«LASNIK
SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA
LETO VIII.	LJUBLJANA, 1967	ŠT. 1.
glasnik na poti v osmi letnik
1967
S prejšnjima dvema številkama smo zamašili vrzel za
1.	Vil/1966, ki je nastala pri Glasniku zaradi suše, v društveni blagajni. Številka, ki jo zdaj pošiljamo bralcem, pa naj bi pomenila ne samo začetek novega letnika, ampak tudi novega obdobja, ko bi Glasnik zares izhajal redno štirikrat na leto, bogat po vsebini in prijeten za oko. Zdi se, da naša prizadevanja ob obnovitvi Glasnika niso bila zaman, saj smo iz vrst bralcev že slišali glasove, da jim Glasnik v sedanji obleki ugaja in da so se njegove oživitve razveselili. Mnogi so razumeli, da prazna vreča ne stoji pokonci in so velikodušno segli v mošnjo: poslali so nam več kot samo letno naročnino. Iz srca smo jim hvaležni in kar so več poslali, jim bomo šteli v dobro za osmi letnik 1967. leta. Vse druge pa vabimo, da poizkusijo izračunati, kako je mogoče s predvidenimi 15oo N din celokupne letne dotacije, ki pa je za 1.1967 še nismo dobili, poplačati račune za štiri številke časopisa, če stane vsaka ok. 6oo N din brez poštnine. Sicer so se našli med člani meceni in nam darovali znesek, ki smo ga prešerno imenovali "Glasnikov tiskovni sklad".Za zelo skromno eno številko bi še kar bilo, vsaj kakorzdaj kaže .Verjemite, dragi bralci, če bi mogli plačevati tiskarno z dobro voljo in prizadevnostjo pa pridejali še mero ljubezni, ki jo čutimo do Glasnika, bi nikoli ne bili v zadregi za plačilo. Tako pa moramo kot vsi časopisi računati z uvidevnostjo bralcev, da nam ne pozabijo.plačati naročnine. Doslej se še ni zgodilo, da bi bili dolžnikom prenehali pošiljati Glasnik. Tudi v bodoče tega ne bi radi storili, ker vemo, da mora marsikdo premišljeno obračati dinarje, preden jih odšteje. Pričakujemo pa, da bralci razumejo tudi nas .Potrudili se bomo, da bo Glasnik vselej zanimiv in da bo redno izhajal - to bodi naša skrb in dolžnost -, vas, dragibralci pa prosimo, da nam pomagate s tem, da redno plačujete naročnino. Kakorkoli obračamo, ne gre brez tistega "Daj! - Dam!", čeprav bi mi rajši, da bi veljalo samo "Dam! "
Naročnino za l.VIIl/1967 pošljite na naslov: Slovensko etnografsko društvo, tek. račun št. 5o3-8-162. Od tega, ali bo večina bralcev poravnala naročnino za 1.196 7, bo odvisna nadaljnja usoda Glasnika. Ali bo moral res spet utihniti? Odločite sami!
ZA GORIŠKI PODOBARJI
V Dobrčpoljah je po domovih in v znamenjih ob potih še mnogo podob domačih rezbarjev. Podobarstvo je bilo v minulih dobah tam domača obrt. Največ podobarjev je bilo v Zagorici. Podobarske izdelke so raznašali na prodaj po sejmih prav do druge svetovne vojne .Na semnjih so bili najbolj znani konjički in soldati mutca An-zlovegaMača iz Zagorice inLovškovi bogciiz iste vasi. Te rezbarske igrače in podobe so bile zadnji čas že šablonsko izdelane v več primerkih. O nekdanjem mnogo bogatejšem in samostojnejšem ustvarjanju so pričali podobarski izdelki, ki so jih zagoriškiAnzli razkazovali za reklamo svojih izdelkov. Najbolj imenitna je bila peklenska veselica". Bila je nekakšen oder, na katerem so bili nameščeni pari žensk s peklenščki. Ob strani je stal puščavnik, držeč v roki vrvco do zvončka, ki je visel v poleg stoječem zvoniku. Vse podobe so bile
v zvezi z nazven štrlečo kljuko. Kadar jo je Mač zavrtel, se je oder odprl inpari so zaplesali, puščavnikpa je zvonil na vse pretege. O podobarjih pričajo tudi mnogi oltarčki v "bohkovih kotih" po domovih in znamenjih. Izhodiščni zgled za svoje podobe so Dobrčpoljci dobili v delih nekdanjega dobrepoljskega šolmaštra inpodobarja Postla Andreja. Na Vidmu je bil učitelj do leta 1821 in je pomagal svojemu očetu Postlu Antonu, slikarju in podobarju v Šent Rupertu na Dolenjskem, o katerem je izpričano, da je imel precej dela tudi okoli Velikih Lašč in Ribnice.
