalme. ?Ta primer miselni paraleli zen Hi 7, 13 - 14: "Vstopite skozi ozka vrata; z&^aj široka so vrata in Prostorna je pot,ki drči v pogubo, in mnogo"j ih je, ki v _c ul c _ o njej odi jo." Ali krasni artitetični paraleli zem, s katerim končuje svoj govor na gori: "Vsak torej, kdor posluša te moje besede in jih spolnjuje, ho podoben modremu možu, kateri si je hišo postavil na skalo: In ulila seje ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla; zale a j imela je temelj na skali. Vsak pa, kdor ppsluša te moje besede in jih ne spolnjuje, bo podoben nespametnemu možu, kateri si je hišo postavil na pesek: I ulila se je ploha in - pridrli so nalivi ir. privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je- in njena podrtija je bila velika*M Mt 7, 24 - 27. 4. Uikjer pa se tako lepo ne očituj e molitvena vrednost psalmov^ kakor v Jezusovem trpljenju -in smrtnem boju. Pri zadnji večerji, ko je užil s svojimi učenci velikonočno ‘jagnje, je skupaj z njimi molil takozvani halel. To je šest psalmov. Od teh so-112. in lig. peli sredi večerje, ostale štiri, od 114. do 117. pa ob koncu, ko se je izpila.četrta in zad-rja čaša, kakor je zahteval obred. Evangelista Matej in Marko samo kratko o le -‘ata: "TTato so zapeli - zahvalno i odšli na Oljsko goro" /Mt 25,30; Mk 14, 25/. Utihnil je halel v dvorani zadnje večerje, toda molitev psalmov je šla z Jezusom v getsemanski vrt in na Golgoto. Fi dvoma, da veren človek v urah, ko čuti, da se mu bliža smrt,moli tiste molitve, ki so mu najbolj pri srcu, v katere najbolj -zaupa. Vanje polaga svoj zadnji življenjski napor, svoje najgloblje srčne utripe. In Jezus je molil v svojem smrtnem boju -ps alme. F j egov e besede na križu pričajo, da še je tedaj njegova'duša oklepala zlasti 21. psalma. To je pretresljiv mesijanski psal , ki opeva Mesijevo trpljenje ra križu. Kolikokrat poprej ga j e Gospod molil, sedaj pa ga moli in uresničuje. "Moj Bog, Hoj Bog, zakaj si me zapustil," tako se začenja. Kaj je pač čutila njegova Mati, ki je s tala pod križem, ko je slišala iz Je- zusovih ust na križu začetek tega psalma, ki ga je tako do ero poznala? ~ - Jezus je molil dalje. Deseti in enajsti verz se glasita: " Ti si me vendar vodil od materinega telesa '; me zavaroval na materinih orsil Teli sem lil izročžn od rojstva, od--materinega naročja si ti moj Dog.” 01 teli . .. ih se jtrpeči Zveličar ozrl ... križa a svojo Mater.. Tedaj ji je . j to ele, ki je umiral, izročil učenca laza v varstvo, in po nj„em ■ as vse, rekoč: .".Žena, glej, tvoj sin!" Janezu pa je dejal: "Glej, tvoja mati!” /jn 19, 27/. Kak-š ;n meč bolečin je res nil Marijino dušo ol teh Jezusovih lese-dah! - In še naprej je molil Jezus na križu 21. psalm. Šestnajsti verz: "Usahnilo je moje grlo kakor črepinja in jezik mi lepi na mojem grlu j in v smrtni strah si me pogreznil.11 Evangelist pravi: "Potem je Jezus rekel: Žejen ser" /Jr 19, 21/ . '~avo sta s e napoved psalma in strašna stvarnost zlili v eno.-; Končno, ko ^ e je jegov.smrtni loj prililžal koncu, je Križani zbral svoje moči, in "zaklical z močnim glasom: "Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo" /ik 2?, 46/. To pa so besede iz 30. psalma, kjer čitamo v 6. verzu: "V "tvoje roke Izročam svojega duha, rešil me "boš, Gospod, zvesti Bog." To ■- o bile Jezusov e posledi je bese la ia križu. "Tu. ko je to rekel, je izdihnil," pravi evangelist luka. - Mor aro torej pritrditi' besedam Garofala: "Ps alteri j je krščanskemu človeku predragocena knjiga5 iz nje je umirajoči Jezus vzel svoj;e poslednje besede, besede, ki si jih naj nihče ne di 5 po za 01 ti." 19 K o v i 1 a t i n s 1 it 1 p r e v o a Novi lati/ioki prevod psalmov ima za s el o j dolgo in zanimivo zgodovino. K treh sestavkih si jo bomo skušali na kratko predočili; .... Neha Teri poglavitni predhodniki novega latinskega - prevoda. 2. Zakaj in kako je prišlo do odločitve za nov prevod. 3/Kakšne naloge so si postavili prireditelji novega prevoda in kak napredek in uspeh je lil dosežen z izvršenim delom. I. P redhodr i’ti : o v ega orevoda. Predhodnike novega psalterija v latinskem jeziku razdelimo Časovno najprimerneje v štiri skupine. To so star©latinski prevodi pred,sv.Hieronimom, tri j e Hi eroninovi psalteriji, rednje-veški humanistični in moderni prevodi. le Ha j s "Lar e j si latinski prevodi ps alt eri ja, to se pravi laki rev odi predi er o; u. H e dole, niso nastajali iz helr e Iškega izvirnika, ampak iz grškega prevoda, takozvane septn.agin.te, ki jo _ vi redili 1'd ■: ' lil-i le. n 1 "Milici ti v J.stolet* in _ red Kristusom. Sledovi prvega latinskega prevoda se najdejo najprej v spi ih Tertfclijana i sv.Cipriana, iz česar se da skle-ti, i a- • sa 1 e dal " sli dan na afriških tleh* Pa tndi v cvrop-' i Leželah o o j avl j ali latii ' 1 prevodi iz grškega, in to ' o dr ■ ■ od d] gega. Tako je prišlo do različnih recenziji in a do razlik "s Lin« O ... . 'd o e e je do danes pet raz- ličnih tipov, in sicer ri ki, milanski, veronski, galski in mo— zarabski /s ki/» Značilno za vse tfe s tarolatinske prevode je to, da nas to.a-j o v obleki takozvaJ e "vulgarne" latinšči e / sr o rus ticus ,vU2.~... garis/, ne morda v jeziku Cicerona ali kivija. Jezil: teh s tarola*j tinskih .prevodov je jezik preprostega, neizobražen ega 1 jud tv a : i stoletij po Kristusu. To je razumljivo« Psalterij je Lil v tej dobi pravi ljudski molitvenik 'in ljudska pesmarica-« Cerkveni zgodovinar Bvzebii iz 4.stoletja, poroča, da "po vsem sv e-"bi , po les til iti vaseh, po polju,# vseh hišah, božjih, ljudstvo glasno jrepeva himne e salme edi Bo ju-*"21 Sv«Ba'2iilij /+373/ pa piše, aa So v . je jo času tudi "najbolj neuki in malomarni - - i-ki z lahkoto prepevali psalme«"®2 Sodo"! ih poročil bi lahko našteli veliko« - 2« Z življenjem in delovanjem velikega biblicista, s.v.Hie-ronima, je povezanih troje znamenitih latinskih psalterijev.” Hieronim je najprej /l. 333/ za svoje rimske prijatelje in Učence, ki so se zbirali okrog slavnega profesorja v bibličnem krožku na Aventinu, priredil tekst s tarolatinskega prevoda iz s-eptu-aginte. To ni bil :ov, samostojen prevod, ampak le nekoliko popravljena i znaj a starega s al t er i j a* Doslej se je splošno smatralo, da je ta prvi Hieronimov psalteri j ohranjen v takozvanem ' B inskem psalteriju, ki s e še danes rabi v brevirju cerkve sv« Petra v Rimu. ko masiranje jev novejšem času omajano^. Po svoji preselitvi v Palestino /l«38G/ se je sv«Hieronim • drugič lotil latinskega psalterija. Za podlago je vzel znak-eni-to Origenovo heksaplo« To velikansko delo v 50 knjigah je obsegalo vse knjige stare zavese. Besedilo je bilo razporejeno v šestih kolonah: '1* hebrejski, teko t v hebrejskih črkah"; 2. ks-:' 3k-i tekst v grških črkah; 3. grški prevod v rece ziji A" -vila; 4. grški Simahov prevod; 5. prevod septuaginte; sl grški prevod Teodočija. Po tej heksapli je sv« Hieronim popravil starolatinsko besedilo. Ker o e je ta psalterij začel rabiti najprej v Galiji, dobil ime Galski psalterij /Psalterium Gallic&num/. Ohranja? je v vulgati in rimskem brevirju do danes. Tudi Hieronimov Galski psalterij ni narejen oziroma po-pravlj po he ij iz ir iku, a pal po gršl prevodu, Pred- stavlja torej prevod" prevoda in to i e najboljšega'. Znati o je namreč, sa sepiuagi: ‘tin grški prevod psalmov ni ravno posrečen. Zato s e je'sv, Hieronim v tretjič lotil dela; poleg drugih knjig s tare zaveze je vzel v roke tudi ps alt eri j. leta 391 jo napravil nov, samostojen latinski prevod iz hebrejskega izvirnika. la se je odločil za ta korak, so mu dali povod zlasti očitki judovskih nasprotnikov krščanstva, ki so zavračali krščansko ek« e 'ezo svspisma-, češ, da ten n. ji na zmot] o prši e l prevodu, ne pa na "hebrejski resnioi", to je na hebrejskem izvirniku, Ta tj st ji ali < j 1 i psalterij /Psalterium iuxta! Hebrae- Z , " 1 jc bil joto o naj bol ki, pa ni p: sel v ralo, ne v lit . gi ji, ne v vulgati. Deloma so se že preveč udomačili starejši prevodi, deloma pa je naletel na mogočne nasprotnike, ki so sv. Hieronimu očitali, da se je v resnici oddaljil od "hebrejske resnice" ^5. 3. Galski psalterij sv.Hieronima je torej starolatinsko besedil o, ki a je Hieronim po . L1 po 1 sl '.11, in sicer ^ o prši : . prevodu eptuagi 1 , 1 remu se s.plošno očita, da je v kn gi psalmov suže ' ki. Tudi "vulgarnega" značaja starolatinske o ve sv.Hieronim ni docela izbrisal. In ta Hi eronimova recenzija je prišla v cerkvi v 'kn.: o _oralo. Y naslednjih stoletjih so zaradi pi piso a ja i te . je, da bi v. njej temnejša mesta "popravili* , njeno besedilo ■ " ski še bolj pokvarili. Kdo bi se zaradi tega čudil, če so v dobi humanizma, ko se je prebudil čut za lepoto kla : k jezikov, postajali nezado- voljni s tedanjim besedilom psalterija. Zato so se g atoliški humanisti', pred reformacijo., trudili napraviti nove, boljše lati ske prevode. Tako ..humanist Mane t ti /+ 1459/, S: ant e Pagnino /+ 154l/, kardinal Gaetano de Vio /+ 1534/. Znameniti Arias Montano je 7. 15T4 izdal prevod psptf. ov iz hebrejskega izvirnika v h eks am e tru 0. Se z večjo vnemo so se lotili prevajanja iz hebrejskega iz-'irnika protestanti. Samo za dobo med 1527 - 1573 našteva Kes tle 12 latinskih prevodov psalterija2 k, V naslednjih stoletjih j c ta vnema kajpada precej popustila, 4- Ma katoliški strani po odloku trideniškega cerkvenega zbora, 1. 1546, s katerim je bil določen kanon sv.pisma in latinski vulgatin tekst kot avtentičen, dolgo čas a niso več mislili na ov latinski prevod iz hebrejskega izvirnika za splošno ra-'o v Cerkvi. M o v o pobudo v tej smeri je dala šele reforma brevirja, ki jo je izvedel Pij X. z bulo "Divino affl-ante* /l.nov. 1511/. Po tej reformi, ki uvaja recitacijo vseh psalmov v teku tedna, je zopet vstala že s tara želja, da bi dobili v Cerkvi boljši, razumljivejši tekst psalmov. Dokaz za to so novi latinski prevodi v zadnjih desetletjih, tako Van der Heeren-ov /1913, 4.izd. 1932/ , Zorell-ov /1920, 2.izd. 193S/29, Renbold-ov /1933PL, Cales-ov /1936/51 itd. II. Odločitev za nov orevod. !• 2e iz-gornjih skromnih podatkov o predhodnikih novega lati ] ;a prevoda psalmov je razvidno dvoje: prvič, da so se a cm v katoliškem svetu Se dolga stoletja dol) 3: o zavedali, a a v cerkvi rali j eni tel ,31 psalmov ni doler, drugič, da so si prav tako dol- ;o Seleli boljšega, razumljivejšega besedila. Že sv.Kobert llarinin gobavi ja v ivodu mojega komentarja psalmov, ki ja posveča papežu. Pavlu V, /lc05 - 2l/, da "knjigo psalmov vsi cerkveni ? jsdj e vsak dar. prebirajo, pa le malokateri docela razu- o.e 3 o* r 2 V naši ' L je 3 ja o : ovem, boljšem prevodu spreme-1 ila v pravo la i to. Ne a .0 biblič trokovnjaki, marveč "tisoči duhovnikov iz vseli narodov"g o to želeli in tej svoji želji tudi dali izraza. Sedanji papež sam, navajajoč v spremni buli razloge sa nov prevod, to odkrito in pohvalno pri,znava! " mirum igitur est-, si s a c er ?tes non paucos, nui Horarias Preces' rov modo srnina relipiome, sed pl eni or e etiaia- intellegentia "reci- • tare študent, laudabile-incessit studium talem habendi in coti-diana Psalmoram lectione latimam co v ersionem, qua sensus, a Špiritu Ganeto ins pirante- intentus, s i gnif i cantius pates cat..."3j 2. Zelja po novem psalteriju je torej bila splošna. Toda kako jo ur ičiti-? Kajti problemi in težave, ki ..o združeili s priredbo nov ega psalterija, ramenj enega za splošno uporabo v j Cerkvi, niso ne maj i ne laloštevil: i. Eno je bilo jasno od vsega začetka: ni misliti na to, da bi se enostavno adoptiral kateri izmed modernih prevodov, četudi je dobil odlično strokovno oceno. Treba se je pri tem ozirati na " kontinuiteto liturgičnega življenja v Cerkvi, na cerkveni značaj nov s p. psal-terija, ne njegovo ritmično in poetično kakovost*55 itd. Ako pa ne pride v.poštev nobeden izmed novejših modernih ' .odov, kaj potem? Sami biblični strokovnjaki si niso bili edini v svojih predlogih, Ali naj se počaka, da izide cela stara zaveza v kritični L vaji, ki jo pripravljajo benediktinci? - Toda benediktinski biblicisti so si s svojo revizijo vulgate postavili za nalogo samo to, da s sredstvi moderne kritike spravijo tekst nazaj v ono obliko, ki- jo je imel Hieronimov, po hebrejskem izvirniku narejen prevod. Dejstvo pa je, da se ne uporablja psalteri j klcro' k.c: ■ ' ' , a .ak "galske" recenzije. Dobro, naj a e torej vede Hieronimov, ps alt eri j "ime ta He- braeos"! - To bi bilo polovičarsko delo iz več razlogov. S tem bi se odrekli tradicionalnemu tekstu., ne da bi dosegli potrebno stop: jo jasnosti in razumljivosti. Sicer pa je hotel Hieronim s svojio Hebrejskim psalterijem postreči samo krščanskim n_ o3 - tom, to je dati jim v roke tak prevod, ki mu judov aasprot iki e bi nogli ■ govarjati, moderni psalterij ga ima še druge naloge. Zopet drugi so predlagali, naj se samo obstoječi vulgatin tekst primerno popravi. To da bi bilo s teološkega in kritičnega stališča pri . o. - Toda to bi pomenilo, da novi prevod de- janski ne bi imel za osnovo hebrejskega izvirnika, ampak grški prevod-septuaginte, na katerem sloni latinski vulgatin tekst. 3. Ostala je torej samo še ena možnost: da se napravi popolnoma nov latinski prevod iz hebrejskega izvirnika. In za to de ji e papež tudi v rejnici odločil« "bo čudil, ^ kdor j1 c količkaj pazljivo prebral n j e-o o okrož ioo o preučeva ju sv.pisma /"Divino affla; te dpiritu"/ iz 1. 1943. V njej pravi kategorično: "Treba je razlagati ono - o 1 e sedilo, ki ga :*o napisal sveti pisatelj sam, in ki ima zato večjo veljavo,-večji pomen nego kateri koli tudi najboljši stai“ ali nov prevod."^ Iva j pa vulgatino besedilo, vaj ga je ve iar Cerkev proglasila za "avtentičnega"? bo kdo vprašal« Ha to odgovarja Pij XII. v omenjeni okrožnici: "če je trd 3 3ki zbor kotel, da bodi ' lgata ti ti lati: 3ki prevod, 1,1 i naj ja \ i uporabljajo kot avtentičnega”, to, kakor vsakdo ve, zadeva samo latinsko cerkev in javno-uporabo svetega pisma v tej cerkvi, nikakor ga e te 1 jšuje, o tem ni avona, veljave in noči izvirnih tekstov. Tedaj namreč ni slo za izvirne tekste, ampak za latinske prevo- ' de, ki so v oni dobi krožili med 1-judmi* Cerkveni zbor je upra- vičeno določil, da p*e med temi prevodi prednost tistemu, kr ” - II je 3e kev dolgotrajno rabo toliko stoletij odobrila". Cerkveni zbor torej te odlične veljave, ali kakor jo navadno imenujejo, avtentičnosti vrl ga ti ni griz ..a? predvsem iz 1 "ritičnih razlogov, ampak bolj zaradi tega, ker so j o cerkve toliko stoletij zakonito uporabljale. Ta uporaba dokazuje, da je vulgata, kakor jo je ra n--el a in jo ra-3 - e Cerkev, v -tv ar ek vere in nravi prosta vsa-zmote, in sicer tako, da oo-sne, kot izpričuje in potrjuje Cerkev sama, v javnih razgovorili, predavanjih in pridigali navajati, ne da bi bila nevarnost za zmoto. Taka avtentičnost torej prvenstveno ni kritična, ampak "juridič ra* Zategadelj-ta veljava vulgate v stvareh,-ki se tičejo nauka, nikakor ne prepoveduje -marveč danes s?:oraj zahteva - da>e ta nauk dokazuje in potrjuje z izvirnimi teksti in da.se razlagalec ob vsaki priliki zateka k istim tekstom, ker se po njih povsod vedno bolj odpira in pojasnjuje pravi pomen svetega pisma." S tem pa ni rečeno, da je papež dosedanji vulgatin tekst docela zavrgel. He, tudi ta se mora v novem prevodu primerno upoštevati, in prav tako drugi stari prevodi! Pijevc naročilo novim prevajalcem se skratka glasi: "...novam Psalmorun latinam conversionem apparari iussimus, quae et tcxtus primi g eni os pres-se fideliterque sequeretur, et veteris venerandae Tulgatae alia-ramque anti quarum in t er pr etati o. m,-, guantum fieri posset, ratio- nem na d er e t, v ar i as que e ar um dictiones ad eri ticae ar tis normasp ,+«38 p erpenderet* ITI. Pogled v delavnico prevajalcev. TTV Naročilo za prireditev novega-prevoda 'e papež dal bibličnemu zavodu v Rimu 19. januarja 1941. Ker ima ta-zavod, ki ga je anovil 1. I9O9 Pij X., : o jato k ‘l ico Ln štab prvovrt ti tl bibličnih strokovnjakov, je bilo upatij da bodo obsežno delo v ne predolgem času-zadovoljivo opravili. /Rabili so za to, kal:or znano, štiri leta,/ avli je 1 13 tal oj delo" id odi or ' sstih profesorjev, - >o si določili - tod.c i: 2;] /. 3 ie ., po 'o .c koordinirali vse naloge, ki jd čakajo. A.Bea, takratni 3 1 tor zavoda, je c tč' j ;lu d< ti 3.1 1 i< d poročal ; s topimo to3?ej ; ■' sa ti t ] v 1 ji] ovo delavnico*^. l.Upostavitev hebrej .. trn sta. - Utegnil ti kdo reci, da j švaji ‘ ž.pi el ' .. svirnika razmeroma e c ta"V a stvar. Treba je sa 10 znati brejski. V resni oi te i tako. Sv. /L. .0 :: e sicer o ... Boga : i.h-o, je tor •' božje delo, a je tudi človeško delo* Pisali 00 ta ljudje, ki )i bo je na’ jei je ljihoi i laravnih pisa- ki3 spos ot los ti i iti ovečalo iti poglobilo. Na zgodovino ' sl ta >0 L ali skozi : oletja in tisočletja prav tar ko razni človešl L l a, i čini tel ji kakor na vsako drugo knji-.0 delo. Boi ja previdnost je bdela nad njim le v toliko, da - e niso vrinile s o' bistve o verskem in lor.alnen auku. Hebrejski tekst svetega pisma, ki ga imamo danes v rokah, je tako zvan i 'as or e tek i tekst. Za seboj i ra dolgo pot. .Do 71. stoletja pr.Kr7 je bilo sv.pismo stare zaveze napisano v s taro-hebrejski /feničanski/ pisavi. Po vrnitvi iz babilonsl ega su j s tv a so pa prepisali v aramejsko. /” vadratno/ pisavo, Cie ti dve pisavi sta bili brez zrakov za vokale, Ecr je v stoletjih >0 Kristi. pojemalo znanje hebrejščine, je bila sva: ost, da 3odo več pravilno črtali in razumeli hebrejskega ne v o" :ali~ žira. ega te] ta. Zato so j lovski 3 jaki • teku 711. do Ih. o toletja opremili tekst s oir tenom za vokale. Pravilna vokalizacija jim jv bila se dobro znana po tradiciji ali ustnem izročila /zato Mmas/oretskin• tekst, o., hebrejske i ide massorah, ' • ‘. Izročilo, tradicija/. 'aj tarejši kodeksi te ... teksta -o iz Ih. stoletja po Kr. Prva naloga prevajalcev psalmov je bila, da ta mas oretski tekst po etodi moderne-tekstne kritike pregledajo, popravijo in nekako stabilizirajo. Bekor-trakci ja tek.s ta je bila, kakor se splošno priznava, potrebna in, spričo visoke stopnje današnje tekstne.kritike, tudi mogoča. Spomnimo le na tretjo izdajo Kittel - Kahlejeve hebrejske biblije- , ki jim j e lahko služila v izuatno oporo. Treba je bilo torej sedanji mas oretski tekst soočiti, kakor t . a^oča papež, "cum ali is at a. ti ep: ..i ta te nobis traditis tex-- 11 - , da v c mogli m take oblike."ut diligentior a c hn- cerior inveniatur sententiae dictio"': . Bes so na ta način do-" L .0- kril .čno z . Ijiv i .n L, i] psa3 nov, ki je : ogo starejši ot as or tski, i pi tavl ja - bistv 1 tel . j. * aieršen j., bil v drugem ali tretjem stoletju pr.Kr." . Bri tca delu so ugotovili, da je včasih grški septnagin— ti svod boljši kot mas or e tk' i n. brc jeki č irrik, a to pravi, - a -h t .kih slučajih boljši tudi vulgatin tekst, saj je ta narejen _ c sptua '. .. 3 . ' c 1 ... i r v $>s 21, 17 vulgata pravi "Foderunt mn : ts neos"* 3a besedo " o. r " ima današnji .. .. o: kst "ka*ari", "sicut leo", kar ne da- 3e- pravega smisla* Primerjava tari i prev odi /pasita, sv, Hieronim, tar gum/ pove, da je imel hebrejski tekst nekoč "karu” od plapola ”kara’”, ”periodit”= Terja je "bila njihova - aloga,' kadar so slutili, da 4e hebrejski tekst pokvarjen, ne da 11 mogli najti odgovarjajoče inačice v starih prevodih. Podlaga ra tako slutnjo ali sum • jim- je dal včasih korteks t, včasih paraleli sen ali pa vokalizacij^,. Ha primer kontekst: B3.40,9-s e plaši v vulgati: "V eri na iniguvrn. cons titnerunt adversma me". Hebrejska beseda za verbum je *dabar", ki pa lahko takoj s :r .. i o - , ae . tri 1 jene kons o, a .te, ir kate-■ rih se sestoji /d-b-r/, - vstavimo drugačne vokale, k' o čitamo-n. pr. dlber, je to "kupa". In prav ta pomen priporoča kontekst. Psalmist je namreč hudo bolan, in v psalmi1, prosi Bo pa pomoči, lato so se prevajalci novega psalterija odločili za "dIber", in prevedli: "Pestis maliqua inmissa est ei" - Zadela ga je hudobna kuga. Ali Ps 75, 11: vulgatin tekst je nekam zagoneten; glasi se: " Qv.oniam cogitatio hominis confi tebi tur tibi et relisuiae cogitationis diem fes tur agent tibi." Po maraš jem masoretskem besedilu bi se glasil ver3 dob se not "Nam furor hominuai celebrabit te, et s up er s tites f ur oris. f acies tibi cino turam. /oziroma"*po~šepluaglnlit festum agent tibi/ Očitno tu. nekaj ni v redu. Kontekst na - d pravo reditev: treba je Spremeniti vokale v dveh besedah: namesto "Idam", /človek/ v prvem stihu se naj • glasi "Edom", in namesto "hemot" /togota/ se naj glas i "Ha at". Takoj dobi.ro čisto drug, jasen smis el: "Nam furor Edom glorificabit te, et supero tites Emath fes kun agent -f- -t 1' *? It U_L ,J J_ » Edom je pokrajina, ' i meji'na Palestino na južni strani, E at /ali Hamath/ pa na severni. David si je obe prevzetni deželi pokoril in prisilil, da sta mu plačevali-davek. Tako sta morali priznati in dati čast Izraelovemu Bogu. - Kaj vse so popravili profesorji bibličnega zavoda pri svoji rekonstrukciji hebrejskega teksta., je razvidno v kritičnem aparatu, ki ga ima liber psalmorum, lahko se reče: hebrejski tekst, ki je postal podlaga za nov latinski prevod, je mas oret— s ki tekst, kakor ga vsebujejo moderne izdaje hebrejske biblije /n.pr. Kittel-Kahle/, izvzemši slučaje, ki jih navaja Liber psalmorum v svojem kritičnem aparatu, - 2. Pidelitas vprevajanju. - Prva in poglavitna lastnost vsakega svetopisemskega prevoda mora biti - fidelitas, t.j. prevod s e mora zvesto držati izvirnika. Pr ev aj alci™ps alt erija so si bili na jasnem, da ... nora jo v latinskem prevodu zvesto izraziti ne iamo splošen smisel izvirnika, ampak tudi, kolikor je to mogoče, njegove značilne poteze, podobe i metafore, nj egov'ritem, skratka njegovo hebrejsko obličje. SeptuaJinta in za njo vulgata 3ta cesto grešili proti tej zve. toM: a/ . j. '.-00.,.: . ; .. egi , ' o. ' : ' : 'o- re sta izrazili z abs traktnimi, prozaičnimi besedami p N.pr. P.,: 19,2 sl, ;ravi vulgata: "Diligah. te, Domine, fortitudo me a. Bo..d.;ras firmamentum neum. et refugium meum et liber at or m.eus j Bens mens, adiutor mens, et sperabp- in enm; ■ protector mens et coruu s alutis me a e et s__s cejtor mens. Izra zi 7 ~ gIrna”.ent"■ , adiutor, grotector, susceptor so brez barve, so abstraktni v primeri z živimi, konkretnimi barvami v izvirniku: skala, grad, pečina, ščit. Zato liber psali orum prevaja: "Diligo te, Bom ne, 1 or titulo me a. Boiuine, ^ e tara mea, arx me a, liber at or mens , Be , rum,, mea, in guam cor.fn.gio, clipeU£ me I , cor alutd leae, praesidinm menm." Tsi ti naslovi so v z uti iz bo b: :.v:e ja ' - 'm. P--al i~ t t.-a namreč pred očmi starega borca in vojaka Davida, in v psalmu opeva' njegove trde boje in zmage, ki mu jih je podelil Gos pod ^ vojnih trum. V psalmu 23,7= 9 ima vulgata: "Attolite _ ortas, principes, v estra,' et el ev amini, portae aeternales", v tem ko hebrejski izvirnik ..noge bolj poetično nagovarja in poziva sama vrata: "Attolite, uortae, capita vestra* et attolite vos, fores antična e , ut ingrediatur rex gloriae." Pesnik hoče reči: Kralj sla-ve7 "Bog, je tabo veličasten, da ..o vrata prenizka zanj, da morajo dvigniti svoja naddverja, da morajo sama postati višja. S tem antropomorfiznom hoče zbuditi idejo o božji veličini, za katero so v resnici vsaka vrata prenizka. - b/ Septuagirta, in po ujej vulgata, je včasih zbledeličila0 mis el, ker je prevedla hebrejska krajevna imena. V ps 119,5 čitamo: "Heu mihi, quia ineolatus mers prolongatus ost!_ habita- vi cum habitantibns Cedar«* Izvirnik pz pravi: *Gorje mi, da bi vam v Mosohn - prebivam v kedarskih šotorih.” Mosoh je dežela proti Črnemu mor ju /l hoj z 10,2/, Kedjir ali Gedar je narod v sirsko-arabski puščavi. Psalmist, pre^a ‘v o.. ' r -b. r, .. .i-kov, se primerja nesrečnim izgnancem, ki hirajo, daleč od Svete dežele, na s Ir g. j nem severu ali v divji sirsko-arabski puščavi. c/ Načelo zvestobe izvirnemu tekstu je sililo prevajalce, da so včasih povsem spremenili ta ali oni verz, to ali ono re-čenico, ki nam je na primor iz liturgije kar domače zvenela. N. pr. ps 42,4: doslej smo bili vajeni moliti pri maši: "Et intro-ibo ad altare Dei: ad Deum, qui laetifieat iuventutem meam.”To pa.nima podlage v izvirniku, liber psalmorum prevaja: ”... ad Deum laetitiae ct exs Ul tat i er is meae." - Ali ps b’9,2 po vžigati: "Beus in adi utori um metin intende-D omine ad adiua .nun me fe s tira.” Po novem prevodu: "Placeat tlbi, Domine, ut eripias me Domijie, ad adiuvandum me festina." - V ps 44,14 smo vajeni vul-gate: "Omnis glnria eius filiae regis ab intus,* besede, ki so jih ridigar-ji radi uporabljali v hcuiletične s vrhe. Toda pravi?. c je po en s psalteriju:*Tota decora ingreditur filia regis, kajti gsalnist govori o slovesnem; vhodu kraljeve neveste v palačo svojega kraljevega ženina. 3, Po el o ti hebre jsl ..ga jezika. - Sv* Bi er onim je "bil dober hebraist, poleg tega so mu pri delu pomagali hebrejski rabi-1 č. Ve: o ,, da j e semitska filologija, posebej iis tika, od tistih dol močno napredovala. V njegove:,i času so komaj V« lell za arabščino, akad-kega pa sploh i c poz ali. slovarjev, slovnic . konkordane. D asi j e torej lingvisti o znanj« beti e lem ke .o samotarja občudovanja vredno, e e govo delo da izpopolnjevati, in je treba s uredstvi današnje šeni tis tike to tudi storiti« : o o os d osti hebrejskega jezika . . bolj poz j lo, kal c:, so mogli v njegove ča ' . Nekaj zgledov. a/ Prevajalci vulgate ir pred i ""o kaj pada s a ;i , tso rav razu sli o rejsl v lagolskil oblik* Her hrejsSina ima samo dve časovni glagolski obliki, iovrš L". /" ;cr-iktw, qatal/ In nedovršnik /"futurum”, jiqtol/, njun po en pa ' e odgovarja vedno analognim oblikam klasičnih ali modernih jezikov. Površnik ima lahko tudi pomen določnega ali pogojnega 'predor e tek? ega ča s a in določnega sedanjika, nedovršnik lahko izraba določni oedai.jik, imperfelct in futurum, pa tudi sedanjikov ali imperd sktov ko " ktiv, 1 5 timi glagolskimi oblikami je . rejec označeval načine dejanj: enkratno ali večkratno, trajno ali trenutno de j anje. Vulgata pa je kar mehanično prevajala hebrejski perfekt z ■lati 1 L : pei el tom, in hebrejski futur z latinskim futurom. Posledica tega so mnoge netočnosti. IT. pr. ps 1,1 - 13: Vu.lga.ta prevaja: i "Beatus vir qui no: abiit i.: consilium impiorum.-, et in via peccatorum""non stetit, et in cathedra pestil e:'tia non~s edit /v.?,/. To se pravi, hebrejski perfekt z latinskim perfektom. Pravilno li bilo, da prevaja s -sedanjikom, kakor ima novi prevod: "Beatus vir qui non sequitur consilium impiorum, ,i et viam po c ca tor um. non ingreditur, et i: conventu protervorum non-sedet„ Pa tudi hebrejski futur v naslednjih verzih li morala prevajati c sedanjikom, ne c futurom, torej ne:"et in lege eirn medi.tabi.tur die ac noete," a~-_ a’ "et de lege eius medita tur die ac noc^e,**-kakor ima Liber psalmorum. b/ V septuagirti in vulgati je mnogo semitizmov in hebraiz-mov, l:i ^o prišli v _revod zaradi suženjskega prevajanja ali ne-dovoljnega poznanja hebrejščine, ki pa-ovirajo polno dojemanje be* edila« IT.pr. pravi vulgata Ps 13S, 6: "Mirabilis faeta est scientia tua en me*" Ilovi prevod: " Hinie mirabilis est mihi s cientia iiaec." Hebrejščina nima o rev. j ga . ola. Vulgata njeno . o .-ko oblih ko suženjsko prevede s latinskim femininom. > Po 25,4$ "Fnam getii a D omino, lian c reguiram." f o'v i prevodi "TJn si . a Domino; ho c requiro." - c/ Fa drugi strani pa zahteva c. ol er prev od sv. pisna, ua se varuje semitslci__kolorit hebrejskega izvirnika. He rejec na pri- mer rabi včasih takožvaui konstriletni nedoločnik za to, da zelo poudari misel; pred ustrezno glagolsko obliko postavi nedoločnik istega glagola, n. pr. Ps 39, 2: ga*/v o/ k/ qivvlti, po smislu bi rekli; "firmiter §,peravi". Vulgata je pre\ dla M pecta 3, expecta vi”, novi .revou ima; "speravi, speravi in omino"• - d/ stari semiti 'niso tako natančno razločevali raznih funk-' ■ /- i-h dušet ih ii telesnih or a ov, kakor mi na zapadu. k. r0 hebrejska beseda "leL" /srce/ poleg tvarnega srca lahko )oveni di inteligenco, . istva, voljo; ali _la.pl nrada,n /scire/ ne pomeni samo razumskega spoznavi ega akta, kakor lati ski scire, srn >ak tudi čustvo i atije, dobrotnosti, do stvari ali osebe, ki jo ” oznamo". Podobno je z mnogimi dru imi besedami, lakcr * met" /fidelitas/, he£ o/*misericordia"/ itd. Te vrste nebrejski izrazi zahtevajo od prevajalcev mrogo pazljivosti i... Lholo ije* la prej navede i glagol "yada»" na primer pravi A.Bea; "glagol yaua’ ima v različnih miselnih zvezah določen pomer, in naloga prevajalca je, da ugotovi, kateri je ta pomen v vsakokratnem tekstu. V psalmih ga srečamo 40 krat: večidel prevladuje, po kontekstu, spoznavni pomen; 32 krat, od tega je bil 2p krat preveden z "novi", "covnovi”, 2 krat ko 1 mtellegere, 1 contueri, 1 confiteri, 1 apparere, 1 manifesta ri; v 8 tekstih pa prevladuje volitiv.-JL ali efektivni pomen; v teh slučajih so se- uporabili izrazi curare /4 krat/, agnosCere /78,5/ col er e /85,4/'', perpendere /85,11/, res ipis cere /13,4/" 45 Y ilgata, kakor znano, prevaja vedno mehanično z glagolom cognovi, i« j o v spoznavnem smislu. Seveda, so besede, ki jih lahko na različen način prevajamo, če kontekst ne zahteva določenega pomena. Sv.Hieronim se je v takih k ičajih ravnal po pravilu retorike svoje dobe., ki zahtevala, da se izrazi menjajo. V 4 Moj z 16 na primer nastopa 12 n:rat beseda eda/h/ - con regatio. Sv. iero i 1 rabi ;a ijo, v iste oglavju, 8 različnih latinskih izrazov; synagoga, multi-do, concilium, populus, frequentia, populi, globus, coi grega-tio, universitas populi, turba. V Ps 71,12 stoji trikrat beseda >ebyon /pauper/; prevajalci novega prevoda se niso ravnali po gornjem antičnem stilis fci' >ravilu, češ, izvirnik tu nima slučajno trikrat iste besede: "Etenim liberabit pauperem invocantem, et miseruiii, cui n on eit~adiutor, Mi s era bi tur inox;is et pauperis, et vitam pauperum salvablt7h"~- v novem prevodu. - Mnogo skrbi je prevajal-psalmov povzročalo vprašanje, kakšno latinščino a ' i i ro. C e' bi bila cerkvena latinščina živ jezik, ne bi bilo problema. Toda vsak lahko vidi v latinskih spisih našega časa, kako različno latinščino pišejo današnji latinski pisci, ”začenši od klasične v papeških okrožnicah do barbarske v nekaterih teoloških knjigah, ir: bi V' ±1 " o •- tar. j ih. Sicer ga v dol)! s v. Hi er oniLia ni "bilo mnogo aru/gače. Res ua so si kristjani v prvih, treh stoletji] tvarili leko svojo krščansko ■ e L ologij.o, vendar je "bila veli! ; a zlil a i ed oe~.i-nini pisatelji. Sv.Hieronim je imel dobro lati o iz ojo, jegov jezik jo bil klasični latinščini bliže nego jezik s tarolatinskega prevoda /Vet''s Latina/. To nam lepo ponazoruje sledeči zgled. LIlI£j2_401_9_=_ll: l/ Štarolatinski prevod; 2. Le Lmov prevc ...... -...