-
Što-v. lO.
"V Iji-u-toljani, SS. na. a. j a. 1SSS.
Xjetnil= X.
Prvi slovanski kongres in sedanjost.
presvetli vladar avstrijske celokupne države praznuje letos, 1. 1838. štiridesetletnico svojega vladanja. Ko je zasedel cesarski prestol svojih dedov, izbral si je geslo: »Viribus unitis!" To geslo pomenja v svoji doslednosti toliko, kolikor načelo popolne jednakosti vseh državljanov, glede na bremena in pravice, in popolne jednakopravnosti vseh narodov in narodnostij, ki so pod zaščitom Habsburške dinastije.
Istega leta 1848 so se sešli priznani voditelji in rodoljubi raznih slovanskih narodnostij ter so še pred nastopom cesarja Franca Josipa I. glede na pravice avstrijskih narodov sestavili poseben program. Ta program z dne 27. maja 1. 1848. obseza med drugim tudi naslednjo točko: , Načelu narodne jednakopravnosti vseh narodov avstrijskega cesarstva je priboriti popolno in praktično veljavo."
Ta točka programa izreka isto, kar geslo »Viribus unitis". Vidi se obema, da sta nastala iz istih potreb, vsled istih nazorov o narodnih pravicah; in da sta dobila načelo in geslo svoj razločen in odločen izraz istega leta 1848, je tudi jako pomenljivo. Presvetli avstrijski vladar in voditelji slovanskih narodov so umeli pošte-vati vzroke one viharne dobe. Narodi so takrat jasno in glasno izraževali, česa jim je potreba. Svobode so zahtevali z besedo in dejanskimi koraki. Po svobodi pa niso težali samo v zmislu državljanskih pravic za pojedine osebe, ampak tudi in pred vsem v zmislu narodnostij, v zmislu pojedinih narodov. V svobodi so videli narodi pot do dejanske jednakopravnosti. Takrat niso poznali razločkov med jednakopravnostjo in jednako-veljavnostjo ali jednakovrednostjo. Takrat tega pojmovnega razločka med jednakopravnostjo in jednakovrednostjo bi niti pripoznali ne bili! Takrat namreč bi se ne bil drznil noben narod načelno krčiti ali zavirati pravice drugemu narodu, kakor manj razvitemu, manj številnemu, ali zgodovinsko manj pomenljivemu. Pojem svobode se je razumeval v zmislu one jednakopravnosti,
katera ne gleda na preteklost, razvitost jezika in književnosti, na obsežnost števila prebivalstva, ampak katera pošteva narode ko t jednakopravne brez izjeme, kot skupine, katere se smejo razvijati z neprekračenimi pravicami na vse narodno kulturo odločujoče in pospešujoče strani.
Na versko svobodo ali jednakopravnost 1. 1848. niti mislili niso več; bila jim je ta točka svobode že kot sama po sebi umevna; kajti poštevali so, da za versko svobodo je delala doba pred, med in za tridesetletno vojsko po reformaciji. Se manj bi jim bilo prišlo na misel, krčiti svobodo glede na sprejemanje ali spreminjanje cerkvenih obredov pri bogosluženji te ali one cerkve.
Tudi niso leta 1848. mislili, da bi imele dežele odločevati nad narodi, in točka navedenega programa prvega slovanskega shoda niti besedice ne spregovori o pravicah dežel, ampak povdarja na prvem mestu »jednakopravnost vseh narodov." Tedanjim voditeljem in razumnikom ni bilo torej do deželnih pravic ali celo pred-pravic, ampak narodi so jim bili vse, razvoj in blagostanje narodov so jim bili najviši zakon, s um m a lex, vse drugo jim je bilo sredstvo za namen.
Narodi so pač po prošlosti poznali drug drugega, torej tudi v zmislu, da hočejo nekateri izmed teh gospodovati, drugi pa gospodovati in ob jednem uničevati druge narodnosti; ali tudi taki narodi niso se drznili na-svetovati, da bi se celokupno cesarstvo krojilo na dve polovici, z očitno namero, da bi gospodaril, gospodoval in tujčil po jeden narod v vsaki teh polovin. Jednako srepo pa bi si bili svobodoljubi iz dobe 1. 1848. pogledali one svobodnjake, ki bi bili zahtevali odjemanje in cepljenje pokrajin od pokrajin, z izrecno namero, da bi potem taki »svobodnjaki" gospodovali toliko laže in go-toveje nad odlomki drugih narodov. Kdo bi bil smel takrat zahtevati, da naj se loči n. pr. Galicija in Dalmacija iz združbe drugih dežel ne iz interesov celokupne
•21
Učna jednakopravnost na Slovenskem.
||j||lovenski državni poslanec g. Karol Klun je v ob-(Sp širnišem govoru pri proračunski debati opisaval ^^ šolsko jednakopravnost glede na Slovence med drugim tako-le;
Gospoda moja! Včeraj slišali ste pritožbe slovanskega prebivalstva na severu. Bodi mi dovoljeno, da naštejem one, katere se tičejo dežel, v katerih prebiva moj narod.
Pred vsem moram z obžalovanjem kazati, kako_ prezira učna uprava sklepe visoke zbornice (Tako je! Cujte! na desnici), kar nam na nedvomni način dokazuje, kako malo veljave ima pri njej parlament. V tej visoki zbornici sklenile so se opetovano resolucije, ki visoki vladi nujno pokladajo na srce, da srednje šole in učiteljišča v južnih kronovinah uravna tako, da bode moglo slovensko, oziroma italijansko in hrvaško prebivalstvo dajati otroke svoje izobraževati v materinščini.
Kar se tiče osnove slovenskih paralelk, — je prejšnji učni minitser izjavil v budgetnem odseku, da hoče počakati, kako se obnese poskus v Ljubljani in bode po tem postopal v d nizi h deželah. Kakor je sedanji gospod naučni minister moral že lani v budgetnem odseku priznati, se je poskus dobro obnesel. Toda ministrova beseda se ni uresničila. (Odobravanje na desnici.) V Mariboru, Celji, Gorici, Trstu, Paznu se še niso osnovale slovenske, oziroma hrvaške in italijanske paralelke, in zategadel je budgetni odsek letos zopet ponoviti moral dotično resolucijo.
Danes stojimo torej ondu, kjer smo že bili pred leti, a prav za prav smo še na slabšem, kakor poprej, (Tako je! na desnici.) ker se nam je vzel jedini zavod, ki je bil samo za slovenske učence: spodnja gimnazija v Kranji.
Kot glavne vzroke, da se je to storilo, navajali so oficijozni listi slabo obiskovanje dotičnega zavoda, nadalje da treba gledati, da se kaj prištedi pri državnem gospodarstvu in da se preveč ne pomnoži duševni proletarijat. G. poslanec dokaže, da se tu ne prištedi nič, ampak da bodo imeli državni zaklad in pa žepi roditeljev škodo vsled razpusta Kranjske gimnazije. Potem pravi dalje: Pa tudi drug navedeni povod, da se omeji duševni proletarijat, ne velja. Kamor obrnete oči v našej deželi, povsod vidite znaten nedostatek inteligentnih delavnih močij. Duhovskih mest je po šematizmu 1888. leta nič manj nego 180 praznih. Deželna uprava ne dobi potrebnih v jezikovnem oziru kva-lifikovanih kandidatov in si mora pomagati, kakor more. Pravosodje je že absorbovalo vse moči, ki so bile na razpolaganje, medicincev tako ne dostaje da sta deželni odbor in mestni magistrat Ljubljanski v največi zadregi, kedar treba oddati kako mesto sekundarja v deželni bolnici ali pa zdravnika v Ljubljani. Kje bomo vzeli potrebno osobje, če bode treba pri izvajanji sanitetnega zakona, kateri je sklenil deželni zbor, oddati 30 novih zdravniških mest? Pri nas na Kranjskem se ne more govoriti o duševnem proletariatu, temveč že tako ne dostaje inteligentnih delavnih močij, da jih nikakor ne moremo kaj oddati v sosedne dežele, kakor se je godilo prejšnja leta, in se bode zategadel tako pomanjkanje od leta do leta bolj čutilo v sosednih deželah, če se bode skrčilo število srednjih šol, kakor hoče učno ministerstvo.
Sedaj bodete razumeli, zakaj je odprava Kranjske gimnazije vzbudila tako nevoljo in razburjenost mej slovenskim prebivalstvom, še bolj bodete pa razumeli, ako pretehtate
natančneje okoliščine, ki so v zvezi z odpravo tega zavoda. Da je pa tako malo učencev, krivo je le šolsko oblastvo, ker ni izvajalo ukaza državnega ministerstva z dne 13. maja 1861, po katerem morajo gorenjski učenci obiskovati Kranjsko gimnazijo, ter je brez razločka vzprejemalo, kar se je oglasilo za Ljubljansko gimnazijo.
Posledica tega je bila, da je število učencev na Ljubljanski gimnaziji naraslo na 828 (Cujte! Cujte! na desnici.), kar ni na nobeni drugi šoli v državi, in da je trebalo deset paralelk. Koncem lanskega leta zdelo se je deželni šolski oblasti potrebno, da je ponovila imenovani ministerski ukaz in z opomnjo poostrila, da more le deželna šolska oblast izjemo dovoliti, ter da morajo vsi gorenjski dijaki v Kranj na gimnazijo iti. In res je deželna šolska oblast odbila vse dotične prošnje. Posledica je bila ta, da se je že v juliji oglasilo 39 učencev, ki so naredili vsprejemne izpite, plačali takse ter bili vsprejeti.
Mej poletjem se je oglasilo še deset učencev, in v jeseni bi se bilo gotovo oglasilo še nekaj učencev, tako, da bi bilo v začetku šolskega leta gotovo 120 učencev. Mej tem pa je bila Kranjska gimnazija odpravljena z znanim ministerskim ukazom z dne 8. avgusta 1887. in je bilo zapovedano, da se mora takoj opustiti prvi razred. Da bi se že vsprejeti učenci ne odgnali prosila je mestna občina Kranjska ministersko predsedstvo, da bi ostal prvi razred vsaj še letošnje leto, ter je obljubila, da hoče prevzeti tudi one plače za suplente, katere si bo prištedila država s prvega razreda odpravo. Pa je naučni minister šoli prijazno prošnjo odbil, češ, da na tej šoli ne more dovoliti prvega razreda, tudi ko bi prevzela vse troške občina. (Cujte! Cujte! na desnici.)
Stariši, ki so zopet nazaj uplačane takse dobili, neso vedeli druzega storiti, kakor da so šli v Ljubljano z otroci, ker gori imenovani ministerski ukaz sedaj ni imel pomena.
Oni, ki so prvi prišli, mogli so upisati otroke brez vsake ovire, tisti pa, ki so drugi dan prišli, našli so na črni deski naslednje naznanilo, katero je tudi uradna „Laib. Ztg." objavila, dne 15. sept. 1887 (čita:)
„ Vsled ukaza Nj. ekscelence gospoda ministra za uk in bogočastje z dne 6. sept. 1887., št. 22.784, došlega od visokega deželnega šolskega sveta 14. sept. 1887, št. 1795, določeno je število obeh slovenskih paralelnih razredov po 60 učencev, in da se nikakor ne dovoli nov paralelni razred, ker se je že v juliji in pri včerajšnjem vsprejemu prekoračilo število, ne more se nikdo več vsprejeti v slovenski oddelek prvega razreda." (Klici na desnici: Škandal!)