Sodobnim Dobrčpoljcem so najbolj v spominu Smolarjev Janez, Anzlovi mutci, Selček, Vintar in Lovšek, Največ ustvarjalne samostojnosti kažejo Vintarjeva dela, najbolj svojstveno pa so zgrajena dela Smolarjevega Janeza, Lep primerek njegovega dela je bilo znamenje na Planji. Lik je bil svojstveno oblikovan. Zlasti partije okoli reber, trebušne mišice in brada so bile originalno stilizirane, krvave srage na ranah telesa na razpelu so bile prikazane kot šopki kapljic. Zasnovo take stilizacije so po Smolarjevem Janezu posnemali skoraj vsi poznejši domači podobarji.
Bogatejše ornamentirane hišne oltarčke so nekdaj imeli zlasti v Ponikvah. Morda so bili narejeni po zgledih ve-likolaškega podobarja Jonteza. Oltarčki z razpelom so zgrajeni po enotni zasnovi. Križ je postavljen na močno okrašeno podnožje s klečečima angeloma na podstavku in z vazama s cveticami. Celotna zgradba teh oltarčkov je baročno občutena. Taki so tudi liki Marije v tronu. Lep primerek je bil še nedolgo tega v kapelici ob cesti proti Podgorici. Kronana Marija z detetom je sedela na bogato okrašenem tronu pod baldahinom, ki so ga nosili štirje v vijačnici zaviti stebri.
/>-
Dobrepoljski podobarji so izdelovali tudi Marijine like v obliki manekenskih lutk, z oblikovno izdelanimi rokami in glavo, trup so pa odevali v tkaninasta oblačila.
Vse te podobarske stvarce sedaj vedno hitreje izginjajo. Velja jih ohraniti in zaščititi pred uničevanjem in prodajanjem v tujino.
Tone Ljubič
Srečanje z rezijanskimi plesi
Kanin se na zapadni italijanski straniprevesi v ozko dolino Rezijo. Marsikateri Slovenec niti ne ve, da na tem zaprtem, od sveta odmaknjenem svetu živi grčavo življenje rod Slovencev - Rezijanov, ki je skoro povs„em izgubil stik z matično deželo, a kljub temu ohranil domačo besedo, seveda močno samosvojo innam "buškim" (bovškim, iz Bovca) - tako nas Rezijani radi imenujejo - vsaj ob prvem pogovoru z njimi težko razumljivo. Na terasah nad hudourniško rečico Rezijo se stiskajo hiše rezijanskih vasX polja je bore malo, zato odhajajo Rezijani vsako pomlad na delo v tujino in se na zimo vra-
čajo. So svojevrstni, malce muhasti in nezaupljivi ljudje, vendar prisrčni, če se jim znaš približati.
Stoletja odrezani od drugih Slovanov, osamljeni in zapostavljeni v romanski deželi, so rasli iz lastnih korenin in se niso zgledovali po drugih, z ljubeznijo so se oklepali in se še oklepajo svojega jezika in duhovnega izročila. Njihove pesmi, glasba in plesi nam to še posebej potrjujejo. Večletne raziskave Glasbeno-narodopis-nega instituta iz Ljubljane so odkrile prav edinstvene primere, kakršni so pri nas in tudi drugod po Evropi že davno izumrli.
