Francka Zupančič
Po starih legendah
jfjj^ijjraven stare cerkvice je tiho pokopališče. Kratki zimski dan pluje I|jP%jBffl Čeznje, in zadnji solncni žarek se blesti na srebrnosviti, tanki ^s^gj} snežent odeji. Prihaja mrak.
Globoka tišina vlada na pokopalisču. Sredi njega stoji visok križ kakor čuvaj nad manjšimi. V zlatih črkah bleste na njem skrivnosti polne besede o mrtvih, ki niso umrli. Prcd križcm cvetc teloh. Vzdiga belo glavico iznad srebrnosvite snežene odeje in zre z zlatimi očesci v zvezdno nebo. Sam, čisto sam je v tihi noči. Vse druge rastlinice krije mehka snežcna odeja. A teloh cvete. Edina cvetka, ki pričakuje božje Detc. Edioa — kakor mala, bela dušica, stoji samevajoča v zimski mrzli, naj-svctejši noči! Božjega Deteta najzvestejše cvetno dete, ki polno hrepe-nenja prenaša raraz; ki hrani v zlatem srčecu sladke sanie in šepeče tihi zimski noči o božjem Detetu. Cvetke, ki jih krije snegf malo dremljejo, malo slušajo. Slušajo vrabci, ščinkavci, siničke. Celo krokar se stiska v duplino bukve ob pokopališču in sluša sladko šepetanje, ki se čuje kakor
^zvonček v noč. Na višini stoji nemi gozd. Virčki ne žuborč, potočki v niem ne šum-Ijajo, kajti teloh pripoveduje o Jezusčku, in njcga pripovedovanje sluša ves gozd. Sluša pripoved o svetosti neke polnočne ure. Teloh pripoveduje in se ne utrudi, dokler ura v zvoniku ne odbije počasno in svečano polnoč, Pri vsakcm udarcu pa zleti angelcck čez svet. In vseh dvanajst krilatcev splove gor, da donese z nebcških visin Jezusčka na ubogo, zmrzlo zcmljo. To je ura, ki je bila svetu v odrešenje. Zareč svit zasije v noč, ki postaja svctia kakor pomladni dan. Ljubko zašusti gozd. Virčki zažubore v globini, \ in potočki zašumljajo v bistrih valčkih v svet. Travniki se odenejo v cvetni nakit. Zlato žitno klasje se zaziblje v vetrcu, in žareči mak cvete. Vetrič trepeče na zemlji ko spcv harf v neskončnem veselju. In pesem drobnih ptic ne utihne, Enotna, velika, mogočna harmonija vseh donečih glasov stvarstva! Blesk zvezd in solnčni svit, srebrni valčki in žuboreči virčki, zibljajoče se žitno klasje! Vetrov glasovi, krilatcev spevi, cvetični dih — ena sama pesem! Čudežna pesem v najsvetejši uri!
Vonj rož se širi čez pokopališče. Tihi spavci v grobch so vzbujeni odstranjajo bele, srebrne tančice in gredo v cerkev, Tam leži JezusČck v revnih jaslicah. Leži, se smehlja ter razprostira ročicc. Široko odprta so okna. Vonj rož polni cerkev, zlata svetloba jo obseva. ln ncki ubran špcv slavi božje Detece. V cerkvi pa klcče odrešeni, obhajajoči ob tej uri, v cerkvi svoje mladosti, svoj Božič. Od vseh strani sveta so došli. Z domačega pokopališča, ki ga odeva bela tančica; z daljnega severa in zahoda, kier }e voina izkopala nešteto gomil. Vsi so našli svojo pot semkai. ]n zdaj kleče tu v oblačilih večnosti in pojo svoje božičnicc.
So li res to oni, ki so tolikrat stali v tejle cerkvici, z nagubanim čelom, z upognjenim hrbtom ? S temnimi mislimi v srcu. Z bolestjo, hre-penenjem, osamelostjo in žgocim grehom ?
