






-


! - '[ \  '■

fcllPRJAV E C:

POD GRAJSKIM
JARHOM

f * 9 * .3 * 0


A '  • V ■’ -  v - ^ f ■! ■ : ffl \

... ti, 'A, *r 'h' h

■/■IN - iv • 'Y<V, .' '... v,"

. , :

i ' '| !•' (v ■ ' ■■■ • ' -- ■ ■

. .

V;V' V# -‘K

" \ :> ; ■

v ' 1  /.-• . 7  ■ ,V. ■ k

V ;':  - Vf -X) -i "

■

f-:St

VI,

V-/.'

4  :/•


if v :F J, ;;,AXVV

}\  v„: vi • ■• :5',|X V


••Vi V°' '■ X '

■ tv

V,XV
'H  JV;VW:



■ f*j  ' ; l ' ,; - ’• l V -’ ? ' ; '

■ £ ?,  / '■

'U  'Jr v

KNJIŽNICA MLADINSKE MATICE

10 .

FR. ERJAVEC: POD GRAJSKIM JARMOM

-

NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI
(PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ)

POD

GRAJSKIM JARMOM

NAPISAL

FRAN ERJAVEC

1  * 9  -» 3  * 0

IZDALA IN ZALOŽILA

MLADINSKA MATICA POVERJENIŠTVA UJU V LJUBLJANI

4489 :>

477^2

Vo knjigo
polagam na grob
svoje matere.

Pisatelj.

o locom^

PREDGOVOR.

Slovenci smo narod malih kmetov. Še danes se pe¬
čata s .kmetijstvom skoro dve tretjini vsega slovenskega
naroda, v prejšnjih časih, ko je bilo izobraženstvo po
naših mestih po veliki večini iujega rodu, ali vsaj skoro
popolnoma odtujeno svoji rodni slovenski hmetiški vasi,
se je pa glasila slovenska beseda skoro izključno le pod
slamnatimi strehami naših slovenskih vasi. Slovenski
kmet je bil tisti, ki je dolga stoletja edini varoval iti gojil
našo slovensko besedo, varoval našo slovensko zemljo
in oblikoval naš slovenski značaj. Naš kmet je zato bil
in je še danes jedro našega naroda, okostje našega na¬
rodnega telesa, korenina -našega narodnega debla. V
njem so kakor v nobenem drugem stanu osredotočene
vse življenjske sile našega slovenskega naroda, on je
stoletja kljuboval, globoko zasidran v svoji zemlji, vsem
viharjem trde usode in iz njega vrela še dandanes na¬
šemu slovenskemii narodu vsa moč in vse zdravje.

Zgodovina slovenskega kmeta je zato zgodovina
slovenskega naroda. V naši domači zgodovini smo do¬
slej brali in se učili o raznih vladarjih in bitkah, ju¬
nakih in dogodkih, toda naš kmetiški narod je imel
z vsem tem bore malo opravka. Vse to tvori le okvir
in ozadje naše narodne preteklosti, njena vsebina je pa
v slovenski vasi in v usodi, ki jo je preživljal naš kmet
tekom preteklih stoletij. In pokazati to usodo je namen
tega delca.

Mnogo, premnogo je v zgodovini našega kmeta
še neodkritega in nepojasnjenega, toda vsaj v najglav-
nejših obrisih jo pa danes vendarle že lahko očrtamo.

5

V njej, mladina, bereš o življenju in trpljenju svojih
očetov, dedov in pradedov, v njej gledaš preteklost vse¬
ga svojega naroda, zato jo prebiraj z ljubeznijo in
črpaj iz nje smernic za svojo mlado življenjsko pot.

Prav iskreno se na tem mestu zahvaljujem gg. univ.
prof. dr. J. Polcu in dr. M. Kosu, ki sta prebrala roko¬
pis in me opozorila na marsikaj.

V Ljubljani, spomladi 1. 1930.

F. E.

V stari in novi domovini.

1. Pod svobodnim solncem.

Pred okroglo dva tisoč leti, torej v času, ko je v
Sveti deželi živel, učil in trpel naš Zveličar, so prebivali
naši pradedje še na širnih poljanah današnje južne Ru¬
sije in vzhodne Poljske. Bili so člani mogočnega slo¬
vanskega rodu, ki je govoril še skupen jezik, veroval
v iste bogove in živel po istih skupnih običajih napol
pastirsko, napol poljedelsko življenje.

Zanesljivih poročil imamo o starih Slovanih
jako malo. In še ta, ki so nam ohranjena, si pogosto
med seboj popolnoma nasprotujejo. Zato o naših davnih
pradedih tudi ni mogoče podati kake natančnejše slike.
Ne poznamo točno ne njih jezika ne njih vere in ne
oblik njih skupnega življenja. Jezik lahko nekoliko
sodimo zlasti po onih besedah, ki so skupne vsem slo¬
vanskim narodom, in 'po najstarejših pisanih spomeni¬
kih. O veri lahko kolikortoliko sklepamo po raznih
prastarih običajih in pripovedkah. Glede oblik njih
skupnega življenja pa trdijo nekateri zgodovinarji, da so
živeli v zadrugah s starešinami na čelu, kakor večina
tedanjih prirodnih narodov. Vendar za to nimamo ni-
kakih dokazov. Kake državne ureditve niso poznali
stari Slovani najbrž nobene, temveč so živeli svobodno.

Najstarejša poročila pripovedujejo, da so bili stari
Slovani .krepke rasti, jako gostoljubni, delavni, zaup¬
ljivi, svobodoljubni, brezskrbni in svojeglavi, v bojih
pa silni in večkrat neusmiljeni. Baje so stanovali po
raztresenih kočah in so večkrat menjavali svoja biva-

7

lisca. Bili so spretni rokodelci in se preživljali z živi¬
norejo, lovom in poljedelstvom. Iz mnogoštevilnih imen
za razne vrste žita, sočivja in poljskega orodja, ki so
vsem Slovanom skupna, bi smeli sklepati, da je bilo
kmetovanje že pri starih Slovanih jako razvito.

2. V novo domovino.

Naši pradedje so bili že v najstarejši dobi jako bo¬
jeviti. Vstopali so radi v tuje vojske ali pa so sami, ali
v zvezi s sosednjimi O b r i napadali in plenili po tujih
deželah, zlasti po bogatem bizantinskem cesar¬
stvu,  ki se je razprostiralo po današnjem Balkanu in
po prednji Aziji. Ker jim je postajala lastna domovina

Preseljevanje narodov: Huni na poti.

polagoma pretesna in ker so jih kulturno višje stoječe,
bogate ter glede podnebja mnogo ugodnejše bizantin¬
ske pokrajine gotovo privlačevale, so začeli naši pra¬
dedje že v V. stoletju po Kr. ir. pritiskali na sedanjo

8

Romunijo in Ogrsko ter se naseljevati ipo tamošnjih
rodovitnih ravninah. Njih roparsko-bojne čete so vdi¬
rale prav do Carigrada in Soluna. Od severa pa so po¬
samezni staroslovanski rodovi počasi, a stalno izpodri¬
vali Bizantince ter si osvajali kos za kosom njih ozemlja
proti jugu in proti zapadu. Tako so se naselili po Bal¬
kanu predniki današnjih Bolgarov, Srbov in Hrvatov.

Sedanje slovenske dežele so imeli v prvi polovici
VI.stoletja zasedene Longobardi.  Ti so jih pa že
1. 568. po Kr. r. zapustili, odšli v Italijo in prepustili
Obrom.  Ker so bili Obri divji vojaški narod, ki se sam
ni ukvarjal s poljedelstvom, so odvedli s seboj tudi
razne sosednje staroslovanske rodove, ki so radi obde¬
lovali polja. Tako so prišli v naše dežele
prvi Slovani, današnji Slovenci.

3. Z mečem in plugom.

Nova domovina naših slovenskih pradedov je bila
tedaj precej visoko kulturna zemlja. V letih okoli Kri¬
stusovega rojstva so namreč razširili Rimljani  svojo
nadoblast tudi na naše dežele. Tu so strli trd odpor
prvotnega keltskega prebivalstva in tekom svojega tri¬
stoletnega gospodarjenja v naših deželah sezidali mnoga
mesta (Emono - Ljubljano, Celeio - Celje, Petovio - Ptuj
itd.). Zgradili so izvrstne ceste, zbudili živahno trgovi¬
no, uredili upravo in visoko dvignili kmetijstvo (poznali
so tedaj pri nas že pluge, in žito iz naših krajev so jako
cenili v samem Rimu). Za preseljevanja narodov so
sicer tudi naše dežele mnogo trpele, toda popolnoma
uničiti tristoletnega rimskega dela ni bilo mogoče.

Prodirali so Slovenci v svojo sedanjo domovino po¬
lagoma in z mečem v roki. Z dotedanjimi prebivalci so
se morali boriti za vsako ped zemlje. Ob tej priliki so
razdrli mnogo rimskih mest (n. pr. Celeio i. dr.). To slo¬
vensko zasedanje porečij Soče, Save, Mure in Drave je

9

trajalo vso drugo polovico VI. stol. Naselili so se zlasti
po zavarovanih dolinah in položnem gričevju, dočim
so se z gostimi gozdovi poraslega hribovja ogibali. Tu
so si takoj postavili stalna bivališča ter se lotili kmeto¬
vanja. Česar niso poznali že sami, so se naučili od
ostankov prejšnjega prebivalstva.

Razmerje med Obri in Slovenci je bilo iaprva jako
različno. Ponekod so jim bili naši predniki podložni,
drugod so pa živeli zopet v dokaj mirnem sosedstvu.
Pogosto so sami ali pa skupno z Obri vdirali na
sosednja ozemlja jn se vračali z bogatim plenom. Ker
so pa nastopali Obri napram Slovencem vedno bolj
kot njih gospodarji, so se skušali polagoma popolnoma
otresti tujega jarma. To se jim je posrečilo 1. 623. Pri
tem jim je pomagal zlasti severno - slovanski kralj
S a m o. Ta je združil ob tej priliki velik del sevemo-
slovanskih in slovenske dežele v mogočno državo, ki
je segala od Sudetov do Jadranskega morja. Po Samovi
smrti 1.658. je njegova država zopet razpadla. Toda
Slovencem se je vkljub neprestanim napadom od Fur¬
lanov, nemških Frankov in Bavarcev ter od Obrov
posrečilo ohraniti znatno samostojnost nad dve sto let.

Središče te slovenske samostojnosti je bila Karan¬
tanija  (približno današnja Koroška in Štajerska),
kjer so vladali Slovencem domači vojvode. Karantanski
Slovenci so bili skoro poldrugo stoletje trde boje s
svojimi severnimi sosedi, Bavarci,  toda sredi VIII.
stoletja se je medsebojno razmerje toliko izboljšalo, da
so nastopali večkrat, že celo kot zavezniki. To zavez¬
ništvo so pa morali kmalu drago plačati. Ko so nam¬
reč pomagali leta 748. Bavarci Slovencem premagati
Obre, je moral karantanski slovenski vojvoda Borut
za nagrado priznati bavarsko nadoblast,  s tem
pa posredno' tudi frankovsko,  kajti Bavarci so bili
tedaj že podložni Frankom.

10

Ta bavarska nadoblast je bila usodnega pomena
za Slovence. Čeprav z njo še niso bili izgubili vse
svoje svobode, je pomenjala vendarle prvi korak k
poznejši popolni odvisnosti Slovencev od Nemcev, ki
se je niso potem otresli več kot tisoč let. Druga daleko-
sežna posledica bavarske nadoblasti je bilo pa pokri¬
stjanjenje  Slovencev. Sicer so skušali razni miši-,
jonarji že v prejšnjih časih večkrat razširiti krščansko
vero tudi med poganskimi Slovenci, toda brez uspeha.
Ko je pa priznal Borut bavarsko nadoblast, je moral v
poroštvo zvestobe poslati na Bavarsko svojega sina
Gorazda in nečaka Hotimira. Na Bavarskem sta bila
vzgojena oba za goreča kristjana. Po Borutovi smrti
(okoli 1. 750.) je bil umeščen za karantanskega vojvodo
Gorazd. Ta je pozval v deželo nemške duhovnike in
vneto pospeševal pokristjanjenje. Enako je postopal nje¬
gov naslednik Hotimir. Čeprav se je širila krščanska
vera precej hitro, je velik del Slovencev vendarle zvesto
vztrajal pri poganstvu. Večkrat je prišlo med pogan¬
skimi in krščanskimi Slovenci celo do hudih bojev,
končno se je pa 1. 722. krščanski stranki posrečilo pre¬
magati pogansko. Odslej se je širilo krščanstvo med
Slovenci hitro. S tem so se naslonili na krščansko kul¬
turo in se izognili iztrebljenju od strani Nemcev.

V drugi polovici VIII. stoletja so Bavarci izgubili
svoje vojvode in frankovski vladarji so deželo popol¬
noma pripojili svoji mogočni državi. S tem je prene¬
hala tudi vsaka odvisnost Slovencev od Bavarcev. Ka¬
rantanski Slovenci so morali sicer še nadalje priznavati
frankovsko nadoblast, ohranili pa so si še vedno svoje
lastne vojvode in uživali precejšnjo samostojnost. Proti
koncu VIII. stoletja, ko je doživela frankovska država
pod svojim kraljem K a r 1 o m V e 1 i k i m (1. 768,—814.)

11

največjo moč, so si osvojili Franki polagoma tudi ostale
slovenske pokrajine prav do obal Jadranskega morja.

4. Staroslovenski kmet.

O našem kmetu imamo iz teh prvih dveh stoletij
po preselitvi v našo sedanjo domovino še jako malo
zanesljivih poročil. Ob času naselitve so zasedli posa¬
mezni rodovi le rodovitne in za poljedelstvo ugodne
predele zemlje ter se polagoma stopili z ostanki prvot¬
nega prebivalstva. Te naselbine so bile v tej dobi go¬
tovo še precej redke. Čim bolj se je prebivalstvo množilo,
tem več nove poljedelske zemlje so si tudi pridobivali.
Pečali so se s poljedelstvom in živinorejo.

Ko so zasedli sedanje naše dežele Slovenci, so bili
svobodni lastniki svoje zemlje.  Čeprav
imamo šele iz IX. stoletja prva poročila o zadružnih
zemljiščih, je vendarle verjetno, da so začeli živeti
vsaj v tej dobi že v zadrugah.  Tako so mnogo
laže gospodarili, pridobivali nova polja in se branili
vsakovrstnih sovražnikov. Najhujše breme slovenskega
kmeta so bili v prvih časih Obri. Dokler so jim divji
Obri pomagali vsaj v bojih s sosedi, jim niso odrekali
svojih pridelkov. Ko so pa začeli živeti Obri zgolj na
račun slovenskega kmeta, jih prepuščali v bojih lastni
sili in deliti z njimi kvečjemu bojni plen, so se pa se¬
veda skušali otresti teh zajedalcev. To se jim je za
kralja Sama posrečilo in odslej so živeli dve stoletji
gospodarsko popolnoma svobodno. Čeprav so bili Slo¬
venci v tej dobi gotovo že izrazito kmetiški narod, je
napredovalo njih kmetijstvo počasi. Stalni krvavi boji
s sosedi in poznejši domači boji med pogansko in kr¬
ščansko stranko so nedvomno močno ovirali njih go¬
spodarski napredek.

Popolnoma so se pa izpremenile vse te razmere za
frankovskega gospodstva.

12

Slovenec tlačan in podložnik.

1. Pod tujimi gospodarji.

Frankovski kralj Karel Veliki se je proglasil 1. 800.
za r i m s k o - n e m š k e g a cesarja.  V svoji mo¬
gočni državi je zedinil že konec VIII. stoletja tudi vse
slovenske pokrajine, a pustil jim je mnogo dotedanjih
svoboščin. Karantanija je ohranila še nadalje svoje do¬
mače vojvode in enako še nekatere druge pokrajine,
drugod jim je pa postavil na čelo grofe. Zaradi lažje
uprave in obrambe proti sovražniku je pa že kmalu
združil vse južnovzhodne pokrajine svoje države v dve
veliki mejni marki,  Vzhodno in Furlansko, med
katerima je tvorila mejo najbrž reka Drava. Na čelo
vsake je postavil mejnega grofa, ki je v vladarjevem
imenu upravljal marko ter pobiral davke.

Slovenci so izprva mirno prenašali frankovsko nad¬
oblast, toda po Karlovi smrti se je zaradi trdega po¬
stopanja mejnih grofov tudi velik del naših pradedov
pridružil velikemu uporu posavskega vojvode Ljude¬
vita,  ki se je skušal otresti frankovskega gospodstva.
Ta upor je bil pa 1. 822. zadušen in Slovenci so poleg
drugih svoboščin najbrž ob tej priliki izgubili tudi
lastne vojvode. Postali so popolni p o d 1 o ž n i k i
tujih grofov,  ki so jih pošiljali Franki v deželo.
S tem je bilo konec slovenske svobode in nad našim na¬
rodom so za več tisoč let zavladali Nemci.

Nasledniki Karla Velikega so bili pa prešibki, da
bi ohranili trdno skupnost svoje mogočne države, zato
so preživljale slovenske pokrajine odslej štiri dolga sto¬
letja razkosavanja in neprestanega izmenjavanja gospo-

13

darjev. Zmede, ki so nastale po Karlovi smrti, so še
povečali madžarski napadi. Madžari  so namreč pri¬
hrumeli konec IX. stoletja od vzhoda ter se naselili
na velikih ogrskih ravninah. Od tu so neprestano vdi¬
rali na sosednja ozemlja, kjer so plenili, morili in poži¬
gali. Zaradi njih napadov so trpele zlasti slovenske
dežele. Da bi se država bolj zavarovala pred madžar¬
skimi navali, je cesar Oton 1. združil vse južnovzhodne
pokrajine svoje države v eno upravno celoto, veliko
Karantanijo. S tem je postalo zopet združeno skoro vse
slovensko ozemlje. Na čelo tej veliki Karantaniji je po-'
stavljal posebne vojvod  e, ki so se večkrat menjavah.
Ustoličevali so jih na Gosposvetskem polju po staro-
davnih običajih in v slovenskem jeziku, čeprav so bili
vedno tujci. Vojvoda je bil vladarjev namestnik, povelj¬
nik čete iz vse vojvodine in vrhovni sodnik.

Madžari so pa doživeli 1. 955. hud poraz in odslej
je bilo konec njih roparskih pohodov v vzhodne po¬
krajine nemške države. Da si pa te še bolj zavaruje in
da prepreči preveliko moč karantanskih vojvod, je usta¬
novil cesar Oton I. od Češke pa do Jadranskega morja
venec mejnih grofij  z mejnimi grofi na čelu. Ti
grofje so bili v svojih grofijah vojaški poveljniki in
sodniki, določali in pobirali so davke ter skrbeh za red
in mir. Njih oblast je postala sčasoma dedna.

Na našem ozemlju so bile osnovane naslednje mejne
grofije: karantanska, ptujska, savinjska, kranjska in
istrska. Iz njih so se polagoma razvile poznejše d e -
ž_e 1 e, ki so obstojale potem prav do konca svetovne
vojne. Mejni grofje so postajah namreč polagoma vedno
neod-visnejši od karantanskih vojvod, katerih dejanska
oblast se je sčasoma skrčila le na Koroško. Polagoma
se je pa zrušila tudi oblast mejnih grofov in na njih
mesto so stopile razne mogočne plemiške rodbine ter
si pridobile oblast deželnih knezov.  Najznameni-

14

tejše .take plemiške rodbine so bili Eppensteinci in za
Babenberžani na Štajerskem, a na Kranjskem so najdlje
gospodarili oglejski patriarhi.

Medtem ko so se oblikovale v naših krajih nave¬
dene dežele, so se pa izvršile tudi v nemški državi ve¬
like izpremembe. Moč vladarjev je od stoletja do sto¬
letja bolj pojemala, naraščala je pa mogočnost deželnih
in drugih knezov ter samovoljnega nižjega plemstva.
Povsod je vladala splošna zmeda in nered in številni
roparski vitezi  so ogrožali življenje in imetje
vsega prebivalstva. V teh žalostnih razmerah je vse
pozdravilo želje češkega kralja Premisla Otokar-
j a II., da razširi meje svoje države prav do Jadranskega
morja. Otokar se je brez večjega odpora res polastil
skoro vseh slovenskih pokrajin ter uvedel v njih s trdo
roko zopet red in mir. Tako smo bili Slovenci vnovič
združeni s Čehi v mogočni skupni državi.

Tedaj so pa tudi nemški knezi uvideli, da vodijo
zgoraj omenjene razmere v splošni propad, zato so
si 1. 1273. izvolili novega cesarja, Rudolfa Habs¬
burškega.  Ta je hotel streti najprej premogočnega
mu Otokarja in 1. 1278 je prišlo do odločilne bitke,
v kateri je obležal premagani Otokar mrtev na bojišču.
S tem je postal Rudolf tudi vladar slovenskih dežel.
Kranjsko in Štajersko je izročil namreč svojima sino¬
voma Albrehtu in Rudolfu. Ko so pa izumrli še koro¬
ški in goriški deželni knezi, so se polastili Habsburžani
tudi njih dediščine. S tem so postali deželni knezi slo¬
venskih pokrajin in posedovali v njih obširna posestva.

2. Plemstvo in gradovi.

Ko so zavladali pri nas konec VIII. stoletja fran¬
kovski vladarji, jim ti izprva niso kratili dotedanje svo-
bqde in široke samouprave. Na čelu obeh mejnih mark

15

sta pač stala mejna grofa, toda ta dva sta le bolj nad¬
zorovala domače vojvode glede na njih zvestobo fran¬
kovskemu vladarju in sprejemala davek, ki so ga morali
plačevati Slovenci kot zunanji znak njih odvisnosti od
frankovskih vladarjev. Sicer pa so uživali Slovenci še
nadalje stare pravice in prostost.

Te prostosti si pa nikakor ne smemo misliti tako,
da so imeli vsi enake pravice in dolžnosti. Kakor pri
vseh drugih narodih, tako so se delili tudi Slovenci že
tedaj v plemenite, svobodne in nesvobod¬
ne. Plemiči so izšli polagoma iz vrst največjih posest¬
nikov, ki so se odlikovali tudi v bojih kot poveljniki
in na zborovanjih z modrostjo. Svobodni so bili po¬
vprečni posestniki. Nesvobodni pa so izšli zlasti iz
premaganih prejšnjih prebivalcev in številnih vojnih
ujetnikov, ki so se polagoma udomačili in poslovenili.

V začetku IX. stoletja so se Slovenci pridružili
uporu Ljudevita Posavskega in bili z njim vred pre¬
magani. Ob tej prilila niso izgubili le velik del starih
svoboščin in svoje lastne vojvode, temveč večino svo¬
jega domačega plemstva in svoje lastne zemlje. Po te¬
danjem pravu je postala namreč vsa ona zemlja na
zavojevanem ozemlju, ki ni bila lastnina nikogar ter
vsa zemlja upornikov, posest države, oziroma vladarja.
Ker so bile slovenske pokrajine tedaj še slabo oblju¬
dene in se je najbrž udeležilo Ljudevitovega upora jako
mnogo Slovencev, je postala tako v prvi polovici IX. sto¬
letja velika večina slovenske zemlje’ last frankovskega
vladarja, velika večina Slovencev pa nesvobodnih.

Frankovski vladarji pa teh daljnih zavojevanih po¬
krajin niso mogli upravljati sami, zato so postavljali
v njih posebne svoje namestnike kot upravitelje. Ker
je tekom preseljevanja narodov izginil iz prometa skOro
ves denar in je bil ta v tistih stoletjih jako redek, so
nagrajevali vladarji svoje zveste bojne tovariše in dvor-

16

jane tako, da so jim podarjevali ali pa izročali vsaj v
dosmrtni učitek, to je v f e v d, večja ati manjša posestva
z nesvobodnimi kmeti vred. Zato so morali prihajati
potem fevdniki v vojnem času vladarju na pomoč s svo¬
jimi oboroženimi hlapci. Prav tako niso dobivali tedaj
tudi kraljevi upravitelji posameznih pokrajin nobene
plače, temveč za nagrado za svojo službo v dar ali
v fevd razna posestva ter del davščin, ki so jih pobrali
v svoji pokrajini za kralja. Tako so dobili tudi v naših
pokrajinah obsežna zemljišča s pripadajočimi kmeti
vred vojvodi, grofje in razna druga tuja gospoda. Jako
mnogo posestev na najrazličnejših krajih naše domo¬
vine so pa podarili vladarji tudi raznim škofijam (n. pr.
solnograški, oglejski, briksenški in freisinški), cerkvam
in samostanom. Ona posestva, ki jih je dobivala ta go¬
spoda v fevd, sicer niso postala, njih lastnina, vendar
se je zgodilo jako redko, da bi jih bil vladar zopet
komu odvzel ter izročil drugemu. Polagoma so postali
tudi fevdniki bolj ali manj neomejeni lastniki svojih po¬
sestev ter so jih mirno zapuščali svojim dedičem, zame¬
njavali, prodajali in podarjali posvetnim ali cerkvenim
osebam in ustanovam. Tako je prišlo v drugi polovici
srednjega veka do silne razkosanosti naše zemlje. Krška
škofija je imela n. pr. v XII. stoletju svoja posestva
razen po mnogih koroških krajih še v Savljah pri
Ljubljani, pri Litiji, pri Št. Rupertu na Dolenjskem, pri
Moravčah, pri Konjicah in v Vitanjah na Štajerskem itd.
Stiski samostan je ; mel posestva okrog Stične in po
vsej Dolenjski, razen tega pa še v Naklem in v Med¬
vodah na Gorenjskem, pri Cerknici na Notranjskem itd.
Skratka: večja zemljiška gospodsitva so imela raztresena
svoja posestva v najrazličnejših pokrajinah in podložni
kmetje so imeli časih do svojega pravega gospoda po
več dni hoda. Ker so ti gospodje le redko posedovali
cele vasi, temveč navadno le posamezne kmetije bog ve

2

17

kje daleč proč, so pripadali mnogokrat posamezni
kmetje istih vasi najrazličnejšim lastnikom.