Nas tokrat zanimajo plesi Rezijanov. Ples je najbolj elementaren način ljudskega čustvenega izraza. Odkriva nam dušo in značaj ljudstva, v njem se zrcalijo socialne in zgodovinske podobe časa. Zdi se pa, da je ravno ples najbolj prilagodljiv, da prej kot pesem opusti staro podobo in prevzame novo. Slovenski plesi so z redkimi izjemami mlajšega izvora in večinoma parni, čistemu uživanju v gibanju se pridruži še želja po osebnem stiku z drugim spolom, praviloma si bo fant za plesnega partnerja poiskal dekle. Vsak od slovenskih plesov ima svojo koreografsko in tej primerno muzikalno formo, ki se le malo spreminja. Stari instrumenti so utonili v pozabo, večji del jih je nadomestila harmonika.
V primerjavi s plesi drugih slovenskih pokrajin kažejo rezijanski plesi docela svojo podobo. En sam element jih druži s sosednjimi alpskimi plesi, to so močni po-trki. Rezijani poznajo in plešejo en ples - rezijanko . Muzikalno in ritmično podlago dajejo plesu "vyže" v izvedbi "cytire"( "ta maje cytire") -violine in"brunkule". ("bunkule", "bunkalice" ali "ta velike cytire") - malega basa s tremi strunami. Melodijo cytire spremlja le burdon brunkule, vsako dobo (enota četrtinka) podkrepijo cytiravčevi potrki. "Vyža" je dvodelna: "na tolsto" v nižji in "na tenko" v višji tonaliteti. Poleg dvodobne-ga ritma sta pogosta v isti "vyži" menjajoča sedvodobni in tridobni ritem. Plesu se često pridruži pesem - moški pojo "na tolsto", ženske "na tenko".
Rezijanka je po zunanji obliki contradance, plesalca plešeta z nasprotnih si mest drug mimo drugega in s tem menjavata svoji osnovni plesni poziciji.
Kljub zunanji parni obliki, plesalec mora imeti nasprotnega partnerja, je rezijanka v bistvu individualen ples. Plesalec pleše za sebe, uživa v ritmu in gibanju, partner ga ne zanima. Partnerja se med plesom nikoli ne sprimeta, ženska drži z rokami stranska robova krila, roke moškega so spuščene ob telesu. Plesalcu je vseeno, katerega spola je njegov partner, zato so možne
* * "IloH- IrlUi 1 U	v _ n w n v r-t—4				^ n - i		v/^L n 	H	p 		 ——:
	/d 1	.1	0 •	9 '	i	' J	'		 .1 1	S i	i	i 	¥	X	-X	1
n 		_r	1	J»	X v n v/		c	t- r	c.	-C.		—e.	&	—1—&—G-	6.	i	
,, n v n v

te
v
n ^ n
t
te:
(tete

D JD
hte-



S
(1
p v n
1 pine v
±3-
4—Ä-

n
-te
JL
n
X I 6-
T. T.
(G-Nl M If.fc«)
tri kombinacije: moški in ženske, dve ženski ali dva moška.
t	9	t
6 6 4
Stil plesanja ni v vseh rezijanskih vaseh enak. V Oso-janah plešejo mirno in mehko, na Solbici nekoliko oglato in odsekano, trdo se spuščajo na pete, v Bili skoro poskakujejo.Splohbi težko našli za rezijanski plesskup-ni imenovalec, prej omenjena pravila so le ogrodje, za vsakega posebej je ples individualna stvaritev in je variant in stilov, kolikor je plesalcev.
Plesalki se ni treba bati, da bi ostala brez plesalca, ker je sama aktivna in si lahko najde svoj plesni nasproti. Plesnega obrazca glede števila in načina korakov ne poznajo, ravnajo se po melodiji cytire, imajo namreč izvrsten posluh. Opazovanja so odkrila nekaj, pravil, ki se po njih zavedno ali tudi nezavedno ravnajo:
1.	Konec melodije "na tenko" jev plesu dosledno poudarjen z močnim moškim in le nakazanim ženskim potrkom. Ker se ples začne "na tolsto" in konča "na tenko", a cytiravec za uvodni, za plesalce pripravljalni del, igra "na tenko", se s potrkom ples tudi začne in konča,
