Interati se sprejemajo io vel ji tristopna vrsta:
S kr., ce se tiska lkrat, ^ ii n n n ^ n n ii n n 3 ii Pri večkratnem tiskanji se sena primerno «manjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naroönino prejema opravniStv»
administracija) in ekspedicija ra 8tarem trgu h. št. 16.

Pnlititai list za slorasiti lirol
Po pošti	prejeman velja:
Za celo ieto	. . 10 gl. — kr.
«a pol leta	, . 6 ., — ,,
ta četrt leta	. , V „ 50 „
V administreolji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. ca pol leta	4 „ 'JO „
ca četrt leta . . 2 „ 10 „ V Ljubljani na dom pošilja velja 60 kr. več na leto. j
Vredništvo je na Bregn ninna
štev. 190.	. .
Izhaja po trikrat na teden io sicy v torek . četrtek in noboto. v\
Nastanek države.
Iz malih začetkov razvijale so se počasi velike države; tega uči nas zgodovina. Vprašanje toraj, kako da so nastale po-^amne države, je zgodovinsko. A drugačno je vprašanje: Kako je nastala država sploh; kje naj iščemo njenega izvora; odgovor na to vprašanje bode se moral izpeljati z modroslovskega stališča, a zgodovina ga bode podpirala. Važno je re-šenje te misli, nekaj, ker so se je poslužili nasprotniki, da bi z njeno pomočjo odtrgali državo od Boga, nekaj ker je podlaga vsemu natančnejemu znanju o državi in njeni razmeri proti človeštvu.
In kako odgovarja na to vprašanje materijalizem, princip sedanje državne umetnosti? On prisvojil si je teoriji, kteri sta iznašla Hobbes in Rousseau. Ilobbes učil je v svojem Leviatanu o nastanku človeške družbe sploh in države posebej to le: „Človek v naravnem, prvotnem stanu ni živel v družbi, ampak sam za-se. Vsakdo imel je toraj v tem stanji pravico do vsega, kar je mogel doseči. Ko se je človeštvo razširilo, jeli so se ljudje dotikati eden druzega ter so bili tako pri dosegu svojih namenov eden druzemu na poti; tako nastala je vojska vseh zoper vse. Da bi v tem boji človeštvo ne poginilo, združilo se je v družbo, kteri je odstopil posamni vse svoje pravice in ta družba bila je država". Malo drugače glasi se teorija Rousseau-a, kojo je skazal poglavitno v svojem „Contrat social": „Naravni stan človeški bil je živinskemu podoben; človek živel je brez-družen v gojzdu. To je bil oni hvaljeni, nedolžni, srečni naravni stan, kteremu približevati se naj bi bil vzor. Prostost imel je po-popolno ; a u m a mu je še manjkalo. A po-samna moč bila je preslaba, da bi bila
mogla zadostovati vsem potrebam; nadalje počel se je razvijati um in z njegovim raz-vitkom množiti se mnogotere potrebe človeku popred neznane. Da bi obojim potrebam mogel zadostovati, združilo se je človeštvo in z medsebojno družinsko pogodbo podvrglo je lastno svojo voljo občni volji, državi."
Teh ukov o nastanku države polastil se je materijalizem in jih sprejel primerno pre-narejene v svoj sostav. Pri obeh podlaga je stavek, da je bil človeški prvotni, naravni stan bre združen; oba nazadnje dosežeta vrhunec v stavku, da z m edse boj no pogodbo, v kteri posamni zgubi svoje pravo, postane država. Poti, po kterih oba iz istega začetka prideta do istega sklepa, ste seveda različni. Enak je tudi namen ali vsaj vspeh obeh ukov in to je ločitev države od Boga, emancipaja človeškega duha od Boga — absolutna država. Tako nasprotujeta razodeti resnici in umu samemu, taječa Boga in človeško edinost od njega, pa tudi duševno naravo človeško, kajti nji absolutno nasprotuje „vojska vseh zoper vse", kakor jo uči Hobbes, kakor tudi „živinskemu podobno stanje človeško", kakor trdi Rousseau. Že s temi kratkimi besedami bila bi zavržena tako budobna in lažnjiva nauka, a da pojasnim še natančneje njuno brezumnost, slede naj še nektere misli.
Podlaga je vsemu uku, da je bil človeški naravni stan brezdružen; s tem stavkom stoji in pade vsa razpeljava, pade tudi razlaganje nastanka državinega iz tacega stanu. Če človek ni bil brezdružen, ni se tudi mogel združiti, ni mogel državi odstopiti svojih prav, ali pravil, ni mogla tako nastati država.
In kako pač skazujejo svoje trditve ? Morda iz zgodovine? Rad bi vedel za ta-kov dokaz, a menda ga ne bo tako lako najti
seveda, zidati in sklepati, to je lahko, a dokazati, to je malo težje. Zgodovina ne vgaja prav nič trditvi, da je bil človek kdaj brezdružen; kakor hitro nastopi v zgodovini, vidimo ga v družbi; in vendar moral bi se bil obdržati vsaj kakov sled, kaka majhna misel, a nič. prav nič! Nasprotno pa bomo pozneje pokazali, da zgodovina uči vse kaj druzega, da tako spodbija takovi izmišljeni teoriji vsako podlago, na ktero bi se mogla opirati le količkaj.
