AcrocephaluS letnik 13 1992 številka 55 ¦4i ACROCEPHALUS glasilo Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Ljubljana journal of Bird watching and bird study association of Slovenia, Ljubljana naslov uredništva address of the editorial office glavni urednik managing editor uredniški odbor editorial board uredniški svet editorial council lektor in prevajalec revised and translated by tisk print cena naklada 61000 Ljubljana, Langusova 10 Iztok Geister, 64202 Naklo, Pokopališka 13, tel. 064/47170 Iztok Geister (oblikovalec, lay out), Bojan Marcela (za fotografijo, photography) Slavko Polak (za ilustracije, drawings), Andrej Sovine (pomočnik glavnega urednika, assistant editor), Rudolf Tekavčič (tehnični urednik, technical editor) dr. Miha Adamič, Janez Gregori, Andrej Hudoklm, dr. Boris Krystufek, dr. Sergej D. Matvejev, Andrej Sovine, Dare Sere, Davorin Tome, dr. Andrej Zupančič Hennk Ciglič Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana, Gregorčičeva 25 a 5 DEM za številko, letna naročnina 30 DEM 500 izvodov DRUŠTVO ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE BIRD WATCHING AND BIRD STUDY ASSOCIATION OF SLOVENIA naslov, address društveni prostori uradne ure in srečanja predsednik president podpredsednik vicepresident tajnik secretary blagajnik treasurer žiro račun izvršilni odbor executive board letna članarina International Girobank 61000 Ljubljana, Langusova 10, tel 061/262017 Ljubljana, Zibertova 1 četrtek med 18. in 20. uro Franci Janžekovič 62000 Maribor. Maistrova 10 tel. 062/20618 Franc Bračko 62000 Maribor, Gregorčičeva 27 tel. 062/29086 Peter Trontelj 61000 Ljubljana, Cesta na Laze 27 tel. 061/575732 Tatjana Celik 63320 Velenje, Stantetova 8 teL 063/858888 50100-620-133-05-1018116-2385287 Andrej Bibič, Franc Bračko, Luka Božič, Tatjana Celik, Iztok Geister, Tomaž Jančar, Franc Janžekovič, Primož Kmecl, Bojan Marčeta, dr. Sergej D. Matvejev (častni član), Borut Mozetič, Miro Perušek, Dare Sere, Peter Trontelj, Milan Vogrin, dr. Andrej Zupančič (častni član) 20 DEM za posameznike (10 DEM za učence in študente, 5 DEM za podmladek) in 200 DEM za ustanove No. 50100-620-133 7383-99885/0 Mnenje avtorjev ni nuino tuai mr* ..- jieumst\ Revijo sofinancira Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-226/92 z dne 4 3. 1992 sodi revija med proizvode, za katere se plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. XII1-55-1992 ACROCEPHALUS Uvodnik - Leading article Vzemimo za primer računalniški zapis 07650 WL3 PON 1917, kar pomeni, da je Ponebšek leta 1917 objavil zapis o uralski sovi iz današnjega kvadrata UTM mreže, ki pokriva tudi del Slovenije. Podatek je uporaben za seznam popisov uralske sove pri nas in za prikaz razširjenosti te sove v prostorski in časovni perspektivi. In nič več. Za atlas gnezdilk bi morah ugotoviti tudi stopnjo zanesljivosti gnezdenja, za zimski atlas mesec pojavljanja, za popis ptic tega področja bi morah natančneje locirati kraj opazovanja, za monografijo o tej vrsti sove pa zbrati tudi druge zanimive in pomembne okoliščine s kraja opazovanja. Vse to ah vsaj večino tega najdemo v sekundarnem viru, na katerega nas opozarja terciarni vir, računalniški zapis: Ponebšek, J. (1917): Naše ujede L del Sove, str. 91, kjer beremo: »Proti koncu preteklega stoletja se je pokazala kozača vedno pogosteje v loviščih Nik barona Gagerna v Mokricah, kjer je bila preje redka. Skoraj na vsakem lovu in vsakem pohodu po gozdu so katero ustrelili. Graščak sam jih je veliko ustrelil s svojega okna. V izbljuvkih so našli večinoma zajčjo dlako in fino perje. Potem, ko se je pokazala kozača v večjem številu, so izginile pegaste m vse druge sovje vrste razen močvirne uharice.« Poleg kraja opazovanja smo torej odkrili nekaj zelo pomembnih podatkov, čeprav ne vseh, ki nas zanimajo m jih potrebujemo. Četudi smo vedeli, da je uralska sova, tukaj imenovana kozača, mvazorna ptica, ki se pojavlja včasih tudi pri nas v večjem številu, si vendar nismo mogli predstavljati, da bi bila lahko tako pogosta, da bi jo bilo mogoče pobijati kar skozi okno. Nič pa nismo izvedeli o času, ko se je to dogajalo. Je bilo to jeseni, pozimi ali na pomlad? Da bi to izvedeli, bi morali poiskati originalni zapis barona Gagerna v A. Hugo's Jagdezeitung 1901, str. 136-737 Izvedeli pa smo še nekaj, česar sploh nismo pričakovali, namreč informacijo o dveh drugih sovah, pegasti sovi in močvirski uharici. Zlasti za močvirsko uharico je v starejši literaturi zelo malo podatkov (v novejši pa tako rekoč nič). Ta zapis pa nas, sicer bolj mimogrede, vendarle obvešča, da je ta pri nas kar pomnimo, redka sova, svojčas prebivala v okolici Mokric. Po zaslugi baronove zgovornosti nekaj izvemo kar o treh vrstah sov, kar je v primerjavi s strogo informacijsko logiko kaotična informacija, ki vnaša v sistem nejasnost m nered. Česa vsega ne izvemo v tistem čudovito zmedenem stavku: »Potem ko se je pokazala kozača v večjem številu, so izginile pegasta m vse druge vrste razen močvirne uharice!« Izvemo, da se je kozača tedaj pokazala na novo, da je prej ni bilo v takšnem številu, da so na tem področju prej živele tudi druge sove, med njimi pegasta sova m močvirska uharica, da je med njimi prišlo do tekmovanja glede prehrane (mimogrede izvemo tudi, da je bilo veliko zajcev) in do pravega boja za obstanek, saj je vpad uralskih sov tako zelo prizadejal druge sove, da so vse, razen močvirske uharice izginile z opisanega področja. Torej nam je ta zapis poleg favnističnih sporočil zapustil tudi pomembno ekološko sporočilo o preživetvenih odnošajih med sovamii m o vplivu mvazorjev na vpadno področje. Prav neverjetno, kako je lahko neki star zapis potešil sodobno radoznalost! Če bi baron Gagern zapisal v grajski računalnik 07650 WL3, bi si sicer prihranil veliko časa m prostora, ohranil bi nekaj dreves m nekaj gosjih peres, toda vse razkošje zapisa m vsa globoka razsežnost dogodka bi se za vedno izgubila. Zato je še toliko bolj pomembno, da ne zapademo skušnjavi, da zaradi tako želene kvantitete informacij ne bi izgubili njihovih kvalitet. Z drugimi besedami, paziti moramo, da se nam nobeno pero ne izgubi. Drugače nam potiho grozita izguba identitete in, kar je še bolj grozno, preimenovanje v »Društvo oskubljenih kur«. Iztok Geister IRR