2.	Pri potrku sta plesalca vštric, obrnjena v isto smer in v sredini svoje poti.
Rezijani največ plešejo ob pustu in šmarni maši(15.avgusta), takrat se sproste, zvok cytire jih hitro zmami da se začno pozibavati v ritmu. Plešejo vsi, tudi otroci, plesa jih nihče ne uči, v krvi jim je. Nerazumljivo se zdi človeku, kako so mogli ohraniti ta pristni plesni izraz prav oni, ki so polovico življenja zdoma in podvrženi najrazličnejšim vplivom modernega sveta. V rezijanskih gostilnah stoje glasbeni avtomati z najnovejšimi popevkami in plesnimi ritmi. A nikomur izmed mladih ne pride na misel, da bi plesal na glasbo iz avtomata. Ti samevajo, medtem ko se "na gorici", malem trgu sredi vasi, staro in mlado predaja čaru starinskega plesa.
Mirko Ramovš
o	O
3.	Po potrku odplešeta na nasprotni si mesti, se tam obrneta, ponovno menjata mesti in tako se ples ponavlja do naslednjega potrka. Moški se obračajo v levo, ženske v desno.
4.	Srečujejo se na sredini poti, vedno desno. Pri srečanju moški obrne ženski hrbet (Osojane), sta obrnjena drugproti drugemu (Bila, Solbica) drug od drugega (Liščaca), Vendar se ne srečujejo dosledno tako.
if\	H	P-,
!	H	tt	if
V	is'	'S	h’
5.	Posamezni pariplešejo napoljubnih mestih, le na podolgovatem in ozkemprostoru se navadno znajdejo v vrsti.
Če je prilika, plešejo v troje: dve ženski in moški ali dva moška in ženska. Tip plesa ni spremenjen, ker ima plesalec namesto enega dva nasprotna partnerja. Dvojica se mora obračati zrcalno proti srednjemu. Pri potrku so v trikotu obrnjeni drug proti drugemu.
9
Cr
-o
Štirje plesalci (moški, ženske, mešano) lahko plešejo "na križ". Pot enega para je pravokotna na pot drugega. Pri potrku so obrnjeni v center križa.
9	f	f
o- -o o -o •-
0*4
V
Rezijani se priplesu enakomerno pozibavajo, ob vsakem koraku telo dvakrat vertikalno zaniha, na vsako dobo enkrat. Telo je sproščeno in zgornji del niha horizontalno v levo in desno. Roke moškega zlasti pri obratu svobodno krožijo ob telesu. Moški smejo improvizirati, zato je njihov ples temperamentnejši od ženskega, dovoljuje silovite vrtenice na eni nogi in v moči stopnjevane, drug za drugim si sledeče potrke z obema nogama na koncu melodije "na tenko". Ženske plešejo mir-no, s povešenimi pogledi, kar je zanje znak ženskosti, koraka ne spreminjajo in predvsem ples starejših izpričuje velike mero elegance.
Iz ustanov
Inštitut za slovensko narodopisje SAZU
Pehtra baba Podkorenom. - Veliko pozornost je vzbu-dilo "odkritje Pehtre babe Podkorenom v Zgornji Sav -ski dolini, ki zanj gre zasluga institutu. Dne 5. januarja 1967 je odšla njegova ekipa pod vodstvom dr. Nika Kureta v Podkoren in tam posnela na trak pričevanja domačinov o tej starodavni šegi ter v podrobnostih fotografirala Pehtri babi in kar je z njima v zvezi. Prof. Mirko Kambič je ob tej priložnosti posnel kratekbar-vni film o tej šegi. Pozneje je dospela tudi ljubljanska
TV in filmala "jaganje Pehtre babe" (film je oddajala 12. februarja 1967). Pehtra baba je ena izmed zagonetnih postav naäegabajeslovja in naših mask (gl. članek Helene Lo ž a r j ev e "Pod Korenom Pehtro babo jaga-jo " v "Delu" z dne 18. februarja 1967).