~... " "/vulgata/-- i "Et narravit .graepositus vini . Harravit prior, praepositus . o i i Lncenlar ua, omnium ; Brat vi tis i. conspectr. Videbam c or a. a me vitem, :.ieo, in vite a::tem tres ir. qua erant tres propagines, radices et ip-a flores ferens, cres cere paulatim in geminavit matur os botryor.es gemmas , et post flores uvarun uvas maturescere; et calix Pliarao in uauu calicemque Pharaonis mea," et suapsi eam, et . in manu mea: tuli ergo ekpressi eam i' calicem, et uvas • et expressi in c ali dem dedi calicem in manus quem ten e basi, et - tradidi Pliarao. po cul um Pliar a oni. čl ovene ki /Slavičev/ prevod: " I... veliki točaj j povedal Jožefu svoje sanje in mu rekel: "V sanjah, glej,je bila vinska trta pi s< lenoj. In na trti so bile tri mladike. Ta je komaj pognala, se je zraste! n j en cvet in njeni grozdni peclji so norici jagode. In faraonova Čača je bila :-$a moji roki i: utrgal sem grozdje, ga stisnil v faraonovo čašo in podal čašo faraonu v ro- 1 n ” -t -U • Zanimiv je v tes: oziru sv.Avguštin, ki je bil gotovo najvplivnejši cerkveni pisatelj svoje dobe. Po poklicu je bil retfir, vzgojen in jezikovno oblikovan v šoli klasične latinščine. Njegova dela, namenjena širokemu rimskemu svetu, so pisana v klasični latinščini. Toda njegovi cerkveni govori za verno krščansko 1j idstvp se močno bližajo vulgarni latinščini.' Sad pravi; "Saepe et ver ca n on Latina dico, ut vos intellegatis",T'. Tu znana je nje gova rečenica: "Melius es t reprehendant nos grammatici quam non ir.tellegant populi." 1 Sv.Av._ otin je torej uporabljal tako latinšcino, kakršna je tre zala njegovemu v aJ okratne i a i, kakrš .o je bilo obči -s tvo, kateremu je govoril ali pisal. Po ' a;,ck o j . vplivalo tudi na prevajalce novega .. ali rija, 1 o so se odločali za to, kal: tip latinščine naj izbero. Se od začetka jim je bilo jasno, da . pride v poštev klasična, "ciceron- ska” latinščina, tal:or so to poskušali nekateri humanisti. Pa drugi etra. i pa so se zavedali, da je treba izločiti m:..ogo vulgarnih prvin, ki jih je sv.Hieronim po sili tedanjih razmer prevzel is s tarolatinskega prevoda v svoj "galski" gsalterij. V njegovem času ..e je s tar ola ti. sl 1 teks t že očno : i omamil 1 ' . no in duhovščina sta se protivila znatnejšim jezikovnim spre e ;bam. Sv .Hieronim sam to i: " Tari ta es t eni n vetus ta tis consuetu&o, ut etiau-i c pni es s a pleris que vitla plače ant, dum napis pulchros ha-"b« ■ il nt codices guam emendatos.“49 Sv. Hi er onim je imel vezane roke* Hotel n e napraviti boljši jezik, pa ni prodrl e svoji 1 " aČrtom, T. tako je ostalo več ko poldrugo tisočletje! Sele sedaj je pričel čas, da se to popravi. Prevajalci novega psalterija so torej izorali srednjo pot. I- treta j priznati, da so ^ v jdli psalme v lepo ffintelig nt-no in razumljivo* lati: še o-' . “Prizadevali smo si," tako pišejo v uvodu 1: svojemu prevodu, "da revedemo kritično poprav-1 je: ’ i .. i d d : a latinsko v jasnem in lahkem jeziku - T “T lingua plana et facili"v . Jasnost, razi. 1 jivost, do je bil prvi ci" "i njihov ega prizadeva .ja za dobro latinščino. Zato so morali zbolj sevati sintakso, kakršno imata p on el od v O gatin d • aj olati: s ki tekst* pa tudi izločiti : c :c čc.n., di n.ieo latinske ali so v teku ča a spremenile svojo vsebino. Ognili so c e besed, ki jih upo-, radija vulgata v drugačne o akor dobri latinski, bodi i poganski ali krščanski pisci. Samo en zgled. V Ps 95,6 pravi vulga ca : "Oonfessio et pulehritudo in conspectu eius, sancti^onia et magnificentia in sanctificatione eius." Ilovi prevod isti verz takole poda: "i-iaiesta- et decor praeceaunt sum, potentia et splendor sunt in sede san c ta. eius," Brez dvoma velika razlika. Vulgatin verz je nejasen, da, nerazumljiv, novi je čist in prozoren„ To so dosegli s tem, da so vrgli .iz verza oziroma zamenjali kar tri latinske besede: eonfessio, sanctimonia in sanctificatio. Zakaj? Oonfessio pomeni tu hvalo, slavo, od glagola confiteri, ki se cesto uporablja v .o tenu hvaliti, slaviti, zahvaljevati v psalmih, in nekajkrat pri Izaiju in v novi zavezi; to je grecizem, po septuagintinem "eksomologeisthai" , ki je slabo prevedla hebrejski "hoda/h/*1 ^* Sanctimonia tudi ne pove tega, kar hebrejski oz, ki pomeni moč /potentia/j sanctificatio bi morala v tej ilni zvezi pomeniti sanctuarium, a tega pomena vobče ne more imeti. Tako so stale v enem verzu kar tri besede, ena bolj nepravilna ko druga, in zapirale pogled na jasni, pravilni smisel. J e še več drugih besed, ki jih vulgata uporablja v nepoznanem, nepravem ali neobičajnem pomenu, n.pr-.: mubsamiare v pomenu irridere /Ps 2,4; 34,16; 79,7/; calunniare v pomenu opprimere /Ps 110,3/; abuslo = contemptus /Ps 30,19/; assum”tio - protectio /Ps 88,19/; ab in tuš" = intrinsecus /Ps 44,19/; centra = coram /Ps 50,5/ itd. Prav tako, kakor na jasnost ir razumljivost latinščine, pa so morali prireditelji novega psalterija gaziti na to, da pri izbiri novih besed oziroma zamenjavi starih ohranijo latinskemu besedilu njegov reli ,c \ i cerkveni značaj in duh. Krščanstvo je prineslo seboj : ove ideje, novo vsebino v pogansko latinsko ozračje, Z novi .1 id jt .c jrisle-mnoge nove besede oziroma -o stare besede dobile novo vsebino. Takih besed niso smeli kar tako odstranjevati, ker bi z njimi odstranili tudi njihov religiozni ali krščanski pomen, čeravno bi jih v tem pomenu zaman iskali pri klasikih. Na primer eklasijčna beseda salvator. 0 njej lepo _ ni sv.Avguštin: "Salvator: 'Lee est enim latirie Jesus. Nec q iera] t •graiamatici quam sit la tim um, o od Christiani . quam verum. Salus 'enim latinum nomen est. Salv ari et malvator: n on fuerunt haec latina, antoquam vegiret Salvator; quando ao. latinos venit,-haec latina fecit." y Tako nem teh nekaj zgledov kaše, da so -e prireditelji novega psalterija zavedali svojih zalog in svoje odgovornosti/, in La so pri prevajanju- skrbno tehtali vsako besedo, predno so jo zapisali. To je tudi razumljivo, te pomislimo, kolikega po-ma je jihovo delo a ks zo a" lov in vobče za pravilno razumevanje božjega razodetja v psalmih, 5. Poezije psalmov v novem ,revodu. - Med na1opo dobrega prevajalca sallov spada k one o, da cim bolje predstavi njihovo poetično lepoto in umetniško vrednost, katero o o vei, verni in neveren, v vseh stoletjih radi priznavali in vi ooko vrednotili. 0 tej nalogi le seveda laži e razpravljati kal er -'o dobro V w v v — V V opraviti. Tega m je zavedal le sv.Hieronim, rekoč: "Ardi ut, quae in aliena lingua^bene dieta sunt, eurdem decorem in tran-slatione conservent.* Vqj i .. a tra 3 d dvoma, da iz, dobrega, jas' .ega prevoda sama po sebi odseva tudi poetično-umet-niška lepota izvirnika. To mora veljati tembolj o psalmih, v katerih se prelivajo zares pristne, globok s struje religioznega čustva. Vsekako opažamo v novem prevodu tudi v tej smeri velik napredek. Ta'-::o zunanji kakor notranji pesniški elementi psalmov so, v skladu z dos eda? jimi rezultati biblične . znanosti na,tem področju, dovolj upoštevani-in vidno poudarjeni, tudi v samem tisku, kolikor je to mogoče. Poglavitne zunanje pesniške prvine psalmov so ritem, vzporednost členov, kitice, abecedni ustroj, anafora, epifora itd. 0 ritmu in miselnem vzporedju smo še govorili. Dejali smo, da jski ritem ravna po naglasu, ne po dolžini zloga« Ta ritem, ki bi ga mogli imenovati besedni-ritem, obstoji v kolikor toliko er al o en em menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov. To je osnovni element, ki loči poezijo od proze. Ta be . ri izv ir c i odlc L1 o : 1 juj i brej- ski oeziji miselni paralelizem, ki ga upravičeno naživajo ritem misli, idej, ali miselni ritem. Kako vazno je, da prevajalec pazi na ta dvojni, najbol j”značilni pesniški element psalmov, naj man gredoči primerjava med vulgato in novim prevodom ■vr V A 91 11 — 1 9 • V j- V Cm p - - .. j.U • vulgata: "In te proiectrs sum ex utero: de ventre matris meae Deus meus es tu ne discess.eris a me: quoniam tribu? atio pr oni na ect: quoniam no?i eet qri adiuvet.11 V nov en prev o a v.: "Tibi traaitus sum inde ab ortu, ab ut er o natris neae 1) eus meus es tu. H e 1 on g e steteris a me, qu.onj.am tri bul or; pr o p e es to: quia r or. es t a& iu tor. ” O strofiki ali ustroju kitic v hebrejski poeziji se je se mnogo pisalo^ pa se e aore trditi, da je, vsaj kar se . almov tiče, povedana zadnja beseda. Ha to prevajalci v uvodu posebej opozarjalo, obenem pa dostavi ja;': o: "Ker delitev v kitice mnogo pomaga, da se ustroj pesmi bolje.spozna, se nam je zdelo koristno, da to delitev skrbno izvedemo, čeprav radi priznamo, da bi ereftkpkdaj mogla biti dr gač a, zlasti ta..., kjer smisel ni zadosti a.ognaii." 55 Posebno pasuj o so tudi posvečali pesniškim prvinam in oblikam kakor so: abečednost /Ps 9, 24-, 55, 36, 110, 111, 11-3,144/. pripev ali_refren /Ps 41,r42, 45, 55, 55, 57, 61, 56,79,105,143/; anafora 7?s 12','273; 92,3.4/, epifora /Ps 117,10-12/. Kak.o učinkovito aferi ler anafora v Ps 12 poudari pesnikovo točbo in bol: "Quous que, Domine? oblivis cer is me pianino! quous que, obs condes faciem tuam a me? Q,'0uiqqe volva dolores in arima mea, Taerorem in corde meo cotidie? Quousque se emtollet inimicus meus super ? respi ce7 eraudi me, Domine, D eus {eus." Va : - jši ko ti zu an ji so notranji pesniški ele s +i \al-aov, namreč lepota pesniške dikcijej fig re, metafore. Kajpada teh mi mogoče vselej v _revodu izraziti v tisti obliki i: moči kot jih i-a izvirnik, če prevajalec noče oškodovati smisla in cerkvenega duha psalmov, lakaj to bi pomenilo, da daj e prednost zunanji obliki psalma pred njegovo notranjo vsebino in njegovim duhovnim poslans tv om. Venu ar navadno tudi v' teli pesniških sredstvih velja, kar o rekli poprej, namreč, da dober prevod sam po c ebi izdaja notranjo pesniško lepoto izvirnika. V novem latinskem prevodu bi ašli nogo z_heuov za to. Ha ..: r idilični 22. psa! ., ki sli- ka orientalsko pastirsko življenje in gostoljubje: I. Dominus pas cit me! nihi1 mihi deest; in pascuis virentibus cubare me Pačit. A d a quas , ubi auies ca n, conaucit me; reficit arimem meara. Deducit me per semitas rcctas pr op ter no. .en sirom. Etsi incedau in valie tenebrosa, non timebo mala, quia tu mecum es. Virga tua et baculus tuns: haec me cons olantur. II. Paraš mihi men' - am š vectantiliUo adversariis rneis; Inungis oleo caput meum; oalir meus uberrimus est. Benignitas et gratia me s e qu en tur cm o tis drebus vita e meae, Et habitate in d orno Borilni in longissiua tempera. - Sklep. - V~okrožnioi o preučeva n31 sv. )isma /Divino afilan-te Špiritu, 1943/ je med drugim rečeno: ”Eo se- je katoliški r? z~ lagalec temeljito pripravil 3 znanjem starih jezikov in pripomočki tekstne kritike, naj se loti podla, ki je izmed vseh mu n&l o žejnih najva e jši: da amreč•odkrije in razjasni pravi smisel svetih knjig. Pri tem a el a naj ima4 o razlagalci -pred očmi, da mora biti njih glavna skrb, jasno spoznati in razločiti, kateri je takoimerovari dobesedni pomen svetopisemskih besed. Ta dobesedni pomen besed naj . a. j o kar ia j- ata. - .4 ■ L luščiti s po ločjo z atija jezil ov, miselne zveze in pri erjanja s podobnimi mesti. Vsi ti pripomočki se uporabljajo tudi pri razlaganju ' svetnih o pisov,, da se pisateljeva uisel prikaže v jasni lu.čin.* Res, odkriti in razjasniti pravi smisel svetih knjig, to je poglavitna i . končna aloga razlagalca. Dober prevod je še tudi odlična razlaga, ne vsa, pač pa njen dobršen del. le žal, da smo morali tako dolgo čakati na dober prevod ravno tiste svetopisemske knjige, ki jo duhovniki jemljemo rajčešče v roke, knjige nizov. Ali pa je to samo dokaz, kako mlada je še Cerkev in kako iolgo pot razvoja in izpopolnjevanja ima pred seboj? Vsekako smo prevajalcem za nov prevod knjige psalmov hvaležni. Pri tem se pa moramo zavedati, da se je povečala tudi naša odgovor-, ost, če naša molitev brevirja po novem tekstu ne bo napredovala v istem razmerju, kakor je z novim latinskim prevodom napredovala razlaga, psalmov. ++++++++++ ++++++ Opombe 1. Liber Psalmom;, cum Ganticis Breviarii Romani. Hova e tezti-bus pri mi g e ni is ini er pr e tat i o Latina cum. no tis criticis et eregeticis ,• cura grofessorum Pomtificii Instituti Biblici edi-ta* Roma 1945- Pont.Inst.Bibl.XXXII, 349 pp; Ed. 2 a 1945- 2. Dr.Herbert Petero, Das Buch der Psp.lmen, Paderborn 1950,str.8. 3« In Pšalmos Proleg. 4. Cf. H. Grešsrnami, Altorientalische Tezte sum Al ten. Testament. Berlin u. Leipzig 1526,3tr,241-281; A.Erman, Die Literatur der Aegypter, Leipzig 1923; I.B.PritcEard,"Ancient Me ar1 Eastern Texts relating to the Old Testament. Princeton, 1950. 5. Cf. E.Konig, Die Poesie des alten Testamenta, Leipzig 1907, str. 39-41. - S tem pa nočemo reči,da so prav vsi psalmi .pesniško dovršeni. 6. A. Erman - Ii.Rarke, Aegypten-und aegyptisches Leben im Alt er-tun, Tlibingen~T923, str. 459- 7- Cf.■B.Meissner, Babylonien und Assyrien.II.B., Heidelberg. 1925, str. 151-197. 8. PL 38, 1472. 9. P.Zoreli■S.J., Psalterium ex hebraico latinum, Ed« 2 a Roma 1959, ps»XVII. 10. 0.c.XVII. 11. Cf. Zoreli, o.v.XVIII. 12. Ves.perpsalmen, Mtinchen, 1929, str. 22. 13. H.Peters, o.c. 21. 14. E.Vorig, Stilisti!:, Rhetorik, Poeti1- in Bezug auf die bibli-sche Litteratur. Leipzig 1900, str. 310. 15. Cf. A.Clamer, Les Psaunes, La Sainte Bible. Tom. V. Pariš 1950, 16. E.Konig, Hebraeische Rhytlmik, 21; Iden, Die Poesie des alten Test., 13 sl. - 17. Cf. G.Tullio, Cristo e la Storia, Roma 1950, 123 - 176« 18. F*K.Willam, Das Leben Marias der Mutter Jean. Wien 1956. 19» S.Garofald, Introdusione al- nuovo S alterio del Breviario Romano ."Marietti 1945, str. 17. 20. A.Allgeie-r, Die-altlateini , . ■ Ps alt eri en, Freiburg 1928. 21. PG~237 657, 650. 22. Hom.in Ps., PC.29,212. 23. Praef. in Ps PL 29,117 /l2l/ 24. Cf. D.De Bruvne, Le probleme du poanti er- romain, v: Rev.Bene-dict.42 /l950Z 101-126; S.Carofalo,o.c.74-75; Po rovi teoriji vsebuje Rilski psalterij tekst s tar olatinskega prevoda /Vetu Latine/, v tem ko. je Hieronimov tekst n j egov e.39. • .prvega psalte-rija smatrati za izgubljenega. Toda nasprotno A.Allgeier, Die erste Ps almentib er 3 e t am Lg des kl.Eieronymus , v: Biblica 12 . /3 951/ 447-482. 25. Prol. Oaleatru;, PL 28, 557- 25. Davidis Regis ac Propbctae... PssOmi ex hebraica veritate in la tir .um carmei?.... observantissime conversi, Antverpiae 1574, ex offic. Ohr.Plantiri. 27- Real ene. Prot. llieol. 9, IIT, 48-57- 2' . Psalmi et ca-tica exolicata in ordine ad recitationem Brev arii. Brugis 1913; ed.2a 1916, 3a 1928. 4a 1932. 29- Psalterium ex heLraeo latinum. Romae 1528; ed.2a 1939. 30. D er Davidpsalber dec. ro.iioch.en Breviers, lateinis ch und d en is eh. Pad er o on 1933. 31. le livre des Psaumes tradii 32. Explanatio in Poal.o-, Pra 33. A.Bea S -J=,II nuovo salter 34. Qi. liber■psalmorum, Romae 1945, pg.VI oo. A.oea, o,c„2o. 38. Motu proprio *In cotidianis orecibus11, gl,liber psalmorum, pg.VI. 39. II nuovo Salterio latino, Ed. 2 a. Ro a 1946. 41. Motu proprio In cotidianis precibus, 1.c.VI. 42* Itidem. 43* A.Bea, o. c, sir* 53. 44. Gf. Pl 22, 1079» • 45. A*Lea, o.c. str.93. 4-6* O, c. str. 103. 47* Pl 37, 1645. 48. Pl 37, 1796. 49. Pl 29, 61. .... 50. Gr.lambert S,J,, R ouv * R ev.Theol. 67/H. /l845/, 442. • 51. liber _ oalnorm , 121. 52. Gf. A.Bea, o.c. 127. 53. dermo 299, n.6 Pl 38, 1371. 54. Pl 27, 34. 55. Liber psalncrum, 1211. - V brevirjih. z - novim latinskim bese-' dilom ,1e razdelitev psalmov v kitice naznačena s pomišlja jem na koncu -vsake kitice. 55. 1. c. str. 25. Vis oka pesem Po hebrejskem izvirniku prevedel in pojasnil dr.M.Slavič. 1. Ime Visoka pesem, po hebrejskem pesem pesmi, t.j. pesem nad. pesmimi, pomeni najlepšo in najvzvišenejšo pesem. 2. V is oka pesem /Vp/ slika v pesniški obliki nadnaravno ljubezen med Bogom in človeštvom pod podobo naravne ljubezni med ženinom in nevesto. Sv.pismo razmerje med Bogom /Jahvejem = Gospodom/ in izraelskim ljudstvom večkrat imenuje zaroko ali zakon. Prerok Jeremija /2,2/ pravi: "Spominjam se ti ljubavi tvoje mladosti, tvoje zaročne ljubezni, ko si mi sledil v puščavi, v deželi brez setve." Prerok torej predstavlja izraelsko občino kot ženo, ki se je z Bogom zaročila v Sinajski puščavi. Bog ljubi to izvoljeno ljudstvo kot žeho in mu skazuje dobrote, dokler mu je zvesto, t.j. samo njega ljubi in časti. Če pa ljudstvo odpade od Boga in časti malike, se razdere ta duhovni zakon; sv.pismo pravi v tem primeru, da greši s prešuštvom, da prešuštvuje s tujimi bogovi. Prerok Izaija slika v 5.poglavju božjo ljubezen do izraelskega ljudstva v obliki prilike /parabole/, v kateri je Bog vinogradnik, Izrael pa vinograd, la prilika je pisana v pesniški obliki; zato se imenuje pesem "ljubega", kjer je ljubi /hebr. dod/ Bog, kakor v Vp. Skoro prav to priliko ponavlja Kristus pri M 21,33. Dalje sv.pismo Boga imenuje tudi pastirja, ki pase svoje ovce, t.j. izraelsko ljudstvo /prim.Jer 31» 10; Ezek 34*11» Zah 11,7; Pa 22, 1 - 4/, V novi zavezi sv.Janez Krstnik Kristusa imenuje ženina /Jn 3»29/, ki mu je Cerkev nevesta. Kristus je sam sebe zaznamoval kot ženina neveste sv.Cerkve /Mt 9,15; 25» 1 - 13/. Podobno govori sv.Pavel o Kristusu kot možu in o Cerkvi kot njegovi zaročenki: "kajti enemu možu sem vas zaročil, da vas privedem Kristusu kot čisto devico" /2 Kor 11,2/. Ra drugem mestu pravi, da "je Kristus Cerkev ljubil in samega sebe zanjo dal, da bi jo... očistil in jo posvetil, da bi napravil sam sebi slavno Cerkev, ki ne bi imela madeža ali gube ali kaj podobnega,ampak da bi bila sveta in brezmadežna /Ef 5, 25-27/. Apostol Janez pa imenuje Cerkev nevesto in zaročnico Jagnje-tovo /Raz 21,9/. Vp govori o ženinu in nevesti in o njuni medsebojni ljubezni. V smislu gornjih navedkov iz SZ so Izraelci Vp razumeli o nadnaravni ljubezni med Bogom in izraelskim ljudstvom. Riso torej Vp razlagali tako, kakor da bi bila to navadna naravna ljubezenska pesem. Enako so kristjani v smislu novozaveznega govorjenja videli v Vp izraženo duhovno zaročno ali zakonsko ljubezen med Kristusom in Cerkvijo* Ta nadnaravna ljubezenska zveza med ženinom Bogom in njegovim ljudstvom, nevesto, se je nepopolno uresničila v SZ, popolno pa v KZ med Kristusom /že-ninom/ in njegovo Cerkvijo /nevesto/. Ker se pa razmerje Kristusa do posamezne duše sme smatrati kot duhovni zakon /Ef 5» 22 sl5 2 Kor 11,2/, se morejo lepe podobe, ki se nanašajo na zakonsko ljubezen med Bogom in Izraelom ali med Bogom in Cerkvijo, prenašati tudi na ljubezen posamezne duše do Boga, posebno na ljubezen najlepše človeške duše, presvete device Marije. 3. 0 osebah, ki nastopajo v Vp, zvemo sledeče. Nevesta, ki opravlja poljska dela na vrtu in v vinogradu /1,5 el; 6,11/; poleg tega je tudi pastirica /1,8/. Njen dom je na višini v tihi dolini sredi vinske trte, vrtov z raznim drevjem, sadjem in cvetjem /6, 11; 7, 12 sl./. Poleg neveste se omenja njena mati /3,4; 6,9; 8,2.5/ in njeni bratje /1,6;8,8/. Ženin biva v mestu /3,2 sl; 5;7/. Gore, pašniki,pustinja ločijo ženina od neveste /2,8 sl.; 3,6; 8,5/. Kas topajo še hčere jeruzalemske /5,9? 6,1/ in zbor ljudstva /3,6; 8,5/* V Vp ee slika idealna ljubezen med ženinom /možem/ in nevesto /ženo/ od njenega začetka do njene popolnosti. Opis te idealne zveze lahko razdelimo na šest prizorov, v katerih se v glavnem izraža hrepenenje po medsebojni ljubezni, bolečina zaradi ločitve, veselje zopetnega snidenja, sreča ljubezni in njena visoka vrednost. Človeška ali naravna ljubezen pa je prilika ali parabola za višjo, nadnaravno ljubezen v smislu nakazanega govorjenja s tetre in nove zaveze, 4. Po napisu je Vp pesnitev Salomonova. Hebrejski izraz za Salomonova pa lahko pomeni tudi o Salomonu ali za Salomona ali pa se Salomonu samo pripisuje kakor knjiga modrosti. Zaradi tega se zdaj misli, da je Vp spisal neznan pesnik, ki je živel po času velikih prerokov, ki so v svojih govorih in spisih udomačili rabo zakona za podobo nadnaravne zveze med Bogom in božjim ljudstvom. 5. Judovsko in krščansko izročilo /tradicija/ ima Vp za kanonično ali pravo svetopisemsko knjigo. Cerkev je na 5. splošnem cerkvenem zboru v Carigradu /553/ zavrnila mnenje Teodorja iz Mopsvestije, ki je Vp naturalistično razlagal kot Salomonovo ljubezensko pesem. i 2 ^ „^§lomonova3. I. prizor. Nevesta hrepeni_po_ženinovi ljubezni: Izrael^ Cerkev, duša_hrepeni^po £ožji_ljubezni. \ - 'X4 Nevesta^. 2 0 da bi mi dal poljub svojih ust*! Kajti tvoja ljubezen je slajša od vina, l 3 vonj tvojih mazil je prijeten, tvoje ime^ je razlito olje, zato te 1juhi j o mladenke^. 4 Vleci me za seboj; hitimo! Pelji me, o kralj', v svojo izbo, radovati se hočemo in veseliti v tebi, slaviti tvojo ljubezen bolj ko vino; po pravici te ljubijo! 5 Orna® sem,ali lepa,hčere jeruzalemske, kakor lcedarski^ šotori10,kakor salmejska zagrinjala. 6 Mkar me ne glejte, da sem zagorela, ker me je sonce ožgalo! Sinovi moje matere so bili srditi z menoj, postavili so me za varuhinjo vinogradov11, svojega lastnega vinograda12 nisem varovala. 7 Povej mi, ti, ki ga ljubi moja duša, kje paseš, kje opoldne počivaš1^, da ne bom blodila pri čredah tvojih tovarišev! Ženin. • 8 ue tega ne ves, prelepa med ženami, pojdi po sledu drdbnice in pasi svoje kozliče pri šotorih pastirjev! 9 Konjski vpregi pri faraonovem vozu1* te prispodabljam, prijateljica moja. 10 Lepa so tvoja lica z nizom biserov, vrat tvoj z vrvco koralj. 11 Zlate verižice ti naredimo s kroglicami iz srebra. Jtieveeta. 12 Ko je kralj1^ na svojem počivališču, daje svoj vonj moja narda . 13 Lloj ljubi mi je mošnjiček mire1', ki mi v nedrih počiva18. 14 Ciprov grozd1^ mi je moj ljubi v vinogradih engadijskih. Ženin. 15 Glej,lepa si,prijateljica moja,glej,lepa! Tvoje oči so kakor golobi^0. Kevesta. 16 Glej,lep si,moj ljubi,in ljubezniv! iNajino počivališče je zeleno21. Ženin. 17 Bruna najine hiše so cedre, njeni obložci ciprese22. 1, Visoka pesem pomeni najlepšo in najvzvišenejšo pesem. Hebrejski Sir hašširim, dobesedno pesem nad pesmimi, je presežnik, kakor v izrazu suženj sužnjev /l Mojz 9»25/ ali De- vica devic v litanijah. 2. Salomonu se pripisuje, spisal pa jo je najbrž neznan pesnik v poznejšem času, po dobi velikih prerokov. 3. V hebr. izvirniku ni povedano, kdo posamezne verze govori. Za razlago je ob robu to navedeno. 4. V prenesenem pomenu je tu izraženo hrepenenje po zvezi z Bogom. Božji poljubi so odpuščanja, milost, mir. Božji po- ljub je bila obljuba Odrešenika /l Moj z 3,15/* božja zaveza z Izraelci na 3inaju, učlovečenje in vsa dela odrešenja. 5. Ime pomeni bistvo osebe. 6. To so nevesta in druge mladenke /device/. 7. Ženin ae tu kralj imenuje. 3. T.j. zarjavela, zagorela od sonca. 9. Kedarci in ualmejoi so severno&rabski pastirski rodovi. 10. Ti šotori so bili iz rjavih - črnih kozjih kož. 11. Morala je čuvati in obdelovati vinograde; zato je zagorela. 12. Ta vinograd je nevesta sama* ki ni mogla skrbeti za belo barvo svojega obraza. 13» T.j. kje daješ čredi opoldanski počitek. 14. Faraoni so imeli najboljše in najlepše konje o krasnimi vozovi. 15. T.j. ženin. 16. Narda, prijetno dišeče olje, je za nevesto Ženin, kakor mira /v.13/ in oiprov grozd /v.14/. 17. Miro, dišečo smolo, so v Palestini nosile ženalce na prsih, da so lahko vdihale njeno dišavo. 18. "Počiva” seve mošnjiček. 19. Ciprova dišeča svetlica s grozdom podobnim cvetjem raste v Engadife, zelenici zahodno od Mrtvega morja. 20. Golob je simbol čistosti in nedolžnosti, preprostosti in ponižnosti. 21. T.j. v zeleni naravi. 22. Bruna in obložci te naravne palače so iz najlepšega lesa, so cedre in ciprese. Nevesta. 2 Jaz sem saronska^ narcisa, lilija v dolinah. ženin. 2 Kakor lilija med trnjem, tako je moja prijateljica med mladenkami, 2 Nevesta. 3 KaJtor jablan med gozdnimi drevesi tako je moj ljubi med mladeniči. V njeni senci rada sedim in njen sad je sladek mojemu nebcu. 4 , V vinski hram me pelje in njegov prapor? nad mano je ljubezen. 5 Pokrepčajte me z grozdjem, poživite me z jabolki, ker sem bolna^ od ljubezni! 6 Njegova levica mi je pod glavo in njegova desnica me objema. Kevesta. 7 Kotim vas, hčere jsruzulemske, pri gazelah ali poljskih košutah: tie budite in ne dramite ljubezni, dokler ji ugaja! II. prizor. __ Obiski med ženinom in nevesto: med Bogom in Izraelom, Cerkvijo, dušo. Keveota. 0 Glas mojega ljubega! 01ej ga, prihajal gkače čez gore, poskakuje čez griče. 9 &oj ljubi je podoben gazeli ali mlademu jelenu. Glej, že stoji za našim zidom, gleda skoz okno, oprezuje skoz omrežje. 10 Moj ljubi spregovori in mi pravi: Ženin. Vstani, prijateljica moja, moja lepa, in pridi! 11 Kajti, glej, zima je minila, deževje je nehalo, prešlo. 12 Cvetlice so se prikazale ▼ deželi, čas petja se je približal in grlice glas se sliši v naši krajini. 13 Smokva poganja svoje sadove, cvetje vinske trte je zadišalo. Vstani, prijateljica moja, moja lepa, in pridi! 14 Moja golobica v akalnih tokavah, v zaklonu pečine , pokaži mi svoje obličje, daj mi slišati svoj glas; kajti tvoj glas je sladek in tvoje obličje je ljubko! Nevesta. 15 Polovite nam lisice, male lisice, vinogradov pokončevalke0, ker naš vinograd' je v cvetu. 16 Moj ljubi) je moj in jaz sem njegova, ki med lilijami™ pase. 17 Preden se dan ohladi in sence zbeže, vrni se9f m0j ljubi, bodi podoben gazeli ali mlademu jelenu na balzamovih gorah! !• daronska ravnina je ob Sredozemskem morju med Jafo in Karmelam, 2. Mevesta je lilija med trnjem, ženin pa jablan med nerodovit' nimi drevesi. 3. Na gostilniškem pročelju je zastavica ali veja ali grozd v znamenje, da se tam toči vino. Nevesti je znak, da se tam daje ljubezen. 4» Saradi ljubezni čuti omedlevico, sl želi v krepčilo grozdja in jabolk, hoče vztrajati v ljubezni in se r.e vdajati drugim čustvom. - Tako človeštvo hoče ostati v zvesti ljubezni do Boga. 5, Nevestin doia je podoben golobjemu gnezdu v pečini, Podoba pomeni, da je nevesta s,krita v samoti, samo ženinu pristopna, 6, Lisice in čakali žro grozdje in rujejo v vinogradu. Prispodoba pomeni, naj se odstranijo vse skušnjave, ki bi nevesto odvračale od čiste ljubezni do ženina, 7, Ljubezen med ženinom in nevesto raste, cvete ir. zori v zaročni spomladi, 8, Dobri pastir pase čredo na lepih, s lilijami posutih pašnikih. Nevesta hoče reči, da ima njen ženin rad čiste, nedolžne duše. Vzporedna mesta so: 2, 1; 5, 13; 6, 2; 7, 3. 9, Proti večeru pozdravlja neveste ženina ob njegovi vrnitvi. Nevesta. 3 Na ovojen ležišču,ponoči,sem iskala njega, ki ga ljubi znoja duša, iskala sem ga, pa ga nisem našla. - 2 Vstala bom in obhodila mesto, po cestah in trgih bom iskala njega, ki ga ljubi moje. duša! 3 Srečali a o me čuvaji, ki krožijo po mestu: "ote li videli njega, ki ga ljubi moja duša?" 4 Komaj sem prešla mimo njih, sem našla njega, ki ga ljubi moja duša. Prijela sera ga in nisem spustila, dokler ga nisem pripeljala v hišo svoje matere in v izbo svoje porodnice, 5 Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah ali poljsJcih košutah: Ne budite in ne dramite ljubezni, dokler ji ugaja! Poroka, £aravna_in duhovna. Zbor ljudstva. 6 Kdo je ta, ki prihaja iz pustinje^, sredi med stebri dima^ v dišavah mire in kadila, vsakovrstnega dišavarjevega praška? 7 Glej, to je Salomonova nosilnica^! Šestdeset junakov jo obdaja^ izmed Izraelovih junakov; 8 vsi so oboroženi s mečem, izurjeni v boju, vsak s mečem ob ledju zaradi nočnih grozot^. 9 Prestol^ ai je kralj Salomon napravil iz libanonskega lesa; 10 iz srebra je naredil njegove stebre, iz zlata njegovo naslonjalo, njegov sedež je škrlaten, znotraj je vezenina, delo ljubezni jeruzalemskih mladenk. 11 Pridite in poglejte,hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati8 na dan njegove poroke, na dan veselja njegovega srca! !• Nevesta hrepeni po ženinu tudi ponoči. 2. Tu se slika nevestin sprevod k poroki. Nevesta prihaja iz podeželske samote* 3. V Palestini so se prepeljavale neveste navadno zvečer ali v začetku noči; zato je misliti na plamenice in njih dim; svetilke se omenjajo pri Mt 25, 6 sl. 4« Nosilnico za sprevod je nevesti poslal ženin, ki se tu imenuje Salomon. 5« Nosijo nevesto s kraljevskim sijajem. 6. To je častno in varnostno spremstvo, zaradi roparjev in zveri. Še dandanes so pri sprevodih s nevesto spremijevalci,navadno ženinovi prijatelji in tovariši z bojnim bliščem. 7. To je poročni prestol, na katerem sta sedela žehin in nevesta med poročno slavnostjo; opis se naslanja na vzhodne poročne običaje. 8. V Palestini je na poročni dan mati venčala sina. Ž enin. Ženin. 12 Glej, lepa si, prijateljica moja, glej, lepa! Tvoje oči so kakor golobi za tvojo tančico-5". Tvoji lasje so kakor čreda kos, ki prihajajo s galandske gore . Tvoji zobje so kakor čreda strižnih ovac, ki stopajo iz kopeli; vse imajo dvojčke in jalovke ni med njimi’. Tvoje ustne so kakor škrlaten trak in tvoja usta so ljubka. Tvoja lica so kakor odrezek granatnega jabolka za tvojo tančico. Tvoj vrat je kakor Davidov stolp, zgrajen z zidnimi venci: tisoč ščitov visi na njem, sami ščiti junakov^. Tvoje prsi so kakor dva mladiča, gazelina dvojčka, ki se paseta med lilijami^. Preden se dan ohladi in sence zbeže, pojdem h gori mire° in k hribu kadila! Vsa si lepa, prijateljica moja, in madeža ni na tebi. 8 Pridi z Libanona, nevesta, pridi, stopi z Libanona! Zapusti vrh Amane , vrh Sanira in Hermona, levje brloge, gore leopardov-! 9 Očarala si mi srce, moja sestra, nevesta, očarala si mi srce z enim pogledom svojih oči, z eno ogrlico svojega ovratnega okrasa. 10 Xako lepa je tvoja ljubezen,moja sestra,nevesta, koliko slajša je tvoja ljubezen od vina in vonj tvojih mazil je nad vse dišave! 