Ti mogočni grofje in drugi veliki zemljiški posest¬
niki pa svojih preoddaljenih imetij niso mogli oskrbo¬
vati sami, zato so postavljali na njih za gospodarske
oskrbnike zaupne osebe, ki so jih nazivali m i n i sfe¬
ri  j a 1 e (t. j. služabnik ali uradnik). Ti ministerijali
so bili večinoma nesvobodnega pokolenja in so jih njih
zemljiški gospodje nagrajali prav tako, kakor te vladar,
t. j. izročali so jim posamezna zemljišča v dar, druga
pa v fevd. Od ostalega imetja so pa dobivali večkrat
del dohodkov. Njih dolžnosti so bile približno iste kot
dolžnosti grofov napram vladarju, t. j. upravljali so v
njegovem imenu poverjena jim zemljišča, pobirali so
zanj davščine, hodili z njim na vojsko, razsojali so v
domačih pravdah itd. Kakor grofje, so si pa utrdili
polagoma tudi ti ministerijali svoja stališča na pover¬
jenih jim posestvih tako, da so jih v njih službah na-
sledovali sinovi. Sčasoma so postali dejanski lastniki
teh zemljišč, le določene dajatve so morali odrajtovati
svojim prvotnim gospodom. Tudi njih družabno sta¬
lišče se je tekom stoletij popolnoma izpremenilo. Dočim
so bili izprva le nekaki uradniki, so postali že v drugi
polovici srednjega veka sami mogočni gospodje in se
krepko uveljavili napram grofom in samemu vladarju.
Skratka: (postali so srednje plemstvo  s plemi¬
škimi naslovi (navadno grofje) prav tako, kakor so po¬
stali nekdanji grofje samostojni deželni gospodje (knezi
in vojvode) in le malo odvisni od vladarja. Najzname¬
nitejše srednjeveške plemiške rodbine na Slovenskem so
bile: Ostrovrharji, grofi Celjski, gospodje Ptujski, Tur¬
jaški, Višnjegorskii, Ostroviški, Lambergi in dr.

Slično, kakor so prepuščali v prvi polovici sred¬
njega veka grofje svoja oddaljena posestva v upravo
ministerijalom, tako so pa rabili tudi ti ministerijali,

18

sedanje srednje plemstvo za oddaljenejša posestva po¬
sebnih oskrbnikov. Mnogi ministerijali so se mudili
večkrat dolgo na raznih vojnah (v velikem številu so
se udeleževali zlasti križarskih vojn) ali na dvorih in
sprejemali so razna poslanstva ter dvome in vojaške
službe. V tem primeru so rabili zanesljive oskrbnike
svojih posestev, ki so jih jemali iz vrst svojih najspo¬
sobnejših podložnikov ali svobodnih kmetov. In kakor
se je iz ministerijalov razvilo polagoma srednje plemstvo,
tako so se ,iz teh podoskrbnikov razvili vitezi ali
nižji plemiči,  ki so imeli napram srednjemu
plemstvu navadno slične dolžnosti, kakor ti napram
deželnemu gospodu. Mnogi podložniki so postali vitezi
tudi za križarskih vojn, kajti na papeževo besedo
je moral vsak zemljiški gospod dovoliti svojemu pod¬
ložniku, da se je smel udeležiti križarske vojne. Ko se
je vrnil iz Palestine, je postal svoboden in .se potem
navadno povzpel do viteza. Na ta način je stopalo v
viteški stan tudi mnogo slovenskih kmetov.

Bivališča plemstva v srednjem veku so bili g r a-
d o v i. V teh se je merila pravica in določala usoda
podložnikom. Bili so vir blagoslova, pa tudi zla za slo¬
venskega kmeta v srednjem veku. Gradove so postav¬
ljali^ tako, da so bili čim najbolj zavarovani proti so¬
vražnemu napadu, to je ob vodah in nepristopnih moč¬
virjih ali pa na strmih višinah. Dovoljenja za zidavo
gradov je navadno dajal s pristankom okoliškega plem¬
stva deželni knez in dobil ga je le tisti, ki je mogel
dokazati, da dobiva iz svojih okoliških posestev dolo¬
čeno množino dohodkov. Med najstarejše slovenske
gradove prištevamo turjaškega, blejskega, smledniškega,
rajhenburškega, ljubljanskega, ptujskega itd. Večino
gradov so postavljali na griče iz surovega kamenja.
Povsod je bilo polno strelnih lin, izboklin, prizidkov
itd. za obrambo. Sredi gradu je bil grajski stolp ali

2 *

19

»'turen«, s .katerega se je lahko pregledala vsa okolica
in ki je služil za zadnjo obrambo. Bil je zato zgrajen
posebno močno., in pod njim so se nahajale navadno
tudi najhujše grajske ječe.

Najodličnejši prostor v večjem gradu je bila okra¬
šena viteška dvorana, kjer so ve vršile razne svečanosti.
V gradu se je navadno nahajala še grajska kapela, pri
kateri' je bil nameščen grajski kaplan. Opravljal je
graščaku tudi pisarniške posle in poučeval otroke, ker
je tedaj razen duhovnikov znal le malokdo pisati. Naj¬
bolj so cenili gostoljubnost. Ker so nudila možnost
udobnega prenočišča tedaj le mesta in gradovi, so
bili gosti vsakdanja prikazen. Potujoči plemiči in
romarji so prihajali od blizu in daleč, prinašali novice,
pripovedovali pustolovstva in preganjali dolgočasje
grajskih prebivalcev. Večkrat so prirejali tudi velike
svečanosti, love in razne viteške igre. Vendar je bilo
življenje na povprečnem srednjeveškem gradu v sploš¬
nem skromno in pobožno. Podivjalo je šele proti koncu
srednjega veka, kar je občutil najprej in najhuje pod¬
ložni kmet. Mnogi plemiči so na svojih nepristopnih
gradovih prežali na potujoče trgovce ter jih izropali.

3. Pod grajskimi zidovi.

Vzporedno s temi velikimi zunanjimi izpremembami,
ki so se izvršile od Karla Velikega pa do konca sred¬
njega veka na naši zemlji, se je izpremenil popolnoma
tudi položaj našega slovenskega kmeta.

Spredaj smo povedali, da so poznali že stari Slo¬
venci plemenite, svobodne in nesvobodne ali nevolj-
nike. Velika večina je bila gotovo svobodnih kmetov,
katere so vodili v bojih domači plemiči, a zemljo so jim
pomagali obdelovati nesvobodni. Tako je ostalo tudi
v prvih časih frankovske nadoblasti. Toda poznejši

20

upori, vojske in razne druge okoliščine so ta položaj
popolnoma izpremenile. Z zavojevanim ozemljem vred
so izgubili svojo prostost tudi vsi uporni svobodni
kmetje ter postali državna, oziroma vladar¬
jeva last.  Ti so jih z ozemljem vred potem izročali
v upravo in v fevd zemljiškim gospodom. Tako je po¬
stala že v IX. stoletju večina naših pradedov nesvo¬
bodnih in podložnih tuji gospodi, kajti domače plem¬
stvo je polagoma izumrlo, padlo v bojih ali se pa

Oranje v srednjem veku.

potujčilo. Ker so bile mnoge tedanje slovenske pokrajine
le slabo obljudene, so privajali tuji zemljiški posestniki
v naše kraje jako mnogo svojih nemških rojakov iz
njihovih preobljudenih krajev ali pa takih, ki doma niso
imeli nobene zemlje. Te so naseljevali na svojih zem¬
ljiščih v naših deželah. Ker so bile zlasti tedanje gorate
severne slovenske pokrajine po današnji gornji Šta¬
jerski in Koroški, po vzhodni Tirolski itd. le jako redko
obljudene, so tuji naseljenci  kmalu prevladali in
dotične pokrajine so se polagoma ponemčile. Kjer so

21

bili Slovenci v večini, kakor n. pr. v škofjeloški okolici,
kamor so njeni gospodarji, freisinški škofje, naselili
jako mnogo nemških Bavarcev, so ii polagoma utonili
med Slovenci.

To naseljevanje se je vršilo tako, da je odkazal zem¬
ljiški gospod naseljencu primerno površino polja, trav¬
nikov in gozda v obdelavo in užitek. Zemljiški gospodje
svojih obširnih zemljišč namreč niso obdelovali vseh
v svoji lastna upravi. Zase so obdržali le nekaj naj¬
boljših polj, travnikov in gozdov v (neposredni bli¬
žini gradu (to je bila tako zvana dominikalna ali
gosposka zemlja), ki so jih obdelovali s pomočjo ne-
voljnikov, a podložnim nesvobodnim kmetom so pa
pustili navadno njih dotedanja zemljišča, (to je bala
tako zvana rustikalna ali kmetiška zemlja), za katera
so pa morali odrajtovati graščakom določene dajatve.
•Kar je ipa zemlje ostalo, zlasti po oddaljenih in še
neobljudenih krajih, so razdelili v posestva,  tako
velika, da se je mogla na njih preživljati srednja kme¬
tiška rodbina in plačevati še najemščino graščaku (ve¬
likost je zavisela od kakovosti zemlje, 10—40 oralov).
In ta zemljišča ali grunte so izročali naseljencem, ki
so jih skušali privabiti z najrazličnejšimi ugodnostmi;
kajti čim bolje je bila obdelana vsa graščakova posest,
tem večjo vrednost je imela in tem več dohodkov je imel
od nje. Naseljenec je ostal osebno sicer svoboden, ven¬
dar je moral odrajtovati gospodu določeno najemščino
od posestva. Ker ta ni bila visoka in je nudil graščak
v tedanjih divjih in nemirnih časih najemniku v svojem
gradu tudi varstvo (zlasti za madžarskih napadov)
in v nesreči pomoč, se je v drugi polovici srednjega
veka mnogo preostalih svobodnih slovenskih kmetov'
prostovoljno izročalo v tako polsvobodno odvisnost in
pokroviteljstvo graščakov. Osebna samozavest namreč
tedaj še ni bila tako razvita kakor dandanes in nesvo-

22

bode niso smatrali za sramotno. Razen tega so se pa
skušali svobodni na ta način otresti tudi vojaških dolž¬
nosti in raznih drugih bremen. Tako imamo torej v
tisti dobi tuje plemenitaše  (graščake) ter njih
polsvobodne in nesvobodne podložnike,
razen tega se je pa ohranilo še vedno kolikortoliko
popolnoma s v o b o d n i h kmetov, kajti marsikak ne¬
svoboden se je polagoma tudi sam odkupil ali pa mu
je gospod v oporoki ali ob kaki drugi priliki podaril
prostost »za blagor svoje duše«. Cerkev se je namreč
ob mnogih prilikah zavzela za čim milejšo usodo pod¬
ložnikov in ravno pod njenim vplivom se je prvotno
popolno robstvo nesvobodnih proti 'koncu srednjega
veka polagoma omililo v običajno podložništvo.

Svobodni  k m e t j e so prišli polagoma le pod
graščakovo sodno oblast, odrajiovaii so morali splošne
državne davke deželnemu knezu, kakor gospoda ter
izpolnjevati vojaške dolžnosti, sicer so bili pa neome¬
jeni lastniki svoje zemlje, prosti tlake in podložni le
svojemu deželnemu gospodu. Imenovali so jih zato tudi
plemičarje, ker so smeli nositi orožje. Večkrat so si
znale ohraniti ali pridobiti svobodo tudi cele vasi ali
vsaj večje skupine poedincev v kakem kraju. Najbolj
znana taka plemičarska vas je bila Teharje pri Celju.
Občini plemičarjev je načeloval sodnik ali pa župan.
Polsvobodni  so bili le nekaki najemniki grajskih
posestev, za katere so morali odrajtovati graščaku da¬
jatve, za katere sta se pri prevzemu zemljišča pogodila.
Osebno so ostali sicer svobodni, a ker so stopili ven¬
darle v opisano gospodarsko odvisnost od zemljiškega
gospoda in so izgubili s tem gotove pravice (pred so¬
diščem n. pr. niso bili več enakopravni), jih moremo
nazivati le polsvobodne. Nesvobodni  ali n e v o 1 j-
n i k i so pa končno živeli v popolni odvisnosti od gra¬
ščaka in ta je bil neomejen gospodar njih samih ter

23

vsega njihovega imetja. Graščak jih je sicer pustil na
dotedanjih njihovih posestvih, toda odvzel jih jim je
lahko, kadar je hotel, morali so mu odrajtovati dajatve,
ki jih je sam določil, obdelovati njegova lastna polja
in služiti v gradu za vse posle. Bili so sestavni del
kmetije, na kateri so živeli in niso bili tedaj niti pod¬
ložniki deželnega kneza, temveč le svojega neposrednega
zemljiškega gospoda. Ta jih je lahko prodajal ali pa
podarjal z zemljiščem vred komur je hotel. Njih raz¬
merje do graščaka je bilo slično popolnemu robstvu.

Čeprav so bili graščaki vrhovni lastniki zemljišč
polsvobodnih in nesvobodnih kmetov, jih vendar z njih
navadno niso' preganjali, če so le dobro gospodarili
in redno izvrševali svoje dolžnosti. .Ob smrti podlož¬
nega kmeta so pustili zemljišče še nadalje v rokah njih
potomcev. Stremeli so za tem, da so ustvarili na svojem
ozemlju čim največ dobrih kmetij, ker so imeli od tega
5udi sami največje koristi, zato tudi nesvobodnih niso
preveč upregali v graščinsko delo, da ne bi zaradi tega
nazadovala njih kmetija ali da bi jim ne pobegnili.

Navedene razlike med polsvobodnimi in nesvobod¬
nimi so se pa polagoma vedno bolj zabrisovale, tako
da so proti koncu srednjega veka že bolj ali manj izgi¬
nile. Enako so skoro izginili tudi svobodni kmetje,
kajti deloma so se bili že poprej sami izročili grašča¬
kom, deloma so si jih pa ti v vojnih in drugih razrvanih
časih podvrgli s silo. Proti koncu srednjega veka je bila
zato velika večina kmet iškega ljudstva
podložna graščakom.  Tu in tam je pa gospo¬
daril tudi še kak svoboden kmet. Povprečni graščak je
imel po 200 do 500 takih podložnih kmetij, mogočnejši
velikaši so jih imeli pa časih tudi po več tisoč.

Glavni zunanji znak podložnikove odvisnosti od
zemljiškega gospoda so bile služnosti in dajatve, ki mu
jih je moral odrajtovati. Služnosti  delimo lahko v

24

dve vrsti: službovanje na gradu in tlako. V zmislu svo¬
jega položaja bi morali služiti nesvobodni kmetje svo¬
jemu gospodu, kadar in kolikor časa bi bil ta zahteval,
vendar se je že zgodaj uvedla navada, da je služila
odrasla mladina v gradu po tri leta (včasih seveda tudi
več ali manj), po tem se je pa z graščakovim dovo¬
ljenjem poženila, oziroma pomožila ter vrnila pod
rodni krov kmetovat. V grajski službi so opravljali vsa
dela poslov in graščaki so jim dajali zato tudi primerno
plačo. Mnogi mladeniči so ostali prostovoljno tudi po
preteku tega roka v gradu kot prvi hlapci, strežaji,
graščakovi vojaki itd. Posebno sposobni so se sčasoma
povzpeli tudi do viteškega stanu.

Važnejša je bila pa tlaka,  t. j. neplačano delo gra¬
ščaku. Podložniki so morali delati in vzdrževati ceste
ter ograje, spravljati les iž gozdov, pomagati pri pre-
zidavanju gradu, služiti za gonjače pri lovu, obdelovati
grajska polja, tovoriti dajatve na razna tržišča in k
oddaljenemu gospodu. Podložniki freisinških škofov v
škofjeloški okolici so morali n. pr. tovoriti vino in
druge dajatve prav iz Škofje Loke čez Ljubelj na Ba¬
varsko. Razločujemo dve vrsti tlake: imenovano ah do¬
ločeno in neimenovano ali nedoločeno. Imenovana
tlaka je bila tista, pri kateri je bilo imenoma določeno,
katera dela mora podložnik opraviti, n. pr. pokositi
določeni travnik, seno posušiti in spraviti, zorati dolo¬
čeno njivo ter posejati, požeti in omlatiti z nje žito,
obdelati določeni vinograd itd. Neimenovana tlaka je
bila ipa tista, pri kateri je bilo le določeno, koliko dni
v letu mora priti podložnik sam ali pa z vprego (ročna
in vprežna tlaka) na delo, ki mu ga je potem šele ob
prihodu odkazal oskrbnik. Enkrat je moral priti pod¬
ložnik na tlako sam, drugič z vprežno živino ter z vozom
ali plugom. To tlačanstvo v srednjem veku nikakor še
ni bilo tako hudo, kot si navadno mislimo-. Tlačanih

25

so podložniki v XII. in XIII. stoletju le redko več kot
po 12 dni v letu, na delo so prihajali navadno šele ob
sedmih ali celo ob osmih zjutraj, prenehali so pa po¬
gosto še pred solnčnim zahodom, nakar se je razvilo
večkrat veselo rajanje (na to nas n. pr. še dandanes spo¬
minja metev prosa). Hranil je tlačane navadno graščak.

Nekoliko občutnejše so bile pa dajatve ali
davščine,  ki so bile dvoje vrst: denarne in v
blagu.  V denarju so morali plačevati podložniki zlasti
davke od domov (večkrat tudi le od posameznih delov,
n. pr. ognjišč, dvorišč itd.) in zemljišč, odškodnino od
uporabe grajskih gozdov, pašnikov, mlinov, (kmetje
v Žuzmu so dajali gradu po eno kokoš in eno klobaso
letno, zato so pa smeli pasti prašiče v grajskih gozdo¬
vih), vodnjakov itd. ter številne upravne pristojbine
(sodne, ženitovanjske itd.). Večkrat sta se graščak in
podložnik tudi sporazumela, da je plačeval kmet na¬
mesto nekaterih prvotno v blagu pogojenih dajatev,
rajši v denarju, zlasti če je n. pr. podložnik medtem
izpremenil način pridelovanja in posameznih stvari
sploh ni več prideloval, ali pa, če je živel graščak za¬
časno v tujini in mu je bilo več za denar nego za blago.
Namesto prašiča so plačevali n. pr. ponekod 15 pene-
zov, namesto ovce 16, namesto jagnjeta 5 itd. Seveda
so bili taki sporazumi le začasni in jih je lahko vsaka
stranka razdrla, a pozneje n. pr. vnovič obnovila.

Najvažnejše podložnikove dajatve so bile pa v bla¬
gu,  ki so po vrednosti daleč presegale vse druge
dajatve in služnosti. Prvo mesto med blagovnimi da¬
jatvami so zavzemale vse vrste žita. Tem so sledile tako
zvane male ali kuhinjske dajatve, h katerim so prište¬
vali vse, karkoli se je dalo uporabiti v kuhinji: sir,
mleko, mast, meso, jajca, fižol, repo, zelenjavo itd. itd.
Vprav neverjetno je, kake drobnarije so vse spadale
k tem dajatvam in kako podrobno so bile določene,

26

n. pr. poper, žafran, koline, mesne paštete, hlebci črnega
kruha, pogače itd. itd. Končno so spadale med dajatve
v blagu še vse vrste izdelkov domače obrti in sploh
potrebščin vseh vrst, kakor: platno, predivo, orodje,
vozovi, posode, sveče, vosek, podkve, gnoj, slama -itd.
itd., skratka vse, kar se le more rabiti v tako velikem
gospodinjstvu in gospodarstvu, kakor je bilo grajsko.

Služnosti in dajatve so bile seveda odvisne od veli¬
kosti podložnikovega zemljišča. Gruntar je moral od-
rajtovati še enkrat toliko kot polgruntar itd., pa tudi ti
niso od-rajtovali vsi enako in vsi istih stvari. Pri nek¬
danjih svobodnih in polsvobodnih podložnikih so izvi¬
rale namreč dajatve iz svobodne pogodbe med gra¬
ščakom in kmetom. Množino tako pogojenih in tudi
vseh drugih dajatev, ki jih je morala odrajtovati vsaka
podložniška hiša, so začeli zlasti veliki zemljiški go¬
spodje že zgodaj zapisovati v posebne knjige, imenovane
urbarji.  Ti so bili za kmeta.jako važni, kajti s tem
so bile za stalno ugotovljene njegove dolžnosti, in pod¬
ložnik ni bil več odvisen od graščakove samovolje.
Najstarejše urbarje za slovenske pokrajine imamo že
iz XII. stoletja' V njih so časih do najmanjše podrob¬
nosti označene vse dolžnosti posameznih podložnih
gospodarstev in česar ni bilo v urbarjih, tega gospod
ni smel zahtevati. Manjši kmetje, n. pr. niso mogli dajati
celih živali ali drugih potrebščin, temveč le posamezne
dele. Eden je dajal n. pr. ostrižene, drugi neostrižene
ovce, eden cel voz, drugi le lestev ali os za voz, eden
celega prasca, drugi le pleče, eden med, drugi pivo itd.
Določeno je bilo vse prav do velikosti 1  in kakovosti.

1  Po nekaterih nemških krajih je moral biti hlebček sira
debel kot pokonci postavljena dlan, velik pa tako, da ga kmetica
ni pokrila, če je nanj sedla; hlebčki kruha so morali biti za palec
debeli, obsežni pa tako, da se je dalo po njih s palcem zarisati
krog, če se je postavil- mezinec na sredo hlebčka.

27

Za vsako vrsto dajatev je bilo natančno določeno, kdaj
jo mora podložnik odrajtati, n. pr. denar o sv. Treh
kraljih, o svečnici, o sv. Filipu, o sv. Vidu, o kresu itd.,
žito o svečnici, o sv. Juriju, križev teden, o sv. Mihaelu,
o sv. Martinu itd., kuretino o sv. Juriju, o sv. Jakobu,

0 pustu, o Gospojnicah, o binkoštih itd., ribe o sv. Ani
itd., (na to nas še dandanes spominjajo razna imena,
n. pr. Martinova gos, velikonočna jajca itd.) V kozjan¬
skem urbarju je bilo n. pr. zapisano: Vsak podložnik
je dolžan o božiču peljati na grad dva tovora drv, jih
razsekati in znesti v grajsko shrambo. Graščini Laško
so morali dajati posestniki po 4 bokale pšenice in
4 bokale ovsa, v Slovenskih goricah so odrajtovali po

1 mernik pšenice, 1 mernik ovsa, 1 korec fižola, 1 korec
maka in 1 korec pšena ali ajde. Navadno so morali
kmetje k tem dajatvam še kaj navreči »za poklon«.

V splošnem vse te dajatve v srednjem veku niso
bile velike. Za visele so od najrazličnejših okoliščin: od
velikosti zemljišča, gospodarskih okoliščin .itd. Že
utrjene kmetije so morale odrajtovati mnogo več nego
naseljenci, ki so si morali šele urejati gospodarstvo itd.
Nemogoče je zato podati kako splošnoveljavno pravilo,
vendar so imeli navadno podložniki na cerkvenih po¬
sestvih boljše stališče, zaradi česar je bil že tedaj v na¬
vadi rek, da je »pod krivo palico (t. j. pod oblastjo
cerkvene gospode) dobro živeti«. Soriški kmetje v Sel¬
ški dolini, podložniki freisinških škofov, so bili n. pr.
kot naseljenci prosti sploh vsake tlake, od dajatev so
pa odrajtovali v Selški in Poljanski dolini navadno po
32 penezov (denarjev) v gotovini ter po 1 prašiča in
1 piščanca letno v blagu, kmetje v Retečah pri Škofji
Loki po 6 veder piva in 1 modij ovsa. Stražiščani so
obdelovali škofove vinograde na Šmarjetni gori. Bit¬
njam in Grngrobčani so kosili in spravljali škofovo

28

seno, neki podložnik iz Stare Loke je moral popravljati
sode in nadomeščati izrabljene, drugi so bili dolžni
polagati trnje na vrtno obzidje, tretji pometati grajsko
dvorišče, četrti čistiti grajski vodnjak itd. Več so mo¬
rali dajati seveda drugod, toda tlaka ni trajala, kakor
smo že omenili, tedaj skoro nikjer na Slovenskem nad
12 dni v letu. Graščina v Kozjem je pobirala n. pr.
od dveh in pol orala njive, na katerih se je pridelalo
nad 40 mernikov pšenice in nad 80 mernikov ovsa, komaj
dobra dva mernika (4 škafe) pšenice in nekaj manj kot
dva mernika ovsa. Omeniti je pa treba še desetino,
t. j. deseti del vseh pridelkov, ki so jih bili dolžni da¬
jati kmetje za cerkvene potrebe. Ena tretjina od te je
pripadla škofu, ostanek je bil pa za vzdrževanje cerkve
in duhovščine, samostani so pa iz nje podpirali tudi
reveže in romarje. Toda tudi te kmetje dolgo niso dajali
v celoti, temveč le del. Šele ko je prišla tudi desetina v
roke posvetni gospodi, so jo izterjevali strožje.