Bohinjske Seme. - Ekipa inštituta je konec decembra 1966 obiskala novoletne šeme v Zgornji bohinjski dolini (Stara Fužina), Prvič jih je raziskoval dr .Niko Kuret 1. 1954. Zanimivo je bilo ugotavljanje razlik, ki jih^je srečavala ekipa pod njegovim vodstvom po 12 letih. Šeme v Stari Fužini sta ob tej priložnosti posnela na fflm prof. Uroš Krek in Slavko Ja nč a r . - Ponovno raziskovanje šem v Stari Fužini in otepovcev v Studorju je nato opravila v januarju 1967 po nalogu inštituta dipl. etnol. Helena Ložar jeva . Inštitut bo v 1. 1967 raziskal šeme še po preostalem delu doline in tako prišel do po -dobe, kakšne so bile nekoč in kaj je ostalo od njih dandanes . Potem naj bi nastal dokumentarni film o teh zanimivih in za Slovenijo edinstvenih maskah.
Med novimi knjigami
Ivan Grafenauer, Spokorjeni grešnik. (SAZU, Razred za filološke vede, dela 19, Inštitut za slovensko narodopisje) Lj. 1965, 139. strani. Zmaga Kumer, Slovenski napevi legendarne pesmi "Spokorjeni grešnik", isto, str. 171 - 181.
V	zelo nadrobni študiji je pokojni dr. Ivan Grafenauer obdelal motiv Spokorjenega grešnika. Namen razprave je, kot navaja avtor, preučiti izvor, razvoj in razkroj ene najstarejših slovenskih ljudskihlegendarnihpesmi. Za dokaz svojim izvajanjem je avtor pritegnil ogromno domačega pa tudi tujega gradiva, ki ga razčlenjuje pod poglavji: pravljična legenda o tolovaju Madeju, motivni nizi slovensko-hrvaške pesmi o Spokorjenem grešniku in seznamek inačic z motivnimi nizi. V nadaljnjih izvajanjih avtor ugotavlja bistvene poteze pesmi o Spokorjenem grešniku in razvršča inačice Spokorjenega grešnika po inačičnih tipih. Ob koncu pa nadrobno dokazuje svojo trditev, da je Spokorjeni grešnik upesnjen starokrščanski pridižni zgled.
V	istem delu je obdelala dr. Zmaga Kumer slovenske napeve legendarne pesmi Spokorjeni grešnik na osnovi zapisov in zvočnih posnetkov, s končno ugotovitvijo: "Kolikor je torej naša legenda dandanes metrično in melodično že povsem "modernizirana", pa ostanki starih metričnih obrazcev v najbližji preteklosti in zlasti še v naš čas ohranjena stara arhitektonska o-blika dokazujejo, da spada Spokorjeni grešnik v svoji prvotnejši podobi resnično med starejše, čeprav morda ne najstarejše slovenske pripovedne pesmi."
Ivan Grafenauer, Slovensko-hrvaška ljudska pesem Marija in brodnik, (SAZU, razred za filološke in literarne vede. tlela, 2l) Ljubljana 1966 - 142 strani. Zmaga Kumer, Legendarna pesem o "Mariji in brodniku" z glasbenega vidika, o.c., str. 145-159.
V	obširni razpravi obdeluje avtor slovensko-hrvaško ljudsko pesem Marija in brodnik, ki kaže različne stopnje razvoja, razkroja in lepljenja z drugimi pesmimi. Tako slovenske kot hrvaške inačice izhajajo iz starokrščanskih izročil, apokrifnih evangelijev ter ljudskih legend.
V	dopolnilni študiji Legendarna pesem o "Mariji in brodniku" pa ugotavlja dr. Zmaga Kumer naslednje: "Z glasbenega vidika moramo torej danes legendo o Mariji in brodniku šteti že med novejše pesmi, če ne upoštevamo nekaterih redkih primerov starega kova. Vendar je nadomestitev prvotnega glasbenega izraza z novejšim za pesem skoraj bolj pridobitev kakor škoda.
Saj ji je pomagala ohraniti življenje skozi stoletja do današnjih dni, kar je gotovo pomembnejše od morebitnih še tako zanimivih, a mrtvih zapisov."
