Slovenski List:
Neodvisno slovensko krščanskosocialno glasilo.
Štev. 33.
V Ljubljani, v petek 14. avgusta 1903.
Letnik VIII.
»Slovenski List“ izhaja v sobotah dopoludne. — Naročnina je za vse leto 8 K, za četrt leta 2 K. Vsaka številka stane 14 vin. — Dopisi pošiljajo se uredništvu ..Slovenskega Lista* — Nefrankorani dopisi se ne sprejemajo: rokopisi se ne vračajo. — Naročnina, reklamacije in oznanila se pošiljajo upravništvu ,Slov. Lista'. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani
Stari trg štev. 19. Uradne ure od 9 do 12 ure dop. — Oznanila se računajo po navadni ceni.
O revščini kmečkega stanu in kako mu pomagati na noge.
(Govor, katerega je imel kranjski kapelan č. g. Fr. Pengov v izobraževalnem društvu v Šmartinu pri Kranju.)
Da šmartinsko katol. slov. izobraževalno društvo ne obstoji samo po imenu, ampak da si prizadeva tudi vestno izpolnjevati svojo nalogo, nam kaže živo zanimanje njegovih udov pri predavanju v nedeljo 10. vel. srpana. Predaval je kranjski kapelan č. g. Prane Pengov o pomenu zadružništva v obče in nekaterih zadružnih strokah, ki imajo pomen za našo okolico, posebej. Glavne misli predavanja so bile te le:
Težave, biti v naših časih kmetovalec, ni treba še dokazovati; predobro je čutimo sami. Našo bedo nam odkrivajo zemljiške knjige, pro-vzročujejo jo pa različne okoliščine: nizke cene poljskih pridelkov, ki jih ne narekuje kmet-prodajalec, kateri ima edino pravico do tega, ampak veliki barantači, ponajvečkrat iz sorodstva Abrahamovega, ki so pa podedovali od njega vse drugo, le njegovega duha ne. Živa slika, kako se nam slabo godi, so naše večje železniške postaje na eni, in pa razna morska pristanišča na drugi strani.
Orjaški parni brodovi zalivajo Evropo z ameriško žitno konkurenco, v zameno pa pošiljamo nazaj sto tisoče človeških bitij, ki se bledih obrazov in solznih oči poslavljajo od rodne grude, katera jim ni mogla dati koščka kruha. Je še cela kopica drugih vzrokov naše nesreče: preveliki davki, direktni (zemljiški in hišni) in indirektni, ki se ne ozirajo dovolj na davčno moč kmetovalčevo, ampak kratkomalo predpisujejo kmetu gotov donesek, dalje ogromno vojaško breme (militarizem), državni dolgovi, ki se veselo delajo naprej brez vednosti, kdaj bodo plačani, velike dote na kmetih, premajhno hrepenenje kmetijstva po strokovni izomiki, pa tudi pre-
majhna priložnost, ki jo ima kmetič v ta namen. Krvavo pogrešamo pred vsem zimskih kmetijskih šol, ki bi trpele po dve leti in se vršile samo kakih 5—6 zimskih mesecev. Zimske kmetijske šole izpodrivajo po vseh kmetijsko naprednih deželah celoletne kmetijske tečaje. Zato je popolno opravičeno naše hrepenenje in klic: Dajte nam Gorenjcem že vendar zimsko kmetijsko šolo, ki jo potrebujemo kot otroci materinega mleka.
O nesrečnikih, ki z alkoholom spravljajo svojce na kant, časni in večni, niti ne govorimo. Deloma smo res sami krivi svojega žalostnega stanja, skoro še več pa so zakrivili drugi.
Leto 1848. nam je prineslo svobodo. Svoboda, prostost — krasna je ta beseda! Le malo je bilo duhovitih mislecev, ki so že pred pol stoletjem svarili ljudstvo pred to zapeljivo morsko deklico in rekli: Delo, na pol storjeno, je le slabo storjeno. Liberalci, to se pravi oni ljudje, ki vedno povdarjajo kot svoje geslo: „Vsak lepo zase, Bog pa za nobenega!' ta liberalizem je pač navidezno odpravil tlako in desetino ter upijanil svet z <r>ojrio pijačo nebrzdane svobode, a je tirjala že toliko krvi in človeških žrtev. Toda, ali smo dandanes kmetje in mali obrtniki v resnici prosti, svobodni, ali nas ne tlači najhujša odvisnost v gospodarskem, političnem in Bog ve, v kakšnem še drugem oziru, odvisnost od gospodarsko močnejših, od bogatinov? In mesto desetine, ali re plačujemo danes v resnici petkratne desetine v denarju in krvi, deloma državi, deloma pa drugim stanovom, ki na naše stroške lepo v izobilju žive, ali ne plačujemo uradnikov raznih vrst, ki vedno kriče po zvišanju plač, raznih prekupcev itd., ki si na naš račun stavijo krasne palače in nas potem za plačilo, da smo jim pomagali na noge, še davijo, če si hočemo kaj pomagati, po svojih brezvestnih zastopnikih v državnem in deželnem zboru ?
Da, majhna napaka v gospodarski politiki pri »oprostitvi11 kmetijstva, katera bi bila imela lahko tako blagodejne posledice (oprostitev naša namreč), ta majhna napaka, je bila dovolj, da je v primeroma kratkem času napravila velikansko zmešnjavo in opustošenje. Majhna iskrica, pravi pregovor, napravi velik požar. Ta požig se je dobesedno izvrševal nad našim kmetijstvom od leta 1848. sem. Liberalizem je samo nekaj prodrl in odpravil, postavil in dal pa ni zato nič, postavil nas je iz slabe koče popolnoma pod kap. Saj je tudi dandanes to njegova glavna lastnost, da uničuje in podira, oziroma se kot vrl sokolaš postavlja na glavo in pije, krepko pije v rešitev domačije, a za kaj bolj pozitivnega ga pridobiti, ni mogoče.
Odkod pomoči iz naše nesreče ?
Možje! Naši pradedje niso živeli tako vsak zase, kakor živimo mi, sicer bi bilo Slovanstva nemara že davno konec. Živeli so skupno v zadrugah. O njihovi uredbi in blagoslova polnem vplivu na naše pradede pišejo krasno dr. Krekove „Crne bukve kmečkega stanu" (str. 179—196). To knjigo bi moralo imeti vsako izobraževalno društvo. Kaj so koristile te zadruge našim jugoslovanskim prednikom, ti prekrasni cvetovi krščanske omike, te čarobne priče jugoslovanske gospodarske trdnosti, nad kojih grobovi, izkopanih od liberalizma, se nam utrinja solza grenke žalosti in sočutja!
1. Uboštvu in proletarstvu so bile te zadruge najtrdnejša jez. Doma delavnim članom so dajale vsega, kar so potrebovali za življenje. In če je kdo odšel od doma, je ostal še zadružnik. Ako je mogel, je pošiljal kaj malega od svojega zaslužka zadrugi in tako je do smrti vedno vedel kam domu.
2. Staro slovansko načelo, da mora mož preživljati svojo ženo, je zabranjevalo velike dote, ki so sedaj vdomačene pri nas.
3. Zadruge so obvarovale posamnika osamljenosti. »Gorje samemu! zakaj če pade, ga nima,
Na prenočišču.
(Ruski spisal Apton Cehov.)
(Konec.)
Ilovajska je vstala, približala se Liharevu in ga nepremično motrila. Soditi po solzah, ki so se mu bliščale na trepalnicah, po tresočem, strastnem glasu in rdečici njegovih lic, je bilo jasno, da se ne pogovarja o ženskah slučajno, vsak dan. Bile so predmet njegove nove ekstaze, ali kakor je sam rekel, njegove nove vere! Prvič v življenju je videla Ilovajska pred seboj človeka v ekstazi, v goreči veri . . . Njegovo kretanje in živahne, blisketajoče oči so ji ga delale nerazumljivega, sanjavega, toda v ognju njegovih očij, v njegovi govorici, v kretanju celega života je bilo toliko lepote, da je stala bred njim nehote ko začarana, da mu je presenečeno zrla v obraz . . .
„No, govoriva na primer o moji materi", je pristavil, stegnivši . nekako proseče proti njej roke. Zastrupil sem ji življenje, po njenem mišljenju osramotil rod Liharevov — toliko hudega je pretrpela od mene, kakor od najhujšega sovražnika — in kaj je posledica tega? — Bratje ji dajejo pičle krajcarje, da bi jih imela za maše in spravne molitve, ona pa obtežuje svoj verski
čut, nabira ta drobiž in ga pošilja svojemu izgubljenemu sinu Grigoriju. Take malenkosti bolj vzgajajo in blaže dušo, nego vse teorije in učene besede o 35000 vrstah! Lahko bi vam navedel tisoč takih vzgledov! No, misliva na vas same! Zunaj divja neurje, temna noč je, vi pa se peljete k svojemu očetu in bratu, hoteč ju o praznikih ogreti s svojo, ljubeznijo, čeprav onadva na vas morebiti ne mislita, sta vas pozabila. In pravim vam, kakor hitro bote kakega človeka vzljubili, mu bote sledili celo na severni tečaj. Kaj ne, da mu bote?"
„Seveda, če ... če ga bom ljubila*.
„Tako je!“ je vskliknil Liharev veselo in udaril z nogo. „Za Boga, ali sem vesel, da sem se seznanil z vami! Jaz imam že tako srečo, da se vedno snidem z izvrstnimi ljudmi. Vsak dan spoznavam osebe, za katere bi skoro dal življenje. Na svetu je vendar več dobrih ko hudih ljudi! Poglejte no, kako odkritosrčno in prijazno sva se pogovarjala, kakor bi se že sto let poznala. Dogaja se, rečem vam, da se morebiti kdo deset let trudi, molči, svojo notranjost skriva pred prijatelji in soprogo, potem pa slučajno naleti v železniškem vozu na kakega kadeta in temu odkrije vso dušo. Prvič vas imam čast videti, pa sem se vam izpovedal tako natanko, kakor še nikomur dosedaj. Kako je to?"
Veselo smehljaje in mencaje z rokami je korakal Liharev po sobi gor in dol in zopet začenjal o ženskah. Med tem je zazvonilo k jutranji službi božji.
»Moj Bog“, je zaklicala Saša, „ne pusti mi spati s svojimi govori*.