Iz vseh teh razlogov lahko rečemo, da je gospodaril
srednjeveški slovenski kmet razmeroma lahko-. Nje¬
gove potrebe so bile majhne, prav tako tudi služnosti
in dajatve. Če je pa zadela kmeta kaka izredna nesreča
(posebno slaba letina, povodenj, kužna bolezen itd.), mu
je pa za krajšo ali daljšo dobo izpregledal zemljiški
gospod še te dajatve v celoti ali pa vsaj nekaj. V starih
urbarjih najdemo polno opazk, da so ite ali one dajatve
»do preklica« izpregledane. Tak popust je bil seveda
graščakova milost, ki jo je lahko vsak čas preklical.
Proti -koncu srednjega veka je živel zato slovenski kmet
razmeroma lahko in dobro. Po naših deželah je vladalo
razmeroma veliko blagostanje, kakršnega ne najdemo
pozneje cela stoletja več.

29

4. Srednjeveška slovenska vas.

Kakor dandanes, tako so živeli tudi srednjeveški
kmetje v vaseh ali pa na posameznih, od drugih selišč
ločenih domovih. Na ravninah in v dolinah so nastale
navadno vasi,  po hribovitih krajih pa ločeni kmetiški
domovi. Izsekali so polagoma obsežne gozdove, ki so
v prejšnjih stoletjih pokrivali nekatere predele naše do¬
movine, jih izpremenili v polja in si postavili na njih
svoje vasi. Konec srednjega veka imamo po -naših de¬
želah že skoro vse današnje kmetiške naselbine. Vasi
so imele v glavnem trojno obliko. V prvotni slovenski
vasi so bile hiše -navadno nakopičene brez vsakega reda,
okrog vasi pa se je razprostiralo -kmetiško polje.

Hiše  so bile v tisti dobi, t. j. v XII. in XIII. sto¬
letju, najbrž še vse lesene in pokrite s slamo (razen
na Primorskem in na -Krasu, kjer so bile že zidane) ter
so obsegale en sam zaprt prostor, pred njim je bila pa
navadno pokrita, a -odprta lopa. Sredi zaprtega pro¬
stora je stalo ognjišče, na katerem so kuhali, -okrog
njega je pa živela rodbina z domačimi živalmi vred,
kajti posebnih hlevov in drugih gospodarskih poslopij
tedaj še niso postavljali nobenih. Enako še niso poznali
hišne oprave, jedli so pa na tleh iz glinastih posod.

Precej izpreminjala se je pa po dobi in po krajih
obleka.  Ker sukna v srednjem veku na kmetih še
niso poznali, je bila vsa obleka iz grobega domačega
platna, pozimi pa nekateri deli tudi iz ustrojenih, ko¬
smatih ovčjih kož. Najstarejše poročilo o obleki naših
pradedov imamo iz XIII. stoletja in tedaj so nosili
moški hlače, čeznje pa dolge srajce, a na glavi špičaste
klobuke. Ženske so se oblačile v nekake dolge srajce,
imenovane »godeže«, ki so pokrivale vse telo razen
glave. Na glavi so imela dekleta okrašen »šapelj«, žene
pa »peče«, ki so zavijale vso glavo, da so bila prosta
le usta, oči in nos. Obuvali so se v nekake opanke.

30

O hrani ne vemo ničesar zanesljivega, pač pa
lahko sklepamo o njej iz pridelkov  in dajatev, ki
jih navajajo najstarejši urbarji. Ti nam dokazujejo, da
so se pečali tedanji slovenski kmetje z vsemi panogami
kmetijstva. Ker je bilo žito glavna dajatev podložnikov,
zlasti pšenica, rž in oves, je bila žitoreja gotovo jako
razvita. Razen tega so pa pridelovali tudi razno sočivje
(grah, fižol itd.) in zelenjavo. V živinoreji so gojili
zlasti ovčarstvo, čebelorejo, perutninarstvo in prašiče¬
rejo, precej tudi kozjerejo in govedorejo (govedo so
redili za vprego in mlekarstvo), dočim je bila konjereja
le neznatna. Poznali so že tudi večino današnjih vrst
sadja. Jako mnogo so sadili lanu in precej tudi vinsko
trto. Vinorejo so gojili celo po mnogih krajih, kjer je
sedaj že davno opuščena, n. pr. na Gorenjskem (pri
Kranju, na Bledu itd.), na Koroškem in dr. Iz svojih
pridelkov so znali narejati marsikaj, saj nam tedanji
urbarji navajajo med važnejšimi dajatvami sir, klobase,
pogače, paštete itd.

Vsaka rodbina je imela navadno svoje gospodarstvo,
tu in tam so pa obstojale v drugi polovici srednjega
veka tudi še zadruge.  Teh je bilo največ v hribovitih
krajih in v odročnih dolinicah, kjer so bile gospodarske
in druge prilike težje ter je bilo gospodarstvo v za¬
družni obliki lažje in uspešnejše. Najdemo jih pa seveda
tudi na ravninah; med ogrskimi ter belokranjskimi
Slovenci so se ohranile prav v novi vek. O teh zadrugah
nam kaki podrobnejši podatki niso ohranjeni, le toliko
je gotovo, da je bila osnovana na rodbinski in imo-
vinski skupnosti. Zadružno imetje je bilo nedeljivo,
združevala je mnogo sorodnih rodbin, načeloval ji je
pa starešina. Ta je razdeljeval delo, skrbel za vse po¬
trebe zadrugarjev, a z zadružnim imetjem je mogel raz¬
polagati le s pristankom vseh zadrugarjev.

31

Čeprav je bilo vse nepremično imetje podložnikov
pravno last graščakov, se je vendarle že zgodaj uko¬
reninila navada, da je prepuščal ta po smrti podložnega
gospodarja kmetijo njegovim potomcem. Če podložnik
ni redno izvrševal svojih obveznosti 1  napram graščaku,
so določali urbarji zanje primerne kazni in le v skraj-

Srednjeveška naselbina.

nem slučaju je graščak zanikarnega kmeta spodil s kme¬
tije in jo prepustil drugemu. Prostovoljno pa n i s m e 1
zapustiti  z e m 1 j e ne kmet in ne noben član nje¬
gove rodbine, kajti z zemljo vred, ki jo je kmet obde¬
loval, se je smatral tudi ta za neomejeno last grašča¬
kovo. Že Rudolf Habsburški je takoj ob nastopu svoje

1  Tudi izterjevale se dajatve v tej dobi še niso surovo,
kakor v poznejših stoletjih. Po nemških krajih je n. pr. veljalo
pravilo, da mora priti izterjevalec dajatev v kmetiški dom
tako tiho in se obnašati v njem tako mirno, da ne prebudi
niti v zibeli spečega otroka.

32

vlade določil, da se morajo morebitni ubežniki vrniti
svojim zemljiškim gospodom. Rokodelstva se je smel iz¬
učiti podložnikov sin le z dovoljenjem graščaka, prav
tako ženiti; z zemljo, na kateri je živel, seveda ni smel
svobodno razpolagati in znatne dedne pristojbine so ga
vedno spominjale, da je vse njegovo gospodarstvo gra¬
ščakova last.

O kaki samoupravi vasi v tedanjih časih seveda ne
more biti niti govora. Čeprav se v tej dobi povsod
omenjajo župani,  ti najbrž niso bili ostanki kake
staroslovenske ljudske samouprave, o kateri sploh ne
vemo ničesar določnejšega, temveč so bili to zgolj nekaki
grajski uradniki, ki so morda ohranili le ime staroslo¬
venskih županov, če so ti sploh kdaj obstojali. Župana
je navadno po svoji mili volji nastavljal in odstavljal
graščak. Časih so volili župana kmetje tudi sami (n. pr.
v senožeškem gospodstvu), graščak ga je pa potrdil,
časih je bila županska čast združena z lastništvom go¬
tovega zemljišča, časih je bila pa tudi dedna. Županova
naloga je bila naznanjati tlako in druge dajatve, časih
te tudi pobirati, stati graščaku ob strani pri določevanju
višine dajatev, sklicevati kmetiška zborovanja in vo¬
diti ljudska sodna zborovanja, iki so razsajala na¬
mesto graščaka, oziroma grajskega sodnika v manjših
sporih. Skratka: bil je predvsem nekak grajski pomožni
gospodarski uradnik in najnižji sodnik (ponekod so jih
imenovali zato tudi »šefo«« ali »sodin«), obenem pa
tudi vaški predstojnik ali starešina. Časih je imelo po
več naselbin (župa) enega samega župana, časih sta
bila pa tudi v eni vasi po dva (zlasti če je n. pr. spadala
ena vas pod dva zemljiška gospoda, tedaj je nastavil
vsak svojega). Po večini je imela pa vendar vsaka vas
po enega svojega župana. Bil je prav tako kmet kot
ostali njegovi sovaščani, v odškodnino za njegove
posle mu je pa prepuščal zemljiški gospod navadno

3

33

po en grunt zemljišča (imenovali so ga »župnica«) v
brezplačni užitek, dočim je moral od svojega lastnega
običajno odrajtovati (dajatve, kakor vsak drug njegov
sovaščan. Časih je bil oproščen tudi tlake ali je užival
kake druge ugodnosti, časih so mu pa morali odrajto¬
vati drugi kmetje posebne dajatve (v Knežaku n. pr.
vsak posestnik o veliki noči po dve jajci).

Kolikor toliko samouprave je -ohranilo tedanje ljud¬
stvo le v sodstvu,  zlasti ker so že Franki naravnost
zahtevali, da se mora ljudstvo sklicevati k javnim sod¬
nim zborovanjem. Zemljiški gospod je bil obenem sod¬
nik svojih podložnikov, vendar je prepuščal razsojevanje
posebnemu grajskemu uslužbencu, v manj važnih sporih
pa županu. Ti so razsojali večje spore na skupnih zbo¬
rovanjih podložnikov, imenovanih tudi »veča«, »prav¬
da«, »sodnja« ali »pojezda«. Vršila so se navadno
pod vaško lipo ob določenih dnevih v letu (običajno
po trikrat) in razsojala v zmislu starih domačih pravnih
običajev. Oddane glasove so zarezovali na posebne
sodne palice, »rovaš« imenovane. Na podlagi starih
navad so večkrat tudi razpravljali, kakšne pravice in
dolžnosti imajo podložniki napram zemljiškemu go¬
spodu. Zaključili so jih pa s skupno pojedino, h kateri
so morali prispevati vsi podložniki, a sodnikom in zem¬
ljiškemu gospodu so morali odrajtovati znatne sodne
pristojbine. Na teh zborovanjih so obravnavali in ure¬
jali tudi vse skupne gospodarske in zasebne zadeve,
kakor popravljanje potov, postavljanje mejnikov, obi¬
ranje sadja, najemanje vaškega črednika, ponočno raz¬
grajanje itd. Sklepe veča so zato pogosto zapisovali
in ti so se potem kot obvezne postave kmetom večkrat
prebrale, da so jih dobro poznali. Težje kazenske stvari
so obravnavala posebna višja (deželska) sodišča. V vi¬
norodnih krajih so reševali spore v vinogradniških
zadevah posebni zbori, imenovani »gorske prav-

34

de«,  pri katerih so odločali vinogradniki sami, pred¬
sedovala sta jim pa »gorski župan« ali zastopnik zem¬
ljiškega gospoda. Tudi tu so razsojali na podlagi starih
običajev. Sčasoma so začeli sodbe zapisovati in iz njih
so nastali »gorski zakoni« ali »gorske bukve«, ki jih
je potem cesar Ferdinand I. 1. 1543. potrdil in so dobile
s tem obvezno moč. Te gorske pravde so odločevale
o vseh zadevah, ki so bile v zvezi z vinogradništvom
in kaznovale tozadevne prestopke. Udeleževati so se
jih morali vsi prosti in neprosti vinogradniki dotičnega
graščinskega okoliša. Ohranile so se prav do začetka
XIX. stoletja in v njih je imel naš kmet močno varstvo
pred graščakovo samovoljo.

Potrebe srednjeveškega kmeta so bile jako neznatne.
Kar je kmet potreboval, je pridelal ali izdelal doma in
prav tako tudi graščak, zato se mesta  kot posebna go¬
spodarska središča dolgo niso mogla razviti. Burna sto¬
letja preseljevanja narodov so preživela le nekatera
redka (n. pr. Ptuj), a še ta so bolj ali manj propadla
in životarila enako 'drugim večjim naselbinam. Ker so
se pa sčasoma vendarle pojavile potrebe po blagu in
izdelkih, ki jih v bližnjem okolišu ni bilo dobiti (n. pr.
železo, sol, orožje itd.) ter tudi potujoči prekupci niso
mogli ustrezati vsem zahtevam, so se razvili pri neka¬
terih cerkvah, samostanih ali na drugih prikladnih
krajih posebni semanji dnevi, na katerih je ljudstvo
izmenjavalo svoje pridelke s tujimi trgovci za njih pri¬
tovorjeno blago. (Voz je bilo tedaj še jako malo, zato
so blago nosili in tovorili.) Taki prostori, katerim so
dovoljevali deželni knezi in druge mogočne plemiške
rodbine posebne ugodnosti in pravice, so se razvili
polagoma v stalna tržišča. Tako >so ustanovili Andechs-
Meranci Kamnik, Spanheimovci Ljubljano, Kostanjevico
i- dr., friesinški škofje Škofjo Loko, Ortenburžani Kočev¬
je, Radovljico itd. Tako- je nastala velika večina vseh

3 *

35

naših mest in mestec med XII. in XV. stoletjem, čeprav
se nekatera navajajo po imenu že poprej (Krško n. pr.
že 1. 895., Škofja Loka 1.973.; Ljubljana pa prvič šele
1. 1144.). Proti koncu srednjega veka so nekateri vla¬
darji jako podpirali ustanavljanje mest po naših krajih
tudi zato, da so dobili z njimi nove trdnjave proti tur¬
škim napadom (n. pr. Lož, Črnomelj, Metlika itd.). Ta
se na zunaj od navadnih vasi skoro niso ločila drugače
kot po obzidju, mitnicah, lastnem sodstvu in malih
sejmih, kajtfležala so proč od velikih trgovskih poti,
a njih revne okolice jim niso dajale pogojev za večji
razvoj.

Ustanovitelji so imeli od njih stalni vir dohodkov,
kajti pobirali so carino, tržne pristojbine, pristojbine
za tehtanje itd., zato so jih vneto podpirali in pospe¬
ševali naseljevanje v njih z najrazličnejšimi svobošči¬
nami. Imela so svoje lastno sodstvo, svoje stalne sejmske
dneve, obdana so bila z močnim obzidjem in navadno
so smela kovati tudi svoj lastni denar (Ljubljana, Kam¬
nik in Kostanjevica so n. pr. kovali lastni denar že
sredi XIII. stoletja). Da bi se prebivalstvo mest hitreje
množilo, je navadno veljalo načelo, da postane kme-
tiški podložnik, čeprav se samolastno preseli v mesto,
takoj ali pa vsaj po enem letu bivanja tu prost, razen
tega so bili pa ponekod še za krajšo ali daljšo dobo
oproščeni davkov. V času vojnih nevarnosti so mo¬
rali pa okoliški kmetje pomagati meščanom tudi pri
graditvi in popravljanju obzidja. V teh tržiščih so se
naselili stalni trgovci in obrtniki, katerim so dovolje¬
vali mestni gospodje vedno večje ugodnosti. Da bi po¬
vzdignil Novo mesto, je n. pr. predpisal Rudolf IV.
za promet s Hrvaškega na Kranjsko in proti morju
pot skozi Novo mesto, slično so bila ukazana, ozi¬
roma prepovedana tudi različna druga prometna pota.
Še bolj važno za kmeta je bilo pa to, da so deželni knezi

36

omejevali ali pa celo prepovedovali trgovino in izvrše¬
vanje raznih obrti izven mest. Nadvojvoda Ernest Že¬
lezni je n. pr. na prošnjo Kamničanov prepovedal vse
gostilne, ki niso ob cestah, farnih cerkvah ali pa ne
obstojajo že od nekdaj, in enako je prepovedal ob
tej priliki vse trgovanje po kmetih. Vojvoda Friderik
je 1. 1433. zaradi pritožbe Ljubljančanov, Kamničanov
in Kranjčanov prepovedal izvrševanje sploh vseh obrti
po kmetih, razen nekaterih redkih, ki so bile izrečno
naštete, a še od teh so se smele izvrševati nekatere le
v omejenem obsegu (eno miljo okrog Ljubljane, Kranja,
Kamnika in Novega mesta n. pr. ni smel biti v nobeni
fari več kot po en kovač, krojač, čevljar in gostilničar,
okrog ostalih kranjskih mest pa po pol milje). Teh
ukazov in prepovedi seveda niso mogli stalno vzdržati,
zato so jih sčasoma precej omilili. Kmetom so dovolili,
da sb smeli v mestih na sejmih trgovati s svojimi
pridelki in svojo živino, meščanom so pa še naprej
pridržali trgovanje s tujim blagom (finejšim suknom,
železom, kolonijalnim blagom itd.). Tako se je iz
prvotnega hišnega gospodarstva, v katerem je izde¬
lovala in pridelovala vsaka hiša vse svoje potrebščine
doma, proti koncu srednjega veka razvilo tako zvano
mestno gospodarstvo,  pri katerem je kmet
prodajal ali izmenjaval svoje pridelke v bližnjem mestu
za svoje potrebščine.

S tem se je pojavila tudi večja potreba po denarju,
ki so ga začeli kovati posamezni mogočni plemenitaši
in pa mesta. Pri nas so tedaj plačevali z markami, li¬
brami, šilingi in penezi (denarji). Današnje vrednosti
tega denarja na splošno ni več mogoče določiti, kajti
za-visela je od njegove teže in kraja izdelave. Na Ko¬
roškem je stala n. pr. 1.1150. ena kmetija, velika 12
oralov, 4 marke. Slično je bilo z meram  i. Rabili so
tedaj naši kmetje modije, vagane, škafe, mernike in

37

korce, toda njih velikost se je vendarle precej razliko¬
vala. V vsaki pokrajini so rabili drugačne po velikosti
in marsikdaj si n. pr. merniki niti dveh sosednjih zem¬
ljiških gospostev niso bili docela enako veliki.

Ta neenotnost denarja in mer pa tedaj še ni preveč
motila, kajti čeprav so že precej računali z denarjem,
se je vršilo dejansko (kupčevanje vendarle navadno
tako, da so zamenjavali blago za blago, (kakor n. pr.
tudi za svetovne vojne). Vse gospodarsko življenje je
bilo namreč zgrajeno predvsem na kmeta in njegove
pridelke, a nositeljica tega gospodarskega življenja je
bila zemljiška gospoda. Tudi pretežna večina vseh da¬
jatev se je vršila v blagu (največ v takem, ki se ne po¬
kvari hitro, t. j. v žitu), ki so ga izročali kmetje na¬
ravnost svojemu zemljiškemu gospodu, ali pa njego¬
vemu oskrbniku, ki ga je potem odpravil gospodu.

Prosvetno stanje  tedanjega kmetiškega ljud¬
stva je bilo seveda še jako nizko. Čeprav so samostani
(najstarejši in najznamenitejši so bili v Gornjem gradu,
v Stični, v Žičah, v Osojah, v Kostanjevici i. dr.), cer¬
kvene bratovščine in župnije skrbeli za goreče versko
življenje in so naši ljudje radi obiskovali božja pota
tudi po oddaljenih tujih deželah (Rim, Marijino svetišče
v Alt-Ottingu na Bavarskem, Kompostelo na Španskem,
Ahen, Kelmorajn itd.) in ustanavljali tam oltarje, večne
maše itd., so se vendar večkrat razširjale tudi po naših
krajih razne verske zmote in kmet je bil jako vdan vra¬
žam in praznoverju. O kaki pismenosti ljudstva seveda
še ne morebiti nobenega govora, kakor sploh po te¬
danji Evropi, pač pa je dajalo izraza svojim pleme¬
nitejšim notranjim doživetjem z narodno pesmijo in
pripovedko ter z okraševanjem svojih cerkva, domačega
orodja, obleke itd. Vsi stari opisovalci naših krajev
in našega ljudstva radi poudarjajo zlasti veliko lju¬
bezen, ki so jo gojili naši pradedje do svojih starih

38

slovenskih navad ter svojega slovenskega jezika in le
iz tega si moremo razlagati, da se je ohranil naš slo¬
venski narod kljub vsem neugodnim okoliščinam do
današnjega dne, dočim so mnogi silnejši in večji po¬
polnoma izginili (n. pr. Obri, Goti itd.).

*

Tako je torej preživel slovenski kmet srednji vek:
z mečem v roki je svoboden zasedel svoje današnje
pokrajine, toda svoje svobode ni mogel ohraniti. Prišel
je pod .nadoblast močnejših Nemcev, ki so prinesli s
seboj tudi nov pravni red. Postal je podložnik tujega
graščaka, toda dajatve, ki mu jih je moral odrajtovati,
so bile tedaj še mile in tudi drugo ravnanje zemljiškega
gospoda s kmetom je bilo znosno. Zemljiški gospodje,
tuji naseljenci, zlasti pa samostani so visoko dvignili
splošno gospodarsko stanje našega kmeta in naših po¬
krajin, zato se je ljudstvo hitro množilo in vsepovsod
je vladalo proti koncu srednjega veka pravo blagostanje.
Le žal, da so bili njegovi dnevi že šteti.

V boju za staro pravdo.

1. Pod avstrijskim orlom.

L. 1282. je potrdil tedanji nemški državni zbor kot
deželna kneza na Kranjskem, na Štajerskem in v Spodnji
Avstriji Rudolfa in Albrehta, sinova cesarja Rudolfa
Habsburškega, a že naslednje leto je ta proglasil za njih
gospodarja le Albrehta. S tem je prišla večina slovenske
zemlje v last Habsburžanov,  ki so ji potem vla¬
dali nad šest sto let.

Na nemškem cesarskem prestolu so sedeli v prvih
stoletjih po smrti Rudolfa Habsburškega različni vla¬
darji iz raznih rodbin, toda njih vpliv na naše dežele
je bil jako majhen, zato jih niti omenjali ne borno. De¬
janski gospodarji so bili deželni knezi, in to so bili v
večini slovenskih dežel Habsburžani, zato je bila tudi
usoda slovenskih dežel poslej najtesnejše zvezana s
Habsburškim rodom. Izprva slovensko ljudstvo tudi s
Habsburžani ni imelo mnogo opraviti, ker so imele v
naših deželah obširna posestva tudi druge bolj ali
manj samostojne rodbine (n. pr. grofi Celjski i. dr.).
Polagoma so si pa znali Habsburžani z ženitvami,
dednimi pogodbami itd. vendarle bolj in bolj razširjati
svojo posest in utrjevati svojo oblast. Večji razmah
njih moči so jim pa preprečevale ponovne delitve nji¬
hovih dežel med -posamezne člane rodbine in pa pogosto
tudi boji med brati za dediščino očetov. Posamezne slo¬
venske dežele so prehajale zato poldrugo stoletje iz enih
Habsburških rok v druge.

40

Šele proti koncu XIV. stoletja so Habsburžani tes¬
neje združili tedaj že v vojvodine povzdignjene dežele
Štajersko, Kranjsko in Koroško, ki so dobile ob tej
priliki tudi skupno ime »Notranja Avstrija«.
Tem je zavladala štajerska veja Habsburške rodbine.
Najvažnejši vladar iz tega rodu je bil vojvoda Ernest
Železni (1411.—1424.), ki je s svojo trdo roko precej
ukrotil nasilno plemstvo in iztrebil zopet se razpasle
roparske viteze. Njegov sin Friderik, ki je postal 1. 1440.
tudi nemški cesar, si je po dolgotrajnih bojih priboril
bogato dediščino Celjskih grofov, toda ti boji, večletne
vojske z ogrskim kraljem Matjažem Korvinom (t. j. iz
naših narodnih pesmi in pripovedk znanim »Kraljem
Matjažem«) in vedno pogostejši turški napadi so po¬
vzročali v slovenskih deželah le opustošenja, draginjo,
velike davke in splošno uboštvo. Še važnejši za Avstrijo
.n za slovenske dežele je bil pa Friderikov sin Maksi¬
milijan  I. (1493.—1519.). Ta je okrepil dotlej jako
rahlo vez med posameznimi avstrijskimi deželami
(Gornjo in Dolnjo Avstrijo, Kranjsko, Koroško in Šta¬
jersko) ter ustanovil zanje na Dunaju posebno osrednjo
skupno vlado. S tem je dobila avstrijska država prvi
trdnejši zunanji okvir in tudi prvo skupno notranjo
uicditev, zaradi česar bi skoro lahko rekli, da je ustvaril
Avstrijo šele cesar Maksimilijan. Razen tega je po hudih
bojih z Benečani pridobil tudi Goriško in jo pridružil
svojim ostalim avstrijskim deželam. S tem je bila končno
zopet združena velika večina slovenskih dežel pod
skupnim vladarjem in v skupni državi.

Po Maksimilijanovi smrti je prevzel vlado v vseh
avstrijskih deželah njegov sin Ferdinand  I. (1526.
do 1564.), ki si je pridobil tudi Ogrsko, Hrvaško in
Češko ter s tem razširil meje avstrijske države že skoro
do onega obsega, ki jih je imela potem do svetovne
vojne. Voditi je moral silne boje s strašno turško močjo,

41

v notranjosti so pa slabila moč države ljuta verska
nasprotstva med katoličani in protestanti. Ta niso ostala
prihranjena tudi nam Slovencem. Še bolj se je širilo
protestantovstvo po naših deželah za vlade Ferdinando¬
vega sina Karla, ki se zaradi stalne turške nevarnosti

Mogočen grad iz XVII. stoletja (Turjak).

ni upal preostro postaviti po robu protestaniovskemu
plemstvu. Z vso odločnostjo je nastopil proti novi
veri šele njegov sin Ferdinand  II. (1595.—1637.)
in jo v nekaj letih tudi res skoro iztrebil iz naših dežel.

