POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Slcmnshi Čebelar Slaslle IlimcilsHcgo CcbElatskcgo dmštim v fiubfianl Sl.ll Noocnilui letnik mvill Vsebina: Iz davno preteklih dni...........161 O medenju hoje, hojevem medu in drugo . . 162 Nekaj pripomb k rojenju čebel.......164 Iz čebelarskih zapiskov...........166 Čebelarski paberki.............166 Pismo začetniku..............167 Opazovalne postaje............169 Nekaj čebelarskih spominov........170 Dopisi...................172 Društvene vesti..............172 Vesti iz podružnic.............173 Drobiž..................174 Naznanile! Vsem našim članom in podružnicam pa tudi ostalim čebelarjem sporočamo, da se je naša Društvena Čebelama v prvih dneh novembra t. 1. preselila iz Pražakove ul. 13 v nove lastne trgovske prostore v domu Antona Janše na Iyiim ceste št. 21 Prepričani smo, da nas bodo čebelarji v lastnih prostorih še pogosteje obiskovali in nam zaupali svoja naročila. Čebelarji, naročite neee Jugeve knjige: • .Praktični čebelar" Poziv in pw$n|a V št. 10. Slov. Čebelarja smo objavili poročilo o nakupu parcele za bodoči Janšev dom. Odbor je bil v jako težkem položaju. Zelo ugodne prilike ni hotel in glede na društvene koristi tudi ni smel zamuditi. Gotovine pa društvo še daleč nima toliko, da bi moglo poravnati vso kupnino. Znatno manjša pa bi bila prevzeta hipoteka, ako bi člani poravnali vso zaostalo članarino in sploh vse zneske, ki .jih dolgujejo društvu tudi podružnice. Če kdaj, je sedaj nujno potrebno, da store člani svojo dolžnost in zaostalo članarino in druge zneske takoj nakažejo. Člani in podružnice, zavedajte se, da bo moralo društvo zaradi vaših zaostankov plačevati denarnim zavodom nepotrebne obresti in da boste s tem društvo zelo oškodovali. Upoštevajte delo odbora, ki se trudi, da bi naše čebelarstvo povzdignil. Pomagajte mu vsaj s tem, da plačate zaostanke. Članarina (naročnina) znaša letno Din 35-— (za inozemstvo Din 46-—) StoptnsKi Urejuje: AVGUST BUKOVEC, Ljubljana, Gruberjevo nabr. 14 Številka 11 Slusilo Slovenskega Čebelarskega društva it ffubUaiu Sklep za uredništvo je 20. dne vsakega meseca. Pisma in denar za društvene namene je naslavljati na »Slovensko Čebelarsko društvo« v Ljubljani. Ček. račun št. 11.0Č6. — Blagovne pošiljke (vosek, med) in naročila za čebelarske potrebščine je pošiljati na »Društveno Čebe-larno« v Ljubljani, Tyrševa c. 21. Telefon 35-45. Ček. račun št. 15.645. Društveno tajništvo je v Ljubljani, Poljanska c, št. 13/1. Telefon 38-38 U £iubl*anl 1. novembra 1935 letnik mvnil tumor Jz davne preteklih dni Julij Mayer — Dob Prav za prav so zanesljivi viri o čebelarstvu v naših krajih iz dobe pred Janšo zelo redki. Kar jih je zapisanih, leže raztreseni kot vpisi po teže dostopnih grajskih arhivih, župnijskih kronikah in raznih urbarjih. Marsikaj zanimivega o stanju nekdanjega čebelarstva — in kar je z njim v zvezi — bi lahko razbrali iz teh zapiskov. Zato, in pa, da jih otmemo pozabi, bodi naloga nas vseh, da jih skušamo zbrati in objaviti v našem listu. Danes prinašam nekoliko takih zapiskov iz davno pretekle dobe Kamniškega sreza, ki mi jih je iz prijaznosti podal