»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velj£ po pošti za celo leto 7 kron. za pol leta :» krene fU vinarjev, za f etrt leta 2 ki oni. V tiskarni sprejemana za celo leto6 kron. za 1 '„ leta 3 krone, za 1 4 leta 1 krono vin., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej.
Tečaj Lili. ^	V Ljubljani, 19, januvarijaList 3.
KATOLJŠK CERKVEN LIST.
P. n. gospodom učiteljem v preudarek.
Ker se zadnji čas še celo v strokovnih listih širijo o šoli popolnoma napačni nauki, sem dolžan posebno p. n. gg. učitelje na to opozoriti. V ta namen hočem prav na kratko dotične cerkvene nauke razviti, da v njihovi luči more vsakdo, ki je dobre volje in veren kristijan, razlikovati pravo od pogrešnega, dobro zrno od slabih plev.
I.
Otrok se mora vzgajati in vzgojiti. Paziti se mora na njegovo telo, da lepo raste in zdravo ostane: še bolj pa se mora paziti na njegovo dušo, da se dušne moči ne zamore, ampak razvijajo. Vzgoja naj otroka usposobi za vse naloge njegovega življenja. Tu je treba na dvoje paziti.
Najpoprej je treba paziti na vsesplošno na-lcgo vseh ljudi, na zadnji namen, katerega nam je ^postavil naš Stvarnik. Ta namen moramo dflseči, moramo ga torej vedno pred očmi imeti, vse svoje življenje moramo po njem uravnati. Ta zadnji namen pa, ki odločuje pravec vsemu življenju, ni samo naraven, ampak nadnaraven, kakor nam spričuje sama zgodovina in. delo Božjega razodetja.
Zraven tega pa je treba paziti tudi na posebno nalogo našo v življenju, na nas poklic, katerega moramo tako vršiti, da nikoli ne opustimo poti do zadnjega našega namena, marveč se mu vedno bolj približujemo. Ker. kaj bi nam koristili kratki dnevi življenja, ko bi zgrešili zadnji, verni namen.
Na to dvoje" mora vzgoja paziti, drugače bi bila pomanjkljiva.
II.
Kdo pa je dolžan vzgajati? Stariši. Oni so otroku dali življenje: zato mu morajo tudi dobro življenje priskrbeti. Negovati morajo njegovo telo, razvijati mu vse dušne moči: vzgajati morajo otroka za večnost, skrbeti pa morajo tudi za pošten časen poklic njegov. To je na avn* njihova pravica in dolžnost, nikdo jim te pravice vzeti, jih od te dolžnosti od vezati ne more. Tako vzgojo pa sme tudi otrok po naravni pravici od starišev pričakovati, da, zahtevati.
Kaj pa, ako stariši osebno ne norejo poskrbeti za tako \sestransko, časnost in večnost obsegajoče vzgojo svojih otrol^? Kaj, ako nimajo časa, ako nimajo znanj a r/ Morajo si poskrbeti namestnikov, ki bodo spopolnili, česar sami ne morejo. Ker si pa poedini učiteljev preskrbeti ne morejo, naj se združijo in naj si skupno poiščejo učitelja, ki jih bo namesto\al pri otrocih. Tako nastane šola in v šolrtčitelj.
Kako vzvišen je torej poklic učiteljev! Stariši so otroku prvi za Bogom, učitelj pa otroku nadomestujci stariše. I čitelj naj torej v ljudski šoli izpolnjuje dolžnost starišev, on naj otroku razvija telesne in dušne moči. 011 naj ga pripravlja za časni poklic, pripravlja za večni namen, on naj vso dušo otrokovo tako vzgoji, da se bo ozirala z vsemi svojimi močmi vedno proti večnemu namenu.
In ta večni namen, oh, kako je velikanski Ali ni sam Sin Božji prišel na svet, nas podučit in za nas umret, da nam ga omogoči? V zgojitelj pa ima prav to doseči, da delo samega Božjega
Sina ne bo za otroka zastonj, vzgojitelj je sode-lalec samega Boga!
III.
Iz tega vidimo, da vzgoja ni mogoča brez vere. brez verskih naukov in verskega življenja. Nadnaravno življenje vloženo v otroka pri sv. krstu, mora se skladno raevijati s celotnim naravnim življenjem, da. mora ga popolnoma pre-šinjevati, tako. da otrok vse svoje življenje uravnava v duhu verskih naukov in verskih zahtev: recimo kar naravnost, vzgoja mora gledati na to, da otrok krščanski živi. Ako uzgojitelj tega ne namerava, je vzgajanje pomanjkljivo in sicer pomanjkljivo v bistveni in najvažnejši točki. Kaj bi otroku pomagalo zdravo telo, kaj vse raznovrstno znanje, ko bi se ne priučil krščanskemu mišljenju in življenju, ko bi se ne priučil vedno gleviati v večnost, in življenje tako uravnavati, da večnosti ne izgubi.
Tako vzgajati so dolžni naši krščanski stariši. in prav tako tudi njihovi namestniki: krščanski učitelji. Ko bi učitelji to važnejšo stran vzgoje zanemarjali, bi se pregrešili proti starišem in proti otrokom, pregrešili proti Bogu in Jezusu, prevzviseno nalogo svojo ponižali bi neizrečeno, vzeli ji najdivnejši sijaj.
Komu pa je poverjeno delo odrešenja? Komu je Jezus izročil večne resnice, da jib nepokvarjene obrani in oznanjuje? Komu svoje z življenjem, trpljenjem in smrtjo pridobljene milosti, da jih deli? komu svojo oblast, da v Njegovem imenu vodi vse narode po potu k večnemu življenju? Ali ne svoji sveti cerkvi? Da, sv. Petru in apostolom je naročil: ^Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji: pojdite torej in učite vse narode ...!**
Cerkev Jezusova, to je ona cerkev, kateri so r.a čelu papež in ž njim združeni škofje kot pravni nasledniki svetega Petra in apostolov, je to svojo od Jezusa ji naloženo dolžnost vedno vestno, navdušeno in požrtvovalno vršila. Njeni blagovestniki so šli med vse narode in še sedaj hodijo s križem v eni. s knjigo v drugi roki. Ona uči in vzgaja narode, ona uči in vzgaja roditelje in učitelje, po njih pa uči in vzgaja njihove otroke. Njeno delovanje, njen upi i v mora segati na vse strani, segati v vsako hišo, segati v vsako ljudsko šolo: nje duh mora vse življenje osebno in vzgojno prešinjevati: to pravico ji je podelil Jezus Kristus, s pravico ji pa tudi naložil dotično dolžnost.