Razburjenost, katero je prouzročil ta korak visoke naučne uprave med slovensvim prebivalstvom na Kranjskem, more si le oni misliti, ki je videl prizore, ki so se isti dan vršili pred gimnazijskim poslopjem in na javnih prostorih po Ljubljani; razburjenost je bila še toliko veča, ker so bili stariši večinoma iz boljših krogov naše Gorenjske, ki po navadi pošiljajo v srednje šole svoje otroke, in se jim je nemogoče zdelo, kar je v večni spomin objavila „Laib. Ztg." Premožnejši so se vrnili v Kranj, kjer puste na svoje troške poučevati otroke kot privatiste Ljubljanske gimnazije. A ni veliko manjkalo, in naučna uprava bi bila prepovedala tudi privatni pouk. (Cujte! Cujte! na desnici.) Večje število revnejših, pa morda bolj nadarjenih učencev je morda za vedno odgnal iz šole ta korak naučne uprave,
ki nima primere v avstrijski kulturni zgodovini. To lepo osvetljuje učno prostost v Avstriji. Na do-tične razprave našega zastopnika v budgetnem odseku opravičeval je gospod naučni minister, kakor sem že opomnil, s tem svoj ukaz, da se je nekda spodnja gimnazija v Kranji ustanovila v ta namen, da bi se zmanjšalo število učencev v Ljubljani, da pa se ta namen ni posrečil.
Na Kranjskem res tišče učenci le v glavno mesto, zato bo treba v Ljubljani nove spodnje gimnazije pod posebnim vodstvom, in potem se ne bo moglo več tožiti o pomanjkanji šol.
Torej vprašam visoko naučno upravo, kedaj se bo ustanovila nova gimnazija v Ljubljani? Za prihodnje šolsko leto je to popolnoma nemogoče, ker je treba novega poslopja, ki se pa ne more zidati o pravem času in tudi ni v proračunu potrebne svote. Ako hoče g. minister tudi v prihodnje imeti „nunaerus clausua" za Ljubljansko gimnazijo, zopet veliko število nadepolnih učencev ne bo moglo iti v srednje šole, akoravno bi država morala za to skrbeti, in sme prebivalstvo tudi to tirjati od države. Zato naj bi ostala spodnja gimnazija v Kranji tako dolgo, da se ustanovi v Ljubljani nova gimnazija. Ko bi potem v Kranji ne bilo dovolj učencev, kar pa dvomim, lahko bo naučna uprava se vedno storila, kar bo hotela, in se jej ne bo moglo očitati, da nam ne da potrebnih šol.
Pri reševanji tega vprašanja pa je treba uvaževati še drugo stvar, ki je gotovo tudi naučna uprava ne bo prezrla. Tudi z narodno-političnega stališča se mi ne zdi primerno, da se z novo gimnazijo še pomnoži število učencev v Ljubljani, ker bi ne bilo v nikaki pravi razmeri s prebivalstvom in bi z realko znašalo skoro dvajsetino skupnega prebivalstva.
Ker se naša srednje-šolska mladina lahko razburi in se ne more vedno ločiti od javnih dogodkov, prav lahko se nasprotnikom narodnostnega miru posrečijo razna izzivanja in mladino zavedejo do divjih izgredov, o katerih slabih nasledkih mladina premišlja navadno še le tačas, ko je že prepozno. Videli smo tukaj na Dunaji, v Ljubljani in drugod, kakor hitro se mladina poprime nove ideje in stori korake, vsled katerih oblasti prično preiskavanja; slabe nasledke morajo prenašati ljudje, akoravno obsojajo in kaznujejo potem moralne provzročitelje takih izgredov in zapeljivce. Disciplina, nadzorovanje dijakov in zabranjevanje takih izgredov pa je vedno težavnejše, kolikor veče je njih število.
Zato mislim, da bilo bi bolje, da se pusti spodnja gimnazija v Kranji, in če bode trebalo razširi v zgornjo gimnazijo, nego pa v Ljubljani ustanavljati novi zavod. Kmalu se bodete preverili, da bo učencev na novi zgornji gimnaziji ravno toliko, morda še več, nego pa na nadomestni šoli v Ljubljani, ker bi pobrala precej učencev Ljubljanske gimnazije. In ker se vedno povračajo časi, da brezvestni agitatorji te ali one stranke podpihujejo izgrede in motijo brezskrbne mlade ljudi, zato bi v takem odločilnem slučaji bila laža disciplina na Ljubljanski gimnaziji.
Opomnil sem že, da tudi spodnja gimnazija v Kranji ni bila obiskana tako slabo, da bi se naredba učne uprave s tem mogla opravičevati, in da bi v tem oziru jednaka osoda prej zadeti morala več drugih učilišč.
Tako ima na primer nemška spodnja gimnazija v Kočevji že s početka vedno manj učencev kakor v Kranji in zaslužila bi torej tudi večjo pozornost štedujoče učne uprave.
Jaz tega ne pravim zato, da bi želel, da se odpravi gimnazija v Kočevji, nasprotno, po mojih mislih vsaka šola ima pravico do svojega obstanka in mi privoščimo od srca
svojim nemškim sodeželanom lastno šolo, ki bo morda Ko-čevarjem še bolj potrebna in koristna, če bodo omejili ali prepovedali krošnjarstvo, ki je glavni vir dohodkov Koče-varjem, in se bodo morali obrniti do drugih virov. Zato bi obžalovali, ko bi se odpravila gimnazija v Kočevji, za katero je veliko storila mestna občina. Opomnim to le zato, ker hočem reči, da mora iskati človek po treznem premišljevanji vseh razmer pravi vzrok, da se je odpravila gimnazija v Kranji, v antipatiji visoke učne uprave proti prebivalstvu slovenskemu. (Tako je! na desnici), in ker je bila ta šola v očeh učne uprave slovenska. V teh mislih potrjuje nas tudi to (Čujte! na desni.), da je gospod učni minister določil numerus claususleza slovenske oddelke Ljubljanske gimnazije (Čujte! na desni) injeprepovedalleslovenskoparalelko; gotovo pa ne bi ugovarjal, ko bi hoteli stariši vpisati i otroke svoje v nemške oddelke. (Klici na desnici: To on hoče!)
Gospod minister je danes temu odločno oporekal, pa slovenski narod tako sodi, in učni minister moral bi si bil že prej misliti, da bo tako sodil, in zato od njega ni bilo politično modro, da je spravil v nevarnost svojo veljavo, in še več dobro ime vlade zaradi malih troškov, katere država plačuje za Kranjsko gimnazijo. (Tako je! na desnici.)
Na korist je državi, prebivalstvu in disciplini, da gimnazija v Kranji ostane, in če bodo zahtevale razmere, razširi v zgornjo gimnazijo.
Zato bom pri dotičnem naslovu nasvetoval resolucijo, da v Kranji ostane gimnazija, in to resolucijo že sedaj priporočam visoki zbornici, da bo pokazala gospodu naučnemu ministerstvu, da neče k vsem naredbam g. učnega ministra reči „da in amen" (Prav res! na levici) in tudi ne le zaradi tega naložiti državi veče breme, da obvelja malo premišljena ministrova naredba.
Glede nasvetovane resolucije v budgetnem odseku, rekel je naučni minister, kakor je v poročilu na strani 35, tako-le (čita):
»Naučna uprava bo z največjo pazljivostjo zasledovala predmet resolucije ter letos resno skušala rešiti vprašanje, ki more na jedni strani ustreči, željam slovenskim, na drugi upravičenim zahtevam naučne uprave, ki želi, da učni namen v nemščini zaradi tega kolikor mogoče dosega, da morejo učenci v višjih razredih lahko poslušati pouk v nemščini.
Ravno tako je danes govoril Nj. ekscelencija. Res je čudno, da leta in leta potrebuje učna uprava, da se odloči ustreči zahtevi naroda slovenskega, in da ni treba dolgih preiskavanj, kedar gre za to, proti željam in pravicam slovenskega roda kaj storiti. (Tako je! na desnici.)
Kar čez noč so nas že večkrat presenetili z nared-bami in odredbami daleč segajoče važnosti, kakor se je to zgodilo z naredbo, ki se tiče povišanja šolnine, in ukazom, s katerim so se odpravile nekatere srednje šole. Da se je gimnazija v Kranji odpravila, ni bilo treba nikacih dolgih preiskav, odpravila se je če tudi se je oblastvo, ki je v prvi inštanci poklicano, to stvar presojevati, nasproti izjavilo in svoje mnenje z važnimi vzroki podprlo. Mogoče, da je ministerstvo dobilo kako izjavo gimnazijskega ravnateljstva, katera bi pa za ministerstvo ne bila smela biti odločilna, kajti to je razsojevanje v lastni stvari, ker je znano, da profesorji rajši bivajo v večih mestih nego pa v manjših po deželi.
Pa tudi po Nj. ekscelenciji posebno naglaševani vzrok, glede nemščine upravičevati ne more tega koraka visoke učne uprave. Omenil sem že, da se je poskus s slovenskimi
oddelki v Ljubljani dobro obnesel, zato misliti smemo, da nedostaje le dobre volje, ker se odlaša s takimi paralelkami v druzih deželah.
Smešno je že, da nam vedno naglašajo važnost nemškega jezika, ker o tem od nas nihče ne dvoji. Najbolj smešno je pa to, kar je storil gosp. predgovornik, da nam priporočajo nemščino, ker je svetovni jezik. Baš zaradi tega ne potrebuje previlegija, marveč pridobi si ga sama. (Prav res! na desnici).
Prav brez potrebe se sklicujejo na vojsko in vojno upravo, da kmalu ne bo potrebnih sposobnih podčastnikov, kakor smo slišali nedavno od jednega govornika z one (leve) strani visoke zbornice. Vprašam: Mari-li nimamo skupne vojske, in ali se nabirajo podčastniki samo iz dežel te državne polovice, mari ne tudi iz dežel ogerske krone ? (Prav res! na desnici). Od kod torej prihaja, če je to res, da se vojna uprava obrača vedno le na naše dežele in ne tudi v jednaki meri na dežele ogerske krone ? Gospod vojni
minister je sicer nekdaj naglaševal z zadovoljstvom v delegacijah, da ogerska vlada skrbi za to, ker je nemščina ob-ligaten predmet v srednjih šolah. Pri nas smo mnogo dalje. Pri nas nemščina ni le obligaten predmet na srednjih šolah, temveč učni predmet, in obligaten predmet že na četvero-in večrazrednih ljudskih šolah v viših razredih. Na Kranjskem je že zato preskrbljeno, da se nemščina poučuje kot neobligaten predmet tudi na več, nego na dvorazrednicah, in zato dobe učitelji še posebne nagrade. (Klici na desnici! Nezakonito).
Ce je torej visoka vojna uprava zadovoljna z Ogri, potem ne more biti nezadovoljna z nami in se pritoževati o nas; in če prej ni manjkalo podčastnikov, ko je bilo le malo šol in so se največ citati in pisati učili še le pri vojakih jih ne bo tudi sedaj, ker je šola v vsakem večem kraji, in ker se nemščina poučuje mnogo.
(Konec prih.)
0 cerkven^
^^^lovenci pa tudi vedo, da sila in zvijača, s katero fogp; so jim nekdaj odvzeli nasprotniki njih narodni obred, ne more biti zadržek, in da tudi državna pomoč ne more nasprotnikom pomagati v tem pogledu (illata vis, fraus et dolus nemi ni opitulari potest), temveč da sveti apostolski rimski stol po načelu »Res clamat ad Dominum" prizna dobro pravo Slovencev cerkvenega obreda, ki je bil prvotno pri njih, ki je bil nalašč in po najpostavniši poti uveden za nje in za Čehoslovane, in ki je še le od njih prešel na druge Slovane, sosebno ko je, kakor rečeno, domač v katoliški cerkvi, ker vrhu tega uživajo jednako dobroto tudi mnogi neslovanski narodi, specijalno v našem cesarstvu katoliški Rumunci in Armenci.
Ko bi se torej prigodilo, da bi se hotel uvesti namesto odstranjenega »Placetum regium", kateri je zabranjeval vernikom vsako neposredno zvezo z najvišim cerkvenim pastirjem, pod izpremenjenim imenom kak »Placetum Episcopale", bi bilo to prava samovolja.
