SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Lelo XVII, 12
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
December 1970
Zdravljica
Spet trte so rodile, prijaflji, vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko, ki utopi vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.
Komu narpred veselo Zdravljico, bratje, č’mo zapet?
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je
sinov sloveče matere!
V sovražnike ’z oblakov rodu naj naš’ga trešči grom!
Prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom; naj zdrobe njih roke
si spone, ki jim še teže!
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast,
ko pred, spet naša bosta last!
Bog živi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice!
Ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
Mladen’či, zdaj se pije Zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije noben naj vam ne usmrti strup; ker po nas bode vas
jo srčno branit’ klical čas!
žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijaflji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrafli, ker dobro v srcu mislimo. Dokaj dni naj živi
Bog, kar nas dobrih je ljudi!
FRANCE PREŠEREN, 1844
\emlja slovenska, predraga...
pred 170 leti - 3. decembra 1800 - je pri ribiču v vrbi, na gorenjskem, luč sveta zagledal
france prešeren
"D AJKA, da se zbero ob zibeli 'novorojenega otrcka rojenice in sojenice, ki -U so priče rojstva in ki določajo otroku usodo in tek življenja, je gotovo nekoliko resnična v tem, da so se ob rojstvu slovenskih kmečkih otrok zbirala nadnaravna bitja, ali da so bile izrečene nad njimi besede, ki so' jim usojale nadmočno ljubezen do zemlje, kajti drugače bi bil Slovenec ne ljubil tako svoje matere in rodne grude. In gotovo je bilo na dan rojstva FRANCETA PREŠERNA, ko _mu je bilo usojeno, da bo največji slovenski pesnik, določeno tudi, da bo čutil in. trpel v sebi tisti elementarni utrip zemlje, ki ga poznamo iz Sonetnega venca, iz Krsta in iz balad, sonetov nesreče in elegij.
Kdor hoče govoriti o Prešernu, začuti v sebi kot neko zmedo in nemoč, kajti poleg tega, da je bilo - človek bi menil - o njem že vse povedano, je ta tema tako univerzalna in tako osrednja - da, sveta - za vsakogar, ki slovensko misli in čuti, v domovini ali zdoma, da je govoriti o njej ena najtežjih stvari... ali pa morda ena najlažjih, saj nam je Prešernovo delo kulturno prvo in vsem skupna last.
Kaj nam pomeni Prešernova pesem tu in zdaj ? Vemo, da govori čustvu in razumu ter da govori poetično družbeno - njegova poezija je takorekeč krik po svobodi, bratstvu in ljubezni - vendar je Prešernova beseda nam, ki smo se zbrali v teh ali drugih zemljah sveta,, nekaj več kot samo literarna umetnina. Je nekaj bitnega, slovensko koreninskega in ohranjujočega. Prešernova beseda nam je neprestano nekaj tistega, kar je bila njim, ki so prvikrat brali in drhteli cb Zdravljici-, elementarni utrip zemeljskega, svobodnega, lepega. Prešernova beseda je simbol slovenske besede, njegov humanizem simbol odpora proti mračnjaštvu.
Nobena poezija ni velika samo po osebnih pesnikovih čustvih in doživetjih. Pristna poetična emocija je esenca tistega, kar se je zbralo v pesniku širše narodovega, globlje zemeljskega - kar se je kristaliziralo v njem snovi iz preteklosti in zdanjosti; iz vere, mišljenja in vse usode narodove. Romantična poezija je v prejšnjem stoletju sprejela veliko nalogo - ne samo v kulturni, ampak tudi v politično zgodovinski tvornosti evropskih narodov - pridvigati človeške in zemeljske prvine na višjo, transcendentno raven. Usodo človeka je poezija in sploh romantično gibanje doživljalo mistično duhovno in obenem prežeto z globljim narodnostnim in domovinskim čustvom, ki se javlja kot skupek zemeljsko človeških solidarnostnih vzgibov. V slovenski umetni pesmi in v vsej slovstveni dejavnosti je bila povezava z zemljo, se pravi, z grudo in s človekom, ena bistvenih lastnosti ustvarjajočega genija že od vseh začetkov. France Prešeren, vrh slovenske umetne pesmi in tudi vrh narodno zgodovinske zavesti -romantik in idealist iz svoje dobe in po svoji naravi - je bil sin kmečkega rodu; v sebi je nosil tako spopad, kot harmonijo zemeljskega in duhovnega. Svojo in svojih rojakov usodo je doživljal silneje, kot bi jo v tistem času mogel doživljati kak meščanski sin. Bitne in lepotne vrednote zemlje, ki jih je nosil in trpel v sebi, je mogel posredovati v nesluteni doživetosti svojemu klasično oblikujočemu geniju in ham vsem.
France Prbšeren je kot tisti pevec, ki je šel v podzemlje, da bi dobil od tam vrnjeno svojo ljubezen, a bogovi so ga odpravili praznih rok - pokazali so mu sicer privid žene, po katero je prišel, dali pa mu niso nič. A on je s svojo pesmijo ustvaril čudež: oživel je ljubezen v drugih ljudeh, iz temnega podzemlja je ustvaril podobo zemlje in našel bogovom imena, ki jih prej niso imeli.
— obrni —
ZEMLJA SLOVENSKA. PREDRAGA. . .
Zemlja je prvina, kot je prvina noč, iz katere so dobivali romantiki svoje poetične in filozofske snovi. Če so se navdihovali iz prvin noči za svoje sanje in za globinske vzgibe duše, so sprejemali iz zemlje - in lahko rečemo, da ne samo romantiki, ampak končno vsak človek - herojske in usodnostne moči življenja, dramatično senzibilnost, akcijsko moč človeškega. In čeprav je vsa romantika po svojem značaju duhovno herojska dejavnost, je nosil Prešeren še posebno telurično estetsko dediščino v svojem duhu. Ta se javlja v njegovi poeziji kot:
prepletanje in zavest usodnostnih življenjskih spoznav, od katerih je ena najmočnejših tista o dramatičnosti zapeljav in glasov, ki so ga zvabili iz domače zemlje; kritična duhovna silovitost, ki se oblikuje kot zavest pekla in neba. Sprejetje človeške bolečine, obenem pa pretresen odpor do najvišje spoznavnosti dokopanega kulturnega revolucionarja.
Prešernovo življenje samo, najbolj pa njegovo delo, ki bi nas morda zdaj, ko se spominjamo pesnikovega rojstva, zanimalo predvsem kot mladostno lahkotno oblikovanje besede, nam je dosti bolj blizu, kot polnokrvni stik z zemeljsko resničnostjo, kot herojsko osveščanje zdravega duha. Pravimo, da je Prešeren pesnik erotične in čustvene tematike in da se njegova pesem plemeniti ob nedosežnem. Res je, da je tudi v njegovih baladah in romancah, v pesmih z epsko pripovedno vsebino na dnu vsega ljubezensko čustvo. In vendar to ni samo kakšna sredozemska erotična čutnost, ampak se pod estetsko popolnostjo in umerjenostjo njegove poezije skrivajo druge, pristnejše prešernovske prvine: moškost, naprednost, povezanost s kmečkim ljudstvom, demokratičnost.. . Zrel Prešeren pomeni polarizacijo od lirično intimnega do socialno dramatičnega, od estetsko čutečega do borbenega duha.
France Prešeren je bil odtrgan od zemlje svojega rodu, a v njem in v njegovi pesmi se živo javlja dediščina rodov. Posebno postane Prešernova pesem zemeljska - se pravi, obrnjena v dramatično spoznanje življenjske nujnosti in v herojsko reakcijo velikega duha — po Čopovi nenadni smrti in tudi ob grenki zavesti, da je Julija zanj za vedno izgubljena.