„Oh res!“ se je spomnil Liharev. „Odpusti ljubica. Zaspi, ^aspi . . . Razven nje imam še dva dečka", je šepetal. »Onadva sta pri stricu, gospica, ta pa ne more biti en dan brez očeta. Res da trpi in mrmra, pa se me vendar drži ko muha medu. Gospica, začel sem blebetati, vam bi pa izvestno boljše delo, ko bi malo zaspali. Ako dovolite, vam naredim ležišče.”
Ne da bi počakal dovoljenja, je potresel mokri plašč in ga razgrnil po klopi, obrnivši krzno na vnanjo stran, potem je zbral razmetane rute in ovoje in položil zvito suknjo na klop za vzglavje. Vse to je delal tiho, s hlapčevskim spoštovanjem, kakor bi ne imel v rokah ženske obleke, ampak črepinje svetih posod. Cela postava je izražala zavest neke krivde, nekaj sra-movalnega, kakor bi se v navzočnosti nežne gospodične sramoval svoje rasti in moči ... Ko se je gospodična Ilovajska vlegla k počitku, je ugasnil luč in se vsedel na klop k peči . . .
/Pako je, gospica, tako ..." je šepetal prižigajoč si cigareto in izpuščajoč oblačke dima
da bi ga vzdignil*. Te besede so v družboslovju temeljna resnica. Osamljenost, sebičnost, obup, krutost, nravna propalost — so si v zvezi. V zadrugi je dobil vsak sveta v dvomu, tolažbe v žalosti, pomoči v nesreči.
4. Zato je v zadrugah tudi cvetela nravnost. To nam priča število hudodelstev, ki je bilo pred desetletji med Jugostovani razmeroma mnogo manjše, kot pa v drugih deželah. Sedaj je drugače.
5. Kar je zadruga potrebovala, je pridelala doma, ali vsaj v domači deželi. Razvilo se je polagoma umetelno vezenje in pletenje, ki še sedaj vzbuja občudovanje po svetu.
6. Pravd je bilo mnogo manj. Vzajemnost je premagovala prepire. Zato so pa tudi dobro živeli po zadrugah. Mesa in belega kruha ni manjkalo. Koliko se je prihranilo že pri skupnih poslopjih in pri skupni Kuhinji! Gospodarstvo in gospodinjstvo je bilo mnogo ceneje in zadružnikom v gotovo korist.
7. Vse dolžnosti so se ložje in boljše izpol-novale v zadrugah, nego se sicer. Skupna molitev je zedinjala zadružnike pred Bogom, skupna požrtvovalnost glede na davke, na vojaščino, pred vladarjem in skupno delo pred svetom.
Za vse te lepe plodove slovanske natore je ublažila in oživljala Kristusova vera.
Kar je veljalo za naše prednamce, mar ne velja to tudi za sedanjost in bodočnost? Zgodba preteklih dnij nam bodi učiteljica za sedanje življenje. Cesar nam dandanes najbolj primanjkuje, to je stanovska samozavest in čut skupnosti. Naj je posamezni kmečki gospodar še tako izobražen, naj še tako umno seje in gnoji, ako ostanemo vsak zase in razcepljeni, se bližamo vsi skupaj neizogibnemu polomu; tudi za nas velja: božji mlini meljejo sicer počasi, a toliko bolj gotovo.
»Brez kalijeve soli in Tomaževe žlindre ni umnega gospodarstva 1“ — tako kličejo že tisoči kmetov po drugih deželah, Toda kaj nam pomagajo za kmetijstvo vse tehniške pridobitve, kaj pomagajo kosilni, mlatilni in drugi stroji, ako pa nastavljajo na popolnoma zmešanem trgu cene pridelkov tako, da ne dobimo nazaj niti svojih pridelovalnih stroškov 1
Posamezni kmet stoji sedanjemu gospodarskemu in pravnemu neredu popolnoma brez moči in orožja nasproti.
Le v skupnosti je moč! In kljub vsem žalostnim izkušnjam, ki jih doživljamo v našem kmetijstvu, deloma vsled nepoštenosti, deloma vsled nepremišljenosti nekaternikov, veliko pa tudi vsled divje gonje naših gospodarskih nasprotnikov, bogatih kapitalistov, si upam trditi in z veseljem trditi:	Zavest	skupnosti	se	mo-
gočno vzbuja mej kmetovalci skoro cele zemlje Evrope in Amerike in tudi mej našimi slovenskimi stanovskimi sobrati, povsod prodirajo pi-jonirji zadružne misli, v vse dežele raznašajo
orožje za gospodarski boj, stanovska zavest se zopet vzbuja, skupna stiska vodi do skupne obrambe in po deželah se razlega klic: »V edinosti je moč!“
Tudi naša vlada je dobila že malce vesti in čuti, je treba kaj storiti za kmečki stan, kajti če se podere ta steber, potem se poruši tudi orjaška zgradba cele države in pokopljejo v svojih razvalinah tudi one, ki imajo vlado v rokah. Zato imamo od lanskega leta sem sklenjeno v drž. zboru postavo o stanovskih kmečkih zadrugah, ki naj bi bile za kmeta to, kar so obrtnike in trgovce trgovske in obrtne zbornice, t. j. zastopi naših interesov in priteženj v vsakem oziru. A da ta postava pride v veljavo v posameznih deželah, jo morajo skleniti preje še posamezni deželni zbori. Dokler pa misel in ideja stanovskih zadrug ne prodre v vse naše kmetijske sloje in ne postane skupna last kmetijstva, ne bo bolje, pa tudi pozneje še, po vpeljavi stanovskih zadrug bodo dragocena spopol-nitev za mnoge gospodarske naloge »pridobitne in gospodarske zadruge*.
O	teh zadrugah se danes marsikaj sliši, in sicer pri liberalcih samo slabe stvari, pri drugih pa, ki imajo kaj smisla za pravi blagor kmeta, pa marsikaj dobrega poleg par žalostnih izkušenj. O raznih posameznih vrstah gospodarskih zadrug: kreditnih, nakupovalnih, prodajalnih in proizvajalnih zadrugah se bo predavala tu še tekom leta obširneje. Naša pozornost se obrača danes posebej na eno vrsto proizvajalnih zadrug, ki so, kakor uči izkušnja, ena najpriprostejših, pa tudi najdobičkonosnejših zadrug, in ki bi se vtegnila napraviti v naši okolici, namreč na zadrgo za ribanje in razpečavanje zelja na skupen račun. Saj imamo v naši bližini zemljo kot nalašč za ta pridelek. Zelje bogato obrodi po vaseh od Kranja do Loke, to bo : Trata, Suha, Virmaže, Sv. Duh, Stari Dvor, Žabnica, trojno Bitunje itd. Pred dvema letoma so si ustanovili tako zadrugo v Šmartnu ob Savi pod Ljubljano in so zribali in prodali iz te zadruge prvo leto 5, drugo leto pa 11 vagonov zelja in letos se bo ta množina najmanj potrojila. Seveda je to mogoče le, ako so pri roki vsi potrebni pripomočki. Posavci so si postavili, ko so videli krasni vspeh lanske zeljne kupčije, letos veliko skladišče (30 krat 8 m v svetlobi) in tekla bosta letos dva noža za ribanje in še navrtač za štore, te naprave, s katerimi si prihrani silno veliko časa in denarja pri ribanju zelja. Gospodarji, ki so sicer dobivali nekaj čez 400 kron za zeljni pridelek, s stržili lansko leto po 600 kron, torej za skoro 50 °/o več. Vsa naprava je silno priprosta. Ob gotovih dneh (dvakrat na teden) pripeljejo posestniki zrele zeljnate glave v skladišče. To skladišče ima 3 m široko in 30 m dolg napušč pri strehi za deževno vreme. Po vrsti zapeljejo vozove na veliko vozno tehtnico, kjer je zelje v trenutku natan-
čno stehtano. Nato se blago izloži, teža glav zapiše v knjige in tudi vsak posestnik dobi listek, na katerem je potrjena teža pripeljanega blaga. Zelje se potem zriba, skisa in proda. Ena najtežavnejših stvari je dobra prodaja zelja v tuje kraje. In ko ne bi bilo toliko koristne »Gospodarske Zveze* v Ljubljani,-bi bilo skupno razpečavanje zelja pri nas skoraj nemogoče. Znana prikazen v krogih pridelovalcev zelja je ta-Ie:	Kmet proda trgovcu zelje, ta mu da na
roko kake tolarje, drugo pa mu obljubi pozneje. Pride božič, pride svečnica in velika noč, in kmet še ne dobi vsega denarja za zelje. Nekaj prav navadnega je tudi, da se ljudem odtrga od zmenjega plačila za zelje, češ: kupčija je silno slaba, jaz tudi nisem dobil od trgovca v Trstu, kot sem mislil. Kako vse drugače je sedaj, od kar obstoji zeljarna v Šmartnu. Posestnik nima prav nobene skrbi, niti najmanjšega glihanja ni mu treba s pijačo gladiti pota do kupčije. Kadar dozori voz glav, jih poreže in pripelje v skupno skladišče. Ce potrebuje denarja precej, dobi do 3/4 vrednosti za oddelano zelje na roko, ostalo pa, ko se sklenejo računi, meseca prosinca ali svečana. Doslej so dobivali zadružni udje po 6 kron od 200 kg surovega zelja, ali od 100 glav tehtajočih po 2 kg, in še je preostajal dobiček Sicer pa velja navadno cena po 4 K za 100 glav, ki pa tehtajo dostikrat veliko več nego 200 kg, že za krasno kupčijo.
Kar zadeva delavce je stvar urejena v Šmartnu pri Ljubljani tako, da dado vse delavce razven plačanega poslovodje sami in sicer sorazmerno z množino oddanega blaga: čim več zelja, toliko več časa moram tudi delati v zadrugi. Seveda pridejo tudi posamezni udje pri velikem številu (v šmartenski zeljarni jih je blizo 50, a bi jih bilo še veliko več, ko bi bilo dovolj prostora) le bolj redko na vrsto. Iz vsega povedanega je razvidno, da je zadružno zeljarjenje prav jednostavna stvar, ki pa jako dobro nese.