Nikakor pa ni šteti kot skrunjenje cerkvenih zakonov, ko bi namerjal kak narod s kakoršno koli prošnjo obrniti se neposredno sam do glavarja katoliške cerkve, ko bi hotel torej kak narod v posebnem slučaji rekla-movati pri svetem apostolskem rimskem stolu svojo legi timno pridobljeno pralasno lastnino, ali ko bi tak narod napravil kak korak v pospeševanje svoje namere. Saj bi za vsako napako proti dostojnosti ali proti državnim zakonom imel pred svojimi sorojaki, oziroma pred pristojno državno gosposko odgovarjati se tisti, in jedino tisti, ki bi zakrivil kaj takega. Slovenski narod in njegovi voditelji torej niso tisti, katere bi bilo možno obdolževati,
h obredih.*)
j kakor da bi se zagrešili proti cerkvenim zakonom. Kdor ' bi trdil kaj nasprotnega, naj nastopi z dokazi. Splošni stavki, ako se še rabijo krivo, ne zadoščujejo v toliko hudo zatožbo.
Na prvem mestu so pa slovenski narod in njegovi narodni voditelji pristojni zato, kaj da koristi narodnosti slovenskega naroda, in kaj da bi isto narodnost obvarovalo in utrdilo pred latinskim življem, ki vzbuja strah, ko se tako krepko razširja pod zaščitom latinskega obreda. Slovenci in njih narodni voditelji spoznavajo, da se razprostira verska mlačnost na zapadu, in da je tudi njih narodnost v nevarnosti, proti tej mlačnosti, in nevarnosti se hočejo upreti z ustanovo, katera jim je bila podeljena že pred tisočletjem. Na tej ustanovi nočejo oni spremeniti čisto nič. Tudi ne zahtevajo te ustanove s pomočjo državnih zakonov, kateri bi jim lehko omogočili to, ampak na najpristojnišem mestu, potom, ki ga predpisujejo cerkveni zakoni.
Slovenski narod daje cesarju, temu najvišemu državnemu zakonodajalcu, brez najvišega potrjenja katerega ne oživi noben državni zakon, temu najvišemu oblastniku daje isti narod v popolni meri, kar je cesarjevega, ko izpolnjuje zakone, ki se dostajejo javnega in družbenega življenja: ali daje ob jednem v popolni meri Bogu, kar je božjega, držeč se nepremično razodetih verskih resnic, in s tem, da gleda, kako bi svoje zasebno, kakor narodno življenje, nad katerim razpolaga vsled državnih zakonov, primerno uredil po večnih zakonih stvarnikovih, kolikor je to možno doseči s človeško slabostjo.
Sveta cerkvena učitelja Ambrozij in Gregor Veliki nista nikakor namerjala narodu gornje in srednje Italije
*) Iz knjižice „Zur Steuer der Wahrheit", katere vsebino je priobčil odličen Slovan najprej v „Parlamentarji" začetkom tega leta
Op. uredn.
škodovati ali celo pripraviti ga ob katoliško vero, ko sta mu podala namesto starega, grškega obreda narodni, latinski obred v obliki ambrozijanskega, oziroma grego-rijanskega. Ali pa sta morda sveta slovanska apostola Metodij in Ciril skušala ločiti Slovane, specijalno Slovence in Cehoslovane, od katoliške jednote, ko sta jih oblagodarila z grško-slovanskim obredom? Ali nista imela morda rimska papeža Hadrijan II. in Ivan VIII. v vidu (pred očmi) soglasje narodnega življenja z verskimi nravstvenimi zakoni, ko narodnega obreda, uvedenega pri Slovencih po svetih slovanskih apostolih, nista samo potrdila, ampak vrhu tega tudi pohvalila?
Ali pa so celo vsi nasledniki Hadrijana II. na pa-peškem stolu katoliške cerkve, kakor Florentinska eku-menska sinoda, namerjali škodovati katoliški cerkvi s tem, ko so privolili, da je slovanski cerkveni obred ostal še na dalje, ga imenovali častivrednega in gojili in ne prenehajo gojiti? Na ta in še druga katoliške cerkve dostajajoča se velevažna vprašanja naj vsakdo odgovori, predno se predrzne znotraj katoliške cerkve, ki je bila vedno, je in mora ostati svetovna cerkev, postavljati jedino narode latinskega jezika, postavljati kot izključno privilegovane in podrejati nadoblasti teh narodov vse druge, zlasti v dobi, ko se visoko vzdigujejo valovi narodnosti, in ko pripada Imperium Roman um že zgodovini.')
Slovenci žele samo to, da se jim povrne cerkveni obred, ki je bil v njih prid uveden po svetih slovanskih apostolih v soglasji rimskega apostolskega stola, torej uveden po svetnikih najzakonitišim potom, pa protizakonito odvzet, in Slovenci imajo zato važnih vzrokov. Takih prošenj vlagajo v katoliški cerkvi, sosebno v državah ali deželah z več obredi, torej tudi v Avstriji pogostoma pojedinci, kakor tudi po cele občine, katerim se zdi potrebna taka sprememba v obredih, ne da bi imeli zato tako važnih vzrokov, kakor Slovenci. Nobenemu cerkvenemu dostojanstveniku pa ni prišlo na misel, pojedincem in občinam očitati zastran tega, kakor da bi se vmešavali v naredbo svetega bogosluženja ali obreda v obče, ali kakor da bi kazali s tem sovraštvo proti cerkvi, ali kakor da bi kovali atentat proti njej.
V obče velja pravilo, da dovoljuje od slučaja do slučaja rimski apostolski stol2) prehod od latinskega obreda k obredom drugih'narodov pojedincem in po celim občinam ali skupinam. Samo glede na one osebe latin-sknga obreda, katere vstopijo v slovanske redovnike (red
') Novo nemško cesarstvo s pruskim načelstvom, če tudi je proslavljajo tu pa tam kot nadaljevanje cesarstva Karola Velikega, nam ne more veljati zaSacrum Imperium Romanum, katero je bilo popolnoma katoliška institucija.
2) Okrožnica papeža Benedikta XIV. od 26. julija 1755 »Allatae sunt", katere dotični odstavek § 20. se glasi: „N i s i forte peculiares quaedam intercederent circum-stantiae, quaeimpertiendamhacsuper re d i s -Pensationem suaderent."
svetega Bazilija), odpade potreba dispenzacije. Jednako ni dovoljen prestop od drugih obredov, specijalno tudi od grško-slovanskega k latinskemu, ako izrecno ne do~ volji v to od slučaja do slučaja papeška dispenzacija,x)
') Ista okrožnica obseza v § 21. prepoved prestopa Mele-hitov od njih grčko-arabskega obreda k latinskemu tako, kakor okrožnica papeža Benedikta XIV. „de mandatam coelitus" od 24. dec. 1743 § 15 , kjer je prestop od grškega obreda k latinskemu obredu prepovedan v obče, in kjer je žugano z najhujšimi kaznimi latinizatorjem, ki nasvetujejo ali svojeoblastno dovoljujejo tak prestop. Kar se posebe dostaje v Avstriji domačega grško-slovanskega obreda (tudi grško-ruskega, graeco-ruthenum imenovanega), nahaja se v tem pogledu Breve papeža Pavla V. od 10. dec, 1615 „Solet circumspecta", v katerem se obrekovanje rimskega apostolskega stola, kakor da bi namerjal polagoma omejiti ta obred na dobiček latinskemu obredu, zavrača med drugim tudi s tem, da kaže na rimski kolegij naraščaja vzhodne duhovščina, in s tem, da se je odgojencem tega kolegija zavezati celo s prisego, da se bodo držali tega obreda. Dotično mesto se glasi: „sicut ex litteris praedictis (Clementis VIII.) et Concilio Florentino apparet, et ex instituto Collegii Graecorum urbis nostrae, in quo Alumn de ritibus huiusmodi servandis, sicut accepimus, iuramentum praestant. Dalje se nahaja v tem pogledu dekret papeža Urbana VIII. od 7. febr. 1624 „Ad conservandam pacem", katerega dotični odstavek se glasi ; „Omnibus Archiepiscopis, Episcopis et officialibus Ruthenorum unitorum districte praecipiendo mandavit, ne dein-ce.ps licentias pro huiusmodi transitu subditis suis, cuiuscumque gradus et conditiones existant concedere praesumant; et Archiepiscopis, Episcopis et aliis Praelatis Jatinis et eorum officialibus ne Ruthenos praedictos unitos ad latinum ritum transire volentes, quovis praetext,u aut causa, etiam cum licentia ruthenorum Praela-t.orum suorum recipere audeant sub poena nullitatis actus et aliis arbitrio Sanctitatis suae et Romanorum Pontificum successorum suorum transgressoribus infligendis." Ta dekret je postavil tudi papež Benedikt XIV. v navedeni okrožnici od 26.jul. 1756 „Allatae sunt" § 21, kot pravilo (ravnilo), in je bil isti dekret obnovljen z dekretom papeža Pija VII. od 13. junija 1802, ob jednem pomnožen z naslednjim odstavkom: „Mandavit in notitiam caute deduci omnium Episcoporum tum latini tum rutlieni ritus, iisque denunciari non licere sibi in posterum Rutherios sive Monarchos sive clericos sive etiam laicos ad latinum ritum quavis de causa, inconsulta sede Apostolica admittere praetextu etiam cuiusvis facul-tatis, quam forsan a Sanctitate sna vel eius Praedecessoribus sive scripto sive voce obtinuerint, quas facultates Sanctitas sua tenore praesentium revocat, snoque peoiiliari iudicio huiusmodi transitu s perpetuo Sibi suisque successo-ribus rese r vat sub iisdem poenis insuperiori ' decreto propositis contrariis quibuscunque non obstantibus."
Spremljevalno pismo, s katerim je bil ta dvakrat jeročen Dunajskemu apostolskemu nnnciju, je od 2. aprila 1804 in je posebno poučno^ Zato menda ustrežemo, ako postavimo tu vsaj začetek. Ta se glasi: F u i t h o cs e m p e r praecipium A p o-stolicae sedis studium; t i n t e g e r s e r v a r e t u r eius splendordiversis rit lfrn s, e t ob eorum in-tiquitatemsummavenerationec oTe nll is, e t tam legitime introductis, receptis et approbatis in Ecclesia Catholica, cuius cum ipsa concordi eorum v a r i e t a t ef p uj c h e rr i m u m et el egantissimum ornamentum efficiunt. O n i v e r s a 1 i s haec A p o -s t o 1 i c a e s e d i s o e c o n o m i a m a i o r i e t i ajn-cu r a est tenendacumnationeRuthena, quae a catholica unione
in je tu samo jedna izjema, ki se dostaje italijanskih Grkov. Teh je namreč jako malo, tako rekoč sporadiških, med popolnoma italijanskim prebivalstvom, da imajo sicer v posvečevanje duhovščine pač škofe zato (in par-tibus infidelium), katerih jeden biva v Rimu, nikakor pa ne škofijskih ordinarijatov, torej so podrejeni latinskim ordinarijatom. Tem ordinarijatom je dovoljeno, privolje-vati, da prestopijo zato proseči pojedinci k latinskemu
obredu, ako je vrednih vzrokov zato (ob iustas ac legi-timas causas certis quibusdam personis moderate imper-tiri); to pa ne velja za osebe, pripadajoče redovni ali svetni duhovščini, kajti za prestop teh je potrebna dis-penzacija apostolskega stola. (Glej okrožnice papeža Benedikta XIV. od 26. jul. 1775 „Allatae sunt," § 21.).
(Dalje pride.)
Književno delovanje Malorusov.