Stritar pravi v svojem znanem spisu o Prešernu: „... da prava podoba Prešernova so njegove poezije; v njih je zajeto vse njegovo življenje." Če je Uvod v Krst pri Savici eden najvišjih pesnikovih besedovanj z usodo, se v Sonet-
nem vencu, ki je prav tako detajl lastne in narodove usodnosti, kaže drugo bistvo Prešernove poezije in pesnika samega: bitna povezanost z vsem skrivnostnim zemeljskim in tudi bitna ljubezen vsega človeškega. Tu, kjer se zapis poetove ljubezni prepleta z ljubeznijo do domovine, se oblikuje tudi pesnikovo spoznanje, da je srce človekovo živ košček narave — živ košček tiste zemlje, ki jo je v elegičnih tercinah Spominu Matije čopa (iz nemškega izvirnika jo jo poslovenil Janko Glazer) naslikal kot čudoviti svet pod Triglavom: „Večerno sonce v luči je ubrani / zlatilo trat zelenje in pobočij, / v ozadju stali sivi velikani / gorenjski so v gigantski svoji moči, / krog tebe vali Save so šumeli...“
V Vencu se pesniški duh dviga v apolinične višine, vendar je prav tako bitno zvezan z močmi zemlje. ..Veselje preleti naturo celo. ..“ poje v štirinajstem, pomladnem sonetu. V polni in zreli zavestnosti zemlje, se pravi, slovenske zemlje in njenih moči, pa se nam pokaže Prešeren v nekaterih edinstvenih in poetično najbolj dognanih stvaritvah - tako v prelepi žalostinki V spomin Andreja Smoleta, v nemško zloženi elegiji Spominu Matije Čopa in pa v Prešernovem zadnjem delu, v izvirni baladi Neiztrohnjeno srce. Združitev s prvinskim zemeljskim je herojska odločitev, ki ustvari mir srcu, ki ni našlo sreče, katero so mu rojenice želele. Ampak srce poeta ne strohni, življenje zadobi usod-nostni smisel, ko se pesnik dokoplje do vzdiha: „V zemlji slovenski, v predragi deželi.. .“
Prešeren je svoje človeške, narodnostne in idejne pretrese bolj poetično, kot logično povezoval z idejami nemške romantike — pravzrok, svetovni duh - vendar ni bil panteist; kot velik pesnik in umetnik to ni mogel biti. Poetično je prepričljivo njegovo upanje, da so človeku pomirjeni notranji boji in viharji, ko ga vzamejo vase moči zemlje, dediščina rodov. Baladno dramatično je oblikoval to misel v zgodbi o mladeniču, pevcu Dobroslavu, čigar srce, ki v grobu ni moglo strohneti, zadobi svoj mir ko je izpostavljeno lepotam narave in noči, iz katere je dobivalo svoje pesmi.
Zemlja je jedro Prešernove poezije, ampak zemlja ni samo zemlja — je upanje in strah, ljubezen in podoknica ob luninem siju, zrela pesem, Zdravljica prijateljem in vsemu slovenskemu svetu. Zemlja je žalosten spomin na predrage in tudi večni optimizem:
trčimo, bratje, še vince se smeja...!
france papež na 10. kulturnem, prešemovem večeru, 1970
ROJAKI t VAŠA GMOTNA OPORA SLOVENSKI
KULTURNI AKCIJI BO DOKAZ VAŠE LJUBEZNI
DO SLOVENSKE KULTURE V SVOBODI!
editorial
EL VALOR, la abnegacion, el ingenio, la astucia mas in-sospechada y hasta el humor mas aguzado han sido en todo momento las armas de que se han valido los pueblos dominados por las tiranias. Asi ocurrio en la Europa ocu-pada por los nazis.
Una situacion similar viene planteandose en los ultimos ahos en la Union Sovietica, mediante la formacion de gru-pos clandestinos —“Smog” y “Fenix 66”, entre otros— ne-cesariamente pequenos, cuya principal mision ha consistido hasta ahora en difundir los textos prohibidos, sean ellos libros, panfletos, folletos, discursos, poesias, canciones y hasta la version taquigrafica de la sesion final del “juicio” en que los escritores Daniel y Sinjavskij fueron condena-dos a 5 y 7 anos de trabajos forzados respectivamente. La rebelion nace naturalmente en el cerebro, donde tambien suele comenzar el error. Por eso adquieren una significa-cion fuera de lo comun las cartas, peticiones, mensajes de protesta y documentos varios conocidos ultimamente en los palses de Europa ocidental, suscriptos, invariablemente, por escritores, artistas, hombres de ciencia y poetas rusos, en su gran mayoria hombres y mujeres jovenes nacidos con posterioridad a la instauracion del regimen comunista en noviembre de 1917.
Desde luego esos testimonios de la resistencia civil contra la tirania del Kremlin no tienen acogida en la prensa oficial.
El generalizado disentimiento que va cundiendo en la Union Sovietica, no tiene entonces mas vehiculo para su difusion
la oposicion clandestina en la uničn sovietica
que los medios clandestinos, esto es, la reproduccion de los originales en copias a maquina o en mimeografo, sistema que ha recibido el nombre de “samizdat”.
Gracias a ese procedimiento no pocos han podido leer, asi sea fragmentariamente, la obra prohibida de Solženicin y de otros escritores. Paralelamente se ha desarrollado la tecnica del “magnitizdat” la reproduccion en cinta mag-netofonica de las poesias, baladas y canciones que no go-zan del visto bueno oficial para la impresion de sus res-pectivas partituras y su grabacion en discos. Se atribuye a Bulat Oudžava, poeta, cantante y guitarrista, la implan-tacion del “magnitizdat” que ha alcanzado ya cierto grado de popularidad. Uno de los compositores y cantantes mas celebrados es Aleksander Galič, ex prisionero de un campo de concentracion y a quien se lo conoce con el nombre de el “Solženicin de la cancion”. Vladimir Visockij, otro vate popular, autor de “La balada psiquiatrica” define las cli-nicas y asilos donde son recluidos los disidentes, como escenarios alucinantes que “desafian hasta la pluma de Dostojevskij y aun la de Gogol”. Una cancion compuesta en un campo de concentracion y ampliamente difundida en cinta magnetofonica; dice: “Nos rompieron las costillas muchas veces y nos dejaron ciegos a otros Con todo, para nosotros la honra vale mucho mas que unos huesos rotos o unos ojos ciegos y hasta mas que un trozo de pan.”...
(Extraido del editorial publicado en el diario “La Prensa” Buenos Aires, diciembre 3 de 1970)
svobodo, blagoslov in mir
za božič in novo leto prijateljem in vsem Slovencem
želi
slovenska kulturna akcija
10. kulturni večer
170-letnice ROJSTVA FRANCETA PREŠERNA se je na svojem 10. kulturnem, sklepnem večeru v soboto 14. novembra 1970 spomnila Slovenska kulturna akcija. Večer je bil v gornji dvorani Slovenske hiše.
Vodja literarnega odseka, pesnik in esejist France Papež je prebral svoj esej Zemlja slovenska, predraga..., napisan prav za to priložnost slavja prvaka slovenskih poetov. Esej objavljamo v tej številki kot uvodnik.
V drugem delu je ob številnih diapozitivih dr. Tine Debeljak povedel avditorij najprej v Prešernovo rojstno hišo v Vrbi
kulturni večeri
ki so bili
na Gorenjskem, v dneve pesnikovega šolanja v Ljubljani in na Dunaju, v njegova prva pisanja in v njegove prve pesmi. V sedmih svetovnih jezikih so mladi udeleženci večera prebrali prevod pesnikovega soneta „0, Vrba...“, hoteč tako poudariti Prešernov svetovni sloves. Nato pa je dr. Debeljak v 25 diapozitivih pokazal Prešernovo zunanjo podobo od Goldsteina iz 1. 1850 do najnovejših.
Večer, ki predstavlja tudi sklep letošnje redne delovne sezone, se je končal z mislijo: S Prešernom sklepa Kulturna akcija svoje kulturno leto — s Prešernom upa stopiti aprila 1971 v novo sezono, z izvirnim gledališkim prikazom Prešernove pesniške podobe.
da ne pozabimo
kaj se dogaja doma?
decembrska letošnja številka mesečnika naša luč, ki izhaja za Slovence na tujem v celovcu, je objavila uvodnik z gornjim naslovom: ponatiskujemo ga zaradi izredne aktualnosti in globokega poznanja razmer, ki danes duše matično slovensko domovino.