acroc&:phalus__________________________________________________________________xin-55-1992 Prehrana pegaste sove Tyto alba na Dravskem polju Diet of the Barn Owl Tyto alba at Dravsko polje Andrej SORGO Proučevanje prehrane sov je pomembno z dveh vidikov: z analizo njihovih izbljuvkov lahko ugotavljamo kvalitativno in kvantitativno sestavo njihove prehrane, obenem pa s tem pridobimo podatke o razširjenosti malih sesalcev na določenem območju (Krystufek 1980). Z analizo sovjih izbljuvkov smo na mladinskih raziskovalnih taborih »Drava 91« in »Drava 92« predvsem želeli proučiti razširjenost malih sesalcev na Dravskem polju (Šorgo 199 la, 1992). Posledica uporabljene metode pa je bila, da smo zbrali tudi nekaj novih podatkov o razširjenosti pegaste Tyto alba in lesne sove Stryx aluco (Šorgo 199 lb). Ob našem osnovnem cilju smo napravili še analizo prehrane pegastih sov, saj smo imeli na voljo večje število njihovih izbljuvkov. Zahvaljujem se dijakom in dijakinjam, udeležencem raziskovalnih taborov »Drava 91« in »Drava 92« za ves trud in dobro voljo pri delu, Franciju Janžeko-viču za neobjavljene podatke ter Zelenim Ptuja. LOKALITETE IN METODA Izbljuvke smo nabrali avgusta 1991 in julija 1992 na petih različnih lokalitetah Dravskega polja. Leta 1991 smo jih našli na podstrešjih gradov v Racah (UTM WM 54), Ptuju (UTM WM 64), Dornavi (UTM WM 74) in Ormožu (UTM WM ¦ 94). Leta 1992 pa smo jih nabrali na gradu v Racah in na podstrešju žup- mšča v Vidmu pri Ptuju (UTM WM 73). Skupaj smo našli 655 celih izbljuvkov in precej raztresenega materiala. Največ izbljuvkov smo nabrali v Racah, in sicer: 223 izbljuvkov leta 1991 in 239 izbljuvkov leta 1992. Sledita Ptuj z 78 izbljuvki in Dornava z 62 izbljuvki. Najmanj gradiva smo nabrali v Ormožu (30 izbljuvkov) in v Vidmu (23 izbljuvkov). Žal smo ob ponovnem obisku gradu Dornava ugotovili, da so zaradi golobov zaprli line na podstrešju in tako preprečili bivanje pegastim sovam. Pegaste sove smo opazovali pri dnevnem počitku med obema obiskoma gradu v Racah in na Ptuju. V vseh treh primerih smo opazovali po dve ptici (skupaj 6), ki sta pripadali temni podvrsti T. a. gutatta. Metoda, po kateri smo analizirali prehrano sov, je v literaturi dobro opisana in ovrednotena (Mikkola 1983, Lipej 1988 in drugi). V analizo prehrane pegastih sov smo vključili ostanke plena, ki smo jih našli v celih izbljuvkih, medtem ko smo živali iz raztresenega gradiva uporabili le za ugotavljanje razširjenosti malih sesalcev (Šorgo 199la, 1992). Male sesalce smo, z izjemo krta, kjer smo uporabili tudi nadlaktnico, opredeljevali le po ostankih lobanj s pomočjo določevalnega ključa (Krystufek 1985). Belonoge miši iz rodu Apodernus smo do vrste opredeljevali le leta 1991, leta 1992 pa samo rod. Leta 1991 je tako v izbljuvkih kot v gradivu, zbranem s pastmi, prevladovala navadna belonoga miš Apodernus sylvaticus. Ptičev in žu- 166 XlII-55-1992 želk nismo opredeljevali do nižjih takso-nomskih kategorij. Število plena v posameznem izbljuvku smo ugotavljali po metodi minimalnega števila (Lipej 1988). Povprečno težo za posamezne živali, ki smo jo potrebovali za izračun biomase, smo povzeli po različnih literarnih virih (tabela 2), za nekatere rodove pa smo težo izračunali iz znanega razmerja med težami vrst, ki bi jim lahko živali pripadale. Malo više smo ocenili težo ptic, saj smo v izbljuvkih našli tudi ostanke mladih golobov. Izbljuvke, nabrane leta 1991, smo stehtali z elektronsko analitsko tehtnico z natančnostjo 0,1 grama in jim s kljunastim merilom izmerili višino in širino ter prešteli število plena v njih. Teh meritev nismo opravili na vzorcih iz leta 1992. REZULTATI Na petih različnih lokalitetah Dravskega polja smo v letih 1991 in 1992 zbrali 655 celih izbljuvkov, iz katerih smo izločili 2001 ostanek plena (tabela 1). Kar 1931 (96,5 %) živali je pripadalo 18 vrstam malih sesalcev Mammalia, ptičev Aves je bilo 57 (2,8 %) in žuželk Insecta 13 (0,6 %). Med malimi sesalci so prevladovale rovke Soricidae, ki jim je pripadalo 874 (43,7 %) živali, 662 (33,1 %) je bilo voluhanc Arvicolidae m 391 (19,5 %) miši Muridae. Najmanj (4 ali 0,2 %) je bilo krtov Talpidae (tabela 2, slika 1). Najpogosteje so pegaste sove plenile poljsko rovko Crocidura leucodon (tabela 2). Podoben rezultat se pokaže pri primerjavi biomase posameznih kategorij plena, kjer prav tako prevladujejo mali sesalci (97,8 %), ptiči so zastopani z 2,2 %, teža msektov pa je zanemarljiva. Razlike nastanejo pri primerjavi pomena različnih družin malih sesalcev. AC ROC EPH A I. U S Po biomasi so najpomembnejša sestavina plena voluhance (51,8 %), sledijo rovke (24,1 %) m miši (20,1 %) (tabela 2, slika 1). Najpogosteje najdemo v posameznem izbljuvku 3 ali 4 živali (slika 2), težke do 30 g (slika 3). Največje število plena v enem izbljuvku je bilo 8, v 10 primerih pa v izbljuvkih nismo našli ostankov lobanj (slika 2). To razlagamo s tem, da se v nekaterih primerih vse lobanje dnevnega obroka porazdelijo v en izbljuvek, medtem ko je v drugem razmeroma večji delež drugih kosti, Izmerili smo 393 izbljuvkov m prišli do naslednjih rezultatov: povprečen izbljuvek pegaste sove na Dravskem polju meri 37,6 x24,9mm, tehta 3,9g m vsebuje ostanke 3,1 uplenjene živali s povprečno težo 18,8 g, kar pomeni povprečno biomaso 58,2 g na izbljuvek (tabela 3, slika 4, slika 5, slika 6, slika 7). DISKUSIJA Ugotovljena sestava prehrane pegaste sove na Dravskem polju je v skladu z dosedanjim vedenjem o njeni prehrani drugod v Evropi (Mikkola 1983). Na Dravskem polju pleni skoraj izključno male sesalce, ki so v pregledanih vzorcih pripadali 18 različnim vrstam. Z izjemo polhov m netopirjev, ki jih v izbljuvkih nismo našli, je to verjetno popoln seznam malih sesalcev tega območja. S ptiči in žuželkami pa se sove prehranjujejo le izjemoma, verjetno le priložnostno po izjemno slabem nočnem ulovu malih sesalcev. Kljub majhni telesni teži so pogost plen rovke. To je v skladu z ugotovitvijo, da so pegaste sove v srednji m južni Evropi najpomembnejši plenilci rovk (Körpimaki E., Norrdahl, K., 1989). Primerjava prehrane pegaste sove z različnih lokalitet v Sloveniji (tabela 4) kaže, da so razlike najmanjše v pov- ACROCEPHALUS XIH-55-1992 prečni teži plena na izbljuvek. To je v svoji primerjavi med evropskimi lokali- tetami potrdil tudi Tome (1992). Največje