Mo smrti pesnika T. Ševčenka zdelo se je, da osta-nejo Malorusi še dolgo brez naslednika, njemu po-'"b'" dobnega. Toda pred nedavnim objavljen prvi zvezek »Poezij" Volodimira W. Masljaka (Krakiv 1886, 150 str. v 8°.) jasno priča, da je naslednik že tukaj, in sicer izboren naslednik, ki tudi sedaj v času suhoparnih besedičenj mnogih poetov zna prodirati čustvom srca do živega ter prinašati jim pravo naslado. „So to poezije" — piše ocenjevatelj v Przegl. Powsz. — „v najlepšem pomenu te besede, poezije maloruske, torej otožne, vnete — z jedno besedo — »dumke". In akoprav le dvoje od njih nosi ta naslov, so vendar to vse, kar se dostaje na-stroja. Sc to poezije glede na duh in obseg, glede na obliko in jezik.
„Ljubezen, to sprožilno peresce vseh čutil in strastij človeških, more biti z vsem pravom smatrana za dušo poezije. Z njo je prenapolnjeno tudi srce pesnika, in vsled tega izliva tako mične pesmice. Da, kako čarovna po svoji ljubavi k rojakom je n. pr. molitev:
„Blagoslavi Bože ves lud mij jedynij Vkrainu šeroku moju, Vkrainu da!eku, vdovicu bezdolnu, Sirocku Rus — Nenku sviatu. Blogoslavi Bože — na den voskresenija Mij tihij, mij ščyryj ves lud, Naj vin procvitjaje, naj vin pokryplaje I serce i dušu i grud."
Cenita lastnost te ljubezni, ki se objavlja v teh pesnih, je to, da se nikjer v njej ne oglaša ni trohice sovraštva. Pesnik ne spada k tem, ki ne umejo drugače izražati ljubezni k svojim, kakor zgolj objavljajoč sovraštvo do drugih.
Tudi jezik maloruski pojavlja se v teh poezijah v celem blesku svoje rojstne prostote in mičnosti. Vsa okornost, kakoršno navadno opažajo v njem, popolnem zginjeva in ostaja samo naravna nežnost polnega cvetu. Evo n. pr. pesni :
magna ex parte segregata, licet in ritu plane uniformis, nunquam fortasse sperandum esset, ut ad Esslesiae unitatem rediret, si pau-latim inter eos deficerent illi, qui in communione catholicae eundem ritum profitentur" etc.
„U bany na cerkvi
Dzvinočok dzvenyt'
I ptašky styhajut'
I zirka telyt' . . .
Divčatko rusiave, lelija — kalyna,
Prečistoju Divu ta Božoho Syna
Vmoljaje, blagaje — molytva letyt'
Pid nebo večyrne . . . dzvinočok dzvenyt'.
Dovkola zeleno, Nastala vesna, A maty iz polja V hatynu vvijšla; Ogon zapalila, večeru zvaryla, I neju ditvory i myža gostyla; Ditvora molytvu tyho bubonyt' A golns dzvinočka viknom homotyt'!"
Toda dosti o tem. Uže navedeno samo prepričuje čitatelja, da je talent pesnika Masljaka v sedanjem ma-terijalnem, darvinistiškem in socijalistiškem času in sopara nekaj nenavadnega, da ne bo služil v čast samo Malorusom, marveč vsemu Slovanstvu. — A poleg teh del beletristiških pojavila se je na maloruski slovstveni njivi še „Veselka, —" literaturna zbirka Andrija Mo-lodčenka (Levov 1887), „Step", hersonskij belletrističnyj sbornik (Peterburg 1886) in uže omenjeni almanah maloruskih pisateljic „Peršij vinok", v katerem ne srečamo imena nijednega moškega sodelavca. Z naučnih del nahajamo tu dve razpravi gosp. Kobrinske: »Pro ruh žinočij v novijših časah" in „Ruske žinoctvo v Galičini v naših časah." Zanimiva je tudi slika Jerine *** »Rodinna nevolj a v pisnjah i obr-jadah vesilnih". Od povestij zavzemeje prvo mesto novela Pčilke z naslovom »Tovariški"; dalje nahajamo še novele Kobrinske, Roskovičeve, Navrocke, Bar-vinske i. dr. Ulana Kravčenko stoji vnovič na čelu pevk ali pesnikinj, kajti njeni sonetje so prave solze sočutja nad nadlogo mlajšega brata in trpečim človeštvom.
Preveliko prostora potrebovalo bi se v to, ako bi se hotel pretresti nekoliko obširni ta bogati materija] maloruskih pisateljic. Da je bilo možno kaj tacega obelodaniti med Malorusi, brez primesi moškega sodelovanja, to je pač kaj veselo in prepričevalno znamenje, kako hrepeni narod ta po omiki in prosveti, in kako mu število

toliko domoljubnih pisateljev skrbi tudi za bodočnost. S pojavljenjem tega almanaha stopilo je v svet nad 20 novih močij, s katerimi, kakor pravi v svojej recenziji Gregorij Ceglinski, ni računala doslej niti politika, niti literatura. — Kaj, bi li mari kaj tacega ne bilo možno tudi med Slovenkami . . . .!
Dalje so izšla še dela: „0brusitelje" — povest N. Lanskoj. Pereklad z moskovskogo. Levov 1886 (dva zvezka po 50 kr.); — „Batki i d § t i", povšst J. Tur-geneva. Pereklad M. Podolfnskogo. Levov 1886 (202 str., cena 1 gl. 20 kr.); — „Nabob", povest A. Dodeta. Pereklad M. Podolinskogo. Levov 1886 (str. 425, cena 2 gld. 70 kr.), obe poslednji v »Bibl. najznam. novel »Dela". Dalje izdaja od 1. 1884 Evgenij Olesnickij v Le-vovu »Rusko-Ukrajinsku Biblioteko", katere je izšlo uže nad 14 zvezčičev po 10 kr. z naslednjim obsegom: 1) „Zaporožc6", pripovest J. Nečuja Levic-kogo; 1) „Sonni mary molodogo pitomca", pov. Volod. Barvžnskogo; 3—4); „Opov6danja 01eksy Storoženka; 5) »P rim a vera". Zbornik poezij Julii Šnajder; 6) »Opovedanja Danila Mord o vce va" ; 7—10) »Jurij Goro ve nko", povest Krasjučenka; 11) »V Karpatah", obrazki s podoroži Iv. Nečuja; 12) »Ga-licki obrazki", Ivana Franka; 13) Lihij den, komedija Gr. Grigorieviča in 14) »Poetični Tvory" Stepana Rudanskogo. —
Nekaj maloruskih del bilo je tiskanih z latinico, kakor: »Horkij šmicli,skazki i obrazki z žytja u Halyczyni", spisav L. K. Pravclolubec. Krakov 1886 (str. XXIII in 195) in „Zwuki od našych sel i nyw", pinja Lirnyka Nad - Nistraiiskolio. Krakov 1886. (2 zv., XXVII in 167 — IV in 237 str.). Ako se vzame v poštev, da tudi „Towarzystwo pedagogiczne" v Levovu izdaja za rusinsko mladino dela tiskana z latinico, pak se skoro ne da tajiti prepričanje, da kolikor več se Rusini oddaljujejo od Velikorusov, tolikanj več se približujejo Poljakom, dasi tudi se v njih proizvodih nikjer razločno ne pove, da bi bili prijatelji »Ljahov", še manj pak »Moskalov".
Ker je mlademu slovstvu iz početka vsega potreba, vkvarjajo se nekateri pisatelji tucli s Slovanstvom. Tako n. pr. je napisal O. Stodolskij (v Levovu 1887) knjižico: »Etnografija slavj anščiny". O tej knjigi govori ocenitelj (A. S—skij) v „Izvčstijah Peterburgskago slavj. obščestva" naslednje: »Eta brošjura prinadležit peru od-nogo iz samyh' galickih' ukrainofilov i posvjaščena ha-rakteristike Velikorussov i Belorussov, sravnitel'no s Ma-lorussami. Samo soboju razumejetsja, Velikorussy javlja-jutsja v njej v samom neprigljadnom, antipatičnom vide: oni i ne rozvity umstvenno i raby duhom, i neterpimy
i ne privjazany ni k čemu rodnomu i nerjašlivy i lišeny
t._,_
») Ti Rusi se ne oddaljujejo sami od drugih Rusov, ampak je poljska in še druga politika, ki jib umetno razdvaja tudi v književnosti od skupne kulture najbližih krvnih bratov. Op. ur.
vsjakago estetičeskago čuvstva i po vesnam jedjat'" vmčsto hleba lebedu s koroju; polny nasekomylr, imejut uduš-livyj vozduh, sovsem ne to, čto čistaja, pribrannaja hata živuščago oprjatno Malorussa; jih odežda ne krasiva, grjazna i, naprimer, velikorusskaja ženščina spokojno idet v prazdnik v cerkov ili v gosti v grjaznoj soročke, v protivopoložnost' ščegoljajuščej svoeju čistoju soročkoju malorossijankč i. t. d. Avtor očevidno nikogda ne byval v Rossii, sovsčm ne znaet velikorusskago plemeni i očenj malo znajet malorusskoe (v s S jego vostorgi ot.no-sjatsja k nesčastnomu, zajedennomu polja-kami, nčmcami i židami ruskom»u naseleniju Galičiny); bolšaja čast' jego svčdenij zajimstvovana jim iz raznyh horoših i hudyh istočnikov, pričem ne raz fakty jediničnye i slučajnye v rode samarsKago goloda, vozvedeny v obščee pravilo, menšaja čast' v rode grjaznyh soroček v prazdniki, — prosto vydumany jim v celjah vjaščago posramlenija Velikorussov. Belorussy harakteri-zujutsja g. Stodolskim boleč spokojno i okazyvajutsja hotja vo vseh otnošenijah niže i huže Malorussov, no za to vyšš i lučše Velikorussov."
Malorusom izhajajo sedaj naslednji časopisi:
1) »L i ter a tur nyj sbornik" (organ Matice ga-liško-ruske v Levovu. Izhaja pod uredništvom B. A. De-dickega 2krat na mesec. (Cena 1 gld. 50 kr.). 2) Mesečnik »Nauka", ilustrovani list za narod. Izhaja na Dunaji mesečno po 3—5 pol. Ustanovljen je od J. Nau-moviča. (Cena 5 gld.). 3) Mesečnik »Vestnik Narod-nolio Doma". L. V. (Velja za neude 1 gld.). 4) Polumesečnik »Zor j a", časopis literarno-poučni, izdajan v Levovu od društva »Prosveta". Leto VIII. Urednik Dr. Om. Kalitovskij. (Cena 5 gld.). 5) Tednik »Batkivščina", izdajan od tiskarne društva Ševčenka. Leto VIII, Urednik Jul. Romančuk. (Cena na leto 4 gld.). 6) Polumesečnik „Bukovina"; izhaja drago leto pod uredništvom J. Fed-koviča. (Velja 3 gld.). 7) Satirično-politični list »Stra-hopud";1) izhaja 2krat v mesecu v Levovu iz Stauropi-gijske knjigotiskarne pod uredništvom O. A. Mončalov-skego. (Cena 5;gld.). 8) Polumesečnik »Ruskaja Rada": izhaja v Kolomyji pod uredništvom Mih. Bčlousa. Leto XVII. (Cena na leto 2 gld.). 9) Politični list »Slovo", izdajan trikrat v tednu v Levovu pod uredništvom B. Plo-ščanskega. Leto XXVII. (Cena 12 gld.). 10) Politični list »Delo"; izhaja takisto trikrat na teden v Levovu. Leto VIII. Urednik Iv?n Belej. Cena 12 gld.). 11) Politični list »červonaja Rusj" 2); izhaja 3krat na teden v Levovu. Urednik je O. A. Markov. Leto V. (Cena na leto 10 gld.). Poleg teh izhajata še ,Škilna časopis", »Gospodar i Promyšlenik" i. dr.	—ki—.
