Franček Povše o svoji »planšarski« karieri
Zapojte, rogovi
S Frančkom Povšetom se je nemogoče po-govarjati suhoparno in brez čustev. Sedela sva v njegovi delovni sobi in vodja ansambla »VESELI PLANŠARJI« je sodil natanko med te sončno rumeno obarvane zidove. Stene so okrašene z glasbenimi trofejami, spominki, značkami, lovskimi rogovi, vrčki, kravjimi zvonci... Vsaka teh stvari predstavlja dolo-čeno uro ali dan njegovega ansambla. Z než-no roko si pogosto seže skozi močno sivo grivo in ustnice pod orlovskim nosom obli-kujejo malce trpek nasmeh. Govori hitro, rad bi povedal vse naenkrat:
•  »šiškar sem že 38 let. 1939 sem pri-šel iz revne dolenjske vasi v Ljubljano na takratni  konservatorij  študirat  klarinet. Študij sem moral trikrat prekiniti. Zaradi organiziranega sodelovanja v odporu proti okupatorju so me 1941 aretirali Italijani, me obsodili in poslali v Gonars. Po vojni sem služil vojaški rok v KNOJ, tako da sem diplomiral šele leta 1950. Nato sem bil 6 let godbenik v pihalnem orkestru Ljud-ske milice.«
•  Zdaj sva se znašla v obdobju, ki mu je drago. Prelistaval je zajetno mapo z raz-ličnimi čaisopisnimi izrezki, fotografijami in članki, jo sunkovito zaprl in povedal:
•  »Svoj ansambel sem ustanovil jeseni 1955. Z anancem Tonetom Kirinom sva si na Gorenjskem pogosto ogledovala plan-šarske noše in tako so z malo domiselnosti in po muzejskih ogledih nastali »VESELI PLANŠARJI«. Začeli smo eno leto za Avse-niki in še danes obstajamo«, je trdo pove-dal. Obraz mu je preletela temna senca: »Rad imam glasbo in zaupam ljudem, ven-dar so me v nekem obdobju določeni ljud-je  hoteli pohoditi,  opehariti  in  zlomiti. Upi-1 sem se takemu odnosu, ostal sem sam in začel znova. Danes imam ansambel, ki po mojem mnenju skladbe igra tako, kakor  so v moji notranjosti zvenele že pred Ieti...«
•  Potem mi je pripovedoval o nasto-pih. Okoli 1.000 jih je že bilo. Ansambel je nastopal tudi <pred predsednikom Ti-tom, Naserjem, Burgibo ... Nastopali so v Nemčiji, Franciji, Poljski, Italiji, Avstriji, švedski... Na stotine prireditev doma in v tujini. Pa zaslužek?
•  »Da, nekaj sem zaslužil, vendar ne toliko, da bi skrival. Imam počitniško hi-šico v Iškem Vintgarju. Takrat, ko sem moral svojo pravico braniti na sodišču in mi je bilo najtežje, sem tam udarjal  s krampom po skalah in si tako dajal du-ška.«
•  Vendar se znova in znova vrača\'a k njegovi skupini, nenavadno domači, a tako različni od prave poiplave skupin v gorenj-skih nošah:
•  »V ansamblu se je zamenjalo precej glasbenikov, a za njegov zven sem vedno skrbel sam. Nisem hotel biti kopija Avse-nikov, dodajal sem znameniti bum-bas, ro-gove,  kraguljčke ...  Vidiš,   kadar  pišem skladbo, si v resnici predstavljam naravo, travnike, nebo nad njimi... Kdor ni s sr-cem pri tej stvari, ne bo nikoli napisal dobre skladbe.«
•  Ogledal sem si 7 velikih plošč in 4 male. Najvišjo naklado je dosegla plošča z naslovom »Pet parov cokelj«.
•  Zdaj sam ne igra več. Ne, da bi ne zmogel, to ne, a meni, da se je treba častno umakniti. Na klarinetu ga je zamenjal od-lični Darko Abram. Ostali člani so še: tro-bentar Marjan Bone, eufonist in bas kita-rist Janez Sajovic, kitarist Drago Brezo-vački,  harmonikar  Vinko   Frelih.   Pojeta Marica Jerše in Dušan Kobal. Skoraj šest-desetletni neugnani Franček jih  vodi in jim piše melodije:
Franček PovSe: »Šiškar sem že 38 let.«
• »Pripravljenih imam 14 novih skladb. Dobro jih moramo posneti. Besedila zanje sta napisala Marjan Stare in Lev Svetek. Na plošči bo slišati tudi rog. Igra ga naš ' stalni sodelavec in prijatelj Janez Polanc« Potem še očitajoče doda: »Danes nekateri razsodniki tovrstno glasbo podcenjujejo, češ da nima rprave vrednosti. Vendar Ijud-je jo imajo radi, želijo jo poslušati. Vsaka glasba, ki je dobro zaigrana in je vanjo vloženo mnogo truda, je menda glasba?«
Bogomir Šefic