O TEM, kaj se dogaja zadnji čas v Jugoslaviji, se sprašujejo po svetu, kajti nekakšno živčno iskanje zunanjih in notranjih zaveznikov s strani oblasti in ustvarjanje novih odborov v že itak zapleteni družbeni organizaciji opozarja na to, da je nekaj v zraku. Kaj, ne ve nihče in ostaja vsako ugibanje res le ugibanje. Londonski Economist piše, da so jugoslovanski problemi »zastrašujoče zapleteni" (26. septembra).
Za točke jugoslovanskih uradnih obiskov je bil izbran Zahod: Belgija, Luksemburg, Zahodna Nemčija, Danska, Francija, Holandija, na zimo sta v načrtu Italija in Vatikan, spomladi pa Združene države Severne Amerike.
Ali naj ti obiski pomenijo iskanje pomoči iz obupnega gospodarskega položaja v Jugoslaviji?
Domače časopisje poroča, da so v oktobru cene zbezljale, da je porast cen dosegel rekord, da se niso življenjski stroški že deset let tako zvišali, da se je trgovcev polastila nekakšna psihoza, kar dela inflacijo še posebno nevarno. Cene na drobno so se v enem mesecu zvišale na 2,8%, indeks življenjskih stroškov pa celo za 3,6%. Tudi nesorazmerje v zunanji trgovini se je v oktobru bistveno okrepilo: uvoz je v primeri z oktobrom 1969 narastel za 60%, izvoz pa v istem času padel za 6%.
Kaj pa, če ni bolj »zastrašujoč problem" to, da vpliva nelikvidnost gospodarstva na že itak razrahljane odnose med narodi Jugoslavije?
Ali je možno kako drugače razumeti besede predsednika jugoslovanskega Zveznega izvršnega sveta: »V današnjem položaju, za katerega sta značilna nelikvidnost gospodarstva in prepočasna gospodarska rast, bi bilo težko najti ge-
nija, ki bi mogel sredi teh vrtincev, nemira, žolča in sporov ustvarjati lepo, idealno federalno strukturo v našem centru."
S tem v zvezi je pisal svetovni tisk, da grozi Jugoslaviji nevarnost razpada; da so se spori med komunisti različnih narodnosti v Jugoslaviji nadaljevali kljub temu, da je dobila partija že lani 15-glavi izvršni biro kot osrednji vodstveni organ; da naj bi vodstvo države prevzel kolektiv, sestavljen iz dveh do treh zastopnikov vsake republike in velikih organizacij, zlasti partije, ki naj bi utrdil močno razrahljano tovarištvo jugoslovanskih komunistov.
Ali je treba v ta okvir vstaviti ustanovitev Koordinacijskega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva za urejanje odnosov med Cerkvijo in samoupravno družbo v Sloveniji? V odbor je poslala svoje ljudi partija, zastopnikov vernih pa ni poslala uradna Cerkev, ker pač ni bila za to naprošena, ampak jih je naprosila za vstop tudi partija.
In končno: ali je morda najbolj »zastrašujoč problem" v Jugoslaviji danes sovjetska nevarnost?
Časopisi po svetu ugotavljajo, da še ni minil strah, da bi si želela Moskva poiskati pot do Sredozemskega morja preko Jugoslavije. Poročajo, da pošiljajo članice Varšavskega pakta v Jugoslavijo preko Bolgarije orožje in radijske naprave iz moskovskih vojaških skladišč.
Kaj je tisto v zraku, kar vsi čutijo, pa nihče ne pove na glas: prvo, drugo, tretje ali vse troje?
Naj bo karkoli, skrbi nas za naše ljudi, za naš narod -to je tudi edini razlog, da o tem pišemo - in želimo samo to, da bi se stvari pravočasno tako uredile, da ne bi plačeval nesposobnosti drugih naš mali človek.
podobe
v prvem krogu
ob podelitvi nobelove nagrade za književnost sovjetskemu pisatelju aleksandru i. solženicinu,
avtorju romana /,prvi krog"
"7 GODILO se je, da je Voditelj vsega progresivnega človeštva govoril z daljno provinco Janj-manj ter je zaradi nekih pomanjkljivosti in motenj v telefonskem aparatu poklical Berijo, pa mu dejal po georgijsko: „Lavren-tij! Kakšnega idiota pa imaš za šefa zvez? Pošlji ga v. . .
In tako je padel sam Mamurin, šef za zveze in obenem tudi šef instituta za prisilno delo Mavrino v jamo, ki si jo je z veliko partijsko vestnostjo in vero kopal sam. „šaraška“ Mavrino (izraz za zapor in KZ) je bila prav za prav eden od mnogih pripornih inštitutov, kjer so bili v kolikor toliko znosnih razmerah nastanjeni politični obsojenci posebne vrste: znanstveniki, tehniki, vsakovrstni strokovnjaki, filozofi, matematiki.. .
Pozitivna ideja „šaraške“ prihaja že od Platona in njegove Republike; negativna pa od Danteja, ki je v Peklu Božanske komedije ustvaril posebno mesto — prvi krog — kamor je postavil nekrščene pravične, pogansko inteligenco, modrece starega sveta, znanstvenike, pesnike in heroje. Pogubljeni v tem krogu še niso fizično trpeli. Moderna uresničitev pozitivne in negativne strani prvega kroga -strokovna zaposlitev pripornikov „šaraške“ - pa ima svoj začetek v Rusiji okrog tridesetih let, ko so bili obsojeni inženirji Prompartije zaradi konspiracije z Anglosaksoni. Glavna žrtev prve „šaraške“ je bil inženir Leonid Konstan-tinovič Ramzin in eksperiment je uspel, kajti zunaj ječe je bilo nemogoče zbrati in združiti dva ali več strokovnjakov, ne da bi se med seboj klali, komu bo pripadlo več časti in slave in komu bo podeljena Stalinova nagrada. Redno je eden spodrinil drugega in stvar nikamor ni prišla.
V	„šaraški“ pa nasprotno ni bilo nobene nevarnosti ne glede denarja, ne glede slave. Pol kozarca smetane na dan dobi Nikolaj Nikolajevič in pol kozarca jo dobi tudi Pjotr Petrovič. Ekipa akademskih levov živi tu lepo v miru, pridno dela, šahira, kadi in se, če hoče, dolgočasi. Da, tu leži skrivnost velikih dosežkov in izumov.
V	ta prvi krog je padel, kot rečeno, šef Mamurin - v tej deželi je bilo namreč kaj enostavno zdrkniti iz krogov raja v kroge pekla. Ampak njegovo trpljenje je bilo predvsem moralno, bilo je v mukah degradacije in padlosti v pozabo, izgube milosti. V „šaraški“ Mavrino so Mamurina dodelili skupini, ki se je po petnajst ur na dan ukvarjala z raziskovanjem avtomatične kontrole telefonskih zvez - se pravi, delali so na tem, da individualizirajo kogarkoli po njegovih glasovnih značilnostih, natančno tako, kot je mogoče zločinca izslediti po prstnih odtisih. (Formule so pobirali iz severnoameriških poljudnih tehniških revij, ki pa so jih oblasti v tem inštitutu varno hranile v jeklenih omarah,, da bi ne prišle v roke tujim vohunom.)
Glavna zgodba romana Prvi k r o g , ki ga je napisal Aleksander Izajevič Solženicin, je prav v tem: Inokentij Volodin, mlad, svetovljanski državni svetnik in diplomat pade v past tik pred nameravanim odhodom v Pariz, ko je hotel posvariti družinskega zdravnika. »Poslušajte!“ vpije v telefon. „Ko je bil profesor med zadnjim potovanjem v Parizu, je svojim francoskim kolegom obljubil, da jim bo nekaj dal. Domneva se, da zdravilo. . . Tujcem! Me razumete? Tega ne sme storiti! V tujino ne sme poslati ničesar! Moglo bi se izrabiti kot provokacija. Ampak...‘-
V	aparatu se je zaslišal nenadoma kratek, odrezan klik, nato na popolna tišina. Niti ni bilo običajnega tona in brnenja v liniji. Nekdo je pretrgal zvezo.