gospod župnik Markič od Sv. Trojice ter se mu na tem mestu najtopleje zahvaljujem zanje. Okrog Kamnika je bilo čebelarstvo že pred 400 leti močno razvito in so tedaj že trgovali s čebelami in panji. Tako vsaj lahko sklepamo po vpisu iz urbarja na Kolovratu, po katerem je Ludovik pl. Isen-hausen, skrbnik sedanjega Starega gradu nad Kamnikom, ki pa je stanoval v Zdu-šah, plačal za 17 panjev (Peinstagkh) v gotovini (Porgelt) 3 goldinarje 7 krajcarjev tedanje veljave. Računajoč 60 krajcarjev na goldinar, je torej plačal za panj po 11 krajcarjev. Menim, da si je imenovani skrbnik omislil le prazne panje za roje, ker je bil vpis izvršen dne 28. maja 1585. Mnogo važnejši vpis ima urbar na Vačah, z dnevko 6. junija 1648. Ta urbar velja kot glavni urbar mengeške župnije, kamor so tedaj spadale kot pomožne fare še Vače, Čemšenik, Zagorje in Dol ;pri Ljubljani. Vpis nam pove, da so dobivali župniki v Zagorju in v Čemšeniku desetino tudi v panjih. Na vprav svojstven način je dobavo voska za svoje potrebe rešila cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Podlipovici na Kolovratu. Iz vpiskov v urbarju tamoš-nje cerkve posnemamo: »Jurij Lovrač ima v reji štiri panje čebel, ki so last cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Podlipovici. Od pridelka bo imela cerkev polovico, Lovrač drugo polovico, nad čemer bodo pazili cerkveni ključarji. Tako je bilo dogovorjeno pri cerkvenem obračunu v Podlipovici leta 1707.« (V izvirniku: Juri Lauratsch habet apes Eccle-siae in educatione de quibus usus fructus medietas est ipsius, medietas ecclesiae.) Vsekakor dobra in izvirna rešitev; cerkev je lastnica čebel in deli s čebelarjem pridelek! Nadaljni vpisi poročajo v latinščini (tu v prostem slovenskem prevodu): Leta 1711 je dobila cerkev od cerkvenih čebel (de apibus Ecclesiae) 2 goldinarja kranjske deželne veljave. Leta 1715 je dal cerkvi 3 goldinarje kranjske veljave. Leta 1716 je bil cerkveni delež 4 goldinarje kranjske veljave. 161 Leta 1718 je dobila cerkev 4 goldinarje, panjev je bilo še osem. Leta 1719 je dobila cerkev 2 goldinarja 11 krajcarjev. Leta 1720 je ostalo 8 panjev, cerkveni delež je bil 4 goldinarje kranjske veljave. Leta 1721 je dal cerkvi 5 goldinarjev in 20 krajcarjev. Leta 1722 je prodal čebele ter dal 20 petič, kateri denar se je porabil za vosek, t. j. za sveče pri cerkvi sv. Mohorja in Fortunata. Vosek je bil kupljen za 17 petič, ostalo je še 11 panjev. Leta 1724 je dal od čebel 4 libre in 10 petič za naprej je ostalo 9 panjev. Leta 1727 je oddal cerkvi 19 petič, pri omenjenem Juriju Lovraču je ostalo 10 panjev čebel. Leta 1728 je ostalo 11 panjev. Cerkev je dobila delež 7 goldinarjev nemške veljave. Leta 1729 je oddal cerkvi 5 goldinarjev 40 krajcarjev kranjske veljave, 9 panjev je še ostalo. Tako slede redni letni vpisi do leta 1736, ko je prevzel cerkvene panje v varstvo Marko Lovrač sin prejšnjega in dedič domačije. To leto je odpadlo na cerkev 6 goldinarjev splošne veljave. Leta 1737 je dobila cerkev od čebel 11 petič. Zelo visok delež je dobila cerkev leta 1744, ko je nanjo padlo 7 goldinarjev. Zadnji vpis iz leta 1745 pove, da je Marko Lovrač