razlike pa so v vrstni sestavi plena, ki je odvisna od lokalne favne. Zaradi podobnih dnevnih potreb po hrani in različne teže plena morajo sove ujeti različno število živali, da zadostijo svoje dnevne potrebe. Razlike niso pričujoče samo v širšem geografskem prostoru, temveč so odsev lokalnih razmer. S slik 4, 5, 6 lahko ugotovimo, da se povprečne vrednosti višine, širine in teže izbljuvkov s štirih lokalitet Dravskega polja praktično ne razlikujejo, medtem ko so razlike v številu plena na izblju- vek v razponu od 2,9 do 4,8 (slika 7). Do zanimivih zaključkov lahko pridemo s pregledom izbljuvkov, ki so vsebovali samo en ostanek plena. Na voljo smo imeli 62 takšnih izbljuvkov. Kar v 17 izbljuvkih (27,4 %) je bil to ptič, v 16 izbljuvkih (25,4 %) pa mali sesalec s težo nad 50 g. Le 5 živali (8,1 %) je pripadalo rovkam (tabela 5). Iz rezultatov lahko sklepamo, da sova, potem ko upleni večjo žival, preneha z lovom. Prav tako se preneha prehranjevati potem, ko upleni ptiča. Razlog leži verjetno v tem, da imajo ptiči kljub manjši telesni teži večji volumen (votle kosti, perje) kakor enako težki sesalci. Vrste plena/lokaliteta Type of prey/locality Rače'91 Rače '92 Ptuj Dornava Videm Ormož Skupaj Total Sorex araneus 87 72 37 37 7 24 264 Sorex minu t us 8 5 1 1 1 2 18 Sorex sp. 5 40 1 6 1 2 55 Neomys fodiens 1 7 2 1 1 12 Neomys anomalus 12 2 5 19 Neomys sp. 1 10 11 Crocidura suaveolens 14 30 17 3 8 10 82 Crocidura leucodon 181 60 75 12 20 47 395 Crocidura sp. 1 10 4 1 2 18 Talpa europaea 4 4 Clethrionomys glareolus 3 1 4 Arvicola terrestris 27 14 1 5 1 48 Microtus agrestis 3 3 3 5 1 15 Microtus arvalis 143 71 62 67 12 16 371 Microtus sp. 3 80 3 3 14 2 105 Pitymys subterraneus 35 44 13 4 12 11 119 Apodemus flavicolhs 1 1 Apodemus sylvaticus 12 8 9 3 32 Apodemus sp. 44 137 15 15 14 17 242 Micromys minutus 7 24 2 2 5 40 Rattus rattus 2 3 5 Rattus norvegicus 2 2 Ratals sp. 1 8 2 11 Mus musculus 11 39 3 2 3 58 Ave s 38 12 5 2 57 Insecta 6 6 1 13 Skupaj / Total 639 681 256 175 106 144 2001 Tabela 1: Prehrana pegaste sove na različnih lokalitetah Dravskega polja. Vrstna sestava plena. Table 1: Diet of Barn Owl Tyto alba at different localities of Dravsko polje. Structure of its prey. 168 XI11-55-1992 ACROCEPHALUS Vrste plena Type of prey N PN B PB T Vir Source Sorex araneus Sorex minutus Sorex sp. Neomys fodiens Neomys anomalus Neomys sp. Crocidura suaveolens Crocidura leucodon Crocidura sp. Soricidae skupaj / total Talpa europaea Talpidae skupaj / total Clethhonomys glareolus Arvicola terrestris Microtus agrestis Microtus arvalis Microtus sp. Pitymys subterraneus Arvicolidae skupaj / total Apodemus flavicolhs Apodemus sylvaticus Apodemus sp. Micromys minutus Rattusrattus Rattus norvegicus Rattus sp. Mus musculus Muridae skupaj / total Mammalia skupaj / total A ves Insecta Skupaj / Total 264 13,2 2904 7,7 11 b 18 0,9 81 0,2 4,5 b 55 2,7 594 1,6 10,8 izr 12 0,6 180 0,5 15 Kry 19 0,9 247 0,7 13 a 1.1 0,5 148,5 0,4 13,5 b 82 4,1 410 1,1 5 b 395 19,7 4345 11,6 11 b 18 0,9 144 0,4 8 b 874 43,7 9053,5 24,1 4 0,2 380 1 95 b 4 0,2 380 1 4 0,2 80 0,2 20 b 48. 2,4 4704 12,5 98 b 15 0,7 525 1,4 35 b 371 18,5 9275 24,6 25 b 105 5,2 2625 7 25 izr 119 5,9 2261 6 19 b 662 33,1 19470 51,8 1 + 20 + 20 a 32 1,6 608 1,6 19 a 242 12,1 4598 12,2 19 izr 40 2 280 0,7 7 b 5 0,2 315 0,8 63 c 2 0,1 144 0,4 72 c 11 0,5 726 1,9 66 izr 58 2,9 1160 3,1 20 b 391 19,5 7851 20,1 1931 96,5 36754,5 97,8 57 2,8 810 2,2 30 ocena/ estimate 13 0,6 1 + 0,1 ocena/ estimate 2001 99,9 37565,5 99,9 Tabela 2: Prehrana pegaste sove na Dravskem polju. Table 2: Barn Owl's diet at Dravsko polje. N = število plena / number of preys PN = število plena (%) / number of preys (%) B = biomasa plena / prey biomass PB = biomasa plena (%) / prey biomass (%) T = povprečna telesna teža uplenjene živali / average weight of captured animal Viri: / Sources: a = Tome (1331) b = Mikuska J. et al. (1980) c = Lrpej (1988) Kry = Krystufek (1991) izr = izračunano iz razmerja med vrstami / calculated from relation among species icr> ACROC IPHALUS XII1-55-1992 60^ 50 • 40 30 H 20 io! Soricidae Arvicolidae Aves Talpidae Muridae Inserta Slika 1: Prehrana pegaste sove na Dravskem polju. Fig. i: Diet of Barn Owl at Dravsko polje. PN = število uplenjenih osebkov (%) / number of preys (%) PB = biomasa plena (%) / biomass of prey (%) B so- o. 70 0 do 9 10 do 1920 do 2930 do 3940 do 4950 do 5960 do 6970 do 7980 do 89 90 do 99 teža plena weight of prey Slika 3: Razporeditev uplenjenih osebkov po teži v gramih. Fig. 3: Arrangement of preys per weight in grams. 78-.....-?e- max. max. povpr. av. min. min. .. Ptuj Dornava Ormož Rače Skupaj lokalitete Total localities število plena/izbljuvek No. of preys/pllet Slika 2: Število uplenjenih osebkov na .izbljuvek pegaste sove. Fig. 2: Number of preys per pellet. Slika 4: Višina izbljuvkov na posameznih lokalite- tah. Fig. 4: Height of pellets in separate localities. Slika 5: Širina izbljuvkov na posameznih lokalite- tah. Fig. 5: Width of pellets m separate localities. max. max. povpr. av min. min. 170 XII1-55-1992 ACROCEPHALUS Zaradi manjšega dela neprebavljivih snovi so sesalci za sovo energetsko mnogo ugodnejši plen. Dodaten dokaz o ptičih kot »prehrani v sili« vidimo v tem, da so sove v Dornavi, Racah in Ptuju bivale v kolonijah domačih golobov, kjer so jim bili njihovi mladiči na voljo za prehrano ves čas. Kljub temu pa so jih, po izbljuvkih sodeč, konzumirale le občasno. Po tem, ko smo v dveh izbljuvkih našli koruzna zrna (verjetno iz prebavil golobov), nas je začel razjedati dvom o izvoru insektov v izbljuvkih. Vse najdene živali so namreč pripadale drobnim vrstam hroščev: tako sta 2 žuželki pripadali družini Coccinelidae (poloni-ce), 4 so bile iz družine Elateridae (pokalice), drugo so bili manjši krešiči (Carabidae). Dopuščamo možnost, da so prišli v izbljuvke v prebavilih drugih živali (ptiči, žužkojedi), ki so jih sove uplenile. Višina izbljuvkov (si. 4) Height of pellets (Fig. 4) N mm max povpr./av. stcl Ptuj Dornava Ormož Rače Skupaj 75 20 59 36,3 7,7 60 21 61 37,8 7,6 29 22 54 36,4 6,8 219 10 78 38,1 10,1 383 10 78 37,6 9,1 Širina izbljuvkov (si. 5) Width of pellets (Fig. 5) N mm max povr./av. std Ptuj Dornava Ormož Rače Skupaj 75 14 35 23,9 4 60 14 30 23,1 3,3 29 14 34 23,7 4,7 219 12 51 25,9 5,8 383 8 51 24,9 5,2 Teža izbljuvkov (si. 6) Weight of pellets (Fig. 6) N mm max povpr./av. std Ptuj Dornava Ormož Rače Skupaj 75 1,1 7,3 3,6 1,3 62 1,3 8,6 4,1 1,4 29 1,5 6,8 4 1,1 218 0,8 12,1 3,9 1,7 384 0,8 12,1 3,9 1,5 Tabela 3: Višina, širina in teža ter število plena v izbljuvkih pegaste sove. Table 3: Height, width, weight and number of preys in Bam Owl's pellets. 