11 Strd kaplja s tvojih ustnic, nevesta, med in mleko je pod tvojim jezikom in vonj tvojih je kakor vonj Libahona. Zaprt vrt si, moja sestra, nevesta., zaprt vrelec, zapečaten studenec1 . 13 Tvoji poganjki so raj granatovcev z najžlahtnejšim sadjem, oiprovo cvetje z nardami, 14 narda in žafran, kolmež in cimet z vsakršnim kadilnim drevjem; mira in al«a z vsemi žlahtnimi balzami11* 15 Vrelec mojega vrta je studenec žive vode in teče z Libanona# Nevesta. 16 Vzdigni se, sever, in pridi, jug, prepihejta moj vrt, da bodo puhtele njegove dišave! Kaj pride moj ljubi v svoj vrt12 in naj uživa njegove žlahtne sadove! 1. Keveste so nosile tančice. 2. V prek jordanskem Galaadu so dobri pašniki za črne koze, 3. Poudarja se belina zobov. Dvojčki so gornji in spodnji zobje; ni škrbine, ne manjka noben zob. 4. Kakor ima stolp naokrog nadzidke, kjer visi razno orožje, tako ima nevestin vrat razne obeske po navadi na vzhodu* 5. Z dihom čistosti in nedolžnosti se konča opis nevestinih odlik, 6. To se lahko nanaša na tempeljsko goro, kjer so darovali miro in kadilo. 7. Amana je del Antilibanona, kjer izvira reka Anana, danes Barada, ki teče skoz Damask. 8. Sanir je amorejeko ime za Hermon /5 Kojz 3»9/» tukaj pa se od Hermona razlikuje. 9. Smisel je: nevesta naj zapusti divje, nevarne kraje in naj pojde z ženinom v milo domovino. 10. Nevesta je ženinu velika dobrina, samo njemu pristopna. 11. Vse sadje in vse dišave pomenijo lepoto in popolnost nevestinih čednosti. 12. Vrt je nevesta, ki vabi ženina, naj si jo vzame v duhovno zvezo ali duhovni zakon. Ženin. 5 Prihajam v svoj vrt, moja sestra, nevesta, trgam svojo miro c svojim balzamom, jem svoje satovje s svojim medom, pijem ovoje vino s svojim mlekom**-. Jejte, prijatelji, pijte, in napijte se2, ljubi! IV. prizor. _£E®^kušnj&_in_^gr£da_l^ubezni£ Nevesta. 2 Spala sem,ali noje srce je bedelo. 01as mojega ljubega, ki trka^! Ženin. Odpri mi,moja sestra,prijateljica moja, moja golobica, moja brezmadežna! Kajti moja glava je polna roae^, noji kodri nočnih kapelj. Nevesta. 3 Slekla aem si obleko, kako naj jo zopet oblečem-*? Umila aem ai noge, kako naj jih zopet oneanažim? 4 Moj ljubi je ategnil avojo roko akoz vratno^ in moje arce je vzkipelo zanj. lino 5 Vstala aem,da bi avojemu ljubemu odprla, in z rok mi je kapljala mira in a prstov najžlahtnejša mira na držaju zapaha. 6 Odprla sem svojemu ljubemu, toda moj ljubi se je obrnil in odšel; duša mi je ginila ob njegovem odhodu'. Iskala aem ga, pa ga niaem našla, klicala sem ga, ga mi ni odgovoril. 7 Srečali so me čuvaji, ki krožijo po mestu, tepli ao me, ranili me? sneli ao mi ogrinjalo, čuvaji obzidja®. 8 Rotira vaa, hčere jeruzalemske, če najdete mojega ljubega, kaj mu naznanite? "Da sem bolna od ljubezni". Hčere jeruzalemske. 9 Kakšen je tvoj ljubi pred drugimi ljubimi, o najlepša med ženami? Kakšen je tvoj ljubi pred drugimi ljubimi, da nas tako rotiš? Moj ljubi je bel in rdeč, odličen pred deaettisoči. Njegova glava je zlato, najboljše zlato. Njegovi kodri ao palmove veje, črni ko vran. Kakor golobi ob potokih ao njegove oči, ki ae kopljejo v mleku^, počivajo v obodu10. 13 Njegova lica so kakor balzamove gredice, ki v njih klijejo dišavne rastline. Lilije ao njegove ustnice, a katerih kaplja najžlahtnejša mira11« 14 Njegove roke so zlati valji, okrašeni s taraiškimi1^ kamni. Njegov život je tvorba iz slonove kosti, pokrita a aafiri1^. Nevesta. 10 11 12 15 Njegove goleni so marmorni stebri. postavljeni na zlatih podstavkih1^-. Njegova postava je kakor Libanon, krasna kakor cedre, 16 Njegova usta so polna sladkosti, on je sama ljubeznivost, Takšen je moj ljubi in takšen moj prijatelj, hčere jeruzalemske. 1, Ženin sprejme ponudbo, sklene se zakon, ženin uživa sadove tega vrta, V duhovnem pomenu: Bog sklene zvezo z Izraelom, Cerkvijo, dušo in se veseli dobrih del vernikov, 2, Obhaja se gos tija, pri k&teri so tudi ženinovi drugi; "napiti se" ne pomeni upijaniti se, ampak se napiti veselo do sitega, 3. Bog trka vsak čas na vrata našega srca* Izrael, Cerkev, duša mora brez odlašanja slediti njegovemu klicu, 4. V Palestini so noči navadno hladne in rosne; ker celo poletje ne dežuje, daje ta rosa osvežujočo mokroto. 5, Nevesta je zdaj žena in navaja prazne izgovore, ki jih kmalu obžaluje in se zanje pokori in žrtvuje. 6. Skoz luknjo v vratih ali zraven na zidu so segali, da so odprli vratni zapah, ženin je stegnil roko, da bi pomagal odpreti ali pa, da je z miro pomazilil zapah ženi v pozdrav in dokaz, da jo je obiskal. 7* Ženin ni zadovoljen z obotavljanjem in praznimi izgovori neveste: Bogu moramo popolnoma služiti* 8, Nevesta obžaluje svojo zamudnost in zdaj še bolj išče svojega ženina. Pri tem iskanju mora tudi trpeti. 9, Oči se kopljejo v belem zrklu, 10. Obod je očnica ali očesna duplina. 11. T.j. prijetno govorjenje. 12. Tarois v Španiji, Okrašeni z dragimi kamni v zapestnicah in prstanih. 13. Njegov pas ima vložene drage kamne. 14. Noge so v čevljih, okrašenih z zlato vezenino. Hčere jeruzalemske. 6 Nevesta. 2 Kam hodi tvoj ljubi, o najlepša med ženami? Kam se obr&ča tvoj ljubi, da ga bomo s teboj iskale? Moj ljubi hodi v svoj vrt, k balzamovim gredicam, \ da se razveseljuje v krasnem vrtu \ in lilije trga. Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj, ki med lilijami pase1. 2 Ženin* 4 Lepa si,prijateljica moja,kakor Terza » ljubka kakor Jeruzalem, s traSna kakor vojska v zas tavah. 5 Okrni svoje oči od mene, kajti vznemirjajo me! Tvoji lasje^ bo kakor čreda koz, ki prihajajo z Gala&da« 6 Tvoji zobje eo kakor čreda ovac, ki stopajo iz kopeli; vse imajo dvojčke in jolovke ni med njimi« 7 Tvoja lica so kakor odrezek granatnega jabolka za tvojo tančico, 8 Šestdeset je kraljic in oaemdeset stranskih žen in devic brez števila^-! 9 A ena je moja golobica, moja brezmadežna, edinka svoji materi, izvoljenka svoji porodnici« Hčere jo vidijo in jo blagrujejo, kraljice in stranske žene, in jo slavijo: 10 "Kdo je ta, ki se dviga kakor zarja, lepa kakor luna, čista kakor sonce, stražila kakor vojska v zastavah?" V« prizor. __Y es el je in_ sadovi zakona. Nevesta. 11 Šla sem dol na orehov vrt pogledat zelenje v dolini, pogledat, ali trta poganja, ali granatovci »veto« 12. Nenadoma, moja duša me je prestrašila pred vozovi knežjih ljudi^. 1« Besedilo nič več ne pove o iskanju. Po tern verzu sta se ženin in nevesta že sešla in si zagotavljata svoje nedolžno in idealno razmerje, kakor prej 2,16. 2. Terza je stara prestolnica severnega kraljestva, vzhodno od Samarije. 3« Od tod do 7.v. je skoro isto ko 4, 1 - 3. 4. Kraljice so prave žene, device so služabnice vseh vrst; 40 in 80 je okroglo, nedoločeno število. Ta verz pomeni: če ima kralj na vzhodu, kakor n.pr. kralj Salomon še toliko žen, vse prekaša po lepoti in plemenitosti ena, edina nevesta /v.9/. 5. Ko vidi ts vozove, se prestraši, se proč obrne in hoče oditi. Spremstvo jo kliče nazaj /7,1/. Zbor spremstva ftevee ta. Zbor. Ženin. Neves ta. 7 MVrni se,vrni se, Sulamita1! Vrni se, vrni se, da te bomo gledali!" Kaj hočete gledati na Sulamiti -morda taborski ples^? 2 Kako lepi so tvoji koraki v sandalah, o knežja hči! Sklepi tvojih kolkov so kot ogrlica, delo umetnikovih rok. 3 Ivoj e krilo je dragocena kotlica, naj ji ne manjka odišavljenega vina. Tvoje telo je kup pšenice, z lilijami obdan*. 4 Tvoje prsi so kakor dva mladiča, gazelina dvojčka. 5 Tvoj vrat je kakor slonokoščen stolp. Tvoje oči so kakor ribniki v Hesebonu* pri vratih betrabima-*. Tvoj nos je kakor libanonski stolp6, ki gleda proti Damasku. _ 6 Tvoja glava na tebi je kakor Karmel in lasje tvoje glave so kakor kraljev škrlat nabrani v kodre. 7 Kako si lepa in kako si ljubka, ljubljena, hčerka radosti! 8 Tvoja postava Je podobna palmi in tvoje prsi grozdom. 9 Dejal sem: Zlezel bom na palmo, potrgal njen sad. In tvoje prsi bodo kakor grozdi vinske trte in vonj tvojega diha kakor jabolk. 10 Tvoja usta so kakor najboljše vino, ki mi v slast čez nebce teče in polzi na listnice in zobe. 11 Jaz sem svojega ljubega in on hrepeni po meni. 12 Pridi, moj ljubi, pojdiva na deželo, prenočujva v vaseh! 13 Zjutraj se odpraviva v vinograde, poglejva, ali trta poganja, ali se cvetje odpira, ali granatovci cveto! Tam ti bom dala svojo ljubezen. 14 Nadleščki8 širijo svoj vonj in pri naših vratih je vsakršno žlahtno sadjes sveže in staro, moj ljubi, sem s tirani la zate. 1. Bulamita se tu imenuj e nevesta. 2. Ples je bil pri Izraelcih v navadi pri slovesnih obredih in tudi pri porokah. Na dan poroke je plesala nevesta pred gosti, ki so ples spremljali s ploskanjem z rokami in medklici. Tak ples se imenuje taborski ples, ples za dva tabora ali zbora. V Siriji je bil tak ples z mečem, ker je imela nevesta meč v roki. V Vp je pri tem plesu slavospev o lepoti in odličnosti neveste kot dobre zakonske žene. 3. Dandanes obtikajo žito na gumnu pod milim nebom s cvetlicami in zelenim vejevjem v znamenje veselja nad žetvijo. 4. Hesebon je staro mesto v Prekjordaniji. Na severozahodni strani mesta so se našli ostanki, ki kažejo, da so tam bili nekdaj ribniki. 5. Bržkone se je od teh vrat prišlo v Betrabim. 6. Ta stolp je najbrž gorski pomol, ki gleda proti Damasku,torej na vzhodni strani Antilibanona. 7. Karmel je po svoji legi s krasnimi gozdovi najlepša gora v Palestini. 8. Nadleščki /mandragore/ se pogosto nahajajo v severni Galileji in imajo prijetno dišeče cvetje. Nevesta. 8 O da bi bil moj brat*, ki je sesal prsi moje matere, bi te poljubila, če bi te našla zunaj, ne da bi me mogli zaničevati! Vzela bi te s seboj in pripeljala v hišo moje matere, ki me je vzgojila; napajala bi te z odišavljenim vinom, s svojim granatnim moštom. Njegova levica mi je pod glavo in njegova desnica me objema. Botim vas, hčere jeruzalemske: Ne budite in ne dramite ljubezni, dokler ji ugaja! VI. prizor. Popolna in_večna ljubezen. Zbor ljudstva. Kdo je ta, ki prihaja iz pustinje in se opira na svojega ljubega ? Ženin. Nevesta. Bratje, 8 Neves ta. 10 Bratje, Ženin. 11 12 13 Nevesta. 14 Pod jablano sem te zbudil . Tam te je spočela tvoja mati, tam te je rodila tvoja porodnica. Beni me kakor pečat^ na svoje srce, kakor pečat na svojo roko J Kajti močna kakor smrt je ljubezen, trda-* kakor podzemlje njena gorečnost; njeni žari so žari ognj^, njeni plameni G-ospouovi^ plameni. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in je ne preplaviti reke. Če bi kdo dal za„ljubezen vse imetje svoje hiše, bi ga zaničevali . aajlmo sestro imamo, nima se prsi. Kaj bomo storili e svojo sestro, ko jo kdo snubi? -Če je zid, sezidamo nanj srebrn branik; če je vrata, jih obdamo s cedrovimi deskami 5 Jaz sem zid in moje prsi kakor stolpi. Zatorej sem postala v njegovih očeh kakor ona, ki je našla mir^. Salomon je imel vinograd v Baalhamonu10, izročil je varuhom vinograd; vsak. naj daje za njegov sad tisoč srebrnikov. Moj vinograd,v moji lasti,je pred mano. Tvojih, Salomon, bodi tisoč srebrnikov11, varuhov njegovega sadu pa dve sto! Ti, ki prebivaš na vrtovih, - tovariši poslušajo -daj mi slišati svoj glas! Beži12, moj ljubi, bodi podoben gazeli ali mlademu jelenu na balzamovih gorah! 1. Nevesta želi, da bi bila združena z ženinom v razmerju, kakršno je med bratom in sestro, da bi ga lahko ljubila, ne da bi ji mogel kdo to očitati. 2. Ženin in nevesta prihajata na dom neveste. Nevesta a e kot žena opira na ženina. 3. Na vrtu se spominjata trenutka, ko je prvič vzbudil njeno ljubezen in kjer ji je mati dala življenje. 4« tia vzhodu so možje nosili pečat ali pečatnik ali na traku okoli vratu, da jim je bil nekako na srcu, ali na roki? pečat jim je bil nekaj važnega, svetega« tievesta želi, da je ženin nikdar ne pozabi, ampak naj jo vzame kot neločljivo lastnino. 5. T. j* neizprosna kakor smrt ali grob. 6. T.j. siloviti plameni. 7. I.j, ljubezen se ne da kupiti? nobena cena ni zadosti velika. 8. Bratje hočejo sestri pomagati. 9. Sestra odgovori, naj nimajo zanjo skrbi, ker ge je zadosti velika za zakon in se je ženinu že izročila, našla mir. 10. Neznan kraj. 11. Ženin Vp ne zavida zgodovinskega Salomona za njegovo bogastvo. Njegov vinograd, t.j. njegova nevesta je nad vse več vreden. 12. "Beži"! vključuje, naj vzame njo, svojo nevesto, na svoj dom na "balzamovih gorah". Alegorični smisel: zveza Boga z Izraelom, Cerkvijo, verno dušo prehaja v večno zvezo v nebesih, kamor vabi nebeški ženin: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!Mt 25» 34* Dr0 Fr« Grivec Na Sem4 PetrS - Super hunc Petrum. Grški evangeljski tekst sv.Mateja 16,18: z* £jri zotv-r*/ rf /?*z£>% je v Asa emajli jev em glagolskem rokopisu preveden izredno svojstveno: Na_aemfc ^ Petrš« la premišljeno svobodni prevod je oblikovan ~ža~ko!!kor~mogoče jasno izražanje posebnega smisla Kristusove izjave, da je njegova Cerkev zidana na Petru« Obenem skuša posnemati jezikovno obliko grškega teksta« Glagolski tekst Assemanijevega evangelija iz vatikanske knjižnice je prvi objavil F«Rački /Zagreb 1865/ z jezikoslovnim uvodom V.Jagiča« Veliki slavist je v uvodu med drugim opozoril /str«LXIIX/ na posebni prevod tega mesta. Opazil je dve posebnosti prevoda,namreč zaimek moškega spola /aem^ / in ime Peter, ko v izvirniku stoji zaimek in substantiv ženskega spola. Pred Jagidem je o tem mestu pisal P.Šafafik; mislil je,da je moška oblika zaimka pisna pomota prepisovalca« /Oblika pe-tr6 je enaka za moški in ženski spol/« Jagid priznava, da Bi ^“pričakovali obliko ženskega spola, a vendar odklanja Šafa-£ikovo mnenje, ker se to mesto v enaki obliki ponavlja v cirilskem Nikoljskem evangeliju. Izjemni prevod Mt 16,18 je namreč ohranjen tudi v dveh cirilskih evangeljskih rokopisih: 1. v Nikol jskem in 2« v Hvalovem. Nikol jski cirilski rokopis, najden v srbskem samostanu Nikolje, spisan v 14.stoletju, je izdal D. Daničid; v uvodu je pripomnil, da je prepisan iz glagolskega rokopisa /str.VIl/ in da je soroden z rokopisom bogomila Hvala«' Hvalov oirilski rokopis, shranjen v Bolonji, ima pripis, da ga je 1« 1404 pisal HvslL kff atjanin, t.j.bogomil.3 Bogomili pa so bili zelo konservativni7"Bili*"so namreč nasprotniki cerkvene hierarhije; sklicevali so se na "pravo,čisto,Bogu milo" krščanstvo apostolske dobe« V bogomilskih rokopisih svetih knjig so se bolj ohranjale starejše oblike, ker so načelno skrbneje pazili na stare tradicije in se je sv.pismo redkeje prepisovalo kakor v številnejši in bogatejši službeni Cerkvi z živahnim bogoslužjem in z oblino rabo sv.knjig. Od tod je razumijivo,da je starinska oblika ohranjena ravno v dveh bogomilskih cirilskih rokopisih, dasi nista zelo stara. Kristusov izrek v Mt 16,18 je katoličanom najkrepkejši dokaz za Petrovo in papeževo prvenstvo« Zato je varianta Assemani jevega glagolskega rokopisa že pred sto leti zbudila pažnjo katoliških teologov« O bogoslovni važnosti tega stal.prevoda je prvi načelno pisal J.Gagarin /1867/, po nfam D.Palmieri in dr.* A bogoslovno vrednost zanimivega stsl.teksta moremo pravilno oceniti samo v tesni zvezi s filološko /slavistično/ znanostjo, kakor tudi bogoslovna znanost podpira reševanje jezikoslovne strani tega vprašanja« Novejše jezikoslovne in bogoslovne raziskave najstarejšega cerkvenos1ovanskega evangeljskega tekata so prevod na_aem£ Petri osvetlile z novo lučjo in vprašanje približale do£onSnI” relitvi. Povrh tega je Petrovo prvenstvo izvirno nazorno osvetljeno v spomenikih srednjeveškega srbskega in makedonskega slikarstva« V naslednjem hočem razpravljati; 1» Filološko in bogoslovno vprašanje. 2. Petrovo cerkveno prvenstvo v dveh spomenikih srednjeveškega srbskega in makedonskega slikarstva« le Občno mnenje slavistov je: 1« da je oblika na aem^Petrl prvotna in Cirilova ter da so prevod na gemu kamene~~uvell~ie-le nekoliko desetletij kasneje; 2« da ta**AŠiemanIjeva varianta spada v -jrsto nepredvidenih grških besed, kakor je n,pr« v Assem dina -JfLVK /Mt 26,18/, dočim imajo vsi drugi rokopisi prevod: e2In% , eten , netoto.5 Toda obojno mnenje je danes že zastarelo, potrebno dopolnila ali popravka« 1« Oblika je nedvomno zelo starinska, iz ve- likomoravske dobe7"*a~ni""v tako izključnem smislu prvotna, da ne bi mogel biti prevod na__sem^ kamene enako ali celb bolj prvoten. Prvotni prevod evangellš tar ja*"/1« j • nedeljskih in prazničnih evangelijev/ je bil v glavnem gotov že v Carigradu pred odhodom v kneževino Moravsko. Ni mogoče z gotovostjo odločiti, je li bila Assemanijeva varianta sprejeta že v Bari-gradu ali šele v Veliki Moravski. Nasprotno pa moremo o varianti dina odločno trditi, da je nastala že v Carigradu ali kje drugje"*v""bizantinskem cesarstvu, a nikakor ne v Moravski. Sv.Ciril in Metod sta brez dvoma čutila, kako težko je Kristusovo obljubo Petrovega cerkvenega prvenstva popolnoma točno prevesti« Ta težava je občutna tudi v grškem in latinskem prevodu. V teoretičnem razmišljanju in razpravljanju se more že na podlagi grškega in latinskega tekata pojaviti dvom, je li res Peter ona skala /petra/, na kateri je zidana Cerkev.V grškem jeziku isti moški substantiv g e tros značl kamen in obenem Petrovo osebno ime. Zakaj je tore3~moško ime Petros v zvezi z zidanjem Cerkve nadomeščeno z žensko obliko geira?""Ta razlika je motila grške in latinske cerkvene očete,da~so~v6asih dvomili, je li sam Peter ona skala /petra/. Vedeli in izjavljali so, da je Peter podlaga, temelj /fundamentum/ Cerkve, a Šesto so tudi ponavljali# da je skala Cerkve sam Kristus ali Petrova vera v Kristusa. G-lede na to težavo trdijo nekateri teologi, da je ta Kristusov izrek zato zapisan samo v Matejevem evangeliju, ker je Matej napisal svoj evangelij v aramejskem jeziku, kakor je tudi Kristus to obljubo izrekel aramejsko. A v aramejskem jeziku je ista oblika Kefa obenem moško osebno ime in obenem znači skalo. Kakor ▼ aramejskem tako se tudi v sirskem jeziku ponavlja enaka oblika /Kifa/ za Petra in za skalo, tako ▼ vodilnem sirskem bibličnem prevodu /Pešita/ in v starejših sirskih tekstih. 0 tem J.Ottiger, Theologia fundamentalis II /1911/ 65 a. Verjetno je,~5a~vellkemu učenjaku Cirilu to ni bilo neznano. Dobro je znal hebrejski jezik, a sirski in aramejski jezik ata hebrejskemu zelo sorodna. Cirilovo proložno žitje /rokopis 14.stoletja/ poroča, da je Ciril znal helenski, rimski,sirski in židovski jezik. Vprašanje, je li Ciril poznal sirski“bibll-čni prevod, je vredno pažnje teologov in slavistov. Verjetno je,da se je za sirski biblični prevod zanimal že v samostanu na Olimpu, ko se je z bratom Metodijem marljivo ukvarjal s knjigami - knjigah prileža /ŽM 3/, knjigami besiduje /ŽK 7/ -posebno pa po vrnitvi iz Hazarije, ko je okoli sebe zbiral slovanske učence. ŽK v 14.poglavju poroča, da so po prihodu moravskih poslancem s Cirilom sodelovali "poapešniki", t.j. sotrud-niki, učenoi. A slovansko misijonstvo je bilo tako izredno in zaupno podjetje,da so mogli pri njem sodelovati le zares zanesljivi somišljeniki. Torej je Ciril slovansko književno delo že dalj časa pripravljal in vzgajal slovanske učenae. Zelo razširjeni in mnogo rabljeni sirski prevod mu je mogel dobro služiti za pravilni smiselni prevod tako težkih mest kakor je Mt 16,16. V hebrejskem in starejšem aramejskem jeziku je kef,kefa moškega spola, v sirskem pa ženskega. A pomniti moramo,"da** aramejski in sirski sufiks - a ni znak ženskega spola, marveč je neko podobno določilo kakor hebrejski člen. Sploh je v hebrejskem, aramejskem in sirskem jeziku za spol samostalnikov bolj odločilen prirodni spol kakor ta ali oni sufiks. Ista oblika klfa se more gladko rabiti tako,kakor pač zahteva prirodni spol,"torej za moško ime v moškem spolu, za skalo pa v ženskem. Hebrejski in sirski jezik ima samo moški in ženski spol. Ženski spol nadomešča tudi srednji spol. Kot neko nadomestilo za spolne sufikse pa ima hebrejski in sirski jezik tudi v drugi osebi dve različni obliki,namreč posebno za moški in posebno za ženski spol: "Tu es /m.spol/ Kifa et super hanc kifa". V tekstu Mt 16,18 je odločilno ponavljanje iste oblike kifa. -Ciril je mogel rabiti le sirski prevod. Matejev izvirnl~ara-mejski tekst se je namreč že vsaj v 3.stoletju po Kr. izgubil. Verjetnost ali neverjetnost, da je Ciril uporabljal sirski biblični prevod, bi ae mogla podpreti po primerjanju sirskega in staroslovenskega evangeljskega besedila. A v Ljubijami to ni mogoče, ker nimamo sirskega av.pisma. V drugih jezikih ae izvirna jasnost tega Kristusovega izreka ne more tako točno izraziti. V grškem tekstu in latinskem prevodu vsaj isti koren kaže Petrovo zvezo in istovetnost a skalo /petra/, na kateri je zidana Cerkev. V slovanskem jeziku pa se la oSitna zveza Petra in skale /temelja/ Cerkve nikakor ne dd izraziti. Zato je verjetno, da je bistroumni Ciril glede na to veliko težavo že v prvotnem prevodu dodal eksegezo, nekako gloso /opombo/, da je Peter ona skala /kamen/, da je torej Cerkev zidana na Petru, Enako je mogoče, da je svoje učence na to opozarjal v ustni razlagi, v svojih katehezah in govorih. Znano je namreč, da so bile liturgične knjige /posebno evangeliji/ učbeniki in čitanke za jezikovni in bogoslovni pouk prvih slovanskih, moravskih in panonskih učencev. Videli bomo, da oblika Petr6 ni vsestransko dobra in točna. Zato se je mogla Ie”iž-” jemno ohraniti v redkih rokopisih. Verjetno je torej, da sta obe obliki /na semi PetrS - na sem* kamene/ enako prvotni. Nedvomno pa je, da sta obe obliki nastali že v prvih dveh desetletjih staroslovenske knjige, prva gotovo že v prvem desetletju, ker je v njej viden odblesk, iskra Cirilove genialnosti. A Ciril je umrl že v prvem desetletju staroslovenske književnosti /669/. - Neki ključ za rešitev vprašanja o izvoru obeh stsl.variant v prevodu Mt 16,18 daje Nikoljski evangelij. 0 tem niže. 2. Oblika na_seim> Petrft nikakor ne spada v vrsto neprevedenih grških ižražov7”kakor n.pr. dina /neki, nekdo/,skinii, stratigb , ®udar£, hi tone i.dr. za grŠko” / gZvT Izbral sem namenoma nekoliko takih besed,ki jih že v najstarejših rokopisih srečujemo v različnih oblikah, namreč ali neprevedene gori navedene izraze,ali pa prevedene; eterb /i.dr./, krov* , voevoda, ubrufz , riza. V Marijanskem in”Zografakem rokopisu n.pr7atoji“£k”§733 skinii /enako Mar. Mk 9>5/# a ▼ istih dveh najstarejših rokopisih“8itamo pri Mt 17,4 /tudi Assem./ in Lk 16,9 krov* ; v istih dveh rokopisih Lk 22,4 voevoda, a Lk 22,52 strallgj_; Jan 20,7 Mar. in Assem. sudan^ ,a”Jan~Il,44 in Lk 197?5“uEruS* /tudi Zogr./; Mt 5»40 In"Io7lO i.dr. riza, a Jan 19,33~hItonb_, Jagič i.dr. so mislili, da so neprevedeni grški izrazl~na vseh teh mestih prvotni, slovanski pa kasnejši. A možno je,da so se slovansko prevedeni izrazi pojavljali istočasno ali vsaj že v prvih dveh desetletjih. Nobenega razloga ni,dabi takšno možnost izključevali; to bomo videli pri variantah Olozovega glagolita in Savine knjige. Navedeni grški izrazi in njihovi slovanski prevodi so samo podobni, analogni primeri z na seml Petrš - na sen*_ kamene, a nikakor ne popolnoma enaiEI7”V“Ižre3ni varlanll na sem“]?etr8 namreč ni ohranjen prvotni grški izraz, temveč”}® jetža~na3omeš čena z osebnim imenom P e tros, To ni točen, temveč zelo”svoboden prevod, pravzaprav nill”prevod,temveč razlaga, eksegeza, glosa. Že P.Šaft&lk in V.Jagid sta opazila /kakor sem gori omenil/# da bi tu pričakovali žensko obliko /na sej petrš /; v tem primeru bi bil ohranjen izvirni grški izraz /petra/. Ker pa Jagič tega vprašanja ni mogel vsestransko bogoslovno oceniti, zato je izjemno varianto Aesemanijevega rokopisa še pri-štel k vrsti neprevedenih grških izrazov, o katerih podrobno razpravlja,7 Jagiču so sledili tudi teologi.® Bogoslovno in filološko proučevanje Clozovega glagolita in Savine knjige pa nas je opozorilo, da tu ni namerno ohranjen grški izraz, temveč zelo avohoden prevod, izvirno namerna eksegeza,ki naj hi deloma ohranila grške literarno formo in izključila vaak dvom o Petrovem prvenstvu ter jasno izrazila, da je Peter podlaga Cerkve,skala,na kateri je zidana Cerkev. Misel,da je Peter temelj Cerkve je bila v vzhodni liturgiji in pri grških cerkvenih očetih tako Jasno ohranjena, da niti Potij ni Petrovega prvenstva direktno napadal. Šele v 11.stoletju, ko se je grška cerkev že bolj odtujila Zapadu in ko je razkolna miselnost že prešla v širše vzhodne množice, posebno med meništvo in ljudstvo, so se začeli pojavljati direktni napadi proti Petrovemu prvenstvu. A že v stoletjih pred razkolom, posebno v Potijevi dobi, so Petrovo prvenstvo le redko dokazovali in pojasnjevali a Kristusovim izrekom o Petru kot trdni skali Cerkve /Mt 16,18/. Samo v redkih primerih, ka$r dar so bili posebej opozorjeni na rimsko prvenstvo,ako so nujno potrebovali papeževe pomoči in podpore, so se spomnili te osrednje izjave iz Kristusove ustanovne listine Petrovega in rimskega cerkvenega prvenstva. Sv.Ciril in Metod pa sta bila pred prihodom Rastislavovega poslanstva in ob ustanavljam.ju slovanske krščamske književnosti zelo krepko opozorjena na rimsko cerkveno prvenstvo. Ruski slavisti /N.Nikoljski, P.Lavrov/ so pred 25 leti bistro naglasili, da je av.Cirila in Metoda najdenje Klementovih relikvij živahno opozorilo na Rim ter ju v pojmovanju cerkvene univerzalnosti dvignilo vieoko nad tedanje Bizantince. Saj je bil sv.Klement rimski papež, naslednik av.Petra« Sveta brata sta že v Kerzonu in Carigradu mislila na to, da bosta relikvije nesla v Rim. Klementove relikvije sta vzela s seboj v Rastislavoto kneževino, da bi jih prenesla v Rim.Zavedala ata se, da bosta pri apostolskem delu v okviru rimskega patriarhata potrebovala papeževe podpore,vsaj sporazuma s papežem. Bilo Je torej dovolj pobude, da sta živo razumela vso širino in globino neizmerno pomenljive Kristusove obljube, zapisane v Mt 16,18. V zvezi z vsem kontekstom božanstveno oblikovane Kristusove izjave Mt 16,17 - 19 nista niti najmanj dvomila, da Je sam Peter skala, na kateri je zidana Cerkev. S prevodom na_sem£_Petri sta iz glav evojih učencev izključila dvom o smi8Xu-ieh~Krieiusovih besed. Toda očitno je, da na_3em£ Petre ni strogo točen prevod grškega teksta. Saj bi bilsTv^grlkem”jeziku moška oblika ep£ Petro mnogo primernejša nego ona slovanska. Torej je grška ženska oblika getra zapisana namerno in premišljeno.Zakaj? Zato,ker grška molka oblika petroe znači premakljiv ali manjši kamen, petra pa živo skalo “žemlji,veliko,trdno nepremakljivo skalo."Srlki tekst torej naglaša nepremakljiv,neomajno trden kamnit temelj. V slovanskem na Petri pa Je ta skalna trdnost popolnoma prezrta. Torej je 8~že~štrani slovanski pre- ▼od ▼ As s emani j ev em rokopisu bled,površen,netočen. Bistroumni, da genialni Oiril takšne netočnosti ni mogel prezreti. Torej je jako verjetno, da je istočasno z obliko za~ pisal tudi prevod n&_sem£_kamene.9 Mogoče je**ceIo7"*5a"*je bil prvotno zapisan prevod na semJ~kamene in da je Oiril šele potem dodal gloso ali opombo7~da~je oni kamen sam Peter. Podobno je mogoče, da je obliko na_8«&£_£etrV5iril najprej uporabil v govoru ali katehezi in-da~je-ona~o7lika iz takšne govorniške akomodacije prešla v nekatere stsl.rokopise evangelijev. Isti Assemanijev rokopis na drugih mestih prevaja isto grško obliko /petra/ z tako Mt 7»24 in 25 ter Lk 6, 48* Torej na 2®trš nikakor-ne more spadati v vrsto neprevedenih grških-izrazov, temveč je avoboden prevod,ekeegeza ali govorniška akomodacija. Neka podobna /analogna/ govorniška akomodacija je ohranjena v Olozovem glagolitu in v Savini knjigi.10 V izvirnem Metodovem govoru Glozovega glagolita je evangeljski izrek ^uod ®rgo_DeiM_coniunxit,homo_non_separet /Mt 19» 6/ svobodno govorniEko-prllagoden*"koniekitu7""jaSe-bo"*bogž-Jžyel/fc_ estž človlka1da_ne razlučaete se /v 132 s77~A-v”a^aX. evangel jskIh-rokopišIh-Bitamo7-eže-ubo-bog^ ajbčeta, _ človek da ne razlučaete - točno po grIkem-izvirnIku7^Š5imo-5avIna-£aji-ga-ima prvi~del doslovno enako kakor Cloz, namreč: jaže_ubo bog^^aji.vede, enako stal. Zakone sudzn^ /jaže bogfc*"aye5e7; 2rugl-del-ima isti Zakoni aud-nyj~toBno po evangeliju, Savina knjiga pa v svobodnem prevodu. Izvirni govor Glozovega glagolita je bil govorjen in zapisan nedvomno pred 1* 885» enako tudi Zakom, sud< nyj kot del Metodovega nomokanona, o katerem piše 15«poglavje Žitja Metodija. S tem je dokazano, da je oni evangeljski izrek bil že pred 1. 885 v tako svobodnem prevodu govorniško uporabljen in da je bil tako sprejet v nekatere atsl. evangeljske rokopise,kakor dokazuje Savina knjiga,ki se tudi na drugih mestih odlikuje po starinskih oblikah. Svobodna prilagoditev se javlja posebno v dualu jaže /quoe duos/ za grško Ko so 1« 1396 Ohrid in to cerkev zasedli Turki,so kristjani Klimentov grob prenesli v cerkev sv.Bogorodice,ki se od one dobe imenuje cerkev sv.Klimenta. Pod bizantinskim in turškim jarmom se svetniški sij in češče-nje sv.Klimenta ni zmanjšalo,temveč se je v nekem smislu še povečalo,ko so se slovanskim in albanskim častilcem pridružili novi grški in turški. Grška ohridska hierarhija je uvidela dva razloga,da naj goji in pospešuje češčenje sv.Klimenta: 1. občno javno mnenje domačega makedonskega občinstva? 2« obramba ohridske cerkvene avtonomije proti carigrajskim patriarhom. Ako bi bila grška ohridska hierarhija podcenjevala ali prezirala češčenje sv.Klimenta, bi odbijala domače vernike,izgubljala bi ugled,vpliv in dohodke« Z druge strani je bil svetniški ugled sv.Klimenta važna dragocena opora za obrambo ohridske cerkvene avtonomije, za ugled in oblast ohridskih nadškofov. /Po vzhodni cerkveni terminologiji je nadškof več nego metropolit, namreč načelnik avtonomne cerkvene pokrajine« Ohridski nadškofje so bili nasledniki prejšnjih bolgarskih patriarhov in so ohranili nekoliko avtonomije/« A češčenje sv.Klimenta Ohridskega je bilo vedno spojeno e češčenjem sv.Klementa Rimskega« Vztrajno so se ohranjale trar dioije sv«Cirila in Metoda ter Kllmenta Slovanskega? tako se je tu ublaževal ali celo odbijal bizantinski boj proti Rimu. V preprosti makedonski tradiciji je šlo spajanje rimskega in slovanskega Kllmenta tako daleč,da so oba Kllmenta zamenjavali in KIimentu Slovanskemu včasih dajali naslov rimskega papeža« Tako se v nadpiših srednjeveških slovanskih rokopisov Klimen-tovi slovanski spisi /govori/ ne redko pripisujejo rimskemu papežu« Takšno zamenjavanje je imelo nekoliko opore v tem,da so isti dan /25«novembra/ praznovali spomin Klementa Rimskega in Kllmenta Slovanskega. To zamenjavanje je rano prešlo v cerkve-noslovanske koledarje. V koledarju Ohridskega Apostola iz konca 12.stoletja se oba svetnika zamenjavata in mešata ne samo 25.novembra,temveč celo 30.januarja,ko se praznuje spomin najdenja relikvij sv.Klementa Rimskega«Klementu Rimskemu se da- Slika 3v.Petra v Ohridu /1. 