Če nam tako zgodovina podaje en dokaz, nam narava podaje druzega, še bolj razumljivega, bolj veljavnega. — Brezdružni stan nasprotuje človeški naravi, ki je že tako vstvarjena, da brez družbe ne more obstati. Na svet prišedši je človek tako slab, tako reven; on ne more ničesar in moral bi v kratkem poginiti, da bi ga ne gojila in varovala staršev ljubezen; a ne zadostuje samo za prve dni ali tedne; človek neogib-ljivo potrebuje izreje od staršev vsaj nekoliko let. In ko malo dorase, ali si ga moremo misliti zapuščenega, samega, brez izreje. Človek ima tako obilno potreb in skoro nobeni ne more zadostovati čisto sam, pri vsaki navezan je na druge; življenje, zdravje, stanovanje, obleka, vsako blagostanje odvisno je od družbe. A človeške potrebe niso samo telesne; tudi duhovno potrebuje izreje; to more le materijalist tajiti, ki ne priznava v človeku neumrljive duše iu še on mora se zamotati v različna nasprotja, ako hoče si razlagati sedanjo človeško omiko. To niso prazne besede, same zmišljenosti, to so resnice, kterih ne more tajiti nihče, kterih se lahko prepričamo vsak dan; in vse govore jasno zoper brezdružnost ko človekov prvotni stan.
(Konec sledi.)
Turške šole.
(Dalje.)
Kar se tiče življenja po hišah, vstaja družina imenitnega mozlima poletu in pozimi, ko se dan napoči; umiva se in opravlja prvo izmed peterih predpisanih molitev; za to treba veliko časa. Na tanko je zaukazano, kako se ima stati pri molitvi: život po koncu, roke se vzdigujejo in tako blizo ušes drže, da se palec dotakne spodnjega konca pri ušesih, pri tem se moli od kraja molitev: „Alla akbar" Bog je velik itd. Potem se roke sklenejo, molitelj govori pobešaje oči molitev iz prve sure ko-ranove. Potem se naprej pripogne, da naredi desni kot, in reče trikrat: pričujem o veliča-stvu silnega; Bog sliši tega, ki ga slavi. Potem se zopet vzdigne, pade na kolena, položi glavo na zemljo, govoreč: „Bog je velik". „Namaz" molitev se končuje z verskim izpovedanjem in pozdravljenjem. Moslim se obrača na levo iu
desno do svojih angelov varuhov, ki sta zmirom okoli njega, eden ga spodbuja k dobremu, a drugi ga toži zavoljo hudobije, ki jo dopri-naša. Molitev mahomedanca je izraz hlapčevske bojazni pred Allahom; ni ga sledu otroškega zaupanja, a z izvanredno molitevjo je tudi hlapec zadostil vsemogočnemu Bogu. Molitve se odmolijo, ko solnce zatoni, ko je že popolnoma tema, ko se dan zaznava, opoldne in ko se dan nagne. V petek, o svetem dnevu — ker je ta dan Adam bil vstvarjen in ker bo v petek sodnji dan, kličejo pol ure pred poldnem muezzini iz minaretov vse verne v mošejo.
Vrnimo se sedaj k družini, ktero sino zapustili pri jutranji molitvi. Po molitvi gredo poletu možje in žene, a ne sluge, zopet za dve uri v postelj, a pozimi se to ne zgodi. Ko so konečno vsi vstali, zapuste možje harem, in prinese se jim tobaka in kave. Tudi žene pijo kavo, mimo grede se nekoliko napravijo in gredo na domača opravila. Dve uri pozneje
je zajutrek. Potem gredo možje po svojih opravkih in žene se oblečejo; pečajo se z otroci in hišnimi opravki. Po opoldanji molitvi nekoliko zavžijejo; žene se obiskujejo, gredo v štacune ali v kopel, kjer jih več skupaj pride, da kade in se zabavljajo. Pred solnčnim zahodom se vrne vsa družina domov, po večerni molitvi je obed, ki pa redko kedaj traja više od pol ure. Sinovi in hišni gospodar obedujejo rcdkokedaj v haremu, večidel v sobi za moške s svojimi prijatelji. Okrožnikov, nožev, vilic in kupic ni. Kos kruha in umetno izrezljana žlica kaže prostor gostu. Po jedi si roke umi-jejo, in v bližnji sobi se daje kava in pipa. Drugi del večera kramljajo; ob devetih gosti odhajajo in ob desetih se vsa družina poda k pokoju.
Vpričo tujcev Turki ne pijejo radi vina, pač pa skrivaj in v tovaršiji prijateljev. Sploh prihaja pa vino čedalje bolj v navado, in na-domestuje opium. Pri poslaniških obedih imenitni Turki popijo toliko šampanjca, da se iz
Ura se bliža.
Minulo je uže mesec dni, kur je na mogočno besedo carjevo potihnilo gromenje na balkanskem polotoku. Počasi se pomikajo dnevi naprej, in odločitve ves svet težko pričakuje. Med tem ko diplomati po svetu hodijo mir delat, in ko se razpravlja, ni o konferenci sumej ne duha ne sluha. Vse govori o miru, ves svet pa se pripravlja ua vojsko; kdo bo potem mirnim besedam verjel? Na severu se valijo brezštevilne ruske, trume proti jugu, in Turki gonijo svoje podložne narode, Kurde, Arabce, Egipčane, zamorce in druge proti Donavi, kjerbodeta dva mogočna živelja skupaj treščila. Ves svet čuti, da se mora sedaj odločiti veliko vprašanje, ali bodo kraji, iz kterih je k nam prišla krščanska vera, vendar enkrat rešeni, ali imajo še dalje zdi-hovati pod barbarskim jarmom. Sveta dežela, koder je naš Zveličar hodil, mala Azija s svojimi otoki, kjer so se vstanovilc prve škofije, Carigrad, Aleksandrija, Tracija, Macedonija, Grecija, kjer so cvetele prve krščanske kolonije, Solun, od koder sta prišla sv. Ciril in Metod, in prinesla slovanskim plemenom luč sv. vere; — ali je pravica, ali je čast, ali je potreba, da morajo vsi taki kraji večno trpeti pod jarmom divjega naroda, kteri je vse ostanke stare grške omike vničil (?), zemljo opustošil, in krščanstvo upognil na stopinjo zaničevanega, robskega veroizpovedanja? Ne, nikakor ne. In če bi Rusija nič ne storila za turške kri stjane, vzhodno vprašanje je že tako zrelo, da bi ga morala vsa Evropa v roke vzeti, ako ga ne bi Rusija sama. Sramota je za Evropo da tega že davno ni storila, temveč da se je dala po pomislekih sebičnosti iu zavisti voditi Jugoslovani trpeli bi še novih sto let, ako bi bili čakali rešitelja evropskega. Tako pa se je v tistem narodu v teku stoletij nabralo to liko ognjeva in srda, toliko obupnosti in togote. da je sam sklenil raje poginiti, kakor dalje pod tem jarmom živeti. To je krepki „agens1 v celem vprašanji, ki ga žene do rešitve Recimo, da se naredi kak gnjil mir, kake na videzne reforme; ali ima tako stanje kako stalnost v sebi? Ne. Dokler bo ruska posadka stala na turški zemlji, ostalo bo morda mirno kedar pa Rusi odidejo, vneli se bodo novi pre piri med kristjani in Turki, ker poslednij niso voljni, suženj in robsk narod spoznati za rav nopravnega. Tako se bo moralo rešenje ori-entalnega vprašanja vendar enkrat resno izvršiti. Ura rešitve je prišla, ura se bliža, in kedo se bo vstavil sklepom Božje previdnosti?