Opozoriti je k koncu le še na lahkoto in malenkostne stroške, s katerimi bi lahko v tej okolici zasnovali zeljarsko zadrugo. Kakega poštenega mladeniča ali moža bi bilo treba poslati v Šmartno pod Ljubljano, da tam nekaj časa dela in se privadi, kako ravnati, z zeljem in voditi potrebne knjige. Glede drugih naprav, ki zahtevajo gotov denar, bi bilo treba:
Kakih 20 kadij a 1000 kg. vsebina a K 36 K 720
1	stroj za ribanje in 1 stroj za nasekavanje K 600 stiskalnica za zelje	vkladati	....	K	200
najemnina za kako šupo in desetinska
tehtnica  ............................K	100
skupaj	lv	1620
Tu s temi 800 gld. bi najbrže vže v prvem letu pridobili lahko dvakrat toliko. Pri 100.000 glavah, to je pri desetih posestnikih po 10.000 glav bi zaslužili že okoli 1000 gld. gotovega denarja več nego doslej. Odvisno bo samo od vaše dobre volje, možje, in od vaše razumnosti
v peč. Narava je podelila Rusu nenavaden talent za vero, kakor tudi razsojevalen razum in dar prevdarka, a vse to se ne razvije vsled brezskrbnosti, nemarnosti, lenobe in sanjave lahkomiselnosti . . . Tako je . . .“
Gospodična Uovajska je strmela v temo, druzega ni mogla razločiti ko rdeči odsev na svetniški podobi in svetlikanje lučice, ki se je kazala iz peči, na obrazu Lihareva. Tema, zvo-nenje, tuljenje viharja, šepasti deček, čmerna Saša, nesrečni Liharev s svojim pripovedovanjem,
—	vse, vse se ji je spojilo v domišljiji, zrastlo do velikanskega vtisa in ves božji svet se ji je zdel fantastičen, poln čudežev in očarljivih moči. Vse, kar je pravkar slišala, ji je šumelo po ušesih, in človeško življenje se ji je zdelo lepa, poetična pravljica brez konca. Ta velikanski vtis je rastel in rastel, objel ji vse mišljenje in prešel polagoma v sladko spanje. Gospodična Ilovajska je dremala, vendar je še vedno videla svetilko in debeli nos, na katerega je smuknil od časa do rdeči odsev. Začula je jok.
»Ljubi papa“, je prosil nežno otročji glas, »vrniva se k stricu! Tam imajo božično drevesce! Tam sta tudi Stjopa in Kolja*.
»Draga moja, kaj naj vendar storim ?“ je prepričevalno pristavil debel moški glas. »Pomisli no! Prosim te, pomisli!*
In otroškemu ihtenju se je pridružilo še moževo. Ta odmev človeške bolesti, sredi bučanja viharja je objel uho mlade deklice s tako sladko, človeško godbo, da ni mogla premagati razburjenja in tudi začela jokati. Nato je zapazila, kako se ji je približala velika, temna senca, pobrala na tla padli ovoj in ji vanj zavila noge . . . Potem je zaspala . . .
čudno rjovenje je vzbudilo gospodično Ilovajsko. Skočila je kviško in se začudeno ozirala. Skozi okna, katera so bila do polovice za-metana, se je svitalo. V sobi je ležal sivkast mrak, iz katerega se je razločila peč, speča deklica in Nasr-ed-din. Ogenj v peči in svetilki je bil ugasnil. Skozi na stežaj odprta vrata se je videlo v pivnico. Človek s topim, lopovskim obrazom in začudenimi očmi je stal sredi sobe v luži raztajenega snega, držeč na dolgi palici veliko rdečo zvezdo iz papirja. Okoli njega je stal trop dečkov kakor okamenel, ves bel od snega. Soj zvezde, ki je prodiral skozi rdeči papir, jim je rdečil mokre obraze. Družba je neumno tulila in iz tuljenja je razločila gospodična Ilovajska kitico:
»Halo, halo dečko Vzemi ostri nožek Džij, ubimo Žida Nesrečnega Žida!*
Pri mizi je stal Liharev; ginjen je opazo. val pevce in pritrkoval z nogo. Ko je pogledal gospodično Ilovajsko, se mu je razlil po vsem obrazu smehljaj. Pristopil je k njej. Tudi ona se je smehljala.
»Čestitam k prazniku!* je rekel. »Videl sem, da ste dobro spali*.
Gospodična Ilovajska ga je pogledala in se molče smehljala.
Po nočnem razgovarjanju se ji ni videl niti velik, niti širokopleč, ampak tako majhen, ko največji parnik, o katerih slišimo, da vozijo po oceanu.
»No, sedaj moram potovati dalje*, je rekla gospodična. »Moram se obleči. Povejte pa mi, kam odrinete vi ?“
»Jaz? Najprej do postaje Klinuški, od tukaj v Sergijevo, iz Sergijeva se peljem z vozom 40 vrst k premogovniku nekega tepca, generala Žaskovskega. Tam so mi preskrbeli bratje mesto oskrbnika . . . Kopal bom premog*.
»Čujte, ta premogovnik poznam. Žaskovskij je moj stric. Vendar . . . čemu potujete tjakaj?* je vprašala gospodična Ilovajska in začudeno pogledala Lihareva.
»Da stopim v oskrbniško službo. Premogovnik bom oskrboval*.
če boste hoteli sami sebi dobro ali ne. Ako si ustanovite to zadrugo si vsak slednji posestnik lahko zagotovi brezskrbno starost samo s tem, ako deva na stran le oni denar, ki ga lahko dobi za zelje pri zadrugi več, nego doslej. Razširjajte zadružno misel mej svojimi sosedi in zapomnite si morebitne ugovore nasprotnikov ali bojazni stanovskih tovarišev, da jih v priliki v našem društvu skupno pretehtamo, in jim preiščemo srce in obisti. Morda se nam posreči, spoznati vse skupaj za otročjega parkelj na, pred kojim imeti strah je vendar velika sramota za možaka. Tudi nekatere žalostne prikazni na polju zadružništva naj vam nikar ne mešajo zdravega razuma. Vzemimo ravno našo sosedno mlekarno v Škofji Loki. Tamkaj se je lotil stvari neki človek, ki je mislil da je dolgove delati naj-hvaležnejše delo na zemlji. Ne da bi vprašal za svet pametne ljudi, ne da bi se obrnil na „Gosp. Zvezo" v Ljubljani, ki je ravno za to na svetu, da pomaga kmetijstvu posebno v podobnih slučajih, je šel in sezidal celo palačo za mlekarno mesto se zadovoljiti za začetek z malim. Na ta način se seveda vže naprej izspodmakuje na tla dobri stvari, s katero bi se dalo sicer rojakom veliko koristiti. Taki slučaji nas pa ne smejo spraviti iz ravnotežja, smatrati jih imamo le kod šolo, katera nas uči, česa se moramo pri zadrugah varovati. „Iz malega raste veliko 1“ Kamen do kamna palača! to je naše geslo, in ako bo ta misel in odkrita medsebojna ljubezen, oddaljena od vsake strupene zavisti, ki ne privošči sosedu urice dobrega, ki raje škodo trpi, da bi le bližnik kaj ne pridobil, ako nas bo, povdar-jam, vodila ljubezen pri vsem našem početju, potem bodete prepričani, da tudi blagoslov božji ne bo izostal in vaši otroci vas bodo blagoslav-__ ljali čez desetletja, češ : Bog jim povrni, našim očetom, ki so imeli srce in glavo na pravem mestu in so umeli še ob pravem času, ob 11. uri, zagotoviti naš gospodarski in ž njim vred tudi naš narodni, politično verski obstanek.
Poročila iz mest in trgov.
Iz Idrije dne 10. avgusta. Pri nas manjka stanovanj za delavske družine. Erar sicer zida vsako leto nekaj hišic, a ker prebivalstvo v našem mestu raste na leto povprečno za 100 glav, ne zadostuje onih 12.000 kron, katere daje poljedeljsko ministerstvo za gradenje rudarskih hiš. Veliko se je že pisalo o tem, nasvetovalo to in ono, a pri tem je ostalo. Ko se nam realka še bolj razširi, ne vemo, kje bodo stanovanja profesorjem, in ako dojde več tujih dijakov, bodo tudi ti v zadregi, kje naj se nastanijo. Kako temu pomoči ? Edina pot iz te zadrege je ta, da naše mesto samo zida hiše za stanovanja. Na prvi pogled se bode zdel ta predlog nekako predrzen, češ, katero mesto se s takimi napra-
„Tega ne urnem", je zmignila z ramama llovajska. „Tam ni druzega, nego pusta stepa, popolna samota, tak dolgčas, da ne ostanete niti en dan taml Premog je grozno slab, nihče ga ne kupuje, moj stric pa je premetenec, despot, obubožan človek . . . Nikdar ne bodete dobili plačila 1“
„Vsejedno“, je rekel Liharev ravnodušno. »Hvaležen sem tudi za premogove jame“.
Gospodična llovajska je skomiznila z ramami in začela hoditi razburjeno po sobi.
„Tega ne urnem, tega ne urnem 1“ je govorila in gestikulirala s prsti pred obrazom. „To ni mogoče ... in ni pametno 1 Ali ne razumete, kaj se to pravi! . . . To je za družabnega človeka hujše od prognanstva, to je smrti"
»Oh, za Boga!“ je rekla, stopivši k Liha-revu in migajoč mu s prsti pred obrazom; njena zgornja ustna je drhtela in ostri obrazek je postal bled. „Mislite si golo stepo, samoto 1 Tam ne bote našli človeka, da bi zinili z njim pošteno besedo, vi pa . . . vi ste v ekstazi za ženske! Premogovnik in ženske!“
Gospodična llovajska seje hkrati prestrašila svoje vshičenosti in stopila k oknu. Obrnila je Liharevu hrbet.