1295/ je naalor "naš otec", ki je v Ohridu svojstveni pridevek Kli-menta Slovanskega;tako je stara slovanska makedonska tradicija obenem s češdenjem Klimenta Ohridskega bolj ali manj častila tudi Klementa Rimskega in ohranjala idejo Petrovega in rimskega prvenstva« V luči te stare tradicije moremo razumeti edinstveno svojstveno predstavljanje sv.Petra v srednjeveškem makedonskem in srbskem slikarstvu« lansko leto /1951/ so v ohridski cerkvi sv,Klimenta pod slojem kasnejših slik odkrili prvotne slike iz 1« 1295,ko je bila ta cerkev dograjena in poslikana« Pod kupolo ata naslikani dre dolgi vrsti svetnikov« Na desni /južni/ strani je na čelu svetnikov av«Peter,na levi /severni/ pa sv.Kliment* Izredno in izjemno je,da je r neposredni družbi sv.Petra naslikan sv»Kliment;običajno je v taki Petrovi družbi naslikan av« Pavel« Še izrednejša je slika sv«Petra sama« Ohridska slika sv.Petra Je edinstveno izvirno zasnovana ilustracija Kristusove izjave: "Tu es Petrue,et super hane pe-tram aedificabo ecclesiam meam,et portae inferi non praevale-bunt adversua eamn /tet 16,l8/.Ta Kristusov izrek je v grškem jeziku zapisan na gornjem delu slike« Slika predstavlja av«Petra,kako z obema rokama čvrsto drži cerkev na svojih plečih, z nogami pa krepko etoji na ležečem premaganem satanu /portae inferi,peklenska sile/« Zgoraj ob strani je Kristus, ki Petru izroča cerkev,ga blagoslavlja in bodri. Nekoliko niže nadangel Mihael a kopjem kroti satana«Tako je izvirno nazorno ilustrirana vsa l8.vrsta 16.poglavje Matejevega evangelija. Ključi nebeškega kraljestva,omenjeni v začetku naslednje 19.vrste,so običajni Petrov simbol,izražen v vzhodnem liturgičnem pridevku - ključar nebeškega kraljestva -in največkrat upodobljen v zapadni cerkveni umetnosti. Ohridski slikar je Petra že z drugimi simboli tako obremenil,da akoraj ni več prostora za ključe. Ker so Petrove roke do skrajnosti zaposlene s težkim bremenom cerkve, ne morejo držati ključev. A drzna slikarjeva domišljija si je znala pomagati. Slikar je ključe obesil Petru okoli vrata« Slikar je z vseh strani izvirno živo in drzno predstavil Petrovo cerkveno prvenstvo.A prezrl je dve atvari, namreč 1« odločilno Kristusovo metaforo neomajno trdne skale /petra/ in 2. okolnost,da Je Petra tako zaposlil z držanjem Cerkve,da s rokami ne more rabiti kijučev,obešenih na vratu« A težka zaposlitev Petrovih rok je v notranji logični zvezi a opuščeno metaforo trdne akale. Oboje pa je nujno povezano s idejo,da je Kristusova Cerkev zgrajena na Petru,kakor izraža staroslovenski drzno svobodni prevod: na__semVerdeil navaja /str,273/ obširno grško žitje Klimenta Slovanskega /Ohridskega/, da je Kliment svoje svečenike tako naučil liturgije in petja psalmov, da so se njegovi pevci odlikovali pred drugimi /grškimi/. A ono žitje /21„pogl./ ne piše, da so se odlikovali pevci, temveč da se je Klimentov kier odlikoval po dostojnem izvrševanju bogoslužja. ^ Uh f. i/ +0 trzd&dszA *>, h../,7. 0 fj y- 7t Dr. Fr. Grivec ^2Dolnila_k Grugi_ izdaji Jtn^ige " 2®E^SI_ ” ” Prva izdaja knjige "Cerkev'* je izšla 1. 1924. Ko je bila razpreti.a-ia /1932/, je kot neko nadomestilo izšla knjiga "Kristus v Cerkvi" /lS3S/, za šolsko rabo pa so bila prirejena sjerit)-ta. Druga izdaja je bila. 1. ■ 1943 že do polovice do tiskana, ki&d svetom je prešlo na G-ospoda /Boua/... prevzel oblast in zakraljeval". Podobno Raz 12, 10 in 1 Kor 24 - 28 i.&r. Tu ima slovenski prevod izraz kraljes tv o. Pleteršnik ima pri tej "besedi na prvem mestu pomen: Kgrig-turu, Konigsv/urde. Isto imajo vsi dobri slovarji pri latinskem regnum, hebrejskem ualkut in. grškem basileia. 3 pravilno, starejšo slovensko obliko in njenim obsežnim pomenom se ujemajo trdi Hrvati, Čehi in Pollaki. /Rusi prevajajo to svetopisemsko besedo z izrazom carstvo, v soglasju s staroslovenskim in sedanjim cerkvenoslovanskin tekstom/. Posebno značilna je hrvaška oblika v svetem pismu in v očenašu, ker je hrvaški pravopis veliko bolj fonetičen kakor slovenski, a tukaj vendar ni podlegel sedanji površni izgovorjavi, čeprav sev hrvaškem jeziku ta beseda izgovarja vsaj splošno enako kakor v slovenskem. Pleteršnikov slovar ima posebej zabeleženo, da hrvaški kajkavci izgovarjajo tudi enako kakor Slovenci in menda včasih tudi pišejo po površni izgovarjavi. Nikakor ne velja izgovor, da se je sprememba v slovenskem pravopisu in pomenu izvršila po naravnem jezikovnem razvoju ter da se ta razvoj ne more umetno zadržati ali nazaj pomakniti.Primerjava s Hrvati spričuje, da je slovenski cerkveni jezik sedanjo obliko te besede sprejel po neki površnosti, nepazljivosti in morebiti tudi po krivdi slovenske bogoslovne znanosti, ki je v zadnjih sto letih preveč zanemarjala slovansko tradicijo in zvezo z živimi slovanskimi jeziki. Se manj se smemo sklicevati na pravilo, da se mora cerkveni jezik ravnati po ljudskem in po svetnem književnem jeziku. Saj je po novem službenem Slovenskem pravopisu v splošni rabi dovoljena le oblika čaščen, čaščenje, za cerkveno rabo pa češ čer., češčenje; ta razlika je - ohranjena in uzakonjena kj.jub izredno pogostni rabi teh besed. Nekaj po-dobnega je pridevnik £ešnjji, ki je po pričevanju Pleterš: Lkove-ga slovarja v svetni rabi skoraj opuščen, v cerkveni pa trajno udomačen za zakrament sv.Rešnjega Telesa. /Novi -Slovenski pravopis ima obliko režnji pač zabeleženo, a v■razlikovanju in v podatkih in tako natančen kakor Pleteršnik/. Vse to nikakor ni brezplodno| slovniško pravopisno prerekanje, marveč važna zadeva bogoslovne znahosti in_verskega_žiy-Ijenja. Gre za odločitev, ali še odpovemo slovenski tradiciji, ki nam olajšuje in približuje osnovno važno idejo verskega življenja in bogoslovne znanosti, ali pa jo v zadnjem trenutku še skušamo rešiti in ohraniti, da bo naše ljudstvo s pravilnejšim in lažjim umevanjem molilo Očenaš in bolj razumelo Kristusove prilike in izreke o božjem kraljestvu. V očenašu in v večini Kristusovih izrekov namreč božje kraljevo tvo pomeni v prvi vrsti božje h£aljevanje, božjo kraljevsko oblast in čast, a potem šele konkretno organizirano kraljestvo. Nekako čudno in odmaknjeno se nam zdi, če pri oČenaševi prošnji mislimo na konkretno /teritorijalno/ organizirano kraljestvo. Sploh ~e čuti neko nasprotje med pojmom bo_/c^kraljevstvo ter med običajnim pojmom kraljestva. To nasprotje in ta~neižglalenost pa izgine, če se povrnemo k starejšemu in še danes splošnoslovanskemu pravopisu in pojmu kraljeistva, da se tako približamo pravilnemu razode- temu, navdihujenemu svetopisemskemu pojmu in izražanju. Motenega razloga ni, da ti Slovenci v tem tvorili žalostno izjemo med Slovani, v škodo bogoslovni znanosti in-verskemu življenju. Vse drugo, zlasti tudi pravilni pojem očenaševe prošnje, je v 2. izdaji dovolj natančno razloženo na str. 35 - 39. 3-ospodar. Str. 35/7. Za pravilno umevanje svetopisemskega kraljestva dobro služi svetopisemski izraz gospod, še bolj pa stari in sedanji slovanski gospodar, ki je še vedno dovolj moderen in sodoben, čeprav se gospod v vsakdanji svetni rabi že -umika tovarišu. Kakor je svetopisemski kralj pomenil isto kar svetopisemski ^ospod, vladar, tako je slovanski gospodar v srednjem in še v novem veku zaznamoval kneza, vladarja. V zelo poslova-n j eni starejši Romuni ji' ^Moldaviji in Valahiji) je bil gosno^Ež! /hospodar/ od 15. do 18. stoletja službeni naslov vladarjev, knezov. Husi so svoje vladarje imenovali kneze, pozneje carje, a v zvezi s ten vrhovnim državniškim naslovom se je do 16.sto-\ letj-a rabil kot častni in spoštljivi pridevek še naslov gospodar „//*!: i je ot koncu 16.stoletja izpodrinila starejšo obliko. Ruska država pa se je imenovala josudars tv o. Popolnoma v duhu starodavne vzhodne in svetopisemske rabe je isti ruski izraz gosudar /gospodar/ tja do zmage boljševiške revolucije obenem pomenil tudi go.noda v vljudnem družabnem občevanju in dopisovanji', pa tudi vladarja, Carja. Boljševiki so >osudarja vrgli s prestola in ga odpravili tudi iz družabnega občevanja. Tem bolj pa se je ohranil državni naslov gooudarstvo /država, vla-dars tvo/, ki se neštetokrat krepko ponavlja v strogih pozivih, naj se poljski pridelki oddajo državi. Črnogorci in Srbi so svoje kneze in potem kralje še v 20. stoletju imenovali gospodarje; "a naslov gospodar je bil v tej -zvezi vedno redkejši, dokler ni s knezi in kralji vred izginil. Ohranjen pa je v srbskih narodnih pesmih v značilnih zvezali: despot gospodar, car gospodar, slavni gospodar. Srednjeveški cerkvenos 1 ovanski gospodar je prevod grškega despota«. Starejši cerkvenos1ovanski - prevod iste grške besede je vladika, ki se ponavlja v najstarejšem slovanskem prevodu evangelijev, v Metodovem govoru v Glag.Cloz.61, v ŽK 5 in 14,-v ŽM 9 in 16 i.dr. G-l.Jagič, Bnts tehungspes ch der kirchenslav.Spr. 30S in 330. V grški liturgiji se naslov despo-tes prideva škofom. Pod tem vplivom se naslov vladika v poznejši™ cerkveni slovanščini in v sedanjih slovanskih jezikih rabi skoraj izključno za škofe. V cerkvenos1ovanskem jeziku se često ponavlja ženska oblika vlad^čica - gospa kot častni naslov presv, Bogorodice. Kot vladarski naslov ta izraz v novejšem času ni več primeren. Pač pa je naslov gospodar zelo dober in poraben prevod za svetopisemske pojme: gospod, vlauar, kralj. Bog _£e_l:raV v soglasju z današnjim slovanski . in posel . " sl ovenelim jezikovnim Črtom rea pomeni: Bog 4 g lar „ ?o po- dar j3 še po vseh socialnih spremembah uporaben, umeven in primeren izraz. • Str* 38. Tipper v zgoraj omenjeni knjigi /k str.14/ "a str,, 247 trdi, da je poziv: "Pridite k meni vsi"_._povzet po Plutarhovem pripovedovanju o Tezeju, ustanovitelju Aten, da je s takšnim razglasom klical ljudstvo, naj se pridruži njegovi državi in mestu* S. tem potrjuje, da je Kristusov poziv res kraljevski manifest. Zanimiva zveza Kristusa Kralja in Srca Jezusovega. Grl. članek Venite ad me omnes v lanskem Zborniku teološke fakultete. Trojno božj e_kralj evs tvo Str. 40 - 46. Kristus je oznanjal tri stopnje "božjega kraljevanja, notranje, vnanje /vidno,socialno/ in eshatološko, a nikakor izključno le notranje, kakor učč liberalni protestanti in Tolstoj, niti izključno eshatološko* kakor trdijo modernisti, Dovolj jasno je razlikoval tri stopnje. Vidno kraljevstvo je oznanjal ali suponiral celS v tistih izrekih, ki pomenijo notranje ali eshatološko kraljevstvo. Vernikom, v katerih je notranje božje kraljevstvo milosti božje in kreposti, je naročal, da morajo notranje božje kraljevanje vidno razodevati: kot luč sveta naj svetijo ljudem, da bodo videli njih dobra dela, t. j.- vidne., sadove notranjega božjega kraljevanja /fot 9, 14 - 16; 7, 16 - 20/. Krepostno življenje se mora izvrševati v verski družbi pod vidnim vodstvom Kristusovih apostolov in njih naslednikov, i^oslušati morajo Kristusove besede in jih spolnjevati /Mt 5? 19? 7, 24 - 25; 13? 19 - 23 i.dr./. A vse to je mogoče le pod načelstvom apostolov in njih naslednikov, o katerih je Kristus rekel: "Kdor vas posluša, mene posluša" /Lk 10, 16/. 0 notranjem in vidnem božjem kraljestvu na zemlji je govoril kot o sedanjem, o eshatoloŠkem pa kot o prihodnjem. Us t anov i t ev c er lev e V katoliški bogoslovni znanosti so bila o času ustanovitve sv,cerkve tri mnenja: 1. Cerkev je bila ustanovljena s Kristusovo smrtjo na križu; - ... ' 2. S Kristusovim naročilom: Pojdite in učite vse narode... 3. Na binkoštni praznik. Pa.-eževa okrožnica o mističnem Kristusovem telesu je dokončno odločila, da je bila cerkev ustanovljena s Kristusovo smrtjo na križu. Zato je treba na str. 58 odstavek b/ in c/ popraviti in dop.olniti: Str. 58..- b/ Ustanovljena je bila s Kristusovo smrtjo na križu. Ko je... c/ Razglašena je tila in čudovito uspešno je začela poslovati po čudežnem očitnem prihodu Sv .Duha, ko so še prej priprav-1 j . i o: a L ..11 neustrašeno delovati in je cerkveni organizem; začel čudovito rasti in se širiti. Grl. str. 3°4 /zaunji odstavek/ in 385 do 14. vrste. Po odrešilni Kristusovi smrti na križu se je na človeštvo že razlila milost Sv,Duha, kakor uči papeževa okrožnica o mističnem telesu /štev.lil/: S.Spiritus ia~i in- cruce datus, prodigia-litus muneriuus Peutecostes die confertur, Natančneje v okrožnici štev. 30 in 32. Pr.ed čudežnim prihodom Sv.Duha apostoli še niso razumeli, da so Kristusove o tl jute in naročila dobila o smrtjo na križu že polno veljavo, zato jim je Kristus to oblast še izrečno podelil: Pojdite in učite vse narode... V te~ smislu je treba v knjigi popraviti ali dopolniti vse stavke, ki govore o ustanovitvi cerkve in o podelitvi cerkvene oblasti: str.-61. Kristus je apostolom obljubil in podelil oblast; str. 65. štev. 43.11. Po vstajenju je Kristus trojno oblast še posebej naglasil in-pojasnil. K str. 65 - 67 gl. str. 385, v. 1 - 14, Str. 74. v. 4. Ker je bila Kristusova cerkev ustanovljena in zaživela šele po Kristusovi smrti, zato... Nasledniki apostolov. Str. 83. Tit in Timotej sta bila škofa in sta izvrševal.a trojno škofovsko službo /oblast/. A do Pavlove smrti sta bila pomožna misijonska škofa;- po Pavlovi smrti pa sta bila prava samo s tojna-monarhična škofa« Štr. 93• S'. Hieronymi ©pištola ad Evangelum: A dio guem&am in tantam erupisse vecordian, ut diaconos presbyteris, id est episcopis flnteferret. Nam cum apostolus perspicue doceat eosdem esse presbyteros, quos et epis copos.., Kris tus_ ^lava__ cerkve V cerkveni hierarhični službi je Kristus navzoč s svojo moralno pomočjo. V posvečevalni službi po zakramentih pa deluje Kristus osebno, fizično. Povsod, kjer se navajajo izjave rimskih papežev je treba dostaviti in poudariti okrožnico Pija XII De mystico Jesu Ohri-sti Corpore /1943/ in sem prenesti, kar je povedano v knjigi q 4-T gP"1 . - gOR O vJL o v — J J ^ * Str. 120, v.4. Te uvodne misli prvega vatikanskega načrta o cerkvi potrjuje okrožnica Pija XII: "Za opredelitev in opis. te prave Kristusove cerkve nimamo nič imenitne jš ega, odlične j** Sega, nič bolj božjega, tabor je ona is el, ki jo li- čno telo Jezusa Kris tusa; saj ta-mis el izvira in"s e tako rekoč razcveta iz pogostnih izrekov sv.pisma in izjav cerkvenih očetov, Str. 121, v. 2. Pii XII je o ten izdal o!širno okrožnico /1943/. ®1. str. 381. Str. 121 v sredi. Pij XII. : Sicut Dei V er "brun, ut doloribus cruciatibusque suis lionines redineret, nostra voluit natura uti, e od en f ere modo p er s ae cul o run decursrun uti tur Ecclesia sua, ut inceotum- opus pereimet. Str. 122, v. 10. Pij XII večkrat naglasa, da je ta nauk, prvotno povzet z ustnic Odrešenika /števvi/, ta nauk izvira in se razcveta iz izrekov sv.pisna in cerkvenih očetov /št. 13/; takšne razodete skrivnosti so lam dane v duhovno korist /št.10/, Vinska trta Str. 122. Potrebnost in korist zveze s koreninami in s steblom, pa tudi nujnost obrezovanja, ni nikjer tale o z iv o očitna kakor pri vinski trti. Vinsko trto je treba skrbneje in obilneje obrezovati kakor katero koli drugo koristno rastlino. Nekatere mladike je treba popolnoma odrezati, maloštevilne ostale pa prikrajšati. V prikrajšanih mladikah se življenjski sok tako obilno in očitno pretaka,da,kar kaplja od njih. - Sv.Avguštin razlaga to priliko v smislu skrivnostnega telesa. A med Kristusovo in Pavlovo primero je poleg sorodnosti vendar velika razlika, ker je človeški organizem "višji in členovitejši kakor rastlinski. Človeški udje se ne smejo tako odreševati kakor mladike. Sv.Pavel močno poudarja, da je telo iz mnogih udov /l Kor 12,14/, množica kristjanov so eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje/Rimlj 12,5 i.dr./, notranje zvezani v živo celoto,drug od drugega odvisni, drug na drugega navezani, navidezno slabotnejši so še posebno potrebni; udje skrbe drug za drugega, in še en ud trpi, trpS z njim vsi udje /l Kor 12, 21 - 26/. Nasprotno pa je treba trtne, mladike selo razredčiti, nekatere odrezati, druge skrajšati. Mladike niso življenjsko navezane druga na drugo, marveč je rasti in. rodovitnosti celo v škodo, Če je na trti mnogo mladik. Posamezne mladike so bolj ločeno /individualno/■sra ščene s steblom. Sv.Pavel močno naglasa, da imajo razni-udje različna opravila, različne funkcije /Rimij 12, 4-8 i.dr./, mladike vinske trte pa imajo enake funkcije. Prilika o vinski trti osvetljuje individualno zvezo posa-. meznih kristjanov s Kristusom. Pavlov nauk pa poudarja množično vzajemnost /solidarnost/ Kristusove verske družbe, kolektivno zvezo vernikov s Kristusom .in med seboj. Kadar pa razlagamo, da vse življenje prejemamo is Kristusa, je primerno, da preidemo k priliki o vinski trti in z njo dopolnimo Pavlov nauk o Kristusu kot glavi cerkve, ker je Kristusova primera v tej stvari nazorne j ša in narav oslovsko pravilnejša. Okrožnica Pija XII,štev.54. Videnje sv. Pavla / str, 123 in 125/. Sv. Pavel je pred Damaskom s telesnimi očmi videl poveliča- nega Kristusa, ki na skrivnosten način še živi in trpi v cerkvi. Is ti Kristus je v svo jeti zemeljskem telesu radovoljno dopustil, da so ga mučili in prilili na križ * ker je hotel človeštvo odrešiti z daritvijo svojega življenja. V skrivnostnem telesu sv.cerkve sicer še trpi preganjanje, a streti se ne pusti; cerkev 'oo živela do konca sveta, peklenske moči je ne "bodo premagale. Kristus se ni uprl ra"bljem, ki so do smrti mučili njegovo fizično telo, odločno pa se je ustavil Savlu, ki je hotel zatreti mlado krščansko cerkev, skrivnostno telo poveličanega Kristusa. Sv.Pavel sam pripoveduje, da ga je Bog "izvolil za služabnika in pričo tega, kar je videl in slišal" in doživel pred Damaskom /Apd 25, 16 in 22, 19/; Bog ga je torej izvolil za apostola mističnega Kristusovega telesa sv. cerkve. Pojasnilo o izražanju: Cerkev je telo g Kristusovo naj se iz str. 125 - 127 prenese k-1.dokazu na str. 122. Kot 2.dokaz naj na str. 123 v vrsti 7 vstavi: 2. Okrožnica Pija XII /štev. 24 - 58/ uči, da je cerkev Kristusovo telo, ker je Kristus njen ustanovitelj, njena glava, njen vzdrževalec in zveličar. 3. Predstavo cerkve kot Kristusovega telesa je Kristus v glavnih o "bris ih razodel Pavlu gred Damaskom in ga izvolil za a.ostola te skrivnosti. Sv.Pavel je ... Mistično telo Str. 123, štev. 34, v. 9 - 13. Pridevek mistično /telo/ so cerkveni očetje često rabili, zlasti sv.Avguštin, a do konca 11. stoletja-le za evharistično Kristusovo telo. Str. 129, v. 2. Okrožnica Pija XII /št. 60/ krepko naglasa pravilnost nazivanja mistično telo, da se izrazi razlika od fizičnega telesa: Deli fizičnega telesa nimajo samostojnega Bivanja, udje mističnega telesa pa so samostojne osebe. Po nauku iste okrožnice /št. 6l/ se mistično telo razlikuje od moralnega /pravnega/ telesa, ker v mističnem telesu deluje notranje stvarno počelo /namreč Sv.Duh/; po tej stvarnosti presega cerkev... ves naravni red /onnem naturae ordinein/. Mistično Kristusovo telo moremo imenovati kolektivno, a papež Pij XII ga imenuje socialno. Glava mističnega telesa /str. 130 - 132/. Pij XII : 1. Kristus je glava cerkve po svoji odličnosti, vzvišenosti, vodstvu, vladanju, polnosti in popolnosti /štev. 33 - 54/. 2. Kristus je glava c er lev e po svoji polnosti in po življenjskem Vjliva.: j\i, ker svojiu cerkev razsvetljuje in ji daje svetost; oživlja jo s svojim nebeškim življenjem,•prešinja s svojo močjo in hrani njene ude kakor trta mladike. /// Str. 132. Pij XII pd z Belarminom: Cerkev je nekak drugi Kris tus. Kr is tus skupno s svojim socialnim telesom tvori eno ■ skrivnostno os el o - enega celega Kristusa /štev. 68/. Polnost Kristusova /s tr. 133/ Okrožnica Pi ja XII, št. 79: Iz deležen j a Kr is tun ovega - Duha sledi, da je cerkev nekako polnost in dopolnilo Odrešenika. "Vsi nadnaravni in izredni darovi in kreposti, ki so v Glavi /Kristusu/ posekno odlično, okilno in tvorno, iz Glave iztekajo tudi v vse ude sv.cerkve. Oerkev in Kristus tvorita skupaj enega novega človeka, ki veže neko in zemljo s tem, da nadaljuje odrešilno delo, izvršeno na križu. Pij XII v okrožnici spodkuja, da z dokrimi deli dopolnjujemo, kar manjka kridkostim Kristusovim za njegovo telo, ki je cerkev /Kol 1, 24/; zlasti pa je kilo za rešitev duš v vseli ča-sih potrekno svoje kolečine združevati s trpljenjem kozjega Odrešenika /štev. 107 - HC/. Duša cerkve /str. 156 - 159/« Pij XII : Božji vzrok življenja v cerkvi je Duh Tolažnik, Duh Kristusov, Duh Sina. Tega Duha nam je zaslužil z lastno krvjo, prelito na križu. Ta Duh je ves v Glavi, v telesu in v udih /štev. 54 - 56/. Kristusov Duh nas je naredil za posinovijence kož je. Zakramentalno^ okčestvo /str. 146 - 149/. Udje Cerkve moreno postati le po zakramentu sv.krsta. Z druge strani pa zakramenti ne morejo kiti in se ne morejo deliti razen v cerkvi in po c er lev i * „.C erk ev je zakramentalna družka in zakramentalen organizem. SV.Avguštin je cerkev imenoval s aera-mentorum societas, saeranentorun communio. Poglavitni namen c er lev e je posvečevanje duš, a to se izvršuje po zakramentih. Kristus je cerkev zato ustanovil, ut salu ti ferum redemptionis opus perenne redderet. Odrešenja pa postanemo deležni - po zakramentu/■sv.krs ta in.potem še po drugih zakramentih. Gl.- tudi-str. 121. Str. 148. Cerkveni očetje in pisatelji do 13.stoletja često ponavljajo, da je evharistija s aer amen tuni foederationis , coniunc tionis, adunationis, unitatis, .oommunionis. . * V Kristus je cerkev pridokil s svojo krvjo /s-t* Pavel v Afč. 20, 28/. Verniki so sprejeti ■ v cerkev s pokropi j en jem s larv j o J e zus a Kristusa /l Pet 1, 2/. Kova zaveza - cerkev je kila ustanovi j ena s Kristusovo krvjo, prelito na križu; • ta Kristusova daritev se ponavlja v evharistični daritvi sv.naše. Evharistija je zakrament edinosti s Kristusom, torej tudi edinosti med verniki. V molitvi sv,Tomaža Akv. pred obhajilom in pri drugih pisateljih se ponavlja misel, da po evharistiji postanemo deležni aistiSnega-telesa - udje Kristusovi /eorpori mjstico merear in-corporari/, V soboto po tretji postim nedelji molimo, "ut inter eius memlra numeremur, cnius eorpori comm.unioaa.us et sanguini." To je treba umeti v širšem vornemu: sv.obhajilo je višek zveze s Kristusom. Pij XII, • št. • 81 /82/: Ooiiiunctio /cum Oliristo/ velut ad culmen adduoitur. Sv.Tomaž večkrat ponavlja misel, da krst včlenja v Kristusa le po notranji zvezi s evharistijo. Sv.Avguštin uči, da krst in evharistija kot zakramenta včlenj enja v Kristusa gradita cerkev. Histično_telo ^..hierarhija /str. 149 - 156/. Ta teza je potrebna za pravilno umevanje sv.cerkve. Zlasti je potrebna z ozirom na vzhodne teologe, ki so v 16.stoletju po rotestantih. povzeli mnenje, da katolik o ojmovanje cerkvenega rvenstva nasprotuje Pavlovemu nauku in tako rekoč izključuj« Kristusa iz cerkve. Okrožnica Pija XII. se tega vprašanja v bistvu ni dotaknila. A z druge strani le;o pojasnjuje, da Kristus vodi vernike, nevidno ir. izredi-o /št. 38/, vidno in redno pa jih vodi po papežu in škofih. Tretji del dokazovanja /str. 155/ bi smel imeti naslov: Mističnemu Kristusovemu, telesu j[e sri-^emo__le enotno cerkveno poglavarstvo. Str. 155, v. 3 - 5* Kakor glava vlada fizično telo,” tako- je primerno, da' v mističnem telesu vlada viden vrhovni poglavar. - K. g. Mističnemu telesu je primerna le oblast enega vrhovnega poglavarja. Kovejša vzhodna teologija ne razlikuje svečeniške in pravne oblasti. Božj-epravno vrhovno oblast zamenjuje z zakramentalno in misli, da se more podeljevati le po zakramentu. Moskovski patriarh Sergij je-v svojem službenem glasilu /Žurnal Moslc.patriarhii/ 1944, št. 2 o tem vprašanju načelno izjavil, da Kristus živi v cerkvi kot njena glava in njen ženin.. Cerkev je Kristusova nevesta, torej ne more biti obenem papeževa nevesta. To mnenje ne loči mističnega in pravnega glavarstva; ne upošteva, da je papeževa pravna oblast drugotna in podrejena Kristusu. Mistično telo in_cerkev / str. 137 - 160/. Z okrožnico Pija XII. 1. 1943 je to vprašanje dokončno rešeno. Ker so nekateri bogoslovni znanstveniki še vztrajali v zmotnem mnenju, je papeževa okrožnica Greheris humani /1950/ odločno razglasila, da je ta nauk za vse obvezen in da je mistično telo istovetno s katoliško cerkvijo. Misli5110_telo__in versko_živl_jenje Krščansko versko življenje se dejansko ravna in raste po zal:onih mističnega Kristusovega telesa in zakramentalnega organizma sv. cerkve. Z. nad -aravuim življenjem uora-io zavedno in svobodno sodelovati; torej moramo poznati nart1: o mističnem tele,..;:. Kakor je za versko življenje treba poznati nauk o zakra-menci..., va-o fcndi nanlc o mis fcicnem telesu; saj nanka o zakramentih ne moremo dobro razumeti, če ne poznamo nauka o mističnem v el es i-o laulc o mističnem telesu ni težji kakor nanlc o zakramentih. Saj so tudi zakramenti velike skrivnosti, kar izraža že jihovo grško i slovansko ime: mysteria, tajne, tajinstva. A z zanemarjanje a ka o aistične telesu bi skrivnostnost sa- kramentov zatemnj evali. Pij XII ; Hard: o skrivnostnem telesu Jezusa-Kristusa razsvetljuje um in podi ija k zveličavnim delo : /št. l/; je v ver-selj^e in hrano krščanski pobožnosti /pietas delectatur et ali-tur/ ter v notranji zvezi z glav Lmi pobožnostmi naše dobe /št.?/ ?®5E2Z2-EEZells "^2 Str. 164, št.110. Petrovo prvenstvo je bilo definirano že na drugem lugduuskem /1274/ in na florentskem /l439/ cerkvenem zboru, natančneje pa na vatikanskem. Nekateri, nemški katoliški teologi so trdili, da ni dokazano, da se je Kristus, po vstajenju najprej prikazal Petru /gl. op. 20 na str. 168/;-toda to priča ne le sv.Pavel 1 Kor 15, 5, ampak tudi I»k 24, 34. Petrovo prednost neposredno po Kristusovem vstajenju dokazuj.e angelovo naročilo pobožnim ženam /Povej-, te učencem in Petru Uk 16, 7 - smisel; predvsem, posebno Petru/ Janez-je pri grob; dal prednost-Petru, da ja prvi vstopil, za njim šele Janez /Jan 20, 5 -■ 8/. S’tr. 184, wtev. 121,2 v. 4-7. Na očitnem dejstvu Petrovega prvem tva v prvi krščanski občini sloni protestantska hipoteza, da je Mt 16, 17 - 19 proizvod prve krščanske občine. ž§Z±2.y-22:iii2...m?23^-.iZr N etru /str. 186/. P. Gachter, Petrus ih Antiochia /iKTh 1950, 177 ~ 212, posebno 193 - 206/ misli, da je imel sv.Peter bolj prav kakor sv. Pavel. Kristjani izmed poganov so poznali veliko občutljivost kristjanov jud.rodu in se niso pohujševali zaradi Petrovega rav-nanja. A Gachter dvomi, če njegovo mnenje soglaša s inspiracijo sv.pisma. Na_semh PetrS /str. 1.88/. V staroslovenskem prevodu; Ty jesi Petrus i na sem6 Petrš s^sziždg cerkev^ ...oje - v betiedi PetrS ni ohranjen neprevedeni grški izraz __ a, kakor smo doslej razlagali, narveč ta prevod je svobodno posnemanje gr u rc ika sv.Metoda, suspendiral z isto izjavo *bb. ■ cipum apos.tolorum Petri et Pauli auctoritate". Ta formula z c ponavlja v ris 3 ih - sa itanovitev škofij, sklicanja cer- kvenih zborov /sinod/ i.dr. Rimska li”t ;ija slavi oba apostola Ri 11 guae duorum princip’ n es consecrata sanguine*, "per ouos eligio i psit ezordium*. Formula "auctoritate bi. Petri et Pauli" se Še danes vonavlja v dekretih kanonizacije ter v nezmot-1 i.cijah ide , a d početja in Vnebovzetja Marijine- ga. Ta formula je bila-brez dvoma znana srbski kraljevi pisarni, ker je bilo v Srbiji 13.stoletja več katoliških škofij in so srbski kralji večkrat dopisovali z Rimom. Nadškof Sava, kraljev brat, je to formulo poznal, ker je večkrat bival na dvoru in urejeval -rbske cerkvene razmere. Domentijan, učenec in življenjepis ec nadškofa Save^ v Žitja sv.Save /1253/ ta izraz večkrat rabi v pomenu tovariš, včasih pa v nedoločenem splošnem pomenu; samo i-a enem mes tu morebiti pomeni __aslednika. 0- nadškofu Savi poroča, da je napisal poslanico s opreštolniku. sv.Petra in Pavla /papežu/. Iz teja izvaja srbski bizantinolog Anastasijevid~7in” po njem J.Turk/, da Sava ni priznaval papeževega prvenstva, ker papež ni naslednik s v. Pavla, ampak le sv.Petra. Toda Domentija-novo izražanje je popolnoma sklad o z rimskim-in je po njem posneto. Bizantinci te formule niso uporabljali. G-l. Vartfn Zbornik teol»fakultetqJfin slavistični časopis "Slovo" 1952/3, str. 5 - 18. - Str. 200. V 1.pismu sv.Petra se Rim imenuje Babilon /3,13/; tako se Rim imenuje tudi v judovskih 3 isih 1.stoletja ir. v si-bilskih knjigah. Str. 212/3 Sv-;Cipriah. je vztrajno najlašal enakost vseh škofov /z rimskim škofom/, ker se je oziral le na sveč eniško zakramei talno oblasl " 5 i ra f o., jurisd je. R'i tš 1:o_tivem tyo__v_s tar 1 oy ei is ki k1J i 2 ev nos ti /str. 233 in 235/. V vsej stsl. 1 jiževi o v ti do 12. stoletja ni nobenega sledu neprijaznosti do Rima, čeprav je bilo mnogo prilike za ne-sporaruml jenje. Stsl. viri ostro ob., o ja j o Vi: ir,?, in ;make škofe, o papežu a govore s o gostovanj en. Ruski slavist M.Ni-kolski je ugotovil /i ' i ja Akademi-je i k 1928/, da so re- likvije pa_eža Klementa mirile obzorje sv.Cirila in Metoda, da sta se dvignila nad bizantinsko ozkosrčhost in priznavala rimsko .prvenstvo. Sv. brata sta med Slovani širila čaščenje s v. Klementa Rimskega in uvela praznik najdenja njegovih relikvij dne-30.januarja. V koledarju Ostromirovega evangelija /1057/ je 30. januarja pripomnjeno, da je sv.Klement četrti naslednik sv.Petra. "'I Makedoniji so sv.Klimenta Slovanskega častili skupno s sv. Klementom Rimskim in ohranjali tradicije Petrovega vrven- »tva, kakor pričajo srednjeveške slike sv*Petra v Ohridu, 2iči in Sopočanih. 51» ITa s en/Petre k str, 188. - V moskovskem rokopisu S luške v čast sv.Cirilu je pesem: C sladki učitelj Ciril, o drugi Pavel i-učenec Petrov, v čigar aestu-si Izvolil umreti! E str. 235. Cr.ški menihi so "bili 1. 879. zbegani, ko jim je pa£ež Janez Vlit. ukazal, naj priznajo Potija. T južni Italiji pa so nastajali konflikti z latinskimi menihi in duhovniki. Cirilovi i:; Metodovi učenci pa so "bolj vztrajno ohranjali tradicije rimskega prvenstva. E str. 235= V vatikanski • Constitutio de Ecclesia se cesto ponavlja: Apostolicus primatus. D 1821 - 1832. Str. 236. V liturgičnih knjigah monofizitov in nestorijarcev je ohranjena vzhodna tradicija o Petrovem in rimskem-prven-bvu. To prve tvo je posebno jasno izraženo v epristnih arabskih nikejskih klonih iz 7. ali -.stoletja. Sprejeli so jih nestor! j anci, - jakobitski Sirci in Kopti, a tega pričevanja še malo zavedajo. Jugie TD00 5» 48 - 52. Str. 250. Mihael Rogov v Kirillovi knjigi /1644/ dokazuje, da je papež antikrist. Tale o•razlaga 15.katehezo sv.Cirila Jer. o koncu sveta in o antikristu. To knjigo je večkrat omenjal J. Križanič. /str. 255 - 258/. Štev.