Lepi izgledi prvega svetega obhajila
21. Temeljito pripravljanje, srečna snirt.
Frančiška Malvina 0' Konorje bila rojena v Ameriki. Po smrti svojih starišev, v 12. Ietu, je prišla v Pariz, kjer je bila odgojevana v samostanu >presv. Srca». V tem samostanu je lepa navada, kolikor nogoče
27
slovesno obhajati prvo sv. obhajilo. Za to sveto opra-vilo odbrane deklice se za nekoliko časa odloeijo od drazih, da se še natančneje poučujejo o sv. obhajilu ter skrbnejše pripravljajo s pobožnimi vajami in molitvami.
Najlepše se je pripravljala Frančiška. Prvo, s čemur se je hotela vreclno pripraviti za veliki in najlepši dan svojega življenja, je bilo to-le: Njene učiteljice so jo opomnile na nekatere napake in slabosti njenega srca; po naravi je bila nagnena k lenobi, k občutljivosti in nepotrpežljivosti. Na vsak način hoče odpraviti te na-pake in se korenito poboljšati. Vsak dan si je natanko vest izpraševala posebno o teh nagnenjih; ob koncu tedna je primerjala število sedanjih napak s prejš-njimi; tako je kmalu lahko sprevidela, če je že res boljša. Taki dobri otročji volji je Bog obilno pomagal s svojo milostjo, in tako je deklica čedalje bolj napre-dovala v dobrem.
Da bi svoje grehe še lože premagovala, rabila je za drugi pripomoček to, da se je v m a 1 i h r e č e h zatajevala. Ker je bila slabotnega zdravja, morala je dalje spati. kakor druge gojenke. Pa kmalu si je jela očitati zavoljo tacega priboljška. «Sicer prav rada spim», je odkritosrčno rekla svojim učiteljicam, «pa 6e mislim na sveto mašo, bi vendar veliko rajše vstajala«. Ko prednica ni hotela vstreči njeni želji, prosila je svoje sorodnike v mestu, naj posredovajo in tako je dobila dovoljenje. da sme vsak dan biti pri sv. maši. Meseca majnika je bilo za one gojenkc, katere so se priprav-Ijale za prvo sveto obhajilo, polurino premišljevanje v navadi. Frančiška je tedaj še bolj skrajšala si spanje, da je mogla tudi to koristno pobožnost z druzitni vred opravljati. — Zavoljo slabega^ želodca so ji zdravniki prepovedovali postne jedi. «Žalost, ki jo zastran tega občutim», je dejala, «mi več škoduje, kakor en celi post». VeČkrat se je s katerimkoli izgovorom premagala, da ni zjutraj prav nič vžila. Učiteljice so slednjič spa-zile, kar je tako skrbno skrivala, namreč, da to dela zato, ker tolikanj želi se v čem zatajevati, in so ji naravnost prepovedale. Na to je izdihnila: «Oh, toliko grehov sera storila s sladkosnednostjo, ko sem bivala še v Ameriki;  ali  mi  ni  treba zdaj pokoriti se zanje,
28
da bo Jezus očiščeno našel moje srce, ko si ga bo izvolil za svoje stanovanje ?»
Tretji pripomoček za resnično poboljšanje ir. vredno pripravljanje k prvemu sv. obhajilu ji je bila m ol i t e v. Kadar in kolikorkrat ji je čas pripustil, šla je pied altar Gospodov ; tam je bila skoro nepremakljiva, kakcr mrtva za svet, vsa vtopljena v pobožnost. V tacih. ttenutkih se ni zmenila za celi svet, kakor bi ga ne bilo, videla je le Boga; viclela ga je z očmi žive vere, in bolj in bolj se je vžigala njena ljubezen do njega, posebno ko se je spominjala na srečni dan prvega sv. obhajila. še ginljivejša je bila njena plamteča pobožnost pri sveti maši. Večkrat so jo videli v solzah tisti trenutek, ko so se mašnik obrnili proti vernim, kateri so jristopili k sv. obhajilu, in izgovorili besede: «Ecce Agnus Dei» — glej Jagnje božje! — Tudi zunaj cerkve si je priza-devala ostati zbranega duha. S svojimi prijateljicami že ni skor druzega govorila, kakor vedno le o prvem svetem obhajilu in o presveti Devici. Kot sirota na zemlji je menila dobra Frančiška, da ima večjo pravico Marijo imenovati «svojo Mater». Posebno veselje je imela za njene podobo; precej denarja je izdala za-nje, kolikor namreč ji je še pripustila milodarna skrb za uboge. Z vernim prepričanjem nosila ječudodelno svetinjicc Matere božje in je imela do nje detinsko zaupanje za smrino uro.