„Nak, nak, tje ne smete iti!“ je rekla in potegnila s prstom po šipi. Ne samo v svoji
vami peča, ko ima druzega dela in svojih stroškov ne tako odveč. A oglejmo si stvar natančneje. Nikjer drugod ne dobiva kako mesto od erara toliko dohodkov, kakor Idrija, ko plačuje rudnik 88—90°/o vseh občinskih davkov. Vzemimo za vzgled: Mesto zida hiše, ki bi stale
50.000	kron. 44.000 kron bi k temu prispeval rudnik, le 6.000 mestjani. Hiše naj se obrestujejo le po 3°/o, znaša letnih 1500 kron. Naj bode 500 kron za davke in druge potrebe, ostane vendar še 1000 kron na leto. V 6 letih dobi občina onih 6000 kron nazaj, a hiše pa ostanejo kot njena lastnina za vedno. Tako bi se povišalo občinsko premoženje, ki ne bode mrtvo, temveč donašalo zdaten prispevek k vsakoletnim občinskim stroškom. Res, da bi se davki za par let malo zvišali, a kmalu zopet povrnili in za naprej lahko občinske priklade radi tega znižale.
Ugovarjal bode kteri, zakaj pa niste že prej prišli do tega sklepa, saj imate rudnik že skoraj 400 let. Res ali prej ni bilo toliko prebivalcev v Idriji, torej ni bilo tolike potrebe in zopet ugodnosti ni bilo take. Erar ima v občinskem svetu virilen glas, poleg tega so bili voljeni v prvem razredu večinoma rudniški uradniki in v tretjem posestniki, skoraj vsi rudarji. Ako so hoteli nekateri mestni očetje za kako večjo napravo doklade zvišati, vprl se je temu z vso silo ves rudniški aparat, ker je ogromna večina davka le rudnik zadela. To se jo pa zgodilo naj je bil župan liberalec ali klerikalec. Sedaj pa se erar ne briga toliko za občinske stvari, tudi uradništva le malo vidimo pri občinskih sejah, zato ima sedaj mestno starešinstvo veliko bolj prosto polje, kakor nekdaj. To priliko je treba sedaj porabiti, ako nam je v resnici do tega, da se delavska stanovanja zboljšajo. Prisiliti erar, da bode kaj več storil v tem oziru, je brezvspešno, ko vidimo, kako težko se kaka krona na Dunaju dobi za Idrijo. Saj se je že poskusilo.
Potrkalo se je pri poljedeljskem minister-stvu, pa se je hitro odzvalo : finančni minister nam ne dovoli večje svote. Mi moramo shajati z odkazanim denarjem, dovoljenega kredita ne smemo prekoračiti. Obrnilo na finančnega ministra, a je takoj tožil kako težko vzdržuje ravnotežje pri državnem računu. Ko se je ugovarjalo, da bi se nekaj tisočakov ne poznalo pri računu, pri katerem se šteje s sto milijoni, se je odrezal: ako idrijskemu rudniku damo, moramo konse-kventno tudi drugim državnim podjetjem enako nakloniti, a s tem bi narasla tolika svota, katero bi ne mogli s čem pokriti. Ni se opustilo opomniti na dejstvo, da je naš rudnik aktiven, da donaša državi skoro pol milijona kron letnega dobička. A tudi na to je bil pripravljen: kaj pa ko bi živo srebro v ceni padlo in imamo zgubo v Idriji, a mi moramo ravno tako delavce plačevati in v isti meri zanje skrbeti, kakor do sedaj? Glejte Prihrani! Koliko časa je donašal
duši, ampak tudi v svojem hrbtu je čutila, da stoji za njo neizrečeno nesrečen, izgubljen, od vseh zapuščen človek, on pa jo je gledal dobro-voljno, smehljaje, kakor bi ne umel svoje nesreče, kakor da bi ne bil jokal po noči! Boljše bi bilo zanj, da bi niti ne bil nehal jokati ! Gospodična je premerila parkrat v vznemirjenju sobo, potem se je ustavila v nekem kotu in se zamislila. Liharev je nekaj govoril, ona ga pa ni slišala. Obrnivši se v stran od njega je vzela iz denarnice bankovec za 25 rubljev, ga mencala dolgo med prsti in zardela, ko je pogledala Li-hareva; nato je spravila bankovec v žep.
Izza vrat se je oglasil voznik. Gospodična llovajska se je začela molče, z resnim, zbranim obrazom napravljati. Liharev jo je ogrnil in se veselo razgovarjal, a vsaka njegova beseda se je vlegla liki kamen na njeno dušo. Ne sliši se prijetno, če se šalijo nesrečni ali umirajoči „ . .
Ko se je dovršila metamorfoza žive osebe v nekazno butaro, je premotrila gospodična llovajska poslednjič „popotovalno sobo“, postala nekaj hipov molče in skoro potem počasi — odšla . . .
Zunaj pa je še vedno — Bog ve, zakaj — divjal metež. Geli oblaki mehkih, debelih kosmov so krožili nad zemljo, ne da bi dobili prostorček' za počitek. Konji, sani, drevesa, vol, ki je bil
rudnik nad milijon goldinarjev letnega dobička, a sedaj že več let napravlja državi nad pol milijona kron dolga. Pa delavcem nasproti tega ne smemo pokazati, oni so v erarični oskrbi, mi jih ne moremo odsloviti, kakor privatni podjetnik, celo ne radi tega slabše plačevati, da družine škode ne trpe. Ravnotežje moramo ohraniti, to nam je glavna skrb pri vseh naših podjetjih. In ravnotežje je zadnji razlog, da se kaka prošnja odbije, naj se tudi sprevidi, da bi bilo zelo umestno, za kar se govori.
Temu bodo pritrdili vsi državni poslanci, bodisi te ali one stranke, saj so oboji že marsikateri korak napravili v prid Idrije.
Misliti nam je tudi na slučaj, da visoka sedanja cena živemu srebru pade, s tem pade tudi dobiček pri rudniku, s tem se tudi zmanjša prispevek k občinskim dokladam. Ako si pa magistrat zgoraj navedenim potom pridobi nekaj hiš, bo s tem vstregel prebivalcem ter si zagotovil nekaj stalnih dohodkov. Ti mu bodo izvrstno služili takrat, ko ne bode več 90°/o prispevka od rudnika k občinskim dokladam. Gotovo je pa, da bode mesto pri zasnovanih načrtih imelo čedalje večje potrebe in obilnejše stroške.
Iz Idrije, 13. avgusta. (Tedenske novice.) Pri nas smo tako srečni, da razni lahkoživci natanko vedo, kedaj se v Idriji deli denar. Na 18. vsacega meseca prejmo rudarji in gozdni delavci svojo plačo. Takrat vse polno lajnarjev napolni naše mesto. Ko bi ljudje v okolici ne imeli pratike in koledarja, bi že po teh potujočih tujcih vedeli, da je že prva polovica meseca pri kraju. Pred vsako hišo vrte svoj izrabljeni razglašeni inštrument, da bi že človeka slabost obhajala, ko bi ne bil na živcih tako vtrjen. Na 18. vsacega meseca ne bo pozabil znani čevljar iz Ljubljane, ki ti različne izdelke svoje čevljarske umetnosti razkazuje in ponuja, a tudi obrtniki in rokodelci iz okolice postavijo za isti dan svoje kolibe, da res nisi prav nič v zadregi, kako bi raztrosil svoto prejete „denarske“. A čemu na dolgo opisovati! Recimo, 18. dan vsacega meseca je v Idriji pravi semenj, pa bodete razumeli domačini in tujci. Prvega dobe svojo plačo uradniki in pazniki, druzega penzijonisti in provizionisti in ti ne smejo biti brez zabave. Tem oslave oni dni, ko so pri denarju, različne panorame, ki si predstavljajo slike iz različnih krajev, kažejo premikajoče se kapele, begajo te s peklom z vsemi strašili itd. Značilno je pri teh razstavah, da imajo še svoj chambre separče. To vleče. Ce ni druzega, pa tam kaka svetovno znana sonatnbula govori v različnih jezikih, in ti napoveduje prihodnjost, ko ti je iz dlani desne roke že brala vso preteklost. V čitanju in napovedovanju ni v zadregi. Interesantno ve povedati mladim dekletom: Eden te hudo ljubi, ti ga še ne poznaš, a drugi ga radi tega zelo sovražijo; zopet: 80 let boš dočakala, v pozni
privezan pri nekem stebru — vse je bilo belo, mehko, rahlo . . .
„Torej, Bog vam dal vse pravu, je mrmral Liharev, ko je pomagal gospodičini Ilovajski vstopiti na sani. »Nikar kaj ne zamerite . . .“
Gospodična llovajska je molčala. Ko so se sani premaknile in zavozile mimo visokega kupa snega, se je ozrla po Liharevu, kakor bi mu hotela nekaj povedati. Pritekel je k njej, ona pa mu ni rekla besedice, le gledala ga je skozi dolge vejice, na katerih so visele snežinke . . .
Ali je res mogla citati njegova sprejemljiva duša v njenem pogledu, ali je bila zmota njegove domišljije, da se mu je zdelo, ,kakor da bi manjkalo le še malo, le še nekaj, in deklica bi mu bila izpregledala njegove slabe vspehe, njegovo starost, njegovo revščino in bi mu bila sledila brez pomišljanja.
Dolgo je stal na mestu ko vraščen in gledal na sledove, katere so puščala za seboj konjska kopita. Snežinke so se poželjivo vsedale na njegove lase, brado, rame . . .
Skoro so izginili sledovi kopit, in on sam žameten je spominjal na belo skalo — samo oči so mu iskale še vedno nekaj v sneženi megli. ..
starosti boš pa pri najmlajšem sinu popolnoma srečna itd. Mlademu fantu natveze: Velik gospod boš postal, imeniten gospod se namreč za te zanima in iz visocih krogov boš dobil nevesto, ki te bo osrečila in tako naprej. In domišljujejo si taki: To, to, sem imeniten, kaj bom pa vse dočakal! Največ se pa še k takim sonainbulam zgube, ki so že vso vero in prorokovanje davno že zavrgli. Med staro šaro so že dejali vse verske pretveze, a vseeno nosijo desetice vedeževalkam, da jim natveze nekaj izmišljene prihodnjosti, o katerih si že nekaj domišljujejo. V naprednem Berolinu živi v prosvitljenem 20. stoletju več sto takih vedeževalk, katere obiskujejo osebe iz inteligentnih krogov. V Idrijo se zgube se ve njih tovarišice bolj nižje vrste in tudi tu dobe hvaležne radovedneže, vsaj v tem nas potrdi, da na nekaj mesecev vedno pride sem kaka »razstava s sonambulo". Kako že beremo v Mohorjevem svetem pismu? »Zavrgli so studenec žive vode, zato si kopajo vodnjake, ki ne drže vode". Kar vera uči in sv. pismo potrjuje, to so jim le verske bajke, a kar vedeževalka govori, to je pomenljivo in vredno malega plačila.