Kdo ima trce, ako je Slovan in kristjan, vzdigniti roko za turško nasilje? In če Angleži kot kristjani vbogi jugoslovanski narod še v daljno sužnjost pehajo, ne bo jim izostala ka zenzato. Oni, kterim se Turki smilijo, podobni so tistim ljudem, ki se jim smili hudodelnik, ubijalec, in kteri se groze nad obropancem, ker se je hudodelniku branil. Jugoslovanski narod joka in zdihuje že več ko štiristo let, idor za to trpljenje nima srca, on ga sploh nima, in zasluži, da bi padel turškim divjakom v roke, kteri bi ga turških simpatij hitro in radikalno ozdravili.
našel človeka, ki bi se ne bil novi vstavi posmehoval.
O Nalishury-u se vsestransko poroča, da 111 nič opravil. Iz Berolina neki vradni dopisnik celo trdi, da je knez Bismark lordu priporočil, da naj se tudi na Dunaju posebno ne trudi, ker se je Nemčija Ruskej zavezala, ne le da bode sama ostala nevtralna, ampak da hoče „nevtralizirati" tudi Avstrijo. „Politiki" se je že pred šestimi tedni pisalo, da bode Nemčija vojno svojo razpostavila ob avstrijski meji ua Pozuanskem in v Šleziji, če bi Avstrija nameravala svojo vojno poslati na Gališko ali Erdeljbko.
Politični pregled.
V Ljubljani, 1. decembra.
Avstrijske dežele.
Odbor narodne banke je eno-lasno zavrgel od avstrijsko-ogerske vlade izdelan bankin načrt. Vladin trud je bil tedaj čisto zastonj, ker so z njeno osnovo nezadovoljni tudi ustavoverni poslanci. Ministri niso sicer naravnost zagovarjali razdelitve bankine v samostalno banko dunajsko in madjarsko, a videlo se je, da se tej razdelitvi ne mislijo resno vstavljati.
Upravna sodnija je nedavno določila, da judovski grajščaki ne morejo biti patroni katoliških fara.
V	Zagrebu so 30. novembra volili novega župana, ker se je Ivan Vončina nedavno tej časti prostovoljno odpovedal. Izvoljen je bil od meščanov že prej za to službo izbrani kandidat, hišni posestnik dr. Andrijevič, ki je od 36 glasov dobil 24.
Vuauje države.
Nrbsko ministerstvo Rističevo se je že pred nekimi dnevi odpovedalo, pa še vedno posluje, ker novi ministri še niso imenovani.
Ruski car je zaukazal, da se ima tudi kavkaška vojna pripraviti za vojsko. Oddelku vojakov je car pri odhodu k vojni rekel: Idite z Bogom, in želim vam, da se z zdravimi udi zopet povrnete.
V	Carigradu se ima 12. t. m. pričeti konferenca, o kteri se pa splošno sodi, da bode ostala brez vspeha. Vlada turška hoče vnanje vlade potolažiti z vstavo, ktero misli še pred konferenco po deželah svojih oklicati. Pa ruski poročnik ima povelje, da naj se za to vstavo ne zmeni, ampak da naj na vso moč zahteva posebne pravice za Bulgarijo, Bosno in Hercegovino. General Ignatiev, ki dobro pozna razmere turške, je neki rekel, da še ni
Izvirni dopisi.
I« Notranjskega, 29. novembra. (Hohenwart. — Razlag.) Ne morem si kaj, da bi Vam ne poročal, kak vtis delajo na nas obravnave dunajskega državnega zbora. Pazno jih prebiramo iu se razgovarjamo o tem ali onem poslancu. Zelo všeč so nam bile besede štajarskega poslanca gosp. dr. Vošnjaka, ki kažejo, da on pozna rane naroda in mu je za-nj kaj mar. Občudovali smo bister um, zgovornost in politično oko poslanca II e rm an a, strmeli pa nad besedami poslanca grofa II o-henwarta, čegar politično obdarjenost celo njegovi najhujši nasprotniki pripozuavajo in občudujejo. Gorenjci res smejo ponosni biti ua to, da imajo poslanca, ki je gotovo prvi v vsem parlamentu.