Iz tega pa kar naravno sledi, da kakor v družini, tako mora tudi v šoli cerkev imeti prav
poseben upliv in sicer na vse šolsko delovanje; mogoče ji mora biti dobiti* si prepričanje, da se v šoli dela in vzgaja v njenem dtihu, točno po naukih Jezusovih: mogoče ji mora biti dobiti si prepričanje, da vsa vzgoja namerava otroke pripeljati k Bogu. k Jezusu, srce njihovo nagniti na krščansko življenje, napolniti s krščanskim duhom. Zato mora vedeti, kake so knjige, kaki učitelji, kako oni vzgajajo: mora vedeti, da se v šoli ne ruši, kar je ona sezidala po stariših, ne ruši delo Jezusovega odrešenja.
To so splošna načela. Kako bo pa cerkev konkretno to od Boga ji dano nalogo izvrševala? Mora se s posvetno vlado dogovoriti in ž njo odločiti tak način, da se ji pravica ne prikrati. Cerkev rada odjenjuje: bistvenih pravic ne more izdati, odjenja pa do najskrajnejših mej. Poglejmo, s čira se je pri nas cerkev zadovoljila. Za Avstrijo je pred šolskim zakonom z dne 25. maja 1868. 26. marca, 14. maja 1861) veljal konkordat, kjer se je glasila točka V.: ,,Ves poduk katoliških otrok bo v vseh šolah javnih in zasebnih skladen z naukom katoliške vere: škofje bodo pa po sebi lastni pastirski dolžnosti in nalogi vodili versko vzgojo otrok v vseh javnih in zasebnih šolah in bodo marljivo pazili, da se v noben učni predmet ne vrine kaj tacega, kar bi se proti vilo katoliški veri in nrav-nemu življenju": točka VIII. pa tako-le: „Vsi učitelji v šolah za katoličane bodo pod cerkvenim nadzorstvom. Nadzornike cerkvene pokrajine bo Njegovo veličanstvo po predlogu škofovem imenovalo ... Vera in nravnost pozvanega učitelja mora biti neomadeževana: kdor bi s prave poti zabredel, se bo odstavil."
S temi od papeža in cesarja potrjenimi določbami se je bistveno in naravno pravo cerkve priznalo in zavarovalo. — Ne gre se torej tu za kako gospodstvo in hlapčevanje. ampak za mesto, katero šola kot taka po svoji naravi zavzema. Kakor vsako drevo in vsaka bilka najlepše raste, cvete in sad rodi. ako je v zemlji in v obnebju njeni naravi prikladnem, drugače pa gine, tako tudi šola. Ako se odtrga iz mesta nji po naravi in nalogi odločenega, mora škodo trpeti in to ravno glede prve njene naloge, namreč glede krščanske vzgoje.
Ne gre se za kako gospodovanje, če tudi cerkev hoče imeti nekako nadzorstvo nad vzgojitelji. O saj vsa šolska vzgoja zavisi od vzgojitelje ve osebe, zato mora cerkev imeti poroštvo, da so v katoliški šoli res katoliški nravni možje. Ker kako bi mogel katoliške stariše pri vzgoji njihovih katoliških otrok nadomestovati mož ne-katoliškega prepričanja in slabega življenja?
Pa tudi država se mora za šolo zanimati, akoravno šola ni državni zavod. Dolžna je skrbeti za splošno blagostanje, more tudi zahtevati, da si vsak podložnik osvoji vsaj toliko znanja, kolikor je za stopinjo časovne kulture in za obstanek poedinea potrebno; zato more določiti ono najnižjo mero znanja, do katere mora vsakdo priti; prisiliti more stariše, da za to poskrbe in sicer, ako drugače ni mogoče, po šolah. Iz tega sledi, da ima tudi država pravico do šole, da tudi ona more v šole poseči, v kolikor je potreba, da se prepriča, če se v šoli to doseže, kar ona spozna, da je res potrebno. Ne sme pa država cerkvi kratiti njenih pravic, ampak o mejah vpliva se z njo lepo sporazumeti.
Presegala bi pa država svoje pravice, ko bi „sebi prisvajala vrhovno vodstvo in nadzorstvo nad vsem podučavanjem in vzgajanjem pripustivši cerkvi samo oskrbovanje, vodstvo in neposredno nadzorstvo verskega podučavanja in verskih vaj, iz vsega druzega podučavanja bi pa popolnoma odstranila vpliv cerkve": zagrtšila bi država proti cerkvi, „ko bi učitelje katerekoli veroizpovedi nameščavala na katoliških šolah in ko bi ^peljavala knjige, ki jih cerkev ni odobrila." Tako odločuje šolski zakon za Avstrijo z dne 25. maja 1868, ki je torej načelno cerkvi proti ven in ji krati od Jezusa podeljene pravice. Zato so se proti temu zakonu izrekli sv. Oče in tudi avstrijski škofje, zato dobri katoličani žele, da se popravi in prenaredi.
V.
Sedaj se pa lahko vidi, zakaj in v koliko nove šole ne odobrava cerkev in vsakdo, kdor ve, kaj je cerkev, ter ji je zvesto udan.
Drago nam ie, da je v zadnjih letih šola v marsičem lepo napredovala, posebno v učni metodi; drago nam je, da more nova šola napredek posebno v mehaniki in tehniki za se uporabiti, in si toliko izvrstnih učil pripraviti, da se otrokom poduk res olajšava in razum laglje razvija; drago nam je. da se tudi učitelji skrbneje za prevzvišeni svoj poklic pripravljajo in prav želimo jim ne le dostojnega ugleda, ampak tudi sredstev, da morejo brez skrbi za vsakdanji kruh le poklicu svojemu živeti; drago nam je, ako se učitelji združujejo in združeni pospešuje vse, kar zadeva vzvišeni stan njihov.