') Strachopud ima jako vrlo literarno prilogo „Beseda".
Op. ur.
„Če r v o n a j a Rusj" (»4ePBOHaa Pycb1-) izhaja od novega leta t. 1. namesto lista „HoBb« IIpo.ioM'I>", in je najboljši politični list avstrijskih Rusov.	Op, uredn.
22
P s o g 1 a v c
Zgodovinska slika. Češki spisal Alojzij Jirasek. Poslovenil Vače rad. (Dalje.)
1.
VI.
ni bila vojska, kakor je naznanjala vest, temveč s® samo tolpa jezdecev, oklepnikov. Na čelu jim je jezdilo nekoliko gospodov, očividno častnikov, v belih plaščih. Nft glavah niso imeli grebenastih čelad, kakor vojniki, ampak črne trivoglate klobuke, z zlatom obšite. Prijezdili so od Domažlic. Ker pa tam ni bilo nobene po sadke, je lahko uganil vsak, da so iz plzenske posadke.
Takoj ko je prijezdila četa v vas, odločevali so se jezdeci posamični in po dva in dva od nje na ceste in med poslopja in so zasedli tako vsak izhod iz vasi. Drugi so pa ustavili konje na vasi ne daleč od županije. Že prej je preplašilo nekoliko onih oklepnikov ves Oujezd, sedaj pa je silno narastla vznemirjenost vseh po novem nepričakovanem obisku. Šum in hrup številne množice pred županijo je umolknil brzo, ko so prišli jezdeci na dano povelje nakrat skupaj in potegnili na mah sablje. Ko so zarožljale okovane nožnice, ko se je zasvetilo golo orožje v zraku, bilo je tam v tolpi, kakor bi odrezal. Žene gledale so prestrašene, možje omolknili so, mračno gledaje. —
Ko sta prednja dva častnika stopala s konj, začul se je med ljudstvom krik, živi izraz osupnenja: „Oj, tudi trhanovski gospod je tam !"
In jedva da so se obrnili na to vest pogledi vseh v označeno stran, že je klical nekdo drugi: „In ta-le je oskrbnik Koš iz Ruta!"
Res je bil Maksimilijan Lamminger sam, baron Al-benreuthski, ob onem času glavar plzenskega okraja. Dva viša častnika sta stopala na njegovi strani in za njima oskrbnik Koš. Gospodar Hodov, mož srednje postave, blizu petdesetleten, je korakal z glavo po koncu, sigurno in trdno; njegove bledomodre, hladne oči so gledale nekako ravnodušno, vendar pozorno na zbrano ljudstvo. Hladan veter je lahno igral ž njegovim plaščem, prosto čez ramo visečim, ter z obilnimi kodri rdečkaste barve v njegovi allonžovi lasulji.
Trhanovski oskrbnik je oznanil ostro in brzo množici, da bi se razšla in oprostila pot, ker se bliža milo-stiva gosposka. Lamminger je stopal skozi molčeče ljudstvo, gledajoč pred se, ne meneč se za nikogar, dokler se niso srečale — že prav pri durih njegove oči z iskrenim ali mračnim pogledom, ki je obtičal trdno na njegovem bledem, pegastem obrazu.
Mladi kmet, lepe postave, imajoč glavo obvezano z belim robcem, gledal je tako nanj. To ni bil pogled boječega, prestrašenega, temveč junaški pogled svobodnega,
zavednega moža. Lammingerjeve beložolte trepalnice so nehote močno zatrepetale, in še jedenkrat je obtičal njegov pogled na mladem kmetu.
V istem trenotku, ko je stopal plemič s častnikoma v vežo, je pokazal Gregec Iskra, obrnivši se k Pfibku, stoječemu poleg njega med dvema oklepnikoma, na rdečkaste kodre trhanovskega gospoda, porogljivo se nasmehnil ter rekel:
„Bog ga ni zaznamoval zastonj —" „Vsak lopov ima svoje znamenje," odvrnil je Pfibek kratko in suho. Toda v tem je že ukazal trhanovski oskrbnik s surovim glasom obema Pi-ibkoma, mlademu Kozini in nekoliko kmetom, najstaršim iz vasi, ki so stali tu že zbrani, da naj stopijo v izbo. Ko je šel Kozina, se je ozrl; njegov pogled je morda iskal žene in dece. Zagledal jo je bledo, objokano.
Rila se je za njim in čudo — trhanovski oskrbnik, ki je obstal pri durih, jo je pustil s staro materjo in z deco vred, tudi žene vseh onih, ki so bili ravno peljani v županovo veliko izbo, celo mlado Pribkovo Manico, ki se je prerila drzno do sem.
Pogledi vseh so obtičali na gospodih, ki so stali, odloživši plašče, v kotu pri veliki županovi mizi z izrezljanimi nogami in so govorili skupaj živo s tihim glasom.
Med častnikoma v belih suknjah in rdečih hlačah se je odlikoval Lamminger v rdeči suknji s širokimi, stis-nenimi škrici, ki se je lesketala spredej v zlatih portah in ravno takem vezenji. Na desno od gospodov, ki so imeli vsi visoke konjiške škornje, stal je koutski oskrbnik Koš, ki je snel klobuk zaradi gosposke z glave. Na oskrbnikovi postavi in na vsem njegovem kretanji je bilo videti, da je to star vojak. To je tudi svedočila temno-rdeča, široka brazgotina nad desnim očesom, katero je odnesel v spomin na bitko pod Dunajem, ko je pomagal tam pred devetimi leti pozabiti v Leopoldovi vojski turško silo.
Blizu sem privedenih Hodov, vendar na samem, je stal Jurij Syka, župan, „prokurator", kakor so ga imenovali, zdaj opazujoč zvito z očmi gospode, zdaj vrteč svojo dolgolaso glavo proti tem prevedenim rojakom. Iskra Gregec, ki je stal zadej, je opazil dobro, da spušča župan očividno in polagoma svoje mesto, in da se tudi prizadeva priti do svojih, katerim hoče morda kaj namigniti ali pošepetati, da mu je pa velika ovira pri tem straža, robati oklopnik v črnem oklepu, držeč golo, mogočno sabljo.
Stari sosedje, ki so bili pripeljani sem s silo, so gledali na gospode pozorno, nekateri ne brez strahu. Večina je pa pričakovala sicer zamišljeno, vendar mirno,
kaj pride, zlasti pa Matej Pfib ek, ki je bil za glavo veči od vseh. Hujše je bilo njegovemu staremu očetu. Kmeta je težilo stanje, a sesti ni bilo možno. Jedina opora mu je bila mogočna čekana, o katero so se opirale njegove žilave roke.
Samo mladi Kozina bil je nekako nemiren: sedaj je uprl svoj pogled na gospode, sedaj na Syko, in že se je zopet ogledal, sedaj pokimal z glavo — ne ženi, temveč materi. Opazila je to; glej, že se je pririla do njega. Med tem, ko so prenehali gospodje v pogovoru, začel je koutski oskrbnik Koš čitati na migljaj svojega gospodarja z gromkim glasom, lakonično kmetom iz nekake listine. —
Stara Kozinova vendar ni slišala njegovih prvih besed. Bila je v tem trenotku kakor zamaknena. Nekoliko besedic sinovih je provzročilo to.
„Mama, gosposka ni prišla zaradi mene, temveč zaradi svoboščin," povedal jej je šepetaje in hitro. „Ste jih li skrili dobro?"
To je rekel in nič več. Stara Kozinova pa je imela dosti tega.
On ve, da so svoboščine pri njej. Kdo mu je povedal to? Syka gotovo ne. Torej je opaža val takrat--
In molčal je, kakor stena je molčal. Do zdaj —, da se zanje boji — Take misli so rojile po sivi glavi stare Hodke. „Kaj je storiti, kaj misli?"
Njen pogled je obtičal poln osupnenja na postavnem sinu. On pa se ni ozrl več, temveč pozorno poslušal, kar je čital Koš, stoječ ravno kakor sveča, z ostrim glasom. V izbi je vladala globoka tišina. Koutski oskrbnik je omenil, da je bil izdan po ostudni in besneči kmetski ustaji pred dvanajstimi leti *) najviši patent, s katerim so bile odpravljene in uničene vse predpravice in privilegiji, pred to ustajo izdani, zato ker so nastali vsi prepiri in vse pravde podložnikov z gosposko vsled teh svoboščin in previlegijev, in imeli svoj uzrok v njih. Vendar semtertje niso izročili, kakor tudi v teh hodskih vaseh, svojih pisanih prav, akoravno že neveljavnih, v tem nespametnem mnenji, kakor bi mogli še kaj doseči ž njimi; da, dovoljujejo si celo, kakor se je zgodilo ravno v tej vasi, mnogi tlačanski ljudje nasilje, ker so vzdignili svoje roke na uradnike N. M. plemenitega gospoda Lam-mingerja, glavarja plzenskega okraja, na najbolj kazni vredni način, sklicuje se na stara prava in svoboščine.
Vendar N. M. blagovoli v svoji dobroti in milosti odpustiti za takrat upornim in spozabivšim se Ivanu Sladkemu, nazvanemu Kozina, in onim, ki so mu pomagali, da pa vendar blagovoli kot glavar plzenskega okraja v imenu premilostne vlade ostro odrediti in za-ukazati, prišedši do prepričanja, da so bili temu vzrok ti namišljeni privilegiji, naj se te imenovane svoboščine in pergameni, katerih nikjer drugod ni, kakor je dognano, temveč samo tu v Oujezdu, naj se vsi do poslednjega
brez obotavljanja in radovoljno izroče, sicer prisili in kaznuje po moči svojega urada vse neposlušne in uporne kar najostreje. — Košova desnica, držeča ta usodni ukaz, je omahnila. Oskrbnik je uprl svoje prodirajoče oči na kmete, kakor bi se hotel prepričati, kak učinek so imele njegove besede.
Lamminger je poslušal tako rekoč brezbrižno, pregledujoč pri tem hladno pred sabo stoječe kmete. Cešče pa, kakor na katerega si koli izmed njih, je upiral svoje oči na mladega Kozino, čegar pogled ga je prej zbodel tako.
Hitro, kakor je prebral Koš, nastala je za trenotek globoka, mrtva tišina. Učinek prečitanega ukaza je bil očividen. Oni, katere so preplašili prej vojaki, žvenke-tanje golega orožja in častniki s tako nepričakovano se prikazavšim okrajnim glavarjem, so upirali svoje poglede z nemirno napetostjo tje k mizi, k trhanovskemu gospodu.
Kozina pa se je ozrl na Syko, kakor bi čakal, da spregovori morda ta »prokurator". Toda ta je molčal. Sedaj se mladi gospodar ni razmišljal dolgo in je spregovoril :
„Res je to, kar so brali gospod oskrbnik, da sem se trgal z dvorskimi hlapci in z oskrbnikom, toda oskrbnik so mi sekali omenjeno lipo, in tu sem branil in braniti moral. Vse moje žive dni je bila tamošnja lipa Kozi-novska, tudi za ranjkega očeta, deda in pradeda, kar vedo ti-le starčki dobro. Zato hvala za milost, toda jaz se nisem pregrešil. — In ob onih svoboščinah — saj vedo gospodje sami dobro, da še veljajo. Veljajo in bodo veljale, zato ker smo bili mi Hodi v oni kmečki ustaji mirni, niti rok nismo ganili, in tako ne velja ta ukaz z Dunaja o naših pravih, ampak o vseh onih krajih, kjer so se kmetje puntali."