Ob tej priliki je bila tudi globoko omajana dotlej
skoro neomejena moč plemstva in deželnih stanov,
glavnih podpornikov protestantizma. Turški navali so

42

začeli proti koncu Ferdinandove vlade sicer polagoma
ponehavati, zato so pa pretresali slovenske dežele novi
kmetiški upori.

Vse te nadloge so trle naše dežele tudi za vlade
njegovega naslednika Ferdinanda  III. (1637. do
1654.). Tedaj je bila z westfalskim mirom sicer končana
strašna tridesetletna vojna, toda že Ferdinandov sin,
cesar Leopold  I. (1657,—1705.), se je zapletel zopet
v dolgotrajne vojne s Turki, Pregnal jih je z velikega
dela Ogrske in Hrvaške ter tako oslabil njih moč,
da so imele slovenske dežele poslej pred njimi mir. Kr¬
vavela je pa njegova država zaradi številnih uporov
in drugih vojn, ki so nalagale tudi našim, že itak do
skrajnosti izčrpanim deželam huda bremena. Ogrski
uporniki, »kruci« imenovani, so ponovno pustošili
zlasti po vzhodnih slovenskih pokrajinah, a številnih
vojaških čet, ki so prehajale skozi naše dežele na vojno
na Španskem, se je balo ljudstvo skoro prav tako ka¬
kor poprej turških navalov. Vse to se je ponavljalo tudi
pod kratkotrajno vlado njegovega sina Jožefa I. Šele
Jožefov brat, cesar Karel  VI. (1711.—1740.), je po
mnogih hudih in dolgih vojnah priboril polagoma svoji
državi tako potreben mir. Vneto je podpiral zlasti go¬
spodarsko povzdigo svojih dežel in že skoro izkrvaveli
narodi so si polagoma začeli celiti globoke rane,
ki so jim jih zasekala poslednja tri stoletja. Razširil
in dvignil je moč Habsburške vladarske hiše do njenega
vrhunca, razen tega je pa skušal s tako zvano pragma¬
tično sankcijo tudi utrditi notranjo vez med posamez¬
nimi avstrijskimi deželami. Te želje so se mu izpolnile
le deloma, kajti njegova hči, cesarica Marija Tere-
z i j a, s katero se začenja docela nova doba v zgodo¬
vini slovenkega kmeta, je imela prestati še mnogo na¬
porov, preden se je mogla docela neovirano posvetiti
globokemu notranjemu preurejevanju svoje države.

43

2. Turški navali.

Spomin na Turke živi še dandanes v našem ljudstvu,
saj mu morda nihče v zgodovini ni prizadejal toliko
gorja, koit ta krvi in plena željni narod. Skoro tri sto
let je leto za letom plenil in požigal naše vasi ter od¬
ganjal desettisoče s seboj v sužnost.

Turki so bili začeli vdirati iz Azije v Evropo že
sredi XIV. stoletja, si podvrgli najprej Bolgare, prema¬
gali na Vidov dan 1. 1389. Srbe na K o s o v e m polju
in udarili že dve leti nato prvič čez Savo na Hrvaško,
a 1.1396. so stopili prvič tudi na slovenska
11 a ter požgali Ptuj in okoliške vasi. Dvanajst let nato
so pridirjali preko Hrvaške prvič tudi na Kranjsko ter
strašno opustošili Belo Krajino, 1. 1415. so pa prodrli
čez Kočevje in Ribnico že prav do Ljubljane. Po teh
prvih napadih so imele potem slovenske dežele skoro
pol stoletja mir pred njimi, kajti v prvi polovici XV. sto¬
letja so imeli Turki dovolj opravka z urejevanjem svoje
lastne države in utrjevanjem svoje moči na Balkanu.
Podvrgli so si namreč v tej dobi ves Balkan s Cari¬
gradom vred. Z uničenjem bosenskega kraljestva je
padel 1. 1462. zadnji branik krščanstva na Balkanu in
Turki so razširili svojo oblast prav do Save. Bosna
pa je bila odslej glavno izhodišče turških roparskih tolp
v sosednje dežele, zlasti na Hrvaško in na Slovensko.

Prvič so se po teh dogodkih prikazali Turki v naših
kraji zopet 1. 1469. Tedaj je vdrl turški paša Ezebeg
z 20.000 možmi na Hrvaško, krenil proti hrvaškemu
Primorju, od tu pa zavil na Kranjsko. Na binkoštno
nedeljo se je utaboril pri Metliki, divjal ves teden po
okolici, nato je pa dirjal en del čez kočevsko proti
Ljubljani, drugi pa proti Žužemberku in Kostanjevici,
nakar so se z ogromnim plenom vrnili nazaj v Bosno.
Istega leta so prihrumeli potem k nam še parkrat ter

44

plenili, morili in požigali po Kranjskem, Goriškem in
Štajerskem. Tako so že tega leta požgali /pri nas nekaj
sto mest, trgov in vasi, odpeljali v sužnost 20—30.000
ljudi, na tisoče jih pomorili, s seboj pa odnesli silne
množine plena. Vest o strašni nesreči, ki je zadela slo¬
venske dežele, je vzbudila pozornost celo v Rimu in
papež je naklonil posebne odpustke tistim, ki bi branili
Slovensko krajino (Dolenjsko) pred neverniki.

Odslej so prihajale turške tolpe k nam skoro p o 1
stoletja brez presledka,  pogosto celo po
večkrat na leto (leta 1530. n. pr. petkrat). V začetku
XVI. stol. so postali vsaj večji turški navali nekoliko
redkejši, toda obnovili so se zopet za vlade cesarja
Ferdinanda L Tedaj je vladal Turkom sultan Sulejman
Veliki, ki je razširil in utrdil svojo oblast v Dalmaciji,
v Slavoniji, na Hrvaškem in v južni Ogrski. Njegov
napad na sam Dunaj 1. 1529. se je sicer ponesrečil, zato
so pa turške tolpe tem bolj divjale po južnih pokrajinah
države, zlasti po hrvaških in slovenskih. Razni vladarji
so ponovno skušali z vojnimi pohodi streti turško na¬
padalno silo in z mirovnimi pogodbami doseči svojim
izkrvavelim južnim deželam tako potrebni mir, toda ro¬
pa željni paše v obmejnih turških pokrajinah se zato
niso mnogo zmenili in so z manjšimi krdeli še naprej
vdirali v naše dežele. Hud poraz bosenskega paše Ha¬
sana 1.1593. pri Sisku,  s katerim se je dotedanja
vojna sreča tudi odvrnila od Turkov, je za kratek čas
zopet odvrnil vsaj večje turške pohode v naše kraje.

V začetku XVII. stoletja je pa začela turška sila
vendarle polagoma pojemati. Manjša krdela so sicer
še vedno vdirala v naše dežele, vendar so jo tudi hitro
zapuščala. Cesar Leopold I. je skušal sredi XVII. stoletja
potisniti Turke nazaj čez Donavo in Savo. Kljub uspeš¬
nim bojem se mu to mi takoj posrečilo. Turški veliki
vezir Kara Mustafa se je napotil 1. 1683. še enkrat z

45

velikansko vojsko celo proti samemu Dunaju, a bil je
popolnoma pobit. Proti koncu stoletja je potem princ
Evgen  iztiral Turke iz vseh starih avstrijskih dežel
in jih zasledoval celo globoko v Srbijo in Bosno. Tedaj
je bila nekoč tako strašna turška sila končno zlom¬
ljena.  L. 1699. so morali skleniti s cesarjem mir in
odslej se je le redkokaka bosenska tolpa še upala preko
meje. Tudi slovenske dežele so lahko začele celiti rane,
ki jim jih je tri sto let zadajal strašni turški meč.

V prvih časih turških navalov so bile naše dežele
skoro brez obrambe.  Moč vladarjev je bila le
majhna, imeli so le neznatne stalne vojske in bili so
zavzeti še z raznimi drugimi posli. Zato Turki izprva
sploh niso naleteli na nikak odpor. Ko je začela posta¬
jati turška nevarnost vedno večja, so začeli po naših
deželah hitro popravljati stara in zanemarjena mestna
obzidja. Da bi ustvaril v obmejnih pokrajinah še no¬
ve trdnjave proti Turkom, j| je podelil cesa-r Friderik
mnogim, sicer neznatnim krajem mestne pravice.
Tako so postala mesta n. pr. Lož, Višnja gora, Krško
itd. Cesarji in deželni stanovi so začeli uvajati nove
»turške davke« za najetje in oborožitev večjega šte¬
vila stalnih brambovcev, toda vse -to je izdalo le
malo. Turki so se pojavili na svojih lahkih konjih
kakor blisk. Če si niso osvojili mesta pri prvem na¬
skoku, ga navadno niso oblegali, temveč plenili in mo¬
rili po okolici, nato pa zopet oddirjali, da nihče ni vedel
ne kod ne kam. Prihajali so navadno ob Savi mimo
Brežic in po dolini Krke, o-b Kolpi čez Kočevje in Rib¬
nico, čez Ptujsko polje ali pa iz hrvaškega Primorja.
Preden se je zbrala cesarska ali plemiška vojska, so
bili z bogatim plenom že davno zopet čez mejo.

Kako silno so trpele slovenske dežele v tisti dobi,
nam pričajo razna poročila sodo b n i kov.  O
silovitem turškem napadu 1. 1471. je pisal tedanji celjski

46

mestni stotnik: »Lepa opatija Stična je razrušena, Ple¬
terje v razvalinah, Jurklošter, dva samostana v Savinj¬
ski dolini, dva v ljubljanskem predmestju razdejana,
Velesovo in Mekine oropane, nune odpeljane. Na Kranj¬
skem so ljuti sovražniki razrušili in požgali blizu 40,
na Štajerskem 24 cerkva, iz prve dežele so odgnali
10.000, iz druge 5000 duš, 5 trgov in 200 vasi so oro-

Slovensko mestece v XVII. stoletju (Višnja gora).

pali in razdejali. Kamorkoli so prišli, je bilo vse požgano
in pokončano.« Neki tedanji koroški župnik piše o tur¬
škem navalu 1. 1473. na Koroško med drugim: »Kamor¬
koli je pogledalo oko, povsod je bilo videti le goreče
vasi, oskrunjene cerkve in brez števila ubitih kristjanov,
zlasti otrok. Kakor v posmeh so tirali turški roparji
dolge vrste ljudi, okoli 2000, vsakovrstne domače živine
in velike tovore ugrabljenega blaga mimo mesta Ce-

47

lovca.« Naslednje leto so pa pisali kranjski deželni sta¬
novi samemu papežu pismo,  v katerem so med
drugim poudarjali: »...in  tudi tista pomoč, ki nam
je došla, je prišla prepozno. Zato .]e turški sovražnik
osemkrat pridrl z veliko množico v našo deželo, jo
požgal in tako opustošil, da se mora smiliti Bogu, Vaši
svetosti in vsakemu kristjanu. Kaj nas pa čaka, ako
nam še sedaj kristjani ne pridejo na pomoč? Nič dru¬
gega, kot da se bodemo mi Kranjci in prebivalci Slo¬
venske pokrajine, Metlike, Istre, Krasa in še mnogo
drugih sosednjih pokrajin, ki z nami. vred enako silo
trpe, morali vzdigniti in zapustiti deželo...«

Pomoči ni bilo od nikoder in Turki so posta¬
jali od leta do leta predrznejši, zlasti ker so se med¬
tem že dobro seznanili z našimi kraji in navadami.
Leta 1475. je n. pr. bosenski paša Ahmet izvedel,
da se zbere ob Miklavževem semnju na Muljavi pri
Stični izredno mnogo ljudstva z vse Dolenjske. Pridrl
je z močno četo nad iznenadene sejmarje, jih deloma
pobil, okoli 4200 oseb obojega spola pa odvedel s seboj
v sužnost. Ob priliki velikega turškega pohoda v Fur¬
lanijo dve leti pozneje je bila baje videti pokrajina med
Sočo in Piavo kakor ognjeno morje, kajti iz več kakor
100 vasi se je naenkrat dvigal ognjeni plamen proti
nebu. O turškem navalu 1. 1480. na Koroško in Štajer¬
sko piše sekovska župnijska kronika med drugim:
» ... božje hiše so lizpremenili v. hleve, kjer so ple¬
sali in počenjali najostudnejše razuzdanosti. Duhov¬
nike so sežigali, jih utapljali ali drugače morili, mnogo
so jih odgnali v bridko sužnost. Po mnogih krajih so
može in žene z družino vred zvezali in jih tirali s seboj.
Novorojeno deco so materam trgali, morili in metali
čez plotove... Velika žalost in revščina je bila v vsej
deželi. Nič ni pomagalo ne jokati ne prositi. Nihče
ni bil varen življenja, ne na hribih in ne v dolinah, niti

48

na planinah, ako ga Bog sam ni otel. Povsod je bilo
na kupe ubitih živali in umorjenih ljudi in ni ga bilo,
da bi jih zagrebel. Psi in volkovi so se gostili. Po hribih
so mrtva trupla ležala v vodnjakih, ali gnila na prostem,
le na pol zakopana. Nastal je tak smrad, da ga ljudje
niso mogli več prenašati.«

V tej strašni stiski je bil prepuščen slovenski kmet
večinoma sam sebi. Posamezni vladarji so skušali sicer
z raznimi ukrepi zavarovati mejo pred turškimi roparji,

Turški vojaki.

toda dosegli so le malo. V drugi polovici XV. stol. so
skušali osnovati domačo deželno hramb  o, nalagali
so v to svrho občutne davke, ki jih je moralo plačevati
vse prebivalstvo od graščaka do berača, v nevarnosti
so morala mesta, trgi, samostani in zemljiška gospod-
stva postaviti določeno število vojakov, toda pomagalo
je to le malo. Hitrih turških jezdecev ni bilo že davno
nikjer, ko se je neokretna deželna hramba zbrala. Po¬
zneje so si skušali pomagati s s it a 1 n o n a j e t o v o j-

4

49

s k o, ki so jo morale vzdrževati slovenske dežele same,
toda tudi ta se ni obnesla. Tuji, razbrzdani najemniki
pogosto niso bili nič boljši od Turkov in so prav tako
brezobzirno ropali in surovo nadlegovali prebivalstvo
kot Turki. Večkrat so zato deželni stanovi vladarja
sami prosili, da jih reši takih »varuhov«. Končno so
začeli graditi na vsem ozemlju proti turški meji močne
trdnjave,  tamošnje ozemlje so pa v XVI. stoletju
izpremenili v tako zvano »Vojaško krajino« z vojaško
izvežbanim prebivalstvom, a ob vsej slovensko-hrvaški
meji je bila postavljena stalna vojska, ki je v nevarnosti
prihitela na pomoč. Središče teh obrambnih naprav
je bilo v Karlovcu. Med poveljniki navedenih obrambnih
čet in naprav so se jako odlikovali tudi mnogi plemiči
s Kranjske in slovenske Štajerske, kakor Lenkovič, Ka~
cijanar, Herbart ter Andrej Turjaški itd. Ti so razbili
nešteto turških tolp in večkrat na čelu svojih slovenskih
in hrvaških čet tudi sami vdirali na turško ozemlje,
kjer so vračali Turkom milo za drago. Na ta način so
postali proti koncu XVI. stoletja turški napadi v slo¬
venske dežele mnogo redkejši in zlasti večje tolpe so
se le težko ognile budnim očem brambovcev.

Slovensko k m e t i š k o ljudstvo,  ki je bilo
v prvi vrsti prizadeto od neprestanih turških napadov,
se pa seveda ni zanašalo le na pomoč vladarja in drugih
oblasti, temveč si je skušalo že zgodaj pomagati tudi
samo. Kjer ni bilo v bližini utrjenih mest in gradov,
so začeli že proti koncu XV. stoletja postavljati na nizkih
gričkih trdne stolpe in jih obdajati z močnim obzidjem,
kamor so v nevarnosti lahko hitro zbežali. Če je pa
stala domača cerkev na ugodnem kraju, so navadno
utrdili kar to in tako je nastalo povsod po Slovenskem
vse polno zasilnih trdnjavic, ki so se imenovale tabori.
Od teh so se nam mnogi ohranili še do današnjega
dne (n. pr. v Logatcu, na Šmarni gori, v Šmartnu, v

50

Tuhinju, v Preddvoru, v Št. Jur ju pri Grosupljem, v
Trebnjem, v Semiču, v Žalcu itd.). Enako so si uredili
tudi poročevalsko službo. Na določenih hribih so bili
nagromadeni kupi lesa. Če se je pojavil v deželi Turek,
je stalni čuvar to »grmado«  zažgal (mnogi taki
vrhovi nosijo še dandanes ime »Grmada«), Njeni pla¬
meni so opozorili čuvarja na naslednjem hribu na pre¬
tečo nevarnost in takoj jo je zažgal tudi ta. Tako je
šlo od hriba do hriba in v nekaj urah so zagoreli kre¬
sovi po vsej deželi ter opozorili ljudstvo, da se je pri¬
pravilo na prihod strašnega sovražnika. Živino so po¬
gnali v gozdove ali v planine, otroci, žene in starčki
so se skrili v tabor, kjer so prosili Boga pomoči,
možje, fantje in večkrat tudi dekleta so se pa postavili
za obzidje, kjer so skušali odbiti turški napad in tako
rešiti vsaj življenje. Ker je bilo turškim tolpam le do
ropa, so skušale s par drznimi naskoki tabor osvojiti.
Če se jim je to posrečilo, so šibkejše oblegance pobili,
ostale pa odgnali v sužnost, če so bili pa odbiti, so
oplenili le zapuščeno vas, nato pa oddirjali naprej. Še
dandanes je ostalo našemu ljudstvu v živem spominu
nešteto zgodb, ki nam nazorno pripovedujejo o raz¬
ličnih pripetljajih v taborih (n. pr. Turki na Muljavi
itd.). Pogosto se je pa seveda tudi dogodilo, da so
pridrli Turki tako neopaženo in tako naglo, da so iz-
nenadili ljudstvo pri najmirnejšem delu na polju, sredi
pokojnega spanja, na semnju itd. Tedaj je bilo seveda
pokončano vse, karkoli je dosegla kriva turška sablja.

Tako je trepetal in se branil slovenski kmet straš¬
nega turškega sovražnika cela tri stoletja. Koliko so
slovenske dežele spričo teh neprestanih napadov trpele,
se ne da popisati. Zgodovinarji trdijo, da so odpeljali
samo iz naših krajev nad sto tisoč ljudi v sužnost, zlasti
otrok, ki so jih vzgajali potem v strašne janičarje
ali pa prodajali po azijskih in afriških tržiščih. Najmanj

4 *

51

toliko ljudi so tudi pobili. Dočim sta bila graščak in
meščan kolikortoliko var-na za svojim obzidjem, je bil
pa kmet z vsem svojim imetjem vsako uro izpostavljen
grabežljivosti tujih roparjev. Upepeljenih je bilo na
stotine slovenskih vasi, mnoge celo po večkrat in na
stotine kmetij je ostalo sploh brez gospodarja in obde¬
lovalca. Menihi v Bistri so prosili nekoč za odpis dav¬
kov in utemeljevali svojo prošnjo s tern, da jim Turki
niso le vsega uničili, temveč odvedli s seboj v sužnost
tudi vse podložne kmete. Kmetje so trumoma zapuščali
svojo zemljo in se selili v mesta. Prišlo je celo tako
daleč, da so ljudje resno mislili popolnoma zapustiti
domovino ter si poiskati v tujih deželah mirnejših seldšč.

3. Pod valptovim bičem.

V drugi polovici srednjega veka dobro stoječi slo¬
venski kmet je začel zaradi neprestanih turških navalov
proti koncu XV. in tekom XVI. stoletja naglo propadati
in v naših deželah je zavladala povsod velika beda.
To so povečale še mnoge  d r u g e v o j s k e, ki so
divjale v tisti dobi po naših krajih. Najprej so izbruhnili
dolgotrajni boji med Habsburžani in vdovo po zadnjem
Celjskem grofu, v katerih je trpel največ kmet. Enako
je nosil kmet najtežjo pezo tudi v drugih medsebojnih
bojih plemstva, kajti gospod se je zaprl v svoj trdni
grad, a nasprotnik se je skušal znositi nad njegovim
imetjem, to je nad podložniki. V začetku XVI. stoletja
so se zapletli cesarji v dolgoletne boje z Benečani za
posest Goriške in tedaj so beneške čete zopet neusmi¬
ljeno pustošile slovenske vasi po vsej zapadni Sloveniji.
V prvi polovici XVII. stoletja je tudi naše ljudstvo
močno občutilo tridesetletno vojno. Naše dežele so mo¬
rale prispevati zanjo velike denarne dajatve, mnogo vo¬
jakov ter prezimovati številne polke podivjanih i u j i h
najemnikov  (pri nas so jih maziivali tudi »Žolnirje«).

52

Ti so se ponašali večkrat hujše kot ipravi sovražniki,
jemali kmetom vse, karkoli jim je prišlo pod roke.

Spričo vseh teh nadlog je ostalo zapuščenih in
neobdelanih premnogo kmetij, drugod je pa vladalo naj¬
večje siromaštvo, kajti kar niso pobrale vojske, so pa
uničile še kobilice, kužne bolezni, potresi in razne druge
nesreče, ki so tolikokrat obiskovale naše dežele.

Kljub vsej tej bedi so bila pa tudi druga bre¬
mena kmetov  vedno hujša. Vojske so povzročale
zlasti vedno nove in nove davke.  Že 1. 1461. so uvedli
posebni »turški davek«, bi je znašal po 16 denarjev od
vsake koče in po 60 denarjev od grunta. Štirinajst let
nato so uvedli »tedenski vinar«, ki ga je moralo plače¬
vati vse prebivalstvo brez razlike. Skoro vsako zase¬
danje deželnega zbora je določilo kake nove davke in
za cesarja Leopolda je prišlo tako daleč, da so mo¬
rali plačevati že celo posli po 6 krajcarjev od vsakega
goldinarja svoje plače, cerkvam so pobrali večino dra¬
gocenosti, večji posestniki so morali pa na svoje stroške
postavljati določeno število vojakov. Ker so bila mesta
v naših deželah le slabo razvita, je morala nositi skoro
vsa bremena seveda le zemljiška posest. Da bi še bolj
povečali svoje dohodke, so uvajali vladarji tudi vedno
nove carine, m i t n i n e i n mostnine,  kar je za¬
viralo še ono malo trgovine, ki je preživela turške na¬
pade. V posebno hudih stiskah so kovali vladarji še
manij vreden denar, kar je povzročalo razvrednotenje
denarja, veliko draginjo in druge gospodarske pretrese.

Splošno bedo, ki je vladala po naših deželah v tistih
stoletjih, so pa le malo upoštevali tedanji zemljiški
gospodje.  Na deželnih zborih so se sicer večkrat
pritoževali čez visoke davke in izjavljali, da 'jih »ubogi
kmet« ne more zmagovati, toda le iz sebičnosti, kajti
pogosto so pobirali še več in obdržali razliko zase.
Tudi med plemstvom se je namreč izvršila na prehodu

53

iz srednjega veka v novi vek prav velika izprememba.
Najprej je iznajdba smodnika nadomestila v vojnah
viteze z najemniki, ki so služili za dobro plačilo vsa¬
kemu, kdor jih je najel. Del plemstva je sicer še služil
na poveljniških mestih v vojski, toda večina se je začela
v mnogo večji meri nego dotlej posvečati svojemu last¬
nemu gospodarstvu, to je obdelovanju zemlje. Ker so
bili v tistih časih odkriti novi deli sveta (Amerika) in so
pogumni mornarji izsledili neposredna pomorska pota
v bogate vzhodne dežele (v Indijo), odkoder so pri-
važali dotlej neznana bogastva in čare, se je začela do¬
tedanja skromnost vsepovsod umikati želji po razkošju
in uživanju. To je porajalo vedno večjo potrebo po de¬
narju, ta pa po trgovanju. Obtok denarja se je jako
povečal in vse je hrepenelo po njem. Kmet je moral
gledati, da je čim največ svojih pridelkov vnovčil, da
je dobil denar za davke, gospod je potreboval denar za
udobnejše življenje in za zadovoljitev dotlej neznanih
potreb, a vladarji so rabili denar za vzdrževanje najem¬
niških vojsk. Velik del grajskih gospodstev v naših kra¬
jih je bilo last deželnih knezov in tujih velikašev, ki so
jih pa dajali v zakup nižjim plemičem, zato so morali
ti gledati, da so prigospodarili zakupnino in poleg
tega še sredstva za svoje udobno življenje. Tako sta
stopila v XV. in XVI. stoletju v ospredje novega gospo¬
darskega življenja denar in trgovina,  ki sta bila
v srednjem veku še malo razvita, kajti kmetiška hiša
in plemiški grad sta pridelala in izdelala pretežno ve¬
čino svojih potrebščin sama doma, kar sta pa potrebo¬
vala od drugod, sta pa zamenjala za svoje pridelke
(to je bilo tako zvano blagovno gospodar¬
stvo).  V 'mestih je napredovala ta izprememba hitreje,
po kmetih seveda počasneje, toda občutil jo je pa kmet
vsaj posredno jako hitro. Dotlej je namreč terjal zem¬
ljiški gospod od podložnika le toliko, kolikor je potre-

54

boval zase, sedaj so se pa razvila mesta in je lahko
dajatve svojih podložnikov tudi prodajal v mesta za
denar. Denarja pa ni nikomur nikoli preveč.