Drago nam pa ni, ako učitelji nočejo priznati pravic, katere ima cerkev do šole in novo
šolo najbolj proslavljajo prav zato, ker je ona cerkvi krivična: drago nam pa ni, ako učitelji sami hočejo šolo popolnoma odtegniti vplivu cerkve Jezusove zahtevajoči svobodno šolo, podobni sinu, ki noče nad seboj priznati naravnih pravic očeta in matere, ampak hoče svobodo brez njih in proti njim: drago nam ni, ako iščejo svoje časti in ugleda v tem osvobojenju od cerkve, v neki napetosti do duhovskega stanu, v nekem begu od cerkvenih opravil; drago nam ni, ako se čuje, da marsikateri učitelji širijo med ljudstvom ono pogubno svobodomiselnost, ki v svojem jedru ni nič druzega, kakor odpor proti gospodstvu samega Boga: drago nam ni, ako ta vzgojni nalogi, zato pa tud» goli sami pogubni duh preveva strokovne učiteljske liste, ter se po listih prenaša in vsaja v srca učiteljev, vzgojiteljev samih.
VI.
Povedal sem odkritosrčno, kaj misli Jezusova cerkev o vzgoji in šoli. kaj mora torej tudi vsak dober katoličan misliti; povedal sem, kaj je v današnjem gibanju učiteljskem zdravega in pohvalnega, kaj pa nezdravega in škodljivega: da to storim, velevala mi je moja pastirska dolžnost, velevala ona ljubezen, katera mi plamti v srcu do šole in do naših učiteljev, ki v tej šoli namesto katoliških starišev vzgajajo njihove katoliške otroke.
Dodam samo še to le. Načelnih vprašanj ne bodo rešili ne gg. učitelji, ne gg. duhovni, rešila se bodo na višjih merodajnih mestih. Daj pa Bog, da bi duhovni in učitelji složno vzgojevah otroke naših katoliških starišev. Naj učitelji priznajo cerkev Jezusovo in vseobsežne njene naloge, naj ji bodo vdani in verni otroci, pa naj zato tudi spoštujejo duhovne, po katerih cerkev nalogo svojo izvršuje: naj ne zamerijo duhovnu, ako se kaj spozabi, ako je morebiti bolj nesrečnega temperamenta, pa je prehitro užaljen. Pa tudi gg. duhovni naj radi priznajo to, kar je tudi v novi šoli res dobrega, naj sočutno spremljajo dobro prizadevanje učiteljev, naj jim pomagajo in jim bodo prijazni tudi tedaj, ko bi kak učitelj kaj pogrešil ali morda poln krivih idej preziral duhovna in bi mu mrzila odvisnost od cerkve: naj gg. duhovni kar mogoče potrpč in dolžnosti svoje mirno in točno spolnjujejo: s tem bodo vsaj pri onih učiteljih, ki so sicer dobre volje, ali so se tekom svojih študij navzeli marsikaj krivih nazorov in raznih predsodkov, mnogo dosegli in pomagali jim otresti se napačnega duha, ter postaviti se na ono mesto, katero je odločeno šoli in vzgojiteljem po pravu Božjem in naravnem.
Z angeli pri betlehemskih pastircih pojem in želim tudi jaz: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!41
V Ljubljani na dan svetega Evzebija, škofa, 16. decembra 1899.
t Anton Bonaventura,
škof.
Ugovori in odgovori.
Francosko napisal Ahbe de S«'-gur.
. Dalje)
II
Saj Bog a ni!
Olgovor: Ali veš to za gotovo, da ni Boga?
Kdo pa je ustvaril nebo in zemljo, solr.ce. luno in zvezde, človeka, svet? Ali se je vse to naredilo samo od sebe? Ako bi ti kdo pokazal hišo in bi trdil, da se je sama sostavila. kaj bi ti rekel o takem človeku? Ali pa. ko bi kdo samo trdil, da je kaj takega mogoče, kaj bi ti mislil o njem? Kaj ne. misid bi. da se iz tebe norčuje ali pa da sam nori. Če še j 'dna hiša ne more nastati sama od s-be. koliko manj morejo širne od sebe nastati stvari, kojih je stvarstvo napolnjeno?
Ni Boga!
Kdo pa ie to rekel? Gotovo kdo onih zaslep-Ijencev k: seveda bubega Boga še nikdar niso videli, a iz tega sklepajo, da ni Boga Ali res ni ni-kakiU drugih bitij, nego onih. katere vidimo, slišimo, duhamo. tipamo? Ali tvoja misel ali bolje rečeno tvoja duša. ki misli, v resnici ne biva? Gotovo biva, o njenem bivanju si tako trdno in odločno prepričan, da ti ne more noben človek na svetu protivnega dokazati. In vender — ali si kdaj svojo misel, svojo dušo. ki v tebi misli, videl, slišal ali potipal?"
Vidiš torej, kako ti je smešno govorjenje: „Ni Boga. ker Ga ne vidim."
Bog je čist duh t j bitje, katerega ne moremo zaznati s čuti svojega telesa, bitje, katerega moremo spoznat: le z dušnimi silami
Tudi naša duša je duh. Bog jo je ustvaril po svoji podobi
Pripoveduje se: V prejšnjem stoletju, ko je bilo brezverje na dnevnem redu. je sedel duhovit mož pri obedu z nekaterimi laži modrijani. Govorili so o Bogu in tajili Njegovo bivanje. Oni gospod je melčal Ko-nečno ga vprašajo: kako on misli. Uprav tačas je ura bila. Tu pokaže s prstom na uro ter mirno in duhovito odgovori: »Čim bolj premišljujem, tem bolj mi je jasno, da ta le ura ni sama od sebe, ampak jo je moral kak urar narediti.- — Kaj so gospodje odgovorili, ne vemo, vsekako jim je bilo težavno izkopati se iz te zadrege.
Prav tako se pripoveduje, kako je ueka duhovita gospa odgovorila razupitemu modrijanu Voltaire ove šole. Trudil se je namreč na vse pretege, da bi jo pridobil za svoje brezverske nazore. Toda zastonj! Slednjič jezen radi tolike trdovratnosti pravi: »Venderne bi bil nikdar mislil, da sem jaz edin v društvu pametnih ljudi, ki ne ve-
rujem na Boga.u ,0 nikakor ne, vi niste edin, dragi gospod," rečegospa, oglejte, moji konji, moj psiček, moja mačka vživajo danes vsi te časti; a razloček je pa pri živali ta, da se ne baha s Čim takim, kot se danes bahate Vi."