Nekaj dantejevsko fantastičnega in obenem trdo realnega je zajelo tisti svet. Na vrhu vseh krogov — ali na dnu -je sedel Gospodar vzhodnih in zahodnih narodov. Zavarovan od desetine zidov je ustvarjal nesmrtna dela in obenem sekal glave nenehno vstajajoči hidri. Bil je čas nočnih duhov, ali bolje, Duha noči, kajti nespečnost je bila ena od mnogih težav, ki so zadnje čase napadale nekoč tako zdravo telo grčavega Kavkazijca. Noč je bila najbolj koristen čas za Stalina; njegove najboljše ideje so se rodile med polnočjo in četrto zjutraj: ideja zamenjave starih vrednostnih papirjev z novimi, da bi si prihranil izplačilo rent; ukaz o podaljšanju delovnega dneva in tedna; ukaz o prisilnem delu; razpust Tretje internacionale; izgon izdajalskih narodov v Sibirijo...
Gospodar — čigar ime je vsak dan polnilo stolpce časopisov vsega sveta; čigar ime so zanosno izgovarjali govorniki
v vseh jezikih in ki je pojoče zvenelo iz mladih grl pionirjev; ime, s katerim naj bi krstili Volgo in Luno — je bil v svojem petinsedemdesetem letu. Kljub temu, da je prihajal iz hribov, kjer ljudje dočakajo biblično starost, je bil na robu fizične in duševne izčrpanosti, izsušen, zavda-jajoč po turškem tobaku. Kje so tista slavna leta med tridesetimi in štiridesetimi! Veliki nesmrtnik je bil star, ni mu dišalo več sočno meso pečenega kozlička, ne najboljše vino. Kako se spreminjajo časi! Zadnja leta je bil skoraj hvaležen cerkvi, da se ga je v svojih molitvah spominjala kot izvoljenca božjega. Skrbelo ga je samo, kaj bo z narodi, če umre, kajti vedel je, da ne bo nikogar, ki bi jih tako spretno vodil proti slavnemu cilju. Proti najvišjim krogom raja.
V	predmestju Moskve pa se je začenjal prvi krog pekla -tam, kjer je bila v „šaraški“ Mavrino zaprta „mrtva“ elita strokovnjakov in tehnikov. Relativna svoboda gibanja po prostorih velike sive stavbe, dobra hrana in zaposlitev v svojih poklicih - vse to je bilo preračunano po pravilu, da je visok donos volne ovac odvisen od nege in prehrane, ki jo uživa žival.
Usoda je tragična in obenem igriva. V prvi krog, ki sicer še ni pekel, in v druge kroge resničnega pekla so padali ljudje zaradi kakršnegakoli neskončno velikega ali neskončno majhnega greha proti božanskemu Geniju. Tudi Aleksander Izajevič Solženicin, avtor romana Prvi krog, je bil zaprt leta 1945 najprej v zloglasni Lubjanki, nato pa osem let v koncentracijskem taborišču in na prisilnem delu, zaradi pisem prijatelju, v katerih je kritiziral Stalinovo politiko. Visoka stopnja in odlikovanja, ki jih je dosegel v vojski, mu niso pomagali ničesar.
V	prvi krog je padel na primer Andrej Andrejevič Pota-pov — pripoveduje Solženicin - ki j'e bil izveden v ultravol-taži in v gradnji enot pogonske sile, po pomoti uradnika, ki je zamešal kartotečni imenik. Ker je bil Potapov briljanten inženir in izvrsten delavec, je takoj dobil zaposlitev v laboratorijih „šaraške“ ter postal nenadomestljiv pri delih, ki so zahtevala preciznost in izkušenost. Ali. pa: nepoznan pisatelj napiše roman in povabi prijatelje na literarni večer. Zberejo se, poslušajo in morda debatirajo - in v nekaj dneh se znajdejo za mrežo, vsak po petindvajset let... Jetniki so bili krvoločni kriminalci, sovražniki ljudstva, nevarni imperialistični psi. Tako je profesor Čelnov, slaven matematik — osemnajst let zapora — v mar-sikak tehniški izum položil svojo dušo... ampak kar se tiče duše in njene neumrljivosti, je trdil, da imajo neumrljivo dušo samo jetniki in preganjani, medtem ko so svobodni dostikrat brez nje. Pazniki in uradniki, ki so delali skupaj z jetniki, so morali skozi najstrožje indoktrinacije. Glavno pravilo tu kot povsod je bilo, da je moral ta, ki je hotel biti v dobrih odnosih z oblastmi inštituta, denun-cirati. Major Mišin je npr. sovražil lingvista Rubina od takrat, ko ga je bil ta vprašal, kako naj piše svoje ovadbe — s svinčnikom ali s črnilom. »Seveda, bolje je s črnilom," je svetoval Mišin. Rubin pa mu je odgovoril (nesramno) : »Ampak jaz sem dokazal svojo zvestobo sovjetskim oblastem s krvjo in je zato ne morem več dokazovati s črnilom."
Roman Prvi krog je mojstrsko delo epske širine, ki spominja na Tolstoja in Dostojevskega. V širokih in natančnih potezah riše Solženicin freske sovjetske družbe, posebno pa tragično življenje jetnikov, postavljenih v različne kroge moderne komedije. Vrh je dosegel morda z opisom premestitve iz enega kroga v drugega. .. Premestitev iz ene ječe v drugo je namreč trenutek bitja in nebitja za vsakega jetnika — kot kadar je vojak ranjen in je rana smrtna. Jetnik se navadi svoje ječe, spozna oblasti, tovariše, dobi si prijatelje; počasi spravi skupaj celo premoženje: star kovček, okvir za ženino sliko, nadomestne čevlje in hlače, preskrbi si iglo in nekaj gumbov, po žepih ima tobak, v posebnem svežnju pisma domačih in kako knjigo. Premestitev udari v to krhko eksistenco kot strela. Najprej mora v naglici raztrgati pisma in jih pometati v stranišče, stražnik mu potrga gumbe, izprazni žepe, kajti tobak bi mu jetnik mogel vreči v obraz in ga oslepiti. Na vlaku mu stlačijo kovček, zdrobe okvir za sliko; redno mu vzamejo iglo, stare čevlje, nadomestne hlače, knjige. Tako
je konec vseh buržujskih udobnosti, konec ustaljenega „živ-ljenja“, konec poznanstev in prijateljstev. Oropan vsega stoji jetnik na postaji, obdan od stražnikov in psov ter čaka, da ga odpelje vlak. Kam? Tega obsojencu nikdar ne povedo. V bakrene rudnike, v gozdove, ali na kako odaljeno sibirsko postajo. In v živinskem vagonu je smešno lahko umreti od gladu, bolezni ali silnega mraza, kajti rdeči transport potrebuje cel mesec, da pride na cilj. Naj počivajo v miru, Gospod, kateri niso dospeli!