Domače novice.
XVIII. velika skupščina družbe sv. Cirila lil Metoda. Litija je v četrtek oblekla praznično obleko; povsodi so vihrale zastave v narodnih in cesarskih barvah, ob potu so bili postavljeni maji in hiše so bile okirtčane z zelenjem. Sprejem skupničarjev, prišedših iz Ljubljane je bil prisrčen. Ob zvokih veličastne narodne himne „Naprej zastava Slave" se je vstavil vlak. Na kolodvoru je bila zbrana številna množica, ki je skupščinarje navdušeno aklamirala.
V	ime litijskih in šmartinskih narodnjakov je pozdravil došlece g. dekan in družbin tajnik A. Žlogar povdarjajoč, da si šteje Litija v izredno čast, da se je baš ta narodno toli probu-jen kraj letos izbral za skupščino dične naše šolske družbe, izražal je nado, da bode zborovanje, vršeče se v Litiji še povečalo zanimanje in navdušenje, ki že itak sedaj vlada v vseh slojih za »Družbo sv. Cirila in Metoda" in se s tem pripomoglo, da bode družba mogla v bodoče ugoditi vsem zahtevam in se posvetiti s podvojeno silo požrtvovalnemu delovanju za rešitev slovenske dece tujega nasilstva. Ob enem je izročil v ime narodno misleče duhovščine litijskega okraja v roke gospoda prvoinestnika Tomo Zupana 200 kron kot pokroviteljino. V imenu ženske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda in narodnega ženstva sploh je pozdravila skupničarje gospica Mešek v prisrčnih besedah kličoč vsem iskren »dobro došli" ter je izročila g. prvomestniku Tomo Zupanu v znak velikega Spoštovanja in v priznanje njegovih zaslug za procvit in napredek družbe krasen šopek iz svežih cvetlic. V izbranih besedah se je na to zahvaljeval g. prvomestnik na prisrčnem sprejemu. Povdarjal je, da se je letos izbrala Litija za družbino skupščino baš radi tega, ker tukaj požrtvovalno deluje najmarljiveša podružnica, ter zatrjeval, da je ponosen, da mu je dana prilika biti v družbi tako odličnih in navdušenih rodoljubkinj in rodoljubov. Nato se je odkorakalo, na čelu godba in požarna bramba v restavracijo, kjer je bil pripravljen zajutrek. Pozdrav litijske mladine je pogumno govoril učenec litijske šole v gorenjski narodni noši. Po oficijelnem vsprejemu so pripenjale litijske dame šopke. Ob pol 10. uri je sv. mašo v litijski cerkvi daroval predsednik podružnice litijske g. Zupančič, cerkveno petje je bilo krasno. Po sv. maši je bilo zborovanje pri Oblaku. Poročilo tajnika gosp. Žlogarja izkazuje 149 podružnic s približno 10.000 člani. Šolskih zavodov 23 z 2500 šolskimi otroci, ki bi bili brez družbe izročeni potujčevanju. Tajnik je navdušeno pozival: »Bodimo vendar na straži, saj se gre za tisto krasno domovino, ki je zdaj že naša, a bi po malomarnosti naši lahko postala ptuja. In tu mora nehati vsaka malenkostna osebnost. Vsi moramo pred očmi imeti le eno veliko zadevo: blagor svojega naroda, svoje domovine". Ob splošnem navdušenju je bil starosta Svetec izvoljen častnim članom družbe sv. Cirila in
Metoda. V odbor so bili voljeni vsi stari člani namesto umrlega Žagarja pa dr. Stor. Na shodu je Stemberger prijel vlado in zahteval, naj Slovenci proti vladi obstruirajo. Resolucijo, ki jo je predlagal, je prvomestnik kot politično zavrnil. Popoludne ob 4. uri so napravili izlet v Šmartno. Vsa vas je bila v zastavah. Imenom občine pozdravil je župan Hostnik. Drug pozdrav je govorila gdč; Ana Knafličeva. Zahvalil se je g. prvomestnik.
Ljudski shod akad fer. društva Adrija dne 5). avg. v Gorici. Brzojavka iz Gorice je že v nedeljo javila, da je ljudski shod v prilog slov. šolstvu v Gorici in slov. univerzi v Ljubljani sijajno uspel. Društvo »Adrija", ki je komaj še-le jedno leto staro, je prvič javno nastopilo, in ta poskus se je sijajno posrečil. Zbralo se je v Katerinijevem vrtu črez 1500 ljudij. Vsi stanovi so bili zastopani, kmet in delavec ob strani trgovca, obrtnika in učitelja. Med množico smo opazili mnogo mladih gospic v svitlih oblekah. Grajati je treba, da je bila go-riška inteligenca jako slabo zastopana. Naš dični pesnik Simon Gregorčič je prisostoval shodu, kar je bilo društvu »Adriji" v veliko čast. Trditi smemo, da v Gorici še ni bilo nikdar shoda, na katerem bi bili nastopili tako mladi govorniki, ki so pa svojo nalogo sijajno rešili. Burno pritrjevanje in ploskanje je pre-mnogokrat pretrgalo govornike. Dozdevalo se je občinstvu, da so to izurjeni in izkušeni govorniki in ne začetniki, ki so se prikazali danes prvikrat na govorniškem odru. Vladni zastopnik naj poroča visoki vladi, kako so uplivali govori teh mladih govornikov na skupščino. Predsednikom shoda je bil izvoljen nadučitelj Križman. Cand. phil. Andrej Ipavec je govoril o slovenski ljudski šoli v Gorici, cand. iur. Bogomil Vošnjak o slovenski gimnaziji v Gorici in cand. iur. Julijan Pavliček o slov. univerzi v Ljubljani. Pre-čitale so se potem resolucije, ki so bile enoglasno z velikim navdušenjem sprejete. Resolucije se glasijo: 1. Goriški Slovenci, zbrani 9. avg. 1903 na ljudskem shodu v Gorici, protestujenio odločno proti bagatelizujočemu in šikanozneinu postopanju občinskega sveta goriškega v zadevi slovenske ljudske šole, katere pravično rešitev brezobzirno zavračuje od leta do leta. V imenu lntmanitete, kulture in zakona zahtevamo, da se omogoči otrokom slovenskih davkoplačevalcev v mestni občini goriški pot do elementarne šolske izobrazbe. — Poživljamo tudi vis. vlado, da izvršujoč sankcionirane državne zakone pokaže isto energijo .v Gorici v prilog Slovencem, kakor jo kaže povsod v prilog Nemcem in Italijanom.
2.	Goriški Slovenci, zbrani na ljudskem shodu v Gorici dne 9. avgusta 1903 zahtevamo najodločneje, da se konečno izvrši člen XIX osnovnega drž. zakona o državljanskih pravicah tudi v prilog Slovencen na Goriškem, ter poživljamo vis. c. kr. naučno ministerstvo, da vendar enkrat ugodi stari opravičeni zahtevi slov. prebivalstva na Goriškem in realizuje čimprej višji gimnazij v mestu Gorici s slovenskim učnim jezikom. Odpravi naj se enkrat stara krivica, da je učni jezik starega gimnazija nemški, ki niti deželni jezik ni, in ki je v prvi vrsti kriv kričečih ne-vspehov tega gimnazija. — 3. Goriški Slovenci itd. se pridružujemo manifestacijam in zahtevam po slovenski univerzi v Ljubljani, katero smatramo kot neobhodno potrebno za razvoj slov. naroda. — 4. Goriški Slovenci itd. poživljamo slovenske poslance, da vedno in povsod z vso vnemo in odločnostjo zastopajo v prvih treh resolucijah navedene zahteve. Navdušenje je prikipelo do vrhunca, ko se je razlegala pesem »Hej Slovani". Ta mogočna pesem je odmevala po širnem vrtu in tja dol proti notranjem mestu. Sijajen je bil ta shod in bil je dokaz, da mesto, v katerem se lahko prirejajo taki shodi, ni italijansko, ampak skoraj že slovensko.
Po dveh letih. Dne 2. maja 1899. je bilo naznanjeno oblastim v Kamniku, da so dne 2. maja našli premožno Marijo Kecelj obešeno v drvarnici. Te dni pa se je jela širiti govorica da so Keceljnovko umorili nje lastni sorodniki in jo potem obesili, da bi tako odstranili sum. Orožništvo je začelo zasledovati, čemur je bila posledica ta, da je aretiralo Elizabeto Kocelj in nje hčeri Josipino in Marijo.
Katastrofa v Bovcu. Iz Bovca pišejo: To je bil strahovit požar, ki je nastal v soboto popoludne. Uničenih je nad 70 poslopij v sredini Bovca. Zgorela je cerkev na trgu, občinski urad sirotišnica, kapelanija, čipkarska šola in vsa Jenkova poslopja itd. Škoda je seveda ogromna Požar je zadobil tolike demezije, ker je pihal veter, a gasilnice niso mogle delovati zadostno radi pomanjkanja vode. Zgorel je tudi en otrok.
—	Strah ubozega prebivalstva je bil neopisen sosebno še zato, ker nikdo ni vedel, da-li ni poginil kdo njegovih. Vzrok tej grozni nesreči so — kakor je to tolikrati — otroci. V podstrešju neke hiše, kjer je bilo shranjeno seno so zakurili ogenj in so cvrli jajca.
Samomor vojaka. Iz Vipave poročajo, da se je dne 6. t. m. tamkaj ustrelil pešec Pran Štibil iz Šturij. Naš tržaški polk je namreč onega dne v Vipavi počival. Samomorilec je trpel grozne muke. Puška mu je bila namreč izmuznila, tako, da se je zadel v trebuh mesto v srce. Kroglja mu je šla skozi trebuh v želodec in mu je prišla ven na hrbtu. Osem ur se je mučil, predno je izdihnil. Previdili so ga bili z zakramenti za umirajoče.
Prošnja. Delavcu Lovro Jakliču pri Kranjski stavbenski družbi odtrgal je stroj levo roko in je bil 13. t. m. odpuščen iz bolnice. Revež se nahaja v največji bedi, navezan na malo bolniščino, s katero mora preživeti sebe in svojo družino. Apeliramo na milosrčna srca, naj se blagovole reveža, ki je res potreben, z darovi spomniti. Darove sprejema naše uredništvo, ali pa naj se mu pošljejo na dom : Karlovška cesta 26. Imena darovalcev bodemo priobčili.