Ali veš. dragi prijatelj, kaj pomenjajo brezmi-selne besede: „Ni Boga?" Razjasnim ti je. To se pravi: BJaz sem hudoben človek in bi rad, da ne bi bilo Boga, ker se ga bojim."
III.
Smrt — in potem vsemu konec!
Odgovor:*) Da. pri psih mačkah, oslih, vrabcih i. dr. A ponižen si pa res. če se prištevaš k tej družbi.
1) Ti si Človek, dragi prijatelj, in ne žival — in med človekom in živaljo jevelik razloček. Člov ek ima dušo, ki more premišljevati, ki hoče nravo ali neoravo, — in ta duša je neumrljiva. Žival pa nima duše in mora popolnoma poginiti. Duša dela človeka človeka, duša je ono bitje v nas, ki misli, ki nas vabi. da spoznamo resnico in delamo dobro. V tem se razločujemo od živine Sedaj tudi veš. zakaj žalimo svojega bližnjega, če mu pravimo, „da je živina, da je pes. da je osel" i. dr. S takimi psovkami označujemo, da ga ne priznavamo za člcveka.
Če kdo pravi: „Ko umrjem.je vsega konec," je isto, kot da bi rekel: rJaz sem živina, jaz sem osel" Premišljuj stvar natančnejše, kaka ž vina bi bil tak človek? Slabši bi bil nego pes. zakaj pes teče hitrejše, vidi bolje, spi mirnejše, ima ostrejši vonj i dr, veliko slabši bi bil nego ma<*ka, zakaj mačka vidi tudi po noči in jej ni skrbeM niti za obleko niti za obuvalo i. dr. Kratko, kdor pravi: „S smrtjo je vsega kon^c4, pravi ob enem: „Jaz sem najnižja žival na svetu" No, če te veseli tako govoriti, le govori o samem sebi; toda oprosti, mi se smatramo za kaj višjega, mi odločno izjavljamo, da smo ljudje,
2 i Pomisli vender, kaj bi bilo iz sveta, ko bi b'la tvoja trditev opravičena? Ves svet ne bi bil nič drugega, nego velika razbojniška jama. Pravica in krivica, krepost in pregreha bile bi le prazne neumne besede, da, bile bi grda laž. Tatvina bila bi isto, kar poštenost, prešestvo isto, kar čistost, uboj-stvo isto. kar dobrota, očetomor isto. kar sinovska ljubezen.
Seveda, če se mi ni po smrti ničesar bati in sem na tem svetu dovolj oprezen in previden, zakaj ne bi kradel, ne moril, ako imam od tega velike koristi ? zakaj ne bi živel kolikor mogoče razkošno? zakaj naj bi krotil svoje strasti? zakaj naj ne bi grešil na skrivnem in delal različne krivice? saj se nimam ničesar več bati. In moja vest? — ha ta je grda lažnjivka; pripravim jo že do tega, da umolkne. Samo enega se bojim — namreč orožnika. Za me in za vsakega pametnega poštenjaka je le ena pravica, namreč: „paziti, da me orožnik ali gosposka ne zasači," in le ena krivica, in sicer, če me zgrabijo. Če sem premeteno ukral. potem lahko mirno uživam ukradeno blago in svet me bode
*) Tu v tem spisu navaja učeni pisatelj 1« nekaj jasnih negativnih dokazov za nesmrtnost človeške duše, d oči m je popolnoma opustil pozitivnih, lilozofičnih izvajanj, ker ni hotel pisati preučene razprave.
poleg tega še imenoval. In kadar nmrjem, povrnem se — v nič in edina razlika med menoj in žrtvami mojih hudobij je ta, da bodem imel sijajen pogreb.
Tedaj, dr8gi moj prijatelj, če bi ti kdo kaj takega govoril, bi mu li ti odgovarjal? Bržkone bi si mislil: .Revežu se je zmešalo, nori. Treba ga je peljati v norišnico. To je nevarna zverina. Kdor ima take nazore, je vsega zmožen."
In ko bi res grobarjeva lopata naredila konec našemu bivanju, potem bi imel v vsakem oziru pravo oni človek, katerega ti po vsej pravici smatraš norcem. Ako res ni po smrti nikakega življenja, potem ne morem pojmiti. v čem bi bil sv. Vincencij Pav lanski večji nego Voltaire in Robespierre!
Pravica in krivica sta ootem le prazni besedi. „Po sadju spoznaš drevo", uči zdrav razum in evangelij sv. Luke poglavje 6, vrsta 44. Iz teh groznih zaključkov presodi, kakovo je načelo. — Potem pa se ne drzni govoriti: „Kadar je človek mrtev, potem je vsega konec " Kaj to pomenja sedaj dobro vemo.
3)	Ako po sadju spoznaš drevo, potem je tudi lahko presodiš po ljudeh, ki so je vsadili in ki je goje — in prišel bodeš do istega zaključka.
Prosim te. kaki so pa ti ljudje, ki trdijo. „s smrtjo je vsega konec', .ni Boga', ni duše-, ni .prihodnjega življenja?" Pokaži mi le enega poštenega družinskega očeta, le enega zvestega zakonskega moža, le eno zvesto zakonsko ženo ali sploh kakega rednega, spoštovanega, krepostnega človeka, ki bi učil takih naukov?
Ne, ne, le pokvarjenost more človeku v glavo vtepsti taka načela Ako ga sili pregrešno življenje, da se boji bcžje pravice, ako ga prevladujejo najgrše strasti, le tedaj se oklene takih načel, ker misli, da bode z njimi udušil nemirno vest, dalje, da bode tako premotil javno menenje ter dosegel, da bi drugi milejše o njem sodili. In ko trobi v svet te svoje nazore (ta odurni materijalizem). češ, da je do njih prišel le po dolgem razmišljanju upa. da jih bodo mnogo pritrdilo njegovemu nauku. — in to bi mu bilo neko poroštvo. — dalje upa. da si bode pridobil na svojo stran večino, (nesrečno večino, moj Bog!) ki bode odobravala njegovo razudanost, nesramnost, brezverstvo, lenobo in nered.
4)	Toda veruj mi. moj prijatelj, ti brezverci niso uverjeni o tem, kar govore. To so le prazne besede.