Cetrti pripomoček, katerega se je še poslužila Fran-čiška za zboljšanje svojega srca, je bilo srčno ke-sanje za prejšnje grehe in slabosti. Nekoč je oilo pri krščanskem nauku govorjenje o spovedi: rečenoje bilo, kako dobro je pred prvim sv. obhajilom opraviti dolgo spoved od vsega preteklega življenja; potem se je raz-kladalo kesanje. Otrokom je bilo pojasnjeno, ktko grd je pred Bogom vsaki greh in koliko škodo napravi na duši. Ves ta nauk je segel Frančiški globoko v srce. Žalosti ji je skoro hotelo srce počiti Zvečer jo je slišala neka učiteljica zdihovati, šla je tedaj gledat, kaj je in vklela jo je — britko se jokati v postelji. Na vp^ašanje, zakaj tako žaluje, odgovori blaga deklica: «Oh, zakaj sem vendar tako pozno prišla v samostan svetega Srca! V Araeriki še nisem poznala vse nesreče, katera je v enem samem razžaljenju ljubega Boga; tukaj še-le sem
29
začela spoznavati to hudo, in jokam se zato, ker gotovo imam manjše kesanje, kakor druge, ki so boljše podu-čene, kakor jaz.»
Učiteljica jo potolaži in pravi, da si more z mo-litvijo v kratkem času pridobiti vse milosti, katere že imajo znabiti njene starejše prijateljice, ona pa še ne. «Te ginjenosti«, je pripovedovala potlej sestra redovnica, «sem se poslužila, da sem ji prigovarjala, naj popohioma premaga vse prirojene napake. Odločno mi je obljubila, in res je bila od takrat bolj in bolj krotka, potrpežljiva in zdržljiva, čeravno se je morala mnogo premagovati, ker so jo nadlegovale razne bolečine. Vse je voljno po-trpela, le da bi prejela milost vrednega prvega svetega obhajila in pred vsem milost pravega kesanja. Videli so jo večkrat obledeti in jokati zbog prevelike bolečine; pa strežnice so slišale njene izdihljeje in tožbe vselej le s pristavkom: «Moj Bog, tebi darujem! Moj Bog, za-te naj bo!»
Nekega dne je rekla njena součenka kar na glas: «Ni težko natanko spolnovati postave, če ima katera tako srce, kakor Francika.* Ta ni na to nič odgovo-rila, zvečer pa je rekla svoji učiteljici: «Ste slišali, kaj je rekla Aleksandrina; tudi vi veste, ali je res? Saj vendar tolikrat čutim nagnenje, da bi bila nepotrpež-ljiva, toda spomnim se na prvo sv. obhajilo!»
Sest dni pred velikim in imenitnim dnevom so imele obhajanke tako imenovane duhovne vaje ali ekser-cicije. Vsak dan so slišale nekaj kratkih nagovorov, so bile pripravljene za sv. spoved in so morale skor nepre-nehoma tnolčati. Frančiška je bila med vsemi najbolj zbrana. Zavoljo telesnih bolečin je bilo njeno prizade-vanje toliko popolniše, pa tudi ravno zato toliko zasluž-niše. Zobje so jo boleli in protin jo je mučil vseh šest dni; vendar je bila pri vseih eksercicijah, pa pri tolikih bolečinah naiožila si je še kako prostovoljno zatajevanje. Ko so ji dali čašo mleka s sladkorjem, je rekla: «Saj je bilo mleko zadosti! čemu še sladkor? moram vendar Bogu darovati kako potrebo, ker zavoljo bolečin ne morem moliti.»
Gojenke so imele navado, kar so v pridigah slišale, ali pa svoje misli o tem, si na kratko zapisovati. Frančiška
ni mogla veliko  pisati;  le  nekoliko  pobožnih sklepovl si je s svinčnikom zaznamovala.   Iz teh njenih zadnjih« vrstic se je videlo, kako resno voljo ima se prav teme-ljito poboljšati in dalje sveto živeti.