oddal cerkvi 6 goldinarjev kranjske veljave. C muteniu lup, lw-pem medu in drup Ivan Zigmund — Vrhnika pri Starem trgu V krajih v višjih legah, posebno tu kjer čebelarim jaz, kjer je izrazit kraški svet, zaraščen večidel z iglastim drevjem, smo čebelarji navezani edino le na pomladansko travniško pašo, ker tu ponavadi ne uspeva strniščna ajda. Izjemoma imamo tudi jesensko pašo, pa le kadar izdatno medi gozd, kar se zgodi le na vsakih 4 do 5 let. Zato ni čudno, da se ob novici »hoja medi«, vzradosti srce vsakega tukajšnjega čebelarja, ker le tedaj ima upanje na bogato čebelarsko letino. Pa tudi čebele se razveselijo tega. Najprej zaslede pašo najbolj močni in živahnejši panji, potem se pa kmalu iz vseh panjev ulivajo celi roji proti gozdu kakor za stavo, in čebelar se čudi, kaj zmore ta mala žival ob dobri paši, ko se sati kar vidoma polnijo z medom. Vendar pa razmeroma le malo čebelarjev ve, kako prav za prav in na kak način hoja medi. Stopimo torej v gozd in oglejmo si to stvar natančneje. Ko pripognemo spodnje veje, navadno ne opazimo ničesar, razen »medene rose«, ki se sveti po iglah. Ako jo primemo, se nam prsti kar sprijemajo. Toda, ako se povzpnemo više na drevo in odlomimo kos veje ter natančno pregledamo poganjke dotičnega leta, opazimo neko iglasto ušico, kako tišči svoj rilček pod pecelj ho-jeve igle in sesa drevesni sok. Na enem poganjku sta kvečjemu dve. Oglejmo si živalco natančneje, kar omogočimo s tem, da jo stresemo z vejice na roko, ker drugače je ne moremo dobiti na plan, ker se urno kreta sem in tja med iglami, slično kakor krpelj na matici. Od ostalih listnih uši se razlikuje na oko v tem, da je popolnoma gladka in take zelene barve, kakor hojeva igla. Po sredi hrbta ima malo temnejšo progo. Zaradi te podobnosti z iglo hoje, in ker se drži večinoma v višjih vejah in proti vrhu hoje, jo zelo težko zapazimo in lahko prezremo, ako vejice natančno in z zanimanjem ne pregledamo. Zaradi te okolnosti čebelarji mislijo, da ob ugodnem vremenu igle same od sebe izločujejo sladki sok. Usta te ušice so na oči slična ustim čebeljega krplja. Dolga so do 3 mm, široka pa 1—2 mm. Ko imamo ušico na dlani in jo na lahko pobožamo s kako bilko ali z drugim lahkim predmetom, izpusti iz dveh hrbtnih 162 žlez ali cevk, ki jih ima na hrbtu, majhno kapljico prozorne tekočine, to je sladki sok, ki ga ob ugodnem vremenu spušča z vejic na veje, ali pa na tla. Seveda se ob suhem vremenu ta sok posuši po iglah, tako da ga čebele sploh ne morejo nabirati in se strdi kakor sladkor. Zatorej ob ugodnem, toplem in vlažnem vremenu hoja tako zelo medi, da se nabirajo kar kaplje po listju in po tleh. Ako gledamo od solnca v senco dreves, vidimo, da pada ta sladki sok, ki ga izločujejo omenjene ušice, kakor fin in droben dež, in ako človek nekaj časa stoji pod hojami, je takoj ves masten. Nekoliko podobne glede izločavanja sladkega soka so nekatere listne uši na sadnem drevju, ki jih pasejo različne mravlje ter jih imajo za nekakšne molzne kravicn. Odtod zmota med ljudstvom, da mravlje objedavajo liste in vršičke. Iz načina medenja hoje si lahko razlagamo čudno medenje hoje v lanskem