Iu tacega moža smo mi Notranjci zavrgli! Odkritosrčno rečemo, da nas je sram tako, da bi se kar pod mizo skrili. Izbrali smo si za svojega zastopnika dr. Razlaga. Bože usmiljeni, odpusti nam ia greh, odpusti nam to zmoto tudi duh slovenski! Saj se dosti pokorimo s tem, da nimamo v državnem zboru ne letos ne lani nobenega zastopnika, ker smo brali, da je naš poslanec dr. Razlag prosil in dobil odpusta menda za vso sesijo. Ne bom preiskoval, je li nagib takemu ravnanju kak „kanonen-fieber" ali pa so osebne zadeve (ker je dr. Razlag oskrbnik grof Attemsovega posestva); tudi ne verjamem, da bi nam njegova nazoč-nost v zboru kaj koristila, — če se spominjam izreka, ki sem ga slišal iz ust veljavnega moža o njem, namreč: „dr. Razlag je mož, ki sam ne ve, kaj hoče". Iz teh vzrokov nam nikakor na misel ne pride, goniti dr. Razlaga v državni zbor, kajti prepričani smo, da pri drugih obilnih svojih opravilih nima časa za nas, če nas ni že popolnoma pozabil. Kesamo se marveč in sram nas je, da smo o volitvah zavrgli
tega lahko sklepa na privado in navado. Več sultanov je bilo hudih pijancev, n. pr. Selim II. (1566) s priimkom mest ali pijanec. A drugi zopet so strogo spolnovali koranove zapovedi in so postopali z največo okrutnostjo zoper pijance. Mahmud II. se je boje z vinom končal; Abdul Medžid je ukazal po očetovi smrti na svet sultanove matere raztrupiti sklenice in kupice ter pometati v morje, ter ni kadil, niti pil vina.
Koran, razdeljen v 114 sur ali oddelkov, (nemška prestava ima 24 tiskanih pol) z razlaganjem (komentarjem) in ustnim izročilom vred je podlaga bogoslovju in pravoslovju. Omenimo še dvoje odgojilnih spisov, ki izvirata iz boljših časov kalifata, v kterih je z razšir-jevanjem gospodarstva ali države na sijajnih dvorih cvetela tudi izobraženost in učenost.
Prvi se imenuje: človek po naravi (Naturmensch) ali povest Ebu Johtan od Tofeil iz leta 1190 — to knjigo zarad dovtipa (Witz) in bistroumnosti (Scharfsinn) berejo in razla-
gajo judje in mahomedani; tudi Leibnitz jo je visoko čislal. Vodilna misel je, da človek, ki vzraste brez občevanja z drugimi, in ki je tudi brez poduka o pozitivni veri, vendar pride do tega, da spoznava Boga in naravo. Vitez plava kot novorojeno dete v zaboji dobro zavarovanem na otok brez ljudi, kjer ga redi in doji srna, in ko doraste, premišljuje na široko in globoko najprej o smrti, potem o kakovosti in obliki stvari, o podobi zemlje in ozvezdja, o telesu in duši, in tako pride do stvarnika vseh stvari. Gleda podobo božjo, ki se ne razlikuje od Boga, povsod pa vidi, da se ta podoba raz množuje v častnih duhovih — luč božjo, ki se povsod razliva, a različni jo različno sprejemajo, kakor že imajo dar za sprejemanje, a čisti (sveti) jo tedaj najčistejše.
Druga, bolj obširna knjiga: knjiga Kabuh-ova od 1. 1060, je v realnem nasprotji z že imenovano. Pisal jo je kralj svojemn sinu za kažipota al vodjo v življenji, a večkrat se določno ponavlja, da nauki niso le za kneza
ampak tudi za vsacega zasebnika, naj ga že osoda postavi na prestol ali kam drugam. Knjiga ima v 44 poglavjih modra pravila za življenje, splošna in tudi posebna, v nji veje pobožni duh, in odlikuje se po bogati skuše-nosti, previdnosti in umetnosti, dasiravno so pravila dostikrat mala in malenkostna. Med moralne nauke so vpletene kratke pripovesti. Razni oddelki govore: o dolžnosti zastran vere in bogočastja; o dolžnosti do starišev, o pravi dušni plemenitosti, ktero zvišuje krepost; o pravilih, po kterih imamo govoriti, o spodobnosti pri jedi, o vinski pijači, o pravilih, kako se šah igra, o ljubezni in zakonu, o kopanji, spanji, žoganji (Ballenspiel), kako se imamo obnašati do sovražnikov, o štedljivosti ali varčnosti, o previdnosti pri nakupovanji sužnjih, kako voliti ženo, kupovati konje in hiše, kako odgojevati otroke; kako se ima človek vesti, kupčevati in zdravje ohraniti; o zvezdoznanstvu, o godbi, pesništvu, kako služiti knezu, opravljati državne službe, vojno
njemu na ljubo Hohenwarta, o kterem vsak domoljub in pravi Avstrijanec s ponosom bere po dunajskih listih „kranjski poslanec Hohenwart".
Kako zavidamo mi Gorenjce za tega poslanca, ki je poklican še za važne naloge v Avstriji, čegar načela so edina še v stanu rešiti Avstrijo! Mi pa — mi smo v eni vrsti z Dolenjci, ktere zastopata širokoustni, a pri Bejah kakor nevedni učenec molčeči Dežman in nekaj časa doma čepeči Hočevar, — v eni vrsti smo z gorenjskimi mesti, kterih zastopnik dr. 8uppan tudi ne črhne besedice (bodi si ker vsi ti nimajo poguma ali pa uma ne). Ali bi ne bilo za nas zdaj eno in isto, ako bi si bili izvolili za poslanca kakega nemškutarja ali gluhonemega človeka?!
Notranjec je prebrisana glava, britke skušnje z dr. Razlogom ga bodo zmodrile po oni omotici, ktera se ga je bila lotila o domačem razporu. Še zdaj z zadovoljstvom opazujem, da večina mislečih Razlagovih volilcev spoznava in obžaluje svojo zmoto, do ktere se je dala tisti čas prenaglo zapeljati. Nič bi ne stavil, da ne utegne dr. Razlag od svojih notranjskih volilcev dobiti take nezaupnice, kakoršno je dobil od vrlih in moških Gorenjcev kot njhov „zastopnik" v deželnem zboru kranjskem. Vsakako pa komaj pričakujemo druge volitve za državni zbor, ob kteri bomo pokazali, da ve-ternjakov ne maramo več, ampak le možake, ki imajo pogum in voljo izvrševati posel, kterega jim izroči zaupanje ljudstva.