Ves ta izpremenjeni način življenja je tudi povzročil,
da se zemljiški gospodje niso več zadovoljevali* le z
ono množino dajatev od svojih podložnikov, ki so jo
neobhodno potrebovali za udobno preskrbo svojih rod¬
bin in služinčadi, temveč so začeli polagoma stremeti
za tem, da si prigospodarijo čim največ. To so skušali
doseči na ta način, da so na eni strani povečevali
svoje lastno go sp o d a r s k o zemljišče,  na
drugi strani pa nalagali tudi podložnikom vedno večja
bremena. Prilaščali so si zlasti edino pravico do gozdov
in planin ter prepovedovali izsekavanje gozdov. Mnogo
kmetij, ki so ostale prazne zaradi sovražnikovih opu¬
stošenj ali pa zaradi kužnih bolezni, niso oddali novim
kmetiškim rodbinam, temveč so jih priklopili onemu
zemljišču, ki so ga obdelovali sami, marsikaterega kmeta
so pa z istim namenom tudi pregnali z njegove grude.
Čeprav so marsikako tako kmetijo razdelili potem tudi
na dve novi, se je* število podložnikov na splošno ven¬
darle zmanjšalo, grajska lastna zemljišča so se pa po¬
večala, zaradi česar ie odpadlo potem tudi na podlož¬
nike neprimerno več tlake  nego dotlej. Uveljavilo
se je naziranje, da se more zemljiški gospod neomeieno
posluževati delovne sile svojih podložnikov in graščak
ga je pogosto poklical na tlako, ko je imel doma največ
dela. Dočim je znašala v drugi polovici srednjega veka
tlaka navadno le po kakih 12 dni na leto, so jo pa v
začetku novega veka dvigali tako, da ie znašala tudi
po 150, 200, 250 in še več dni v letu, torej skoro vse
delovne dni. Res je, da je moral na tlako navadno en
sam iz vsake podložne hiše, a ker ni bilo denarja za
posle, se je tudi izguba te delovne sile jako poznala.
Pri vozni tlaki so morali podložniki razen tega pogosto

55

plačevati še sami vse visoke mostnine, mitnine itd. ter
skrbeti na poti za svojo prehrano. Zaradi mnogih
kmetiških uporov je cesar sicer večkrat izdajal odredbe,
da naj se kmetov ne preobremenjuje s tlako, toda go¬
spoda se nanje ni ozirala. Da bi jim spričo teh novih
bremen podložniki ne pobegnili, so še bolj omejili
svobodo  ik r e t a n j a podložnikov in prepovedali
vsako samolastno preseljevanje ali izseljevanje. Dovo¬
ljenja za izselitev je dajal zemljiški gospod in podložnik
je moral plačati za to primerno odkupnino.

Ker pred topovi, ki so jih začeli uvajati z iznajdbo
smodnika, tudi najmočnejši gradovi na gričih niso bili
več varni, so jih začeli zemljiški gospodje v začetku no¬
vega veka polagoma opuščati in si graditi po dolinah
udobne graščine,  navadno štirioglate, z dvoriščem
v sredini in stolpiči na oglih (za enega najlepših takih
gradov je veljala Soteska ob Krki), bogatejši pa razen
tega še razkošne palače po mestih. Dočim so bili gra¬
dovi navadno preprosti, a življenje v njih skromno, so
pa skušali opremiti nove graščine s čim večjim s i j a-
je m: dragim pohištvom, slikami, posodjem itd. Vdajali
so se potrati v obleki in hrani, prirejali razkošne gostije
in popivanja, začeli stremeti po čim večji izobrazbi in
si za to nabavljati dotlej nepoznane knjižnice, poto¬
vali so radi v tuje dežele itd. Vse to je stalo mnogo
denarja, ki so ga skušali iztisniti seveda iz podložnikov.
Predvsem so začeli strogo izterjevati vse v urbarjih
določene dajatve  in jih ob vsaki priliki še poviševati,
razen tega pa uvajati še nove. Tako so zlasti zvišali že-
nitbene in sodne pristojbine in mrtvaščino. (Ta je na¬
vadno znašala najlepšega vola in 1 jagnje.) Seveda je
moral plačati določeno pristojbino (Leykauf, likof) tudi
sin (navadno najmlajši), ki je prevzel gospodarstvo za
umrlim očetom. Prav tako so morali odrajtovati posebno
pristojbino v znak počeščenja zemljiškega gospoda. Ta

56

pristojbina je znašala n. pr. v ribniškem gospodstvu
za polgruntarja 1 cekin, za velike gruntarje pa 3—6
cekinov. Ker je bila odrasla mladina po starem pravu
dolžna služiti določeno dobo v gradu za posle, so za¬
čeli pobirati od onih, ki jih niso rabili zase in so delali
drugod, posebne pristojbine, čeprav so pomagali le

Skromna graščina iz XVII. stoletja.

doma staršem. Za mnogoštevilno živino, ki so jo gra¬
ščaki redili, pogosto niso imeli dovolj velikih hlevov,
zato so jo oddali en del časih kratkomalo podložnikom;
da so jim jo morali rediti čez zimo, kjer pa so imeli
kmetje sočne planine, so jim jo pa oddali tudi čez po¬
letje, da so jo morali pasti na svojih pašnikih. V pri¬
dobivanju novih virov dohodkov so bili kaj iznajdljivi.

57

Tako so se podložniki smeli n. pr. posluževati le gra¬
ščakovega mlina, gostilne i. dr. in graščak je lahko
potem navijal cene kakor je hotel. Po mnogih krajih
so si prilastili graščaki izključno pravico kuhanja
žganja, varjenja piva itd., kar so lahko potem prodajali
podložnikom po tisti ceni, ki so jo določili sami. Naj¬
hujši udarec za kmeta je bil pa ta, da so si marsikje
prilastili izključno pravico do nakupa vseh kmetiških
pridelkov in prepovedali  na svojem ozemlju vsako
drugo trgovanje. Posledica tega je bila, da je moral
prodajati kmet svoje pridelke le svojemu graščaku.
Tako so si prisvojili zlasti vso trgovino z žitom, ki
so ga najlaže prodajali z velikim dobičkom naprej, pe¬
kom in drugim trgovcem so pa strogo prepovedali, da
bi ga kupovali naravnost od njih podložnikov. Pa to
še ni bilo vse, kajti na drugi strani so graščaki vsilje¬
vali kmetom, da so morali od njih kupovati razne po¬
trebne in nepotrebne stvari. Na ta način so dobro vnov¬
čili pokvarjeno meso, pijače in sploh vse, česar niso
mogli graščaki sami porabiti ali prodati v mesta. Za¬
radi tega so podložnike naravnost silili k raznim go¬
stijam ob vseh mogočih prilikah (n. pr. ob krstu, že¬
nitvi, smrti itd.), ki so prišle od tedaj posebno v na¬
vado. Večkrat se je celo zgodilo, da so pred tako go¬
stijo za majhen denar pokupili od svojih podložnikov
vse potrebščine, da so jim jih potem za gostijo lahko
prodali -nazaj za dvakratno in trikratno ceno.

Tem bremenom so se pridružili končno še vedno
višji državni in deželni davki,  ki so jih začeli
uvajati šele proti koncu srednjega veka. Ti so bili izprva
majhni, v začetku novega veka so pa hitro naraščali od
leta do leta. Zlasti hudi so bili oni, ki so jih naložili
vsemu prebivalstvu brez razlike, kakor »tedenski vinar«,
»životna štibra« itd. Pri zadnjem je moral plačevati
n. pr. škof po 40 goldinarjev, svobodni posestnik po

58

1 goldinar in celo berači po 2 vinarja. Glede plačevanja
davkov je bilo urejeno tako, da je moral plačati graščak
zase in za vse svoje podložnike. Seveda jih je potem
graščak izterjal od podložnikov, pri tem pa pobral
pogosto celo več nego mu je šlo. Kmet navadno ni
verjel, da mu je naložil te davke vladar, temveč jih je
smatral kot nove krivice svojega graščaka.

Ker kmet ni imel denarja, so nastopali graščaki po¬
gosto z največjo strogostjo  in tudi s surovo-
s t j o, da so dobili od podložnikov vse, kar so zahte¬
vali. Ker je med gospodo nekdanja bogaboječnost jako
pojemala in je stremelo vse le za bogastvom in razkoš¬
nim življenjem ne glede na potrebe bližnjega, tudi beda
podložnikov ni vzbujala navadno nobenega usmiljenja.
Zlasti so ostali našemu ljudstvu do današnjega dneva
v slabem spominu tako zvani »v a 1 p t i« in »f 1 e -
ga rji«.  To so bili nekaki veliki hlapci, časih pa tudi
grajski oskrbniki, ki so prihajali s podložniki v mnogo
večji stik nego graščaki sami in so vodili ter nadzorovali
vse grajsko gospodarstvo. Najslabše je bilo navadno
po onih krajih, kjer zemljiški gospod sploh ni živel
med svojimi podložniki in so bili ti izročeni le oblasti
valptov, kajti mali graščaki, ki so živeli sredi ljudstva
in prihajali z njim v bližje stike, so z uvidevnejšim
ravnanjem vendarle že glede na lastno korist skušali
ohraniti delovno in plačilno silo svojih podložnikov.
Pogosto je bil glavni cilj valpta, da si je s hlančevsko
uslužnostjo napram svojemu gospodu ter s čim tršim
^postopanjem s podložniki pridobil graščakovo zaupanje
in da je čim bolj in čim hitreje obogatel tudi sam. Ker
so morali številne grajske uslužbence in seveda tudi
valpte plačevati večkrat podložniki sami, ni nič čudnega,
če je ljudstvo sovražilo valpte še mnogo bolj nego
graščake same.

59

Še dandanes je ohranjenih med našim ljudstvom
nešteto pripovedk in pesmi, ki nam nazorno slikajo
tedanje težko življenje naših dedov ter kruto brezob¬
zirnost graščakov in njihovih valptov. Tako je znana
n. pr. v Kropi na Gorenjskem naslednja pesem:

En kmet je prišel davek plač’vat
en krajcar mu je zmanjkal bil:

»Ali mi ga bote šenkali,
ali^ mi ga bote zamerkali?«

»»Jaz ne bodem šenkoval,
ne bodem ga tud’ zamerkoval.«« —

A vpet, avpet, avpet moj,
še trikrat hujši kot gospod!

Pelji ga v turen teman,
tam naj bo tako dolgo sam,
da bo prinesel krajcar nam.

Dalje pripoveduje pesem, kako je graščak pozabil
na zaprtega podložnika, a ko so čez leto dni pogledali
v ječo, so našli tam le še kup kosti, na njih je pa gorela
lučka, svetla kot solnce. Posebno znano je neusmiljeno
ravnanje grofa Franca Tahija,  lastnika mno¬
gih graščin na Štajerskem in sosednjem Hrvaškem.
Če mu je ostarel konj, ga je vsilil kratkomalo kakemu
svojemu podložniku za visoko ceno. Nekoč se mu je
pokvarilo 1000 veder vina, ki ga je ukazal razdeliti
za visoko plačilo svojim kmetom; : kdor ni hotel ali
mogel plačati, mu je pa vzel kar konja ali kravo.
Podložniki so morali rediti graščakove lovske pse
kakor kake gosposke goste, če se je pes izgubil, ali pa.
je poginil, je moral podložnik dati v zameno celega
vola. Za vsak najmanjši prestopek so morali plačevati
podložniki silne kazni, zdihovati v grajskih ječah, ali se
pa zvijati pod valptovim bičem. Skratka: položaj sloven¬
skega kmeta je poslal v začetku novega veka obupen.

60

4. Za staro pravdo.

Turški napadi, razne vojske, neznosni davki in
druga bremena ter kruto ravnanje graščakov s podlož¬
niki so končno razgibali tudi mirno in potrpežljivo
naravo slovenskega kmeta, da je. skušal poseči v svo¬
jem obupu po samopomoči.

O prvih poizkusih slovenskega kmeta, da si po¬
maga sam, beremo že v drugi polovici XV. stoletja.
Tedaj so bili turški navali na naše dežele najhujši. Razen
teh so pa divjale po naših krajih še razne druge vojske.
Ker so razpisovali cesar in deželni zbori proti sovraž¬
nikom le visoke davke (posebno razburjenje je povzro¬
čila uvedba »životne štibre« in »tedenskega vinarja«),
resnične pomoči pa ni bilo od nikoder, so začeli skli¬
cevati n. pr. ziljski kmetje  na Koroškem zboro¬
vanja, da se posvetujejo, kaj jim je ukreniti. Ustanovili
so posebno zvezo ali »punt««  (iz nemške besede
Bund = zveza) in zatrjevali gosposki, da hočejo pri¬
praviti le lastno kmetiško obrambo proti Turkom, v
resnici pa je bila zveza naperjena v prvi vrsti proti
nenasitni gospodi. Sklenili so, da ne bodo plačevali
odslej ne cesarju in ne gospodi novih davkov, temveč
le one, ki jim gredo po starodavni navadi, kajti izprva
še niso mislili na popolno osvobojenje izpod grajskega
jarma, temveč le na olajšanje bremen. Pač pa so si
hoteli sami določati svoje sodnike in župnike. L. 1478.
so navalile kmetiške trume že na nekatere gradove, toda
prav tedaj so pridrli v deželo tudi Turki, razgnali in
pobili kmete, kdor pa je utekel, so ga poiskale oblasti
in ostro kaznovale zlasti voditelje »punta«.

Ta neuspeh pa kmetov ni oplašil, temveč je vrelo
med njimi dalje. V naslednjih desetletjih je prišlo zaradi
brezobzirnega pobiranja novih davkov še ponovno po
raznih krajih do manjših uporov (1. 1495. v Gornjem

61

gradu, 1. 1490. med podložniki škofjeloškega gospod-
stva, Dolenjci so se upirali odrajtovati desetino župni¬
kom itd.), iki jih ije zadušila gospoda brez posebnih
težav. Ker se je pa za cesarja Maksimilijana položaj
kmetov še poslabšal, se je tudi uporniški duh
širil  bolj in bolj, dokler ni zajel pozimi 1. 1514./15.
vseh slovenskih dežel. Podžgal jih je k temu zlasti
vzgled njih nemških in ogrskih sotrpinov. Njegovo sre¬
dišče je bilo na Gorenjskem,  v radovljiškem okra¬
ju, kjer sta širila misel na upor zlasti kmet Klander
in neki »krofasti krojač« iz Radovljice. Blejci, podlož¬
niki briksenškega škofa, so poslali spomladi 1. 1515.
svpjemu zemljiškemu gospodu posebno pritožbo zoper
razne ukrepe njegovega zakupnika na blejskem gradu
in zoper Radovljičane, ki so prepovedali kmetom sploh
vse trgovanje ter jim ukazali, da smejo prodajati svoje
pridelke in kupovati svoje potrebščine zgolj v Radov¬
ljici, razen tega so pa napadli rokodelce in gostilničarje
izven mesta ter jim pobrali vse. Slično pritožbo so po¬
slali tudi Bohinjci cesarju. Obljubljali so mu sicer zve¬
stobo, toda zahtevali so odpravo novih davkov. Po¬
dobno uporniško gibanje se je razširilo tudi v kranj¬
skem in kamniškem okraju, po Dolenjskem, na Štajer¬
skem in na Koroškem. Kmetje so si osnovali »Slo¬
vensko k m e t i š k o zvezo«,  ki je zahtevala
»staro pravd  o«, to je vse one pravice, ki so bile
zabeležene v starih urbarjih in odpravo vseh novih
davkov in drugih bremen. Zvezi se je pridružilo baje
okoli 20.000 kmetov, ki so se nazivali »uboga gmajna«.

Izbruhnil je pa krvavi upor najprej na Kočevskem.
Tam sta graščak Jurij Thurn in njegov valpet Gregor
Stržen izterjevala davke z vso krutostjo. Ker so začeli
tudi njegovi kmetje zahtevati »staro pravdo«, je dal vo¬
ditelje zapreti in usmrtiti, toda razjarjeni podložniki
so napadli kočevski grad ter ubili Thurna in Stržena.

62

To je bilo znamenje za splošni upor. Meseca maja so
naskočili kmetje grad Mehovo pri Novem mestu, pobili
v njem več plemičev, grajsko gospo in njeni dve hčerki
so pa preoblekli v kmetiško obleko in jih odvedli na
polje, češ, naj same poizkusijo, kako težko je življenje
podložnikov. Enako so zavzeli uporni podložniki tudi
gradove Rako, Mokronog, Polhov gradeč, Čušperk i. dr.
Na Štajerskem je pričel upor najprej v konjiškem okraju
in se razširil hitro po vsem slovenskem delu dežele.
Kmetje so zavzeli gradove Kunšperg, Podsredo, Bizelj
in Brežice. Podobno je bilo tudi na Koroškem. Zmage
prevzeti kmetje  so uganjali povsod razne ne¬
rodnosti, se opijanjali po zavzetih grajskih vinskih kle¬
teh in se le malo menili za to, da bi vzdrževali potrebni
red in zvezo s tovariši po sosednjih krajih.

Toda veselje nad prvimi uspehi je bilo le kratko.
Štajerski deželni stanovi so zbrali svojo vojsko z Ju¬
rijem pl. Herberštajnoim na čelu. Ta je pobil najprej
nekaj upornih kmetiških oddelkov ob Dravi in pri Celju,
nato pa navalil na glavno uporniško vojsko pri Bre¬
žicah, kjer so bili kmetje sploh brez vsakega pravega
vodstva. Premagal jo je zato z lahkoto in večino pobil.
Čeprav so se prestrašeni kmetje že skoro povsod raz¬
kropili, je drl Herberštajn vendarle še skozi vso Kranj¬
sko in si jo popolnoma podvrgel. Nekaterim voditeljem
upora se je posrečilo zbežati na Beneško, ostale »pun¬
tarje« je pa zadela ostra kazen. Plemstvo, svesto si
premoči, v svoji oholosti ni hotelo upoštevati nobene
kmetiške pritožbe in ničesar popustiti od velikih bremen,
temveč je naložilo upornikom še nov »puntarski davek«
(na Koroškem vsakemu podložniku po 8 fenigov, na
Kranjskem vsaki hiši po 1 goldinar itd.).

Tako je bil v kratkih treh mesecih udušen prvi
večji upor slovenskih kmetov.  Ni se sicer
izpolnila njih zahteva po »stari pravdi« in marsikje

63

se jim je godilo potem celo še slabše, vendar je to veliko
uporniško gibanje jako dvignilo kmetiško samozavest.
Nekaj razrušenih gradov jim je pa pričalo, da bi mogli
z združenimi močmi vendarle povrniti vsaj najhujšim
zatiralcem. Zato kljub hudemu porazu in ostrim kaznim
uporni duh med slovenskimi kmeti ni ugasnil, temveč
tlel dalje pod pepelom in čakal novih prilik, da zapla¬
pola v plamen. Ko so se pripravljali 1. 1525. južnonem-
ški kmetje na svoj veliki upor, so krožili tudi po slo¬
venskih deželah njih letaki s kmetiškimi zahtevami (od¬
prava desetine, nevoljništva, nekaterih taks, olajšanje
drugih dajatev, dodelitev gozdov, svoboda lova itd.),
vendar do krvavega izbruha tedaj pri nas še ni prišlo.
Na eni strani jih je gotovo oplašil strašni poraz njih
nemških tovarišev, na drugi strani je pa tudi plemstvo
z budnim očesom zasledovalo vsak najmanjši uporniški
pojav. V naslednjih letih se je položaj še bolj poostril.
Uporniškemu duhu se je namreč pridružilo še živahno
in razburljivo versko gibanje  (zlasti protestan¬
tizem), ki je zajelo tudi široke ljudske množice. Vse¬
povsod je zavladala velika verska zmeda in pojavljali
so se nauki, ki so zahtevali enakost vseh ljudi, odpravo
razlike med plemstvom in podložniki in razne druge
najkorenitejše izpremembe  vsega doteda¬
njega družabnega reda. V pravilih zveze nemških
upornikov iz 1. 1502. je n. pr. izrečno stalo: »Razbiti
hočemo vse jarme in nevoljništva ter se osvoboditi, ker
hočemo biti prosti kakor Švicarji. Nikdar več nočemo
trpeti nad seboj gosposke in nikomur plačevati desetine,
najemščine, davka, carine in drugih dajatev, temveč se
za večno rešiti vseh teh bremen.« Sklicevali so se upor¬
niki pri svojih zahtevah pogosto na s v. P i s m o, češ
da to ne pozna ne tlake in ne graščakov. Verske zmede,
vedno hujši davki, slabe letine, razne ostre vladne od¬
redbe ob priliki kužnih bolezni itd. so splošno nejevoljo

64

in obup še povečale. Zato je prišlo sredi XVI. stoletja
po mnogih krajih ponovno do manjših uporov (n. pr.
l. 1557. na Ptujskem polju), ki pa seveda tudi niso
izboljšali položaja podložnikov. Ker so se taki majhni
krajevni upori povsod ponesrečili, so začeli kmetje
vnovič misliti na splošni »punt« proti gospodi.

Misel za novi splošni upor je izšla od slovensko-
hrvaške meje. Tam je imel svoja obširna posestva že
spredaj omenjeni FrancTahi,  graščak v Susedgradu,
nedaleč od Zagreba proti Brežicam. S svojimi podlož¬
niki je ravnal vprav nečloveško, plenil jim je imetje,
jih trpinčil in jim onečaščal celo družinsko življenje.
Kmetje so se večkrat pritožili pri deželnem gospodu
in tudi pri samem vladarju, toda pomoči ni bilo od
nikoder. Ko se je potem mudil Tahi spomladi 1. 1572.
v Požunu, so navalili obupani podložniki na grad, izti-
rali Tahijeve sinove in mu pobrali nekaj imetja. Enako
so si osvojili podložniki tudi Tahijevo graščino Štaten¬
berg na sosednjem Štajerskem. Kmetje so se skušali
izprva rešiti le Tahijevega tiranstva in niso mislili na
popolno osvobojenje izpod grajskega jarma. Pošiljali
so zato cesarju pritožbe in ga prosili varstva, ker so
bile pa vse prošnje in pritožbe zaman, so se začeli vneto
pripravljati tudi na skrajni odpor, če bi jih prepustil
cesar Tahijevi maščevalnosti. Najprej so si izvolili v
Stubici, nedaleč od Susedgrada, vrhovne voditelje svo¬
jega upora: Matijo Gubca,  Ivana Pasanca in Ivana
Mogaiča, a za vojaškega poveljnika upornih trum so
določili 11 d j o Gregoriča  iz Bele krajine, ki se
je bil v dolgoletnih bojih s Turki dobro izuril v vojsko¬
vanju. Nato so začeli pošiljati svoje odposlance po vsej
Spodnji Štajerski in Kranjski ter vabiti kmetiško ljud¬
stvo v svojo zvezo, ki si je nadela ime »moška punta
ali puntarija«. Sprejem v »puntarijo« se je vršil po po¬
sebnih slovesnih obredih. Med kranjskimi vstaši je bila

5

65

navada, da so začrtali na tleh velik krog. Kdor je pri¬
javil svoj pristop, je stopil z desno nogo v krog ter
prisegel zvestobo in pokorščino puntarskim voditeljem.
Zunanje znamenje upornikov je bil zimzelen ali bršljin,
ki so ga nosili za klobukom. Kadar so hoteli pozvati
v svojo zvezo cele občine, so jim poslali petelinovo pero,
znamenje bojevitosti. Čim bolj je zveza naraščala, tem
jasneje so si izoblikovali tudi namene, ki so jih' hoteli
doseči z uporom. Predvsem so se hoteli otresti oblasti
graščakov, odpraviti davčne uradnike, mitnice in carin¬
ske postaje. Čeprav so še nadalje priznavali oblast ce¬
sarja in deželnega gospoda, so hoteli po zmagi vendarle
osnovati v Zagrebu skupno vlado za vse slovenske in
hrvaške pokrajine, ki bi sama pobirala davke in skrbela
za varnost napram notranjim in zunanjim sovražnikom.
Skratka: izpremeniti so hoteli ves tedanji družabni red,
kakršen se je uresničil potem šele čez poltretje stoletje.

Pozimi 1. 1572./73. so upor pripravili do vseh po¬
drobnosti ter si izdelali natančen načrt. Dne 29. januarja
1. 1573. je bilo zbranih že 16.000 upornih kmetov,
oboroženih s kiji, cepci, kosami, sekirami, vilami, sab¬
ljami in celo nekaj pušk ter par topov so imeli iz osvo¬
jenih plemiških dvorcev. Razdeljeni so bili v tri oddelke.
Glavni del je imel ostati pri Susedgradu in paziti na
mejo, ostala dva sta pa taborila med Zabokom in Ce-
sargradom ob hrvaško-štajerski meji. Od teh je imel
eden prodirati proti Brežicam in odtod na Dolenjsko,
drugi, pod vodstvom Gregoriča samega, pa je hotel
navaliti na Sevnico in Radeče. Odtod bi šel en del proti
Ljubljani, drugi pa na Celje. Vsi oddelki naj bi se spo¬
toma pomnoževali z novimi četami iz tamkajšnjih
krajev. Z boji je začel Gregoričev oddelek pri Cesar-
gradu. Osvojil si je to trdnjavo, prekoračil Sotlo - in
hitel nato proti Brežicam. Ker se jim mesto ni hotelo
vdati, so se znosili nad posameznimi meščani, a 4. fe-

66

bruarja so stali uporniki že pri Krškem, ga zasedli .in
prodirali nato naslednji dan proti Sevnici in Radečam,
kjer so upali, da se jim pridružijo štajerski uporniki.