So li oni to -- te blesteče postave ? In vedo, komu se spodobi hvala ? Razprostirajo rokc k Detetu v jaslih. 0 Jezusček naš, o Dete, ti veliki Bog!
Li ni šel On — ta otrok — za njirai na vseh potih življenja ? Jth ni spremil do večnostnih vrat ? Ni bilo mogoče drugače, kakor iti za njim. In če se je v grenkem trpljenju odvračal Človek od njcga, ni li stal on ob poti, mu zrl v oko in tešil: »Glej, še težje je bilo moje trpljenje. Moj križ je bil še težji, moje rane še bolj krvave. Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obteženi !«
In če je tlačila dušo teža grehov ter jo odrivala na trnjevo obupno pot, ni li vzdigalo Dete luči svojega usmiljenja in osvetljevalo globino po-gubljenja, ki povzroca trepet in grozo ? In dete je iztezalo ročice :  »Pridi!«
»Ali, dete, moji grehi, moji veliki grehi!« — In zopet je Dete tešilo: »Tvoje grehe sem vzel nase. Zate scm umrl!«
Če je pa Šla človeška duša čez temno globino jezera ter so se nad njo zgrinjali valovi pozabljenosti, zapuščenosti in jo je hotel breztolažni obup vtopiti v dnu, je Dete duso vzdignilo, obsijalo s solnccm svoje Iju-bezni in \o blagoslovilo.
Nebeško Dete je resilo vse — — —
In množica rešenih slavi Odrešenika. 0 ti Dete, o ti včliki Bog!
Raz sten se leskečejo ko dragulji vse molitve, ki so bile opravljene v tef cerkvici. Davno izmoljene, stare, pobožne pesmi done kakor dihi v ozracju.
Tesno ob jaslicah kleče otroci. Jezusček je te poklical prve k sebi. Sedaj so krilati angelci v belih oblačilcih. Kakor venček lilij obdajajo jaslice. Njih spev doni kakor srebrn virček.
Raz sten prihajajo tudi svetniki molit božje Dete. Sveta Katarina z zlatim kolesom in blestečim mečem. Krono, kolo in palmovo vejico položi k nogam Odrešenikovim. Sveta Neža pa prinaša snežnobclo jagnje. In —
Tedaj se odpro vrata. Prihajajo svetniki, ki stoje v znamenjih ob potih, v gozdovih, na poljih, na mostovih. Vsi prihajajo k Detetu. 2 njimi pride srnica. Beli golobčki priletc, metuljci, čebelice. Vse prihaja slavit Dete božje.
Ura bije eno. Minila je najsvetejša ura. Čas je zopet nastopil svojo pot čez temno zem\\o. Ugasnila je luč pomladnega dne, utihnili so spevL Bela, snežna odeja pogrinja zopet pokopališče kakor prej. Stara cerkvica \e temna, le plamenček večne juči trepcče pred oltarjem. A ko minc še nekaj ur, zagore sveče. Tedaj prihajajo ljudje pozdravljat novorojeno božje Dete. Otroci ga pozdravljajo v spevu : »Bodi pozdravljen, o Jezusček nas.w In rckaio, da šc nikdar ni bil tako lep kakor letos. Vsako leto je lepši! Njih duše so pač bliže nebu in nebeškemu Dctetu.
Stran 124____________________VRTEC______________________Leto 52
Odrasli tudi kleče in si mislijo: »Tako lep kot prej pa ni več!« Imajo prav. Tako daleč je že od sreče njih detinstva, a iznova tako krasen, da še lepši bo v drugem življenju. Sedaj kleče tu in prosijo božje Dete luči in blagoslova v temnih zemskih dneh.
Na pokopališču pa, pred križem, kjer stojc besede o onih, ki živef čeprav so umrli, raste teloh v belem cvetu, in v njegovi zlati čaši sniva najkrasnejši svelonočni sen.