letu. Medenje se je pojavilo samo v nižje ležečih, od vetrov zavarovanih gozdih v južnovzhodnih legah. V lanskem spomladanskem deževnem vremenu so se v obeh legah hojeve ušice zadostno razmnožile in ob ugodnem vremenu ugodno razvijale ter povzročile medeneje hoje, dočim v gozdih v višjih legah ni bilo nikakega medenja. Zato smo lansko leto čebelarji v bližini teh gozdov opustili prevažanje v hojevo pašo, upajoč, da se bo tudi pri nas pojavila, toda zaman smo čakali do jeseni, ter smo imeli prazne panje, dočim so čebelarji, ki so izrabili lanskoletne krajevne paše, na-točili povprečno na panj po 40—50 kg. Sedaj pa še nekoliko besedi o medenju smreke in leske, ki pa medi na drugačen način. Ako pregledamo smrekove vejice ob času medenja, vidimo v pazduhah eno- ali dveletnih poganjkov kakor grah debele in okrogle izrastke, včasih tudi po dva ali tri skupaj. Ako jih stisnemo, se razlije iz tega »klopa« (je sličen klopu pri goveji živini) sivordeča tekočina. Ob ugodnem in toplem vremenu izloča ušica, ki živi v bra- davici, sladko snov, ki jo čebele zelo rade bero. Čas medenja smreke je navadno meseca maja in junija, dočim medi hoja od začetka julija do konca septembra. Smrekov med je rdečkaste barve, a ker takrat cve-tejo travniške cvetlice, je navadno pomešan s cvetličnim medom. Na ta način medi v tem času tudi hoja, toda zelo redko in s to razliko, da so ti »klopi« v pazduhah jelovih vejic manjši kakor pri smrekah; imajo te velikost leče. Ta način medenja je bil opisan v »Slov. Čebelarju« leta 1913. Kaj pa leska? Leska medi ponavadi meseca maja, ravno ko se listi dobro razvijajo. Medi pa le tam, kjer se na nji naselijo znani kaparji, ki so slični češplje" vemu. Ali je istoveten z njim, ne vem. Ob ugodnem toplem južnem vremenu izloča-vajo izpod kapic cele kapljice sladkega soka, ki potem pada na liste in ga čebele zelo rade nabirajo. Leskova mana spada med najslabše vrste medu. Je bledorumene barve, neprijetnega okusa in strnjen zelo kašnat. Ako ga čebele naneso v panj, se v satovju v 3 do 4 tednih strdi in ga ne moremo spraviti z nobenim točilom ven. Na našo srečo malokdaj nabero samega, ker imajo takrat pašo tudi na travniških cvetlicah. Najbolj lakomni na leskovo pašo so zgodnji majski rdji-prvci. Ako so močni in jim damo še izdelane prazne sate ali pa satnice, so v enem tednu ugodne paše dobesedno vsi zaliti z leskovim medom, kar je največkrat le v našo nesrečo. Pred leti se mi je namreč pripetilo, da so mi bili roji zavoljo tega medu čez zimo od gladu in žeje pri polnih zalogah poginili. Med je bil namreč v satovju ves strjen in vse sate, ne glede na starost, sem moral uničiti in pretopiti z medom vred. Toda tudi hojev med se razlikuje v kakovosti. Ob prvem medenju, to je meseca julija, je bolj redek in nekoliko svetlejše barve. S točilom gre zelo rad iz satovja. Ako je v medišču med s travniške paše in potem čebele dopolnijo medeno zalogo še s hojevim, dobimo cvetlično - hojev med 163 temnejše barve, toda zelo finega in milega j okusa, ki ga ljudje pri nas najbolj radi kupujejo. Ako ob času medenja hoje večkrat iz-pere pašo dež, se napravi na hojah neka črna sajasta prevleka, ki