1 71 ACROCEPHALUS XIII-55-1992 Število plena v izbljuvkih (si. 7) Number of preys m pellets (Fig. 7) N mm max povpr./av. std Ptuj Dornava Ormož Rače Skupaj 78 1 7 3,3 1,5 62 1 6 2,9 1,3 30 1 8 4,8 1,8 223 0 8 3,9 1,7 393 0 8 3,1 1,7 Slovenska Istra Ljubljansko barje Mursko polje Dravsko polje Št. plena Plen/izblj. Teža plen Mpl/izblj. Voluharice Miši Rovke Ostalo 855 455 282 2001 3,2 4,2 4,3 3,1 17,7 14,2 14,9 18,8 57,5 59,5 63,5 58,2 15,1 % 17,6 % 21,3 % 33,1 % 43,8 % 14,7 % 11,0 % 19,5 % 39,6 % 66,6 % 59,6 % 43,7 % 1,5 % 1,1 % 9,1 % 3,6 % Tabela 4: Primerjava prehrane pegaste sove na različnih lokalitetah v Sloveniji. Table 4: Comparision of Barn Owl's diet at different localities m Slovenia. Slovenska Istra = Lipej 1988 Ljubljansko barje = Tome 1992 Mursko polje = Janžekovič 1992 Dravsko polje = to delo / this article Plen/izblj. = število uplenjenih živali v enem izbljuvku Vrsta N % Crocidura sp. Talpa europaea Arvicola terrestris Microtus sp. Pitymys subterraneus Apodemus sp. Rattus sp. A ves Skupaj Mammalia > 50 g Mammalia < 50 g A ves 5 2 11 18 2 4 3 17 62 16 29 17 Tabela 5: Vsebina izbljuvkov pegaste sove, katerih je bila le ena uplenjena žival. Table 5: Contents of Barn Owl's pellets with one captured animal only. N = število izbljuvkov z določeno vrsto / number of pellets with certain species Prey/pellet = number of captured animals in a single pellet Teža plen = povprečna teža uplenjene živali Weight of prey = average weight of captured animals Mpl/izblj. = biomasa plena na izbljuvek / biomass of prey per pellet Ptuj Dornava Ormož Rače lokalitete localities [L. Skupaj Total max. max. povpr. av. min. min. Slika 6: Teža izbljuvkov na posameznih lokalitetah. Fig. 6: Weight of pellets in separate localities. 172 XI11-55-1992 ACROCEPHALUS ä? 7 S 3 max. max. povpr. av.. min. min. Dornava Ormož lokalitete localities Skupaj Total Slika 7: Število uplenjenih osebkov na izbljuvek na posameznih lokalitetah, Fig. 7: Number of preys per pellet in separate localities. Aves (27,4% Mammalia > 50 g (25,8%) Mammalia < 50 g (46,8%) Slika 8: Sestava plena v izbljuvkih, v katerih je bila prisotna le ena žival. Fig. 8: Structure of prey in pellets with one captured animal only. LITERATURA JANŽEKOV1Č F. (1992): Prehrana pegaste sove Tyto alba na Murskem polju. Acrocephalus 54: 137-138. KÖRPIMAKI, E., NORRDAHL, K. (1989): Avian and mammalian predators of shrews in Europe: regional differences, between-year and seasonal variation, and mortality due to predation. Ann. Zool. Fenmci 26: 389-400. KRYSTUFEK, B. (1980): Nekaj o prehrani sov na Ljubljanskem barju. Acrocephalus 6: 91-92. KRYSTUFEK, B. (1985): Mali sesalci. Naša rodna zemlja 4, Prirodoslovno društvo Slovenije. Ljubljana. KRYSTUFEK, B, (1991): Sesalci Slovenije. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. LIPEJ, L. (1988): Prehranjevalna ekologija štirih vrst sov v slovenski Istri. Diplomsko delo. Ljubljana. MIKKOLA, H. (1983): Owls of Europe. T&AD Poyser Ltd., Staffordshire. 397 pp. MIRIĆ, Đ. (1970): Ključi za določevanje živali. Sesalci - Mammalia. Inštitut za biologijo univerze v Ljubljani. MIKUSKA, J„ VUKOVIĆ, S. (1980): Kvalitativna i kvantitativna analiza ishrane kukuvije drijemavi-ce, Tyto alba scop. 1769, na području Baranje s posebnim osvrtom na rasprostranjenost sitnih sisavaca. Larus 31-32: 269-288. SORGO, A. (1991a): Mali sesalci Dravskega polja, Mavrični bojevnik 4: 8-9. SORGO, A, (1991b): Pegasta sova Tyto alba in lesna sova Strix aluco v gradovih severovzhodne Slovenije. Acrocephalus 49: 139-140. ŠORGO, A. (1992): Mali sesalci Dravskega polja II 4, ekološki raziskovalni tabor »Drava '92«. Ptuj. TOME, D. (1991): Diet of the Long-eared Owl Äsio otus in Yugoslavia. Ornis Fennica 68: 114— 118. TOME, D. (1992): Prehrana pegaste sove Tyto alba na Ljubljanskem barju. Acrocephalus 13: 33-38, POVZETEK Analiza izbljuvkov pegastih sov Tyto alba, nabranih v letih 1991 in 1992 na Dravskem polju, je pokazala, da so plen te sove predvsem mali sesalci, Med 2001 identificirano živaljo je bilo malih sesalcev 96,5 %, ptičev 2,8 % in žuželk 0,6 %. Mali sesalci so pripadali 18 različnim vrstam, med katerimi je bila najpogosteje zastopana poljska rovka Crocidura leucodon. Razlike v višini, širini in teži izbljuvkov na različnih lokalitetah so zanemarljive, medtem ko so razlike v številu plena v posameznem izbljuvku večje in so odsev sestave lokalne favne, SUMMARY The analysis of the Barn Owl's pellets gathered in 1991 and 1992 at Dravsko polje has shown that this bird's favourite prey are little mammals. Among 2001 identified animals there were 96,5 % little mammals, 2,8 % birds, and 0,6 % insects. The little mammals belonged to 18 different species, most often represented by shrews Crocidura leucodon. Differences regarding height, width and weight of the pellets found in various localities are negligible, while differences in the amount of prey in each pellet are greater and reflect the structure of local fauna, Andrej Sorgo, Ptujska 91, 62327 Rače. 1 IO ACROCI-PHALUS XI11-55-1992 Višinska meja naseljenosti močvirske sinice Parus palustris in gorske sinice P. montanus na Pohorju Altitude settling lines by Marsh Tit Parus palustris and Willow Tit P. montanus at Mt. Pohorje Milan VOGRIN UVOD METODA IN DOLOČEVANJE Znano je, da nadmorska višina tako ali drugače vpliva na razširjenost živalskih in rastlinskih vrst. Pri obravnavanih dveh vrstah sinic, močvirski in gorski, je sicer bila znana delitev na nižinski in gorati predel, ne pa tudi njuna natančnejša meja naseljenosti. Od 1. 7. do 8. 7. 