Opazuj takega brezbožca kadar umira Oj kako je spremenil svojo govorico! Ali je morebiti ta človek, predno je postal bolan, bolje proučil vero temeljiteje mislil? Ne. ne, — smrt je pred durmi, pred Resnico je, koja ga bode kmalu obsodila. To je vse. Ne čista množica strasti je zbežala pred strašno lučjo te Resnice Vest. katero je dušil toliko časa, oglaša se sopet močnejše
Tedaj ne zaničuje nič več duhovnika, ne norčuje se iz molitve, iz izpovedi, iz sv. obhajila, tedaj mu nebesa in pekel niso več bajke, kojih se plaše žene in otroci — ampak so nekaj več.*)
*) Seveda so tudi izjeme; vsi, ki so tajili prihodnje življenje, se niso pred smrtjo spreobrnili. Nevednost, izkvarjenost in topost, ki so le posledice gotovih strasti, neumno upanje, da Se ozdravijo, a osobito trdovratna ofiabnost so vzrok, da brezbožnik umrje, kakor je živel. Toda »izjema potrjuje pravilo« ali »ni pravila brez izjeme«; lahko trdimo, da bogotajci in tajilci nesmrtnosti niso nič drugega nego predrzni lažnjivci.
5.) Toda ne samo jaz zametavam ta načela, ampak zametava jih tudi vse Človeštvo.
Ali je kje na svetu kak narod, ali je bil kedaj kak narod, ki bi ne bil veroval v prihodnje življenje ? Naj navedem za dokaz spoštovanje, katero se je mrtvecem skazovalo na vseh krajih in ob vseh Časih. Povsod in od nekdaj so spoštovali pokojnike, molili so in drugim priporočali, da naj molijo za umrlega očeta, za umrlo mater, za prijatelja, za otroka. Odkod ta vseposodna navada? Ali ni v nas neko neodoljivo čuvstvo nesmrtnosti, ki nas uči, da smrt ni nič drugega nego prehod v drugo življenje?
.Ne jokajte", je rekel Bernard de Saint Pierre na smrtni postelji svoji ženi in svojim otrokom .Oni del mene, ki vas ljubi, bode dalje živel Le za trenotek se razstanemo. ne delajte meni in vam težavne te ločitve. Čutim, da zapuščam svet,a nikakor ne življenja."
To je glas vesti, sladki in tolažljivi glas Resnice. To je ob enem krščanstva svečana beseda. Krščanstvo uči: .Sedanje življenje je Ie začasna izkušnja, katero bode Bog poplačal z vencem večnega blaženstva."
Bog nas poživlja in nas nagiba, da to blažen-stvo zaslužimo s krepostmi in z zvestim spolnova-njem naših dolžnosti. Kadar kristijan konča svoje zemsko potovanje, tedaj polaga s polnim zaupanjem svojo dušo v božje roke; po čistem, svetem in mirnem življenju pride večnost največjega blaženstva.
Proč od nas proč od naše lepe slovenske domovine pogubni materializena, ki bi nas oropal vzvišenih nad! Proč od nas. ve črne laži. ki ponižujete srce. ki vse uničujete, kar je dobrega, vse. kar je dostojnega in sladkega na zemlji! Proč od nas neusmiljeni nauk, ki revežu, kateri toliko trpi in plaka, ki zatirani nedolžnosti nič drugega ne privošči — nego obup Človeška vest vas odbija o J sebe z zaničevanjem.
A M.
(Dalje prihodnjič.)
Rimsko.
Iz Rima. Otvoritev svetih vrat cerkve sv Petra v Rimu. — Sveta vrata so odDrta, napočilo je zopet sveto leto Čas milosti je tu. — Že na večer pred zadnjo adventno nedeljo oznanjalo je slovesno zvonenje po vseh cerkvah vsemu Rimu, da se pripravlja nekaj pjsebnega. Drugo ju^ro, na vigi-lijo svetega dne hitel je, kdor je mogel v prostrano vežo (atrium) cerkve sv Petra, da bi bil prisoten pri redki slovesnosti! Petero velikih vrat vodi odtod v cerkev, a peta. zadnja na episteljski strani, so vedno zaprta ali prav za prav zazidana, le vsakih 25 let se po navadi slovesno otvorijo v znamenje, da se s tem začenja sveto leto Zadnjič se je to zgodilo 1. 1826 za Leona XII., o zadnjem velikem jubileju t. j. velikem svetem letu katerega se i Laon XIII z velikim veseljem spominja v svojem letošnjem ozna-nilnem pismu. Leta 1800 in 1875. pa je bilo na dan pred Božičem vse tiho v širni veži cerkve sv. Petra: nikogar ni bilo, da bi bil s staro slovesnostjo oznanil ljudstvu veliki jubilej: dobri Pij IX., izgnanec v Gaeti, (1850) je tedaj mogel razpisati le malo sveto leto (in forma iubilaei) in tako tudi radi neugodnih ča-
sovnih razmer 1. 1875. Leon XIII. pa je že o vnebo-hodu 1890 oznanil vsemn krščanskemu svetu veliko sv. leto, in danes, o vigiliji svetega dne, kakor je stara navada, pride otvorit sveta vrata, da je slovesno prične. Okrog Vs1?. ure se zopet oglase zvonovi po vseb cerkvab. veselo oznanjujoč prihod sv. leta in vabeč vsakega, naj se vdeleži njegovih dobrot.
Malo pred poldnem pride sam sv. oče v sikstin-sko kapelo, kjer je izpostavljeno presv. Rešnje Telo; tu opravi adorecijo, zapoje Veni Creator Spiritus in gre potem s procesijo doli v vežo cerkve sv. Petra, kjer ga čaka svetna in redovna duhovščina rimska in polno ljudi, tujcev in domačinov. Naprej gredo v procesiji razni višji dostojanstveniki papeževega dvora in njegovi prelatje. nato pridejo po vrsti opati, škofje, nadftkofje. patrijarhi, kardinali, vsi z mitrami na glavi in z gorečimi svečami v roki. Na zadnje se prikaže vrhu stopnic na vzvišeni nosilnici (sella gestatoria) sv. oče. v belem pluvijalu, z dragoceno mitro na glavi in z gorečo svečo poleg sebe Tu zapojo sre brne trobente in veličastno se razlega njih čisti glas po širnem prostoru, oznanjujoč prihod tistega, ki je pravi namestnik Kristov na zemlji, tistega, kateremu je Krist izročil ključe nebeškega kraljestva, tistega, ki ima oblast v imenu Knstovem odpirati zakladnico nebeških milosti in ki hoče prav danes v posebni meri rabiti te oblasti.