Dr. Razlag pa bi nam najbolj vstregel in popravil tudi svojo krivdo vsaj nekoliko s tem, da bi se podvizal — ne iti v državni zbor, kajti od njega tako nič več ne upamo, ampak odložiti svoje poslanstvo, da na njegovo mesto volimo druzega boljšega. Če to stori, mu bomo pozabili vse, ker je do zdaj o nas zanemaril in zamudil.
Dr. Razlagov volilec
Iz Planine, 29. nov. — Oktobra meseca imeli smo tukaj volitev novega srenj skega odbora in voljeni so bili večinoma prejšnji odborniki, kakor že ne more drugače biti v krajih, kjer se ljudstvo ne briga dosti za volitve, ali kjer primanjkuje za to sposobnih moči, ktero oboje zadeva našo srenjo. No pri tukajšnlih razmerah smemo biti z občin skim odborom še dokaj zadovoljni, kajti na hajajo se mej odborniki tudi vsestransko izobraženi za blagor soseskin vneti možje, da omenim tukajšnjega gosp. župnika, zdravnika g. Majerja, g. Jeršana iz Unca, g. Kovšca. — Prvo polovico tek. meseca volili so odborniki
imej sabo župana — bil je enoglasno izvoljen gosp. Ant. Kovšca, posestnik iz Gornje Planine, sin prejšnjega začasnega župana. — Ne more biti drugače: vsak človek, ki zavzeme kakšno častno mesto, ima kaj nasprotnikov in brez teh tud novi g. župan ni in ne bode. Resnica je: kolikor častno je županovati, toliko težko je vsim vstreči; zato pa ravno župan ne sme gledati ne na desno ne ua levo, temuč kar spozna po posvetovanji z srenjskim odborom za dobro, koristno in mogoče, mora izvršiti možato, energično popolnoma, ne polovičarsko. In ravno, če bode naš g. župan postopal v vsih rečeh kolikor moč nevstrašljivo, energično si bode pridobil spoštovanje vsih razumnih prebivalcev in zavezal bode jezike onim, ki trdijo, da bode tudi sedanji župan kakor prejšnji premehak, da se bode bal vsakemu človeku se zameriti, in da bode nujne reči vlekel v malo večnost. Veliko reči, zadevajočih srenjo Planinsko čaka rešenja po odboru in novem županu; omenim le poprave al zidanja toliko potrebnega šolskega poslopja, iztirjanja v pre-šnjih letih zaostalega denarja za šolske potrebe, nadalje kako bi se popravili iu iztrebili požiralniki po Planinski dolini, da bi se odvračevala velika škoda, ki jo je letos napravila predolgo trajajoča povodenj. Ljudstvo samo dostikrat ne previdi svoje lastne koristi, treba je večkratnega poduka in dostikrat tudi sile; navadno se še le potem spametuje, ko je že storjeno, in sprevidi, da je bilo vstavljanje nespametno A ker je novi g. župan na čelu slovenske občine, mora biti tudi strogo naroden. Pričakujemo toraj, da se bode skazal v svojem poslu odločnega narodnjaka, ki se ne vstraši ostre besede, tudi če pride iz ust okrajnega glavarja ali druzih vladnih organov. Zato je dolžnost županova skrbeti, da bode odslej v občinskej pisarni vladal vseskozi domač, slovenski jezik ne se pa šopirila tujščina, ktere je bilo doslej preveč. Občina Planinska je obširna, kajti obsega tudi Unec, Rakek in občinsko predstojništvo ima dosti občevanja s političnimi sodnijskimi in drugimi vradi; tukaj tedaj je treba spričati, da spoštujemo in ljubimo svoj jezik in da tirjamo, da ga spoštujejo tudi više oblastnije ter rabijo, če dotični občinski taj nik, ki ima dobro plačilo, dozdaj ni še po vsem zmožen vradovati slovenski, naj vzame v roko slovnico in slovar in naj se trudi pri dobiti si potrebno spretnost; če pa noče, saj mu je pot odprta iz Planine. — Pa kolikor poznamo novega župana v narodnih rečeh, imamo najboljše upanje, da bode v tem oziru županija naša dajala lep zgled mnogo drugim.
Zato pa, akoravno odborniki izvoljenega župana niso „instalirali" v gostilni, kakor Cer-iničani svojega, imamo nado, da bode vedno in povsod delal v korist in blagor občine iu narodnosti slovenske.
Z Dolent.lNk.ega 30. novembra. (Naši državni poslanci.) Dunajski državni zbor je letos zelo viharen , oglasilo se je več poslancev iz različnih dežel avstrijskega cesarstva, iz naše pa le gorenjski poslanec grof Hohenwart. Res, da so besede grofa Hohenwarta bile tako tehtne iu pomenljive, da je za vso deželo dosti govoril. Vendar zraven velikega zvona, če je še tako močan in doneč, se prilagajo ušesu tudi še drugi zvonovi. Radi bi bili tedaj slišali tudi kaj druzih glasov, saj imamo več poslancev, n. pr. Dežmana, ki v deželnem zboru tako govori, da si poslušalci večkrat ušesa tiše. Dolenjci so ga večidel volili zato, ker jim je obetal železnico; ali zdaj ni duha ne sluha niti o železnici, niti o Dežmanu. In vendar ima prilike dovolj pozdiguiti za nas svoj glas, ker nas stiskajo reve, o kakoršnih on morda še pojma nima. (Zakaj se pa da voliti, če ne po-potreb volilcev? Op. uredn.), Ali morda tudi on —enako dr. Razlagu — doma sedi zrni rajše, nego bi spolnoval svojo dolžnost kot poslanec ? „Obljuba dolg dela", tedaj gosp. Dežman, plačajte svoj dolg z obljubljeno železnico. Če pa tega ne morete, napovejte konkurs, t. j. odpovejte se poslanstvu; mi si bomo potem že koga izvolili, ki bo to, kar obeta, tudi spol-niti zamogel.