1990 je v Šmartnem na Pohorju deloval mladinski raziskovalni tabor pod pokroviteljstvom ZOTKS. V okviru tabora je delovala tudi ornitološka skupina, ki se je ukvarjala tudi z vplivom nadmorske višine na naseljenost močvirske in gorske sinice. Zaradi pomislekov, da podatki zbrani v pognezditvenem obdobju, niso relevantni v gnezditvenem obdobju, sem rezultate preverjal v letu 1992, m to na mestih, kjer je prihajalo do prekrivanja obeh vrst. Rezultate sem preverjal v aprilu (6. m 19.), maju (3. in 15.) in juniju (6.). OPIS PODROČJA Skupina je delovala v kvadrantu WM 34 in 44. Obdelali smo naslednje relacije: Bojtina-Areh, Močnik-Urh-Zg. Pre-bukovje, Šmartno-Smrečno-Ošelj in Trije kralj i-Osankarica-Čr no jezero. Nadmorska višina se tukaj giblje od 650 do 1247 m. Področje glede na fitograf-sko razdelitev sodi v alpsko območje, glede na fitoklimatsko razdelitev pa v preddmarski fitoklimatski teritorij (Smole, 1988). Da bi lahko v tako kratkem času prišli do čim bolj verodostojnih podatkov, smo vrsti popisovali v različnih nadmorskih višinah, različnih habitatih, in to po linijski metodi z beleženjem prisotnosti vrst ter njunega števila. Vrsti smo opredeljevali na osnovi oglašanja, po petju m pa vizualno z daljnogledi. Pelo je le še nekaj osebkov, kar je razumljivo, saj je večina obeh vrst imela že speljane mladiče (verjetno že drugega zaroda). Pri eni gorski in eni močvirski srnici smo opazovali starše pri krmljenju mladičev (4. 7., Močnik-Urh-Zg. Prebukovje). Pri vizualnem opredeljevanju smo bili pozorni na naslednje: dolžina črne kape, velikost podbradka, obseg beline na licu, čokata - brezvratna drža ter splošen vtis (jizz). Zelo važno je oglašanje, po katerem se ti dve vrsti dokaj dobro ločita. Vse dvomljive podatke sem izločil in jih pri končni obdelavi nisem upošteval. HABITAT Znano je bilo, da je močvirska sinica nekako nižinska vrsta, vezana bolj na listnate gozdove, loke, parke, sadovnjake in podobna okolja, medtem ko gorski sinici bolj ustrezajo iglasti ali pa vsaj mešani gozdovi. Po Matvejevu (1988) na Balkanskem polotoku obe vrsti naseljujeta isti areal 174 XI11-55-1992 ACROCEPHALUS samo v planinah, vendar bi naj živeli v različnih biotopih. V istem delu Matve-jev ne omenja (možnosti) vpliva nadmorske višine. Prav tako isti avtor uvršča obe srnici med sestrske vrste {sibling species), (Matvejev, 1988). REZULTATI Z našim terenskim delom smo ugotavljali razširjenost obeh sinic na tem delu Pohorja glede na nadmorsko višino. Na stičnih točkah, torej tam, kjer naj bi potekala navidezna meja med obema vrstama, ni ostrega prehoda, kot bi to morda pričakovali. Ugotovili smo celo nasprotno. Prihaja namreč do prekrivanja, kar pomeni, da na tem mestu lahko srečamo obe vrsti. Enako ugotavlja tudi Matvejev (1988). Tako močvirsko sinico najdemo do višine kakih 850 m, medtem ko gorsko sinico dobimo od približno 750 m naprej. V letu 1990 (štirje terenski dnevi) smo v predelu med 750 in 850 m nadmorske višine, kjer smo srečevali obe vrsti, imeli osem srečanj z močvirsko sinico ter šest srečanj z gorsko sinico. V letu 1992 (pet terenskih dni) pa sem na omenjenem terenu šestnajstkrat evidentiral močvirsko sinico in devetkrat gorsko sinico. gozdovih ne živi nobena od dveh sinic. To vsekakor kaže na vpliv nadmorske višine pri naseljenosti obeh vrst. Seveda takšne razširjenosti ne gre posploševati, saj na to prav gotovo vplivajo še drugi dejavniki, pa čeprav v manjši meri. Semkaj bi lahko šteli nekatere faktorje žive (hrana, medsebojni odnosi, konkurenca) in nežive narave (temperatura, vlažnost, svetloba, klima), ki na razširjenost vplivajo posredno ali neposredno. Vsekakor bi bilo zanimivo vedeti, ali med vrstama prihaja do konkurence, v katerem ekološkem segmentu in v kakšni meri. altitude nadmorska višina (m) 1400 1300 1200 1100 -j 1000 -900 800 700 600 ¦ gorska sinica Parus montanus močvirska sinica Parus palustris obe vrsti both species N = 39 Analiza naselitve močvirske P. palustris in gorske sinice P. montanus glede na nadmorsko višino Analysis of altitude settling lines by Marsh Tit Parus palustris and Willow Tit Parus montanus RAZPRAVA Na takšno višinsko porazdelitev prav gotovo v veliki meri (če ne odločilno) vpliva vegetacija. Zanemarljiva pa ni tudi nadmorska višina, ki v nekaterih primerih diktira rast vegetacije. Čisti iglasti gozdovi so tudi nižje (celo v nižini) od spodnje meje razširjenosti gorske srnice in skoraj čisti listnati gozdovi višje od zgornje meje razširjenosti močvirske smiče, pa kljub temu v teh LITERATURA MATVEJEV, S. (1988): »Sestrinske vrste« (sibling species) ptica u fauni Balkanskog poluos-trva. Biosistematika 14/2. str. 1-7, Beograd. SMOLE, I (1988): Katalog gozdnih združb Slovenije. Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Ljubljana. . VOGRIN M. (1991): Ornitološke raziskave na MRT Šmartno 90. str. 38-46, ZOTKS GZM, Ljubljana: ACROCliPHALUS XI11-55-1992 SUMMARY In summer 1990 and spring 1992 the line of settling by Marsh Tit Parus palustris and Willow Tit Parus montanus was being studied by the author and his associates. Their research confirmed that while the first species inhabits lower situated forests, the second one prefers higher situated woods. Indeed, no Willow Tit was found below the altitude of about 750 m at Pohorje, and no Marsh Tit above the altitude of 850 m, while in the zone stretching between the altitudes of 750 m and 850 m, both species (N = 39) were recorded. POVZETEK Avtor je s sodelavci proučeval višinsko naseljenost močvirske in gorske srnice na Pohorju. Ugotovil je, da močvirska srnica naseljuje tamkajšne gozdove do višine približno 750 m nad morjem in gorska sinica od višine približno 850 m nad morjem navzgor, V vmesnem pasu je bilo opaziti predstavnice obeh vrst (N = 39). Milan Vognn. Hotinja vas 164/a, 62312 Orehova vas Opazovanje španskega kupčarja Oenanthe hispanica ob Cerkniškem jezeru Observation of Black-eared Wheatear Oenanthe hispanica at Primož KMECL, Karin RIŽNER OKOLIŠČINE OPAZOVANJA Španskega kupčarja sva na Cerkniškem jezeru opazovala 5. 4. 