jo napravi neka glivica, in hojeve veje so potem kakor s sajami posute. In ako medi hoja dalje, je med, nabran po tej prevleki, bolj temne in motne barve. Ako traja hojeva paša do pozne jeseni, ko Si čebele urejujejo zimsko gnezdo, tega medu ne pokrijejo. Toda zadnje naneseni med je, navzlic da je nepokrit, večkrat v tekočem stanju, tako smolnat, da ga ne moremo iztočiti, ali pa gre v kakor las tankih curkih iz satovja. Ako pridejo čebele po zimi do tega medu, se zaradi žeje vznemirjajo, v najhujšem mrazu silijo iz panja, in posledica je griža ter pogin čebel. Zato moramo takim panjem pomagati s tem, da jim damo v toplo vodo namočeno cunjo v bližino gnezda (na rešetke). Iz vsega tega sledi, da je med, ki ga na-ravk nudi čebelam od omenjenih rastlinskih zajedalcev, ako je v čistem stanju brez primesi drugih vrst medu, za prezimo-vanje manj vreden ali celo poguben, in to tudi zaradi tega, ker ima menda v sebi več neprebavljivih snovi kakor cvetlični med. Kot ljudska hrana je pa hojev med ravno toliko vreden kakor druge vrste med, ali pa še boljši, posebno pri nekaterih človeških boleznih, ker vsebuje precej železa v lahko prebavljivem stanju. Zato pa tudi ne moremo imeti kakih predsodkov glede nekaterih vrst medu, ker, kar nam nudi mati narava, bodisi naravnost iz cvetnih čaš ali pa posredno po živalskih proizvajalcih, je vse dobro in odločeno človeštvu v korist in uporabo, UclifU pripomb k KVienpt MM Fr, D. Jug — Brezje Znano je, da se čebelna družina na višku razvoja prične pripravljati na rojenje. Najprej zaleže matica trotovino, potem pa nastavijo čebele matične celice. Ko te matica zaleže, lahko pričakujemo v 10—14 dneh roj. Čas, v katerem je čebelna družina na višku razvoja, je zelo različen. Lahko se prične plemenjak pripravljati na roj že koncem aprila meseca ali v začetku maja, lahko pa šele v začetku ali celo v drugi polovici junija meseca. Na to vpliva razpoloženje čebelne družine same in zunanje prirodne razmere.N. pr., ako imajo čebele dobro, rodovitno matico in je plemenjak zimo dobro prebil ter je skozi in skozi močno živalen. Tedaj, če je v naravi dobra pomladanska paša in ugodno vreme, dobimo roj že lahko v začetku maja meseca. Če pa manjka to ali ono, se roj lahko zakasni za mesec dni ali pa še več. Za čebelarja ni vseeno, kdaj roj dobi. Skušnje zadnjr-h slabih čebelarskih letin so nam jasno pokazale, da od poznih rojev nimamo nikakih koristi, temveč le škodo. Vprašanje nastane, ali more čebelar vplivati na to, da dobi čim zgodnejše roje, pozne pa prepreči. * Čebelar-začetnik, kateri ima še komaj nekoliko kranjičev, je prepuščen usodi. Pač pa lahko nekoliko pomaga plemenjakom, če jih spomladi obilno krmi z medom, da se čimprej začnejo pripravljati k rojenju. Najboljši za to je ajdovec, ki mu lahko primešamo nekoliko sladkorne raztopnine. Čebelar pa, ki ima že večje število panjev, si s smotrnim preudarkom že lahko pomaga, da dobi čim zgodnejše roje, pozne pa prepreči. Že pri spomladanskem pregledu lahko presodimo, katere plemenjake bomo imeli za rojenje, katere pa za medarje. V današnjih slabih pašnih razmerah ne moremo zahtevati od plemenjaka (n, pr. od A.