-156, v. 3 - 5. Vprašanje je, kako je prvenstvo zvezano z Rimom. Ra vatikanskem koncilu so škofje predlagali, da se v tev zvezi izpustita besedi: iure divino* Teologi•is tega zbora so o tem izjavili: /str. 256, odstavek""!/. Drugi odstavek na str. 255: 1. V duhu vatikanskega koncila trdi c, da je Peter pod božji vodstvom/ordinatione divina, dispositione divina/ določil Rim za sedež prvenstva; torej je n e prenes1j iv o. Teologi vatikanskega c.zbora so izjavili, da je neločljiva zveza primata z Rimom £actm_dogmaticum. Benedikt XIV. /De sy-nod. dioee*/: Prvenstvo je z Rimom zvezano jure "... and', vendar neločljivo. Dogmatični odbor /deputatio/ vatikanskega""zbora:. . iure humano, i.e. iure ecclesiastico - a.ostolico. Prauzelin: iure apostolico, sed immutabili. Vsi teologi vatikanskega zbora so poudarjali neločljivo zvezo, a niso obsodili mnenja, da bi se ločitev primata mogla izvršiti po papeževem sklepu. Gl. AAV 1947, str. 46 - 52. Štev. 157.•Prvenstvo je ordinatione divina neprenosljivo zvezano z Rimom. - . Str* 257, v. 13* Haj se črta izraz: Božjepravna. Str. 25.8* v. 19. Namesto "boš j e pravno določena* mora stati: neprenosljiva. Nezmotl^ivos t rimskega _,a. e.'. a /str.258 - 279/. Str, 261. Papež ni ne zmot en, ah o pipe .bogoslovne znanstvene ra.: a1 e in 1 ot znanstvenik rešuje znanstvena vprašanja. S'ikst V /1586 - 1590/ je zagrešil .mogo zmot, ko je prenagljeno in samovoljno prirejal novo izuajo vulgate; izpustil je . o~ ge svetopisemske bes ene in v tekst sprejemal besede obrobnih 3 . /glos/. Umrl je, preden je bila njegova izdaja uk .. a. Str* 255, v. 18. N3, zlasti pri Lk. Str. 254, v. 8. Podati: sv.Avguštin /causa finita/ i.dr. Galileo Galilei /str. 274/. Kc 3egacija S.Officii je sicer delala po papeževem naročilu, a papež svoje nezmotnosti ne nore podeliti /delegirati/ aciji. Vse je delala kongregacija. Zmotila so je, ker je segala v področje svetne zna"- osti in hotela dogmatiko postaviti v službo rirodoslovja. Honorip I. Str. 275.-Monoteletizem je bila zelo zvijačna in spremenljiva herezija. Hajpj - o čili e. .o delovanje /monergetizem/, potem eno voljo /monoteletizem/ i.t.d* r. 275, op.24... Honprijevo drugo• pismo jasno uči dvojno delovanje v Kristusu: TJ tras one natur as... cum alterius communi-one o p er airl es - divina.-, qttae Dei sunt o p er ant em, et humana-, qvae ca- -is sunt exsequentem. V* i p’IT t i Str. 277, v. 6: Oglejski razkol je trajal do 1. 700. V■ dobi tega razkola se je oglejski patriarhat razcepil v dva: 1.Bradeški /Orado/ patriarhat, ki je bil•1. 1451 prenesen ir Benetke; 2. Oglejski patriarhat, ki je bil 1. 1751-ukinjen in razdeljen v dve nadškofiji, Gorica ir Videa /Udine/. Škof J. Strossma^er. Str. 277. V pismih kanoniku dr.Bačkemu je zelo ostro pisal, da je papeževa nezmotnost absurdna in da papež sam sebe proglaša za Boga. Tako v pismu 8.marca 1870. Ligic, Korespondencija Rački Strossnayer. I /1928/, str. 101« Kjer Peter_- tari cerkev Str« 279? štev. 168, v. 5• Ve e...propadle. Torej niso Lile prave. Traki cerkve^ Veroizpoved l.nikejskega cerkvenega zbora prideva c er levi le svetost. L tiri znal: e cerkve prva našteva krajša'veroizpoved v Epifanijevi knjigi Ancoratus /374/« Kalcedonski cerkveni sLor pripisuje to veroizpoved 1. carigrajskemu /381/. M. Jugi e /Obse ■trouve le cliris tianisme integral 1947, str. XIX - XXV in 241 - 254/ obžaluje, da apologeti trošijo najtolj-še moči za oddaljene in- aj-ianj dovzetne, a~ zaneuar jajo :iam bližje" vzhodne kristjane, ki so po ločitvi še ohranili vse os tanke vseh štirih znakov cerkve, a le okrnjeno« Proti ro- ti vse irugim moramo uporabiti relativno primerjalno metodo« V katoliški cerkvi so štirje znaki uresničeni v popolnejši in višji stopnji nego v vseh drugih. Eer pa je Kristus ustanovil le eno cerkev, nora Liti prava s smo tista, ki ima znalce popolnejše stopnje nego druge. Po tej metodi ni treta naglašati razlike med svojstvi in znaki, posebej je nepotrebno razlikovanje pozitivnih in negativnih' znakov. Izognemo se mnogim težavnim razlikam, ki dokazovanje tako obtežujejo, da ga bogoslovno manj izobraženi ne morejo razumeti. S to metodo deloma in indirektno soglašajo Bieckmann /str. 909/--3/" R.3 ehultes , De Guibert /108/23/ i.dr. S chu.ltes posebej naglasa, da so znalci v katoliški cerkvi uresničeni v odlični in čudežni meri; približuje se empirični metodi čudovitega katoliškega dejstva. 0 empirični metodi katoliškega dejstva trdi Jugie, da zahteva veliko mišljenja in selo iskreno ljubezen do resnice, ločeni vzhodni kristjani skušajo v svoji cerkvi najti dokaze nadnaravne pomoči, čudovito razširjenje v prvih krščanskih sto-p, leti ih, tmgssm— stanovitnost mučencev/ pod turškim jar- . .0n"in v najnovejši dobi. A katoliška svetost in obilnost dobrih del more ganiti vsaj boljše in plemenitejše vzhodne kristjane. Nasproti njim je najbolj porabila in učinkovita histori č; a metoda. A to posamezno mnenje je treta ^praviti v soglasju z izjavami teologov vatikanskega cerkvenega zbora, ki so selo naglašalij da je empirična metoda lahko umevna tudi neizobraženim* dl. Zgor k str. 4 - 8. ■ Str. 239, štev. 175, 1, v.2. empirična /analitična/ meto- V- a, Str. 294. Grški pridevnik orthodokos je sv.Ciril prevel pravilno po smislu: pravovernyj, V. 14.stoletju so ta izraz na- do .estili s suš en j s kini prevodom: pravoslavk j. S tr. 257. L. 1848 le Mio-v A: mterdamu zborovanje krščanskih cerkva za versko edius tvo. Ferski, holandski in angleški protestanti so zelo spravljivi do katoličanov in pripravljeni za sodelovanje. Henčki katoliški kongres v-Berlinu 1. 1882 c o protestanti prijazno pozdravljali, zlasti škof Bil'el im - pri k. stanoval škof dr.Wendel, sedaj kardinal v Mtlnchenu. Str. 304 v. 10. Moskovski patriarh Sergij /1944/ je trdil, da je ločena vzhodna cerkev edino prava; a priznal je, da to ni dogmatična, argak le historična resnica, da pa katoliška cerkev svojo- izključno pravil;..ost smatra za dogmatično resnico. Str. 304. V es ol j ni - je nastalo iz ves voljni svet. Tal o 30 pisali do konca 18.stoletja; še Japelj in Narodne pesmi /v ikl ši Sevi rol D.zbi: i/. Pl k Lk II, 78?. V i polovici 19.stoletja so hoteli staro o'oliko obnoviti /Raič, Cigale, Mencinger i*dr./, a dres uspeha* Breznik BS 1914, 20. Str. 309 v. 1 -3* V-14.stol. so katkolikija prevedli s s okornaja, a še v 15.s tol. so dodevali katholikija. ,. 311 št. 19 k« o. a sta: okršc c e: kve jo Kri- stuscrva cerkev apostolska, ker sega nazaj do apostolov in je ohranila apostolski ...auk, A taksna je s30.10 katoliška cerkev. Protestanti so apostolstvo izgubili in deloma celo zavrgli. Ločene vzhodne cerlrve pa so izgubile tisto apostolstvo, ki je bilo že v 2.5tol. merilo prave vere in resničnega apostolstva, kakor je izjavil sv.Irenej: Z rimsko cerkvijo mora soglašati vsaka apostolska cerkev. - S tem odpade razlikovanje formalnega in materijalnega apostolstva, pozitivnega in negativnega znaka. Str. 312 - 313. Samo katoliška cerkev je popolnoma apostolska. Ločene vzhodne c er lev e so izgubile tisto apostolstvo, ki je že od 2.stoletja dalje veljalo za merilo pravega krščanstva in pravovernosti; takšno apostolstvo je naglasa! posebno sv.Irenej. Tanquerey spaja empirično metodo katoliškega dejstva s pri* mer jalno. V dveh poglavjih razpravlja o znalcih: 1. unitas, ca-tholicitas , stabilitas; 2. sanctitas , f ecunditas . C vsakem znaku dokazuje, da se v teh znalcih razodeva čudežna božja pomoč. Sedanji čudeži, svetniški in Burski, potrjujejo božji izvor katoliške cerlrve. Svetniki so odlični mistični udje Kristusovi. V njih živi Kristus, ki je te čudeže napovedal. Čudeži v Lurdu se vrše na priprošnjo Brezmadežne D.M./dogma 1854/. Marija je najodličnejši mistični ud Kristusov. Bernardka je bila sveta katoličanka in je ravnala v soglasju s hierarhijo. Cerkev je Burske, čudeže potrdila; hierarhija obilno sodeluj e-pri slovesnostih v Lurdu. Str. 315 - 322 in 330. Anglikanec Friderik Viljem Faber, globok pisec nabožnih knjig /Duhovna rast i.dr./, je v prizadevanju za svoje sveto življenje in za versko prenovitev domovine našel pot v katoliško cerkev /l. 1845/. Pav el Frančišek Wattson, ustanovitelj Frančiškovih bratov / sprave in molitvene osmine za krščansko edinstvo /1907/, je 1. loOg s svojo redovno družbo prestopil v katoliško cerkev; -umrl 1. 1940. Suši etropolit Hipatij Potlej /1599 “ 161?/ je V že j 1ji po globljem krščanstvu in pod vplivom poljske kalvi a-kade je adel k kalvininstvu, razočaran se je vrnil v - -slavje, a kot pravoslaven škof je 1. 1594 spoznal, da je zedi-ljenje s katoliško cerkvijo edina pot za globlj o' o- o : Lnske cerkve. Kot metropolit je utrdil temelje r us i 3.io k e uri j e, Vela.lin Eutski. sis. „rav os lavnih staršev, vzgojen v kalvin-stvu, se je v hrepenje: ju o globljem krščanskem življenji: nil o katoliško cerkvijo. Kot rusinski metropolit /1519 - 1537/, je sivel in umrl v duhu ovetosti; njegovo nestrolmjeno truplo so Kusi 1. 1655 odnesli in morda sežgali. Meletij Snotricki je znan kot pisec prve znanstvene cerkve-noslovanske gramatike. Prva izuaja je izšla v Vilni 15l9;več-krat je sila ponatisnjena v Rusiji, 1. 1755 pa v Rimniku v Romuniji. Rabili so jo Rusi, Srbi in hrvatski glagoljaši. - Naš V. Vodnik v svoji knjigi Pismenost ali gramatika /l8ll/ omenja,da ...a "Smotriskovo gramatiko1** Smotricki je bil pravoslavni nadškof v Polo eku /1620/5/; 1. 1525 se je umaknil. Po skrbnem proučevanju pravoslavja v Carigradu in Jeruzalemu je spoznal, resničnost katoliške cerkve /l627; umrl 1655/. V pravoslavju je s spisi in govori ostro napadal katoliško cerkev, kot katoličan pa je v klasične .. poljskem slogu spretno in vneto dokazoval resničnost katoliške vere. Kot katoličan je živel svetniško s pokorno. Ti trije Rusini so v sebi doživljali tedanji ostri boj med protestante tvora, pravoslavjem in katoliško vero; 2>motricki je v tem boju ognjevito in ostro sodeloval. 2a katoliško vero so se odločili ,0 mnogih notranjih bojih ir. po globokem prepriča- nju Sv. Jozadat Krnčevič, v mladosti vzgojen v pravoslavju, se je v mladeniških letih svobodno odločil za katoliško cerkev /v vzhodnem obredu/, ker je v ujej našel pobudo ±11 hrano za pobožno življenje. Umrl je nučenigke smrti za tiste verske resnice, ki so značilne za katoliško cerkev. 5'tr. 554. Okrožnica Grande- mimus /188O/ je ne zmoten 11- jdlok* n r zgodovi slcih vprašanjih obsega nekaj zmot. Gl. str. 558/91 /str. 564/ O,, kod dobijo škofje ji ris dikcijo? To sporno vprašanje je rešeno v papeževi okrožnici o Kristusovem mističnem telesu s izjavo, da imajo škofje redno /lot j epravno/ vladno oklast, ki jič jo j o - e^osredno podelil papež /ordiiiaria iurisdictionis potes tat e fruuntur, ...Late siki a Pentifiee Strnimo 3 p er ti ta/. Y L L jil orajo s pošte ati kot kož jepravne naslednike a. c lov. Factm dogmatieum /str. 366 - 369/. 1. Katic in smisel neke knjige ali stavka. 2. Da je konkretni papež naslednik sv.Petra; zveza primata z Rimom. 3. Kanonizacija svetnikov. Vprašanje dogmatičnega dej-tva se je razja milo v 17.stoletju. I. 1503./2 so živahno disputirali, če je razodeto, da je konkre zapeč . a ledi ik s.v,Petra. Avgustinci sov^Javni di-sputaciji v Sara_,osi 1. 1501 trdili, da to ni^vlrska^resnica. Skoraj večina jez ..itov je kila nasprotnega m fen ja. A jezuiti /rektor Vas quez/ v Alcali /Alcala/ so v javni•disputaciji 1. 1502 hranili trditev, da to ni verska resnica. Potem, so dominikanci v Valladolidu v javni disputaciji jezuite obdolžili, da so v Alcali trdili, da tedanji papeš Klemen VIII. ni nasledki sv. Petra« Dominikanec ko. i la-./c z je v javni dis pu taci-v Valladolidu /1.602/ slovesno izjavil: J Verska resnica je, da je Klemen VIII. Kristusov namestnik in Petrov naslednik. Kas_.ro tno mnenj e je heretično. Po mnogih ra skurjenih prepirih so v Rimu 1, ISO2/3 uvideli, da nihče ne dvomi, da je tedanji papež Petrov naslednik. 51. Pastor, 5es chichte d er Papste. 11 /1927/ 557 - 561. Vprašanje dogmatičnega dejstva o nauku in smislu določene ki jige e • j e dokončno..razjasnilo s ponovno oksodko knjige "A - ", Kor elija Ja- se a 1. :Č53, 1554 i 1>56. Sl, D. 1092-IO98. Knogi teologi uči, da je takšno dejstvo faetum dogmatična ^ ei.su s trieto. Janzenisti so ločili quaes ti o iuris - in quae-stio faeti. Kanonizacija svetnikov /str. 368/. Dogmatično dejstvo se lajvečkrat ponavlja v kanonizaciji svetnikov. V•prvih stoletjih so češčenje svetnikov potrjevali škofje. Do 4« stoletja so častili samo mučence. Po tem starem običaju.se v 1 . .'. iškem sporne iku svetniki enačijo z mu- čenci. Akte mučencev so pošiljali sosednim škofom,■zlasti pa v Rim. Tako je češčenje svetnikov postajalo vesoljno. To je cano-nizatio aequipollens. Slovesno kanonizacijo je ukazal-papež Alelcsander III, ko je 1. 1170 določil, da je kanonizacija pridržana auetoritate Romanae ccclesiae. Isto določa 1999 kanon CJO. Katoliški teologi soglasno trdijo, da je ceri st v kanonizaciji svetnikov ne zmotna, ker je tesno zvezana z vero i:i nravnostjo -••res fidei et morum. Tomaž Akv. ^ Quodlibet 9, 16 uči, da je češčenje svetnikov izpoved vere v nebeško slavo svetnikov in da je karonizacija v sredi med vero in pobameznim zgodovinskim dejstvom. Kanonizacija je tesno zvezana z dogme svetosti cerkve, pa tudi s nravnostjo /res morum/, ker svetnike častimo kot vzor a življenja# Pridružen ?e že vesoljni disciplinarni /liturgični/ odlok, otvezen za vesoljno cerkev* Beatifikacija pa Senčenje., "blaženega le dovoljuje v posameznih škofijah ali pokrajinah; ni dokončen odlok in sam po seli ne nezmoten. • Običajna formula " anonizacije: Auctoritate Domini nos tri• Jesu christi, beatorum apostolorum. Petri et Pauli ac nostra.;; c eat:m IT.17. s ar. c tu... esse decernimuo et definimus /res fidei/... s tatuentes ah univ ers a ecclesia recoli d eh er e /decretuni dis cipi ir iar e 1 i tur gi cnn/. Če papež potrdi tradicionalno češčenje blaženega v posa-.ieznih škofijah ali pokrajinah, je to beatificatio aeguipollens. Ce potrdi in ukaže češčenj e starejše.;a svetnika Brez formalne ka:ionizacije, je 1 to nezmotna canonizatio ae guipoll ense Nesmotrnost cerkve v kanonizaciji svetnikov sploh je verska : ssnica* Sv etosi ali kanonizacija posameznega svetnika a ni razodeta resnica* marveč dogmatično dejstvo, neločljivo zveza '• z resnico o svetosti cerkve. • Nikakor ni mogoče, da hi cerkev ukazala češčenje pogubijc-nega. kore pa se motiti v navajanju zgodovinskih podatkov; more se motiti o imenu svetnika, more dva svetnika strniti v enega ali enega razdeliti v-dva. Manj jasno bi bilo vprašanje svetnika, ki sploh ni živel. Sv, - Ciril in Metod nista bila formalno kanonizirana, ker kanonizacija v 9*3 bolet ju še ni bila o" a. Sv .'Cirila so v Rimu častili takoj po njegovi smrti. Sv.Metoda pa so le njegovi učenci častili takoj po smrti in njegovo češčenje širili med Slovani. Njegovo češčenje je bilo v Rimu indirektno potrjeno cele v 16.stoletju, ko so v cerkvi sv,Hieronima /v Ilirskem lio-sgicu/ postavili oltar sv.Cirila in Metoda. Formalno kanonizacijo nadomešča papeževa okrožnica Grande munus /l. 1380/, ki ukazuje češčenje sv.bratov v vesoljni- cerkvi. Tak disciplinarni /liturgični/ odlok je nedvomno ne zmoten. V tem pogledu je ta okrožnica izjemno nezmotna,/običajne okrožnice niso ne zmotne/, a z druge strani jev nji nekoliko zgodovinskih z lot ali netočnosti, ki so jih zgodovinarji /Rački, Pieriing, Gagarin/ opazili tako j, ko je izšla. V rimskem brevirju so nekateri podatki okrožnice-izpuščeni, a tudi v njem je še nekaj netočnosti, n.,pr. da sta sv. Cirila k Ha žarom poslala"'cesarica Teodora in patriarh Ignacij, da je Ciril spreobrnil vse Eazare; da je bil Metod po 1. 880 začasno oregnan iz Moravske /ovetopolk/ i.dr. Tradicija. Stj . 270 pod • tot-Cerkev uči, da sta dva vira razodetja, , vis^o • m craxici j a. . - Str, 272/ v. tTe it el „ .. x c v " vi a a 3.3 z a, sdr . 1J iv a - stoj ;'o diakona, svečenika in škofa« ■ « Pavel našteva lcar izdati e; e apostole, reroke, evangeliste in učitelje - didaskalo , do c tor, V ...jem f ■' a ta a lc po il pribij o tc ’ c.:, apostolski misijonar, Staro- slovenski viri pridevajo sv.Cirilu in Metodu učiteljski naslov; ržbo sta pripravljala ustanovitev slovanske hi-Podokno je bil njun učenec Kliment sedem let učitelj / L tel j s ko : lije. Pod cedon — u-i- , jitel j - ■ -ja. Grl" iv •J ul 0 5 9 ' Str 6 15, Str. 20, Str. 23, S tr. 24, S tr * 45, S tr * 57, 0 tr* 63, Str * 70, S tr * 0 0 02, S tr* 103 Str* 110 Str. 138 Str * 139 S tr * 1-52 Str * 172 S tr* 211 S tr * 214 S tr. 255 Str* 297 S tr* 313 S tr * 321 S tr * 337 Str* 340 S tr. 342 S' 343 Krajši dodatki in poiravki v. 17- štirje vzhodni patriarhi. štev. 14, A.de Castro, Adversus omnes ha er e s es libri 14- op« 5. Pieper, Jesus nnd die Kirclie. /1932/; Wilcen~ • hans er, Kirclie als d er myst.leib Chris ti/l 93?, v6 24« Kristusov.o telo, božje ljudstvo, v« 24* lit 20, 2 - 14; 25,21 - 23 in 35 - 40 i.dr. v. 25. Mt 16, 14- v*17 črtati: in da tulca j ni govor o bratske::’, opomin v* 23/4 črtati: odločilno, v o•7. Apd 14, 23 = , v, - 12. Pavel. .2. V fizičnem Kristusovem telesu. - V. 22 črta- ti: življenje in.. op* 4. -■2 Kor 13, 13* op. 4, v. 2. o odnosu, v * 17* Lk 6, 14. razkclnega /nova članskega/ ar el a ts k e ga škofa, propadla ljubezen - pravilno: opešala ljubezen... v.14- % navadnimi svetniškimi čudeži, j tev. 209, v. 2. J ar 14, 6 ^ štev.212,1,v.6. Mt 23,19- r,21.Nasprotnega mnenja so Suarez,Pra litsch, Hurter. zvezi s pravo Kristusovo cerkvijo;popolneje so s cerkvijo zvezani o ir. 352,v. 7.Podati: Pii X. 4e l.i Qi o - u Predpisal prisegb proti zmotam modernizma /D 2145 sa/* 34>0. VfZ. i?-cz/ ' Dr. Vinko Močnik Dve agostolski_konstituci^i^o _fcogol^ubnem_žiyl^enju. Prva konstitucija "Skrbna mati cerkev” /Provida Mater Ec-clesia/ je bila izdana 2.febr.l947. z naslovom: 0 kanoničnih stanovih in svetnih ustanovah, ki teže po krščanski popolnosti /De statibus canonicis Inatitutisque saeoularibus chriatianae perfectionis acquirendae/» Konstitucija ima dva dela; kratka vsebina prvega dela je ta-le: Cerkev je skozi vsa stoletja posvečala posebno skrb in pozornost tistim kristjanom, ki so se odrekli svetu in se z zaobljubami posvetili edino Bogu, njih življenje in delovanje je spremljala in negovala z veliko ljubeznijo pa jim je priznala poseben stan, ki je v sredi med duhovniškim in laiškim. Zakonodaja glede teh kristjanov se je polagoma razvijala, dokler ni dosegla viška v novem zakoniku, ki govori predvsem o bogosluženstvih /religiones/, za dopolnilo pa tudi o družbah s skupnim življenjem, ki jih zelo izenačuje z bogosluženstvi. Zakonik pa molči o društvih, ki med svetom takisto teže po krščanski popolnosti, in se v svojem bistvu zelo približujejo kanoničnemu stanu popolnosti, posebej družbam brez javnih zaobljub, čeprav ta društva ne poznajo skupnegarživ-1jenja, ampak imajo druge zunanje oblike. Tem društvom je posvečen drugi del konstitucije, ki ima naslov: Posebni zakon svetnih ustanov /lex peculiaris Institutorum saecularino/; ta del je magna charta za svetne ustanove, kakor je bila konstitucija Leona XIII. Conditae a Christo magna charta za sodružja /congregationes/, Posebni zakon za svetne ustanove vsebuje te-le določbe: Družbe, duhovniške ali svetovnjaške, katerih člani žive med svetom po evangeljskih svetih zaradi teženja po popolnosti in neoviranega vršenja apostolata, se imenujejo ustanove ali svetne ustanove /instituta seu Instituta saecularia/, da se tako razlikujejo od drugih združenj vernikov /čl. I./, Ker ne poznajo ne javnih zaobljub ne skupnega življenja, niso ne bogoslužens tv a ne družbe a skupnim življenjem; zato tudi zanje ne veljajo predpisi zakonika, tičoči se samo bogosluženstev in družb s skupnim življenjem, pač pa odredbe apostolske konstitucije "Skrbna mati cerkev", norme, ki jih bo izdala kongregacija za bogoslužnike /religiosi/, in vsake ustanove lastna uredila /statuta/ čl.II./. Pogoji, da se more kaka pobožna združba vernikov pretvoriti v svetno ustanovo, se tičejo: a. življenja in teženja po krščanski popolnosti, b. vezi, ki veže ustanovo s člani in obratno in c. skupnih sedežev in hiš. a» Bo krščanski popolnosti morajo težiti vsi kristjani, a člani svetnih ustanov morajo to še iz posebnih razlogov, ki so: 1. zaveza pred Bogom v neoženjenost ali neomoženost in v popolno čistost, ki jo je podkrepiti z zaobljubo, prisego ali posvetitvijo; 2. zaobljuba ali beseda /promissio/ pokorščine, tako da se,vezani s stalno vezjo, popolnoma posvete Bogu in delom ljubezni in so stalno pod vodstvom predstojnikov; 3, zaobljuba sili beseda uboštva, zavoljo katere jim je omejena raba časnih dobrin. b. Vez mora biti 1. stalna, dosmrtna ali začasna, a ta se mora po preteku časa obnoviti; 2. vzajemna in popolna, tako da se Član popolnoma preda ustanovi, ustanova pa da skrbi za člana in zanj odgovarja« c« Zaradi potrebe ali koristi naj imajo svetne -ustanove eno ali več skupnih hiš: 1« da imajo kje bivati vrhovni in pokrajinski predstojniki; 2. da se morejo člani zbirati k pouku, duhovnim vajam in drugim prireditvam; 3« da se morejo preskrbeti bolni, dela nezmožni ali brezposelni člani /čl. III/. Svetne ustanove morejo osnavljati in jim podeljevati pravno osebnost razen AS: škofje, ne pa kapiteljski ali glavni namestniki /Vicarius generalis/, Škofje morajo za dopustnost prej vprašati AS za svet; pri tem je postopati nalično kakor pri utemeljevanju sodružij in družb s skupnim življenjem, 0 izvršenem osnovanju je treba uradno obvestiti kongregacijo za bo-goslužnike. Osnovane ustanove so v nadaljnem podrejene kongregaciji za bogoslužnike, razen tistih, ki so za misijone; izpolniti pa morajo vse, kan zahtevata I. in II. člen konstitucije, sicer so navadna društva, za katera veljajo can 684-725 /čl. V, in VI./. Od škofov osnovane ustanove so škofijekopravne; papeško-pravne poštenejo, ko jih AS potrdi ali jim izda pohvalni odlok. Pri tem se postopa nalično, kakor kadar gre za sodružja ali družbe s skupnim življenjem /čl,VII./. Notranje vodstvo se more urediti kakor pri bogoslužen-stvih in družbah s skupnim življenjem; odločajo pri tem narava in smoter ustanove kakor tudi razne okoliščine /čl,II./. Vse svetne ustanove so podložne krajevnim ordinarijem /čl.VIII./. Konstitucija velja za ustanove, ki se šele bodo osnovale; zato pravic in dolžnosti ustanov, ki so bile prej osnovane, konstitucija ne okrnja /51. X./. Kakor je razvidno iz podane vsebine, je bil s konstitucijo priznan svetnim ustanovam pravni značaj stanu popolnosti. Po preteku enega leta je Papež Pij XII, na lastno pobudo 12.marca 1948 izdal apostolsko pismo ”0 pohvali in potrditvi svetnih ustanov", v katerem daje nekatere napotke za izvajanje konstitucije; kongregacija za bogoslužnike pa je 19emarca i.l. izdala navodilo za postopanje pri potrjevanju in urejevanju svetnih ustanov. Vse to pomenja šele začetek zakonodaje, ki ureja pravni položaj svetnih ustanov. Druga apostolska konstitucija "Nevesta Kristusova" govori o pospeševanju nuna tva /De sacro Monialium Instituto promo-vendo/; izdana je bila 21,nov.1950» in je nov dokaz skrbi, ki jo ima AS za odličnejši del Kristusove črede /illustrior por-tio gregis Christi/, in pozornosti, ki z njo AS spremlja usodo Bogu posvečenih devic. Kakor piva tako ima tudi druga konstitucija po svoji vsebini dva dela; drugi del podaja v člene razdeljena pravila, uredila, ustanovila za nune /Statuta generalia monialium/,pivi del pa vsebuje zgodovinski oris razvoja nunstva, proti koncu pa pojasnjuje nekatere odredbe pravil, da se morejo posamezne odredbe čim lažje pravilno umevati, lake odredbe se tičejo: a, bogomiselnega življenja /vita contemplativa/ kot prve in glavne naloge, b, slovesnih zaobljub, c, obora /clausura/, č. zveze samostanov, d, duševnega ali telesnega dela in e, ljubezni do Boga in do bližnjega, V zvezi s tem konstitucija pov-darja, da je nunski poklic celoma apostolski, in obenem podaja tri glavna sredstva za vršitev apostolata, ki so: a, vzgled krščanske popolnosti, b, javna /časoslov/ in zasebna molitev, c, samopremagovanje ali mrtvičenje in s tem zadoščevanje. Splošna pravila za redovnice spravljajo v sklad nunsko ustanovo z današnjimi življenskimi potrebami in zahtevami, Obsegajo devet členov, ki se dele na paragrafe, in veljajo za vee nune. 1. Redovnice /nune/ v smislu konstitucije in po odredbah prava /can 488 t,7/ so razen bogoslužnic s slovesnimi zaobljubami tudi tiste, ki so napravile večne ali začasne neslovesne zaobljube v samostanih, v katerih se ali dejanski narejajo slovesne zaobljube ali bi se po pravilu morale narejati, ako iz besedne zveze ali iz narave stvari same ni za gotovo kaj drugega razvidno /čl.I. § l/. Slovesne zaobljube so glavni znak, zaradi katerega se ženski samostani ne štejejo med bogosluženska sodružja /oongregationes religiosae/, ampak med redove. Vse bo-goslužnice v teh samostanih so po pravu redovnice in e e imenujejo nune, ne sestre /čl,III § l/. Posledica tega je: 1. da zakonitemu imenu nuna in uporabljanju nunskega prava prav nič ne nasprotujejo a, preprosta zaveza /professio simplex/, postavno storjena v samostanih, b. mali papeški obor /clausura papalis minor/, predpisan ali predpis-no dovoljen samostanom, c, vršitev apostolatskih del združena z bogomiselnim življenjem. 2. da ae apostolska konstitucija Nevesta Kristusova ne tiče: a. bogosluženskih sodružij in njihovih članic sester, ki po svojih pravilih napravljajo samo neslovesne ali preproste zaobljube, b, ženskih družb s skupnim življenjem in njihovih članic /čl. I § 2,3/. Vsi samostani, v katerih se napravljajo le preproste zaobljube, si morejo izprositi obnovitev slovesnih zaobljub, odnosno imajo skrbeti za to, da jih iznova sprejmejo, ako le ne nasprotujejo prav posebno tehtni razlogi /čl.III § 2/. Slovesni stari obrazci za posvečevanje devic, ki se nahajajo v rimskem Pontifikalu, so pridržani za nune /čl.III § 3/. 2. Srčika bogosluženakega redovnega življenja, ki ga imajo nune zvesto gojiti pod strogo redovno disciplino in za katero jih je cerkev odbrala, je kanonično bogomiselno življenje /vita contemplativa canonica/. Pod tem a e ne razumeva tisto notranje življenje, h kateremu a o vse bogoslužnice pa tudi nebo-goslužnice pozvane in ki ga more vsaka zase povsod živeti, ampak bogosluženake atrogorednosti zunanja zaveza /professio ex-terna disciplinae/, ki je bodi po oboru, bodi po vajah pobožnosti, molitve in samopremagovanja bodi po delu, ki ga imajo nune opravljati, tako usmerjena na notranjo bogomiselnoat, da ae z njeno pomočjo brez težave more in učinkovito mora prekva-siti celotno življenje in celotno delovanje /čl.II § 1,2/. Ako ae kanonično bogomiselno življenje v trdi atrogorednos ti »talno ne da živeti, se redovni značaj ne sme priznati in, če se že ima, ne obdržati /čl.II § 3/. 3. Papeški obor, ki veže nune, bo odslej dvojen: veliki in mali. Veliki obor je isti, ki ga določa novi zakonik in ki je predpisan za vse samostane, v katerih se napravljajo slovesne zaobljube in se goji le bogomiselno življenje. Mali obor pa morajo imeti samostani, katerih nune a slovesnimi zaobljubami so tako zaposlene z zunanjimi osebami, da jim več bogoslužnic in znaten del hiše mora stalno biti na razpolag«?} takisto samostani, v katerih se napravljajo samo preproste zaobljube, četudi se goji le bogomis elno življenje /čl,IV § 1-3/. Papeški veliki ali mali obor je neizogibni pogoj, ne samo da se morejo napravljati slovesne zaobljube, ampak tudi da se samostani, v katerih se napravljajo le preproste zaobljube, morejo v bodoče šteti za prave nunske samostane /čl.IV § 4 t. l/, Ako se pravila vsaj malega papeškega obora večjidel ne dajo izvajati, se ima zaobljubam odvzeti slovesnost; ako se pa za gotovo pokaže, da se v kakem samostanu vsaj mali papeški obor sploh ne da vzdržati, se ima tak samostan spremeniti v hišo ali sodružja ali družbe /čl.IV § 4 t.2; § 5 t.2/. 4. Med Bogu posvečenimi devicami nalaga cerkev samo nunam strogo dolžnost javne molitve, ki se v njenem imenu opravlja bodisi v koru bodisi zasebno; gre za urnice /horae canonicae/, ki so jih nune dolžne moliti vsak dan praviloma po odredbah lastnih konstitucij /čl« V § l/, Vsi nunski samostani in vse posamezne nune s slovesnimi ali preprostimi zaobljubami so dolžne povsod v koru moliti časoslov po odredbah can 610 § 1 in lastnih konstitucij. Nune, ki nimajo slovesnih zaobljub, niso po pravu /can 610 § 3/ strogo obvezane zasebno moliti urnice, vendar je želja cerkve, ne samo da se slovesne zaobljube povsod obnove, ampak tudi da nune z večnimi preprostimi zaobljubami zvesto izpolnjujejo dolžnost kanonične molitve /čl. V § 2,3/. V zvezi s kanonično molitvijo je družinska maša; v vseh samostanih se ima služiti po rubrikah, kolikor je mogoče /čl.V § 4/. 