ALEKSANDER IZAJEVIČ SOLŽENICIN, 1918, profesor fizike in matematike, letošnji Nobelov nagrajenec za literaturo, je svoje romane in novele sam živel. V zaporu je bil operiran: rak. Od tu je napisal drugo veliko delo Paviljon rakovih. Ko je ob odjugi leta 1957 zadevo „Solženicin“ ponovno pregledalo vrhovno vojaško sodišče, je pisatelj namesto zagovora prebral svoje literarno delo En dan Ivana Denisoviča, kjer opisuje strahotno trpljenje in nečloveške življenjske pogoje v sovjetskih koncentracijskih taboriščih. Epična pripoved je neposredna obtožba režima — pisatelj druži v sebi izredno hrabrost. Oktobra 1967 je urednik
Pravde napadel Solženicina ter mu očital, da je shizofrenik in duševno bolan (zdaj so sovjetske oblasti zaprle v umobolnico njegovo ženo in mu tako onemogočile pot v Stockholm) ter da je obseden od tematike koncentracijskih taborišč. In avtor: „Nisem bil sposoben neznosnega fizičnega napora; če sem ostal živ, je samo srečno naklučje.“ Usodnost, ki veje iz sto in sto strani Prvega kroga, nas potisne v neposredno bližino metafizike Kafkovega Procesa. Kar je zrl Kafka v filozofsko psihološkem prividu, to po-trja Solženicin v realnem epičnem doživljanju. Prvi krog razširja in poglablja tisto kozmično usodnost, ki more zajeti in vreči človeka v tragično odtujenost in eksistenčno ničnost. To metafiziko Kafkovega sveta začutimo v končnih poglavjih, ko je aretiran Inokentij Volodin ter v nekaj urah vržen v kroge pekla. Nadčloveške moči delujejo po hodnikih in celicah Lubjanke. Tega se zavede še pred nekaj urami optimizma polni jetnik, ko oropan vsega, zbit od zaslišanj ter končno postavljen ob zid in fotografiran, zagleda nad svojo glavo napis: SHRANITI ZA VEDNO.
franče papež
izšlo je meddobje XI. 3
vsebina
france papež, esfar en el camino; vlaefimir kos, psalm, ki ga morate končati; zadnji kolobar pod slapom v ka-i; frank f. bukvič, strast; vinko brumen, naš izseljenski tu in sedaj
problemi:	mirko gogala, razvoj revolucionarne misli
glose: france papež, ludvvig van beethoven in france prešeren; tone gosar, moje oče
kritike in presoje:	rajko ložar, tri antologije nemške
lirike
m n e n j a ; vinko brumen, ali se staramo
uredil fiaince papež s konzorcijem, opremila pa france gorše in marjan e.letz
ker je iz tehničnih zadržkov tokrat izostala umetniška prSlooa, bo v 4. .ŠtevMki izšla na 8 straneh
povabilo k sotrudništvu
revija meddobje skuša biti odraz slovenske ustvarjalnosti in zmogljivosti slovenskega kulturnega dela in delovanja v svobodnem svetu.
uredništvo vabi zato vse slovenske ustvarjalce in kulturnike, ki jim je pri srcu svobodnost človekovega in slovenskega duha, da v reviji sodelujejo s svojimi spisi, poezijo, dognanji, mnenji, vprašanji sodobne svetovne in slovenske stvarnosti, s svojimi umetniškimi dosežki.
prosimo, da vse svoje prispevke pošljete na naslov glavnega urednika:
france papež,
manuel garda 561 1, carapachay feb, prav. buenos aires, argentina
izšla je
prva knjiga XI. letnika knjižnih publikacij slovenske kulturne akcije
36C strani bogatega
branja najbolj branega našega pisatelja
karel mauser
na ozarah
črtice
zbral in uredil prof. janez sever oprema arh. marjan eilefz
cene v platno vezana 15 pesov — 4 dolarje broširana 12 pesov — 3 dolarje (cene v pesih so v novi valuti)
Profesor FRANCE VODNIK, pesnik, esejist, prevajalec in publicist je ob vstopu v Koordinacijski odbor za urejanje odnosov med samoupravno družbo in Cerkvijo imel daljši razgovor z urednikom ljubljanskega verskega lista Družina. Intervju, po vsebini in pesnikovih pogledih in zrenju na poslanstvo kristjana v sodobnem svetu izredno tehten in zanimiv, je bil v celoti objavljen v Družini 8. novembra letos (22. številka). Našim Bralcem v informacijo posredujemo nekatere Vodnikove odgovore na stavljena vprašanja. O tem, kakšna dela svetovnega krščanskega slovstva naj bi objavljale slovenske založbe, meni Vodnik:
Mislim, da imamo trenutno poljudnega verskega tiska rajši preveč kakor premalo, saj skuša že vsaka ožja skupina imeti svoje glasilo. Lahko rečemo,, da je to že kar tratenje denarja in moči. Manjka pa zahtevnejšega in kvalitetnejšega tiska. Tu ne mislim samo na leposlovje. Čeprav je npr. šele letos — skoraj s polstoletno zamudo! — bilo uvrščeno v spored eno od del Paula Claudela (pa menda ne zato, ker so ga igrali v Beogradu in Zagrebu), pa vendarle dela vidnih katoliških pisateljev izdajajo že mnoge naše založbe (Undsetova, Mauriac, Heinrich Boli). Seveda tu ne gremo vštric s časom in se niti od daleč ne moremo primerjati s tem, kar izdajajo npr. Poljaki (založba Pax). Pač pa je za zdaj še občutnejša potreba po krščanski ideološki literaturi. Neogibno potrebno je, da se razširi dejavnost Mohorjeve družbe; če to za zdaj še ni mogoče v nekdanjem obsegu, pa je neodložljiva vsaj obnovitev njene nekdanje znanstvene knjižnice, kjer naj bi izhajala dela katoliških mislecev, filozofov, sociologov, telogov. Med drugim bi si želel del novih „doktorjev Cerkve" Terezije Avilske in Katarine Sienske, dalje Pascala, posebno pa novejših pisateljev, Maritaina, Mauriaca, Teilharda de Chardina, K. Rahnerja in drugih. Prav tako bi bilo dobro, da čimprej izide tudi v slovenščini tako imenovani novi ali holandski katekizem. Kdor ga je bral brez predsodkov, nikakor ne more razumeti tistega pohujšanja, ki se je sprožilo ob njem. Res pa je treba pooudariti, da je to katekizem za odrasle; jaz bi celo raje dejal, katekizem za izobražence, saj terja branje ne le razgledanosti in veliko znanja, ampak tudi mnogo zrelosti in duhovnega napora, celo posebne metode oziroma tehnike branja. Teološko manj razgledan bralec bi najbrž potreboval tudi mentorja. Kljub temu pa sem prepričan, da je to veličastna apologija razodetja, kakršne že dolgo nismo imeli, knjiga, ki bo premnogim približala,
doma so zapisali
utrdila, vrnila ali pa celo šele odprla čudoviti svet religije in krščanstva.
Na vprašanje, kakšno bo njegovo stališče v omenjenem odboru glede temeljnega problema, koliko sme Cerkev vplivati na življenje slovenske samoupravne družbe, je odgovoril:
Stal bom na stališču, ki ga kot pisatelj zagovarjam že malone pol stoletja: da smo vsi ljudje enaki in da imamo vsi enako pravico do svobode. To je stališče, ki izvira iz zavesti o solidarni skupnosti vseh ljudi kljub idejnim razlikam. To je tisti idejni pluralizem, ki je sine qua non (neogiben pogoj) človeškega sožitja in edina pot, da se človek osvobodi vsakršnega ideološkega, duhovnega in političnega nasilja in se lahko razvija kot svobodno in odgovorno bitje. To je tisto humanistično in demokratično stališče, ki je zdaj slovesno potrjeno tudi v deklaraciji o človekovih pravicah in v koncilskih dokumentih. Kot kristjan 20. stoletja si ne morem niti predstavljati, da bi živel in delal kot kristjan prvega stoletja, to je da bi hodil po svetu per pedes apostolorum in oznanjal evangelij samo z govorjeno besedo. Kot kristjan 20. stoletja si ne morem niti misliti, da bi mogel uspešno razvijati svojo osebnost in delovati kot celosten človek, ne da bi mogel uporabljati vsa današnja sredstva komunikacije: tiska, gledališča, radia in televizije. Do vsega tega imam pravico tudi po 19. členu Splošne deklaracije človekovih pravic.