-Ž. panja) rojev in še medu. Oboje lahko dosežemo le ob izredno dobri letini. Za pospešitev rojenja je potrebna, poleg založitve plemenjakov s hrano, tudi t o -plota. Zavoljo tega so za rojenje zelo primerni »kranjiči«. To so seveda tudi eksportovci ali A.-Ž. panji brez me- 164 d i š č a. Za naše pašne razmere so najboljši oni roji, ki jih ogrebemo v drugi polovici maja meseca ali najkasneje v začetku junija. Potem se v glavni paši ugodno razvijejo roji in izrojenci. Nekateri sprejemajo svoje prvce tudi od A.-Ž. panjev. Ti se navadno vselej ne obnesejo, ker so prepozni. Če hočemo pustiti, da A.-Ž. panj roji, je bolje, da mu spomladi ne prestavimo zalege v medišče. S prestavljanjem rojenje zavlečemo za 2—3 tedne. Če pa zalege ne prestavimo, dobimo roj toliko poprej. Ako pustimo plemenjaku v A.-Ž. panju samo enkrat rojiti in če je izro-jenec še živalen ter je paša zelo dobra, lahko po odhodu roja (p r v c a) medišče odpremo in nastavimo v njega izdelano satje, da ga čebele zasedejo. Tedaj bodo čebele nanašale med tudi v medišče. Le na ta način pridemo do zgodnjih in krepkih rojev, od katerih se lahko nadejamo haska. Pozne roje sprejemamo le v primeru zares dobre poletne čebelne paše. Navadno pa pozno rojenje zabranjujemo po lastnih izkušnjah, sicer jih pa najdemo v raznih čeb. knjigah in raznih letnikih »SI. Čebelarja«, zlasti pa v novi čebelarski knjigi »Praktični čebelar«, ki je izšla v založbi »Čeb. društva« v Ljubljani. Ako nam kljub temu kak A.-Ž. panj v pozni dobi roji, vrnemo roj starcu. Čebelar, ki pusti plemenjakom po mili volji rojiti in sprejme vsak roj, ne čebelari smotrno. Predvsem moramo vedeti, kake lastnosti imajo plemenjaki, kajti če imamo v čebelnjaku 10—15 panjev čebel, se pri strogem opazovanju že prejšnje leto lahko prepričamo, da nimajo vse družine enakih lastnosti. V nekaterih so matice zelo rodovitne, v drugih manj, ponekod so čebele pridne nabiralke medu, druge zopet ne, V nekaterih panjih so čebele bolj krotke in manj razburljive kot v nekaterih. Vse te različne lastnosti čebel mora čebelar poznati že iz prejšnje jeseni. Spomladi pa, če hoče svoje čebelarstvo povečati, naj prepusti rojiti le plemenjake z najboljšimi lastnostmi. Druge pa naj določi za medarje, kajti pri teh lahko izmenja matico vsak čas. Ako družini, ki ima kake slabe lastnosti, zamenjamo matico z boljšo, je s tem ozdravljena. Če pa na to ne pazimo in pustimo takim plemenjakom rojiti, tedaj širimo sami v svojem čebelarstvu slabo pleme, od katerega ne bomo imeli zaželenega uspeha. Pa še na nekaj moramo paziti pri izbiri plemenjakov za rojenje, namreč, da se v plemenjaku, ki je določen za rojenje, izvalijo trotje pravočasno. K temu lahko nekoliko pripomore tudi čebelar sam. Skrbeti mora, da je v plemenjakovem plo-dišču nekaj mladega trotjega satja že od jeseni. Če ga ni, ga denemo v panj pri spomladanskem pregledu tik gnezda. Če bomo potem v zgodnji pomladi, ko se prične spomladanska paša, plemenjaka nakrmili z dobrim medom ajdovcem, bo matica kmalu zalegla trotje celice. Ne mislim pa, da bi plemenjaku pokladali vsak dan žlico medu, temveč dati mu moramo po enkrat na teden