Dan pred  svetim  obhajilom,  31. majnika,  šli  so otroci k spovedi,   da  so prejeli  sladko  tolažilc,  ki  gs daja človeškemu srcu zagotovilo,  da  so  odpušeeni vsii grehi. Predno je šla Francika k spovedi, poiskila je še prej sestro redovnico,   ki je vodila obhajanke.   Oklene se je in vsa v solzah pravi: «Oh, odpustite mi, veliko; žalega sem Ijubemu Bogu in vam  storila.»   — V tera samostanu je navada. da deklice, ki pojdejo prvikrat kfl sv. obhajilu, precej, ko so spoved opravile, ogrrejo belofl tančico v znamenje zopet dobljene obleke milosti božje.B Frančiška prejme belo zagrinjalo iz roke svoje učiteljiee,« katera zopet vidi solze  kapati,  zdaj   pa solze sreče infl •veselja.                                                                         m
Toda ravno tisti  večer jo  napade  huda mrzlioaJ ki se je že nekatere večere napovedovala, in Franciksfl mora iti v posteljo — ne vedoč, se bo li mog.a drug« jutro pridružiti srečnim součenkam.   NeizrekljiTo jo jdfl to skrbelo,  pa po priprošnji Marijini je  vse  upala.  In. res, zjutraj se počuti veliko bolje in zdravnik jravi. da že sm6 vstati in v kapelo iti. Ob tem veselem naznanil^ v nebeški radosti zažari njen obraz in dovolj čuti močL da se sama napravi in gre za tovaršicami.
Sv. maša se prične.  Frančiška, vsa zamatnjena v! Boga, pozabi svojo slabost in ostane na kolenih: večkrai so jo opomnili, naj se vsede vsaj za nekaj časa. Blednjič, slednjič pride Jezus v njenosrce! Komaj konča zabval-nico, že se povrne mrzlica in deklica je primorana zopelB se vleči. Bolezen je čedalje nevarniša, obilno t.rvi ji izM teče iz ust in iz nosa. Frančiška zelo oslabi, kornaj morea še zavžiti nekoliko kapljic pomeran<5nega soka. Še perilaB niso smeli premeniti, ne postelje prestlati, da bi ji pro« velicih bolečin ne prizadejali.  Pa nobene tožbe ni bilaB slišati iz njenih ust.   Natihoma se je smehljala in zdafl pa zdaj polglasno molila nekatere besede.   Ce so prišM sorodniki   in so se sočutno ž njo jokali,  prijela jih jM za roko  ter  ljubeznivo  rekla:   «Zakaj  ste žalostni"?   « nebesa grem, da bom molila za vas.» Nikoli ni zahtuvalaB
da b^<^5reložui^in če ji je sestra poTwcmaTcwnaTo polajšanje, je rekla: «Jezus Kristus je bil trdo pribit na križ; torej pač tudi jaz lahko ostanem, kakor sem.» Tistim, ki so jo vpraševali, kako ji je, je navadno odgo-varjala: «Na križu sem>, in pri tem se je ozrla na križ.
Med tem se je bližala smrt, in naša ljuba Francika se je pripravljala za ta zadnji korak, kakor se pripravlja otrok, ko se ima povrniti v naročje svojega očeta ali matere. «Mirna sem», je večkrat rekla, in na obrazu se ji je bral neizrekljivi mir; «moj spovednik somirekli: Ljuba cleklica, svoje prvo sveto obhajilo si dobro opravila.«
Neko popoldne okoli štirih, ko je bila popolnoma pri zavesti, se ji je naenkrat spremenil obraz in veselo je zaklicala: «Ž Bogom! z Bogom! Nič več nisem za ta svet; zdaj grem v nebesa, da zopet najdem očeta in mater. 0 kolika sreča! Tu pride presv. Devica po mene; oh, kako je lepa!» Potlej se ginljivo zahvali in poslovi pri svojih sorodnikih. Šest dni potem je bil njen snirtni dan. Vsi okrog nje so morali jokati, le sama je bila vesela. Dušiti jo je jelo, sestra ji je govorila besede : «Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo.» Frančiška jih je ponovila in še tiho pristavila: »Grem v nebesa*. V tem hipu omahne glavica na sestrino roko in njcna lepa, pobožna dušica zapusti našo solzno dolino.