1992 pri cerkvi v Gorenjem jezeru. Ura je bila šest popoldne, vreme pa že ves dan spremenljivo, oblačno, pihal je močan jugovzhodnik z orkanskimi sunki. Občasno je deževalo, temperatura je bila okoli 10° C. Kupčarja sva najprej splašila že na cesti, nato pa se je spreletaval po drevesih v sadovnjaku pri cerkvi. Ko sva se mu zaradi fotografiranja preveč približala, je odletel med sosednje kmetije. OPREDELJEVANJE VRSTE IN PODVRSTE Pogled na neznano ptico, ki sva jo splašila, naju je na začetku precej zbegal. Ko pa sva se nekaj metrov naprej ustavila in premislila o vsem, kar sva videla, sva se brez obotavljanja odločila za španskega kupčarja Oenanthe hispanica. Opazovana ptica je bila kontrastno črno-bela, belina pa se ji je na hrbtu vlekla od glave do repa; bela barva je imela izrazit kremast nadah. Po vtisu sva jo uvrstila nekam med drozge. Kasnejše opazovanje je determinacijo potrdilo, saj sva videla tudi črno »črko T« v sicer belem repnem perju, črno masko, torej sva opazovala samca motno rumeno bele barve na zgornjem delu telesa. Ptica je v celoti delovala zelo elegantno v letu in po najinem mnenju je bila nekoliko večja od navadnih kup-čarjev, ki sva jih vajena. Pri španskem kupčarju ločimo dve podvrsti, nommantno hispanica, ki naseljuje zahodno Sredozemlje, in podvrsto melanoleuca iz vzhodnega Sredozemlja. Obe podvrsti se pojavljata v dveh morfoloških oblikah, in sicer s črnim grlom ali brez. Delež obeh oblik v populaciji je odvisen od geografskih razmer, navadno pa je za obe obliki približno enak. Najzanesljivejše lahko podvrsti ločimo po barvi perja, podvrsta melano- 176 XIII-55-1992 ACROCEPHALUS leuca je bolj bleda, motno rumena ali motno rumeno bela (Cramp 1988). Od navadnega kupčarja ločimo španskega po barvi zgornjih delov, ki niso nikoli prevladujoče sivi, in po črnini v repu, ki ni enakomerno ravna, ampak na zunanji strani sega zelo visoko, na tretjem in četrtem repnem peresu pa je je zelo malo. Tako črni T v repu večkrat ni dobro viden. Med literaturo omenjam tudi nekatere pregledne članke o opredeljevanju kupčarjev, saj je za določevanje samic potrebno več znanja (Clement, Harris 1987; Koenigs-tedt in dr. 1992). Najinega kupčarja sva tako determinirala kot Oenanthe hispanica melano-leuca, opazovani kupčar ni imel črnega grla. To, da se nama je kupčar zdel večji od navadnega, pripisujeva elegantnejši zgradbi in daljšemu repu, kar je omenjeno tudi v literaturi (Cramp 1988). STATUS V SLOVENIJI O trenutnem statusu v Sloveniji je kaj malo znanega. Gregori in Krečič (1979) POL.f?K ga omenjata kot gnezdilca primorskih predelov. Gnezditev v novejšem času ni bila potrjena, za obdobje zadnjih 50 let so dokumentirani vsega trije podatki (Komisija za redkosti): Markovci 11. 9. 1981 (Štumberger 1992), Sečoveljske soline 24. 8. 1982 in Škocjanski zatok 10. 4. 1983 (Škornik in dr. 1990). Zaradi narave vira pa zadnji opažanji nista dodatno dokumentirani. Španski kupčar spada po arealu med pričakovane stalne gnezdilce Slovenije, zato ob tej priložnosti prosim vse, ki hranijo še neobjavljene podatke, da jih objavijo in dokumentirajo ter tako pomagajo odstreti tančico s te za nas skrivnostne vrste. LITERATURA CRAMP, S. (ed.) (1988): The birds of the Western Palearctic, Vol. V, pp. str. 806 CLEMENT, P., A HARRIS (1987): Field identification of West Palearctic wheatears; Part 2. -British Birds 80 (5): 187 GREGORI, J., I KREČIČ (1979): Naši ptiči, Državna založba Slovenije, Ljubljana, str, 257 KOENIGSTEDT, D. G. W„ D. ROBEL, P. H. BARTHEL (1992): Die Bestimmung des Isabell-steinschmaetzers Oenanthe isabellina. - Limicola 6 (1): 3 KOMISIJA ZA REDKOSTI (1989): Seznam dose-daj ugotovljenih ptic Slovenije s pregledom redkih vrst. Acrocephalus 10 (41-42): 75 ŠKORNIK, L, T. MAKOVEC, M. MIKLAVEC (1990): Favnistični pregled ptic slovenske obale, - Varstvo narave 16: 49 ŠTUMBERGER, B. (1992): Španski kupčar Oe-banthe hispanica. Acrocephalus 54: 157 POVZETEK Dne 5. aprila 1992 je bil pri cerkvi v vasi Gorenje jezero ob Cerkniškem jezeru opazovan samec španskega kupčarja Oenanthe hispanica, Čeprav velja ta vrsta po starejših virih za gnezdilca Slovenije, o gnezditvi v novejšem času ni nikakršnih podatkov. Nič kaj boljše ni iz obdobja preleta, saj so za obdobje zadnjih petdesetih let znani le trije podatki (1981, 1982, 1983). SUMMARY On April 5th, 1992 a male Black-eared Whea-tear Oenanthe hispanica was being watched by the village church at Gorenje jezero near Lake Cerknica. In spite of the fact that according to some older sources this species is considered a breeder of Slovenia, no data is available about its breeding in our country in recent times. Almost the same, however, counts for the passage period, for only three reports (from 1981, 1982, 1983) have been received for the period of the last 50 years. Primož Kmecl, Karin Rižner, Riharjeva 28, 61111 Ljubljana Prlivka Buihinus oedicnemus na avstrijskem Štajerskem Stone Curlew Burhinus oedicnemus in Austrian Styria Johann BRÄNDNER Prlivka Burhinus oedicnemus ima kot gnezdilka kamnitih in peščenih prebivališč danes na avstrijskem Štajerskem status nekdanje gnezdilke in redkega preletnika. Washington (1883) poroča o rednih gnezditvah na peščinah (imenovali so jih 'gries') na Muri pri Wildonu (okraj Leibnitz/Lipnica), Worafka (1888) pa omenja gnezditev pri Liebenauu (Graz). Hable (1967, 1975) je zvedel za vsakoletno gnezditev v letih 1963 do 1966 na vojaškem poligonu letališča Graz-Tha-lerhof. Po letu 1966 pa ni bilo za Štajersko nobenega gnezditvenega poročila več. Namigi o možnosti gnezdenja na intenzivno obdelanih površinah pri Kalsdorfu, južno od Gradca, v letih 1985 in 1986 (Fleischhacker ustno) dozdaj niso bili potrjeni. V obdobju od 1841 do 1919 je na področju Mariahofa (okraj Murau) prlivka veljala za rednega preletnika (Hanf 1883, 1884, Noggler 1919, Schaffer 1904). Opazovane so bile jate do 20 osebkov, 24. 4. 1907 pa v mrzlem in deževnem vremenu 39 osebkov. Kopičenje podatkov na tem področju je treba pripisati rednemu opazovanju. Hopflinger še leta 1958 omenja prlivko kot rednega preletnika v dolini Enna, Czikeli (1983) pa opazovanje z verjetnim opisom iz pomladi 1977. Iz drugih delov dežele je na voljo bolj malo podatkov. Samwald (1973) je 14. junija 1972 opazoval osebek v Grosswilfer-dorfu v vzhodni Štajerski. Stani (1977) je na nekdanjem gnezdišču na letališču Graz-Thalerhof opazoval prlivko 8, 9. 1976, 1. 5. 