Elektrika na Bohinjski železnici. Kakor poroča »Eisenbahnblatt", je povabilo, železniško ministerstvo nekatere glavnih podjetij, ki se ba-vijo z električnimi napravami, da mu predlože do 1. oktobra načrte, po katerih bi se uvedla na bohinjski železnici, in sicer na črti med Celovcem in Trstom, električna gonilna moč. Ministerstvo je načrtalo imenovanim podjetjem celo neko osnovno podlago, na katero se imajo ozirati pri izdelovanju svojih načrtov. Železniški stroji ki bili dvojni, eni za brzovlake in za navadne osobne vlake, drugi pa za tovorne vlake. Električna gonilna moč bi se dobivala s pomočjo Soče med Bovcem in Kobaridom in bi znašala
14.000	konjskih moči.
Okolu sveta.
Rešitev sladkornega vprašanja. Preporno sladkorno vprašanje se je torej rešilo po želji Ogrov, ki so vkljub dogovorjeni carinski skupnosti izposlovali za jeden predmet popolno saino-stalnost. Dosegli so, da se v Avstriji uvede na sladkor, namenjen za izvoz na Ogersko, tako-zvani nadavek (surtaksa) v znesku G frankov na 100 kg, predno gre blago iz tovarne. Ta davek pripada seve državni blagajni, ki pa od tega ne bo imela nobene posebne koristi, ker tako ob-dačen sladkor ne bo mogel tekmovati z ogerskim blagom. Seveda bodo v kratkem tudi na Oger-skem uvedli tak davek, vsaj tako so obljubili, a mogoče je, da s tem še malo počakajo, da bodo mogli izvoziti tem več svojega blaga na avstrijska tla.
Konec Kliucnovega minlsterstva. Khuen je dogospodaril. Prišel je na površje z daleko-sežnimi pooblastili, ali operiral je tako nerodno, da je v kratkem času dogospodaril. Pogajal se je s Košutovo stranko, pridobil par oseb, mislil pa, da ima kar celo stranko v žepu. Slednjič se je pokazala opozicija v vsej moči proti njemu, in šel je. Zapustil je žalostne spomine s korupcijo , katero je uvel on po svojem prijatelju Szaparyju. Sedaj ne bo več ban, tudi ne upravitelj Bosne in Hercegovine, edino mesto, kamor tiče, je »zasluženi pokoj".
Nemški cesar na Ogerskcm. Sredi septembra pride nemški cesar Viljem na Ogersko, ter se udeleži štiridnevnega lova. Na posestvu nadvojvode Friderika pripravljajo že vse potrebno za dostojen vsprejem. Se li naš cesar udeleži tega lova, še ni gotovo.
Kronanje papeža. V nedeljo se je vršilo v baziliki sv. Petra v Rimu slovesno kronanje papeža Pija X. V cerkvi se je bilo nabralo okoli 50.000 ljudij. V cerkvi so skrbeli za red papeški vojaki, na trgu pa laške kraljeve čete. Ves diplomatični kor je prisostvoval kronanju v posebni loži. Navzočih je bilo mnogo članov visokega plemstva in razni drugi dostojanstveniki. Papež je prišel ob 8 ‘/2 peš pod obok cerkve sv. Petra, kjer so bili postavili prestol. Ko je sel na prestol, je imel nagovor nanj kardinal Rampolla, na to so mu členi kapitelja in drugi vatikanski duhovniki poljubili nogo. Potem je sedel papež v nosilnico in bil prenešen v baziliko, kjer ga "je pozdravljala množica. Pred pričetkom maše so se vršile predpisane ceremonije in je kardinal Rampolla prvi poljubil papežu nogo. Po maši je posadil papežu na glavo „tiaro“ kardinal Macchi.
Umor ruskega konzula. V soboto zjutraj je šel ruski ‘konzul Rostkovsky v Monastiru v bližnji bukovarski samostan, odkoder se je povrnil v mesto ob 9 uri in pol zjutraj. Ob uhodu v Monastir je Rostkovsky zapazil, da ga je tamkaj na straži stoječi turški vojak izzivalno gledal. Stopil je vsled tega k njemu in ga vprašal, zakaj da ga ni pozdravil. — Mesto vsakega odgovora je turški vojak ustrelil na konzula, kateri se je takoj zgrudil na tla. Turčija je par dni pred umorom ruskega konzula razširila vest, da je bil isti pravi voditelj macedonske ustaje in to samo zato, da bo mogla sedaj opravičevati pred svetom že poprej določeni umor konzula Rostkovskega, kateri jej je bil na poti, ker je Turčiji preveč gledal na prste v njenem ne-izvrševanju obljubljenih reform. Vest o umoru konzula Rostkovskega je v Sredcu provzročila silno razburjenje. Beligrajski list »Albanija" trdi, da se tudi v stari Srbiji že pripravlja ustaja in da Srbska vojska nestrpno pričakuje migljaja kralja Petra, da poteče na pomoč bratom v Stari Srbiji in da tako pripomore k zopetni ustanovitvi nekdanje Velike Srbije. List izjavlja nadalje, da srbski narod prisili evropejsko diplomacijo do intervencije v prilog zatiranim Slovanom v Turčiji. Vesti, ki prihajajo iz Macedo-nije, poročajo o mnogih spopadih in požiganjih. Ustaške čete naraščajo vedno bolj in se je usta-ško gibanje razširilo tudi še na solunski vijalet. Ruski car je zahteval popolno zadoščenje za umoritev konzula, strogo kaznovanje napadalca ter odstranitev odgovornih funkcijonarjev. Sultan je v izbranih besedah izrekel sožalje ter žago-gotovil najstrožjo obsodbo. Napadalec je baje turški orožnik.
Atentat na francoskega ministcrskega predsednika. Neki Italijan, imenom Piccolo, je dvakrat ustrelil iz revolverja na ministerskega predsednika Combes-a, ko se je mudil v Mar-zelju radi učiteljskega kongresa. Poškodovan ni bil nihče. Napadalca so zaprli.
Dobra lekcija za mažarone. Odstop hr-vatskega ministra Tomašiča ni na Hrvatskem nobenega iznenadil. Že pri prvem nastopu v ogerskohrvatskem saboru so se mu Mažari zagrozili, da mu bodo kmalu izpodnesli tla. In to se je zgodilo tem lažje, ker se je med tem začela hudo majati stolica ministra predsednika Khuena Hedervaryja. Mažari niso mogli ministru Tomašiču odpustiti, da jim je .še kot hrvatski poslanec pred nedavnim oponesel njih borbo za samostalno mažarsko vojsko, češ, da bi mogli oni zahtevati mažarski jezik v vojski šele tedaj kadar bi štelo prebivalstvo Ogerske 20 milijonov pravil^ Mažarov. O tem pa je vsakdo, komur so poznani narodnostni odnošaji na Ogerskem, dobro prepričan, da do tega ne pride nikdar. Osveta zato zares ni izostala. Po ogerskej inkompatabi-litetnej postavi se mora dati vsak poslanec, če postane minister, znovič voliti. Na Ogerskem sploh ne more biti minister, kdor ni ob enem narodni poslanec, pa se je moral dati voliti celo Khuen Hedervary, ki je kot hrvatski ban celih dvajset let prezirno odbijal izvolitev v hrvatski sabor. Ogerska inkompatibilitetna postava velja pa le za ogerske poslance, a ne tudi za hrvat-ske, kar je tudi v § 27. te postave natančno določeno.* Ce postane tedaj hrvatski poslanec v ogerskem saboru minister, se ne mora dati v rdugič voliti. Tako je bilo do zdaj z vsemi hr-
vatskimi ministri. Verifikacionalni odbor oger-skega sabora pa je navzlic temu jasnemu zakonu z večino glasov sklenil, da se mora minister Tomašič podvrči novej volitvi. Tako so Mažari pogazili iz novič jasno postavo, samo da se rešijo njim nepovoljnega ministra Tomašiča. In dosegli so, kar so želeli. Minister Tomašič je zares odstopil, češ, da se ne sme trpeti, da bi se jasne postave tako kršile na škodo Hrvatske. Minister Tomašič je namreč naglasil pri svojem nastopu, da bode v svojej službi še posebno na to pazil, da se točno vrše postave od Ogerske naproti Hrvatskfcj, ali tudi od Hrvatske naproti Ogerskej. In kaj je doživel ta junak mažaronske večine hrvatskega sabora najprej v svojej novej službi? Mažari so se mu najprej narogali, kako njim ni nič do postav, posebno ne onih, ki se tičejo Hrvatske. In Mažari morejo to lahko delati nasproti takim ljudem, kakor so hrvatski maža-roni; saj se je Tomašič sam pred nedavnim izrazil v ogerskem saboru, da je bilo vse delovanje bana Khuen Hedervaryja na Hrvatskem na korist mažarskej ideji. Tomašič zagovarja seveda tudi državno edinstvo in mažarski jezik poleg hrvatskega pri zajedniških uradih. Sicer se pa mažaronska družba na ogerskem saboru ni zglasila celih dvajset let, tudi takrat ne, ko so se razpravljala najvažnejša vprašanja bodisi politična bodisi ekonomska. Mažari so sklepali postave, ki so bile za Hrvatsko škodljive, a ni se našel nobeden izmed 40 hrvatskih mamelukov, da bi se bil temu uprl. Kar so hoteli Mažari, vse se je zgodilo brez vsakega odpora od hrvatske mažaronske delegacije. Je-li potem čudno, da Mažari tako preširno in očitno gazijo postave in nagodbo ? In kdo ne bi preziral takih poslancev, ki izročajo svojo domovino milosti in nemilosti svojemu protivniku ? Ta dogodek pa je dober nauk ne samo za Tomašiča, nego za vso mažaronsko stranko, samo ko bi se hoteli podučiti, da s takim ravnanjem, ka-koršno je bilo do zdaj, ne bodo z Mažari nikdar shajali. Mažaronskih poslancev pa ne prezirajo samo Mažari, nego tudi vsi pošteni Hrvati. Prav ima »Obzor*, da nagovarja neodvisno hrvatsko občinstvo, naj se odločno izjavi proti takim poslancem z nezaupnicami ter naj samo prevzame obrambo domovine po javnih skupščinah z adresami na vlado in samega vladarja.