Prišedši doli v vežo se vsede sv. oče na prestol, pripravljen poleg svetih vrat in pevci končajo Veni Creator. Nato spremljata dva kardinala dijakona papeža k svetim vratom in tu mu veliki penitencijarij kardinal Seratin Vannutelli poda zlato kladivo — dar katoliškega episkopata celega sveta.
Sv. oče udari prvič na vrata rekoč:
\ : Aperite mihi portas iustitiae — Odprite mi vrata pravice.
K: Ingressus in ea confitebor Domino — In vstopil bom in slavil Gospoda.
Pri drugem udarcu moli:
V': Introibo in domum tuam, Domine — Vstopil bom v Tvojo hišo, Gospod.
K: Adorabo ad tempi um sanctum tuum in ti-more tuo — Molil Te bom v Tvojem svetem templju v strahu Tvojem.
Pri tretjem udarcu prosi:
V: Aperite portas. <{Uoniam nobiscum est Deus — Odprite vrata, ker z nami je Bog.
H: Qui fecit virtutem in Israel — Ki je skazal svojo moč v Izraelu.
V	tem tem trenotku se spuste vrata, ki so bila že prej v to svrho prežagana nizdolu in se odstranijo. Sv. oče poda zopet kladivo velikemu penitencijariju in se vrne k prestolu, kjer moli:
\ : Domine exaudi orationem meam — Gospod usliši mojo molitev.
K : Kt clamor meus ad te veniat —In moj klic naj pride do Tebe.
V	: Dominus vobiscum.
H : Et cum špiritu tuo.
In nato molitev: Actiones nostras, i. dr.
Spovedniki cerkve sv. Petra umivajo potem stopnice in prag svetih vrat z gobami napojenimi z
blagoslovljeno vodo in pevci pojo med tem Ps. 99. Jubilate Deo omnis terra i. dr.
Nato moli zopet sv. oče:
.V: Haec est porta Domini — To so vrata Gospodova.
R : Iusti intrabunt in eam — Pravičniki pojdejo skoz nja.
V: Domine exaudi oiationem meam.
ft: Et clamor meus ad te veniat.
.V: Dominus vobiscum.
R: Et cum špiritu tuo.
In molitev: Deus qui per Moysen famulum tuum i. dr.
Zmolivši stopi raz prestol in se napoti z mitro na glavi zopet k sv. vratom. Tu odloži mitro, vzame križ v desnico in v levico gorečo svečo ter zapoje Te D eum in pevci nadaljujejo. Po prvem odstavku prestopi sv. oče sam prvi prag sv. vrat in njemu slede kardinali, nadškofie. škofje, opati, prelatje. višji dostojanstveniki, verno ljudstvo — sveto leto se je začelo, dvajseti veliki jubilej je tu
Prvi veliki jubilej je oznanil krščanskemu svetu papež Bonifacij VIII, 1. 1300. Tega leta je namreč prišlo nenavadno veliko romarjev v Rim. ki so trdili, da se dobe vsakih sto let na božji poti v Rimu posebni odpustki. Istinost tega menenja se sicer ni mogla dokazati, a papež je hotel poplačati gorečnost vernikov in je še bolj vzpodbuditi ter je v svoji apostolski oblasti ustanovil in določil, da dobi popolen odpustek vseh grehov in časnih kazni vsak. kdor se skesano spove, prejme sveto obhajilo in obišče groba sv. apostolov Petra in Pavla v Rimu To je bilo prvo veliko sveto leto. ki naj bi se po določbi Bonifacija VIII obhajalo znova vsakih sto let. A poznejši papeži so skrčili to dobo na 50. potem na 33 in nazadnje na 2 5 let (Pavel II. 19 apr. 1470). Cerkvam sv. Petra in Pavla, ki naj je Rimljani obiščejo 20krat. tujci pa 1 0 k r a t. pridejali so še cerkvi sv. Ivana v Lateranu in Matere Božje Velike ter podelili vsem duhovnikom oblast odveza-vati tudi od grehov pridržanih apostolski stolici.
Papeži so odpirali zakladnice božjega usmiljenja ter klicali k pokori in ljudstva so umela ta glas; v neštetih trumah so vrela v Rim, da potolažijo iezo Božjo in zadobe obljubljene milosti. Za Klementa VIII., leta 1G00, (U. veliki jubilej) bilo je o Veliki noči 200 000 romarjev v Rimu. samo gostičše S. Trinita jih je sprejelo tekom leta 500 000 pod streho in vse leto so našteli okrog 3 milijone vseh božjepotnikov. Kristus sam pa je potrdil in blagoslovil delo svojih namestnikov na zemlji in mu vtisnil božji znak. Nenavadno velike milosti, ki je je usmiljenje Njegovo delilo prav ob časih sv. leta. spreobrnjenju grešnikov, krivovercev, nevernikov in ponovljenje in prospeh verskega duha in življenja ob teh časih jasno pričajo, da je ta naredba prav posebno všeč Njegovemu božjemu Srcu. In v tem je poseben pomen sv. leta. Kardinal Belarmin piše o velikem sv. letu 1 600. Ta jubilej prinaša toliko čudovitih spreobrnjenj, toliko in tako lepih pobožnih naprav, da se sme po vsi pravici imenovati sveto, Bogu všečno, bogato in ro-
do vi t no leto." In o sv. letu 172 5. priznava sam d'Alembert, da je potisnilo revolucijo za 20 let nazaj, Voltaire pa pravi: „Še en tak jubilej in konec je z našo filozofijo!"
Tako je bilo v preteklih stoletjih. In kaj je s sedanjim? Sv. leto ima še vedno isto božjo moč, sv. Cerkev še vedno isto vseobsežuo ljubezen — a to stoletje je ni maralo, zavrglo jo je že dvakrat. Za vrglo je Boga malo da ne povsem, za vzvišene vzore duhovnega očeta narodov ni imelo smisla. Stavilo si je svoje malike. hitelo za svojimi vzori, hrepenelo po svojih višjih težnjah: svoboda, omika, napredek, bla gostanje, — vsestranski, brez vseh mej in brez Boga! In konec? Gigantiška borba — zastonj, ne — v po gubo! Mesto domnevane sreče —socijalna propast Potrto ječi končano stoletje ob potrtih nadah, ob grobu. Kje je rešitev? Le ena je, edina.