Prve besede je govoril Kozina počasi, kakor bi jih iskal ali se obotavljal, izpregovoriti jih; toda nato se mu je razvezal jezik s prirejeno zgovornostjo, in govoril je živo, s prepričanjem. Na lica mu je priigrala rdečica, in oči so žarele. Njegov govor je imel sedaj veči učinek, kakor oni ostri glavarjev ukaz, katerega je bil prebral Koš. Navalil je sicer na prsi Hodov veliko težo, toda Kozinov govor je olehčal vsem ter razgnal hudourni oblak. Syka je uprl poln osupnenja oči na smelega govornika, katerega do danes ni smatral za sposobnega zaupanja pri važnih stvareh. Stari Pfibek je prikimaval z belo glavo, njegov sin je pogledal, porogljivo se na-smehnivši, z oskrbnika na Lammingerja, kakor bi hotel reči: Zastonj ta zvita past, ne pojdemo v mrežo! Ostali pa, ki so pobesili glave, so jih zopet dvignili.
Toda beložolte trepalnice Lammingerjevih očij so zatrepetale zopet močno in ne zakrile pogleda, ki se je zaiskril od silne togote in maščevalnosti. Oba častnika, tudi nemalo iznenadjena, sta pogledala s smelega govornika na okrajnega glavarja.
Ta je pa premagavši svojo najsilnejšo vznemirjenost, spregovoril: »Slišali ste najviši ukaz. Svetujem vam, da poslušate. Kdor ne sluša, ga bodemo imeli za upornika in puntarja; po tem se bode ravnalo ž njim, in dobro veste, kako so bili kaznovani nedavno trmasti uporniki."
Po njegovem naglaševanji je bilo poznati, da če-ščina ni njegov materni jezik. Izgovorivši te besede je mignil oskrbniku Košu, in ta je jel izpraševati drugega za drugim izmed Hodov, ako ve o svoboščinah, in kje so. Prvi, na pol slep starček, je odgovoril: »Vaša milost, ne vem".
Ravno tako drugi, tretji in isto tako je odgovoril stari Pfibek. Sedaj je prišla vrsta na njegovega velikega sina. Mirno je pogledal oskrbniku v zardeli, razjarjeni obraz in rekel: »Ne vem, in ko bi tudi vedel, molčal bi".
Oskrbnik je poluglasno zaklel in obstal sedaj pri mladem Kozini; temno se je nasmehnil, ko je izgovoril tudi ta odločno svoj »ne vem", kakor nato tudi poslednji — župan Syka.
Lammingerjevo pegasto lice je zbledelo. Oba častnika, razjarjena po trmoglavosti kmetov, začela sta govoriti proti njemu poluglasno ter srdito. On pa, malo naprej stopivši, je spregovoril z glasom, ki se mu je že tresel: »Te svoje stare papirje in pergamene bodete izročili vendar, toda ko bode že prepozno, ko pobero poslednji novčič in grižljaj vojaki, ki ostanejo tu, ko bodete vi vsi, ki stojite tu, v železji in jeden ali dva izmed vas tudi na vislicah!"
Tu je pogledal nakrat na mladega Kozino, ki niti sedaj ni pobesil svojih očij pred gospodom. —
Ko je Lamminger dogovoril, je namignil vojaku naj poda plašče in potem je rekel glasno oskrbniku Košu, že odhajaje:
»Sedaj izvršujte svojo dolžnost. Imate neomejeno oblast."--
Stara Kozinova tega vsega že ni več niti slišala niti videla. Takoj, ko je začel brati oskrbnik Koš o teh svoboščinah, izročila je Pavleka njegovi materi, prerila se skozi vojake in ljudstvo ter hitela urno domov. Za tre-notek potem, ko se je zopet vračala, je srečala pri vratih Gregca Iskro, ki je planil na dvorišče kakor divji.
»Kaj se godi?" vprašala je starka.
»Hudo je. Syka mi je hotel povedati nekaj, toda ni bilo mogoče. Samo toliko sem čul, da bodo iskali po po hišah — naj povem to tebi. Niti bi ne bil mogel priti ven, toda sedaj so se gnjetli tam, ko so sedali oni častniki in trhanovski gospod na konje —"
»Ali so jezdili proč?" —
»Proč, v Trhanovo, toda vojaki so ostali, in oni oskrbnik iz Kuta grozi zlo Syki in — Ivanu —"
Starko je to zbodlo.
»In kaj hoče? —"
»Kaj bi hotel, svoboščine. Pri Syki že iščejo — vse je narobe — tisti vojaki — in Anica jadikuje tam —"
»In Ivan?" »Kakor skala —"
Kozinova ni govorila več dalje. Kakor deklica se je spustila proti županiji. Hrup in krik je bilo slišati že od daleč. Tolpa vaščanov pred županijo gibala se je nenavadno. Priliitevši je zagledala Kozina neko ženo, ki je, planivši iz hiše, lomila z rokama, kričeč:
»Devica Marija, kaj se godi tu! Oj, nesrečna žena! — Kozina !" — vzkliknila je, zagledavši starko, »pojdi hitro, sina ti more tam —"
V prostorni županovi izbi je bilo sedaj bolj prosto, zato pa tem strašneje pogledati. Gospodje so odjezdili in nekaj oklepnikov ž njimi v spremstvu.
Ko je planila starka vsa vzrujana v izbo, zagledala je žalosten prizor. V kotu je stal Matej Pfibek, zvezan s konopcem poleg svojega starega očeta. Pri njih je stala Manica, stiskajoč k sebi prestrašenega Kozinovega Pavleka, med tem ko je klečala njegova mati, tiščeč Ančiko na svoje prsi, pred koutskim oskrbnikom, proseč milosti za svojega moža. V drugem kotu sta tiščala dva oklepnika s ploščnatimi sabljami v župana Syko, da bi povedal. — Isto se je godilo do tega trenotka mlademu Kozini, dokler ni pretrgala njegova zvesta žena za nekoliko časa te okrutnosti, ki se je vršila na njem.
»Anica, vstani, nikar ne prosi, ne udam se v ničemur", klical je Kozina — toda v tem mu je že zastal glas, ko je zagledal svojo staro mater ravno hitro vstopivšo.
Starka s sivimi lasmi, razmršenimi nad čelom, je obstala kakor odrevenela. Videla je mučenega sina, videla, kako mu je strgana obveza z glave, in kako lije iz jedva zaceljene rane kri po sencih — in med tem je že priskočila sinaha vsa bleda, vsa izven sebe k njej, za Boga jo proseč, naj pokara Ivana, da se spominja dece in sebe.
»Niti besede, mama — prisegli ste — davši roko — Ne poslušajte Anice —" klical je sedaj sin, ki se je bal, da bi mati izdala morda sedaj sama, kar je pred njim vedno tako tajila.
Stara Kozinova je stala trenotek tu kakor odrevenela ; v njenem srcu se je borila Hodka z materjo. Toda že se je zganila, že je vskliknila, obrnivši se k Syki: »Župan, pobijajo mi sina —" „Syka, niti tebi niti meni ne razbijejo glave. Pusti ženske javkati," klical je zopet sin.
Oklepniki so sedaj na oskrbnikov migljaj prenehali. Sam pa je rekel, obrnivši se h Kozinovi:
»Ti, stara, veš o vsem. — Govori in imej pamet, da rešiš sina, sicer veš, kaj čaka njega in nas vseh —" Nastala je za trenotek tišina; pogledi vseh so bili uprti na starko, stoječo sredi izbe. Ozrla se je na desno v župana Syko, na levo v krvavečega sina. Molčala je, kakor bi razmišljala.
»Mama — veste, kaj so ranjki —" začel je Kozina, videč mater omahujočo; toda predno je izgovoril, odvrnila je odločno, upirajoč, mračni pogled na oskrbnika:
„Ne vem nič, kako bi vedela —"
„Manica!" vzkliknila je Anica.
„Da ne veš, kmetica?!" zadri se je Koš.
„Ne vem," ponovila je manj razločno.
Oskrbnik ni spregovoril več, šel ven in poiskal svojega trhanovskega tovariša, ki je ravno vse preobračal z nekoliko vojaki po županovi čumnati. Oba oskrbnika sta govorila nekaj časa skupaj s šepetajočim glasom, dokler se ni povrnil Koš zopet v izbo; takoj na to je šel trha-novski oskrbnik z vojaki iz županije in krenil proti Ko-zinovi hiši. Nekoliko drugih oklepnikov je šlo ob jednem proti Pribkovemu domu.
Ob tem času so se razšli tudi ostali vojaki, ki so stali pred županijo z golimi sabljami, po hišah, da bi tu ostali kot posadka.
Dan se je nagibal k večeru, in mrak se je ulegal na nesrečno vas.
Ta čas, drugekrati tako miren in tih, bil je sedaj poln nemira, tuge in straha. Iz hiš je bilo slišati hrup oklepnikov in razgetanje njihovih konj. Mnogoštevilna tolpa vaškega ljudstva se je zmanjšala pred županijo. Večina se je razpršila domov, iz strahu ter branit svoj imetek pred neusmiljenimi in surovimi gosti. Na pusti vasi se je zasvetil samo včasih plašč kakega oklepnika, ko je stopal s težkim korakom, in ko je zvenelo rožljanje njegove močne sablje.
Že se je zmračilo. Po nebu so se drvili črni oblaki v divji hitrosti, časih se je zasvetil skozi nje mesec, in tedaj se je zjasnilo za trenotek na vasi. V takem tre-notku je planila pozneje četica oklepnikov s hrupnim krikom iz Kozinove hiše in jo ubrala brzim korakom proti županiji. Na čelu jej trhanovski oskrbnik. —
Malo na to bilo je zopet živo pred županijo. Oklepniki so peljali od ondod kmete, na čelu zvezanega Mateja, Pfibka in mladega Kozino z obvezano glavo. Zupan Syka je korakal takoj za njima poleg starega Pfibka, katerega je vodil jeden izmed Hodov. Vsi so molčali, jedino njihovo oboroženo spremstvo je hrumelo. Iž njihovega kričanja in rožljanja orožja ter peketanja konj začulo se je sedaj tarnanje ženskega glasu in jok. Oklepniki so šli na pot in odpeljali s seboj ujete Hode. Svit meseca je
zableščal jasneje, v njem so zažareli grebeni čelad in gole sablje, zasvetili se vojaški plašči in bele volnene suknje Hodov, stopajočih kakor ujetniki med konji oklop-nikov. Četa jo je ubirala proti bližnjemu Trhanovu. — Zajezdivši so izginili izpred oči. —
Glej, od županije sem stopa mlada Kozinova z deco, vsa prestrašena, jokajoč; poleg nje pa njena stara tašča molče s pobešeno glavo. Za njimi gre Pfibkova Manica in poleg te pocinovski stric Pajdar, mladi Šerlovsky in postfekovski Psutka, spremljajoč uboge ženske na Ko-zinov dom. Manica se ni mogla sama povrniti v očetovo hišo, kjer je bilo v tem času toliko razuzdanih gostov, a bode jej tudi bolje pri Kozinovih, katere je zadela jed-naka nesreča.
Hitro, kakor so prišli na dvorišče, na zasip, bilo je že videti, kako so gospodarili prej tu. V sobi je bilo vse narobe, skrinje ulomljene, duri pri čumnati izsajene, razsekane. — V tej zmešnjavi možje niti zapazili niso, da se je izgubila stara Kozinova iz sobe. Hitela je čez dvorišče v svojo kočo. Tam v izbi je bilo ravno tako, kakor na gospodarjevem domu. Vendar se starka za vse to ni zmenila ter stopila hitro in željno v sosednjo čum-nato, in tu na pragu je obstala nakrat.
V mesečnem svitu, ki je prihajal sem skozi nizko, malo okno, je bilo videti tudi tukaj od oklopnikov uči-njeno opustošenje. Toda starka ni gledala na razbito pohišje; njene oči so se upirale na jedno mesto, na tla. Dve podnici ste ležali tu v treskah, izdrti, v stran vrženi; na njunem mestu pa je zijala globoka odprtina, obzidana jama, očividno zavetje iz davnih, viharnih časov. Bila je črna, prazna.