Medtem pa tudi plemiška vojska  ni držala
rok križem. Baron Jožef Thum je zbral večjo četo usko-
ških konjenikov in pridrl z njo preko Kostanjevice
v Krško, kjer je zajel in pobil večje število upornikov.
Istočasno je preganjala na Dolenjskem upornike še
druga plemiška četa s Hrvaškega pod vodstvom G.
Alapiča. Ti krvavi porazi so dolenjske upornike tako
prestrašili, da so se večinoma razpršili in prosili usmi¬
ljenja. Enako je morala tudi Gregoričeva vojska izpre-
meniti svoj prvotni načrt; namesto proti Celju, je kre¬
nila od Radeč čez Planino, mimo Kozjega in Podsrede
proti Kunšpergu. Toda že pri Sv. Petru pod Sv. Gorami
je zadel na štajersko plemiško vojsko, ki ji je poveljeval
J. Schrattenbach. Dne 8. februarja je prišlo do krvave
bitke, v kateri je bila kmetiška vojska zaradi slabše
oborožitve in manjše vojne izurjenosti popolnoma
pobita  in razkropljena. Kar jih ni obležalo na bo¬
jišču, so pobegnili (med njimi tudi Gregorič), ali so
bili pa odvedeni v celjske zapore. Slična usoda je zadela
že naslednji dan tudi glavno uporniško vojsko v pro¬
strani dolini, ki se razprostira med Stubičkimi toplicami
in Dolnjo Stubico. Tu je navalila na kmete hrvaška in
uskoška vojska pod poveljstvom Gašparja Alapiča. Baje
je trajal boj le štiri ure, a padlo je 5000 kmetov. Čeprav
so se borili pod poveljstvom samega Gubca z največjo
hrabrostjo, vendar niso bili kos izurjeni in dobro obo¬
roženi plemiški vojski.

Tako se je žalostno ponesrečil tudi zadnji veliki
kmetiški upor in zmage pijani plemiči so strašno divjali
nad premaganimi kmeti. Kar jih ni padlo že v bitki sami,
so jih pdbili na begu ali jih pa obesili na najbližja
drevesa. Baje je viselo na eni sami hruški ob veliki cesti

5 *

67

16 nesrečnih kmetov. Nekaterim so posekali tudi roke
in jih potem tako pohabljene izpustili. Le redkim se
je posrečilo pobegniti v hribe in gozdove, nekaj so jih
pa ujeli in poslali v zagrebške zapore. Med temi sta
bila tudi Pasanec in Gubec, dočim so ujeli Gregoriča
šele pozneje. Kazen je bila vprav nečloveška. Dne 15. fe¬
bruarja 1. 1573. so postavili na trgu sv. Marka v Za¬
grebu razbeljen železni stol, posadili nanj Gubca, mu
pritisnili na glavo razbeljeno železno krono in trgali
z žarečimi kleščami z njega meso, slednjič so ga pa še
razčetverili. Tako je poginil v strašnih mukah vrhovni
voditelj največjega slovensko-hrvaškega kmetiškega upo¬
ra, tudi »k met iški cesar«  imenovan. Ljudstvo
ga je pa ohranilo v častnem spominu še do današnjega
dne. Kruta kazen je zadela tudi vse ostale uporne pod¬
ložnike. Podivjani plemiški najemniki so požgali in
oplenili nešteto kmetiških domov, a gospoda je naložila
podložnikom za kazen še poseben »puntarski davek«,
razen tega so morali poravnati tudi povzročeno škodo,
kakor je bilo to v navadi pri večini uporov.

Čeprav je krvavel slovenski kmet po tem strašnem
porazu iz neštetih ran, pa njegova odporna sila vendarle
še ni bila popolnoma zlomljena. Res je, da ni imel več
toliko moči, da bi bil pripravil kak večji in na širše za¬
snovan upor, toda v svojem obupnem položaju je po
posameznih krajih posegal še ponovno po orož-
j u. Povod zato so dajali navadno davki, okrutno
ravnanje gospode s kmeti, ostre vladne odredbe zaradi
kuge in slične stvari. Kmet je čutil vse, karkoli je na¬
sprotovalo starim običajem, kot krivično novotarijo,
zato je skušal z orožjem v roki zopet in zopet uve¬
ljaviti »staro pravdo«, vendar vselej brez uspehov. Ko
je buknil 1. 1596. veliki upor v nemških notranjeavstrij¬
skih deželah, je zavrelo tudi po slovenskih pokrajinah,
toda zaradi hitre zadušitve tega upora to pot na Slo-

68

venskem ni prišlo do krvavih bojev. Šest let pozneje
so se uprli podložniki gradu Mehovo pri Novem mestu,
kjer so se celo ženske strastno borile proti Uskokom.
Dve leti nato so se uprli Kočevci zaradi izterjevanja
zaostalega »tedenskega vinarja«. L. 1627. je zagorel
punt na Tolminskem, ker je tamošnji glavar zahteval
davek od novim Prav resen obseg je zavzel zaradi
novih dajatev in davkov upor spodnještajer¬
skih kmetov  1. 1635., kateremu so se pridružili
tudi sosednji kraji na Kranjskem. Njegovo središče je
bilo na ostrovskem gospodstvu med Vranskim in 1 rbov-
ljami, kjer je gospodoval kruti graščak Schrattenbach.
Upor se je hitro razširil po vsem celjskem okrožju, po
Tuhinjski dolini in po nekaterih dolenjskih gospodstvih.
Uporni kmetje so razrušili ali pa oplenili 67 gradov
in plemiških dvorov (Ostrovec, Špitalič, Voljsko pri
Žalcu, Šoštanj, Šalek itd.). Gospoda je zopet poklicala
na pomoč uskoke, a ker ti že dlje časa niso dobili plače,
so se končno uprli še sami, ter ropali in požigali po va¬
seh. Prav tako razbrzdano so se vedli tudi uporni kme¬
tje. V Gornjem gradu si je neki puntarski voditelj nadel
škofovo kapo in zaprisegel svoje tovariše. Pred samo¬
stanom Novi klošter so kmetje vso noč divje popivali
in razgrajali, a v ženskem samostanu Studenice so
oropali celo cerkev in trpinčili redovnice. Ker je sivolasi
župnik Štefan Magerle pri Sv. Jurju poleg Celja kmete
miril, so mu naložili na rame veliko deblo, ki ga je
moral vleči na bližnji hrib, tam so mu pa z mečem
razklali glavo. Toda te zmede niso trajale dolgo. Iz
Vojaške krajine je prispel polkovnik Schwarzenbach
z močnim oddelkom graničarjev ter v nekaj tednih z
največjo ostrostjo udušil upor, puntarje so pa zadele
hude kazni. Toda upornega duha Štajercev tudi ti ne¬
uspehi niso zlomili. Že devet let nato beremo o novem
uporu v župniji Št. Peter pod Kunšpergom, dve leti

69

za tem pa o uporu proti vladnim odredbam zaradi kuge
v Spodnji Polskavi in nekaterih sosednjih krajih.
L. 1650. so se vnovič uprli Schratten-bachovi podložniki
pod vodstvom kmeta Blaža Mateka iz stare uporniške
rodbine, 1. 1662. so se dvignili revni Kočevci, ki niso
zmogli velikih dajatev, a petnajst let pozneje je zavrelo
zopet na Gorenjskem zaradi uvedbe novih urbarjev. Do
resnejšega izbruha je prišlo zlasti v smledniškem go-
spodstvu, a ko je gospoda ujela in obglavila voditelja
Martina Stareta, je bil upor zlomljen.

Tudi v zgodovini XVIII. stoletja je zabeleženih še
več kmetiških uporov. Že 1. 1704. so kostanjeviški pod¬
ložniki ujeli in živega sežgali graščinskega najemnika
Knifica, naslednje leto so pa črnomaljski kmetje ubili
grofa Lichtenberga, ker je terjal od njih nov davek
na meso. Največji je bil pa uipor t o 1 m i n s k i h
kmetov  1. 1713. Buknil je zaradi novih državnih
davkov in trdega izterjevanja po davkarju Bandlu.
Tolmincem so se kmalu pridružili še sosednji okraji,
toda hrvaški najemniki, ki jih je pozvala gospoda v
deželo, so upor hitro udušili. Proti ujetim upornikom
je bila razglašena obsodba meseca aprila 1. 1714. Enajst
voditeljev so v Gorici vpričo vseh tolminskih županov
javno usmrtili (glavnemu poveljniku Ivanu Gradniku
in še nekaterim njegovim tovarišem so odsekali glave,
nato jih pa še razčetverili), 150 upornikov so pa obso¬
dili na daljše zapore.

To je bil pa obenem tudi zadnji resnejši slovenski
kmetiški upor. Do manjših oboroženih prask med gra¬
ščaki -in podložniki je prihajalo ponekod sicer še tudi
pozneje (n. pr. 1. 1718 v Framu, 1. 1740. po raznih
spodnještajerskih krajih zaradi divjačine in novačenja,
1. 1790. v Celju in v-Loki pri Zidanem mostu itd.), toda
v drugi polovici XVIII. stoletja je začela cesarica Marija
Terezija s korenitimi preosnovami smotreno izboljševati

70

položaj dotlej skoro brezpravnih podložnikov, zato se
je položaj kmeta obračal sedaj hitro na bolje. Za krvave
upore po večini ni bilo več pravih vzrokov, saj se je
kmet že bližal svojemu popolnemu osvobojenju.

5. Sredi podložnikov in upornikov.

Že v prejšnjih poglavjih smo videli, da so doživele
naše dežele v prvih dveh stoletjih novega veka velike
izpremembe, enako se je pa globoko izpremenilo tudi
vse zasebno življenje  tedanjega slovenskega
kmeta. Dočim je vladala proti koncu srednjega veka
glede odvisnosti kmeta od zemljiškega gospoda vendarle
še precejšnja razlika, se je pa to razmerje že v začetku
novega veka skoro povsod izenačilo. Osebno robstvo
ali nevoljništvo je izginilo in enako so se zabrisale tudi
razlike med potomci nekdanjih naseljence;' ter polsvo-
bodnih in nesvobodnih kmetov. Položaj vseh teh se je
polagoma izenačil,  zato najdemo že v začetku no¬
vega veka po deželi na eni strani plemstvo, na drugi
strani pa njih podložnike, a v sredi je ostalo še nekaj
svobodnih kmetov.  Ti so smeli nositi orožje
in so bili tudi drugače neodvisni od graščakov, morali
so pa plačevati vse deželne in cesarske davke, carine,
mostnine, mitnine, sodne pristojbine, desetino itd.

Podložniki,  med katerimi razločujemo odkup¬
ljene in neodkupljene, so imeli v urbarjih še vedno
natančno določene svoje pravice in dolžnosti, zato je
vladalo med njimi in zemljiškim gospodom nekako
urejeno pravno razmerje.  V drugi polovici
XVI. stoletja so bili sestavljeni namreč pri večini zem¬
ljiških gospodstev novi urbarji, ki so bili važne javne
knjige in v katerih ni bilo dovoljeno samolastno ničesar
izpreminjati. V njih niso bile vpisane, kakor v srednjem
veku, le vse dajatve, ki so jih morali podložniki odraj-
tovati, temveč tudi vse pravice in druge pravne določbe

71

(n. pr. glede dedovanja, varstva imovine, posestnih iz-
prememb, graditve novih hiš itd.), ki so urejale med¬
sebojne odnošaje. Že po urbarjih določene dajatve, .ki
so jih v tej dobi strogo izterjevali, so bile prav velike.
Tako je plačeval n. pr. ribniški okoliš (današnje žup¬
nije Ribnica, Dolenja vas, Sodražica, Gora in Loški
potok), ki je spadal po večini pod ribniško gospodstvo,
v denarju 369 gld., 3 krajcarje in 1 vinar ter dajatev
v blagu za 126 gld. 50 kr., kar znese po današnji vred¬
nosti nad 600.000 dinarjev, pri tem pa še ni vračunana
vrednost tlake, desetine, mitnine, carine itd., ter novi
deželni in državni davki in naklade. Če končno upošte¬
vamo, da je bila cena pridelkov jako nizka (1 škaf pše¬
nice 3V 3  krajcarja, 250 jajc 6 krajcarjev 1 vinar, pujsek
8 krajcarjev itd.), si tudi lahko mislimo, kako trda je
bila kmetom za denar in kako težko so gospodarili.

Proti naraščajočim obremenitvam so se podložniki
v XVI. in XVII. stoletju ponovno pritoževali pri de¬
želnem knezu in pri samem cesarju. Ta iih je miril,
obljuboval izboljšanja in pošiljal po deželi komisarje,
ki naj bi preiskovali krivice, toda končno je ostalo
vendarle vse pri starem. Plemstvo  je bilo namreč
še vedno tako mogočen činifelj, da so bili tudi vladarji
napram njemu skoro brez moči. Največjo oporo je
imelo v d e ž e 1 n i h z b o r i h, ki so se razvili že proti
koncu srednjega veka iz skupnih posvetovanj plemstva
posameznih dežel. Ti deželni zbori so dobili potem
proti koncu srednjega veka in v začetku novega veka
tako veliko moč, da vladar brez njih pristanka sploh
ni mogel skoro ničesar ukreniti. Tako organizirana
gospoda je lahko v XVI. stoletju narekovala svojo voljo
samemu cesarju, zaradi česar so prihajali ti pogosto v
velike stiske. Večkrat so se zato skušali oprostiti te
plemiške mogočnosti na korist osrednje cesarske vlade,

73

toda posrečilo se jim je to šele za v e r s ik i h zmed
konec XVI. .in v začetku XVII. stoletja.

Razne nerodnosti, ki so se razpasle v tisti dobi med
katoliško duhovščino in obupni položaj, v katerem se
je ljudstvo tedaj nahajalo, so jako pospeševale širjenje
raznih krivoverskih naukov. Med ljudstvom, ki je iskalo
za svoje trpljenje utehe zlasti v verstvu in v evangeliju,
katerega je razlagalo po svoje, so se pojavile že poprej
večkrat razne verske ločine,  kakor bičarji, muče¬
niki, prekrščevalci, zamaknjenci itd., med gospodo je
pa našlo v drugi polovici XVI. stoletja največ odmeva
protestantovsko ali luteransko gibanje.
To je prišlo k nam iz Nemčije, s katero so nas družile
tedaj tesne trgovske in druge zveze. Pridružila so se
luteranstvu zlasti mesta in plemstvo, dočim se med
kmetiškim ljudstvom ni moglo nikjer posebno uko¬
reniniti. Kmet je graščaka preveč sovražil, da bi sledil
tudi njegovi novi veri, čeprav je plemstvo njeno raz¬
širjanje jako podpiralo. Razen tega jim je bilo pa
gotovo tudi znano, da je M. Luther, započetnik prote¬
stantizma, v Nemčiji srdito preklel kmetiško uporniško
gibanje. Večje luteranske župnije so nastale zato le
ponekod na Koroškem in v Prekmurju in pa po neka¬
terih takih krajih, kjer so tudi katoliški župniki potegnili
s protestanti (n. pr. v Cerkljah, na Bledu, v Škocjanu
i. dr.). Protestantovske pridigarje, • ki so oznanjali po
deželi novo vero, so pogosto prepodili ali celo pretepli.

Habsburžani so ostali zvesti katoliški veri, toda do¬
kler so bili zapleteni v razne velike vojne in navezani
na pomoč plemstva, niso mogli ostreje nastopati proti
novi veri. Šele nadvojvoda in poznejši cesar F e r d i-
n a n d II. je proti koncu XVI. stoletja napel vse sile,
da iztrebi iz svojih dežel novo vero. Izgnal je iz svojih
dežel vse luteranske duhovnike in 1. 1600. so začele
poslovati posebne reformacijske komisije,

73

ki so hodile .po deželi,, zahtevale od prebivalstva ka¬
toliško prisego, nepoikorneže pa kaznovale in nato še
izgnale. Dotlej vsemogočno plemstvo se je skušalo z
vsemi sredstvi upirati vladarjevi volji, ker pa je bilo
brez zaslombe med ljudstvom, se trajno ni moglo ustav¬
ljati. Nekaj se jih je vrnilo h katoliški veri, trdovratne-
žem je pa 1. 1628. Ferdinand ukazal, da morajo tekom
enega leta zapustiti njegove dežele.

S tem je bila dotedanja moč plemstva zlom¬
ljena  za vedno. Luteranstvo je skoro popolnoma iz¬
ginilo iz naših dežel, obenem je pa zapustilo naše kraje
tudi mnogo starega plemstva, dooim so marsikatere
druge znamenite plemiške rodbine izumrle. Novo plem¬
stvo, ki je izšlo iz vojaških in uradniških krogov ter iz
bogatega meščanstva, se je odslej brez ugovora poko¬
rilo vsakokratni vladarjevi volji. Mogočnost nekdanjih
deželnih zborov je izginila in njih glavni posli so ob¬
stojali odslej v tem, da so dovoljevali cesarju nove
davke in vojake. Istočasno je pa seveda jako narastla
moč vladarja in njegove osrednje vlade in le temu dejstvu
se je imel kmet zahvaliti, da je mogla izvesti v nasled¬
njem stoletju cesarica Marija Terezija svoje globoke
preosnove v korist podložnikov in na škodo zemljiške
gospode.

Kakor plemstvo, tako so doživela v tej dobi velike
izpremembe tudi mesta in trgi.  Do turških navalov
so bila mesta predvsem tržišča za svojo večjo ali manjšo
okolico, za turških vpadov so pa služila razen tega
tudi za trdnjave in zatočišča okoličanov. Ko so začeli v
XVII. stoletju turški navali ponehavati in je ubrala tudi
trgovina nova pota preko bogatejših pokrajin ter zajela
večja ozemlja, je mnogo teh mestec zopet izgubilo svoj
nekdanji pomen. Nekatera so jako obubožala (n. pr.
Kranj, Kamnik, Novo mesto, i. dr.), druga so pa skoro
popolnoma propadla dn se zopet napol pokmetila (n. pr.

74

Kostanjevica, Višnja gora, Lož itd.), dočim so se vzdr¬
ževala tretja le s pomočjo posebnih pravic, ki so jim
jih pustili vladarji. Tako so bile n. pr. tudi v tej dobi
eno miljo okrog Celja prepovedane vse krčme in za
nekatere trgovske predmete je bila predpisana cesta,
ki je vodila iz Ptuja čez Konjice, Celje, Kamnik in Ljub-

Naši kmetje v XVII. stoletju.

ljano v Trst. Če so ubrali trgovci drugo pot, so jim
blago zaplenili in ponekod so ga morali razložiti do¬
ločeno število dni naprodaj, kar je oživljalo trgovino v
dotičnem kraju. Ona mesta, ki so ležala v bogatejšem
ozemlju in na križišču večjih trgovskih cest (n. pr.
Ljubljana, Celovec, Gorica i. dr.), so se zato kolikor
toliko ugodno razvijala tudi v tej dobi, čeprav so turški

75


navali ubili velik del dotlej cvetoče trgovine s Hrvaško,
a boji z Benečani trgovino z Italijo in časih za dlje časa
ustavili tudi živahno trgovino s tedaj hitro se razvi¬
jajočim Trstom in Reko. To je občutilo znatno tudi
kmetiško ljudstvo, zlasti po Gorenjskem in Notranj¬
skem, ki je izgubilo znatne dohodke od tovorjenja
(prevažanje blaga je prišlo v navado šele v XVIII. sto¬
letju, ko so se izboljšale ceste). Vzdržala so se pa na
površju tudi ona mesteca, v katerih se je razvila v večji
meri kaka obrt  (n. pr. Tržič, Celje itd.). Sploh je
preživljala obrt v tej' dobi povsod še vedno velik del
mestnega prebivalstva, kajti po kmetih so bile nekatere
obrti še vedno prepovedane ali vsaj jako omejene. Pač
so pa ponekod cvetele nekatere domače obrti, kakor
lesna brt, izdelovanje platna in sukna, lončarstvo. Ena¬
ko je bilo še vedno jako omejeno tudi kupčevanje.

Slične notranje izpremembe je doživljala v prvih
stoletjih novega veka tudi slovenska kmetiš k a vas,
čeprav je šel razvoj tu mnogo počasneje nego pri plem¬
stvu in meščanstvu. Stalno padanje vrednosti denarja
je povzročalo hitro podraževanje vseh kmetiških potreb¬
ščin, a pridelkom, ki jih je kmet lahko prodajal, so
bile cene pogosto oblastno določene in jih ni smel pr : -
merno zvišati, večkrat jih je pa moral celo prodajati
graščaku še mnogo ceneje. Nižje sodstvo  in  ž u-
p a n e je ohranila slovenska vas sicer tudi v tej
dobi, toda čim bolj je naraščala moč samovoljnega
plemstva, tem več nekdanjih pravic in samostojnosti so
izgubili tudi ti. Stari ljudski pravni običaji so se morali
polagoma umikati rimskemu pravu, ki je postajalo ved¬
no bolj merodajno za vse javno življenje. Enako so
nekdanja ljudska sodišča polagoma izpodrivali šolani
pravniki, ki so odmerjali podložnikom ostrejše kazni
nego ljudska sodišča, dočim napram oholemu plemiču
pogosto sploh niso mogli uveljaviti pravice. Zlasti v

67

vojnih časih je odločevala predvsem pest močnejšega,
in to je bila graščakova. Nekoliko na bolje se je začelo
obračati šele v XVII. stoletju, ko je bila zlomljena ple¬
miška vsemogočnost in je prešlo več dotedanjih gra¬
ščakovih javnih poslov v roke cesarskega uradništva,
toda pogosto tudi ti še niso mogli uveljaviti svojih
ukrepov napram graščakom. To se je videlo zlasti pri
raznih kmetiških uporih, ko so cesarski preiskovalni
komisarji večkrat sami priznavali upravičenost kmetiških
pritožb, a niso imeli moči, da bi krivice odpravili.

Čeprav se je kmetiški položaj v začetku novega
veka tako zelo poslabšal, pa najdemo v nekaterih ozirih
vendar že znaten napredek, v drugih pa celo pričetke
nekake potrate. Predvsem je doživel v teh stoletjih po¬
polno izpremembo kmetiški dom.  Dotlej le od
štirih strani ograjen in pokrit prostor, v katerem je
prebivala družina z manjšimi domačimi živalmi vred, se
je začel v XVI. stoletju polagoma deliti. Hiša je dobila
podolgovato obliko z isto streho. En konec je bil od¬
deljen za stanovanjske prostore družine, drugi pa je
služil za hlev. Za tem so začeli predeljevati polagoma
tudi stanovanjski del kmetiškega doma na ta način, da
je ostala v sredi kuhinja, iz katere je vodil potem na
eno stran vhod v izbo, na drugo stran pa v čumnato.
Izba je služila za spalnico in obednico, čumnata pa za
shrambo. V kuhinji je stalo ognjišče, kakršno vidimo
še dandanes na Krasu, nad njim pa je visel kotel za
kuhanje hrane. Kuhinja je bila brez stropa in navadno
tudi brez dimnika. Ker je uhajal dim le skozi streho,
vrata in razne špranje, so bile vse zakajene in sajaste
(zato so jih imenovali tudi dimnice), v tem dimu se je
pa sušilo meso. Družina se je zbirala okrog ognjišča
ali pa okrog velike glinaste peči v izbi. Pohištva dolgo
niso poznali nobenega. Jedli so na tleh, spali pa na
slami ali na mahu, ki je bil nastlan po tleh. Šele za

77

kmetiških uporov so začeli postavljati v izbo tudi
klopi in mizo, nato pa polagoma še drugo pohištvo
(skrinje, postelje td.). Tudi hlev so imovitejši kmetje
polagoma popolnoma ločili od hiše ter si začeli po¬
stavljati še druga gospodarska poslopja in jih gradili
tako, da so tvorila štiriikot z dvoriščem v sredini.

O b 1 a č i 1 o se je kmetiško ljudstvo v prvih stoletjih
novega veka še vedno le v doma izdelano obleko, plat¬
neno in sukneno. Obleka je bila preprosta, le dekleta
so si rada krasila pokrivala. Moški so nosili platnene
srajce, platnene ali irhaste hlače, suknene plašče (po¬
zimi pa kožuhe), širokokrajne klobuke in kučme, coklje
in usnjato obutev, prepasani so bili s širokim usnjatim
pasom, v rokah so pa imeli debele gorjače. Ženske so
nosile platnena krila, janke (jope) in predpasnike, na¬
bran in pisano okrašen ošpetelj, usnjen pas, škorenjčke
in pozimi tudi pisan kožuh. Na glavi so nosile žene peče
in kučme, dekleta pa šapelj. Vse kaže, da se je tudi
kmetiško ljudstvo rado lepo oblačilo, kar lahko skle¬
pamo iz dejstva, da je bilo že na državnem zboru 1. 1497.
kmetom prepovedano oblačiti sev dražje sukno, žamet,
svilo in pisano obleko ter si nadevati zlate okraske, da
bi se že na zunaj dobro ločili od gospode. Glede noše
so se pa posamezne pokrajine med seboj precej raz¬
likovale.