1986 pa sta bili dve opazovani na neki ledini blizu letališča (Brunner in Klade). Leta 1982 je Gepp poročal C 178 o prlivki iz zahodnoštajerskega Lan-nacha. Nagačene primerke iz zahodnega predela zgornje Štajerske je mogoče videti v šolskih zbirkah, v samostanskem muzeju v Admondu in v zasebnih zbirkah. Podatkovno gradivo priča o naglem upadu te ptičje vrste širom Evrope. Glavni razlog za izginjanje prlivke je izguba prodišč in peščin, ki so jo povzročile uravnave rek. Nadaljnje razloge pa je iskati v pogozdovanju, obdelovanju in pozidavi nekdaj za gnezdenje primernih prebivališč. (Prevedel I. G.) LITERATURA CZIKELI, H. (1983): Avifaunistische Angaben aus dem Bezirk Liezen. Mit. Abt. Zool. Landesmuseum Joanneum, 31: 1-32 HABLE, E. (1975): Em Jahrzehnt Forschungsstätte »Pater Blasius Hanf« am Furtnerteich. Mitt. naturwiss. Ver. Steiermark, 105: 287-300. HABLE, E. &I. PRÄSENT (1980): Die Vögel des Bezirkes Murau mit besonderer Berücksichtigung ihres Vorkommens in den Schwarzenbergischen Besitzungen. Schwarzenbergischer Almanach 1980, Murau. HANF, B. (1883, 1884): Die Vögel des Furtteiches und seiner Umgebung (I. und IL Theil). Mitt. naturw. Ver. Steierm. 19 : 3-102 u. 20: 3-94. HÖPFLINGER, F. (1958): Die Vögel des steiri-schen Ennstales und seiner Bergwelt. Mitt. naturw. Ver. Steiermark, 88: 136-169. NIPKOW, M. (1990): Habitatwahl des Triels im Elsaß, J. Orn. 131, 1990 S. 371-380. NOGGLER, J. (1919): Zugbeobachtungen im Frühling 1919 in Mariahof. Der Waldrapp I (2): 5. PRÄSENT, I. 1974: Interessantes aus einer Sammlung ornithologischer Beobachtungsdaten der Jahre 1806-1960. Mitt. Abt. Zool. Landesm, Joanneum, 3 (2): 49-65. SAMWALD, F. (1973): Ormth. Beobachtungen, vorwiegend in der Oststeierm. in den Jahren 1971 und 1972. Mitt. Abt. Zool'Landesmus. Joanneum 2 (2): 95-121. SCHAFFER, A. (1904): Pater Blasius Hanf als Ornithologe. Selbstverlag Benediktinerstift St. Lambrecht. SCHAFFER, A.&J. NOGGLER 1909. Ontologi-sche Beobachtungen in Mariahof 1908. Ormth. Jb. 20 (5/6): 210-214. STANI, W. (1977): Ornithologische Beobachtungen im Bezirk Leibnitz im Jahre 1976. Mitt. Abt. Zool. Landesm. Joanneum 6 (2): 83-93, STROBL, G. (1906): Das naturhistorische Museum der Benedictiner-Abtei Admont. Im Selbstverlag der Abtei. POVZETEK Prlivka Burhinus oedicnemus velja danes na avstrijskem Štajerskem za izginulo gnezdilko in redkega preletnika. Zadnič je zanesljivo gnezdila med letoma 1963 in 1966 na vojaškem poligonu letališča Thalerhof. Možno gnezdenje na intenzivno obdelovanih kmetijskih površinah pri Kal-sdorfu prav tako južno od Gradca v letih 1985 in 1986 doslej ni bilo potrjeno. Od podatkov iz selitvenega obdobja je najzanimivejše opazovanje 39 osebkov te vrste 24. 4. 1907 pri kraju Mariahof v okraju Murau. Avtor pripisuje izginjanje prlivke uravnavam rek, zaradi njih ni več obsežnih prodišč, pogozdovanju, kultivaciji in pozidavi nekdaj obsežnih pustot. SUMMARY Stone Curlew Burhinus oedicnemus is in Austrian Styna currently considered a vanished breeder and a regular passage migrant. For the last time it bred, with great certainty, between 1963 and 1966, at the army testing ground of the Thalerhof Airport. The possible breeding in the intensely cultivated agricultural areas near Kals-dorf south of Graz from 1985 to 1986 has not been confirmed so far. The most interesting observation, as far as the available data from the migration period are concerned, is the one from April 24th, 1907 when 39 individuals were seen near Mariahof in the region of Murau. The author ascribes the disappearance of the Stone Curlew to the amelioration of river courses (due to which many extensive gravel banks have virtually disappeared), as well as to the afforestation and the fact that many of the once extensive waste lands have been built up. Johan Brandner, Puchstrasse 9, 8430 Leibnitz, Austria 1 70 ACROCEPH ALUS______________________________________________________________________________XI11-55-1992 Črna komatna tekica Glareola nordmanni ugotovljena na Hrvaškem Black-winged Pratincole Glareola nordmanni confirmed in Croatia Mauricio STIPČEVIĆ V zahodni palearktiki gnezdi črna komatna tekica v zmernem stepskem področju nekdanje Sovjetske zveze (Harrison 1982). Gnezditveni areal se razteza vzhodno od severne obale Črnega morja v Ukrajini do severozahodne obale Kaspijskega morja in reke Ural. Občasno ali poredko gnezdi v Franciji, Nemčiji, Madžarski, Bolgariji in Romuniji. Kot redek preletnik se pojavlja v mnogih deželah zahodne pa-learktike: na Islandiji, Irskem, v Norveški, Švedski, Finski, Češkoslovaški, Avstriji, Madžarski, Švici, Franciji, Angliji, Nemčiji, Libanonu in Libiji (Cramp et al. 1983). Od oktobra do novembra se črne komatne tekice selijo v subtropsko in tropsko Afriko (Harrison 1982). Največ jih prečka ekvator in večina populacije prezimuje na jugu Afrike v Botsvani in Južnoafriški republiki, v gnezditveni areal pa se vračajo od marca do aprila. Majhno število opažanj na poti iz enega v drugi areal kaže na to, da selitev poteka hitro in brez prekinitev na velikih višinah (Hayman et al. 1986). Tucli na Balkanu se pojavlja zelo redkokdaj. Matvejev in Vasic (1973) navajata podatek s Prespanskega jezera v Makedoniji v juniju 1964 (Sage 1966), vendar dvomita o pravilni determinaciji. Opažena je bila tudi v Tivtu v Črni gori 1975 (Matvejev m Vasic 1973), vendar avtorja tudi v tem primeru dvomita o pravilni determinaciji. Nesporen je edi-nole v Perleški bari jeseni 1963 ustre- ljeni mladostni osebek (Dimitnjevič 1977). Vransko jezero v Dalmaciji je eno izmed preostalih močvirnih prebivališč na hrvaški obali. Prav tako imenovani ornitološki rezervat meji na avtokamp »Crkvine«. Dne 31. 5. 1990 zjutraj, ko sem prečkal podrto žično ograjo na robu avtokampa, so maloštevilni po-brežniki hiteli pobirat hrano na nizkem obrežju m po plitvinah med trstičjem in nizko travo. Razen nekaj rdečenogih polojnikov Himantopus himantopus, ko-matnih deževnikov Charadhus hiaticula, močvirskih martincev Trmga glareola, malih prodnikov Cahdns minuta, srpo-kljunih prodnikov Calidris ferruginea, togotnikov Philomachus pugnax in enega beločelega deževnika Charadhus alexandrinus, sta po polsuhem peščenem obrežju tekali tudi dve komatni tekici Glareola spec. Ena je bila znatno temnejša od druge. Ko sem se jima približal, sta poleteli in pristali trideset metrov dlje. Leteli sta mimo mene le nekaj metrov vstran, tako da sem razločno videl, da ima ena tekica podperu-tje rdeče sivo (G. pratmcola), druga pa popolnoma črno, kar je najpomembnejša značilnost črne komatne tekice Glareola nordmanni. Ptici nista bili plašni, verjetno zaradi utrujenosti, m se nista kaj prida vznemirjali zaradi mojega motenja, tako da sem se jima lahko približal na 7 do 8 