Skrinjica »hodovskih rečij", hodski zaklad dragocenih svoboščin je izginil iž nje. Oklopniki se ga vzeli, odnesli.
Stara Kozinova je stala tu s pobešeno glavo, s sklenenima rokama kakor nad odprtim grobom. Globok vzdih se jej je iztisnil iz prsij. Z obema rokama je segla sedaj v nedrije; v tem trenotku zasvetilo se jej je v mračnem obrazu, in trdo stisneni ustni zadrhteli ste v grenkem, zaničljivem nasmehu. —
(Dalje prih.)
D o
S Črne Gore, 13. maja. (Črnogorski državljanski zakonik). Danes je za vso črno Goro velik dan, ki bo v zgodovini Črnogorcev zapisan z zlatimi črkami. Slavni knez Nikita je dal Črnogorcem zakonik, ki je sestavljen na podstavi narodnega prava, kakor se je razvilo v narodu samem. V tem pogledu se sme odslej poleg Rusije ponašati jedino črna Gora, da ima v veljavi svoje slovansko pravo, kakor odgovarja narodnemu pravnemu čuvstvu in slovanskemu nazoru o pravu.
) i s.
Sestavil pa je imenitni državljanski zakonik slavni učenjak in poznavatelj slovanskega prava, vseučiliški profesor dr. Bogišič, Srb, rojen iz kraja Dubrovniškega. Rusija je podpirala tudi ob tej priliki Črno Goro, da se je izvršilo veliko, po svoji naravi težavno delo. Domači sodniki Črnogorci pa so pomagali zbirati pravne običaje in navade, da se je zakonik izvršil v zmislu slovanskega prava, v zmislu narodnem.
V cerkvi se je zbralo danes na Cetinji vse, kar je
tu dostojanstvenikov vsake vrste. Knez s kneginjo in prestolonaslednikom so došli z velikim spremstvom. Po prizvanji sv. Duha šli so v Veliki Sud, ki je bil ves okrašen z zastavami. Ministerski predsednik B. Petrovič je prečital tu ukaz, s katerim se proglašuje zakonik. Ukaz se zahvalno spominja Rusije za materijalne žrtve okoli zakonika, in se zahvaljuje dr. Bogišicu, kateremu se je posrečilo izročeno mu delo. Nadalje objavlja, da stopi zakonik v življenje 1. julija, in da se posebe razglasi, kedaj da stopijo v življenje nekateri odseki zakonika. Na konec prečitanja zaori se Živio, ki se odmeva zunaj sodišča; topovi zagrme, in zvonovi zazvone. Gospodar (knez) se prekriža, vzame pero in podpiše ukaz, na kateri udari državni pečat.
Potem prebere knez na vzvišenem mestu v avli pred samostanom govor zbranemu narodu. Slava zadoni, ko dovrši besedo.
Knez je med drugim rekel : »Črnogorci! Bil je čas, in ta je trajal petsto let, ko se je moglo reči po pravici, da naše mile gore ne potrebujejo zakonov ali postav. Tedaj je veljalo za vsakega Črnogorca pravilo: braniti s puško v roki milo ognjišče slobode in nezavisnosti svoje, očevino svojo, črno Goro. ... Iz prelite krvi postala je črna Gora pripoznana država. Sedaj pa je čas, da ustrojstvo naših državljanskih odnošajev postavimo na trdni temelj pisanih pravil. Zahvaliti pa se imamo prednikom našim, da moremo postaviti tak temelj: »Slava predcima našim." Pred nami stoje velike in teške zadače. Črna Gora ni več tabor, ampak država; Črnogorec ni samo vojnik, ampak tudi državljan.
Mi smo še le na početku svojega državljanskega urejenja; mi mu s tem polagamo temelj.
Treba pa nam je biti previdnim, da se ne zanese kaj neprikladnega, škodljivega, tujega v življenje našega samozavestnega, junaškega naroda.
Tujstva se nam je bati, in da se tega obvarujemo, bodi nam vrhovno načelo: »da vsak narod živi svoje narodno življenje, in da se nijeden narod, brez nevarnosti za svoj obstanek, ne more odreči svojega narodnega temelja.
Nasproti temu vrhovnemu načelu ravnava se jaz in moja vlada pri vsakem koraku našem, ki ga nameravamo storiti na poti preobražanja naše države. To načelo nas je vodilo tudi ob tej priliki, ko smo gledali, da damo zemlji naši ta državljanski zakonik, ki ga danes proglašam. . . . Modrost državna zahteva, in korist narodna nalaga, da se počne s tem, kar je prvo. A naj-prvo je pravda (pravo), ker je pravo temelj državam. Zato sem s pravom vložil temelj novourejeni državi črnogorski.
Pravde je bilo i dosad u Crnoj Gori, ali je to bila pravda osamljenog u svojim stjenama Črnogorca, koji na kremenu od puške življaše.
Pravda bo dejanski ista tudi odslej, ali pod drugimi oblikami, ker so se tudi oblike našega društvenega in ekonomskega sestava spremenile. Gospodarstvo je oživelo za mirnih let pri nas v vseh oddelkih. Jedno z drugim je doprineslo, da je tudi imovina naših ljudij v živahnišem pokretu, in oblike se živahniše menjajo. Imovinski odnošaji naših ljudij izšli so iz prvobitnih svojih oblik in postajejo vsak dan raznovrstniši in za-pletenejši. Zato je treba ustreči pisanim zakonikom.
Mislil sem pa, da se ta zakonik ne osnuje po tujem pravu, ker tedaj ne bi godil našemu narodnemu življenju, ampak da se izvede iz našega narodnega temelja, iz onih osnov o pravu, koje že postoje*) v našem narodu, pasamo da se priredi novim razmeram, ker samo tako se more tudi on sam v skladu (soglasji) razvijati in skladno podpirati razvitek vseh ostalih stranij narodnega življenja in celote njegove.
Pri ovome poslu ja sam bio srečan, i to ovdje iz-javljujem s najdubljom zahvalnošču, da sam našao vele-dušnu potporu na onome uzvišenom mjestu, za koga je vazda pružana ruka pomoči Crnoj Gori. Sjajna carsko-ruska kruna blagovoljela je uzeti na sebe znatne troš-kove, koji su s ovijem poslom skopčani, a ti su ne mali. U pamjetniku blagodarnosti naše, kojim nas je za vazda zadužila bratska nam Rusija, neka stoji na sjajnom mjestu zabilježen i ovaj prilog dobrotvorstva njenog.
. . . Dr. Bogišicu se imamo najbolj zahvaliti, njegovi učenosti, delavnosti in energiji, daje zakonik vzorno delo, koje stoji na višini zahtev sodobnega za-konotvorstva, in s kojim delom bi se mogli ponašati n a j o b r a zo n e j i narodi. Njemu se sosebno imamo zahvaliti, da je to delo, naš državljanski zakonik, utemeljeno na osnovah našega narodnega prava, a izvedeno in razvito s tega temelja nasproti našim razmeram in potrebam. Hvala mu !
Zaslužena hvala pa tudi članom našega Velika Suda, ki so s svojo mnogoletno skušnjo, svojim poznavanjem običajev, navad in narave naroda našega .... znatno pripomogli, da je delo dobro izšlo."
Ko se je knez obrnil v govoru še do naroda, da bi izpolnjeval zakon natanko, da bi narod pokazal zrelost in odličnost boljšo, nego so mrtve črke, je zaključil pomenljivi govor z besedami: »U to ime predajuči vam ovaj zakon ja se obračam Onome, od kojega dolazi »svako davanje blago i svaki dar savršen", s toplim molitvom, da Crnu Goru uzme pod Svoje nebesno okrilje!"
Narod je danes poln hvale in zahvale, poln navdušenosti, ko je stopil velik korak naprej na poti civilizacije.
') Dr. Foregger, ali slišite, ko zanikate Slovanom pravni čut?
Stavec.
Pogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
Zanimiva razsodba. Pod tem naslovom je objavil »Slov. Nar." od 9. maja t. 1. z drugimi listi razsodbo kasacijskega dvora, zadevajočo način konfiskacij. 0 slučaji, ki se je dostajal „S1. Naroda", piše med drugim ta list: »Razsodba kasacijskega dvora .... se peča le z vprašanjem, ali smeti (se »Ljubij. dež. sodišče, oziroma Graško nadsodišče) zapleniti ves članek, ako se zagreši le z jednim stavkom po mnenji državnega pravdništva proti zakonu. Iz nagibov, navedenih v razsodbi, razvidno je, da se samo tisti odstavek, ki je učinil dotični prestopek ali zločinstvo, ne more spraviti v javnost, vsa ostala vsebina pa se lahko razglasi. Praksa v Ljubljani
I pa je bila dosle taka, da je državno pravdništvo zaplenilo in zapečatilo vselej ves stavek Potem se je moral razmetati stavek celega članka ali dopisa, dasi je v njem bila le jedna ali par vrst, včasi celo jedna sama beseda povod zaplembi. Po razsodbi kasacijskega dvora pa mora natanko zaznamovan biti odstavek, ki je zaplenjen; ves ostali članek ali dopis pa je prost, in državno pravdništvo ne more zabraniti njega drugi natisk. Drugod, na Dunaji, v Pragi, v Gradcu, državno pravdništvo dovoli takoj drugo izdajo zaplenjenega lista ter zahteva samo, da se odstrani stavek, nad katerim se spodtika "
S »SI. Narodom" se nadejamo tudi mi, „da nam tudi Ljubljansko državno pravdništvo ne bo delalo ovir ter pri drugi izdaji lista v slučaji zaplembe ne bo zahtevalo druzega, nego da se izbriše odstavek, zaradi katerega je bil zaplenjen list."
Ministrov odgovor zastran slovenskih zemljeknjižnih vlog. Drž. poslanca dr. Sturm in dr. Foregger, oba s tovariši, sta interpelovala zastran ministerske naredbe, vsled katere je zaukazano, da je treba slovenske zem-ljeknižne vloge zapisavati v zemljiščne knjige in na zunaj reševati v slovenskem jeziku. Minister baron dr. Pražak jima je odgovoril, da tako je postavno, in da tako se je v območji deželnega nadsodišča Graškega tudi ravnati j brez izjeme. Minister se je skliceval najprej na pravo- ji sodnjega ministerstva naredbe z dne 15. marca 1862, : 29. okt. 1866 in z dne 18. apr. 1882, po katerih se je odprl vhod slovenščini do sodišč v kazenskih, civilnih, pre pornih in neprepornih zadevah. Torej se iste dosta-jejo tudi zemlj oknj ižn ih zadev. (Odobravanje na desni). Od 1882. 1. prihajajoče pritožbe, da se prezirajo naredbe, jemale so se v poštev toliko, kolikor je dopuščalo sodnijskih uradnikov rastoče jezikovno znanje. O pritožbah iz Kranjske se glede novih zemljiščnih knjig, pri katerih se je vseskozi uporabljala nemščina, ničesar ni odredilo, a zaukazalo se je, da se ima zanaprej za zemljiščne knjige, točno in brez izjeme, kakor velevajo napominjane naredbe, rabiti jezik slovenski, in da se ima vknjiževati v tistem deželnem jeziku, v katerem so vpisane vloge. Od takrat iz Kranjske ni došla nobena pritožba več. Dne 1. junija 1887 došla je pritožba, da se je pri okrožnem sodišči v Celji slovenski spisana zemljeknjižna vloga sicer rešila slovenski, vknjižila pa nemški . . . Ministerstvo je nato poslalo naredbo dež. nadsodišču v Gradec. Naredba je imela namen, odstraniti opravičene pritožbe ter doseči jednakomerno postopanje. Ako se imajo zemljeknjižne vloge v slovenskih okrajih |
reševati slovenski, ima se po §. 102, o. d. z. in po §. 5. in 9. naredbe iz 1. 1872. tudi vknjiževati slovenski . . Ugovor, da slovenski jezik nima potrebnih strokovno-teh-niških izrazov, je ničev, ker so se vsi dotični zakoni in naredbe v slovenskem jeziku objavili v državnem in deželnem zakoniku. Na Kranjskem so zemljiščne knjige že dolgo časa slovenske, in kar je bilo na Kranjskem izvršljivo, tudi v slovenskih okrajih Koroške in Štajerske ne more delati težav. (Glasno odobravanje na desni).