5. Us trojstvo. - Nunski samostani so po zakoniku in njegovih odredbah svojepravni, pa tudi pravno razločeni in eden od drugega neodvisni; vežejo jih med seboj le duhovne in nravne vezi, četudi so po pravu podložni prvemu redu ali bogoslu-ženjstvu. Obseg svojepravnosti ali samouprave določa tako občno kakor posebno pravo /čl.VI. § 1 t.l; § 2 t.ljčl.VII § l/. Glavarice posameznih samostanov so po pravu višje predstojnice in imajo vse pravice, ki gredo višjim predstojnikom, ako iz besedila ali narave stvari same ni kaj drugega razvidno /čl. VI § 1 t. 2/. Svojepravnosti ali samoupravi posameznih samostanov pa nikakor ne nasprotuje ustanovitev samostanske zveze; AS je sicer ne ukazuje, pač pa jo zelo priporoča, ne samo da se odvračajo zla in neugodnosti, ki morejo izvirati iz popolne ločitve in samostojnosti, ampak tudi da se pospešuje redovna strogored-nost /disciplina regularis/ in bogomiselno življenje /čl. VII § 2/. Ustanovitev katere koli zvezne oblike je pridržana AS in vsaka zveza ali združba se mora urediti in voditi po lastnih od AS potrjenih pravilih. Zvezne oblike pa, ki niso v skladu s svojepravnostj o ali samoupravo samostanov in ki se približujejo centralističnemu ustrojstvu, so na poseben način pridržane AS in se brez njenega izrečnega dovoljenja ne smejo ustanoviti. Samostanske zveze so po vsem papeškopravne, zato jih more, kakor bo zahteval primer, AS neposredno nadzorovati in voditi po kakem za to izbranem bogoslužniku pomočniku /čl.VII § 3-7/. Glavni smoter samostanske zveze je vzajemna sestrska pomoč v duhovnih in tudi časnih zadevah;če je potrebno,je v statute postaviti posebne norme,ki urejajo možnost, prositi za pomoč in dolžnost,dati jo. Ta pomoč je v nunah, ki bi naj prevzele vodstvo samostanov ali vzgojo novink v skupnem novinstvu/novi-cia4ua/,ali bi priskočile na pomoč v drugih nravnih ali tvar-nih potrebah samostanov in nun.Statuti morajo biti v skladu z odredbami, ki jih bo sestavila kongregacija za bogoslužnike,a tudi z naravo,pravilom, duhom, izročili lastnega reda /čl.VII § 8/. Posameznih samostanov pravne zaščite,ki jo pravo poverja krajevnim ordinarijem ali redovnim predstojnikom,ne okrnja ne konstitucija ne samostanska zveza;zato ostanejo v veljavi pravni odnosi posameznih samostanov do krajevnih ordinarijev ali redovnih predstojnikov, kakor to določa občno ali posebno pravo« Tudi konstitucija nič ne določa, ali so posamezni samostani podložni krajevnim ordinarijem ali pa so v mejjah prava izvzeti in podložni redovnim predstojnikom /čl.VI § 2 T.2,3;§ 3/« 6« Delo. - Moli/ in delaj! je pravilo. Delo nalaga že naravni zakon, a tudi dolžnost pokore in zadoščevanja« To je raz^ log, da morajo tudi nune bogomiselnega življenja delati. Konstitucija predpisuje, da mora samostansko delo biti v l skladu s pravillf določili, izročili posameznih redov;obenem mora "biti tako urejeno, da bo skupaj z drugimi viri /dota, božja previdnost/ omogočilo nunam zanesljivo in primerno vzdrževanje. Zato so krajevni ordinariji, redovni predstojniki, predstojnice samostanov in samostanskih zvez dolžni vso skrb obračati na to, da nunam ne bo nikdar zmanjkalo potrebnega, primernega in hasnovitega dela; nune pa so v vesti dolžne, ne samo da si z delom služijo kruh, ampak tudi skrbeti za to, da bodo, kakor časovne prilike zahtevajo, vedno bolj usposobljene za najrazličnejša dela /čl. VIII § 1 - 3/, Posebej odreja konstitucija, da so nune, ki imajo v svojih pravilih predpisana opredeljena posebna dela apostolata, dolžne tem delom se zvesto posvetiti. Kune, ki goje edino bo-gomiselno življenje, so take, ki imajo ali so vsaj imele po lastnih izročilih kako posebno zunanjo obliko apostolata ali je pa niso imele; v prvem primeru nune tisto obliko obdrže ali jo obnove v skladu z današnjimi potrebami, v drugem primeru pa se morejo ali se vsaj iz ljubezni morajo baviti s kakim aposto-latskim delom le, ako je potrebno in dokler je potrebno, torej samo za omejen čas. Apostolakako delo mora kajpak biti združljivo z bogomiselnim življenjem /čl. IX § 1-2/, Kakor je videti, konstitucija “Nevesta Kristusova" ohranja bistvo in duha posameznih nunskih redov, v drugih stvareh pa nunstvo prilikuje novim časovnim prilikam; potemtakem konstitucija pomenja razvoj nunstvenega prava, zlasti glede obora in samostanskih zvez. Dr. Virko kočnik Ilove odločbe Al A. Papež. 1. De tluobus e gis copis, qui episcopali cona e orati oni a&~ sunt. Debent no n solum utraque manu caput Sle c tl tangere, dicen-. tes: Accipe S'piritun sanctun, sed, facta opportuno tenpore men-tis intentione conferendi episcopaleu consecrationem una sinul cm Episcopo Consepratore, orationem quoque "Propitiare” reci-tare cun Integra sequenti Praefatione, itenaue, universo ritu Perdurante, ea o.mia submissa voce legere quae Consecrator legi t vel cauit, ence..tis tam en orecibns ad pentificaliun indu-nentorum benedietičnem praesoriptis, quae in ipso co.xecr.atio-nis ritu sunt impouende. Pius PP Zli. die 30.Kov. 1944. 2. Motu pro.rio. Abrojatur alterum comma § 2 can 1093« Decerni.uus et statuimvs onues in Ecclesia catliolica bapti- satoc teneri ad canonicam. natrimonii Por am servandam: abroga-mus itaque alterum. comma § 2 can 1099 c-t iubemus ut verba: item ab acatholicis liati, etui in Ecelesia catliolica baptizati, qui ab infantili aetate in haeresi vel scliismate aut infiuelitate vel sine ulla religioue adoleverunt, quoties cun parte aeatholi-ca contraxerint1expungpntur. Datum ex Arce Oandulphi ... die 1, mena is Augusti 1948. Velja.od 1. januarja 1949. 3. Fecundatio artificialis. Alloč^tio participantibus conventus International is 4.medi-corum catholicorum Homae coadunatis. Ki odločilna biologija, ampak treba upoštevati moral.0 in pravo. a. la fčcondation artificielle, hors du mariage, est a con-damner • purenent et s im plemeni "coriae immoral. b. La fžcondation artificielle dans le mariage, mais prodni te par 1,element actif d,un. tiers, est egalement immoral, et comme telle, a ržprouver sans appel. c. On ne proserit pas necessairement l»emploi de certiains moyens artificielo destines uniquement soit-a faciliter l’act naturel soit a faire atteinare sa fin a l’act naturel normale-mei t accompli. B. Združili c e / C©::gregattoz..es/. 1. Združili c e sv. s luž "b e /G.S.Officii/: o smotrih. zakona« Odlok /29.marca 194-4/. An aunitti possit quorundau recentiorum sententia, qui vel egant finem primarium matrimonii . e olis _ sratio e el catio vol docent fines :c ndarios fini primario non esse essentialiter subordinatos, -el esse %eque px - cipales et inde-pendentes, resgondendum decre.veruut: Negative. Datum Rouae .... die 1. Aprilil 1544« iteri ; ovejši so n. r. [er srt Doms, Tom Sii n 3 Zweck BI e, Bresl , 1935; »’ - Rocholl, Die Ehe als Tj ss Be- Ve tfalija 1936; Krempel, Die Zvveckfrage lez E in neuer Beleuchtung, Preiburg 1941; ti in menda se drugi so začeli proglašati staro in splošno razširjeno pojmovanje zakona za preveč pravniško in enostransko pa so hoteli, da se v opredelhi inv nauku o smotrih zakona Bolj povdarja os ebni smo tez; ki je 1jubeze, telesno in duševno s.po poln j evan j e osebnega življenja zakoncev. Tako je prvotni smoter, ki je rodnja in vzgoja potomstva* "bil potisnjen nekam, v ozadje, v ospredje pa postav?-ljen igol i - oter. Pij III. je tako premeščanje smotrov zakona večkrat odklonil, zlasti je v nagovoru na Stol desetor.i-ce 3«okt.1941 svaril pred dve-a skrajnos tima: due tendeiize s ono da evitarsi: quella che nell* esaminare gli elementi costitutivi deli atto della generazione da peso unicanente al fine primario del matrimonio, come se il fine secondario non esistesse o al-meno non fosoe finis operiš s talilito dali’ Ordinatore stesso della natura; e quella che considera il fine secondario come ugualmente pri cikale, svincolandolo dalla essenziale sua sub-ordinazione al fi: e primario, il che per logica necessita con-durrebbe a' fiu.es te cons eguenze. Due es treni in altre parole,s e il vero sta in meszo, s ono da fuggirsi: da ima parte, il nega-re praticamente o il deprimere eccessivamente il.fine secondario del matrinonio e deli atto della generazione; dali’ altra, lo sciogliere o il separare oltre misura 1’ atto coniugale dal fine primario, al cuale secondo tutta la sua intrinseca stru-ttura 1 primierahente e ir modo principale ordinato /AAS' 1941 n-'r- A 9 Z 7 v J- e • Kakor je videti, združnica sv,službe podaja isti nauk. 2. Združili ca sv.službe. Odlok /skl ep storjen 19. kili ja 194,4/ Sjrtena nillenarismi rzLtigati tuto- do ceri non posse. Združnica sv.službe, 21. julija 1944. 3. D.An vemilla-cuiusvis eivium partis /partito politico/ benedicere liceat* R. Negative. Združnica sv.službe, 20.marca 1947. - Vprašanje ni popolnoma novo. Že 1922 so nekateri krajevni Oblas triki prosili za navodilo, katerim za-tavam bi mogli dovoliti v cerkev in katere-blagoslovitit Združnica sv.obredov je izdala tako navodilo 15.dec.1922, 26.marca 1924 pa je sklenila, da navodilo odjavi, kar g e je tudi zgodilo /AA5 1924- g tr,17l/. 4. D'.Utrnn praez criptun can 1088 § 1 applicetur etiam _aa-triuoniis acatholicorma baptizatorum. R„ Af rimat iv e. Združnica sv.sinide, 50.junija 1949. lak o j.e ulil 8 e G oni, e a Coronata, Coiapendinn iuris canoni-ei, Ta ri i-Romae 1949 Sdr lž .ca 9 o njegov nazor potrdila* Pote itake:^. morajo tudi nekatoliSani, a samo krščeni in latin-■kega obreda, pri o’ le.a ju zakona liti ali os elno ali po pooblaščencu navzoči, sicer je sklenitev zal:ona neveljavna. 5« R e validitate ' apti mi q lil la oectis col lati. •-TJtrum, in diiudicandis- eausis matriuonialibus , baptisnus in g e c tis Discipulorum Ghris ti, Presbyteriahorum, Gongregatio-:ialis tar um, Bap tis tar 'm, methodis tarum collatus, p osi ta neces — saria -ateria et forma, praesumendus sit invalidu., ob defectum requioitae in riuiztro intentionis faciendi quod facit Ecclesia vel quod Chris tus ina tituit, an vero pračo ...v dus sit val iv s, nisi in casu particulari contrarium probetur. R. Uegative ad priaam partem, affirnative ad secundam. Združnica sv.službe, 28.dec.1949. 5. Fideles ritus orientalis tenentur praeterquam can 1596 etiar can 1599. Declaratio SCEC /Acta 0F1: 1944 str. 25/. Can 1596 določa, da se morajo knjige, ki jih je obsodila AS imeti za prepovedane povsod in tudi'če se .prevedejo v kateri1. oli jezil. Pod AS j e razumeti papeža ali Združnico sv,službe, kateri je o irje o pregledovanje knjig: Združnica za vzhodno Cerkev je 26., maj a 152: izjavila, da obsodbe knjig in listov, ki jih izreče Združnica sv.službe, vedejo tudi vse vzhodne vernike. Can 1599 našteva knjige, ki so po pravu samem prepovedane. Oba can ničta čisto disciplinarna, ampak. i. ata namen, ohraniti vero im nravnost;taki pravci pa vezejo vernike vseh obredov. 7. -D e ere turi. Ablutio sola aq.ua fieri potez t iis im locis ubi, iuxta prudens Ordinarii iudicium, vini angus tiae hodie ha-beutur vel in posl .. praevi . 1 ir, Združnica sv.obredov, 12.maja 1944. 8. D e ere tuni. Er c c ti o et constitutio in sinu Congregatio-nis de Religiosis specialis coetus sen Commissionis, quae om-nes quaes tiones ac megotia aravis- ratione au adspirantium et novitiorun iuniorumgue sodalium...religiosaz et clericalem edu-cationem atque in litteris scientiisone et ministeriis instituti onem speetantis pertraetet.■ SC Religiosorum, 24. jan. 1944. 9. Združnica za semenišča in vseučilišča je 21.dec.1944 izdala navodilo za poučevanje pedagogike v semeniščih. 10. Decretum de facultate edendi 1'ibros litru: gicos. 1. Uni du_ .taxat Typograpiiiae Vaticanae, ceteris ezclusis ,• libros liturgicos typis edendi ius es to. 2. Quilibet typographus, sive pontificio diplomate gaudet sive no n, to ti ec a-SRC licentian obtinere debebit, quoties lios libros edere velit« 5. Adninistrationis bonorum S S es t pr o publ i ca horura. li-brorum divulgatiohe singulis vicibus conditiones ferre. 4. Ooi-cordantia cun editione Vaticana ab Ordinario,iuxta can 1550 010 concedenda, ne subscribatur al L nisi post di~ 1ig tem et accuratam viri. in-re liturgica revisionem. ni qui s e quuntur liturgici c ale, Breviarium, Ei tuale, 5 o A d liuius D e ere ti effectm accenseiitur libri: Migale, Pontifi Martyrologium, Oaerenoniale Bpis coporvja, Memoriale, Oetavarium. Romanum, Oollectio I)e,cr eterm. SRC. SRC lo.avgusta 1946. 11. Decretum. De vetita clericis et religiosis nepotiati6-ne et mer catura. SDH Pius Papa XII. s tatuere dignatus es t ut clerici et religios i oianes ritus latini de cpuibus in c,an 487 - 681, ne ezcep-tis quidem recentium Ins titutorum s ae cul arium sodalibus, p er se vel p er alios, gier ca turam s eu nego tia ti onem- cuiusviš g en er is, 1 etiam ar rentariam, en er c 1. tes , sive in propriam sive in ali, or um utilitatem, contra praes criptum can 142,. utpote huius criminis rei, ex c ommuni ca ti on em latae s ententiae AS speciali modo res er-vatam incurrant et, si casus ferat, degradationis quoque poena> pleetantur. S up eri or es vero qui eadem aelicta, pr o munere sito ac f.a-cultate, non impediverint, destituendi sinit ab officio et in-habiles declarandi ad qu!odlibet regi i et adminis trationis munus. .... Pro omnibus denique, quorum dolo vel culpae patrata fa-cinora tribuenda sint, firma seraper manet obligatio reparandi damna illata. S00 Datum Romae, die 22.mensis Martii 1950. Odlok pomenja poostritev dosedanje discipline, po kateri so bile 3a-prepovedano trgovanje zagrožene samo naložilne kasni /can.258O/. Poostritev je v zvezi s finančnim škandalom Prett-ner Oippico, ki je bil dejanski razčinjen in potem izročen svetnemu sodišču. . 2. D e ci. e t bim. me e ccl es j_a ui crs Oi^-icris et o en e x r c i is ca— nonice•ins tituendis seu vrovidendis. S'.uus "D.E.Pius Papa XII.-ctatnere dignatus es t: In-ezcommunicati onem speciali modo 3A res ervatam ipso faeto incurrunt: .1. qui contra legitimas ecclesiastioas auetoritatesma~ cninantor aut ear um potes tatem quomodo cumque conantur subver— tere; - • • - ■ • ...... 2. qui ecclesiastieum officium vel beneficium vel digni-rauesi: e ms titutione vel pr ov is ione canouica, ad normam s a- crorum canonum facta, o cev. jat vel in eadem sinit illegitime in~ mit ti vel eabe..- -retinet; 5. ppl i-'. crisrfj 1' nn 1 et 2 declaratis q ovis modo, dir recte vel indirecte, partem iiabent. Q .k " V non obstantibus, etiam spe.ciali men ti one dig is, SCO. Datum Eomae, die 25. Junii 1950. Tudi ta odlok pomenja poostritev dosedanje diseipli e c" pa tudi dopolnitev do sedaj veljajočega mava. Povod so dale povojne raster e v več drlavali. 0. Odbor za uradno razlago Zakonika 1. Iz leta 1945. I* le delegaio egisco.ali giioad-matrimonia D. An d el ega to epis čohali, or.i conoeditur faoultas delegata ad u-iivers itateia negotiorun • iuzta can 199 § ly ho o ipso con-a i telligal : ve3 altem ooncedi possit Lelegatio sra-lis ad • asu is tev.dun matrimoniis , attento can 1095 § le R. Negative. Odgovor ne prinaša nič -ovega, marveč je v skladu s Zalco-nikom. Po can 159 § 1 more -icer vsak, ki ima redno vodstveno oblast, jo drugim celoma ali deloma preroditi, če ni v pravu kaj drugega izrečno določeno; can 1095. § 1 pa' določa, da so izključena kakršnakoli 3plošna pool la tila, ra : če-gr .e ;a ka- plane v župniji, kateri so dodeljeni. Potemtakem se škofovskemu pooblaščencu ne more dati splošno pooblastilo sa poroke; tako pooblastilo ti bilo neveljavno po can 1095 5 1. TI. De curatore"dementis. D, I, TTtrum vi can 1651 § 1 ad curatoren dandum iis, qui rationis usu destituti vel minus firmae mentis s mit, requiri-tur regulare indici.:; a:: sufficiat deeretum Ordinarii, praevia eivbdem prudenti inquisitione. D. II, TTtrum denunti ati o citati onis et cocmmnicatio sen-tentlae de guibus in can 1712 et 1877, fieri debeant ipsi rationis usu deutituto ant nente infirmo, an eorumdem curatori 1egitime covstituto. *l • A..-• e T, 1 e^a fciv e ad primam _ ar uem, a— a.irmativ e ad 3 e cund am • • Datum Rouae,o, die 25.lan. 1945. Odgovora ne delata težav. ITar se postavljanja skrbnikov tiče, Zakonik nikjer ne predpisuje sodnega postopka; zadošča torej izvensodni ali u,ravni. In če ima stranka skrbnika, sodišče v vsem s skrbnikom _os topa. - V slovenski prevod besedila RO za ca. 1713 se jo vkradel tiskarski pogrešek: namesto: Ali se m o r e valilo vročiti.... je postaviti: Ali se mora.... I, De denuntiatione nullitatis natri lonii. D. An coniuges i ilec ad accusanftum qu±, .in .da can 1571 5 2 et int er pr e ta ti onem diei 17.Febr.1930, ius exer.cere velint ntia Li Lullitate aatrimonii, te ;a tur adire Ordi v el pr omo toren ius titiae tribunal is coupetentis ad videndum de - s - - 158 - f. causa nullitatls sui s^trlaonli &d i n: ain ca 1954» an possint etiaa adire aliuu Ordinarriuo. vel alium pr 0:3.0 tor eni iustitiae. I. Affimative ad pr.':. :.a. par tem, negative - ad secundam. II. De declaratione milita tis matrimouii. D, I. TJ trrua casus er. o e ti ca". 1990 sint tv .iu. H„ Negativ e. II. De forma cel ebr.ationis matrimonii. D. TJtrum grave incomrodum, de qno in can 1093, sit tantum' illud qnod immineat paročko vel Ordinario vel »acerdoti delega- te qui „atriaonio assistant, an etiam illud quo& immineat utri-que vel alterutri matrimonium coii.tral.enti. R. sgative ad - par tem, c Li itive ač eci........am. III. De iure a c cin and i matrimonium. D. An coniugi,inhabili ad aceusandum matrimonium ad normam ca- 1971 § 1 n.l, competat 1'. appella di vel reciirre^ci adversus o eutentiam in favoreu matrin.on.ii latam. R. Negative* salvis - extraiudieialibus recursibus. Datum Romae...die 3oHaii 1545« Po določbi ca-. 155 -aj c e podelitev službe, a7 .o po poseb-nem salonu ni določen -.ocen rol , ne odlaga vrelo 5 mesecev. To velja tudi za podeljeva je zv ij; ve .ar e podelitev £ i-je ...ore odložiti, če po pametni ordinarijev! coabi posebne hrajev-osebne okolišči e tako vetujejo* Krajev le okoliščine, ki bi onemogočale podelitev, bi bile n.pr.vojska, preganjanje Cerkve, hude epidemije, osebne pa n.pr. pomanjkanje primernega duhovnika, malo število duh o ništva, pomirjenje dolov v župniji itd. ffe šte-:e'o c c med posebne okoliščine gospodarske težave škofije,četudi bi be dohodki upraznj.eni] ni j mogli, na osnovi zako .i tega običaja /can 1,481/ uporabljati za škofijske potrebe; če ni zakonitega običaja, se s ploh"ne morejo. Odgovor na drugo vprašanj e ne nudi nič novega; iz can IO98: si naberi vel adiri•nequeat, je trdilni odgovor na drugi del vprašanja razumljiv. V tez,1, smislu se je adiri splošno razlagal že do sedaj. Pravica priziva ali pritožbe zoper sodbo na veljavnost je pravica, tožiti na neveljavnost, pa je odgovor RO moral biti nikalen. - • Iz leta 1946. I. De f id eliurn as s o ciationibus. D. An ca" 592 ita intelligendus sit ut "ad fruendum asso-g ciationis iuribus, privilegiis, imaulgentiis aliisque gratiis spiritualibus11 necessaria quoque sint pia opera ad id legi time praescrigta. R. Af firma't iv e. II....De iure funerandi, D. An ad normam can 1216 § 1, collati cum can 1226 § l,se-pulcrum maiorum in aliq.ua ecclesia constitutum. habendum sit post Godičem tamquam legitima electio ecclesiae funerantis. R. Negative. III. De iure aecusandi matrimonium. D. An -inhabilitas coniugis ad aceusandum matrimonium, a can 1971 § 1 .1 statuta, s ecumferat incapacitatem standi in iudicio ita ut.s ententia vitio insanabilis nuliitatic laboret iuxta can 1892 n.2. R. Regative. Datum Roiaae.. .die 4. lan. 1945. Prvo vprašanje je s pror11 sam can 692, ki določa: za uživanje društvenih pravic, povlastic, odpustkov in drugih duhovnih milosti je potreb: c in zadostno, da je kdo til veljavno v dru- ' uivo sprejet in ni lil postavno iz njega izključen« Potemtakem, nič ne de, ako član pravila svojega društva slabo izpolnjuje ali ji lob . iz j" je, ako molitev i:; drugih dobrih del, ki so za člane predpisane, ne opravlja; izvzete so milosti, za katerih uživanje so predpisane posebne molitve ali dobra dela ali izpolnjevanje kake točke pravil. Za pridobivanje odpustkov je povrh še aetibhodno potrebno nositi naplečuik /škapulir/, a tre-tjeredniki imajo nositi svojo redovno obleko. Izbor cerkve za pogrebno opravilo in izbor pokopališča sta dve različni, ena od druge neodvisni, dasi tesno povezani pravici. Zaradi te tesne povezanosti je v starem pravu veljalo pravilo: ubi tummlus, ibi furus, danes velja prej nasprotno: ubi 3, ibi ■ 2us, ako pokojni ni kaj drug ;a določil. Ts or pokopališča, na katerem kdo hoče biti pokopan, še ne znači in ne vsebuje izbora cerkve za pogrebne svečanosti kraja tis tega pokopa liščaj izbor mora biti dejanski* stvaren, objektivno resničen, ne samo podmenski, in treba ga je dokazati; more se pa dokazati s vsemi dokaznimi sredstvi, le za nedoraslece•imajo pravico,izbrati cerkev za _ o ;rebno opravilo in pokopališče, na katerem naj bodo pokopani, njihovi starši ali skrbniki /can 1224 t.l/. Zakonec, ki je nesposoben vložiti tožbo na neveljavnost svo-jega zakona, ima sam pravico, da prijavi ničnost krajevnemu'oblastniku ali čuvarju pravičnosti; a če sam vloži tožbo in aktiv-| no nastopa pred sodiščem, sodba vendarle ni nepopravno nična. Toliko manj je nična, ako samo pasivno nastopa, t.j, kot toženec. V vsakem primeru pa more sodišče takega zakonca pozvati predse in ga zasligati 1 pozvani je dolžan odzvati se.in odgovarjati na c odmikov a vprašanja. Po tem tak e., zguba tožb ene in prizivne pravice ne p omenja pravdne nesposobnosti-/incapacitas standi in iu—.j dicio/, ne aktivne in še manj pasivne. Is leta 1947. I* De temporis supputatione. D, I. An electo uno temporis supputandi modo, hic, vi can 33 § D in actionibus formaliter diversis, mutari possit. D.II.Aii tres missae celebrat**nocte Nativitatis Domini sint actiones formaliter diversae. R. Ad I„ Affiruative. - Ad II. Negative. II. De appellatione defensoris vinculi matrimonialis. D, An, provoeante defensore vinculi, vi can 1987, contra s ecundam se t. itiam, quae matrimonii nullitatem confirmaveritj ad tertiam instantiam, defensor vinculi ulterioris istius in-stantiae, etui agatur de tribunali apostolico,interpositam. appe-llationem, pro sua conscientia, deserere possit, ita ut tribu- ■ nal, in casu, necjueat defensori vinculi appellationem deserenti eiusdem pros ečutionem imponeie. R» Affirmative. D a timi Romae.. »die 29. Martii 1947. 01 e Le ja d: n ih ur, t. j. . oloČanja začeti a i 1 o: ca - 'rega opravila, c e je po ean 33 § 1 ravnati po c pl o In j navadi; vendar ce gre za zasebno ašo, v. 3 o opravljanje ča-soslova, za prejemanje obhajila in za postavo posta ali zdr"ka, Zakonik dovoljuje ravnati o e tudi po času ali '.raju bodisi praven bodisi sreonjem ali po postavnem bodisi pokrajinskem bodisi ' a' em drugem Lzi .. - To so štiri izjeme od splošnega pravila pa se na druge primere ne nanašajo. Mi bilo pravega spora ned kahonisti glede štetja dnevnih ur za taka opravila, ki so neodvisna eno od dragega, kakor n.pr,post L . zdržek a peg d ično sredo in veTiki petek. Zelo sporna pa je bila izbira štetja ur, aho je izpolnitev ene dolžnosti bila v zvezi z izpol: itvijo dr ge, ker se izpoli j ijeta z isti i dejanjem, kot n,pr, ost s d *žkom danes in ] ar is tičpii post za jutri, ali ker se i : o3 ji jeta isti čas, n.pr. zapoved sdržka in posta ali časoslov i naša i ti - .. . Tal a n e :a j - o . e j i d logih in ugled iih ks - '-tov or c oča&a svobodno izbiro štetja dnevnih ur, po drugih nič manj uglednih pa ne. Le-tem je RO dal prav. Morejo se tc . e re poljubno šteti za različna opravila; ki se vrše na različne dneve, za eno in isto opravilo, ki se vrši na različne dneve, pa tudi za različna opravila, ki se vrše . .. ir isti dan. Opravila morajo biti, kakor kaze odgovor HO, formalno različna; taka niso po odgovoru HO tri maše na božični dan. če je torej kdo začel poli očnico po enen štetj ii pomotoma pri tej maši savžil oplakanico, , more brati druge in tretje maše z utemeljitvijo, da ob zavbitju oglakanice po dr-:jem štetju še ni bilo polnoči. Pripomniti je, da sta zdržek ii. post notranje zvezana in zato vežeta isti čas'od polnoči do polnoči; zato se za zdržek ne more izbrati eno štetje, za post pa drugo. Odgovor HO na drugo vprašanje glede branilca vezi tretjestopne pa sodišča je utemeljen v ean 1986 in 1987. Če branilec vezi drugostopnega sodišča pravno ni vezan vložiti priziv, branilec vezi tretjestopnega sodišča pravno ni vezan, da priziv nadaljuje, a kjer ni pravne vezanosti, tam sodišče ne more branilca vezi s svojo oblastjo k nadaljevanju vriživa ori- siliti, I. De recursu ad S'S p er legatum HP. L. A clau£ la car. 81 s "nisi difficilis sit recursus ad SS",' obtiueat quoties Ordinarii facile recurrere possunt ad legatum HP in regione, qui curn eadem S'3 commuz icat, H. Negative. II. Pe duelio. P. An, in iis locis in quibus sententia de duelio habendo reservatur tribunali quod dicitur "honoris*, provobantes et accep-tant es incurrant in p o ena- de quibus ir. can 2351 ipsa provocatio- : ne vel acceptatione. H. Affirmative,' nisi certo constiterit provocantes' et aCcep-tantes non habuisse intentionem duellandi. III. De favore iuris quo gaudet matrimonium. D. An stante positivo et insolupili 'duhio de validitate pri-i a tri onii, invali dum, vi ca "'-014, declarari de"beat s c matrimQnium. Ec Aifirmative, dummodo causa deiiniatur ad or&inarium trami tem iuris. Datum Romae....die 26.Iunii 1947. Po c 5, 83 ajo : la Lki Lžji od pa] ?ža pravi ico, podelje-’ vati spreglede od splošnih, cerkvenih zakonov tudi tedaj, če se je težko okrniti na AS, je hkrati v odlašanju nevarnost velike škode in jre za spregled, ki ga AS navadno -podeli /solet concedi/. Okrniti se more oblastnik, na Ad ali naravnost ali nenaravnost,te j„ preko papeževega odpo la ca, ki občuje z AS. Hi de olj za spregled, če se oblastnik .e more "brez težave okrniti naravnost na AS, more se pa na odposlanca; spregled v takem primeru ki kil ne samo nedopusten, ampak tudi neveljaven. Drugo vprašanje je mogla sprožiti opredelka dvokoja;splošno sprejeta je ta-le: pugna inita inter duos vel plures in pari nu-niero p r i v a t a auctoritate et ex condicto. . . Can 2351 § 1 ne dela razlike, ali je prišlo do poziva na dvokoj privata auctoritate ali po sklepu častnega sodišča pa je zato odgovor RO tudi trdilen. Tretje vprašanje z odgovorom RO ne dela posebne težave; če se prvi zakon mora imeti za veljaven, ker se ne da dokazati njegova neveljavnost zaradi neresnega dvoma, je drugi zakon, vsaj za zunanje območje, neveljaven. Za reševanje takih vprašanj je predpisan sodni postopek. Derioris re] '.osi inspiciendi subditorum ? it ter as . D, An religiosi exeu_ ti, in casikus i- quikus Ordinario loči suhiciuntur, lik er e pos sirit, ad normam can 511, litteras nulli' ohnoxias inspectioui ad eumdem Ordinarium mittere et ak eodem re-cipere* R, Affirmative. - Datum Ronae...die 27.Hov. 1947 = Bogoslužnilci morejo po can 511 neovirano pismeno občevati s krajevnim oblastnikom, kateremu so _ odi cini. Izvzeti niso nobenemu _odložni; vendar izvzetost ni absolutna, kajti v primerih, ki jih Zakonik izrečno določa, so tudi izvzeti podložni krajevnemu oblastniku. Is tega izvira potem, da tudi izvzeti bogoslužhiki morejo nemoteno pismeno občevati v takih primerih s svojim krajevnim oblastnikom. Zato tudi trdilen odgovor EO. Iz leta 1943. De privilegio fori, D. I. TJ trum, ad incurrenda. ex eomrnuni eati onem vel suspensio-nern de quikus' in can 2341, sufficiat ut guis, us o temerario,per-am e„. recensitis i;. eodem can conveniat eorau laico indice;an requiratur ut persona conventa re a iudice citetur. •R, Affirsative ad vrimam partem, negative ad secundam. D*II. An interpretatio data ir. responso ad dubium prinun vale-at retrorsnm« R. Fe ga t iv e; et vi:. exs erit a die puhlica tionis in AAS Com- _ n - mentario Officiali* Datum Romae. . .die 26.Agrilis 1949. Can 2341 pravi tako: ao. iudicem laicum traliere. Slovenski prevod ima: pozvati pred svetnega so Lka; kolje 11 bilo: tirati pred svetnega ^odnika. A kdaj ali o katerim dejem tira kdo povlašč ca pred odišče, z drugimi besedami: kdaj je hudodelci tv o dovršeno: ali c tožbo, ko je bila vložena ali tele o pozive..; so šča? Ker je v dvomu treba kazenske pravce vedno v ol' j e... smislu razlagati, bi p o tem načelu lr.xdou.els tv o bilo izvršeno šele so 11 ovim pozivom* Bes te., I- trodi ctio in Codicem,.ed«3»» Collepevile Minnesota 1946, piše: delictum consumaatur ac.tu citati onio iudicialis ad normam iuris peractae /str. 572./.Istega azora je bil Cappello, De oensuris latae e: .tiae. Nasprotno stališče _a je sa z : RO; Z e j samo vložitvijo torbe je hudodelstvo storjeno. Zanimivo je drugo vprašanje z odgovorom; iz njega izhaja, ds razlaga car 2341 ne velja za nazaj. "To pa znači, da razlaga ni pojasnjevalna in da besede v can 2341 niso same po sebi nedvoumne. Razlaga torej tolmači dvoumen prav ec in ga obenem razširja; zato ne učinkuje našaj in se mora razglasiti /can 17 § 2/. Razlaga je torej začela veljati po 3 mesecih od dneva, ki ga nosi številka uradnega glasila A3 . De matrimonio per procuratorem. D. TJ trum procuratorem, de quo in can 1039 § 1, mandans ipse designare debeat; an eiusdem designationem alii committere va-leat. R. Affirmative ad primam p ar-tem, negative ad secundam. Datum Romae...die 31.Maii 1943. Odgovor sam ne prinaša nič novega; po can 1089 § 1 je treba za veljavnost pooblastila, da ga podpiše pooblastitelj, ne kdo tretji; torej bo tudi pooblastitelj določil pooblaščenca. I* De forma celebrationis matrimonii. D. An per praescriptum can 1097 § 2, in fine, derogatur can IO99 § 1 H.3. R. Negative. II. De dispeusatio-e ab impedimentis matrimonialibus. D. TTtrum. ca-- 1052 ita intelligendus sit ut aispensatio im-petrata pro estrto et determinato impedimento valeat etiam pro alio impedimento eiusdem speciei in aequali vel inferiori gradu, quod in suplici libello bona vel mala ,fide reticitum fuerit; an potius ita t a n t u m ut dispensatio ab impedimento en-presso ron vitietur ger reticentiam alius impedimenti eiusdem spe ciei in aecuali vel inferiori gradu. R. Affirmative ad primam partem, negative ad secundam. Datum Romae...die 8.Zulii 1948. Oan 1097 5 2 na koncu odreja, da se imajo poroke med katoličani različnih obredov vršiti, če v območnem pravu ni drugače določeno, po obredu moda in pred njegovim župnikom, can 1099 § 1 n. 3 pa, da katoliška poročna oblika veže tudi kristjane vzhodnega obreda, kadar sklepajo zakone s kristjani latinskega obreda, ki so vezani na to obliko. Obred in oblika sta dve stvari. neodvisni ena od druge; zato je odgovor RO moral "biti nikalen. Can 1052 ni popolnoma nov, kakor kažejo trije viri, ki so zanj navedeni« Tatari ja je gred Zakonikom /od 190l/ - voji L pristavki spregledovala ne ca^-o izrečno navedene zadržke, a tudi druge iste vrste in v is ten členu, če so lili zamolčani v pošteni veri. Danes je to splošno pravilo, a samo s to razliko, da je vseeno, ali je kil zadržek zamolčan v pošteni ali nepošteni veri, in da ni izvzet zadržek v nižjem členu. Iz leta 1949. I„ De dispensationibus„ D. An su"b verbis can. 81 "a generalibus Ecclesiae legibus" comprehendantur vota 8A rezervata. Hill. An Ordinarii, vi can 81, et suk clausulis in eo re- oensitis, valeaht d is pens are subdiaconos et diaconos a"b obliga- tio 11 e s ervandi caelitatum. R. Negative ad utrumgue. II. De matrimonio putativo. D. An sub ver "bo * oelebratust" can 107.5 § 4 intelligi debeat dumtarat matrinoniur coram Ecclesia celelratum. R. Affirmative. Datum Romae...die 26.1anuarii 1949» Med zadnjo svetovno vojno e več krajevnih oblastnikov po nasvetu kanonistov podelilo spregled pridržanih obljub oziroma zaobljub. Po vojni je stožernik državni tajnik poveril študij vprašanja teh spregledov kanonistom profesorjem na fakultetah v Rimu, Sad tega študija je uradna izjava, da can 81 ne vsebuje obljub oziroma zaobljub, ki so _ridrŽane AS. Kar si je AS pri-. "a!a, : i, da bi s splošno odredbo dovolila nižjim oblastnikom; v odredbi bi se to moralo posebej izreči« Glede služnikov in ^.odslužnikov velja isto: le po can 10433-. morejo spregledati zadržek višjega reda služništva in p o ds luž -rištva, kar pa ne pomeni premestitve v svetovnjaški stan« Glede pojma mnevjr-ega zakona so se kanonis ti delili na dve stranki; ena je zahtevala, da se zakon sklene coram Ecclesia, po cerkvenih predpisih in torej v cerkveni obliki, druga je bila mnenja, da je tudi civilni zakon, sklenjen od katoličanov v po--33i veri, mnevan, ako je neveljaven« Zelo toplo se je za ume- -varnost v tem primeru zavzemal Franc Triebs, Handbuck des kanoni-schen Elierechts, I, Breslau 1927, str. 64 sl. in sicer iz razl'o~ ga, da Zakonik samo pravi: si in bona fide ab una saltem.parte celebratum fuerit; celebrare po njegovem ne znači isto kot cele-brare in forma ca-onica. RO je potrdil mnenje prve strarkev Zakonsko pravo vzhodne Cerkve /Disciplina svetstva zakona za vzhodno Cerkev can 4 § 4/ izrečno navaja dostavek: coram Ecclesia« Maj sledi še■nekaj novejših odločb. Združnica sv.službe: Ouaesitum est ab hac Suprema S aera Congregatione utrurn li-ceat catliolicis nomen dare Associationi, quae vulgo nureupatur Rorary Club. - > ■ R. Clericis non licere nomen dare Associationi Rotar/ C7.ub 'vel eiusdem coetikus interes e e; laicos vero horiandos esse ut servent :raeo criptum car. 684 010. D atur S onae...di e 11.1anuari i 19 51e Z Hotary Ciuhom s e..