vsaj s %—% kg medu in ravno toliko vode (34 medu, Vi vode). Od zalege trotov pa do časa, ko so trotje sposobni za plemenitev matic, poteče pet do šest tednov. Pomniti moramo, da za plemenitev matic pridejo vpoštev le oni trotje, ki so se zgodaj spomladi izvalili. Za 15—20 panjev zadostuje, da gojimo zgodaj spomladi le v enem, kvečjemu v dveh panjih večje število trotov, Trotje iz panjev, ki so bili zaleženi šele v drugi polovici maja meseca, ne pridejo več vpoštev, razen pri prav poznih rojih. Zaradi tega pri družinah, ki se počasi razvijajo, omejujemo rejo trotov. Vendar pa jih moramo vsakemu panju nekaj pustiti, sicer nimajo čebele veselja do dela. To dosežemo najlaže s tem, da takim panjem, ki jim ne pustimo rojiti, omejimo trotje satje samo na nekaj celic, preobilno trotjo zalego pa izrezujemo. (Dalje prihodnjič.) Poravnajte Članarino! 165 Iz tebelarikili zapiskov Fr. L. — Mavčiče Vsak čebelar bi moral imeti poleg rodovnika za matice in čebelne družine tudi zapisnik, kamor sproti vpisuje vse važne dogodke, ki se tičejo čebel. Na podlagi takih zanesljivih zapiskov lahko pozneje dela zaključke in načrte za bodočnost. Nihče ne more ohraniti vsega v spominu, kar se je med letom zgodilo, še manj pa za več let nazaj. Kakor mora biti vsako čebelarjevo dejanje vnaprej desetkrat premišljeno, tako mora večkrat poseči v mislih na že izvršena opravila in po učinkih sklepati, ali so bila na mestu ali ne. Iz takih opazovanj in morebitnih napačnih potez se najbolj učimo. Morda ni pri nobenem drugem opravilu treba toliko previdnosti in razsodnosti kot pri čebelah. Treba se je ozirati na vse: na pašne razmere, vreme, kakovost družin itd. Leta so različna, zato je treba uravnati opravila po teh okolnostih. Iz zapiskov, ki sem jih delal več let, naj navedem le nekaj značilnih primerov, kako nas dostikrat čebele same poučijo, kako se taki stvari streže. Pred leti je bila doli na Dolenjskem obilna paša. Zlasti na domači detelji so dobile čebele toliko kot ne pomnim še. Bilo je še nekoliko ajde in panji so bili prav dobro založeni za zimo. Imel sem čebele dobro uro hoda od svojega bivališča. Pri zazimljevanju sem podrl nekaj prav težkih s starimi maticami, največ v panjih nemške mere. Prav v kotu na tleh je bil še eksportni panj, kamor sem vsadil zelo močnega prvca. Tudi tega sem se hotel iznebiti in porabiti polne sate za morebitno spomladansko pomoč žnideršičem. Bil je tako težak, da ga je krepki pomočnik komaj izvlekel iz kota. Ko sem hotel izvleči sat za satom, to kar ni šlo. Čebele so vsekrižem pritrdile satnike in neizrečeno hrabro branile svojo trdnjavo. Pomočnik mi je kar ušel nekam v grmovje. Nekaj časa se jih še otepam, a ker sati le niso šli zlepa ven in je bila družina zelo živalna, sem si mislil: Pa naj ostane črez zimo, saj mi da kmalu spomladi roj, da bo veselje. Drugo leto je bilo konec februarja že brez snega in gorko, da so čebele kaj pridno brale resje. Nekako do srede marca je bilo izredno dobro in čebele so zastavile obilno zalege. Pozneje pa je lilo in padalo dan za dnem sko-ro dva meseca. Čebele ves ta čas niso dobile •niti kapljice medu. Zaradi drugih opravil, krat-