Kakor obleka, tako je bila tudi hrana  na splošno
skromna in varčna. Pridelovali in jedli so v glavnem
še vedno isto kot v srednjem veku, pridružila ;se je
pa v XVI. stoletju še koruza in koruzne jedi, dočim
krompirja, ki je prišel v naše kraje šele v XVII. stoletju,
tedaj še niso poznali, kakor seveda tudi ne danes tako
običajne kave. Njih hrana je obstojala torej predvsem
iz močnatih in mesnih jedi. Klali so pozimi, radi so
pa na skrivnem lovili tudi divjačino. To je povzročalo
večkrat hude spore z graščaki, ki so si lastili edino

78

pravico do lova, čeprav je delala divjačina kmetom na
poljih večkrat veliko škodo. Jako priljubljene so bile
ob posebnih prilikah (krstu, svatbi, smrti itd.) tudi
velike gostije,  čeprav je vladar izdal že 1. 1542.
tudi zanje posebne predpise, s katerimi je hotel omejiti
preveliko razsipnost. Za te gostije so se razvili sčasoma

Tovorniki na poti (XVII. stoletje).

pestri običaji (zlasti za svatbe, ki so se nam ohranili
ponekod še do danes. Ker je sodelovala pri njih večkrat
vsa vas in je bil najbolj priljubljen njih del ples, so se
vršile navadno na prostem pod vaško lipo. Pri tem
so radi prepevali, godci so jim pa svirali na mehove
ali dude.

79

Čeprav so se za kmetiških uporov dvignili tudi
proti marsikateremu duhovniku in jih celo trpinčili, so
ostali vendarle vse čase jako verni  in na splošno
vdani nižji duhovščini, ki je po veliki večini zagovarjala
njih upravičene težnje ter delila z njimi vse dobro in
slabo. Še vedno so hodili radi na mnogoštevilna bližnja
in daljna božja pota, toda jako so bili vdani najraz¬
ličnejšim vražam in ohranili so se med njimi še vedno
mnogi ostanki navad iz poganskih časov. Med te spada
zlasti praznoverje,  ki se je v XVI. in XVII. sto¬
letju še posebno razpaslo po vsej Evropi. Tudi naš kmet
je veroval, da povzročajo razne nesreče v prvi vrsti
čarovniki in čarovnice, ki so v zvezi z vragom. Čarov¬
ništvo je bilo prepovedano celo po tedanjih postavah
in kaznovali so ga s smrtjo na grmadi. Med prva po¬
ročila o tožbah proti čarovnicam v naših krajih spada
ona iz 1. 1546., ko je stalo pred mariborskim sodnikom
šest žensk iz tamošnje okolice, češ, da so delale točo,
uničevale žito, povzročale sušo, jemale kravam mleko
in se shajale z vragi. Pozneje so se take tožbe vedno
bolj množile in neki sodnik iz ljutomerske okolice se
je 1. 1683. ponašal, da je dal sam v dveh letih sežgati
41 čarovnic, končno je bil pa še sam osumljen čarov¬
ništva in se je komaj rešil z begom. Zadnjo »čarovnico«
so na Slovenskem sežgali menda šele 1. 1701. v Ribnici,
toda med ljudstvom je živela ta blodnja še dolgo potem.

Zdravstveno stanje  ljudstva je bilo v tej
dobi jako slabo, zato so se tudi kužne bolezni
pogosto širile in večkrat pokosile cele pokrajine. Nanje
nas še dandanes spominjajo mnoga kužna znamenja
po deželi. Z imenom »kuga« so označevali skoro vse
nalezljive bolezni, ki so neštetokrat razsajale po naših
pokrajinah, da so izumrle časih cele vasi. Najhujše je
divjala kuga menda 1. 1645., ko je pobrala samo v
celjski okolici 10.000 ljudi in je v Dravljah pri Ljubljani

80

umrlo v enem dnevu 80 ljudi. Vlada je skušala omeje¬
vati razširjanje kužnih bolezni z najstrožjimi odred¬
bami (začasno prepovedjo sejmov, cerkvenih slovesnosti
itd.), česar pa nevedno ljudstvo pogosto ni znalo ume¬
vati in je povzročalo to večkrat celo krajevne kmetiške
upore. Ker kmetiški človek ni poznal zdravnika, temveč
se je izročal raznim mazačem, je bila umrljivost
jako velika. Enako so napravile mnogo škode tudi
pogoste živinske kužne bolezni; suše, slabe letine, ko¬
bilice itd., so pa povzročale večkrat velike lakote, kajti
zaradi slabih prometnih zvez in pomanjkanja denarja
ni bilo mogoče dobavljati zadostnih množin živil iz
tujine. Kobilice so pribrenčale časih v celih oblakih
in do zadnje bilke ter do korenin uničile vse travnike
in polja, kjer so se vsedle.

Tudi izobrazba ljudstva  je bila v prvih
stoletjih novega veka še na jako nizki stopnji. Po te¬
danjih cerkvenih postavah bi sicer moral imeti vsak
župnik poleg sebe še nekakega pomočnika, ki bi oskr¬
boval cerkveno petje in vodil šolo, toda izvrševala se
je ta postava le po redkih večjih krajih. Med plemstvom
so se prav v tej dobi jako hitro širile razne znanosti
in umetnosti, med .kmetiškim ljudstvom je bil pa le
malokdo zmožen branja, še redkeje pa tudi pisanja.
Šele za proitestantovskega gibanja so zašle med ljud¬
stvo prve redke slovenske knjige, toda posebne po¬
trebe po njih tedaj oeividno še niso čutili, zaradi
česar je bilo potem tudi vse XVII. stoletje izdanih le
par slovenskih knjig. Jezik izobražencev je bil še vedno
predvsem latinščina, počasi je dobivala veljavo tudi
nemščina. Mnogo meščanov in plemičev je govorilo tudi
italijansko in slovensko, toda slovenščina je imela ve¬
ljavo le v cerkvi, sicer je bila pa ona jezik preprostega
ljudstva. V začetku novega veka so začela vedno bolj

6

81

izginjati tudi stara slovenska krstna imena  in prišla
v navado ta, ki jih imamo še dandanes.

Ker kmet ni znal pisati, si je pomagal na razne
druge načine (n. pr. z lesenimi pratikami). Imel je pa
mnogo zmisla za umetnost, o čemer nam pričajo razni
okraski na starem orodju (zlasti na kolovratih, presli¬
cah, pipah itd.) ter na vezeninah. Tudi številne ljubke
cerkvene stavbe po gričkih, ki izvirajo po večini iz te
dobe in so bile mnoge tudi jako lepo poslikane, niso
le izraz globoke .pobožnosti, temveč tudi želje po umet¬
nosti. Svoja globlja čuvstva so končno izražali še v ne¬
štetih prelepih narodnih pesmih in pripovedkah.

Tako je torej preživljal slovenski narod, to je kmet,
dobo od konca srednjega veka pa do sredine XVIII.
stoletja. Bil je to tristoletni križev pot slovenskega
naroda, njegova najnesrečnejša in najžalostnejša doba.
Krvavel je iz neštetih ran, zadanih mu od turških na¬
valov in drugih vojsk, kužnih bolezni in lakote, gra¬
ščakove sebičnosti in surovosti. Toda ni ne izkrvavel
ne klonil. To nam pričajo veličastni poizkusi, ko si je
skušal s krvavimi upori priboriti svobodo in se rešiti
tujega jarma. Bil je prešibak, da bi uspel, toda izpričal
je s svojo krvjo, da noče biti narod hlapcev, zato je
tudi preživel to temno dobo in dočakal lepših časov.

Svoboden kmet — temelj države.

Cesarica Marija Terezija in njen sin.

Po stoletnih vojnah je s cesarjem Karlom VI. v za¬
četku XVIII. stoletja nastopila za Avstrijo in tudi za
naše slovenske dežele vsaj za nekaj časa mirnejša doba.
Ta vladar si je mnogo prizadeval, da bi z vnetim po¬
speševanjem trgovine zacelil globoke gospodarske rane
svojih narodov, toda zaradi potratnosti in nesposob¬
nosti svojih svetovalcev se mu to ni posrečilo. Ker ni
imel moških potomcev, je zapustil prestol svoji hčerki
Mariji Tereziji  (1740.—1780.), in sicer v naj¬
večjem neredu, brez vojske, brez denarja in brez sve¬
tovalcev. Mlada cesarica se je imela boriti izprva z
največjimi težkočami, kajti sosedje (zlasti Prusi) so se
hoteli polastiti posameznih njenih dežel. Prva polovica
njene vladarske dobe je izpolnjena zato s hudimi in
dolgotrajnimi vojnami, ki so zahtevale od prebivalstva
silnih krvnih in denarnih žrtev, a drugo polovico je
posvetila skoro izključno le globokim in uspešnim
preosnovam svoje zrahljane države. Glede na hude
vojne preizkušnje je odpravila najprej nekdanjo na¬
jemniško vojsko  in jo nadomestila z redno. Zaradi
tega je odredila popis vsega prebivalstva,
združitev vasi in posamezno ležečih hiš v nekake kra¬
jevne celote ter zaznamovanje vseh hiš s hišnimi števil¬
kami. To so bili nekaki začetki današnjih občin.
Uvedla je posebne naborne okraje, ki so morali dajati
določeno število vojakov. Ker so nabirali vojake po
večini iz vrst sinov revnih kmetičev, so ti ob času na¬
bora radi uhajali in se skrivali po gorah, kajti izprva

• C*

83

je trajala vojna služba do vojakove popolne oslabelosti,
šele pozneje so jo določili na 14 let. Slično je popol¬
noma preuredila tudi vse druge panoge javnega živ¬
ljenja. Plemstvu in mestom je odvzemala stare pred¬
pravice in tako vedno bolj krepila moč osrednje
vlade  in državne uprave sploh, ki je začela nastajati
prav za prav šele za njene vlade. V tem pogledu so bili
važni zlasti okrožni uradi  (kresije), ki jih je
ustanovila zato, da so vodili vse upravne posle, skrbeli
za reden dotok novih vojakov in izvrševali vladne
ukrepe za varstvo podložnikov. Mestom in zemljiški
gospodi je skušala iztrgati sodno upravo  ter jo
podržaviti, obenem je pa izdala tudi enoten kazenski
zakonik. Spoznala je ogromno važnost ljudske
izobrazbe,  zato je začela jako pospeševati šolstvo
in razne ljudskoizobraževalne ustanove, za kar se je
dotlej država le malo brigala, in končno je proglasila
še splošno šolsko obveznost. Najdalekosežnejšega po¬
mena je bila pa uvedba splošne davčne obveznosti za
vse prebivalstvo brez razlike in pa številne odredbe, s
katerimi je skušala olajšati težko usodo tedanjega kmeta.

Kar je začela mati, je še z ostrejšo doslednostjo na¬
daljeval njen sin, cesar Jožef  II. (1780,—1790.), ki
je že od 1. 1765. naprej sodeloval pri vladnih poslih.
Njegov cilj je bil, ustvariti močno državo z enotnimi
uredbami in jezikom (seveda nemškim), v kateri bi bila
vsa oblast le v rokah cesarja, vlade in uradnikov, a
prebivalstvo naj bi bilo pred postavo enakopravno.
Zato je uvajal z veliko naglico še korenitejše
preosnove  nego njegova mati. Posegel je celo v
cerkveno upravo, razpustil več sto samostanov ter
uklenil duhovščino in bogoslužje v stroge državne
predpise. Vsej javni upravi je dal strogo nemški značaj,
odpravlja! je razne stare navade in skušal na eni strani
zlomiti še vedno velike predpravice plemstva, na drugi

84

strani pa dvigniti dotlej zapostavljeni kmetiški stan.
Njegove preosnove so zbujale izprva splošno navdu¬
šenje, polagoma so pa nekatere porajale vendarle hud
odpor plemstva, druge pa kmetiškega ljudstva. Ko se
je zapletel še v nesrečno vojno s Turki, je spoznal, da je
bilo mnogo njegovih preosnov prenagljenih ali vsaj
preglobokih, zato je bil prisiljen marsikaj zopet pre¬
klicati. Še večjih razočaranj ga je pa rešila smrt. Na pre¬
stolu mu je sledil brat Leopold  II. (1790.—1792.),
ki je nekaj Jožefovih preuredb zopet odpravil, pri dru¬
gih pa omilil njih izvajanje.

Polstoletno vladanje cesarice Marije Terezije in nje¬
nega sina Jožefa II. je zapustilo pregloboke sledove
v vsem javnem življenju vseh narodov nekdanje mo¬
narhije, najgloblje pa v življenju kmetiškega ljud¬
stva.  Že v začetku novega veka so priznavali načelo,
da stoji vse prebivalstvo (kmetje in graščaki) napram
vladarju v enakem razmerju. To je dajalo kmetom pra¬
vico do pritožbe proti zemljiškim gospodom, toda te
so ostale zaradi plemiške mogočnosti brez učinka. Kmet
je trpel dalje, izročen skoro na milost in nemilost svo¬
jemu gospodu. V XVII. stoletju je bila potem polagoma
zlomljena samolastna plemiška oholost, moč vladarja in
državne uprave se je polagoma krepila, a druga polo¬
vica XVIII. stoletja je končno odpravila vsaj najhujše
krivice, ki jih je dotlej stoletja trpel kmet. Namen Marije
Terezije je bil, z globokimi, a previdno in obzirno iz¬
vajanimi preosnovami čim najbolj zavarovati
kmeta  pred graščakovim izžemanjem, Jožef II. ga je
pa hotel popolnoma osvoboditi.

V XVI. in XVII. stoletju je prevladovalo naziranje,
da je blagostanje ljudstva in države odvisno predvsem
od čim najbolj razvite trgovine, ki so jo zato dalekovid-
nejši vladarji z vsemi sredstvi pospeševali. V XVIII. sto¬
letju se je pa uveljavilo mnenje, da je kmetijstvo

85

edini vir gospodarske dobrobiti in čim
največja  osebna svoboda človeka pogoj njego¬
vega gospodarskega prospevanja. Vlade tedanjih s na¬
prednejših evropskih držav, zlasti na Nemškem, so za¬
čele zato z vso vnemo podpirati kmetijstvo, ker so se
zavedale, da bo .le gospodarsko trdno stoječi kmet
zmagoval tudi vedno večje dajatve, k,i jih je terjala od
njega država. Istočasno so pa skušale osvoboditi kmeta
tudi od dotedanje osebne odvisnosti od graščaka. Vo-.
dilni svetovalci Marije Terezije so dobro poznali uspe¬
šna prizadevanja za povzdigo kmetijstva in za varstvo
kmeta na Nemškem, zato so jih skušali z vso vnemo
posnemati tudi v Avstriji. Nanašala so se na ureditev
podložmiških dajatev, na izboljšanje posestnih razmer,
na izboljšanje pravnega varstva ter na ohranitev in
okrepitev kmetiškega stanu sploh.

Eden glavnih vzrokov kmetiških puntov je bila ve¬
lika davčna preobremenitev podložnikov in nepravična
porazdelitev teh davkov. Marija Terezija je zato odre¬
dila natančen popis vseh zemljišč (ob tej priliki je bila
natančno ločena grajska in kmetiška zemlja) in vseh
dohodkov državljanov, zlasti še vseh prejemkov, ki so
jih dobivali graščaki od svojih podložnikov. To je bila
tako zvana »terezijanska davčna knjiga« in na osnovi
teh ugotovitev se je potem izvedlo splošno obdavčenje
vsega prebivalstva. Pri tem je bilo strogo .prepovedano
prevaliti lastne graščakove davke na podložnike, kar se
je dotlej navadno godilo. Da bi podložniki tako dolo¬
čene davke laže plačevali, je bilo istočasno prepovedano
preobremenjevati jih s tlako. Če se graščak tega ni
držal, je dobil podložnik pravico pritožiti se na okrožne
glavarje,, ki so imeli tudi nalogo nadzirati graščake in
varovati podložnike pred njih samovoljnim izžemanjem.
Obenem je vlada tudi odredila, da morajo odslej po¬
trjevati vse pogodbe med podložniki in graščaki državni

86

okrožni uradi. To je bil prvi odločni poseg države v
dotlej skoro neomejene pravice graščakov, zato ni čud¬
no, če so po večini iz plemstva sestavljeni deželni zbori
razburjeni ugovarjali thkim novotarijam. Toda poma¬
galo ni nič, pač pa je začela vlada polagoma priprav¬
ljati celo odpravo n e š t e v i 1 n i h pristojbin,
ki jih je moral plačevati podložnik 'dotlej graščaku. S
tem je hotela 'okrepiti njegov gospodarski položaj, da
bi lahko plačeval čim največ davkov državi, ki je potre¬
bovala od leta do leta več denarja in zato uvajala tudi
vedno nove vire dohodkov (kolke, davek na vino, zvi¬
šala cene soli itd.). Za lažjo ureditev pobiranja davkov,
razglašanje vladnih odredb ljudstvu in izvrševanje
številnih policijskih odredb je postavila na čelo
spredaj navedenim krajevnim celotam (občinam) po¬
sebne vaške predstojnike,  ki so jih imenovali
ponekod tudi rihtarje in župane. Čeprav ti niso bili iz¬
voljeni od ljudstva in so imeli le nalogo izvrševati od¬
redbe vlade, so" bili to vendarle nekaki predhodniki da¬
našnjih županov.  Da se ohrani kmetiški stan trden,
je vlada prepovedala samolastno drobljenje kmetiških
posestev. Da se pa število kmetij in s tem seveda tudi
število davkoplačevalcev čim bolj pomnoži, so vneto
pospeševali naseljevanje  po malo obljudenih po¬
krajinah ter razdeljevanje velikih pose¬
stev  in skupnih občinskih zemljišč (gmajen itd.)
Obenem je bil izdan tudi odlok, da se smejo podložniki
odslej ženiti svobodno,  brez posebnega dovo¬
ljenja graščaka in znižali so ženitovanjsko pristojbino
na največ 3 goldinarje (dotlej je znašala navadno 3%
vsega imetja ženina in neveste).

Sličnega dalekosežnega pomena, kot ureditev davščin,
je bila tudi ureditev tlake,  pri kateri so postopali
graščaki dotlej posebno samovoljno. Ker sta posegla
cesarica in njen sin s tem najgloblje v starodavne po-

87

sestne pravice graščakov in so vladale v tem pogledu
tudi skoro na vsakem zemljiškem gospodstvu drugačne
razmere, so se vršila dolgoletna pogajanja z deželnimi
zbori, ki so skušali z vsemi sredstvi preprečiti namero
vlade. Končno je zmagala vendarle volja vladarjeva in
vlade in izdani so bili posebni patenti, ki so urejevali
tlako v posameznih deželah. Za Štajersko je izšel n. pr.
dne 5. decembra 1. 1778., ki je veljal obenem tudi za
Koroško, dočim je dobila Kranjska tak patent šele dne
16. avgusta 1782. Ti tlačanski patenti,  ki so si
bili v glavnih določbah slični, so jako izboljšali dote¬
danje stanje podložnikov. Za Štajersko je bilo n. pr.
določeno, da ne sme znašati množina tlake za gruntarje
v nobenem slučaju več kot 3 dni tedensko, oziroma 156
dni letno (za manjše posestnike seveda sorazmerno
manj). Prepovedano je bilo tlačanjenje ob nedeljah, po¬
zimi je bila določena na največ 8, a poleti na 12 ur
dnevno, s primernim odmorom vmes,^otroci, stari in
onemogli so bili sploh oproščeni tlake itd. Kmetje so
spremljali te vladne odredbe z največjo pozornostjo in
upali še na večje olajšanje, zato so ponekod tlako sploh
odrekali in prišlo 'je tudi do manjših krajevnih uporov.

Vzporedno s temi ukrepi je šlo tudi prizadevanje,
da se podložniku čim najbolj zavaruje njegova
posest.  Zato je bilo prepovedano odvzemati pod¬
ložnikom izboljšana zemljišča in jih brez dovoljenja
oblasti in brez važnih razlogov zamenjavati s slabšimi.
Vlada je zlasti pospeševala odkupovanje p o d -
ložniških posestev,  s čemer so postali podlož¬
niki popolni lastniki zemlje, ki so jo obdelovali, le da¬
jatve so morali seveda odrajtovati graščaku še nadalje.
Ponekod je dosegla v tem pogledu tudi jako lepe uspe¬
he, kajti 1. 1786. je bilo n. pr. na vsem Spodnjem Šta¬
jerskem le še 487 neodkupljenih podložnikov, dočim jih
je bilo pa na skoro enako veliki Kranjski še vedno

88

17.537. Tu so bila namreč posestva slabša, vladala je
še večja revščina in kmet je bil itak dokaj varen tudi na
neodkupljenem zemljišču.

Marija Terezija je izvajala svoje globoke preosnove
postopoma in previdno ter po prejšnjih dolgotrajnih
posvetovanjih in pogajanjih z deželnimi zbori, ki so
se sicer upirali izgubi svojih starodavnih predpravic,
končno so se pa z njimi vendarle radi ali neradi spri¬
jaznili. Mnogo brezobzirneje in odločneje je pa na¬
stopal napram graščakom Jožef II. Ta je preziral iz¬
jemno stališče plemstva in hotel kar na hitro preobrniti
ves dotedanji družabni red. Že takoj prvo leto je jako
omejil sodno pravico  graščakov napram podlož¬
nikom, prepovedal denarne in telesne kazni in uvedel
pravico pritožbe na okrožne oblasti. Tem odredbam je
potem kmalu sledila popolna o d p r a v a n e v olj¬
ni  š f v a, s čimer je dobil podložnik popolno svobodo
ženitve, preseljevanja in izseljevanja, odpravljena je bila
osebna služba mladine v gradu (razen za sirote), pod¬
ložnik se je smel svobodno izučili kakršnekoli obrti,
prepovedano je bilo pregnati podložnika z zemljišča
(razen če je posebno zanikamo gospodaril) ali zahtevati
od njega kakršnihkoli večjih dajatev nego so bile zapi¬
sane v urbarjih. Te odredbe so vzbudile med graščaki
veliko nejevoljo.Zlasti so se upirali določbi o svobodnem
kretanju, kajti graščaki so jamčili za redno plačevanje
državnih davkov svojih podložnikov. Nadalje je cesar
uredil dedno pravo  podložnikov, s čimer so iz¬
gubili graščaki vsak vpliv na določevanje podložniiko-.
vega dediča. Potem je izdal odlok, da smejo kmetje s
svojimi pridelki odslej razpolagati popolnoma svobod¬
no in 1. 1784. je določil celo najstrožje kazni za one
graščake, ki bi podložnike še nadalje silili, da morajo
prodajati svoje pridelke graščakom ali kupovati od njih
svoje potrebščine, kakor je bilo dotlej splošno v navadi.

89

Zlasti velikega pomena so bile tudi razne odredbe proti
samovoljnosti grajskih uradnikov.  O-
krožni uradi so dobili nalog, da morajo strogo paziti
na pravično ravnanje grajskih uslužbencev s podlož¬
niki in one, ki bi se v tem pogledu pregrešili, so morali
okrožni uradi najstrožje kaznovati in tudi odstaviti.
Najdalekosežnejšega pomena so bile pa cesarjeve na¬
mere, da tlako sploh odpravi,  kar naj bi bil
prvi korak k popolnemu razbitju zemljiških
g o s p o d s t e v. Že za Marije Terezije so izšli odloki,
ki so pospeševali odkup tlake. Težkoče je delalo pri
tem zlasti določevanje višine odkupa (za goslače je bilo
predlagano po poldrugi goldinar, za posestnike pa po
18—21 krajcarjev od vsakega mernika posetve). Za po-
skušnjo so najprej določili, naj se tri leta graščakom in
podložnikom prepusti, da se svobodno sporazumejo
glede od.Kupa Uspehi so bili le majhni, kajti branili so
se oboji: graščak bi ostal na ta način brez delovnih
moči, kmet je pa upal, da bo tlaka v kratkem sploh od¬
pravljena brez odškodnine. Ker niso našli nobenega iz¬
hoda, ki bi zadovoljil obe strani, do kakega odločnega
dejanja za vso državo ni več prišlo; kajti cesar je pre¬
kmalu umrl. Zaključiti je pa želel cesar svoje globoke
preosnove s korenito preuredbo vsega doteda¬
njega načina določevanja zemljiških
davkov.  Vzrok za stalne kmetiške pritožbe je namreč
videl predvsem v pomanjkljivih zemljiških zapisnikih
(katastrih), zato je ukazal v štirih letih premeriti vsa
polja. Na podlagi natančno ugotovljenih velikosti in
donosa zemljišč je hotel potem posestva enakomerno
obdavčiti. Čeprav je vzbudila ta namera pri graščakih
vihar ogorčenja, cesar vendarle ni odjenjal. L. 1789. je
izdal postavo, po kateri naj bi plačeval podložnik odslej
od vsakih 100 goldinarjev kosmatih dohodkov 30 gld.
davkov, in sicer 12 gld. 13 kr. državi, 17 gld. 47 kr. pa

90

graščaku. V tej vsoti naj bi bile zapopadene prav vse
podložnikove dajatve graščaku, tako da bi ne smel ta
zahtevati od njega ničesar drugega več. Štiri mesece
potem, ko je stopila ta najdalekosežnejša postava v ve¬
ljavo, je pa cesar umrl.