-, j e Lavila konzis torialha Združili ca, ki je 4»f e"br.l'S29 odjavila: ko n eyr edire ut Ordinarii p.ermittant clericis no ten dare s ocietati Rotary Olul. Odločba Združnice sv, sirčke je stročja. D, Utrur magna proStratio /gonyklisia/, uki in usua vene-rit in celekratione kissae Ritus Byzantini, facienda sit post Oč. Iti verka,in eonsecratione panis et-vini prozmnoiata* ant ta. id e.i - pps t pr pl a tam/Eeol-o &±/ E pi cl es im. R. Affirmative ad primam partem, negative ad secundam. L atur R omae...di e 12.P ekruar i i 1951. Decretum de eonsecratione Episcopi sine canonica provioione. Sv.prema Sacra Congragatio....S.Officii, ex s pedali facultate siki a Summo Pontifice faeta, hoc edidit decretur: Epis copus, cuiusvis ritus vel dignitatis,. aliguem, negue ah AS nominatum■neque-ak eadem expresse confirmatur, consecrans in Bpis copum, et qui cons eorationem recipit, etsi metu gravi coacti / c 2229 § 5 n.5/, incurrunt ipso facto in ex c omamni cati onem AS specialissimo modo reservatam. Ho c decretur v im suam exeret ak ips.o pr omulgati onis die. Datum ex Aedikus S.0£ficii, die 9.Aprilis 1951. Škofovsko posvečenje je pridržano papežu; zato je potrebno apostolsko naročilo /mandatom apostolicua/, da ga more navaden škof podeliti dopustno. Podelitev posvečenja brez naročila je hudodelstvo po car 2570, za katero isti can določa nakopalno ok-ustavo /suspensio latae sententiae/ za posvečevalca, oba sopo-svečevalca in za prejemnika, ki traja, dokler jih A3 ne pomilosti. Kazen potemtakem ni zdravilna, ampak zadostilna. Z gornjim odlokom je Združilica sv.služke kazen za podelitev škofovskega posvečenja kres apostolskega'naročila poostrila in določila nakopalno kasen isokčenja, ki je na prav poseben način pridržano AS. Kakor izrečno povdarja odlok, ne opravičuje v tem primeru niti velik strah; razlog je ta, da hudodestvo škofovskega posvečenja kres apostolskega naročila pome:;ja zaničevanje cer-kfvene avtoritete. Vzrok za ta korak AS treba iskati v povojnih razmerah raznih dežel. Konzis torialna združili ca. Decretum. circa praescripta can 554 § 3 et 1552 § 1 11.2 GIC. Gum mutata numnorum vis pecuniaegue nutatio alicubi peculi-ares difficultates induxerit in applicandis praescriptis can 554 § 1 et 1552 § 1 n. 2 GIC, expos tulatum eot a ut apta norma edi-ceretur, Ov.apropter SS.mus D.nus IToster• Pius Divina Providentia PP XII. re mature _er_ensa, hoc S.Cona.decreto, benigne decernere dignatus est ut, perdurantikus praesentibus adiunctis et ad nutum SS", ad eandem SA sit recurrendum quotiescumque agatur de pecuniae summa qrae decem milila francorum seu libellarum aureorum exce-dat. Datum. Eoiaae, ex Aeaibus SCCons, die 13 Iulii 1951® Do oeda j je trebalo dobiti dovolj.enje A>, če je šlo za odsvojitev stvari v vrednosti nad 30.000 zlatih lir ali frankov. Za laž 1 e izvajanje gornjega odloka svetovalo tv ene združ-nice o odsvo ^evariiu cerkvene imovine le zdrušnica za bogosluž-nike priredila in 29*^an. 1953 izdala za posamezne države seznam vsot, preko katerih bogosluš tv a svom imovine ne morejo odsvojiti brez radorača AS. Kot vodil o velja seznam tudi za druge, zato naj ho tu priobčen. 1. Egipt: 2000 egiptovskih lir: 2. Severna in Srednja Ane-rika: 5000 dolarjev; 3® Anglija: 2000 funtov sterlingov; 4.Argentini i a: 100.000 pesosov; 5. Belgija: 150.000 belgijskih frankov; 6. Brazilija: /150.000 cruzeiros; 7® Kanada: 5000 kanadskih dolarjev; 8. Kolumbija: 16.000 kolumbijskih '^esosov; 9. Francija: 2,000.000 frankov; 10.Nemčija: 20.000 mark; 11. Švica: £■ 20.000 švicarskih frankov: 12. Španija: 200.000 rešet; 13» Holandija: 20.000 goldinarjev; 14. Indija: 25.000 indijskih rupij; 15» Italija: 3,000.000 lir, 16. Portugalska: 150.000 akutov ; 17. Filipinski otoki: 15.000 filipinskih dolarjev; 18. Turčija: 20.000 turških lir; 19. Urugvaj: 15.000 urugvajskih peso-sov; 20. Venezuela: 15»000 bolivarov. Združnica pripominja, da naj se za kraj e, ki v seznamu niso navedeni, vzame za pravilo in vodilo valuta najbližje države, ki je v podobnem položaju. Razume se, da te številke veljajo, dokler se ne določijo druge. Dr o Dr a c E. Luksan Cerkvenih očetov izbrana dela in če kaj. Zbirka na j "boljših patris tičnih del naj "bi po natančno iz-laneni načrtu obsegala 50 zvezkov. Doslej jih je izšlo osem,, ji pisma sv.Oipriana v 2., pomnoženi izdaji« Spisov apostolskih očetov in 1.zvezka pisen sv.Hieronima ni več v zalogi. Za tisk. pripravljeni so tile zvezki: 1. Sv.Avguštin: a/ Priročnik /Bnohiridion/ in izbrani spisi o milosti /Pismo rimskemu prezbiterju Sikstu, Milost in svobod na volja, Or a j. a in milost, Dar stanovitnosti/, poslovenil D.K,Lukman. t/ Petnajst-knjig o Trojici, izbral in poslovenil' P. K.Lukman, 2. Sv. Gregorij hiški: Izbrani spisi, poslovenil D. Jere. 3, Sv. Gregorij Veliki: Pastoralno vodilo; izbrana pisma /za dva zvezka/, p os 1 ov e: -i 1 F = Eg 1 r iman. 4. Sv. Janez Krizostom: Izbrane homilije o Matejevem eva: geli ju /za dva zvezka/, poslovenil A. Čepon. 3. Tertuliau: Izbrani spisi /Apologetična, Skapuli, Pričevanje duše, 0 krstu, 0 pokori, 0 molitvi, Mučencem, Ugovori krivovercev/, poslovenil F.K.Lukman. 6. Martyres Christi. 2., pomnožena izdaja. P.K.Lukman. Pripravljajo se nadaljnji prevodi: Izbrani spisi grških apologetov 2./3. stoletja; Janeza Kasiana Collationes; Sv.Avguština De civitate Dei /2 zvezka/; Sv.Avguština izbrani govori. Ua patristično dobo se nanašajo naslednji že objavljeni ali za tisk pripravljeni spisi: 1. Pripombe h kronologiji Ciprianovih traktatov /Lukman/. Razprave II filoz.- filol. - hist. razreda SAZU, str.197-211. 2. Das A .blasen des Teufels beim Tan-fgelobnis /Lukman/ Fes ta chrilt fur Rudolf Egger 1, 343-346. 3« Kdaj je Avguštin napisal svoj Enchiridion? /Lukman/. Izide v Razpravah II.razreda SAZU. 4-o Papež Gregorij Veliki in, njegova dola /lukman/» --. lavja objavljena v 2. in 3« Sbori i] a teolvfakult ' 3» Nekaj % m- i - . a.trii tične dobe je poslov e; jenih v za tisi ripravl i e - . rolo ; : Iz zakladov cer'" e e 1 i L je /i Ir-a: /. 5o Prispevkov v 1./Iborniku teol. fakultete ni treba počele j i.avaati. Misel o bodoči izdaji Hoje za Kristusom. Dragoceno knjižico Hoja za Kristusom častitljivega Tomaža ina imamo lo1 si c± v tako vnornem prevodu pokojnega Aleša tiše i Lka, da dolgo ne bo treba novega prev oda.^Treba bo pa-' ič .kov prevod . a ovo izdati, zakaj izvodi prve izuaje co canes iskana redhos v . 1 ovo sdajo c j e ca Kri.-" so bi se dala lepo zdr Iti ologija iz dr ih Toma evih spisov. Tomaž j c bil plodovit a-1 cit- 1 atel4; poleg štirih knjig-,’ sdi 11- pod naslovom prve od njih, De imitatione Christi, je zapustil nad 30 drugih - P o v, ned njimi nekaj prav obsežnih, 11 iz vseh veje isti duh samozaiaje in logopredanosti in sveni ista preprosta in. prisrčna beseda. Tako antologijo, zelo srečno sestavljeno v obliki premišljevanj pb posameznih poglavjih Hoje,Je zbral nemški kanonist Herman Gerlach /1834- - 1886/, ko je bil v času kulturnega boja na Nemškem obsojen na neprostovoljen počitek. Priredil jo je po izdaji To a evih del jezuita Henrika Sommalija /de Sommail/; izšlo v j^ms terdamu l. 1507, ki je med S ommal i j ev imi izdajami o .3 .. ~c ov -a jpopoii ejša i na j bol ‘za. Po Grerlachovi ne-, nadni smrti 31. jul. 1886 je lovrenc TTerthmann /1858 - 192l/, poznejši organizator in predsednik karitativne zveze v Nemčiji, poskrbel, da je 1. 1889 izšla knjiga z naslovom: Thenae a Kem-pio De imitatione Christi libri IV. Textum edidit, considera-tiones ad cuiusque libri sin jula capita ex ceteris eiusdem Tho-uae opus; cul is col], opit et adiecit Hermannus Serlach. la 3. izdajo 1. 1910 je Weffiimann skrbno pregledal vse citate iz Tomaža, deloma po novi Polilovi izdaji Tomaževih del, kolikor jih je dotlej izšlo , deloma po c tari Sommalijevi izdaji iz 1. 1507. Oerlachovim is Tomaževih besed sestavljenim 11 considerationes" bi smel uati naslov: Thomas a Kempis sui interpres. Misel, naj bi se slovenskemu prevodu Hoje dodal prevod 0eriaokove antologije, sem o priložnosti povedal pokojnima bratoma Hseničnrkoma; obema je bila všeč. lato sem v pozni jeseni 1950 i.-i prvih mescih 1951 vsa od lerlaeha iz raznih Tomaževih del izbrana - ec ta poslovenil ter navedbe iz del, objavljenih v \ zvezkih II - VII Pohlove izdaj e, po le-tej preveril* Prvega zvezka, ki vs ekuje spise Lih er de tribus tabernaculis, De vera covipunctione, S ernones IX ad fratres, Le fideli dispensatore in Soliloquium aj imae nisem imel, Le o nekaj malo,, prav malo "be dah nisem mogel ugotoviti, od kod .so. Pokojni Aleš prevoda ni no_el več pregledati. Francetu Bšeuičniku sem pa tu i:. tam. kaj prebral. Če bi' se kdaj poleg Alešev ega prevoda Hoje za Kristusom natisnil prevod konzidiracij, sestavljenih iz Kempčanovih besed, bi bila tal;a izdaja dvakrat koristna: bralcu bi dala mnogo duhovne ,obnde, hkrati bi ga pa seznanila s Tomaževimi drugimi deli, ki ti jih sicer najbrž nikoli ne spoznal. Konzid eraci j e, po ol egu domala enake Hoji za Kristusom, naj ti se natisnile s • drobnejšimi črkami. Opombe . 1. Hoja za Kristusom. Ljubljana 1942. 2. Thomae Hemerken a Kemp^s Opera omnia, volumiriibus sep-tem edidit additogue volumine actavo de vita et soriptis eius disputavit Michael Josephus Pohl. Friburgi Brisg,, Herder. To izdajo je priredil gimn.ravnatelj Pohl /laik/ s•filološko akri-bijo in z veliko ljubeznijo. Do njegove smrti 8. marca 1922, en dan, preden bi bil dopolnil svoje 87.leto, je izšlo vseh 7 zvezkov Tomaževih del v. tejle čas.ovni zaporednosti: 1Q02 /v/, 1904 /II. III/, 1905 A V, 1910 /I/', 1918 /IV/, 1922 /VII/. nenadomestljiva škoda je, da ma ji a zad -:i /j&/ zvezek, o Tomaževem življenju in literarnem delu izpod peresa veščaka, kakršen je bil Pohl. Dr« A« Trstenjak Pas toralna_psihologija^ Leta 1945 /julija meseca/ je lsšla Italijanska isd&ja štiri leta prej ▼ slovenščini isšle metodike verouka* La metodioa deli* inaegnamento religioao* Saggio dl una psioologia religio-eo-pedagogioa Alta e penaiero, Milano 1945/, obsegajoča 423 strani* Poročil o njej nisem dobil v roke, dasl jih je bilo več, rasen is Turina, kjer so jo salesljamoi na Papeški sales* visoki šoli uvedli kot učno knjigo sa študij metodike in katebe tike in sioer "sa osnovni teksfv petem in šestem semestru# Ugajala jim je "klenost, osebne ideje, ki so sad dolgega pre-mlšlanja, srečne intuicije, osebne iskušnje in obširna rasgle-danost" /citirano po pismenem sporočilu/* Knjigo omenja med drugimi tudi Motale Bussl, Orientamenti pastorali, Breseia 1950, 89# Je sik tega italijanskega prevoda, ki je še davno rasprodan, ni dober, smisel je večkrat oelo v naslovih skvarjen* leta 1946 je isšla pri Mohorjevi drušbl v Celju Pastoralna peihologlja na 452 straneh* Delo je bilo napisano že leta 1944» 45 in sprejeto sa tisk v ljudski tiskarni, a je isšlo izpopolnjeno šele po osvoboditvi v drugi salošbi in tiskano v drugi tiskarni* Povsel sem v tem delu tudi vse svo je glavne članke pastoralno psihološke vsebine, ki sem jih pred vojno priobčil v Vzajemnosti* Se glede na ra slična mnenja o vrednosti te knjige, moram ugotoviti zgodovinsko dejstvo, da je to prva pastoralna psihologija na svetu, Isšle so še knjige e podobno problematiko, toda ne a tem naslovom, sato tudi nobena sistematično ne obravnava ravno pastoralne psihologija# Zanimivo je rosen tega, da je nekaj let nato isšlo tudi v inosemstvu nekaj podobnih knjig# In sicer poznam do sedaj dve, ene katoliško, drugo protestantsko* Prvo je napisal Dr,V*Demal 0*S*B*, Prak-tisdhe Pastoralpeyehologie, Vien/Herder/ 1949, drugo pa C ti te Bergsten, Pastoral Btyohology* A study in the Čare of Souls, london-Beu Tork /The Macmillan Conp,/ 1951, njen avtor je švedski superlntendent v Stockholmu# Mišem mogel ugotoviti, ali je knjiga izšla prej tudi že v švedskem je siku ali ne, vse kaže, da ne, kar je tem verjetneje, ker je znano, da Švedi pišejo znanstvene knjige radi kar v angleščini* Pač pa sem našel naslov njegove pastoralne psihologije tudi_v holandskem jesiku* Daši je Bergatenova knjiga pisana bolj znanstveno nego De-malova, ki itak že v naslovu pove, da hoče biti "praktična", vendar tudi Bergetenovi knjigi poročevalec v British Journal of Psychology /1952/ odreka znanstveni značaj* Moja se po vsebini precej krije z Bergstenovo, razen da Bergsten obravnava v celem poglavju psihologijo milosti in konverzij, kar v moji manjka; ima pa tudi vse to, kar Demalova rasen njegove psihologije pgl,grehov. Tako da prave znanstvene pastoralne psihologije do sedaj Se nimamo nikjer; vse to, kar smo do danes napisali, so samo začetki. Pač pa je tudi pri Paulinus - Verlag v frieru izšla leta 1948 neke vrste pastoralna psihologija: Heinen W, -HSffner J,, Menschkunde im Dienste der Seelsorge und Brziehung. Razen tega moramo vedeti, da izdaja v Švici prof, dr.Med. Bovet Theodor knjige s pastoralno psihološko vsebino, zlasti zadnja, /Lebendige Seelsorge, Bine praktische Anleitung ftir Pfarrer und Laien, Bern 1951/» je vzbudila veliko pozornost; Švicarske radio-oddaje so jo zelo poveličevale, slišal sem njegov osebni intervju po radiju, kjer se on kot zdravnik in filozof bavi s teološkimi vpraSanjl, obravnava zelo pozitivno psihologijo milosti, posebej Se katoliške spovedi, sam je kalvineo, Psihologiji/ dušnega pastirstva se po svoji vsebini in načinu obdelave precej krije s tem, kar obravnava najnovejSa panoga psihologije, ki se tudi ozko stika z medicinsko vedo, namreč tako imenovana peiho-higiena, ki jo francoski jezikovni krog imenuje mentalno higi-jeno, S področja eksperimentalne psihologije sta izšli v obliki knjige dve deli: Zlivanje in ločevanje barvnih vtisov, Celje 1948, 144 strani in Psihologija dela, Ljubljana 1951, 206 strani, 0 psihologiji dela je razen v domačih glasilih /Sodobna pedagogika, 1952, Maši razgledi in Slov,poročevalec/ izšlo ugodno poročilo tudi v Wiener Archiv f,/$ Psichologie, Psychiatrie und Seurolo-gie, 1952/, is Milana imam ponudbo, da mi založijo italijansko izdajo, ako si dobim primernega dobrega prevajalca, V Psycholo-gical Abstraots /v TJ,S»A,/ bo napisal referat o knjigi Dr,Bro-žek iz univerze v Minnessoti /Illinois/, S psihologijo dela se bavi tudi referat: L*accšs anthro-pologique au phdnomšne de la monotonie du travail, katerega imam na letoSnjem 11, mednarodnem kongresu za psiho tehniko v Parizu /27, - 31, julij/ in ki izide v izvlečku v Actes de 11 Snie Intern, CongrSs de Psychotechnique & Pariš 1953, Večina razprav pa je bila posvečena vprašanju vidnih zaznav, s katerimi sem se začel sistematično bavlti že leta 1941» Sem sodijo razen že omenjenega zlivanja in ločevanja barvnih vtisov Se tele razprave: Rioerdhe aulla oostanza ed il contra-sto del colori, Archivio di psicologia psidhiatrla neurologia e psicoterapia, Milano 1945 111 - 145; Parbenkonstanz und larbenkontrast im Llchte der Sonde-rung und Verechmelzung optiseher Eindrticke, Commentationes Pont, Academiae scientiarum, 10 /1946/, 43-85; ista razprava je iz-Sla tudi v Oontrlbutl del I>aboratorlo di psicologia, Milano 1950, 109 - 148; Vnimimi barev a skutečnost vASjšiho svStla, PilosofiokA revue, 15, Olomouc 1947, 35 sl,; Zur Prage der Intenaitat der larbenempfindungen, Oontri-bu*i del Laboratorio di psicologia, Milano 1950, 149-167; Fenomenološka razčlenitev barv, Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, 1950, 165 - 257; Die E indringl ichke It und luy ge prag the i t der Farben Im lichte der alten Attributenfrage, Gontrlbutl del Laboratorio di pelcologla /Milano/, 1952, 134 - 162; BeltrSge sur S ya tematik der Era ehe inungs we ie e n der Farben, Gontrlbutl /195?/, 163-190; Verschmelzungs- und S onderungavorgčLnge in den Farbenwahrneh-mungen, Gontrlbutl /1952/ 191-24S; Dle Far be nwahrne hmunge n und dle Virki ichke lt der Aussen-welt, Gontrlbutl /1952/ 310-355; Ge ome tria ch optieche T&ua chungen ale dynamischer Vorgang /1952/, 243-309; Vavldezna velikost lune kot pojav velikostne konatanoe, Proteus 15 /1952-3/ 65 el,; 0 teh raspravah so v Inozemstvu Izšle ugodne ocene, dvakrat poroča o njih Viener Archiv ftir Psyehologie, Paydhlatrie und Heurologie, M&rz 1953; Prof, Rohracher na Dunaju jih je razen tega obravnaval v svojem seminarju kakor mi piše v pismu 5«oktobra 1951* Prosil me je za te razprave, da mu jih pošljem tudi Ih,Mulholland is Clark University v Vorcestru /tJ.S,A,/, ki pravi, da je prišel sam neodvisno in nevede za moje razprave do istih zaključkov, zato je bil "expeeially interes ted in your paper on the insisten-oe and distinctneas of oolor”. Prav tako me je prosil za separatne odtise prof, David Katz iz Stockholma, ker sem v glavnem obravnaval njegovo delo Der JLufbau der Farbwelt, Ko se mi zanje zahvaljuje, pravi med drugim:"Ich habe sie mit grčastem Interes-se und viel Gevinn gelesen und freue mich sehr darEber, dass diese Fragen, mit denen ich als Psychologe gestartet habe, nieder einmal von einem uirklieh Sachveret&andigen aufgegriffen worden sind, Ich hoffe, dass ea mir vergčnnt sein wird, dem Aufbau der Farbvelt, der seit vielen Jahren vergriffen ist, noch einmal in vBlllg revidierter Auflage herauszugeben, und dann werde ich auoh von den von Umen gemonnenen Einslchten G-ebrauch machen," Mojo teorijo barvne konstance in kontrasta omenja na kongresu italijanskih psihologov prof, C,Musatti /glej Arehivio di pslcologia, 1952/ In A,6emelli se v svoji razpravi: Percezlome e personalitA /Gontrlbutl del laboratorio 1952/, ko razpravlja o najnovejši ameriški psihološki struji, sklicuje tudi na moja omenjena dela, češ da to, kar Amerikanel tam poudarjajo kot novo, tudi njegova šola /on s svojimi sodelavci/ že poznajo in razvijajo ne glede na Ameriko, Rasen tega sem napisal za Mladi svet več člankov iz psihologije predšolskega otroka, izšel je prvi: Duševni razvoj dojenčka /1952, št,9-10/, Za 11, mednarodni kongres filozofski v Brtislju /1953/ pa sem napisal razprayo: le rftle cognitif des šmotions /izšlo v Pro-ceedings of the XI International Congress of /// Philosophy /Brussels 1953/, VII, vol. Razen razprav sem napisal tudi več ocen in referatov ma razne nemške revije in založbe. Dr. Fr. Griveo Vzhodno_bogoslovje 1903 - 1953 Na koncu 19. in v začetku 180. stoletja se je v katoliški znanosti zbudilo večje zanimanje za proučevanje vzhodne cerkve in njenega bogoslovja. V ta namen je bil v Rimu ustanovljen 6a-sopis "Bessarione" /1896/, v Parizu pa "Echos d’ Orient" /1897/. V Munchenu je profesor K.Krumbacher gojil bizahtinologijo in zasnoval "Byzantinische Zeitschrift" /l892/ v tesni zvezi s slavistiko in rusko znanostjo. Vse to je polagoma vplivalo na katoliške slovanske bogoslovce. Češki bogoslovci in duhovniki so se pod vodstvom idealnega župnika in državnega poslanca A.Stojana1 vsako leto zbirali na Velehradu; tja so vabili tudi druge Slovane. Vnemali so se za tradicije sv.Girila in Metoda ter za "oiril - metodijsko idejo", t.j. za slovansko liturgijo. 1. 1903 pa se je na Velehradu odločno poudarila misel, da je treba ciril - metodijsko misel širše in globlje pojmovati. Slovanska liturgija je vnanja oblika v zvezi z misijonsko metodo sv.bratov v duhu krščanske vesoljnosti in katoliške edinosti. Katoliški Slovani naj se zavedajo, da je krščanski Vzhod po večini slovanski in da so torej katoliški Slovani posebno usposobljeni in dolžni proučevati vzhodno krščanstvo ter posredovati med krščanskim Vzhodom in Zahodom. NajveBja skupina vzhodnih katoličanov je slovanskega rodu, namreč Rusini ter nekoliko Bolgarov, Hrvatov in Makedoncev. Naslednje leto /1904/ sta to misel odločno podprla praška kanonika dr.J.Tumpach in dr.A.Podlaka, voditelja češke bogoslovne znanosti. Ustanovila sta časopis "Slavorum litterae theologioae" /1905 - 1910/. L. 1907 se je na Velehradu zbral prvi mednarodni kongres za vzhodno bogoslovje. Vsa predavanja so bila v latinskem jeziku; poleg tega je bil načelno dovoljen tudi ruski predavalni jezik. Na drugem kongresu te vrste /1909/ je ruski znanstvenik A.Maljcev v ruskem jeziku zelo spravljivo predaval o epiklezi in o sorodnih liturgičnih vprašanjih. Velehrad je dejansko postal mednarodno znanstveno ognjišče za vzhodno bogoslovje. Kongresov so se udeležfctali poljski, francoski, italijanski i.dr. bogoslovni znanstveniki. Ustanovila se je mednarodna "Academia Velehradensis" z glasilom "Acta Academiae Velehradensis" /1911 ss./. Med prvo svetovno vojno in po razsulu carske Rusije se je pozornost katoliškega sveta z velikim optimizmom obračala na krščanski Vzhod. V Rimu so začeli izvrševati misli, ki so se sprožile na Velehradu. I. 1917 je bila ustanovljena Kongrega- ci ja za vzhodno cerkev in posebej še Papeški Vzhodni institut /Pontificium Institutum orientalium studiorum/. V novih slovanskih državah, v Češkoslovaški republiki in Jugoslaviji, so bile na bogoslovnih fakultetah ustanovljene profesorske stolice za vzhodno bogoslovje. V Pragi in Olomucu so namesto stolice za vzhodno bogoslovje ustanovili stolico za staroslovenski jezik, ker so imeli za ta predmet dva usposobljena znanstvenika, dr. J.Vajaa /Praga/ in dr. J.Vašico /Olomuc/. Češkoslovaška vlada je z velikim razumevanjem podpirala mednarodne kongrese za vzhodno bogoslovje na Velehradu, da bi s tem poudarila mednarodno kulturno važnost samostojne Češkoslovaške kot posredovalke med Vzhodom in Zahodom. Katoliško vzhodno bogoslovje se je moralo v začetku boriti z velikimi težavami. Povsod se je čutilo pomanjkanje znanstvenih tradicij in učbenikov ter premajhno število usposobljenih strokovnjakov. Papež Benedikt XV je na Vzhodni institut poklical profesorje različnih redovnih družb, a med njimi ni bilo moža, ki bi imel potrebno avtoriteto za enotno organizacijo. Papež Pij XI. je zaradi enotne organizacije mladega zavoda izročil Vzhodni institut redu jezuitov. A ti prva leta še niso imeli dovolj usposobljenih strokovnjakov. V začetniških težavah so profesorji vzhodnega bogoslovja v Rimu in zunaj Rima tem bolj začutili potrebo mednarodnega vzajemnega sodelovanja. Ve-lehradski kongresi so zopet oživeli; s podporo češkoslovaške države ter z naklonjenostjo Apostolske stolice so še bolj mednarodno uveljavili. Zlasti velik uspeh je dosegel kongres za vzhodno bogoslovje v Ljubljani 1. 1925. Ko sem 1. 1919 predaval vzhodno bogoslovje na bogoslovni fakulteti v Zagrebu, sem čutil veliko težavo v izbiri in sestavljanju tvarine. Spoznal sem, da naj bi bil nauk o Cerkvi jedro vse tvarine vzhodnega bogoslovja. Zato sem predlagal, naj se na teološki fakulteti v Ljubljani vzhodno bogoslovje združi z naukom o Cerkvi; prva polovica osnovnega bogoslovja naj se pa združi s primerjalnim veroslovjem. To se je izkazalo kot primerno in se je ohranilo do danes. Vedno pa se je še čutila težava glede tvarine, programa in učbenika vzhodnega bogoslovja. Šele 1. 1937 je M.Gordillo, profesor rimskega Vzhodnega instituta, izdal prvi učbenik vzhodnega bogošLlovja* Compendium theologiae orientalie, ki se odlikuje po dobrem pregledu znanstvene literature o važnejših zadevnih vprašanjih /ta učbenik je 1. 1950 izšel v 5.izdaji/. Treba je bilo rešiti in pojasniti še vprašanje o zvezi slovenske cerkvene in književne zgodovine s sv.Cirilom in Metodom. To vprašanje se je po ustanovitvi ljubljanske univerze zelo zaostrilo, ker je profesor L.Hauptmann, odločilni zgodovinar naše univerze, z veliko odločnostjo uveljavil mnenje, da so bili Slovenci v g.stoletju suženjski narod brez razumevanja za književno delo sv.Cirila in Metoda. Bistroumni zgodovinar je to svojo domnevo branil s tako borbeno odločnostjo, da si na ljubljanski univerzi nihče ni upal braniti pravilnega tradicionalnega mnenja. Nasprotno mnenje zgodovinarja dr.J.Mala je pobijal z izredno neakademsko borbenostjo /gl.Čas 1923 i.dr,/. Nedokazana Hauptmannova domneva je dobro služila srbski centralistični politiki proti avtonomiji Slovenije. Zato se je tem vztrajneje uveljavljala. Neodvisno od ostre polemike o starejši slovenski zgodovini sem skušal pokazati velike zasluge panonskega kneza Koclja za delo sv.Cirila in Metoda. A mlajši pristaši profesorja L. Hauptmanna so mojo knjigo o Koclju /1938/ drzno napadali brez zadostnega strokovnega znanja. Hauptmann pa se ni oglasil. Naši slavisti, ki bi mogli o stvari strokovno soditi, niso posegli v boj. Veliki holandski slavist Nikolaj Van Wijk pa je potrdil pravilno slavistično in zgodovinsko smer moje knjige.^ Zanimivo je, da je E.Kardelj v knjigi 11 Zgodovina slovanskega narodnega vprašanja, ki je bila v absolutistični Jugoslaviji strogo konfisci-rana, o tem vprašanju pravilno sodil, pač v soglasju s češko in tradicionalno slovensko znanostjo. Po osvoboditvi 1. 1945 je bila Hauptmannova teorija o suženjski starejši slovenski zgodovini upravičeno obsojena kot protinarodna in neznanstvena. Ker so panonski Slovenci pod vodstvom kneza Koclja z odločilno velikodušnostjo podprli in rešili delo sv.Cirila in Metoda, je verjetno, da je to začrtano v naših najstarejših književnih spomenikih, kakor sem trdno dokazal v G- M D 1941 in v knjigi "Zarja stare slovenske književnosti" /1942/ i.dr. A tudi v tem vprašanju so popularizacijo važnih izsledkov motili neakademski napadi /v času 1941/» škodljivi naši znanosti in zdravi narodni zavesti v usodni dobi naše zgodovine. Med drugo svetovno vojno in po osvoboditvi sem dokaze o zvezi naše zgodovine in književnosti s sv.Cirilom in Metodom ter s tem tudi s krščanskim Vzhodom tako dopolnil, da o njihovi znanstveni trdnosti in važnosti ne more nihče več dvomiti, Dana mi je bila možnost, da sem mogel o njih 1. 1947 in 1948 predavati pred odličnimi češkimi znanstveniki in se posvetovati z vodilnimi češkimi slavisti. Obenem mi je bila doma dana prilika, da sem mogel svoje znanstvene razprave objavljati tudi v zadnjih letih, ko nismo imeli možnosti za redno objavljanje bogoslovnih del. S temi izsledki se je med drugim pokazala zveza staroslovene* ske in naše najstarejše književnosti z vzhodnim bogoslovjem. Zvezo staroslovenščine z vzhodnim bogoslovjem sta z mnogimi razpravami dokazala češka bogoslovna slavista J.Vajs in J.Vašica ter uspešno opravičila ustanovitev rednih profesorskih stolic za a tar os1ov ene š čino na večjih slovanskih bogoslovnih fakultetah. Njune dokaze sem dopolnil z novimi izsledki o teologiji sv.Cirila in Metoda ter Frizinških spomenikov. Vse staroslovensko pismenstvo je cerkveno in bogoslovno. Staroslovenski knjižni jezik se v tem smislu po pravici imenuje starooerkvenoslovanski. Zato more teolog oeteris paribus staroslovenska knjižna vprašanja uspešneje raziskovati nego slavist brez bogoslovne izobrazbe, kar sta naša slavista F.Ramovš in R. Nahtigal ponovno izjavila. Sodelovanje bogoslovnih znanstvenikov je treznim slavistom dobrodošlo« S tem se odpira ugodna priložnost, da se bogoslovna znanost v sedanjih, razmerah uspešno uveljavlja ter da bogoslovna fakulteta očitneje pokaže svojo upravičenost v krogu visokih šol. Znanstveno proučevanje cerkvenoalovanskega jezika in pismenstva torej nedvomno spada na slovanske bogoslovne fakultete. Kaša fakulteta je pouk staroslovenščine prepuščala svetnim slavistom /R.Nahtigal, A.Breznik/. Po smrti dr.A.Breznika /1944/ sem prevzel pouk s taroslovenščine in po večletni praksi še bolj spoznal, da staroslovenščina res spada v zvezo z vzhodnim bogoslovjem. Obenem sem predavanja vzhodnega bogoslovja prilagodil našim razmeram in potrebam. Posebej sem se trudil, da bi s te strani izpopolnil in osvetlil nauk o Cerkvi, kakor je deloma razvidno iz novih dopolnil h knjigi Cerkev /v letošnjem Zborniku naše fakultete/. Naj bi se o tem pravilno informirali vsi profesorji naše fakultete, da bi sporazumno in složno pospeševali važno stroko, v korist naše fakultete in verski zaves ti našega ljudstva, posebej naših izobražencev. Po vsem, kar sem zgoraj povedal, je umevno, da sem zadnja leta objavljal večinoma le razprave o vzhodnem bogoslovju in v tej zvezi o naših najstarejših književnih spomenikih. I. V zbornikih Razprav S1ovenske_akademi je znanosti_in_umet-nosti sem objavili ^ Ciozov - Kopitarjev_glagolit v_s1ovenski_knjizevnooti in zgodovini.