(M'. Makarovič)
Časopisi
Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta, 1. letnik 1965
Kaže, da mariborski kulturniki le niso mogli preboleti, da bi njihovo glasilo z blestečo predvojno tradicijo za vselej utihnilo.
Iz uvodne besede Vladimira Bračiča zvemo, da je ponovno - to pot uspešno spodbudo za obnovitev Časopisa dala dvajseta obletnica osvoboditve in da so pobudoures-ničili Združenje visokošolskih zavodov ter Zgodovinsko društvo v Mariboru kot izdajatelja in Založba Obzorja kot založnica.
Predvojna urednika časopisa Franjo Baš in Janko Glazer želita na novo oživetemu Časopisu na pot "srečo dobro", nato pa slednji poroča, kako so leta 194o pripravljali XXXVI letnik - "krajinsko" številko, katere izid je preprečila vojna. Nato imajo besedo arheologi. Za etnografe je zanimivih in pučnih več prispevkov, zlasti pa Prispevek k zemljiško posestni strukturiv ljutomersko ormoških goricah 1. 1824 in 1961 (Borut Belec), Vinorodne Haloze (Vladimir Bračič), Stopnje in vrste propadanja gorskih kmetij v Mežiški dolini( Jakob Medved), O kategoriji prebivalstva v štajerskem Podravju (Franjo Baš) in Prehrana gozdnih in lesnih delavcev na južnem Pohorju (Angelos Baš). Nekaj prispevkov se nanaša na zgodovino NOV, nekaj pa še na druga področja. Poročila o kulturno prosvetnih zavodih v Mariboru zaključujejo prvi del revije. Dodano je še bibliografsko kazalo CZN za leta 1926 - 194o.
Na zajetno knjigo so Mariborčani lahko ponosni, zgodovinarji vseh vrst pa jim bodo vedno hvaležni.
(F. Šarf)
SLOVENSKI ETNOGRAF 1. XVIII-XIX (1965-1966). Ljubljana 1966
Naš osrednji etnografski časopis se je tokrat predstavil v novi, zelo prikupni obliki: z dvobarvnim ovitkom in lepo vezan. Kar prijetno ga je vzeti v roke! Tudi vsebina je bogata.
Vrsto razprav začenjajo prispevki s področja materialne kulture. B .Kuhar se je lotil raziskave sprememb v domači obrti škocjanskih hribov (Od zobotrebcev do gaj -bic), G.Makarovič je obdelal križevato kolo na Slovenske m,~M7MaEir0vTč pa je nadrobno opisala moške srajce slovenske kmečke noše. Izvenevropske kulture zastopa prispevek PjŠtrukelj o kitajskem dvornem kaftanu. Sledijo prispevki iz folkloristike. R. Hrovatin piše o dosedanjih dosežkih in bodočih nalogah raziskovanja partizanske pesmi kot predmeta znanosti o ljudski kulturi. M.Matičetov poroča o gradivu, ki ga je dobil na obisku "Pri treh Boganjčarjih, ki znajo lagati",t. j. pripovedovati zgodbe. I.Nikolič primerja zapise nekaterih srbskih pripovedk s pozneje objavljeno redakcijo V. Čajka-noviča. J.Stanovnik objavlja doslej neznane beležke, ki si jih je naredil v dnevnik ameriški pesnik Longfellow, ko je potoval po naših krajih. D.Ludvik razlaga odkod izraz fače, faček za lutko kot otroško igračo.
V drugem delu so še nekateri načelni in polemični prispevki, poročila, počastitve in nekrologi, na koncu pa recenzije raznih narodopisnih publikacij.
- k -
GLASNIK izdaja Slovensko etnografsko društvo v Ljubljani. - Urejuje: dr .Zmaga Kumer - Predstavnik izdajatelja in uredništva: dr .Valens Vodušek - Uprava in uredništvo:Ljubljana, Wolfova 8/II(Glasbeno narodopisni institut), tek.račun 5ol-8-164/l- Cena izvodu 1,5 Ndin, letna naročnina 5 Ndin. - Tiska Prosvetni servis v Ljubljani.