Glej, kraljevi starček s trojno krono na glavi ti ponuja roko, on je edin, ki te more rešiti pogube. Skozi sveta vrata te vodi tje k nerazrušni skali Petrovi, kjer izvirajo neusahljive vode novega življenja. Kot drugi Mozes udari nanjo in obilneje in močneje teče vir milosti, da prerodi, prenovi, preustvari vso stvar.
Danes, prvi dan svetega leta, stoji tu pred grobom Petrovim njeg >v naslednik in v ime svetih apostolov Petra in Pavla, v ime Jezusa Krista podeljuje apostolski blagoslov. „Urbi et Orbi*: blagoslavlja ves svet. Da bi svet razumel ta blagoslov, da bi ga hotel sprejeti!
Blagoslov je končan in sv. oče se vrne, kakor je prišel v slovesnem sprevodu. Spremljajo ga pa pobožne prošnje in želje tisoč in tisoč vernih src, ki so danes zopet enkrat mogla čutiti, kaj se pravi biti katoličan!
L J*)
Razgled po domovini
Iz Trsta, dne 1. jan. 1900. Te dni se je vršila v domači škofijski kapelici prav ganljiva slovesnost. Prečastni Andrija Marija Štrk — naš vladika - je bil navzoč, ko je g. župnik Budin krstil dva odra-Sena: mladeniča po priliki 25tih let in sestro mu kacih 15 let. A ne misli, ljubeznjivi bralec, da sta bila juda ali mohamedanca. ne, bila sta od katoliških starišev, toda oče ni dopustil, da bi ju krstili.
Prošle jeseni je umrl oče — bil je inžener — in otroka sta se začela pripravljati na krst in druge sv. zakramente.
Na nedolžnih otročičev dan sta prišla v spremstvu sorodnikov in botrov v škofijsko palačo. Veselje jima je igralo na mladostnih licih.
Prejela sta najprej iz rok svojega župnika sv. krst. Potem je služil sam Presvitli sv. mašo; obhajal je novokrščenca. a po sv. maši ju je birmoval.
Po končani slovesnosti je odložil Andrija Marija svoja mašna oblačila, stopil mej navzoče in pre krasno nagovoril nova kristjana. Poslušajoč njegov govor, kateri je prišel iz sreč, sem si mislil: tako je govoril naš nezaboravni Slomšek. Mej drugim jima
*) Polno dušo Vam, svojemu Četrtemu Rimljanu, vračam VaSa blaga voščila. Najsrečneje in najveseleje Vam novo leto: sveto leto v Rimu!	Uredn.
je rekel: wVeselita se, rečem vama, radujta se, ker danes je za vaju najlepši dan v življenju/ In gotovo! Ali ne, prijazni čitatelj? Bog daj, da bi še mnogokrat s takč čistim srcem združila se z gospodom živenja!
Župnik Karlo Miki a v čič.
Iz Prijedora. Naznanilo hvaležne krščanske občine. Vsem spoštovanim pripomoč-nikom. čitateljem bralcem „Zr Danice" in vsem dobrotnikom nove cerkve sv. Jožefa naznanjamo, da se bode tretjo nedeljo po sv. Trijeh Kraljih uojo nedeljo se tukaj svetkuje praznik sv. nazaretske Družine, opravila v svetišču sv. Družine tukaj molitvena ura rožnivenska in svečana sv. maša za vse žive in umrle, dopisovalce. čitatelje bralce, podpiratelje »Zgodnje Danice" in vse žive in umrle dobrotnike in dobrotnice te naše velepotrebne cerkve Blagovolite v duhu se udeležiti zgoraj omenjeno nedeljo od 9.—11. ure dopoludne sv. pobožnosti in svečane službe Božje v novi cerkvi sv. Jožefa, na altarju sv. nazaretske družine. Rimo katolički župui urad sv. Josipa u Prijedoru dne 14 I. 11)00.
Fr. Ante Baldč, župnik i dekan.
Br. Al lomi j Marija, cerkc. starešina.
L Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva
Nameni za mesec december 1899.
(Spis potrdili in blagoslovili sv. Oče >
a) Glavni namen
Napredek po krščanstvu.
Pri uhodu v veliko ne\v yorško luko v Severni Ameriki se dviga nad 21 metrov visokim stebrom še dvakrat višji kip svobode, — dar, kateri |e poklonila Francija Združenim državam Sedaj je kot svetilni stolp ladijam. ki prihajajo sem iz vsega sveta, ponoči je baklja. katero drži ta podoba v desnici' in venec, kateri se ji ovija okoli glave, električno' razsvetljena, tako da se vidi daleč na okrog.
Kakor ta bliščeča velikanska postava stoji silni »napredek" današnjega časa na vseh poljih človeškega življenja pred pragom novega stoletja. Luč, ki ' '^seva ta kip, je luč krščanstva. Kajti le krščanstvu se moramo zahvaliti, da smo dosegli tako čudovito velike uspehe. Moderna nevera tega sicer ne uvida, kakor tudi amerikanski kip slo-bode drugim sicer daje svetlobo, a sam ničesar ne vidi; pač pa trdi nevera v jedno mer, da je krščanstvo napredku sovražno. To je pa le jedna izmed premnogih lažij, katere je iznašla zloba, da bi ponižala pri ljudstvu vero ter jo osmešila. Krščanstvo in cerkev nista nikdar ovirala pravega napredka, pač sta ga pa skušala pospeševati že od nekdaj z vsemi sredstvi.