Na vprašanje, kakšno naj bo ravnanje slovenske Cerkve v pokoncilskem času, je pesnik Vodnik dejal:
Mislim, da bi morala biti slovenska Cerkev še bolj odprta proti tokovom koncilske obnove, se do kraja soočiti z duhom evangelija, se ne zapirati v okvire tradicionalizma, ne gojiti samo osebno pobožnost... ampak vzpodbujati in podpirati delovanje kristjanov v smeri horizontalne razsežnosti, to je v odnosu do bližnjega... Le prepričani in pogumni kristjani morejo dati in pridobiti Cerkvi ugled in veljavo. Čas je, da se za zmeraj poslovimo od tiste usodne alternative, češ da ni Slovencev razen katoliških Slovencev (in nasprotno, da ni Slovencev, razen tako imenovanih progresivnih" Slovencev), in da se v demokratičnem prizadevanju za novo človeško skupnost pridružimo vsem ljudem dobre volje, vernikom kakor nevernikom, ne glede na to, da si eni prizadevajo samo za blaginjo, za rast in za izpopolnitev človeka v tostranstvu, medtem ko mi hkrati upiramo pogled v onstranstvo, k Bogu.
slovenska prisotnost v svetu
P. dr. SILVIN EILETZ DJ, ki je lani doktoriral iz mo-droslovja s tezo „Marx in dialektični humanizem", je razpravo objavil tudi v španščini v reviji CIAS, ki jo izdaja jezuitski Zavod za proučevanje in družbeno dejavnost v Buenos Airesu. Disertacija obseže celotno dvojno številko oktober-november. Dodana je tudi obširna bibliografija. Razprava je v argentinskih intelektualnih krogih pobudila veliko pozornost in mnoga razpravljanja, saj naš slovenski znanstvenik v svoji tezi razkriva docela nova dognanja o Marxovem filozofskem gledanju na človeka in na družbo. Nekatere večje buenoaireške revije so s p. Eiletzem objavile poseben intervju.
Za 80-letnico Teatro Argentino v mestu La Plata, ki je prestolnica največje argentinske federalne province Buenos Aires, je slavnostni koncert dirigiral redni član Slovenske kulturne akcije dirigent DRAGO MARIO ŠIJANEC. Izvajal je za to priložnost s stalnim orkestrom in polifonim zborom tega gledališča 9. simfonijo - koralno, op. 15, Ludwiga van Beethovna. Muzikalni kritiki največji buenosaireških dnevnikov in strokovnih revij (La Nacion, La Prensa, Clarin, La Razon, Buenos Aires Musical) so koncert zapisali z laskavim priznanjem slovenskemu dirigentu. Soglašajo vsi-da je bila Šijančeva izvedba devete simfonije med najboljšimi in najbolj dognanimi umetniškimi dosežki letošnje glasbene sezone v Buenos Airesu.
Pred odletom v New York po večmesečnem bivanju in delu v Evropi je v Celovcu razstavljal redni član Slovenske kulturne akcije akad. kipar FRANCE GORŠE. Razstava, ki je bila v galeriji Slama, je med Celovčani vzbudila veliko zanimanje in pozornost. V celovškem Kleine Zeitung je Grete Misar (14. novembra 1970) o razstavi napisala zavzeto
in občudujočo kritiko. Goršetova razstavljena dela so privabila tudi številen obisk prijateljev njegove umetnosti iz Ljubljane. Kipar se je medtem mudil nekaj časa tudi v Celju, kjer je izdelal nov križev pot za celjsko opatijsko cerkev.
Redna članica Slovenske kulturne akcije akad. slikarka BARA REMEC je novembra letos ponovno razstavljala na argentinskem severu, v starodavnem indijanskem mestu Tilcara. Razstavo je priredilo Državno podtajništvo za kulturo pri prosvetnem ministrstvu. Tilcara je poznano arheološko središče argentinskega andskega predela; slovi po predkolumbovskih izkopaninah prvotne indijanske kulture. Letošnja razstava naše slikarke je privabila še več obiskovalcev kot lanska. Likovne razstave v Tilcari so po prizadevnosti slovenske umetnice postale prava kulturno umetnostna manifestacija na torišču starodavnih andskih kulturnih pasov.
Moderni slovenski komponist MILAN STIBILJ je s svojo skladbo za štirikanalni magnetofonski trak „Rainbow“ dosegel mednarodno priznanje, ko jo je v svojem albumu gramofonskih plošč Electronic Panorama (stereo 6526003-6) svetovni javnosti predstavila tvrdka Philips. To je prvo slovensko elektronsko glasbeno delo, ki je z objavo na Philip-sovi gramofonski plošči enakovredno poseglo v mednarodna dogajanja na tem področju.
Oktobra letos so v Princetovnu (ZD) izročili slovenskemu znanstveniku prof. dr. ANTONU PETERLINU Binghamovo medaljo, ki jo podeljuje Society of Rheology, za njegovo delo o viskoznosti in dvojnem lomu polimemih raztopin. Prf. Peterlin že nekaj let vodi Research Triangle Institute v Sev. Karolini v Združenih državah.
razgledi
smisel ustvarjalnega dela
LOVEŠKO življenje je razpeto med zemljo in nebom; V—' tako življenje posameznikovo, kakor življenjske skupnosti. živimo iz neke osnove in živimo za neki smoter. Slednjega skušamo doseži v ustvarjalnem kulturnem naporu, v katerem je smisel našega življenja, naša življenjska naloga. Ustvarjalno delo ni razkošje, je življenjska potreba človeka in človeških skupnosti. Ni nekaj, kar bi bilo življenju dodano, je isto življenje, vsebina življenja samega, šele v uvstarjalnem naporu človek in skupnost zares postajata to, kar naj bosta; iščeta svojo pravo podobo, ki jima ni dana, marveč le nakazana.
Da tedaj neka skupnost more živeti polno in vredno življenje ter si ga ohraniti, da ne odmre in ne izgine z odra zgodovine, ji je potrebno oboje: čvrsta življenjska osnova in pa neprestano prizadevanje, da doseže čim večjo življenjsko polnost, da uresniči smisel svojega življenja in si ustvari lastno kulturo.
ZA NAROD pomeni to najprej, da mora biti biološko zdrav, imeti dovolj naraščaja in ne izgubljati preveč krvi v vojskah ali z izseljevanjem, ustvariti si zadostno gospodarsko moč, se politično urediti pa se usposobiti za lastno, tudi dejavno kulturno življenje. PM nas je tej skrbi za zdravo in čvrsto življenjsko osnovo posvetil svoje delo Janez Ev. Krek: z zadružništvom nas je gospodarsko krepil in omejeval tudi izseljevanje, s političnim delom nas je usposabljal za kovače lastne usode, z izobraževalnim delom nas je dvigal na raven najkultumejših narodov. Očitalo pa se mu je, da je imel premalo smisla za drugi pogoj polnega narodnega življenja, za napor, da bi narod našel in uresničil tudi smisel svojega obstoja v lastnem ustvarjalnem delu.
Zato pa je drug naš velmož, Anton Korošec, ki je sicer nadaljeval Krekovo delo, pokazal več smisla in posvetil več skrbi našemu kulturnemu ustvarjanju. Sploh bi bilo zelo mikavno primerjati njuni politiki. Krek je razvijal svoje delo iz središča slovenskega ozemlja in ga izžareval v vse slovenske krajine, do njenih skrajnih meja in čez. Korošec je snoval in delal svojo politiko tudi z Dunaja, nato iz Beograda, in nam je Slovencem priboril marsikaj, do česar iz samih sebe nismo mogli priti, marveč smo morali iztrgati vladam, ki so bile nad nami. Tako nam je priboril univerzo, akademijo znanosti in umetnosti, in druge ustanove, v katerih se je mogla utelesiti naša težnja po visoki kulturi, po kulturni ustvarjalnosti, in se v njih in po njih tudi izživeti. S tem je Korošec narodu pomogel, da je mogel polno živeti tudi smisel svojega obstoja ter postati narod v celem pomenu besede.
KAR VELJA za narod, velja v neki meri za vsako človeško skupnost ki hoče polno živeti svoje življenje. Če ga ne živi, ne more dolgo obstati, ne more zadostiti intimnim potrebam svojih udov in zato ti iščejo zadostitve drugod ter se od skupnosti oddaljijo. S tem jo še bolj slabijo in je svojim nalogam še manj kos.