Z Dunaja, 19. novembra. (Minister-ska kriza?) Državnega zbora predsednik, dr. Rechbauer, je bil te dni pri cesarju, ki so ga po „P. LI." vprašali, sta li vstavoverna stranka in ministerstvo v načelnih vprašanjih nasprotnih misli? Ker Rechbauer tega ni potrdil, rekli so cesar, da za zdaj nimajo nobenega vzroka spremeniti prvih svojih svetovalcev. Rechbauer je rekel, da nezadovoljnost izvira le od tod, ker se je vlada o pogodbi z Ogersko dogovorila, ne da bi se bila prej posvetovala z vstavoverno stranko. Na to so cesar odgovorili, da dotični predlogi se zbornici še niso predložili, in da se bodo še le odločili, če bi se pokazalo, da vlada dotičnih predlogov v zboru ne more dognati. Na opomin predsednikov, da obnašanje dalmatinskega namestnika, barona Rodiča je pri vstavoverni stranki zbudilo nevoljo, odgovorili so cesar, da so z delavnostjo svojih ministrov prav zadovoljni. Tudi so dr. Rechbauerju dovolili, da sme objaviti ta ujun razgovor.
Dasi ministerstvo še vedno vživa zaupanje
voditi, kake dolžnosti ima cesar, na kaj ima paziti kmetovalec. Sklep od tega je 44. poglavje, kjer se razgovarja, kakošne prednosti ima krepost.
O odgoji se reče v 27. poglavji: „Pod pretvezo, češ, moj sin nima zmožnosti, nikar ne nehaj podučevati svojega sina. Verjemi, da bode tebe in tvojega sina osoda strahovala, ako mu ti ne daš strahu. Ljudje so dvojni: eni so blagi, drugi so nizki (gemein). Blagi ne morejo ob svoji smrti otrokom zapustiti boljše dedščine, kakor lepe šege in umetnosti; za otroke nizkih ljudi pa ni boljšega od rokodelstva. Pa tudi rokodelstvo je velika umetnost in po mojih mislih ne bi bila sramota, bo bi se otroci imenitnih tudi učili rokodelstva; ker spretnost nima veje, da bi ne donašala sadu
Ako nas prve bukve spominjajo naRous-seau-a in njegovega Emila, nam pa druga knjiga v misel sili mnenje nekterih gojiteljev pretečenega stoletja, a mislili so tačas, da so
vse na novo in prvikrat povedali. — „Hatti-scherif" iz Gülhaneh, kteri je razglasil sultan Abdul Medžid 5 mescev po svojem nastopu (3. novembra 1839) vpričo svetnih in duhovnih dostojanstvenikov, korporacij in mnogo ljudstva, je hotel enake pravice za vse podložne brez ozira na verstvo. Da je bilo nemogoče izvrševati to povelje, in sploh vse naredbe delati po enem kopitu, pokazalo se je kmalo, ker nastal je povsod upor. A ne da bi se bili samo upirali, tudi nagajali in kljubovali so in to je posvetilo nemoč vlade, ki je prizanašala. Kako je mogoče, rekli so po pravici, razna plemena Turkomanov, Kurdov, Arablja-nov, Drusov, Maronitov, Albancev, Bošnjakov, Bulgarov, Grkov in Armencev in Indov, različnih po rodu, veri in običajih zediniti tako, kakor se n. pr. zedini krščanska centralizovana država Francoska, ker je bilo sploh znano, da so ta ljudstva podložna vladajoči rodovini le zato, ker se med seboj sovražijo. Ako bi jih pa ravnopravnost zedinila, bi se vzdignili v
skupinah ali splošno zoper apatično vladajoči občno sovraženi narod. Osmani se ne morejo zanašati, da bi jim bili podložni vdani, le prisiliti jih morajo k podložnosti, niti ne smejo vlasti, ktero so si privojevali, iz rok spuščati. V načelih vladanja bi bila mogoča ravnopravnost in bi tudi morala biti, a v rabi (Anwendung) bi se morala v poštev jemati različnost, kakoršna je v dejanskih razmerah, in spoštovati in ohraniti bi se morale mnogovrstne različnosti političnega in socijalnega poslopja. Da se kaj tacega doseže, je nepogojno potreba poznati vse faktično razmerje, a to spoznanje je veliko bolj težavno in nepriležno, nego kategorično zahtevati abstraktno edinstvo (unijo), t. j. takošno, ki se v mislih nahaja, a nikjer pa ne v dejanji. Taka unija je prav naravna za mohamedanca, ki je ves utopljen v neprosti subjektivnosti.
(Konec sledi.)
•vladarjevo, vendar ne stoji tako trdno, kakor si nekteri žele, ki z nekakim strahom slutijo, da po odstopu sedanjega ministerstva vstavo-verstvo zgubi svojo dosedaj neomahljivo podporo. „D. Ztg.'' sodi, da bode namestnik tirolski grof Taafte prevzel dedšino dosedanjih ministrov. „Notranje stanje, pravi, je silno napeto, pa nič se še ne kaže, kedaj da se bode zjasnilo. Splošno se čuti, da se sedanji stan ne more obdržati in naj bolj vdanim privržencem ministerskim se dozdeva, da so dnevi ministerstva Auerspergovega že sošteti, le v tem so še različnih misli, kdo da bode uasle-doval in če se ne bode pred sostavo novega ministerstva sklical nov državen zbor. Gotovo je le to, da je še le nedavno visok državen do-stojnik z jutranjim nagličem prišel na Dunaj, ter ostal v dvorni palači, in se še tisto popoldne zopet vrnil v oddaljeno' kronovino nazaj, ne da bi bil koga obiskal."