Tudi v drugih deželah vodijo se javne knjige v več jezikih, ne da bi zemljiščni kredit kaj trpel pri tem ....
Opomniti nam je, da so se na ta odgovor zopet hudovali nemški liberalni listi, ravno tisti, ki so pred tedni obsojevali vknjiževanje v madjarskem jeziku med Erdelj-skimi Nemci. Doslednosti v takem vedenji pač ni.
6,) Ostali slovanski svet.
Spomenik cesarice Marije Terezije se je razkril 13. majat. 1. vpričo cesarja, cesarice in malo da ne vse zbrane cesarske rodovine. Navzoči so bili najviši dostojanstveniki obeh polovin cesarstva, poslanci in udje dr-žavnozborskih zastopov in odličniki vseh vrst stanov. Bilo je v obližji slovesnosti na stotisoče gledalcev. Spomenik je na primernem mestu med novima dvornima muzejema, je v celoti velikansk in, kakor tudi umetniški veliko delo. Cesar sam je dal napraviti ta spomenik, ki stoji nad 800 tisoč gld.
Obrtna razstava v proslavljenje 40letnice cesarja Fran Josipa I. se je odprla na Dunaji 14. maja t. 1.
Apollon Nikolajevih Majkov, prvi ruski pesnik sedanjosti, je praznoval 12. maja petdesetletnico svojega delovanja. Rojen je 23. maja 1823 v Moskvi. Dovršivši nauke gimnazijske in pravne v Peterburgu, je odpotoval v Italijo, kjer je bival jedno leto, od tod preko Pariza domu. Na povratu ga je z veseljem sprejel v Pragi Hanka. On je stopil v državno službo; v Peterburgu posluje še zdaj kot censor zamejnih del. Car ga je zdaj ob petdesetletnici imenoval tajnim sovetnikom in mu dohodke povišal od 1750 na 3500 rubljev. Slavnost njemu na čast se e vršila v literarno-dramatiškem društvu v Peterburgu. Došel je ves literarni in umetniški svet Peter-burški. Slavni starosta pesnik Polonskij je predsedoval. Izmed ministrov so došli: Ostrovskij, Višnegradskij, Še-stakov. Adreso akademije znanostij so podpisali Grof, Buslajev, Bučkov, Suhomlinov, Veselovskij, Jagič. Depu-tacija umetniške akademije ga je pozdravila po deputaciji; Peterburško vseučilišče, Kazansko in Kievsko imenovala so ga častnim članom. Isto je storilo Slovansko blago-tvoriteljno obščeštvo. Pisma in neizmerno veliko telegrafskih čestitek in pozdravov je došlo iz vseh krajev Evrope in Azije. Kolikor smo slišali, izroči se mu prilično tudi Album, v katerem mu bodo posvečene pesmi najboljših pesnikov raznih slovanskih narodnostij. Morda bo tu nameščena tudi kaka slovenska čestitka.
Kolikor sodimo mi, ki ne poznamo vseh del Maj-kovih, je on pesnik, kakoršne zahteva najzrelša filosofija. On pošteva dejanske zakone, dejstvenosti, in v tej išče predmetov, katere potem idealikuje. Rekli bi, da je one vrste pozitivistov, ki imajo bodočnost v narodu in v učencih — naslednikih. Dejstvenost, poetiško resnico išče
in oplemenjuje tudi v slovanski zgodovini. On je v tem pogledu bil in je poet časa, poet, ki zna porabljati svetovno in na pravem mestu slovansko gibanje. — Pk.
Papež Leon XIII. je rekel, ko so se mu predstavljali gališki romarji, glede na grško-slovanski obred Rusov to-le: „Quod ad diversos caeremoniarum sanctissimarum ritus adtinet, profecto Apostolica sedes, quemadmodum re ipsa semper perspectum est, non modo non recusat, sed volens et libens concedit, ut gentes singulae consuetudines legitimas traditumque a maioribus morem custodiant ac tueantur."
Jak. Feod. Golovackij, nestor novejše gališko-ruske literature in bivši profesor ruskega jezika in književnosti na Levovskem vseučilišči od 1848. do 1867., od 1. 1868. do poslednjega časa pa predsednik arheologiške komisije za presojevanje starih listov v Vilni, je ondi umrl 13. maja t. I. Bt/maa e.M> ria.Mfm.!
Železnica od Belgrada do Soluna je zdaj dovršena, Kos te črte, od Hiša proti Vranji (Vrani) poleg reke No-rave Noravice in Vardarja naprej, ki ni bil še izdelan, se je slovesno odprl 19. maja t. 1. Slovansko prebivalstvo je radovedno gledalo, ko so šli prvikrat z vlakom po vsej črti. Govorili so ob tej priliki o zvezi vzhoda z zapadom. No, stroške za dobičke te zveze bo menda nosilo slovansko pleče, in dobički bodo tudi kulturno na zapadu. kolikor bolj bo zapad skušal tujčiti duh in srce vzhodnega Slovana.
KNJIŽEVNOST.
aZbirka domačih zdravilkakor jih rabi slovenski narod. S poljudnim opisom človeškega telesa. V Ljubljani. Izdal in založil D. Hribar. Dobiva se v Narodni Tiskarni po 45 kr. Br. Ed. Benedičič, nadzdravnik usmiljenih bratov, presodivši 74 str. obsežno knjižico, potrjuje, „da ni nobene škodljive ali napačne domače pomoči na-svetovane, torej misli in želi, da bo po deželi sploh v korist." Naj bi se obilo razširila med širšim slovenskim narodom!
»Postojna in sloveča Postojnska jama na Kranjskem. S črtežem vseh razdelkov jame 52 str. V Postojni. Tisk in založba Šeberjeve tiskarne. Cena 25 kr.
Atlas za hrvatsku povjestnicu od Vjekoslava Klaiča upravo je štampom izašao. Sadržaj mu je ovaj: Tumač kartam, četernaest štampanih strana u ve-likoj osmini. — Karte: 1. Hrvatske i srbske zemlje (Pannonia, Dalmatia) za rimskoga vladanja. 2. Hrvatska i Srbija za kralja Tomislava god. 925. 3. Hrvatska za Petra Kriesimira gocl. 1069. 4. Hrvatske i srbske zemlje oko g. 1300. 5. Bosansko kraljevstvo za Stjepana Tvrtka I. g. 1390. 6. Hrvatska i Bosanski pašaluk G. 1606. — Omanje karte i tlorisi: Tloris Dioklecijanove palače. Kneževina Kocelova oko g. 870. Zupe u Hrvatskoj oko g. 1069. Razvitak republike Dubrovačke g. 1120— 1451. Tloris grada Zagreba od g. 1368. Ilirske pokrajine za francuzkoga čara Napoleona 1. g. 1811.
Atlas za hrvatsku povjestnicu stoji 1 fr. 50 n., s poštarinom 1 fr. 60 n. Dobiva se u štam-pariji C. Albrechta Starijega. Izvanjski na-ručitelji mogu se obratiti i na samoga autora Vjekoslava Klaiča. Zagreb, Ilica 82.
Ta atlant dojde dobro tudi Slovencem, ki se zanimajo za hrvaško, potem za zgodovino Bosne, Črne Gore, Istre in Srbije. Atlant obseza zemljo, katera se razteza od Trsta in izvora Save do reke Morave, Šare planine in reke Drina. Avtor se je trudil za to delo mnogo let; zato pa je tudi tako, da je priporoča dež. vlada v Zagrebu vsem srednjim šolam in zavodom. Delo je tudi tehniški vrlo izvršeno. Klaič je prvi, ki je od najstarejših dob poskušal pokazati razvitek vseh jugoslovanskih ze-melj od Triglava do Sare planine in Morave. Mi njegovo delo toplo priporočamo Slovencem in vsakemu Slovanu.
Rad jugoslav enske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga 89. obseza med drugim: Valjavec, kako je rabila riečca črez (novoj) slovensko j knjiži do prije 50 go-dina (Završetak). — Maretič, veznici u slovenskijem jezi-cima. — Nodilo, religija Srba i Hrvata, dio VI. — Šmi-čiklas, misli i djela biskupa Strossmajera.
Die Balkanlander, Emil pl. Laveleye. Preložil na nemško vE. Jacobi I zv. 400 st. v vel. 8. Cena 4 75 gld.
„Cetire hrvatskepjesme." Dglasbil Ante Stohr. Cena 20 kr.
CoopaHie coTOHemu BceBOJiofta Papirnimi. (Zbirka del Vsevoloda Garšina). I. in II. knjižka razkazov. Knjigarna A. Ia. Panafidin. St. Peterburg. Cena za obe knjigi 2 r.
„Pyccr;aa Ph1/!,." (Russkaja Rečj, ruski govor). Učeb-noje rukovodstvo, primenennoje k obučeniju russkomu jeziku v teh školach, v kotoryh deti pri postupljeniji ne umejut govorit j po-russki. V trech vypuskach (zvezkih), s 600 risunkami v tekst. St. Peterburg. Izdanje D. D. Polubojarinova. 1887. Cena za vse 3 snopiče 85 ko-pejk. To delce je krasna pedagogiška knjiga; in neruski otroci, zlasti pa slovanski, se igraje nauče ruščine s takim pripomočkom. V to pomagajo tekst in podobe, ki predstavljajo, kar razklada berilo.
nI'ope oti> yuaa, (Gorje ot uma), komedija v 4 dejanjih v stihih. Spisal A. C. .rpioot.^oBi. (Gribojedov). Izdanje osmo. Cena 10 kopejk. To in jednaka izdanja izvršuje „,T,e'reBaa oiionioieKa" A. C. C.visopmia v Peterburgu itd. Knjižica je, kakor se vidi, po ceni.
Bourapia uocjrfc BepjuiHCKaro KOHrpecca. (Bolgarija posle' Berlinskago kongresa) Istoričeskij očerk. Spisal Matvejev P. A. St. Peterburg, 1887. X + 317 v 8ki.
Ciionapb Bojirapcitaro a3rka iio namatiihitamt naporno« (•jioiseenocTU ii iiponsBe.tkHniaMh HOBtumeS nemara. (Slovarj Bolgarskago jazyka po pamjatnikam narodnoj slovesnosti i proizvedenijam novejšej pečati.) Zvezek III. Moskva 1887. Spisal A. Djuvernua.
KpaTKie otopku py<;ci;oii HCTOPifi. (Kratkie očerki ruskoj istoriji). Sestavil D. llovajskij. četrto izdanje. Cena 1 rub. Moskva.
Hapo,HHbie pa3Ka3hi (Narodnije razkazy) Leva Tolstega. Izdanje Posrednika. St. Peterburg.
II. Porojib (Gogolj), Narodno izdanje. Knjigarna: Nasledniki br. Salajevuch v Moskvi.
„SL0VANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. in za četrt leta 75 kr. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 2 gld. 80 kr. poluletno 1 gld. 40 kr. in četrtletno 70 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu „Narodne Tiskarne" dopisi uredništvu tudi v „Narodno Tiskarno" v Ljubljani. Izdajatelj biva v Gorici, ulica Parcar 18.
Tisk „ Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Fran P odg o mi k. — Urednik: Janko Pajk.