Jožef II. je imel najboljše namene popolnoma osvo¬
boditi kmeta stoletnega grajskega jarma. S svojimi na-

Belokranjske kmetiške hiše konec XVIII. stoletja,
precej slične so tudi dolenjske.

glirni in brezobzirnimi ukrepi je pa zbujal vedno večje
ogorčenje pri graščakih, a kmetom, nezadovoljnim z
raznimi drugimi, prav tako brezobzirnimi odredbami
(prepovedal je n. pr. »sedmine«, koledovanje, romanja,
streljanje ob praznikih itd.), so se zdela še ta velika olaj¬
šanja njih dotedanje usode nezadostna. To splošno ne-
voljo je cesar zadnja leta svojega življenja čutil vedno
globlje, zato je legel v grob s trpkim razočaranjem v

91

srcu. Njegov naslednik, Leopold  II., je skušal pomi¬
riti razburkane duhove s tem, da je odpravil mnogo do¬
brih in umestnih ter tudi nekaj neumestnih preosnov
svojih dveh prednikov. Najprej je padla p ir e v a ž n a
Jožefova davčna postava,  še preden se je za¬
čela sploh izvajati. To je zbudilo med kmeti veliko
razdraženost in oblast je morala ponekod nastopiti proti
njim celo s silo (n. pr. na Tolminskem, v Krški okolici
i. dr.). Odpravil je nadalje mnogo ostrih Jožefovih
cerkvenih odredb ter vrnil deželnim zborom nekaj nek¬
danjih pravic, izvajanje drugih preosnov svojih dveh
prednikov je pa jako omilil. Čeprav je imel tudi Leopold
več dobrih namenov, pomenja njegova dveletna vlada za
kmeta vendarle občuten ‘korak nazaj.  Toda pred
vrati so bili že novi silni, dogodki, ki so posegli še
globlje v življenje našega kmetiškega- ljudstva.

Cesarica Marija Terezija in njen sin pa nista le bi¬
stveno olajšala stoletnega grajskega jarma na našem
ljudstvu, temveč sta skušala dvigniti kmetovo gospodar¬
sko in s tem davčno moč tudi z drugimi važnimi ukrepi
in preuredbami. Za čim večje pospeševanje
umnega kmetijstva  so bile osnovane po vseh
deželah posebne »Kmetijske družbe«, ki obstojajo še
danes in ki so si stekle velikih zaslug za naše ljudstvo.
Kmetijske družbe so potem ustanavljale še posebne šole
za povzdigo poljedelstva in živinoreje, razen tega so pa
oblasti jako podpirale tudi napredek vseh drugih kme-
tiških pridobitnih panog, kakor gozdarstva, sviloreje,
čebelarstva, domače obrti itd. Tedaj so n. pr. začeli pri
nas prvič saditi tudi krompir, ki je danes glavna hrana
ljudstva. Skratka: v drugi polovici XVIII. stoletja se je
država prvič zavedla, da je eden najglavnejših njenih
namenov skrbeti za gmotni in prosvetni napredek svojih
državljanov in teh nalog se je tudi z vsemi sredstvi
lotila. Posledice seveda niso izostale: po tolikih stoletjih

92

bede in trpljenja so končno napočili našemu kmetu
časi hitrega napredovanja na vseh poljih. Iz brez¬
pravnega tlačana je postajal polagoma gospodar na
svoji zemlji, postajal je polagoma tudi on deležen do¬
brin, ki jih poraja prosveta (tudi kmet je začel pošiljati
sinove v višje šole, ki so mu bile dotlej skoro zaprte)
in lepšala sta se njegov dom in njegovo življenje. Ob¬
enem je zavalovilo v teh letih novo, sveže življenje tudi
po naših mestih, ki so podirala stara obzidja in se
še krepkeje oprijela trgovine in obrti. Pri vsem tem
je nehote moral prihajati do veljave tudi slovenski
jezik.  Od protestantovskih časov dalje skoro zamrla
slovenska književnost se je začela zopet oživljati in šte¬
vilni ljudski prosvetitelji (P. P. Glavar, B. Pohlin, B.
Kumerdej i. dr.) so začeli z veliko vnemo in požrtvoval¬
nostjo ustvarjati pogoje za poznejšo splošno narodno
prebujo.

2. Francozi in Ilirija.

Ko je umiral cesar Leopold II., je divjala na Fran¬
coskem že tretje leto silna revolucija,  ki je zrušila
kralja, plemstvo in podložništvo. Do moči je prišlo me¬
ščanstvo, ki je skušalo z najskrajnejšimi sredstvi pre-
vreči ves dotedanji družabni red ter za vedno zlomiti
in iztrebiti vse predpravice najviše gospode. Ta re¬
volucija je zato vzbudila seveda največje skrbi med
vladarji in plemstvom sosednjih držav, kjer so se ti
bali, da ne dvigne tudi njihovih podložnikov.

V Avstriji je zavladal po Leopoldovi smrti njegov
sin, cesar Franc  I. (1792.—1835.). Ta mož je bil
nasproten vsakim novodobnim izpremembam in ni imel
nobenega zmisla za želje in potrebe ljudstva. Zaupal
je le ozkemu krogu svojih nazadnjaških svetovalcev
in zahteval je, da se vse brez ugovora slepo pokori
njegovi volji. Že njegov oče se je z drugimi tedanjimi

93

evropskimi vladarji začel pripravljati na boj s franco¬
skimi ,revolucionarji, za Francovega vladanja se je pa
vojna res tudi pričela ter divjala potem z malimi pre¬
sledki 23 let. Občutile so jo v prav veliki meri tudi
slovenske dežele.

Prva leta so se vršili boji največ po nemških de¬
želah, 1. 1795. pa tudi v Italiji. Vojni uspehi so se nekaj
Časa menjavali, ko je pa prevzel naslednje leto povelj¬
stvo nad francoskimi armadami mladi general Napo¬
leon Bonaparte,  je doživljala avstrijska vojska
poraz za porazom. Dvakrat (1. 1797. 'in  1. 1804.) so
preplavile francoske vojske tudi slovenske de¬
žele.  Ob tej priliki so jim naložili Francozi silno vojno
odškodnino, razen tega pa izterjali še ogromne količine
drugih potrebščin za vojaštvo. Čeprav je bila v ne¬
štetih bojih tepena Avstrija že na robu gospodarskega
propada, še vedno ni mirovala. Ustanovila je deželno
brambo, h kateri je pritegnila najširše plasti ljudstva
ter se pripravljala tako na nove boje. L. 1809. je Na¬
poleon, ki je postal medtem francoski cesar, vnovič odlo¬
čilno porazil Avstrijce na severnih bojiščih, istočasno
so pa prodirale francoske čete tudi iz Italije v slovenske
dežele in nalagale ob tej priliki prebivalstvu vnovič
sima bremena. Marsikje (n. pr. v Črnem grabnu, na
Kočevskem, v metliškem okraju i. dr.) se je ljudstvo s
silo uprlo francoskim izterjevalcem vojne odškodnine
in drugih dajatev, toda ti so si z ostrimi ukrepi in
kaznimi znali hitro priboriti pokorščino. Medtem je
pa sklenil Napoleon s premagano Avstrijo na Dunaju
mir ter odtrgal od nje tretjino njenih dežel, med njimi
tudi nad polovico slovenskih.

V dunajskem miru pridobljene južnozapadne av¬
strijske pokrajine, to je kos Tirolske, zapadno Koroško,
Kranjsko, Primorsko, zapadno Hrvaško in Dalmacijo
je združil Napoleon v upravno celoto in jo nazval

94

»Ilirske province« z glavnim mestom Ljubljano.
Tako je prišla večina Slovencev in Hrvatov pod fran¬
cosko nadvlado, ki je začela Ilirijo preurejevati takoj
po francoskih postavah in običajih. Vse ozemlje so
razdelili na več provinc (dežel), te na distrikte (okrožja),
te zopet na kantone (okraje) in kantone končno na
komune (občine) z meri (župani) na čelu. Vrhovni
upravitelj vse Ilirije je bil napredni, pravični in izobra¬
ženi maršal Marmont,  ki je bil jako naklonjen deželi
in se je iskreno trudil za njen napredek. Podpiral je
zlasti šolstvo in tedaj je dobila slovenščina prvič tudi
nekoliko veljave v šoli in v uradu. Oni izobra¬
ženci,  pri katerih se je pod vplivom nazorov fran¬
coskih revolucionarjev zbudila narodna zavest, so se
zato hitro sprijaznili s francosko nadvlado .in prvi
slovenski pesnik, Valentin Vodnik, jim je zapel celo
svojo znano »Ilirijo oživljeno« na čast.

Drugače je bilo pa pri k m e t i š k e m ljudstvu.
Dolgoletne vojne so deželo vnovič jako izžele. Silni
davki, vojne odškodnine in ogromne dajatve v blagu
so povzročile splošno pomanjkanje. Denar je izgubil
štiri petine svoje vrednosti, draginja je silno narastla,
velik del najkrepkejšega prebivalstva so vtaknili v vo¬
jaško suknjo, kdor ji je pa ubežal v gore in v gozdove,
je potem nadlegoval prebivalstvo kot rokovnjač. Ves
denar je šel edinole v vojne namene, zato je popolnoma
prenehala državna skrb za pospeševanje kmetijstva m
tudi poprejšnje prizadevanje za napredek ljudske pro¬
svete je popolnoma pojenjalo, kajti nazadnjaška vlada
cesarja Franca II. ni bila prijateljica izobrazbe širokih
plasti ljudstva, češ da bi utegnila izobrazba omajati
pokorščino ljudstva napram gospodi in oblastem. Gra¬
ščaki so zopet dvignili svoje glave in strogo izterjevali
od podložnikov vse, karkoli jim je šlo in še čez. Tako
je kmetiško ljudstvo zopet stokalo pod težkimi bre-

95

meni. Ta bremena so še jako povečale domače in fran¬
coske vojne čete, ki so se valile vsakih par let preko
naših dežel. Domačemu vojaštvu je moralo dati pre¬
bivalstvo na razpolago živež in priprego, francoske
čete so pa izterjevale razen tega od prebivalstva še
visoke vojne odškodnine (kontribucije). Samo armad¬
nemu zboru francoskega generala Neya je morala
dajati n. pr. Koroška vsak mesec 3000 stotov pšenice,
1000 stotov rži, 12.000 volov, 40.000 mernikov ovsa,
12.000 stotov riža, 6000 maseljcev žganja, 12.000 stotov
slame, 24.000 stotov sena in 8000 frankov, razen tega
pa še 1000 konj, sukna za vojaške obleke, 5 milijonov
frankov vojne naklade itd. Slične dajatve so zahtevali
tudi drugi generali. Kmetiške hiše ob glavnih cestah
so bile končno udarjene še s tem, da so morale pogosto
jemati pod streho večje ali manjše število razbrzda¬
nega vojaštva, ki je praznilo kmetom shrambe in kleti.

Nekoliko na bolje se je obrnilo šele po dunajskem
miru in osnovanju Ilirije. Ker je ta postala del fran¬
coskega cesarstva, je napel Marmont vse moči, da jo
dvigne gospodarsko in prosvetno čim prej in čim višje.
Slično sta postopala tudi njegova naslednika. Uvedli
so sicer mnogo novih davkov  in doklad, zato
je pa dobil kmet nekaj drugih, prav pomembnih olajšav.
Ko so spomladi 1. 1811. določili novo ureditev Ilirije
v zmislu francoskih postav, so podložniško raz¬
merje kmetov n a p r a m graščakom sploh
odpravili.  Ker je bilo pa treba poprej še urediti
mnoga zapletena vprašanja med kmeti in graščaki
(n. pr. odškodnino graščaku itd.), te postave niso mogli
takoj tudi izvesti, zato so zaenkrat le zmanjšali vse
kmetiške dajatve graščakom za eno petino. Kmetje so
se seveda upirali odrajtovati ostale štiri petine in
ker francoske oblasti z njimi navadno tudi niso po¬
stopale prestrogo, so prišli graščaki čez noč v največje

96

neprilike. Dalje so odpravili Francozi vso graščinsko
sodno oblast, uveljavili popolno enakopravnost vsega
prebivalstva pred zakonom in uvedli popolno svobodo
obrti in trgovine. Zaradi prekratke dobe vladanja v
deželi in vojnih časov do kakega izrečnega podpiranja
kmetijstva pri nas niso prišli, pač sta se pa ravno v
tistih letih v naših deželah popolnoma udomačila koruza
in krompir, kar je povzročilo, da odslej tudi lakota ni
več nastopala v večji meri. Prav pazno skrb so pa po¬
svečali Francozi napredku obrti in trgovine in pridno
so popravljali stare ter gradili nove ceste. Za vzdrže¬
vanje javnega reda in miru so uvedli orožnike (poprej
so morali vršiti te posle župani), ki so pridno pre¬
ganjali številne rokovnjače.

Na splošno je sprejemalo prebivalstvo francosko
gospodstvo z jako mešanimi občutki. Svobodoljubno
izobraženstvo jim je bilo po večini naklonjeno, kme-
tiško ljudstvo je pa sprejemalo nekatere njihove odredbe
z odobravanjem, z drugimi se pa ni moglo spri¬
jazniti, ker so bile popolnoma tuje njih ukoreninjenim
naziranjem. Verjetno pa je, da bi si bili pridobili
Francozi sčasoma srca vsega prebivalstva, ko bi se ne
bil zapletel Napoleon v nove boje, ki so zahtevali tudi
od slovenskih dežel novih, velikih krvnih in
denarnih žrtev.  Edina sila na evropski celini, ki
je še ni uklonil svoji volji, je bila namreč prostrana
Rusija,  zato se je odpravil 1. 1812. z ogromno
armado tudi nadnjo. Vse dežele silnega francoskega
cesarstva in med njimi tudi naše slovenske so morale
postaviti v to armado številne vojaške čete, za njih
opremo so pa navili davčne vijake do skrajnosti. To
je moralo vzbuditi splošno nezadovoljstvo kmetiškega
ljudstva, ki je bilo že do grla sito neskončnih vojnih
bremen. Ta vojni pohod je bil pa končno usoden tudi
za Napoleona samega. Strašna zima je na nepreglednih

7

97

ruskih poljanah uničila njegovo ponosno armado ter
s tem tudi zlomila njegovo moč. Narodi, ki so se že
vedno težje uklanjali njegovi brezobzirni volji, so to
priliko izrabili, zgrabili za orožje in mu zadali jeseni
1. 1813. odločilni udarec, ki ga je končno popolnoma
zrušil. S tem je bilo konec tudi komaj štiri¬
letne francoske oblasti  v slovenskih deželah,
ki je pa ostala našemu ljudstvu v živem spominu še
prav do današnjega dne.

3. Poslednji rod podložnikov in tlačanov.

Jeseni 1. 1813. so zasedli Avstrijci  zopet ilirske
dežele. S tem so bile vse slovenske pokrajine vnovič
združene v avstrijskem cesarstvu, ki mu je tudi po
Napoleonovem padcu še vedno vladal nazadnjaški cesar
Franc I. s svojim prvim ministrom knezom Metter-
nichom. Glavno stremljenje obeh je šlo za tem, da
z vsemi sredstvi onemogočita uveljavljenje
svobodoljubnih nazorov,  ki jih je zasejala
francoska revolucija po vsej Evropi. Kakor vsi tedanji
vodilni vladarji na evropski celini, sta bila tudi cesar
Franc in minister Metternich odločna nasprotnika vsake
izpremembe obstoječega stanja, vsakega sodelovanja
državljanov pri vladnih poslih in tudi vsakega glob¬
ljega napredka ljudstva, ker sta se bala, da bi samo¬
zavestni državljani utegnili ogrožati njuno samosilstvo.
V državi je imela odločati izključno le volja vladarjeva
in njegove vlade, prebivalstvo pa se je moralo slepo
in brezizjemno pokoriti njenim odredbam. Brez vsakih
državljanskih pravic ni bilo samo preprosto kmetiško
ljudstvo, temveč tudi meščanstvo in celo nižje plem¬
stvo (graščaki), o katerega usodi je odločalo le urad-
ništvo s policijo na čelu.

Ta duh je zavladal po odhodu Francozov seveda
tudi po slovenskih deželah. V meščanstvu je kakor slana

98

zamoril prve krepke pojave slovenske narodne prebuje,
med kmetiškim ljudstvom je pa zadušil čez noč vse
lepe upe na popolno osvobojenje izpod grajskega
jarma. Avstrijske oblasti v ilirskih deželah (na Štajer¬
skem in vzhodnem Koroškem, ki nista spadali k Iliriji,
je ostalo vse pri starem, kakor je bilo pred francoskimi
vojnami) sicer niso vrnile graščakom vseh nekdanjih
pravic, temveč ohranile od francoskih uredb zlasti one,
ki so krepile moč državne oblasti (n. pr. sodstvo), zato
so pa takoj po svojem povratku v deželo odredile, da
imajo podložniki brezpogojno odrajtovati svojim zem¬
ljiškim gospodom že od Francozov določene štiri petine
vseh nekdanjih dajatev. Ker se Francozi navadno niso
mnogo brigali, če so kmetje plačevali graščakom svoje
obveznosti ali ne, je bilo seveda vse prepričano, da gre
s podložništvom že h koncu. Ti avstrijski ukrepi in pa
ohranitev vseh francoskih davkov so zato vzbudili v
kmetiškem ljudstvu, tako prizadetem po dolgoletnih
vojnah, največje nezadovoljstvo in po mnogih krajih
je bilo kmetom žal za Francozi. Graščaki so povratek
Avstrijcev izrabili tudi za to, da so začeli od podlož¬
nikov z največjo strogostjo izterjevati vse zaostanke,
čeprav so oblasti odrejale v tem pogledu čim večjo
prijenljivost. Prepovedano je pa ostalo graščakom še
nadalje prilaščati si zemljo svojih podložnikov in tudi
sicer je mogel kmet z njo svobodno razpolagati. Ker
graščakom niso več vrnili vseh nekdanjih javnih poslov
(t. j. pobiranja davkov, sodstva in javne uprave v svo¬
jem okolišu sploh), je morala končno ustanoviti država
svoje lastne urade in oblasti, da je mogla voditi in
oskrbovati vse javne zadeve- Glede tega so prevzeli
nekaj uredb iz dobe Marije Terezije in Jožefa H. in
nekaj iz francoske dobe, nekaj so jih pa osnovali na
novo. Tako so prevzeli od Francozov ustanovljene
občine, ki so bile podrejene okrajnim gosposkam, te

7 *

99

pa zopet okrožnim uradom. Seveda tudi sedaj občinski
predstojniki (župani in »rihtarji«) še niso imeli lastnega
odrejenega delokroga, temveč so izvrševali le ukaze
višjih oblasti, ki so jih postavile. Pri vseh Iteh pre-
uredbah pa vladi seveda ni šlo za to, da kakorkoli
olajša kmetiško podložništvo, temveč ,le za čim največjo
okrepitev njenega lastnega vpliva na vse prebivalstvo
brez izjeme, na kmete in graščake.

Smotreno izboljševanje kmetiškega položaja, ki smo
ga videli za Marije Terezije, Jožefa II. in tudi za
Francozov, se je torej po končanih francoskih voj¬
nah popolnoma ustavilo. Kmet je moral zopet hoditi
redno na tlako in odrajtovati svojemu zemljiškemu
gospodu določene dajatve v blagu in v denarju, le
različne druge nekdanje pravice graščakov nad pod¬
ložniki so prešle vsaj v poprejšnjih ilirskih deželah na
državne oblasti. Te so polagale največjo pažnjo na to,
da zbero čim največ davkov, da vzdrže med prebival¬
stvom slepo pokorščino napram oblastem in da zatro
vsak pojav želja po kakršnihkoli izpremembah.

Ta duh je preveval avstrijsko vlado tudi po smrti
nazadnjaškega cesarja Franca I. Na prestolu mu je
namreč sledil cesar Ferdinand  I. (1835—1848), ki
je bil slaboumen in je zato zaradi njegove popolne
nezmožnosti vodil vse vladne posle vsemogočni knez
Metternich. Vkljub najstrožjim policijskim odredbam
in budnemu zatiranju vsakega svobodoumnega pojava
med državljani se pa tako stanje vendarle ni moglo več
vzdržati trajno. Čim bolj je napredovala splošna
izobrazba ljudstva in čim bolj so se narodi zavedali,
da sloni moč države prav za prav na njih samih ter na
njihovi dobrobiti, tem neznosnejša jim je postajala tudi
taka vladavina. Po vsej Evropi, zlasti pa med meščan¬
stvom, ki je bilo najbolj izobraženo, so se naskrivaj

100

pojavljala stremljenja, da se narodi otresejo neomeje¬
nega jerobstva vladarjev in da dobi tudi ljudstvo pra¬
vico soodločevanja pri vladanju in javnih poslih sploh.
Čeprav so uporabljale oblasti vsa sredstva, da zaduše
taka svobodoumna stremljenja, so se ta vendarle širila
bolj in bolj. Povsod je naraščala nezadovoljnost, ki je
našla duška najprej na Francoskem. Meseca februarja

„Bohkov kot“ v gorenjski kmetiški hiši konec XVIII. stol.

1. 1848. je vstala v Parizu nova revolucija, ki je zanetila
takoj sličen požar tudi po mnogih drugih državah. Že
naslednji mesec je vzplamtela tudi na Dunaju, in nje¬
govemu vzgledu so sledila hitro še druga mesta. Me¬
ščanstvo je v zvezi z delavstvom  in z mladino
strgalo skoro polstoletne policijske vezi in strmoglavilo
čez noč obsovraženi način dotedanjega vladanja, kme-
tiško ljudstvo se je pa dvignilo in končno zadalo še

101

poslednji udarec tisočletnemu grajskemu jarmu, ki je
trohnel že od Marije Terezije dalje.

Tedaj je po tisoč letih podložništva tujim gospo¬
darjem dosegel tudi naš slovenski narod mnogo daleko-
sežnih svoboščin, ki so potem v naslednjih desetletjih
omogočile njegov nagel napredek na sedanjo višino.
Čeprav na ta znameniti dogodek razmeroma še malo
pripravljen, se je vendarle še dokaj živahno udeležil
tedanjega gibanja, ki je valovilo po vsej državi. Me¬
ščanstvo je bilo po veliki, večini nemškega pokolenja
a]i vsaj nemškega mišljenja, zato se je navduševalo
predvsem za državljanske svoboščine. Ona majhna
peščica izobražencev, ki se je zavedala svojega sloven¬
skega rodu, je pa zahtevala razen državljanskih svo¬
boščin tudi popolno enakopravnost slovenskega jezika
v vsem javnem življenju ter prijela zato krepko
za delo na vseh poljih. Med kmetiško ljudstvo narodna
zavest tedaj še ni prodrla, zato narodnih stremljenj
redkih izobražencev tudi še ni podpiralo, pač je pa
dobro uvidelo, da je prišel zanj trenutek končnega
gospodarskega osvobojenja. Na mah je povsod ustavilo
graščakom nadaljnje 1  odrajtovanje številnih -dajatev in
prenehalo hoditi na tlako, kjer so bili pa graščaki
zaradi svojega trdega postopanja s podložniki posebno
obsovraženi, so pa navalili celo na gradove. Toda do
kakih hujših prizorov to pot ni več prišlo. Kmetiško
podložništvo se je bilo že preživelo ter se je v posled¬
njem rodu vzdrževalo le še zaradi trdega pritiska
oblasti. Ko so padle te, se je zrušilo samo po sebi tudi
podložništvo. V naslednjih letih so potem z raznimi
postavami še zakonito uredili številna zapletena vpra¬
šanja med graščaki in podložniki. Kmet je moral pla¬
čati graščakom nekaj odškodnine, zato so bile pa pre¬
trgane vse stoletne vezi, ki so ga dotlej priklepale na
njegovega zemljiškega gospoda. Postal je popolnoma

102

svoboden lastnik zemlje, ki je brila pravno dotedaij
še graščakova last in jo je kmet prav za prav le obde¬
loval in užival. Prenehale so vse njegove obveznosti
napram zemljiški gospodi in dandanes nas spominjajo
na nekdanji grajski jarem le še številni gradovi po vseh
koncih naše domovine, a tudi mnogi izmed teh so samo
še klavrne razvaline .

Trdo usodo in globoke pretrese je preživljal slo¬
venski narod v opisanih stoletjih. Zaradi svoje malo-
številnosti je prišel že kmalu po svoji naselitvi v sedanji
domovini pod tujo nadoblast, kateri je sledila tudi
popolna gospodarska odvisnost. Staro domače plem¬
stvo je izginilo že zgodaj, a tudi vse, kar je pozneje
zapustilo rodno grudo, se je porazgubilo in potujčilo.
Ostal je pa kmet ter čuval svojo slovensko besedo in
svojo slovensko zemljo od roda do roda. Vse kar je
gospodovalo v teh stoletjih našemu narodu, je bilo
tujega duha in tujega rodu: plemstvo, državne oblasti
in mesta, le kmetiška vas je ohranila navzlic vsem
težkim okoliščinam nepretrgano svoj slovenski značaj
in vztrajno čakala lepših dni. Kakor hitro so jiinapočili,
je izšlo 'iz te naše kmetiške vasi tudi prerojenje vsega
našega naroda. In kmetiška vas je še danes najtrdnejši
temelj našega naroda, zato naj velja njej vsa naša vera,
K vse naše upanje in vsa naša ljubezen!


KAZALO.

Stran

Predgovor.. 5

I. V stari in novi domovini .7

1. Pod svobodnim solncem ......  7

2. V novo domovino.8

3. Z mečem in plugom.9

4. Staroslovenski kmet . .12

II. Slovenec tlačan in podložnik.  . , . 13

1. Pod tujimi gospodarji..13

2. Plemstvo in gradovi . .  15

3. Pod grajskimi zidovi.20

4. Srednjeveška slovenska vas  29

III. V boju za staro pravdo .40

1. Pod avstrijskim orlom. 40

2. Turški navali. .44

3. Pod valptovim bičem ... ... 52

4. Za staro pravdo. 61

5. Sredi podložnikov in upornikov ....  71

IV. Svoboden kmet — temelj države  . . . 83

1. Cesarica Marija Terezija in njen sin . . . 83

2j Francozi in Ilirija.93

3. Poslednji' rod podložnikov in tlačanov . ... 98