Tudi „N. W. Tagb." meni, da bode grof Taaife sostavil novo ministerstvo, pa se od njega, se ve da, ne nadeja nobene prave po-, moči. Ministerski in vradni listi si sicer na vso moč prizadevajo dokazati, da vstavoverstvu še ne žuga nobena nevarnost, a vidi se jim, da še sami nimajo pravega poguma in da so podobni popotniku, ki grede skoz nevarne kraje iz strahopetnosti žvižga, da si sam sebi pogum dela.
Domače novice.
V Ljubljani, 2. decembra. (Državni poslanci) dr. Vošnjak, Viljem Pfeifer, Nabergoj in M o n t i pristopili so k klubu desnega središča, čigar načelnik je grof Hohenwart.
(Profesor Suklje) prišel je te dni zopet v Ljubljano, ker dobi zarad bolehnosti svoje od ministerstva za pol leta odpusta.
(Dr. Anton Jeglič) se ta mesec povrne z Dunaja in boje nastopi službo kaplana pri D. Mariji v Polji.
(t Vitez Leopold Höffern), sovčtnik pri deželni vladi kranjski, bivši okrajni načelnik loški, okrajni glavar krški itd., je včeraj ob 8. uri dopoldne umrl. Pogreb bo danes popoldne ob 4. uri. R. I. P.
(Naš rojak gosp. Nolli) se je v zagrebškem narodnem gledišču pri predstavi opere „Nikolaja Zrinjskega" 29. nov. posebno odlikoval in si je sploh, zlasti pa v prekrasnem duetu v zadnjem prizoru z gospico Lesičevo pridobil pripoznanje in živahno pohvalo.
(F „turškem listu") nekdo iz litijskega okraja toži o slabih cestah in prejšnemu cestnemu odboru očita, da ni nič storil, ter pro-testuje tudi zoper sostavo novega odbora; zlasti zoper izvolitev duhovnikov, „ki utegnejo od brevirja in misala kaj umeti, o cestah pa le malo ali pa nič ne vedo." Dobro vemo, kaj je litijskega dopisnika spravilo po koncu. G. okrajni glavar bi bil kaj rad postal načelnik cestnega odbora. A pri volitvah je g. okrajni glavar propal in še v odbor ni bil izvoljen; od tod hudovanja „Tagblattovega" dopisnika. Kako pa da bi vradnik, ki sedi po kanceli-jah, več umel o cestah, kakor duhovnik, ki mora kot posestnik v red devati njemu odmir-jeni kos ceste, to nam ne gre v glavo. Kedaj bomo že doživeli, da se ne ho samo tisto preslavljalo kot izvrstno, kar imajo vstavoverci v rokah, ampak da se bo pripoznalo tudi marljivo delovanje drugih ljudi?
(Liberalni listi), med njimi zlasti ljublj. „Tagblatt", dobrovoljne ljudi navadno s tem slepč, da njihov namen nikakor ni vero napadati, ampak da grajajo le prenapetost nekterih izdajatelj in odgovorni vrednik: Ferd. Pev
duhovnikov, da pa prave duhovne spoštujejo itd. Včasih jim pa menda proti volji uide kaka beseda, iz ktere se lahko razvidi njihovo hudobno hinavstvo. Taka se je zgodila „Tagbl." že večkrat, in nedavno zopet v št. 274, kjer pripoveduje, da škof tržaški pri svoji duhovščini uabirajo darov za vstanovitev nekakega odgojišča za revne mladenče, kterih bi se po končani gimnaziji vsaj nekteri oglasili za du hovski stan, da pomanjkanje duhovnov ne bo tako občutljivo. Z nekako radostjo „turški list" poroča, da je v vsih štirih letih za škofijo tržaško samo 8 bogoslovcev in konečno veselo vsklikne: „O srečni Trsti kjer vrste posvečenih klerikalnih petelinov čedalje redkeje postajajo 1" Ali se to ne glasi nekako tako, kakor izrek nekdanjih francoskih brezvercev, da bode človeštvo najsrečnejše, kadar bodo zadnjega duhovnika zadavili in s sveta spravili. Je li tedaj mogoče trditi, da liberalci po „Tagblat-tovem" kopitu zamorejo biti tudi dobri katoličani?
(Za otročjo bolnišnico) na Poljanah so presvitla cesarica darovali 100 gld.
(Zimsko obleko revnim šolskim otrokom) dotične gospe tudi letos prav pridno izdelujejo. Zanašaje se na znano milosrčnost prebivalcev ljubljanskih so že na upanje vzele blaga ter ga izdelujejo v različno obleko. V pripomoč tej milodarni napravi bode v soboto zvečer v Tavčarjevi gostilnici zabava s petjem in slavnoznano vojaško godbo, ki bode z dovoljenjem veleč. g. polkovnika brezplačno sodelovala. Vstopnina znaša 20 kr., pa se bode hvaležno sprejel tudi vsak viši znesek. Zarad blazega namena nadejati se je prav obilne vdeležbe.
(Slovensko gledišče.) V nedeljo 3. decembra se bode predstavljala v spomin rojstnemu dnevu našega pesnika Franca Pre širna v slovesno razsvetljenem gledišču znana igra s petjem v 5 dejanjih „Materin blagoslov ali nova Fanchon"-
(Zadnji občni zbor kmetijske družbe.) (Konec.) Najvažnejša točka je bilo pa gotovo poročilo o gozdnih razmerah na Gorenjskem. Poročevalec dr. Poklukar je rekel, da za živinorejo na Gorenjskem so silno potrebne planine. A obrtnijsko društvo jih nasaja z drevesci in občine tam ne smejo več pasti. Ker pa živina vendar-le zahaja v take kraje, se ljudje zapirajo in nakladajo se jim po vrhu še denarne globe; sama Bohinjska Bela plačala je v tem času, kar obstoji obrtnijska družba, okoli 30.000 gld. globe, iz štirih občin pa je bilo zaprtih že 1200 ljudi. Zato v imenu odborovem nasvetuje: 1. Vlada naj se naprosi, da bode z vsemi postavnimi pripomočki varovala pašnike; 2. da bode na vso moč pospeševala rešitev gozdnih in pašnih razmer v radoliškem okraju.