1. Krščanstvo je pospeševalo duševni človeški napredek človeštva. Sv. pismo ne primerja prihoda Odrešenikc /ega zaman s solčnim vzhodom po dolgi noči: BVam. ki se bojite mojega imena," pravi prerok Malahija (4. 2.) „vzhaja solnce pravičnosti." Kakor razprši solnce temo in ineglo. tako je razgnal on s svojo nebeško modrostjo m s svojimi nauki temo zmotnjav in nevednosti, v kateri
so blodili glede najvažnejših resnic vsi ljudje v pa-ganskem starem veku Pač je bilo tudi med pagani učenjakov, ki so s svojimi izrednimi duševnimi darovi spoznali, da živi jeden Bog. da je človeška duša duhovna in neumrljiva. da nas Čaka po smrti povračilo za dobra in slaba dela; toda ti so bili izjeme in njihovo spoznanje je bilo bolj slutnja nego vednost in koristilo ni drugim ljudem prav nič. Platon, na jplem enitejši izmed paganskih modrijanov, je zapisal rad svojo učilnico tele besede: „Le kdor je študiral geometrijo, je tu dobrodošel!" Potemtakem ni bila njegova filozofija lastnina vseh ljudi; umrl je, in po njegovi smrti so položili tudi njegove nauke ž njim vred v grob in nad njegovim grobom so rasle smrtne cvetke naj grše nasladnosti in razuzdanosti v katero so našli njegovi učenci.
Sedaj pa se prikaže Krist, in koliko izobilje resnice se je razlilo po svetu! V njegovih naukih ni nobenega dvoma, nobenega omahovanja in negotovosti. On ne pozna nobenih skrivnih naukov; nad njegovo učilnico je zapisano: „Pri ditevsi k meni'" Vsem. ki so dobre volje, stoji odprto svetišče resnice. On poučuje vse človeštvo o njegovem izvoru in namenu, o sedanjem in posmrtnem življenju, o njegovih pravicah in dolžnr stih o časnosti in večnost, in sicer ne le samo onih, ki so ga osebno poslušali, temveč tudi vse nastopne redove. Kaiti pred svojo smrtjo je položil zaklad res niče, kojega je donesel iz nebes, v roke sv. Cerkve ter ji zapovedal, naj nadaljuje njegovo delo vse čase. Cerkev je to naročilo tudi v resmci vselej vestno iz vrševala; poslala ni le po vseh deželah svojih blagovestnikov, da poneso med never-nike veselo oznanilo, temveč ona je gojila in pospeševala znanost. Iz njenega naročja je izšla šola. Tiste čase. ko ni mislil še noben državnik na poučevanje mladine, ko se ni hotel še nihče posvetiti temu poslu, takrat je ustanavljala ona župne. samostanske in stolne šole. kamor niso imeli dostopa samo otrcci bogatašev, temveč vsakdo. Tudi vseučilišča so delo cerkve: še dandanes nosijo nekatere visoke ftole ki so sedaj ogniiš^a nevere in cerkvi sovražnega mišljenja, na svoj'h grbih podobe, ki spominjalo na katoliški izvor. Najvažnejše iznajdbe so izumili verni kat o ličani. dostikiat duhovniki in menihi. Ako j« povzdignila cerkev vfas'h svrj svareči glas glede znanosti. storila ie to le zato. da jo obvaruje krivih potov in napačnih zaključkov Kajti ona ve prav dobro, da ni vse napredek kar se tako imenuje. Marsikdo hodi d«»lgo. a ne pri le naprej, ker hcdi v krogu ali pa zablodi. Taka je tudi usoda znanosti. ako loči od Boga ter vsru-he svojega raz iskovanja pr rablja v to. da kuje orožje proti krščanstvu	X.
K»»nec prihodnji«'.)
bi Posebni nameni:
1'.». Sv Kanut, kralj. D.i hi vladarji vestno čuvali pravice katr».i>ke .erkve Napredek katoliške vere po protestantskih
de*«-!* h
20.)	Sv. Fabljan in Sebaatljan. Stanovitnost v izpo znavanju katoliške vere. VaSni izpiti.
21.)	Sv. Agnesa. Nedolžnost pri mladini. Prvoobhajanci in prvoizpovedanci. Odstranitev starih nasprotstev.
22.)	Sv. Vlnocncij. Spreobrnitev krivovercev. Mladeniška društva. Misijonski zavedi.
23.)	Marijina zaroka. Svetost zaki nskega stanu. Zabra-nitev nesrečnih zakonov. Družbe sv. Jožefa
24.)	Sv. Timotej. Preosnova šolstva v cerkvenem smislu. Duhovniki in obhajanci Vzgojevilci mladine.
25.)	Spreobrnjenje sv. Pavla. Mir med narodi. Dušno pastirstvo v jetnišnicah in bolnicah. Ugonobijenje skrivnih družeb
N.
Raznoterosti.
Rešitev po svetinji. Pred nekaterimi leti je v neki vasi ua Ogrskem deček J. Benedikovič vzel nabasani samokres svojega očeta in šel z njim na cesto, da bi se igral Tu j&agleda svojo součenko Anico. Pomeri igrajoč se nanjo, izproži, in brez dvoma bi bila padla deklica mrtva na tla, da ji ni rešila življenja svetinja Matere božje, ki jo je nosila na vratu. Krogla je zadeia v svetinjico in obtičala.
M. K.
Listek.
Strcssmayer. uajstareji biskup katoliške cerkve.
List iz Istre nam poroča, da je veliki naš vladi k a najstareji biskup katoliške corkve razun sv. otca papeža Leona XIII., koji je že slavil svojo škofovsko 50 letnico Glavo našega biskupa obsevajo sami jubileji : 60letnicr mašništva, 80letnice živenja in sedaj še 50letnica b skupovanja. Strossmayer torej nasta-reji biskup ka:. cerkve! — Da, najstareji v letih in delih, a naj mlaj i po dnhu. po srci in po zanosu za „vjeru i dom o vinu." Ali mu niso ti jubileji že na tem svetu plača od Boga za to, kar je vrli vladika storil za hrvatski narod? — Te lepe besede piše o velikem moži v Zagrebu izhajajoči ..Obzor" 13. t. m. — .Danica" ponavlja: da to je res plača že na tem svetu in pristavlja še mladini v pouk sv. Duha izustilo: rStarost je Častitliiv venec, ki se doseže po potu pravice" (Preg. IG, 31.)
Pojasnilo:
Mi smo zadnjič rslert pomanjkanja časa vsem listom priložili nove poštne nakaznice: pojasnjujemo torej,rta za one giz. naročnike, kateri so naročnino poravnali, priložene nakaznice niso nikakeua pomena.
Upravništvo.
Odgovorni urednik Tomo Zupan. — Tiskarji in založniki Jožef Nlasnikovi nasledniki v Ljubljan;