Pij X. socijalni papež. Brezdvomno bo Pij X. socijalni papež in tak bo koščensko so-cijalno gibanje v vseh deželah pozdravil in tudi kot Leon XIII. tudi podpiral. Ravno tako je znano, da je z ozirom na krščansko demokratično gibanje v Italiji ravno istih mislij, ko Leon XIII., po čegar svetih se je vedno ravnal. Beneške provincije, v kateri je papež deloval kot škof, se je krščanskodemokratično gibanje komaj dotaknilo. Škof Sarto pa je združil tu vse katolike v boj zoper liberalizem. — Nadalje je tudi gotovo, da se je škof Sarto na katoliških shodih vedno pečal s socijalnim vprašanjem, polje delovanja mu je bila — krščanska ljubezen. Italijanske novine obeh struj pozdravljajo novega papeža z izrazom spoštovanja, ne da bi ga ena ali druga stranka proglasila za svojega. Sicer je pa naposled Sarto velik prijatelj milanskega kardinala Ferrarija, ki je *v konklavu posebno deloval, naj se Sarto izvoli za papeža, in Ferrari je, kakor tudi znano velik prijatelj in podpornik krščanskih demokratov. Sartovo izvolitev so v konklavu podpirali najbolj oni kardinali, ki so želeli, da se nadaljuje delovanje pontifikata Leona XIII. v soc. smeri; saj je Loon XIII. tudi sam izjavil, da bi bil Sarto dober papež. To vse dokazuje, da bo tudi novi papež krščansko socijalni ideji in krščansko so-cijalnemu gibanju prijatelj in podpornik.
Papež Pij in številka 9. Sledeča anekdota je posebno verjetna in vredna, da jo omenimo. Gre se tukaj za številko 9. Ko je bil Jož. Sarto imenovan za beneškega patrijarha, je rekel šaleč se v beneškem dijalektu, ki ga je vedno rad govoril: ,9 let semenišče, 9 let župnik, 9 let nadduhovnik, 9 let kanonik, 9 let škof, 9 let 'bom v Benetkah. Potem bom papež, če Bog hoče, toda samo za 9 let, ker se mi zdi, da je ta številka odločilna v mojem življenju*. To šaljivo prorokovanje se je sedaj res uresničilo. Mi želimo Piju X. dolgo vlado v blagor cerkve.
Politika srbskega kralja. Te dni je imel tajnik srbskega kralja Nenadovič, ko se je mudil na Dunaju, pogovor z neko politično osebo. Nenadovič je rekel, da novi srbski kralj glede zunanje politike ne pozna zvijač, ampak le odkritosrčnost. Svojo notranjo politiko pa hoče uravnati tako, da se v Srbiji prej ko prej pozabi preteklost. Zaradi dogodkov v Macedoniji ni se bati, da bi prišlo med Srbijo in Bolgarijo do prepirov, ker hoče novi kralj v miru živeti z bratskim bolgarskim narodom. Kraljeve simpatije do vseh Jugoslovanov so temu porok. Z Avstrijo želi novi kralj živeti v prijateljskih od-nošajih, nikdar pa ne bo pozabil na hvaležnost, ki jo je dolžna Srbija Rusiji ter na bratske vezi, ki spajajo te dve državi.
Izgubljen parnik. Vesti poročajo, da se je Lloydov parnik „Poseidon“ potopil. Parnikovo možtvo in potniki so se rešili.
Razne novice. V nedeljo je zboroval v Moravski Ostravi mednarodni geološki kongres. Zastopane so bile skoro vse evropske države. — Velika povodenj na Moravskem. Poroča se o veliki povodnji, ki je na Moravskem v okraju Altstadt. Voda je velikanska. — Močan vihar je divjal v petek na Danskem. Mnogo ljudij in ladij se je potopilo. Mostovi, kakor tudi mnogo hiš je močno poškodovanih. — Mater umoril.
V Kopenhagenu na Danskem je sin materi prerezal vrat, ker mu ni hotela izročiti premoženja in dati dovoljenja za poroko z neko malovredno deklino in zakopal mater v gnojišče. Nečloveški sin je že pod ključem. — Petindvajsetletnico mašništva je praznoval na Dunaju jako priljubljeni župnik v Grunpendorfu č. g. Adolf Kern.
—	Na Dunaju je pričel voziti prvi fijaker, ki ima pneumatična kolesa. — Mati umorila sina.
V Crnej v Bosni je umorila Marija Božič svojega 36letnega sina, ker ni trpela njegovega ljubimskega snovanja z neko deklico iz vasi. — Jubilejna slavnost v Pratru na Dunaju. Na dan cesarjevega rojstnega dne 18. avgusta bo v Pratru na Dunaju velika slavnost. Ta dan je namreč 20letnica odkar so v Pratru na slovesen način obhajali cesarjev rojstni dan. Priprava je že sedaj velikanska. — Kongres avstrijske-bavarske-saške zveze stenografov se je v nedeljo ob obilni udeležbi vršil v Solnogradu. — Ženo in sebe ustrelil. V Presburgu je tovarnar Marschal ustrelil svojo ženo in sebe. Vzrok je prepir, z ženo. — Poskušen umor. V soboto je poskušal na Dunaju z dolgovi preobložen krojač Franc Nebesar med vožnjo z mestno železnico končati svoje življenje. Težko v glavo ustreljenega so prenesli v bolnišnico.
Užitne cvetice. Pri nas nam služijo v jed le posamezne cvetlice; na vzhodu je pa mnogo več užitnih cvetic. V Kini devajo k juhi navadno neko cvetico z imenom „Hemerocallis graminea“. Kako veliko se je porabi, kaže to, da samo iz pristanišča Cin-Kiang razpošljejo v ostalo Kitajsko 3,500.000 kg te rastline. „ Ivolli-gonum“ raste v okolici Lahora v zelo suhih krajih. To grmičasto drevesce, visoko 1 m 50 cm do 2 m zelo nepravilne rasti, pokriva velike daljave. Listi se prikažejo v februvariju, cvetovi v maju. Cvetje je majhno, rudeče — roza barve, ima prijeten vonj in spominja na sveže jagode. Nasičeno s sladkorjem, se napihne, hitro posuši in je potem skoro tako, kakor suhe fige. Spravljajo se v juniju. Hindi jejo te cvetice z moko ali s pečenim mesom. Najznamenitejša užitnih cvetic je pa „Bassia latifolia*, ki je podobna jabolčnemu drevesu.
Priprave za proslavo »delavskega dne".
Za proslavo delavskega dne „Laber Day“ pitts-burške mestne delavske organizacije delajo velike priprave. Slavnosti se bo udeležilo najmanj 650 delavskih unij s 30.000 člani. Odbor, ki je izbran za to proslavo, je naročil do sto godb.
Nesreča na železnici. Med postajama Deak-Lote in Taradso je trčil tovorni vlak v osebnega. Obe lokomotivi in mnogo voz je razbitih, štirje uslužbenci so > težko ranjeni. Pomožni tren je prepeljal ranjence in popotnike v Vel. Varaždin. Ranjence so prenesli v bolnico.
Je mogoče priti na severni tečaj? O tej stvari je pred kratkem razpravljal pri neki priliki Peary, potovalec proti severnem tečaju. Na
vprašanje, je li mogoče priti na severni tečaj se li to izplača in koliko bi to stalo, je rekel, da je mogoče in bi se izplačalo. Prvič bi veliko pridobila znanost, drugič bi bilo odkritje severnega tečaja velike slave za narod, ki bi za to daroval svoto 150.000 dolarjev. Ce bi mu hotel kdo nakloniti to svoto, bi gotovo še enkrat potoval na severni tečaj, katerega bi gotovo tudi dosegel.
Vsled bede v smrt. Štiridesetletni čevljarski mojster Fran Lerch na Dunaju je živel s svojo družinico zadnje mesece v vedni denarni zadregi. Ves trud je bil zaman, zaslužil je le premalo. Ker ni že več ko dva meseca plačal stanarine, je dobil poziv, naj se izseli. Predno se je to zgodilo, je vzel še od svojih štirih otrok prisrčno slovo in — odšel najbrže v smrt. Do sedaj ga še niso našli. Bolno ženo so dali v bolnišnico, zapuščene otročiče je policija preskrbela. Tudi »žrtev razmer".
Velika nesreča na železnici — 82 mrtvih. Dne 10. t. m. ob 9 uri zvečer je v enem praznih vagonov Ligue Metropolitaire v quartier Minil-mantant navstal nenadoma ogenj. Neki natlačeni vlak, dospevši v istem hipu se je moral ustaviti radi plamena in dima. Da-si so potniki naglo zapuščali vlak, vendar je hotel dim udušiti mnoge. Velika množica ljudstva je v strahu obkoljala kolodvorsko poslopje. Ob 3. uri zjutraj so bili konstatirani trije slučaji smrti vsled za-dušenja. Poizvedovanje se nadaljuje. Policijski prefekt je izjavil, da znaša število na tem požaru ponesrečenih 90. Pozneja poizvedovanja so pokazala, da je 82 oseb prišlo ob življenje in sicer 61 možkih 17 ženskih in 4 otroci.
Potres. Kakor poroča »Tribuna", je bil pred nekaj dnevi potres v Filattieri in v Mu-lazzo, kjer se je podrlo več hiš in cerkva. Tudi nekaj ljudi se je baje ponesrečilo.
Nov pomoček proti podganam. Angleški listi poročajo o nekem pripomočku, ki prežene podgane. Napravlja se iz petroleja in neke smolnate tvarine, ki jako zoprno diši. Vlije se v luknje ali pa se polije živa podgana in izpusti. Smrad prežene podgane iz skrivališč.
Zbesneli petelin. V Markneukirchen-u je vkavsnil petelin nekega prebivavca v roko, ki mu je nato zelo otekla, ker je nastopilo krvno zastrupljenje. Morali so mu jo operirati.
Kitajski igralci v Evropi. Lavorike japonske popotne družbe iz Sada Jacco v Evropi so napotile tudi Kitajce, da ondi pokažejo Evropi svoj gledališčih talent. V Petrograd je prišla družba kitajskih umetnikov in umetnic, obstoječa iz 45 članov. Od tu se podajo na Dunaj, Berolin in v Pariz.