metrov. Opazoval sem ju z daljnogledom 10x40 mm, dvajset minut ob odlični vidljivosti m s 180 XIII-55-1992 ACROCEPHALUS "*^f**^**^^i., soncem za hrbtom, tako da sem lahko opazil nekaj pomembnih razlik. Zgornji del telesa (glava, hrbet, peruti) ene tekice (G. nordmanni) je bil temnejši (temnosiv), konec repa pa krajši od vrhov peruti. V primeru druge tekice se je pri tej dobro videla večja in širša črna proga med očmi in kljunom, ki se je zdela kakor maska. Rdeča lisa na žvalah ob kljunu je bila precej manjša. Na zatilju je bilo na temno sivem perju opaziti rjast nadah, česar ni mogoče reči za spremljevalko (G. pra-tincola). Nekatere druge značilnosti, po katerih se vrsti razlikujeta, sem opazil pri tekici G. pratincola. Ko sta ponovno poleteli, je bilo na njenih perutih videti tenko belo črto na obrobju sekundarnih peres, medtem ko jih na perutih druge ptice nisem opazil, Včasih se zaradi obrabljenosti peres ta beli rob težko opazi, a le redkokdaj povsem izgine (Porter et. al. 1977). Na zgornjem delu telesa je bilo opazno tudi nasprotje med temno sivimi letalnimi in svetlo sivimi krovnimi peresi, kar pa ni mogoče reči za tekico G. nordmanni. Tudi škarjasti rep je bil daljši in je dajal vtis, da je bolj škarjast, kot pri drugi ptici. Nobena pa se med opazovanjem ni oglašala. Ker sta bili tekici opazovani skupaj in iz neposredne bližine, je bilo z lahkoto opaziti razliko med rdeče sivo in povsem črno podperutjo. Druge razlike, ki jih navajajo standardni priročniki (Prater et al. 1977, Cramp et al. 1983, Bruun et. al. 1986, Hayman et al. 1986), kot so razlike v velikosti, širina peruti, dolžina noge, orbitalni obroč, položaj rdeče lise na žvalah, črna črta pod kljunom, širina črne proge na koncu repa in razlika v letenju, niso bile opažene. Razlikovanje in opredeljevanje črne komatne tekice v letu na osnovi barve podperutja je zelo težavno in je treba biti pri tem na moč previden. Rdeče siva podperut rjave komatne tekice je na večji razdalji, pri slabi svetlobi in pri neugodnem položaju sonca, videti povsem črna, tako kot pri črni komatni tekici (Cramp et al. 1983, Peterson et. al. 1983, Bruun et al. 1986, Hayman et al. 1986). Sistematski položaj rjave in črne komatne tekice je bil v preteklosti nejasen. Mnogi sistematiki so menili, da gre samo za različni barvni fazi (obliki), danes pa sta razdvojeni kot zelo podobni in sorodstveno bližnji vrsti (Cramp et al. 1983, Hayman et al. 1986, Bruun et al. 1986). Črno komatno tekico je mogoče pogosto videti v jatah rjavih komatnih te-kic, opazili pa so tudi že gnezditev para črnih v koloniji rjavih. (Hayman et al, 1986, Cramp et al. 1983), Opisano opazovanje je prvi podatek o črni komatni tekici na Hrvaškem. LITERATURA BRUUN, B. DELIN, H., SVENSSON, L, (1986): Birds of Britain and Europe. Hamlyn, Middlesex. CRAMP, S„ SIMMONS, K.E.L. (eds.) (1983): The Birds of the Western Palaeartic, Vol. III. Oxford University Press, Oxford. DIMITRIJEVIĆ, S. (1977): Šljukarice {Charadrii-formes) na področju Vojvodine. Larus 29-30: 5-32. HARRISON, C. (1982): An Atlas of the Birds of the Western Palaearctic. Collins, London. HAYMAN, P., MARCHANT, J., PRATER, T. (1986): Shorebirds, An identification guide to the ACROCEPHALUS XI11-55-1992 waders of the world. Christopher Helm, London. MATVEJEV, S. D„ VASIĆ, V. F. (1973): Catalo-gus Faunae Jugoslaviae, IV/3 Aves, Acad. Scient, et Artium Slovenica, Ljubljan. PETERSON, R. MOUNTFORT, G„ HOLLOM, P.A.D. (1983): A Field Guide to the Birds of Britain and Europe. Collins, London. PRATER, A. J., MARCHANT, J. E, VUORINEN, J. (1977): Guide to the identification and ageing of Holarctic Waders. BTO, Tring. SAGE, B. (1966): Recentes observations ornit-hologiques au lac Prespa, Macedonie (Yougosla-vie). Alauda 34: 45-54, 120-132. POVZETEK Dne 31. 5. 1990 je bila na obrežju Vranskega jezera v Dalmaciji opazovana črna komatna tekica Clareola nordmanni, in to iz neposredne bližine na tleh in v letu v družbi z rjavo komatno tekico Clareola pratincola. Ob vzporejanju teh dveh sorodstveno podobnih vrst so bile opažene razlike v obarvanosti podperutja, gornjega dela telesa (glave, tilnika, hrbta in peruti), v kontrastu med letalnimi in krovnimi peresi, črni progi med očmi in kljunom, rdeči lisi na žvalah, beli obrobi sekundarnih peres, razmerju med dolžino repa in vrhovi peruti in velikosti škarjastega repa. To je prva ugotovitev črne komatne tekice za Hrvaško. SUMMARY On 31st May, 1990 a Black-winged Pratincole Glareola nordmanni was recorded on the shore of Lake Vransko in Dalmatia. This individual was observed closely on the ground and in flight in company with a Collared Pratincole Glareola pratincola. Comparing this two closely related species, some distinctions amongst them are noted, such as the colour of underwings, colour of upper-parts (head, nape, back, wing), contrasts between flight feathers and upper wing-coverts, black lores, red patches on gape, white trailing edge of the secondaries, relation between position of the wing and tail-tips, and lenght of the tail-fork. This is the firs record for Black-winged Pratincole from Croatia. Mauricio Stipčević, Marka Marulića 29, 57000 Zadar, Hrvatska 182 Vprašanja ornitološkega atlasa KMEČKA IN MESTNA LASTOVKA Ornitološki atlas Slovenije za obdobje 1979-88 je skartiran m dopolnjen s podatki iz obdobja 1989-92. Pri razlagi razširjenosti posameznih vrst pa se je izkazalo, da so redke vrste hvaležnejša tema kot pogoste vrste. Mednje spadata tudi kmečka in mestna lastovka. Tako bi z največjim zadovoljstvom razlagal bele liste njune razširjenosti, ko bi me ne zadrževalo prepričanje, da sta bili v teh kvadrantih spregledani. Mi lahko pomagate? Manjkajo mi tudi podatki o največjih kolonijah ene m druge vrste, kar si je v preteklosti marsikdo pnbeležil. Zanimivo bi bilo najti tudi najvišje gnezdo kmečke lastovke v Sloveniji, je to na kakšni hribovski kmetiji ali planinski koči? In končno.tisto najbolj popularno: prvi datum prihoda kmečke in zadnji datum odhoda mestne lastovke. Dobre novice lahko napišete na dopisnico ali pa jih sporočite kar po telefonu. Iztok Geister, Pokopališka pot 13, 64202 Naklo, tel. 064/47-170. ORNITOLOŠKI ATLAS SLOVENIJE >? U » « 41 «2 O ** J5 H « « *> 50 S* » S3 i* H i* »T X SI » t< M HIRUNDO RUSTICA r M » « « 4! 4] u O « 47