Vse to velja tudi za našo izseljensko skupnost. Tudi ta potrebuje, če hoče polno živeti, krepke življenjske in tvarne osnove, iz katere živi, pa tudi vedeti, za kaj živi, odgovorov na vprašanja o smislu skupnosti, na katere more odgovoriti le s čim više razvitim lastnim kulturnim življenjem.
Glede na življenjsko in tvarno osnovo smo šibki: imamo naraščaj, ki je čedalje manj naš; imamo gospodarsko močne pripadnike, ki kot taki živijo in delajo po največ stran od skupnosti; imamo svoje politične ustanove, ki bi jim želeli več življenjskosti; imamo tečaje in šole, domove in društva, pa je njihovo delo tudi precej brezkrvno. V tem pogledu ni naš položaj prav nič zavidljiv. Ne bo morda vsaj del vzroka za to, da premalo gojimo drugo korenino svojega življenja?
Kako je z iskanjem izpolnitve smisla našega obstoja, z našim ustvarjalnim kulturnim naporom ? Pomena tega se premalo zavedamo. Ni vsem razvidno, da je s skupnostmi
kakor s posamezniki, saj so vendar le združbe ljudi, človek pa je duhovno bitje, kar pomeni, da je naravnan na absolutno, na neskončno, da ga nič na svetu ne more zadovoljiti, kar ni tako. Tako pa ni nič, kar v času, na tem svetu doseže. Zato ga njegov duh žene vedno dalje, vedno naprej, v vedno novo iskanje resnice, lepote, dobrote, pravice, ki jih hoče ujeti v besede, like, ustanove, stvari, v stalnem ostvarjanju vrednot. Ko bi s tem prizadevanjem nehal, bi nehal biti človek. Doseči pa more svoj namen le v družbi z drugimi, torej v skupnosti, ker delo presega posameznikove moči. Če hoče skupnost zadovoljiti tudi duhovni nemir svojih udov ter jih tako obdržati v skupnosti, mora vsaj izobražencem nuditi možnosti za ustvarjalno kulturno delo, ostalim pa priložnost za soudeležbo, za življenje iz kulturnih vrednot, ki so jih uresničili ustvarjalci. Če tega ne bo storila, bodo vsaj najbolj živi udje skupnosti iskali zadostitve svojih potreb zunaj nje in se polagoma oddaljili, prva med njimi mladina, nekateri pa bodo padli v podčlo-veško životarjenje, če ne celo v obolitve, kajti nihče ne more zdravo živeti, če ne vidi smisla svojega življenja.
NARODNA skupnost potrebuje univerz in akademij, inštitutov in podobnih ustanov, da se po njih kanalizira ustvarjalno delo. Manjše skupine, kakor je naša izseljenska skupnost, si tega razkošja ne morejo privoščiti. Zadovoljiti se morajo s tem, kar zmorejo, in to skrbno varovati, dokler zmorejo.
V Argentini imamo celo slovenski oddelek na ukrajinski univerzi. Žal ni nikoli polno zaživel; zdi se, da smo prešibki za to in za večino Slovencev kakor da ne obstaja. Kakor je običaj med nami, skrb za to prepuščamo le nekaterim; izgubljamo pa lepo priložnost, da bi ustvarili nekaj, kar nam je drugače nedosegljivo.
Bolj posrečena organizacija našega ustvarjalnega kulturnega dela je Slovenska kulturna akcija, v kateri se je utelesil naš ustvarjalni napor. Če že ne v izpolnitvi, vsaj v namenu je naša vrhunska kulturna ustanova; vsaj po težnji, ki se po nji izživlja, ko hoče služiti izpolnitvi smisla naše skupnosti, njenemu poslanstvu v najodličnejšem pomenu besede. Nobene druge ni, ki bi v hotenju segala više, še manj v delu segla više. Če ni na najvišji višini svoje naloge, je mnogo vzrokov: naša številčna, zato tudi kulturna šibkost; naše neumevanje njenega pomena, čeprav radi naglašamo svojo kulturnost; naša razcepljenost, ki se ne ustavlja niti pred tem, kar bi moralo biti vsem drago in česar se nikoli ne bi smeli dotikati z nečistimi nameni, ker je pogoj našega obstanka; prehuda osebna občutljivost in pretirana zagledanost vase, zaradi česar osebnim interesom prehitro žrtvujemo skupne; naša vedno večja splošna kulturna brezbrižnost in podobno.
Eno je žal gotovo: življenjska osnova naše skupnosti slabi in naša kulturna ustvarjalnost usiha. V tem je začetek našega konca. Slabo uslugo skupnosti in slovenstvu dela, kdor podira malo, kar imamo. Nikoli ni modro žagati vejo, na kateri sedimo, posebno še, kadar ni druge, na katero bi mogli presesti.
TE DNI poteče trideset let od smrti Antona Korošca, moža, ki je bil politik, res politik, pa je imel, morda ravno zato, tudi polno razumevanje za nepolitično kulturno življenje, za „božje življenje", kakor ga je sam imenoval. Kot politik ga ni obravnaval le z vso spoštljivostjo; ustvarjal mu je pogoje, da bi se moglo čim bolj okrepiti in razmahniti. Kot politik je uvideval vrednost polnega narodnega življenja. In njegova veličina ni najmanj v tem.
Njegovemu spominu se bomo najprimerneje poklonili, če bomo vsak na svojem mestu storili vse, da bo naša izseljenska skupnost ostala tudi kulturno čim bolj živa, v mejah možnosti visoko ustvarjalna, če bomo varovali pogoje tudi kulturnega življenja.
vinko brumen
VSE PODPORNE ČLANE VABIMO, DA SKORAJ PORAVNAJO SVOJ ČLANSKI PRISPEVEK ZA DELOVNO OBDOBJE 1 9 7 0 -19 71, KI JE ZA ARGENTINO 30 PESOV (3000 STARIH), ZA VSE DRUGE DEŽELE PA 10 DOLARJEV. - PODPRITE NASE DELO, ROJAKU
knjige kniige knjige
•	Mariborska založba Obzorja je v programu publikacij, ki jih namerja izdati 1971, spet dala poudarek domačim slovenskim delom. Od skupno 99 del, ki bodo izšla prihodnje leto, jih je 70 izvirnih; ostalo pa so prevodi. V sodobni literaturi ima beletristika precejšen del - 37 del. Znanstveno publicistično bo objavljenih 33 raznih knjig. Sem je šteti še revije: dve leposlovni (Prostor in čas; Dialogi); dve znanstveni (Časopis za zgodovino in narodopisje; Slavistična revija). V posameznih zbirkah bodo izšle Jen-kove pesmi (s študijo dr. Fr. Bernika); Bevkov Martin Čedrmac (s študijo dr. Franceta Koblarja); med eseji in razpravami bosta izšli knjigi Tarasa Kermavnerja in Franceta Vodnika. Lastna dela bodo prispevali Tine Hribar, Andrej Inkret, Primož Kozak, Stane Saksida, Rudi Šeligo in Marko Švabič. Poezijo bodo objavili Valentin Cundrič, France Forstnerič, Nada Fridau, Vladimir Gajšek, Andrej Medved, Aleksander Peršolja, Bojan Pisk in Miroslav Slana. Prozo pa bodo objavili Pavle Zidar, Nada Gaborovič, Drago Jančar, Jože Javoršek, Marjan Kolar, Lojze Kovačič, Janko Messner, Alojz Rebula, Dimitrij Rupel, Dominik Smole, Jože Snoj, Janez švajcer in Ivo Zorman. Dramatika bo zastopana s tremi dramami Mateja Bora; „Os-vajalcem" Andreja Hienga ter z i-adij-sko igro Branka Hofmana „Mož brez obraza". K izvirnim delom je treba prišteti tudi nadaljevanje Izbranega dela dr. Bratka Krefta; izšla bosta 3. in 4.. zvezek.