Zrakoplov hoče zastaviti. Pred nekaj dnevi je prišel v veliko zastavnico, katero Parižani imenujejo »teto*, elegantno oblečen gospod, ki je rekel uradniku, ker ga je izpraševal, da se hipno nahaja v denarnih zadregah in zato ponuja svoj zrakoplov v zastavo. Uradnik se je seveda začudil. Zrakoplov v zastavnici 1 To ni karsibodi. Nato pove gospod, da je znani Santos-Dumont in da hoče svoj zrakoplov »štev. 9“, ki je že zunaj, zastaviti. Prišedšemu slugi pa zašepeče na uho, da se v zrakoplovu nahaja angleški kralj, ki pa hoče biti „incognito“. Po tem je uradnik spoznal, da ima pred seboj — umo-bolnega.
GLASNIK.
Delavske drobtine.
Bratovske skladnicc. Leta 1902 bilo je 488 posestnikov rudnikov, ki so po rudarski postavi dolžni za svoje uslužbence imeti bratovske skladnice. Vsi rudarski delavci v Avstriji so dobili plače 139,409.201 K 87 h; k osrednji pričuvni zalogi bratovskih skladnic plačale so posamezne bratovske skladnice (Bruderladen) 139.409-25 kron, ali 1 °/o vse izplačane plače. Osrednja pričuvna zaloga bratovskih skladnic ima pred vsem namen, pri velikih nesrečah skrbeti za ponesrečene, oziroma njihove svojce.
Premoženje osrednje zaloge bratovskih skladnic znašalo je 1. januvarja t. 1. 1,138.653*33 kron in se je napram 1901 zvišalo za 221.576 04 kron.
V preteklem letu zgodile so se 4 velike nesreče, katere so bile vodstvu osrednje zaloge bratovskih skladnic naznanjene in sicer se je v Mostu na Češkem 14. januvarja 1903 v Jupiterjevem rovu 42 paznikov in rudarjev smrtno poškodovalo, ker je v rov pridrla voda. Ponesrečenci zapustili so 29 vdov in 95 sirot. Dne 30. aprila 1902 se je zopet v Mostu v Doblhof III. rovu vnel plin in sta postala vsled te nesreče 2 člana invalidna, 13 članov je pa vsled zadobljenih ran umrlo, ki so zapustili 10 vdov in 11 sirot. Osrednji bratovski skladnici za severno Češko je bilo dovoljeno 50.000 kron, ker je ta morala v svrho pokritja rent za ponesrečene in njih svojce mogia založiti 61.590 kron. Tretja velika nesreča zgodila se je v Brislavu, vnel se je plin in je bilo 18 članov bratovske skladnice ubitih, zapustili so 14 vdov in 24 sirot. Bratovski skladnici ponesrečencev te osrednja pričuvna zaloga priznala k pokritju stroškov v visočini 26.309 bila proračunjena, podelila 21.000 kron podpore.
5.	avgusta 1902 je počil kotel v rudniku Javor-zno in so po nesreči postali 3 delavci invalidni, 5 pa je bilo ubitih, ki so zapustili 2 vdovi in 1 siroto. Javorzniški bratovski skladnici, ki je vsled te nesreče morala založiti 13.454 kron, se je dalo po osrednji pričuvni zalogi 11.000 kron. Dne 16. aprila je bilo vsled eksplozije dinamita v Cavcu pri Mostu 5 delavcev težko in 3 delavci so bili smrtno ranjeni. O podpori vsled te nesreče se pa še ni konečno rešilo. V področji gozdnega glavarstva na Dunaju se je v preteklem letu 869 rudarjem 791.747-74 kron, v Welsu se je 2344 rudarjem izplačalo 1,843.790 64 kron, v bruškem glavarstvu je dobilo 5247 rudarjev 3,365.698-79 kron, v moravski Ostravi je 46.618 delavcev dobilo 31,305.668 02 kron, v praškem revieru je 14.599 rudarjev dobilo 11,394.561-96 kron, v revierju Šlav je 7769 rudarjev dobilo 5,764.455-79 kron, v Plznu je 2692 rudarjev dobilo 1,945.356 54 kron, v Wiesu je 7007 rudarjev dobilo 5,343.7244 kron, v Faldenavu je 5940 rudarjev dobilo 5,117.507-56 kron, v Elbo-gnu je 2611 rudarjev dobilo 2,208 676-61 kron, v Komotavi 2025 rudarjev 2,203.201 "85 kron, v Mostu 22.992 rudarjev 23,866.294-12 kron, v Toplicah 6.594 rudarjev 6,868.47978 kron, v Kutni gori 3145 rudarjev 2,530.042-89 kron, v Budjevici 1047 rudarjev 712.589-99 kron plače.
V krakovskem rudarskem glavarstvu v revierju Krakovem je dobilo 5233 rudarjev 2,934.422-64 kron, v revierju Gaslo 59 rudarjev 4180 63 kron, v revierju Drohobye 2183 rudarjev 1,196.394-40 kron, v Stanislavv 1002 rudarja 428.011-28 kron. Za rudnike pri nas na Slovenskem je rudarsko glavarstvo v Celovcu, revierni ali rudarski uradi so pa v Gallu, Celovcu, Ljubnu, Gradcu, Celji, Ljubljani in Zadru. V področji reviernega urada v Hallu je bilo izplačano v preteklem letu 948.425-59 kron dnine in delalo je 1154 rudarjev, v področju celovškega rudarskega urada pa je delalo 4828 rudarjev, ki so v preteklem letu dobili 3,104.846 kron plače, v področji reviernega urada v Ljubnem je delalo v preteklem letu 8911 rudarjev, ki so dobili 9,522.214-41 kron plače in v področji graškega reviernega urada je delalo v preteklem letu 3810 rudarjev, ki so dobili 2,880.528 39 kron plače. V področju rudarskega urada v Zadru na Dalmatinskem je pa preteklo leto delalo 2098 rudarjev, ki so zaslužili 1,065 345-82 kron. Nas pač pred vsem zanimajo oni rudarji, ki delajo v področju re-viernih rudarskih uradov v Celju in v Ljubljani, in zato navajamo število rudarjev in lansko leto njim izplačane plače po posameznih rudnikih.
V Rudniku Buchberg Danijela Lappa iz Velenj delalo je 140 rudarjev, ki so zaslužili 89.736-48 kron, v rudniku Schallthal je delalo 258 rudarjev, ki so zaslužili 183.856 kron, v Buchbergu je delalo 34 rudarjev, ki so zaslužili 24.07605 kron, v Nemški dolini je delalo 99 rudarjev, ki so zaslužili 49.532 kron, v Bosniški dolini je delalo 81 rudarjev, ki so zaslužili 36.546'48 kron, v Trbovljah je delalo 2 8 3 8 rudarjev, ki so zaslužili 1,911.131-72 kron, v Hrastniku je delalo 6 9 7 rudarjev, ki so zaslužili 425.267-55
kron, v Ojstrem 256 rudarjev ki so zaslužili 177.896-68 kron, v Laškem trgu 53 rudarjev, ki so zaslužili 64.950-51 kron, v Stranicah 207 rudarjev, ki so zaslužili 96.326-72 K, v Reichenburgu je delalo 21 rudarjev, ki so zaslužili 70.772"75 K, v Starem trgu je delalo 7 rudarjev, ki so zaslužili 3949 K, v Pečovniku je 140 rudarjev zaslužilo 75,179-70 kron, v Železnem 5 rudarjev, ki so zaslužili 2509"20 K, v grafitnem rudniku na Brusnici je delal 1 rudar, ki je zaslužil 321 kron, v Mislingu je delalo 119 rudarjev, ki so zaslužili 78 541.67 kron, v Štorah 317 rudarjev, ki so zaslužili 292.89P55 kron, v rudniku Stare in Nove Store je 134 rudarjev, ki so zaslužili 96.941-43 kron in v cinkovi topilnici celjski pa 229 rudarjev, ki so zaslužili 201.945 11 kron. Na Kranjskem v področju reviernega urada je v Idriji delalo 1216 rudarjev, ki so zaslužili 876.53P22 kron, pri sv. Ani so 3 rudarji, ki so zaslužili 724249 kron, v Litiji je 72 delavcev zaslužilo 39.957-57 kron, v kočevskem rudniku trboveljske družbe je 401 rudar, ki so zaslužili 350.328'87 kron, v Zagorju je 752 delavcev zaslužilo 660.049-06 kron, v Št. Janžu je 93 rudarjev zaslužilo 43.633-49 kron, v premogovem rudniku ljubljanskih usmiljenih sester je 10 rudarjev zaslužilo 2842-47 kron, v Motniku je 32 rudarjev zaslužilo 19.353-51 kron in kranjska jeseniška družba na Jesenicah izplačala je 1496 delavcem l,232.353-22 kron.
»Slovenski List" prodaja se v Ljubljani v Brus-Štefetovi prodajalnici Pred škofijo. V Kranju se prodaja v prodajalnici gosp. Floriana. Posamezna številka stane 14 vinarjev.
Nobena poroka več
ne bi smela biti brez k; io—8
t«r sladoleda.
Razpošilja največja eksportna tvrdka za sladoled in sladčiščarsko blago Emil Brandt v Kranju.
Zadružna tiskarna t Ljubljani
Stari trg štev. 19
priporoča
najnovejše vizitnice, koverte s firmo, naslovna pisma ter vsa v to stroko spadajoča dela.
Pristno čebelno-voščene sveče
4 47—28	prodaja
Janko Šink, svečar v Kranju
kg po 5 K, poštnine prosto.
Anton Belec
v Št. Vidu nad Ljubljano
izdeluje in priporoča
cerkvene svetilnice ali stalnice
iz kositarja, ali medenine in iz tompaka
obhajilne svetilnice
pušice z zvončki štedilna in železna ognjišča.
Prevzema kritje streh c
in zvonikov.
©	©	©	Ilustrovanl	ceniki	na	razpolago.	©	©	®
Opominjajte $e Ijud^ega sklada!
Odgovorni urednik: IvanŠtefč.
Izdajatelj: Konzorcij »Slovenskega Lista".
Tisek Zadružne tiskarne v Ljubljani.