G. Seitner ugovarja, da hočejo Gorenjci ravno tako kakor Vipavci končati vse gozde. Plačana odškodnina ni v nobeni primeri (?) s storjeno škodo, zato priporoča, da bi vlada kakor najbolj hitro more, vravnala servitutno odškodovanje. Dr. Blei weis obžaluje te za živinorejo gorenjsko jako škodljive razmere, ki žugajo vničiti od ministerstva podpirano sirarstvo gorenjsko ter povdarja, da se to le godi, odkar se je obrtnijsko društvo vstanovilo. Zato stavi predlog vlado tudi prositi, da naj preiskuje, kdo da je kriv, da morajo ljudje plačevati toliko denarnih kazen in tako pogosto v zapor hoditi, odkar obstoji obrtnijsko društvo. G. H o m a n stavi tudi predlog, da naj se kraji, kjer ljudje ne smejo pasti, kolikor mogoče skupaj drže. Dr. Poklukar pravi, da se pravice ne smejo kratiti, kar je pašnikov, naj pašniki ostanejo. G. Seitner pravi, daobrt-
nijsko društvo nikdar ni mislilo pašnikov spremeniti v gozde. Dasi ima pravico obsejati šesti del gozda, ga je komaj obsejalo dvanajsti del. Pri glasovanji se sprejmö nasveti odsekovi z dostavki dr. Bleiweisa in g. Homana.
Dr. Bleiweis potem namesto Peter Koz-lerja poroča o ljubljanskem mahu in nasvetuje: 1. Vlada naj se naprosi, da se v komisijo za sušenje ljubljanskega mahu privzemo sposobni in praktični možje, in da uaj komisija odpravi vzroke čedalje pogosteje povodnji. 2. Dotični zaklad, ki znaša nad G0.000 gld., uaj se porabi za to, da se bode Ljubljanica hitreje odtekala. 3. Zbor naj povdarja nujno potrebo, da se postava o ljubljanskem mahu od deželnega zbora sklenjena, kakor hitro mogoče potrdi. G. Peruci povdarja škodo, ki jo prebivalci na mahu po povodnji trpe in izreka zaupanje, da jim bode vlada na pomoč prihitela. Že zdaj posestev na mahu nihče noče kupiti, in sčasoma ne bodo nič vredna. Cesarski graben je z grmovjem obraščen in komisija nič ne stori, da bi ga posnažila. Ravno taka je z malim grabnom. Tudi jez pri tovarni v Udmatu vodo zadržuje, zato stavi predlog, da naj vlada preiskuje , koliko je ta jčz kriv povodnji na ljubljanskem mahu. Predlog odborov s pristavkom g. Perucija se sprejme. Po volitvi nekterih novih odbornikov, za ktere so bili izvoljeni: dr. Karol Ahačič, g. Jožef Debevec, dr. Maks pl. Wurzbach in g. Schollmajer, se zborovanje sklene.
Eazne reči.
—	Za zidanje novega farovža na Golem so cesar iz lastnega premoženja darovali 400 gld.
—	Luteranskega učitelja, piše „SI. Gosp.", so na farni šoli v Kremnici na Koroškem nastavili med katoliškimi učenci, v bližnjih Tratah pa med lutrovske otroke katoliškega učitelja. Ali ni to narobe svet?
—	Program koncertne besede, ki jo napravi „slavjanski pevski zbor" na Dunaji pondeljek 4. dec. v „Gartenhausgesell-schaft, L Parkring je sledeč: A) Fürchstgott: „Žene mrak se!" zbor. 2. a. Moniuszko: „Polonaise"; b. II e n s d t-L i s z t: „Solovej"; c. Chopin: ,,Valse", igra gospa Nat. Nrasova. 3. Hajdrich: Tiha noč, četverospev (gg. A. Buchta, Čeh, France Orožen, Slovenec, Jerije in Fraiser Čeha.) 4. Al ar d: koncertna fantazija „II Trovatore", za gosli g. Aug. Siebert. 5. Rubec: a. „Na Wolgie", zbor. b. Bella: Slavjauske narodne, zbor. 6. Verdi: ,,Duo"iz opere „Aida" prednašata gospica M. Zipsova č. gosp. Zobel. 7. Förchtgott: Druga kitica slovanskih narodnih pesnij; zbor. 8. Marchesi: Castrone : Valček prednaša gospica M Zipsova. g. M. J. Novaček: „Skočna", baritonsolo poje g. Fr. Kinsky. Vodja gosp. A. A. Buchta. B. Godba: peš-polka 4. (Deutschmeistrovega.J
Vstopnice dobivajo se: v družbeni pisarni I. Bognergasse, III. Stock; Slovanska Beseda, I. Dobelhofgasse 9; kavarna Mayreder, I. Ro-thenthurmstrasse po 1 gld. 50 kr. Pri kasi velja vstopnica list 2 gld.
Ti'lei{rnlične dvnarue c»'lie t decembri».
Papirna renta 60.35 — Srebrna r*nta 66 40 — 18601etuo državno posojilo 108 75 — Bankitm *ku!je821 — Kreditne akcije 137.40 — London 127.25 — Srebro 115.— — Ces. kr. cekini 6 03 20frankov 6 01.
S t if Z fßO
dobi izurjen mežnar in poljski hlapec o Božiču; izve se v Kresnicah ustmeno ali pismeno pri g. župniku (pošta Litija).	(71—1)