•	Lani je minilo 100 let, kar je bila tudi na slovenskem ozemlju uvedena obvezna osemletna šolska izobrazba za vse otroke. V znamenju te stoletnice je Slovenski šolski muzej v Ljubljani pripravil in založil pomemben zbornik „Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969“. Prvi del od dveh predvidenih knjig; celotne publikacije obseže 700 strani. Uredili so ga dr. Vladimir Schmidt, dr. Vasilij Melik in France Ostanek. V zborniku sodeluje nad 15 pedagoških delavcev, ki so po zgodovinskih virih obdelali posamezna področja iz razvoja slovenske šole v zadnjih sto letih. V prvem delu zbornika pišejo naslednji: dr V. Melik „Sloven-ci in šolska zakonodaja pred 100 leti“; dr. V. Schmidt „Osnovna šola in osnovnošolska zakonodaja pred 100 leti"; dr. J. Sagadin „Kvantitativna a-naliza razvoja osnovnega šolstva v razdobju 1871 do 1941"; L. Ude »Zgodovina slovenskega pouka na koroških osnovnih šolah"; D. Pahor »Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja"; dr. Fr. Strmčnik »Razvoj izobraževanja osnovnošolskega učiteljstva na Slovenskem v obdobju od leta 1869 do razpada Avstro-Ogrske".
•	Na II. mednarodnem kongresu prevajalcev poljske književnostij ki je bil v začetku oktobra v Varšavi, je poljski minister za kulturo in umetnost izročil slovenskemu pesniku Francetu Vodniku, plodovitemu prevajalcu iz poljščine v slovenščino red zaslug za poljsko kulturo. To je že četrto poljsko odlikovanje za Franceta Vodnika.
Prej je že prejel častno nagrado PEN kluba, značko tisočletja in častno diplomo Zveze pisateljev in umetnikov. France Vodnik, pesnik, esejist, dramaturg, kritik in prevajalec je tako v očeh poljske javnosti najizrazitejši predstavnik kulturnih stikov med Poljaki in Slovenci.
•	Kanadska revija za sodobno literaturo “Prism International” je v svoji letošnji poletni številki objavila v angleškem prevodu troje pesmi sodobnega slovenskega nesnika Nika Gra-fenauerja. Prevaialec Jože Lazar je na vancouverski univerzi diplomiral z nalogo iz Grafenauerjeve poezije. Zdaj pripravlja za disertaciio antologijo povojne slovenske poezije. Omenjeno revijo izda trikrat vsako leto v kanadskem mestu Vancouvru University of British Columbia.
•	V Moskvi so zaprli sovjetskega pisatelja A. Amalrika, ki je na Zapadu zaslovel po svojem spisu ..Bo Sovjetska zveza doživela leto 1984?" Knjiga je na skrivaj v podtalni založbi Saizdat natisnjena in šapirografirana krožila po Sovietiji. Obtožnica dolži Amalrika samo obiave dela v Sverdlovsku. zakotnem ruskem provincialnem mestecu. Ne omenja pa nič. da je bil spis objavljen tudi na Zapadu. Drugo slovito Amalri-kovo delo je »Prisiljeno potovanje v Sibirijo".
•	V vzornem španskem prevodu Matilde Horne je izšel v Buenos Airesu pri Sudamericani najnovejši roman sodobnega angleškega pisca Latvrence Dur-rella ..Tune". Kritika pisatelju slovitega ..Aleksandrijskega kvarteta" (doma le izšel v mojstrskem prevodu Mire Miheličeve!) priznava spretnost peresa, dodaja pa. da Durrell v svojem najnovejšem dedu dejansko ne pove nič novega: ne v tehniki ne v psihološko zasnovanem zajemu nastopajočih oseb. Občudovalcem Durellove umetnosti bo knjiga novo doživetje.
•	Hrvatska revija, ki izhaja v Miinchnu za ves hrvatski zdomski svet je razpi-salaj ubilejno knjižno nagrado za leto 1970. Dve nagradi po 500 dolarjev vsaka za dve najboljši knjigi ali razpravi: eno za knjigo v domovini, eno za delo zunaj domovine. Zraven pa še štiri nagrade po 150 dolarjev za najboljše doneske k jubilejnemu letniku revije, pa pet nagrad po 100 dolarjev za različne prispevke v jubilejnem letniku.
•	Pri Mondadoriju je izšel nov roman sodobnega italijanskega pisca Maria Soldattija „L’Attore“ (Igralec) Roman primerja kritika z najboljšimi deli Grahama Greenea in priznava Soldattiju, da je s tem romanom dosegel vrh svoje ustvarjalne zmogljivosti. Soldatti je kot romanopisec in povestničar poznan posebej po svojih “Le lettere da Capri”, za katero je bil nagrajen z navišjo italijansko knjižno nagrado Strega. Ne manj poznan pa je tudi kot filmski režiser (Deželanka, Žena ob reki, Mali stari svet).
•	Letos teče sto let, kar je umrl eden največjih francoskih pesnikov prejšnjega stoletja Hugo y Lautreamont.
Ža to priložnost so francoske založbe znova izdale njegovo pesniško cvetje, pa tudi vrsto razprav in knjig, ki so jih njegovi sodobniki in poznejši literarni kritiki o pesniku napisali.
•	Španski Parnas se letos spominja stoletnice smrti pesnika romantika, ki je bil Gustavo Adolfo Beequer. Njegovo pesniško zbirko “Rimaš” šteje svetovna literarna kritika med vrhove romantične poezije.
•	Pri barcelonski založbi Marte je izšel roman “Sexy Bar”, ki ga je napisal španski pisatelj Cecilio Benitez (1952 je isti avtor za roman “La Ilu-minada” prejel mednarodno knjižno nagrado Losada). Dejanje novega romana teče v Buenos Airesu v naših dneh. Knjiga je izšla hkrati v Španiji in v Argentini.
okno v svet
•	V počastitev 70-letnice rojstva pesnika Mirana Jarca so v študijski knjižnici v Novem mestu priredili spominsko razstavo, ki je obsegla 172 enot: izbor prvih Jarčevih objav, pesmi v periodikah, natisi dramskih del in knjižnih ocen. Tudi Jarčevo prevajalsko delo je bilo predstavljeno, zraven pa tudi rokopisi njegovih partizanskih pesmi.
•	V Kranju je bila oktobra letos, mesec dni po pisateljevi smrti, v študijski knjižnici Bevkova rastava.
•	V Moskvi so imenovali poseben odbor za organizacijo proslave 150-letnice rojstva Fedorja Dostojevskega. Proslave bodo 1971.
•	Novi direktor Mestnega gledališča ljubljanskega je dosedanji njegov režiser Igor Pretnar. Poznan je tudi kot filmski ustvarjalec.
•	Narodna galerija v Ljubljani pripravlja za leto 1971 retrospektivno razstavo slovenskega slikarja Mihaela Stroja ob stoletnici mojstrove smrti. Zbrali in razstavili bodo slikarjeva dela iz raznih krajev Slovenije, Hrvatske in inozemstva.
•	Za konec oktobra so v Slovenj Gradcu odprli v prostorih tamkajšnjega U-metnostnega paviljona razstavo »Lesorez na Slovenskem (1940-1970)“. Za začetek je sodeloval s posebnim sporedom tudi ansambel Slovenske filharmonije.
•	Na letošnjem knjižnem sejmu v Beogradu so slovenski knjižni opremljevalci in ilustratorji prejeli vrsto nagrad. Nagrajeni so bili Aco Mavec, Marlenka Stupica, Jože Brumen, Lojze Gostiša, Matjaž Vipotnik, Ančka Gošnik-Godec, Božo Kos, Ive Šubic, Efita Kobe in Oto Bihalji-Merin.
O 'O	TARIFA REOUCIDA
2 l d	CONCESION 6221
3 5 Š	
8 g *"	
	R. P. 1. 953701
GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Tiska ga Editorial Baraga S.R.L., Pedernera 3253/ Buenos Aires. Vsa nakazila na: Ladislav Lenček CM, Ram6n L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsablet Slovenska kulturna akcija, Ram6n L Falc6n 4158, Buenos Aires, Argentina