~Knjiga~I7~1943, str7”343--~4087"Dokažal-sem7”da j e”anonimni”govor Ciozovega glagolita izviren govor sv.Metoda. Isto je neodvisno od mene dokazal francoski slavist A.Vaillant v Revue dea etudes Slaves 23, 1947 /34 - 47/ in pojasnil nekaj težkih mest, ki jih jaz nisem mogel razvozlati. Zato sem v Razpravah SAZU 1950 objavil dodatekt 2. 0 težkih mestih v Clozovem glagolitu /str.61 - 65/ s popravki nekaTerlh~ne^o5noiMT 37“0 idejah in izrazih Žitij Konstantina in Metodija. Knj. II, 19447~štr7~i^9"::~i93T-i7~^iteIj7"27_^lovo_učenIja7 3. Lenost, slabost, podvig, 4. »obryj čin, 5. Sv6t k svStu. 4. Pohvala ev.Cirilu._in Metodi ju. Knj.l. 1950, str. 27-58. II. T Slavištični_ reviji* 1. 0 oerkvenoslovanskih prvinah v Il.Prizinškem spomeniku. L. II, 19497~štr7"l25"-"l377 2. Slovenski jujf' v stredoveku. Ocena. L. II, 1949, str. 332 - 3357 3. ^£l8ingensia /l. Se mil tvoriv, 2.Cesti jih pijem, 3.S pasi me”v~vsem”blaze, 4. Posl edine balovanije/ L. III, 1950, str. 107 - 124. Prisingenaia /5. Prinizse ogni petsaoho/ L. III, 1950, str. 4l9~--557 Prisingenaia /6. Po lesu veiahu/ L. 17, 1951, str.71 - 76. V šestih”poglavjih te razprave sem pojasnil vrsto težkih mest, ki jih slavisti doslej niso mogli razvozlati. Otienem je odločilno potrjena zveza teh spomenikov s sv.Cirilom in Metodom. Domači in inozemski strokovnjaki so te izsledke sprejeli z odobravanjem. III. Med publikacijami Filozofske fakultete ljubljanske univerze je~Izš!a”imjiga: Žitja Konstantina in Metodijs. Viri. Žitje Konstantina, Žitje-Metodija7~l?ohvala-šv7Čirila~in Metoda? Italeka legenda? Frizinški spomeniki. Slovenski prevod vseh teh spomenikov s pojasnili. Ljubljana, 1951. Str. 179* Delo je uporabno kot pomožna knjiga za predavanja na teološki fakulteti. IV. V slavističnem časopisu "Slovo'*, ki ga izdaj"?!taroslavenšk!" !nš titui-v~"Žagrebu: Sjrnthronos - Sfcprestolfcn^-. Zv. 1, 1952, str. 6 - 18. Nekoliko izpopolnjena razpraVeTIž Zbornika I, 1951, /str. 13 - 22/. V. y_Acta_Academiae_Velehradensis /Olomuc/: 1. Sermo p&neggricuji in memoriam ss. Cyrilli et Methodii. L. 18, 19477~s tr.~l - 257-IetInsk 3Tprevod”^ob.valnega govora~iv. C.M. s komentarjem. 2. De nexu grimatus cum Sede_Romana. Str. 46 - 52. 01. Dopolnila h~imjlgl ČerkevT 3* ^e_lpalaeosXavica._._Sjtn. 75 - 84. 4. De probi Late~ac~3ančtlta'te'ss.Cyrilli et Methodii. L. 19, 1948. 8tr7~E~-”l9"." 5. Se. Cjrrillus et Methodius, apostoli catholioae unitatis. Str. 19 -"257 6. Venite ad me omnes. Str. 107 - 109. VI, Nov6_vgeledkg_ o^ilometodfc jsky oh studii a Friš inske pamatkj. ~?redavanj e~v~5lovinikem-ins tltuiu"/uštaru/ v~ČragI, dne-10.okt. 1947. Okoli 300 poslušalcev, med njimi praški nadškof dr.Beran, mnogo univerzitetnih profesorjev in drugih znanstvenikov. Predavanje sem ponovil na bogoslovni fakulteti v Pragi dne 12.okt. in na filozofski fakulteti v Olomucu dne 16.oktobra 1947. VII. Y_Orientalia Cliristiana_Periodica /glasilo papeškega Vzhodnega Inatituta~v-5imu77 1. 5^2-®ei-°-®®-®i-5^odii_?hL®saalonioensisv 1950, str. 440---4487-TžvirnI-govor-v-Čiož7iiaiolitu-in II.Ftizinški spomenik. Latinski prevod a kratkim komentarjem. 2. De ss. Cjrrilliet Methodii amioitia dubia cum Photio. L. 17, 19517*3ti.'192"z"2037 3. Quaeationes__C^rillo_-_Methodianae L. 18, 1952, str. 113 -134. De čarcerIbuš-i7MeihodII7-Šapientia*"divina et honores prae-atilti. Acedia, eegnities, oertamen. Lumen ad lumen. De authentia eplatolae "Gloria in excelsis Deo." Opombe. 1, Radškof olomuški 1. 1920 - 1924. 2. S "Udoe tdeutsohe Forschungen 1940/1, str. 1016. lectiones Breviarii Romani de Ss.Cyrillo et Mathodio. 0 nobenem svetniku se v bogoslovni in svetni znanosti ne razpravlja tako živahno in mednarodno, večkrat celo strastno in pristransko, kakor o sv.Cirilu in Metodu. Rimski brevir molijo bogoslovni učenjaki vseh narodnosti, posebej tudi tistih narodov, ki 00 bili zapleteni v ostro borbo s sv.bratoma in imajo deloma Se danes malo razumevanja za slovanske zadeve. Zato je posebno obžalovanja vredno, da so v lekcijah drugega nokturna o sv.Cirilu in Metodu očitne zmote in površnosti, deloma omenjene zgoraj v Dopolnilih h knjigi "Cerkev" /zgor str. 'i via in oaelum fuit, plaoidlssi-me defunctus est. Oorpua eius in eccleaia cathedrali repositum est, deoantantiBus clericis offioium defunctorum batina et Grrae-ce et Slavice. In qua vocum concordia preclare eius refulget mens, in summa caauum varietete intr^pide et InduBitanter Ecole-siae oecumenicae unitati ad^eta. Uti Cyrillum Roma, sic Methodium Moravia decetentem summo honore prosecuta est. Illorum vere^fe-stum , quod apud Slavoniae populoe iamdiu oeleLrari oonaueverat, Leo decimus tertius Pontifex Zaximus cum Officio ac Missa pro-pria in universa Bcnlesia quotannis agi praecepit, "ut ss.Fra-tree, qoa Valent apud Bena gratla, Orlente toto rem chrietianam tueantur, imploranda oatholicis constantia, diesidentiLuo recon-ciliandae cum vera Eccleaia voluntate”. Dr. Fr. Grivec Staroslovenska akad.enii.ja_ - S taroslavenski institut. Dr. Anton Mahnič, veliki borec za krščanska načela, je v svojem "Rimskem Katoliku" /1888 - 1896/ odločno pobijal pretirani nekrščanski nacionalizem in protikatoliški panslavizem. Ko je bil !.♦ 1896 postavljen za krškega škofa, so avstrijski vladni krogi in mnogi slovanski narodnjaki mislili, da bo na Krku in na sosednih otokih zatrl glagolsko bogoslužje. Tržaški cesarski namestnik baron Rinaldini ga je v tej zadevi dvakrat obiskal in ga nestrpno spraševal, kdaj bo ukinil slovansko bogoslužje. škof Mahnič mu je odgovoril, da bo vprašanje proučil; če bo spoznal, da je glagolica zakonito utemeljena, je ne bo zatrl, marveč z vso dušo branil. V duhu papeževega odloka 1.1898 je sestavil seznam župnij, v katerih seje v zadnjih 30 letih vršilo glagolsko bogoslužje; na prvi krški sinodi 1. 1901 je seznam onih župnij službeno objavil. Italijanski časopisi in šovinisti so ga zaradi tega silovito napadali, a zlomili ga niso.1 Velikemu škofu ni bilo zadosti, da se glagolsko bogoslužje ohrani. Trudil se je, da se tudi znanstveno proučuje in popularizira, da bi se dostojno in z razumevanjem izvrševalo v versko in kulturno korist duhovščine in ljudstva. V ta namen je 1.1902 ustanovil Staroslovensko akademijo za proučevanje in popularizacijo glagolske književnosti In liturgije. V malem mestu Krku je ustanovil tiskarno Kurgkta /staro grško ime za otok Krk/ in jo opremil tudi z glagolskimi črkami. Iz Prage mu je prišel na pomoč češki duhovnik Josip Vajs, ki je že več let metodično znanstveno proučeval glagolske liturgične knjige in večkrat prihajal na Krk.^ Ra Krku je ostal neprenehoma štiri leta /1902 -1906/; vzdrževal ga je škof Strossmayer. V založbi Staroslovenske akademije je izdal staroslovenske glagolske tekste svetopisemskih knjig iz starih rokopisnih glagolskih brevirjev; Recensio_fragmenti_croatico -_glagolitici_Verbenicensis. Krk 19037"tri 507”0dIorakI_sv7pisma”Š’Z"’in FlŽj molitev, antlfon i.dr. iz 13.stoletja. Liber Job. Ex breviariS Noviano II. Krk 1903/4. Str. 74 + 8 + 27 Liber Ruth. Krk 1905. Str. 32. Llber_Eoclesiastis. Ex Breviario Verbenicensi. Krk 1905. Str. 71“257 7 Propheta_Joel. Praga 1908. Str. XIII + 64. Propheta Oseas. Praga 1910. Str. XII + 50. HilhitOaiafillfi. Praga 1912. Str.VIII + 49. Sophonias ~_Haggaeua. Praga 1913. Str. VIII + 51. Začhariaš*"- Malaohlas. Praga 1915. Str. VIII + 61. V~mnogih"hrvatikih glagolskih tekstih so ohranjeni sledovi najstarejšega staroslovenskega prevoda bibličnih knjig, kar potrjuje, da je sv.Metod razen NZ prevel tudi knjige SZ. Od 1. 1908 so bile te izdaje tiskane v Pragi, a v založbi krške Staroslovenske akademije. V isti založbi je izšla dragocena knjiga: Psalterium_Palaeo3lovenicum croatico- glagoliticum. Praga 19167~Štr"XXIV + 206) + 78. N a” mnogih meš tih-je-ohranj en prvotni Cirilov in Metodov prevod. Za pouk cerkvenos 1 ovanskega jezika hrvatske glagolske recenzije je v latinskem jeziku izdal zelo uporabno in pregledno slovnico: Abecedarium palaeoslovenicum in usum glagolitarum. l.izd. tiskana~v"Pragi 1909, 2.-izd7 1917. Štr. XXXVI +-76.~ Vrhu tega je v založbi čeških znanstvenih družb in Akademije znanosti izdal mnogo drugih znanstvenih knjig in razprav. Jugoslavenska akademija v Zagrebu pa je izdala njegovo delo: Najs tari ji hrvatskoglagol jski misal. Zagreb 194-8. Str. IX + 171'+ vi: Po razdejanju tiskarne Kurykta /italijanski arditi 1919/ in po Mahničevi smrti /l920/-dtarošlovenska akademija ni mogla več delovati na Krku. Vso njeno dediščino je prevzela zagrebška Bogoslovna akademija. S tem je bila Staroslovenska akademija prenesena v Zagreb in je tam čakala ugodne prilike, da obnovi svoje delovanje. Po osvoboditvi 1. 1945 je mons. dr. S. Eitig kot minister hrvatske vlade zastavil ves svoj vpliv, da Staroslovensko akademijo oživi in kolikor mogoče dvigne na resno znanstveno višino. Vlada je dala toliko podpore, da je akademija ustanovila svojo biblioteko in pisarno. Neka ovira za večji razvoj je bil naslov akademija, ki naj bi v Zagrebu ostal izključna pravica Jugoslavenake-akademij e, ki ima v svoji knjižnici veliko staroslovenskih rokopisov"in izdaja tudi spise o staroslovenski književnosti, n.pr. omenjeno Vajsovo knjigo 1. 1948. Da se odstrani vsak nesporazum so Staroslovensko akademijo preimenovali v z Staroslovenski institut. Dne 18. marca 1952 je vlada Narodne Republike Hrvatske /Svet za prosveto, znanost in kultur1 o/ izdala Uredbo o Staro-slavenskem_institutu. Namen instituta je: a/ d a~žHra7~ obdeluje in proučuje staroslovenske, stare hrvatske in srbske glagolske in cirilske spomenike in drugo gradivo za strokovne slovarje, monografije in zbornike ter jih objavlja; b/ da osnuje strokovno biblioteko in zbirko snimkov vseh važnejših glagolskih in cirilskih spomenikov iz bibliotek in arhivov zunaj Zagreba in v inozemstvu. Delo instituta vodi direktor, ki ga postavlja predsednik vlade Hrvatske republike na predlog predsed- nika tiveta za prosveto in znanost* Za prvega direktorja je bil postavljen minister mone. dr.Svetozar Ritig, ki ima zaslugo, da se je to vprašanje končno rešilo in da je institut že začel izdajati svoje publikacije. Krška Staroslovenska akademija je svoje delovanje omejila na hrvatske glagolske spomenike, novi institut pa je v najširšem pomenu staroslovenski - s taroslovan-ski.5 V začetku 1. 1953 /z letnico 1952/ sta izšli dve publikaciji instituta: 1. Slovo. Časopis Staroslavenakega instituta. To je slavistični časopis za staroslovenski jezik in stsl. književnost v najširšem pomenu. Odgovorni urednik je sam dr.ti.Ritig, ki v uvodnem članku pojasnjuje, da je naslov Č2Sopiša”treba”umovati v staroslovenskem pomenu ti lovo - Beseda. Časopis naj bi bil mednaroden; k sodelovanju vaM~s lavis te~vs eh narodov* Dejanski urednik je dr.Josip iiamm, profesor staroslovenščine na zagrebški univ er zi.~Kot~mednarod en časopis nam najsorodnejšega slovanskega naroda je časopis posebej odprt tudi slovenskim eo-trudnikom in bo slovenske prispevke načelno objavljal v slovenskem jeziku. Vsako leto bosta izšla dva zvezka po priblišijo sto strani. V prvem zvezku je za uvodom dr.S.Ritiga objavljena moja razprava Sj^thronos - S ^prestoli,n iz našega Zbornika teološke fakultete 1. 19517 a”nekoliko”dopolni ena. Urednik J. tiamm je objavil razpravo Glose u Radonovoj bibliji /str.19 - 33/, dr.Fikolaj Žic pa kratek članek Glagolsko plsmo^ikole Modruš-kega /33 - 55/. Jako zanimivi so”došle j-neobjg,vl j eni""ti pomlnl” 7"žapamoenja'Y pokojnega Frana Bulica o njegovem prizadevanju, da bi se glagolsko bogoalužje~dovo!ilo v vseh hrvatskih škofijah. /35 - 45/. Med ocenami je profesor V.titefanid natančno in precej strogo ocenil J.Vajsovo knjigo "Najetariji~hrvatskogla-goljski misal" /otr. 47 - 55/. Ocenjevalec je izvrsten poznavalec hrvatskih glagolskih rokopisov. Druge ocene je napisal J.fiamm /str. 55 - 63/. Zelo bogat in živahen je pregled slavističnih zbornikov in časopisov /str. 63 - 85/. 2. Radovi titaroslavenskog instituta je naslov zbornika daljših razprav /ael/. Prva krijiga~obsega tri razprave na skupno 206 straneh. J.tiamm razpravlja o Da,tiranju glagolskih tekstov /str.5 -72 + 4 listi snimkov/. Krit!čno~pretreša~došedanje. razprave o starosti hrvatskih glagolskih napisov in najstarejših rokopisov, jih popravlja in dopolnjuje. Mimogrede omenja spomenike makedonske okrogle glagolice /Zografski in Marijanski evangelij, str. 49/, a sicer se omejuje na hrvatsko oglato glagolico. Najstarejši spomenik te vrste je Baščanska plošča z daljšim napisom iz 1. 1077 in z dvema par desetletij poznejšima pripisoma /str. 22 - 37/. Rekonstruirani tekst te plošče je objavljen na str. 36 - 37. Drugi starejši spomeniki so /str.39/: 1. Gr-škovidev apostol, Krakovski odlomek, Dunajski listki /konec 11. in začetek 12.e tol/1 2. Baščanski odlomki, Mihanovidev apostol, Birbinjski misal, Londonski odlomek /od začetka do druge polovice 12.stol./; 3. Kukuljevidev misal, starejši Irbniški odlo- mek, Dunajski odlomki iz misala kneza Novaka /od konca 12.do srede 13.stol/. Potem razpravlja o starosti važnejših spomenikov 13. - 15. stoletja. Na str. 65 - 72 je objavljeno besedilo najstarejših spomenikov. Razprava je važen korak naprej v tem vprašanju. ■Vekoslav titefanid /gimnazijski profesor, znanstveni sode-lavec'Jugoslavenike~akademije/, urednik zbornika "Radovi", je preiskal glagolske spomenike istrske vasi dragud /9 km južno od Buzeta/ in ocenil glagolski notarski protokol iz te vasi /na koncu 16. in v začetku 17.s tol./, str. 73 - 174. Vladimir Mošin, raziskovalec cirilskih rokopisov Jugosla-venske akad emij e7"* j e objavil Poljiške konstitucije 1. 1620 in 1688, napisar.e v cirilici /str. 175 - 206/. Poljica /mala polja/ se imenuje dalmatinska pokrajina vzhodno od Splita, znana po Poi*4 1jičkom statutu iz 1. 1440, napisanem v bosanski cirilici. 0taroslavcnski institut bo med drugim nadaljeval z objavljanjem glagolskih tekstov svetopisemskih knjig iz starih glagolskih brevirjev. J.Hamm je pripravil izdajo knjige Judit;glagole ko besedilo te knjige je preiskal tudi v glagolskih'brevirjih ljubljanske univerzitetne knjižnice. Br. ov eto zar_Ri tig, direktor Starosl. instituta, je 6.aprila 1953~dopbIr!l~Ee~Eo-let svojega življenja. Vprašanje je, če bo imel dovolj vplivnega naslednika. Opombe. 1. M. Matulid i A. Juretid, Veliki svečenik naroda svoga. Čas 1921, str. 252 - 255. 2. R. 1865, bogoslovne študije dovršil v češkem kolegiju v Rimu 1885 - 1890. V Rimu je v vatikanski biblioteki proučeval glagolske rokopise. Po vrnitvi iz Rima se je vpisal na filozofsko fakulteto v Pragi, poslušal prof.Gebauerja in potem Pas trneka, koliko mu je dovoljevala duhovska služba. L. 1911 je napravil doktorat filozofije; 1. 1912 se je habilitiral za docenta, 1. 1918 je bil postavljen za profesorja s taroslov. jezika na praški bogoslovni fakulteti. 3. Slovanski književni jezik sv,Cirila in Metoda imenujejo Čehi, Slovaki in Srbi staroslovenski, Francozi vieux slave, latinsko lingn§_palaeoslavica» Staroslovensko ime~ža~olovane je ploven! *, s tar os lov ens k i~ pomeni stvarno isto kar staroslovan- škl j~h^atsko”s tarošlavenski. Dr. P.K. Lukman Nov živl^en^egis ameriškega misijonarja Ob stoletnici Pirčevega prihoda v Minnesoto poleti 1852 je izšel ondi nov njegov življenjepis z naslovom: l£_Charitg unfeigned /=» v nehlinjeni ljubezni/. The Life of Father”Fran-ciš”Xavier Pierz. 8°, X in 270 atr., 1952 Diocese of St.Cloud. Spisal ga je William P. Furlan, duhovnik škofije St* Oloud, Minn,, po pokol en ju Slovenec,, Pisatelj se je za svoje delo zelo skrbno pripravil. Zbral je izredno obsežno arhivalno gradivo /seznam na str, 256-262/ in vse količkaj v poštev prihajajoče slovstvo, tudi slovensko /seznam na str. 262-266; prim. tudi str. X/, Prvo pogl, /str. 3 - 22: Background to a Gazeer/ daje pregled misijonskih prizadevanj v severnem delu Združenih držav v starejšem času in posebej v 19. stol., ko so bili od 1850 dalje slovenski duhovniki, Baraga in nasledniki, tukaj zelo delavni. Zanimiva je karakterizacija in ocena njih dela, ki jo iz J. B. Tennelly-jevega članka "Father Pierz, Missionary and Colonizer" /Acta et Dieta VII, 1935/ pisatelj navaja na koncu tega poglavja. Drugo pogl. /str. 23 - 34: The parišh Priest in Carniola/ poroča o Pirčevem življenju /r. 20.nov. 1785» ord. 1813/ in delovanju v domovini /Bela peč, Peče pri Moravčah; čudno, da ni omenjeno Podbrezje, kjer je bil Pirc župni vikar 1830 - 1835/. L. 1835 se je Pirc v_syo*jem 50._letu odločil za misijonsko delo v Ameriki, ki ga”je”potenTskoz”35 let opravljal z neverjetnim naporom in železno vztrajnostjo7”o”njem poročajo z obilno dokumentacijo poglavja 3-10 /str. 35 - 225/. V njih je Pirčevo delo učinkovito postavljeno v široki okvir misijonskega prizadevanja katol, cerkve med Indijanci in pastorači je med naseljenci v onih deželah. Zadnje, 11. pogl. /str, 226 - 244: Sowing in Tearz and Reaping in Joy/ govori najprej Še o Pirčevem delu v Minnesoti, nato o tragični smrti njegovega pomočnika misijonarja Lovrenca Lavtižarja iz Kranjske gore, o potovanju 78-letnega Pirca v domovino, da bi pridobil novih misijonskih delavcev, o njegovi vrnitvi v Ameriko, o končnem odhodu 88-letnika v domači kraj /1873/ in njegovi smrti v Ljubljani 22. jan. 18801. Kot dodatek je v angleškem prevodu natisnjen Pirčev kratki opis minnesotskega teritorija iz 1. 1855 /str. 245 - 256/. Na koncu /str. 267 - 270/ je abecedni seznam osebnih in krajevnih imen, Čitatelj knjige bo vesel preglednega zemljevida "The Scene of Father Pierz’s Miasionary Labors in America". Pred naslovnim listom je misijonarjeva podoba z zna- Silnim podpisom: "Father of the Diocese of St« Oloud." /Škoda, da ni povedano, iz katerega leta je fotografija; najbrž je iz prav zadnjih let Pirčevega "bivanja v Ameriki«/ Osem slik - lesorezov - v knjigi hi rajši pogrešal, ker prav slaho ponazorur jejo besedilo, niti ne kras e knjige, ki je zelo lepo natisnjena na trpežnem papirju. 1, Ob tej priložnosti naj popravim dvakrat napačni datum Pirčeve smrti v SBI II. Tam je namreč tiskarski škrat zamenjal mesec in postavil jun, namesto ^an« /v čistopisu, ki ga je imel stavec pred seboj, je pravilno in jasno zapisano, čistopis je shranjen/. Napaka glede dneva, 20. namesto 22., se je pa, ne vem kako, vtihotapila že v čistopis; najbrž je oko pri prepisovanju koncepta ujelo številko rojstnega dneva /20» nov./. I): ko Moč-il: Novo knjige oziroma nove izd j cerkv e- o prav- e vs ebi- e 1, P.TJdalrik Bes te 0GB, Introductio in Codioe3.izdaja, Collejeville Mi—n 2.945, strani 1024. Erbija i a dva "ee^a1 'a dela, v prve a pisec poda 2 a v velikih pote zali osnovne _ojm.e prava sploh /l. n as lov/ in cerkvenega prava posebej /2»naslov/; tretji naslov govori o virih, nateri-alnih i- formal-ih, cerkvenega prava, četrti pa vsebuje v zelo skrčenem obsegu tako zvano javno cerkveno pravo /ius publicu ecclesiastieum/. Drugi del je eksegetičen; pisec razlaga zapovrstjo kanone ali dele kanonov ali tudi posamezne izraze, ki so se v zdeli razlage-potrebni, Razlage so kratke, zelo kratke, vendar se dokaj kanonov v drobnem tisku bolj obširno razlaga, to pa za tiste duhovnike, kakor pravi pisec v predgovoru, ki'žele profundiorem Informationem et scientiam. Takšen Uvod v Zakonik ima svoje vrline, a turi svoje hibe;( ni toliko za sistematični studi-, temveč za hitro orientacijo. 2. Pelix M.Gappello, Tractatus canonico-moralis de Sacra-mentis, vol. V. De matrimon.icr, 6.izdaja, Taurini-Romae 1950, strani 1045. Oappello je ra” _ro~e or cerkvenega prava -a Gregoriani; bavi se predvsem s Zakramenti« Dejstvo, da je njegovo Zakonsko pravo izšlo že v S. izdaji, griča, da je zelo porabn.o; in tako tudi je. Si eksegetično, marveč sistematično in zelo redko bo vprašanje, "-a katerega pisec ne bi dal odgovora. Posebnost nje-r govega dela je ta, da -e obravnava samo pravde plati, ampak tudi nrav- o i- se zelo obširno; sploh je Oappello bolj nrav oslovec kot pravoslovec. 5. Ioa--es Chelodi-Piue- Ciprotti, Ius canoricum de matri-no-io, 5.izdaja, Vice-za 1547, strani 295. Ohelodi je bil profesor cerkvenega prava v tridentinskem semenišču; umrl je pred kakimi 30 leti, še mlad, a je ovekovečil svoje ime s 3 deli: D-eb-o pravo, Zakonsko pravo, Kazensko pravo. Vsa tri dela so bila po avtorjevi smrti večkrat izdaja. Zako-sko pravo je zelo dober učbenik; tu kakor v ostalih dveh delih se pisec kaže izbor-ega k a- o- is ta i- izvrstnega sistematika. Delo je -pravno, v čisto -rav-o področje se -e spušča. Pri posameznih prav-ih -ustanovah se podaja tudi, vsaj kratko, zgodovinski razvoj, kar zelo pomaga k boljšemu razumeva-ju sedaj veljajočega prava. 4. Eichma— Edvard-Klaus Moersdorf, Kirche-recht, 5.izdaja, Pad er bor-, zv.I 1951, strani 528; zv.II 1950, strani 504., zv „ III 1950, e travi 504- Oersdorf, nas 1 edrilcEichmanrov ra stolici cerkven ega .Tava v Možakovem, je Cerkveno pravo svojega akademskega učitelja popolnoma '"a ^ovo .redelal, tale o da se nore imenovati samos to j-"o delo. V 5 zvezkih -nudi s^ov celotnega Zakonika; prvi obsega uvod in sistematično- razlago l.in 2.knjige Zakonika, drugi s tv ajrug ravo. /3«ku jig«, ZakOuika/, tretji pa postopkovno ir kazensko pravo /4«ir’-*5»knjiga Zakonika/. Delo odlikuje jasnost izražanja, preglednost srovi in vseskozi pravno strokovni jezi"’.:,* marsikatero latinsko "besedo Zakonika je srečko ponemčil, kar se splošno priznava« Delo nudi precej več '"ego običajni učbeniki; zlasti velja to za os"oria "ačela, ki prevevajo cerkveno pravo kot celoto i" "jegove posamezne dele, 5« August Hagen, Pri- zipier des katholische- Kirche-reckts , Wurzburg 1949, strani 296. Hage-ovo delo je svojevrstno i- moti? bi se, kdor bi pričakoval sistematičnega p Lkaza veljajočega cerkvene ;a rava.~ Izhodišče je kajpak Zakonik; ali pisec si je zastavil vpraša'* je, katera ‘"ačela i- kateri vik ji vidikirsp vodili zakpnodavca pri kodifikaciji, kateri so tesel ji, ki "a njih slo-i cerkve-o pravo ali počiva njegova zgradba. Tako pisec razpravlja ".pr, o pravnem pojmu Cerkve, o pravu i" postavi, o k.o”-Jervativ-e:m značaju cerkve^ega prava, o avtoriteti in svobodi, o veri in pravu, o cerkvenem pravu i" duš nem-pastirstvu itd. Knjiga ima marsikaj "ovega, kar kaže Cerkev in "iro-pra^o y"ovi luči. 5, P. Hon ori j-lia" s tein, Kanonisches Eherecht, 2. izdaja, Pa-derborn 1948, strani 255. To je dober repetitorij zakonskega prava; razlaga vsehrzakon s ko-pravnih vprašanj je kratka, a vendar zadostna. O važnejših vprašanjih dele tudi obširneje razpravlja in zakonsko pravo v žlindre Cerkve že upošteva. Oblika je žepna, tisk pregleden. 7. Karl Holbock: a. ilan.dbu.ck des Kirchenrechtes, Innsbruck -Wien, zv. I 1951, strani 511; .zv.II 1951, strani 544. b, Die Zi~ vilehe, Innsbruck - Wie'i' 1950, strani 197. Prvo delo podaja v j$ i, pregledni-ir lahko umljivi obli-ki cerkveno pravo ob tesnem " asi a"' ja-'ju -a Zakonik, Delo je "a-men j en o predvsem slušateljem teologije i- mlaj g emu dušn-op>as tir-skemu duhovništvu; zato je tudi praktično orientirano in s"a"-s tv en i apar at j e o puš £e". Drugo delo nUdi več, ^epo bi človek od "aslova pričakoval. •Belo je pisano mir-o, trezno, "ekam pl ehen i to-pol judw o, ker je namerjeno -najširšemu krogu bralcev; zato je takisto praktično orientira"o i- korist^o dušnim pastirjem, ki najdejo v "jez odgovor n a vsa vprašanja, ki se v praksi javljajo glede posvetre-zakona« Belo se sicer v zadnjem poglavju ozira na avstrijsko, ško i-' švicarsko zakonodajo, a je načelne važnosti ir ima Zau to sploh'o veljavnost. 8* P. Keribert Jon-e OMCap, Gesetsbuch d er- lateinisclien Kir-che, 2.izdaja, Paderbor", zv.I 1950, strani 707, zv. II 1952, strani 708. To je tolmač ali kone-tar ^ovega Zakonika, razlaga torej k a" o-e ;s bjo; ... o razlago podaja "s - _•:L-i i ' 3.-0-- - e, toda - e v prav er prevodu /ti "brez dovoljenja AS -iso dovoljeni/, ampak "bolj v obliki parairaze i" po j ris lit, Tega"'skuša pisec povsod dodati i-" ga podlre; iti s trditvami, pri z-a-ih kanon is tov, Za prakso je delo zelo-■■dobro; omogoča ’‘a‘re£ hitro orientacijo kakor Bes te-jevo, v e"dar nudi neprimerno več. 9. Herman Mtisse-er, Da g katholis cLe Eherecht in d er S/e el-sorpepraris, 3>. izda4a, Patzuos Verlag Biisseldorf 1950, strani 445. ' « ~ - Kakor kaže ’iaslov, je k- ji ga ”,aae-:e“a predvsem--dušnim 'pastirjem, katerim hoče pomagati pri reševanju praktičnih v; maša-j, “‘bodisi da gre za sklenitev zakona bodisi da je treba urediti neveljavno ali tudi s aro nedopustno sklenjeni zakon; je pa ■tudi prav dobra za študij. Er j* ga vsebuje posebne določbe vseh nemških ško: L j “a zakon s ko pravu em področju? te imajo ovoj po-•men najprej za Nemčijo, potem pa tudi za druge kraje; zaradi njih je knjiga priljubi j e-a pri nemški duhov p 51-1, 10. A. V er me er s ch - I. Cr eus e- , Epi torne iuris o a- o- ici, zv. I 7.izdaja, Meohli-iae~3omae 1949, stra-i 589. Prva izdaja tega zvezka je izšla junija 1521 v 4000, sedma pa -januarja 1949 v 5000 ‘izvodih; to priča, da je delo zelo uporab-o i- dobro. Od izdaje do izdaje se kaže marljivost obeh avtorjev, ki dopolnjujeta, popravljata, razširjata svoj-e delo, skratka? s tal-o spremljata razvoj cerkven ega prava* Zad-4o,-1. i. sem . o izdajo je ^.regledal i- priredil za tisk sam Creuse~, ker j e— j egov tovar id V ermeers ch prej umrl; vsebuje običaje-uvod in za -jim razlago - bolj v obliki tolmača - 1. i- 2.knjige Zakonika. 11. ThwM,Ylami-g - l.Be-der O.P., Praelectio-es -iuris ma-trimo-ii, 4.izdaja, Bussum i- HoUa-dia 1950, stra-i 574. To j e dober učbenik, priprave- za vse, ki se hočejo poglobiti v sako-slco pravo. Povsod se po z-a roka - ovega prireditelja /Vlami-g je umrl 1955/, tako da je delo -a-viškfu Pri-aša tudi aarsikaj -ovega, česar drugod wi -aiti. Ma-j zadovoljuje lati--šči-a, ki marsikje sepa. 12. J os . We— er-, Kirchliche Ehepro zess ord-u- g, 2. izdaja, Paderbor- 195C, stra-i 288. Izdajatelj 4 e zbral vse predpise, ki-s e tičejo postopkov , v zakonskih zadevah. Knjiga je-priroč-a i- pral:tič-a, -ame-je--a je predvse.a cerkve-im uprav- im in s od-im orga-om, S'tv ar-o kazalo olajšuj e uporabo. Dr. F, 'h T 1 an 13 lo ensko 'bogoslovno enciklopedijo. Posebno a -e - -je 3 o " al idil : mi 1 , kako ko- tno, " več, kako »otrebno bi bilo, da bi slovenski drliov-iiki - j dobili ■ rok« o ;o ^ o':' o snciklope— dično d lo, ki 1. čel idi 1« n $ il,o, i pol L1 d . o, ki ia ' 'a, ko ii ne ons ega bogoslo-1 jlasila in ne do- lače e 'c lovu knji , bb 1 Liso dosegljiv bog oslovi revije i la jig i ' zikib. Tako L ilo v obli! teološke /a lo '■ .b 1 // . 1 rbno tav-1 j< ii zgošc o a b. . ilcih orie tiralo e . 1 sološkil ii ziplinah ter vprašanji! 1 ega šiv! b ija o a j po L rt joc 1 r po ebno 3 te- va! o domačo versko x rod ost in sedanjost in kr.5 eano1 :i v shod. belo bi ...e l . e! o biti rr.obširno zasnovano. Obsegalo na-’ bi kvečjemu 150 • o” n e" ikalnega formata, t. j., tri knjige po °00 strani ali 1600 stolpcev; morda bi c e dalo -krčiti na okoli 120 gol ali dve knjigi uo okroglo 1000 strani. Mnjnos-1 take omejitve je na i! a~i„ Če bi delo izhajalo v snopičih po 10 ol, , r. La 1 to iv a opiča ali trije, bi ... a Le Dres ala smogi j os ti tistih, ki jim j ... . b lo# Posti pa bi bilo treba, da bi s no L i a jal L; sato bi -e smelo s tiskanje ti b i .,1 j, 1-o bi rav- 1 ja! ia ela toliko napredovala, da bi bilo redno iz] ajaj j zagotovljeno. Pripravijalna dela bi pa terjala vsaj štiri leta napetega truda. Prvo, kar je' : o ir ebno, je abecedni s e zna ; ge- el člankov, ki naj ridejo v enciklopedijo. Pisec te j osku ' tak s 3 ki bi utegnil biti podlaga nadaljnje u elu. P., gl a! 10 knjig cht v 33 jev a I Lko 1 T ■ olo ;i rb i .b .. a ' azala kaj iki a • loški ii ciplin ter povzel gesla, ki o iz el a i a. T b r ' 1 os 1 at i! b , k aj n. 'b , ki >dijo '■ lot c slo 1 te. .|1 as a. , 3znamu ri Lkak ;j /eljave ;o to, a je ^ ki ;a j 1 3ba .0 ra riti in s 3pol liti; ma: i ikaj bo i bj oeta iti, ikaj o lalo o j iti ali pa pl ol irbiti. (Je e la - o ie ana še na olak: do začetka nov ega a 1 v a 1 53/ 54 bodo i ina a li til , a 1 bo provizorični seznam a Ogleč in pregled v profesorski so-fc< ol osk " It te. Kdo to v ' kaj c • :4l, 'to 3 h ko ' loe tavil, komur se do ide? o kaj odveč, to lahko nasvetoval, ■kaj viaj se is _usti. d e stav a s e a .a...a nora ustrezati namenr dela. S"1 ov. teol. 1 k L1 o l pa I i 1 '1 nam en j ei ialis tora v " j ali c il t o- 1 c .iscipi ini, a le -c ho' iko i, pa t L 1 aiko ki ti iskali informacij o teolc 1 i rkr il a • al . Zato i i tc je upr. - c il Sla č ev o vseh v sv. pismu ime- 0 ' al.........'.... r-i: . . ' " z e.j.v ' r ;n 'v., v:' '"'anek o pale-» tinski to . i ji, h a' i d kraji - s-, se todo o lenili črko, "'.-a c j: a jo, ripomto i gl. Palestina, topo gr. 0 Jeruzalemu, Bet? in al ' tin 1 i C a. e ji ti bili ?os ?• lanki. drv--' ri rs V članku "Monof i žiti zem* todo omenjene rasne struje, v njem in njih po četniki ter rasni izrastki; sat o todo gesla: A noeti, Aftarteloheti, Ptartolatri, Sever/us/ Antiohijski, Ju? dan/ .../ i z. .Hal ikar nas a postavljena na svoja ", to j a ta »ri .c v ho: :1. Monofizitizem. Preganjanje ■*» v — w v u kristjanov v rimski državi od Merona do Mcinija naj to obdela lo v članku, da pokaže njih ra sv o j; posamezni cesarji preganjalci se h odo s dli ia . 1 11 It o siv c.na 1 id čla ek. Podobno ti se ol t lali "Moral i" v enem preglednem članku itd. itd. Poset članke i lotili svet-< iki, ki -v i 'v. h ' ' o \ e:. . d-a? v in v uropri jih s lov en- ' 1 V 1 g L j ali kal ri s pc . ~ rkv . na sloji k ozemlju. Iz 1 e ol o ov po v 1 i č dol e 1 i . e v po $1 1 čl a 3 il ol i 1 ili le ti ti, ki o o i v/ k ds okoplje in . ■ k " o tol j i uči Lkit dogmatike i:.. moralke, Omeniti ho a z c o? in ka e j tva, ki se izkoriščajo preti c er lovi, .pr, i kvisicifo, Oa"* i? k'. : v v e.. ; o d. , r vo-cvi - ' hajke, n.pr. papetinjo Iva: o. To je o a-, o ne1 -a j ira r.r ntarnih dsli. Tič več* Podrobnosti se h od o d-P. e določiti . e"* e po h r.^ie . posvetovanju. Tre' -a ho otrno sliti i o elo in pridobiti dovolj sodelavcev, :a hi hi? o tal'o delo zelo k or is tno, o te... pač ne ho nihče dvo -dl. Prav tako si ;a ne prikrivajmo; da ho delo težavno, . selo težavno. Zrno jel ga ho le velik idealize . oborožen s ne-odl jeni jivo vztrajnostjo, Če se pa dela ? o tir., o: fort adiuvat. 25/1 835 /1953 0020381 COBISS o INI VERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA