TIM 9/10 poštnina plačana v gotovini cena 28,00 din maj—junij 1982 20. letnik revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine novice iz sveta tehnike V. Tavčar največje natovarjališče nafte v Evropi Na Šetlandskem otočju, severno od Škotske, sredi Severnega morja in 160 kilometrov ju¬ gozahodno od podmorskih naftnih polj, so ob navzočnosti britanske kraljice in norveškega kralja maja letos odprli največji naftni ter¬ minal v Evropi. Terminal je zgradilo skoraj 6000 delavcev ob globokem zalivu Suilom Voe na površini 40 hektarov, kjer je bilo poprej vojaško oporišče za hovercraft vozila na zračni blazini. Z grad¬ njo so začeli že leta 1972, dela na največjem in bojda najdražjem evropskem gradbišču pa so potekala sorazmerno počasi zaradi trdih podnebnih razmer. Ob terminalu stoji 16 tankov, ki merijo 76 metrov v premeru in 22 metrov v višino, vsak pa sprejme po 80.000 ton surove nafte; zra¬ ven je še četvero tankov, vsak izmed njih za 20.000 ton plina, ki ga bodo pridobivali v pred¬ hodni predelavi surove nafte. Po naftovodih namreč priteka brozga, ki jo tvorijo nafta, voda, plin in umazanija — in ki ni primerna za pre¬ voz s tankerji. Zato so zgradili velike naprave za predobdelavo nafte in ločevanje zemeljske¬ ga plina. Zanjo in za ostale naprave na termi¬ nalu so postavili termično elektrarno, ki ima 125 megavatov moči. V konicah odvoza računajo tedensko na 20 ve¬ likih tankerjev in še nekaj ladij za prevoz pli¬ na. Na štirih črpališčih bodo črpalke bruhale v ladijske tanke po 25.000 do 30.000 ton suro¬ ve nafte na uro. Vseh šestnajst orjaških tankov na otoku lahko črpalke izpraznijo v nekaj manj kot 45 urah! — Seveda pa je treba upoštevati tamkajšnje vremenske razmere, ki lahko resno ovirajo plovbo tankerjev — in samo obsežni prehodni tanki lahko omogočijo enakomerno obratovanje črpalnih naprav na naftnih poljih daleč zunaj sredi Severnega morja. Ob koncu stoletja bodo naftna polja sredi mor¬ ja presahnila. Tedaj bo zamrl tudi terminal Sul- lom Voe, vendar trdijo, da so stroške za od¬ stranjevanje že všteli v stroške gradnje. Tedaj bodo tudi ob Suilom Voe spet zagospodovali krotki poniji in mehkodlake šetlandske ovce — kot že toliko stoletij. k I; L V k T ii 1 s n 2 n is n Š S L n P F F F i F c t F l ii < i ( F F r F F 1 F F P F TIM 9—10 • 81/82 385 386 TIM 9—10 • 81/82 prva stran Preden se lotim vaših pisem, naj napišem nekaj stavkov za uvod ali bolje za zaključek letošnjega letnika. Najprej o zamudah, ki so nas spremljale skozi vse leto in dosegle svoj vrh prav zdaj na koncu leta, saj vem, da vas bo ta številka prav zadnji hip, takorekoč za rep, še dohitela na vaših delovnih mestih, to je v šoli. Nedvomno imate vso pravico gledati na zamudo s svojega stališča, torej s stališča kupca, ki je svoj račun poravnal in pričakuje, da bo za kupnino plačano blago tudi pravo¬ časno in nepoškodovano prejel. No, že tu se vsa stvar rahlo zatakne, saj jih ni malo med vami, ki ste na to osnovno pravilo tržnega gospodarstva pozabili (z drugimi besedami še niste plačali naročnine). To me toliko bolj čudi zaradi zneska, s katerim bi opravili svojo dolžnost. Ker pa to ne velja za veliko večino med vami, naj končam: tisti, ki naročnine še niste poravnali, to lahko storite tudi zdaj na koncu. Preprosto nakažite toliko dinarjev, koli¬ kor jih potrebujete za štirinajst sladoledov, s poštno nakaznico na naš naslov s pripisom: naročnina za Tim za letnik 81/82. In seveda ne pozabite pripisati svojega naslova in šole. Zdaj pa je že čas, da se tudi sam posujem s pepelom. O zamudah, ki so botrovale izidom pete, šeste in sedme številke sem že dovolj govoril, zato le o zamudi osme in zadnje, dvojne številke. Pri obeh sem zašel v težave že pri zbiranju gradiva; nekateri avtorji so zaradi drugih opravkov zamudili za dan ali dva ali pa tudi več. Ker pa je revija gotova šele tedaj, ko je kompletna, od prve do zadnje strani, je to povzročilo dodatne težave pri tiskanju, popravljanju in natisu obeh številk. Kljub temu upam, da vam bo revija, čeprav tako pozno, vseeno dobrodošla, in da se za¬ radi zamud ne boste razjezili do take mere, da bi jo za zmeraj črtali oziroma izbrisali iz seznama (košarice) svojih kulturnih potreb. Za konec še to, da imamo trenutno nemalo mo¬ ralnih in materialnih težav, saj predračuni za natis, ki jih zbiramo za izdajanje revije v pri¬ hodnjem letu, kar za nekaj dinarjev presegajo letošnjo prodajno ceno. Kljub temu upam, da nam bo uspelo prebroditi tudi te težave in bomo z vami tudi v prihodnje. Zdaj pa sem vam dolžan še odgovore na vaša pisma, ki jih je to pot, čeprav je številka dvojna, nekaj manj. (Kaže, da ima tu svoje prste vmes po¬ letje in zvišana temperatura v šolskih klopeh). Pojdimo kar po vrsti in začnimo s pismom Janeza Rozmana iz Hraš pri Smledniku. Ozna¬ čim ga lahko za kritičnega, zgrajeno pa je na podoben način, kot moj uvod v tole pisanje — nekaj hvali in nekaj graja, samo da on to stori v obratnem vrstnem redu, kar je ne¬ dvomno lepše in bolj korektno. Na kratko: rubriki, kot je Proizvodno delo in sestavek o jadranju na deski mu ne ležita, pohvalil pa je članke o daljinskem vodenju. Po tem že kar dobro lahko presodimo, kam pes taco moli: fant ima v čislih elektroniko. Potrditev te pod¬ mene sledi, saj želi, da bi nadaljevali z ob¬ javljanjem člankov o integriranih vezjih in ob¬ javili načrt kakšnega zahtevnejšega motornega letala (zanimivo: kakor hitro smo objavili načrt jadralnega letala v letošnji prilogi, že je na vrsti motorni model). Njegovim željam se pri¬ družujeta tudi Robert Ribič in Marjan Gantar (prav tam). Mali oglas sem objavil v tej šte¬ vilki. Miro Cvjetičanin iz Kranja je modelar začetnik, kar bi sam ugotovil po vsebini nadaljevanja njegovega pisma, saj me prosi za katalog na¬ črtov brodarskih modelov. Poleg tega pa me sprašuje za naslov trgovine v Ljubljani, ki bi prodajala modelarski material. Ker se tokrat »vidimo « zadnjikrat v letošnjem letu, mu bom kljub vsemu odgovoril še enkrat. Edina publi¬ kacija, v kateri objavljamo načrte, je Tim, ka¬ talogov in podobnih izdaj ne izdajamo. Naslov trgovine je Mladi tehnik, Stari trg 5, 61000 Ljubljana. Igor Keržan iz Domžal me je s svojim dopisom rahlo zbegal, saj želi, da bi v reviji v prihodnje objavil načrte letalskih, raketnih in drugih mo¬ delov. Naj me takoj vzame vrag, če nismo v letošnjem letniku objavili kar nekaj letalskih raketnih modelov in kar ne morem verjeti, da jih je Igor prezrl, ali pa da ni bil zadovoljen niti z enim od njih. Pa tudi prezahtevni menda niso bili. Druga stvar pa je s prilogo, ki je zelo draga in jih tudi v prihodnje ne bomo mogli priložiti kaj več kot eno na letnik. Andrej Jamšek iz Nove Gorice nam pošilja cel kup zahtev v zvezi z meritvami Timovih naprav za DV itd. Njegov dopis sem posredoval so¬ delavcu. Bojan černenšek iz Apač na Dravskem polju me prosi, naj mu pošljem letalski motorček. Ne bom ga karal, ker je tako daleč od vira informacij. Piše naj na naslov naše trgovine, ki sem ga objavil pri odgovoru za Mira Cvjeti- čanina. S tem pa seveda še ne zagotavljam, da te motorčke tudi imajo na zalogi. Tone Bosnar iz Ljubljane pomeni pravo belo vrano med našimi naročniki, saj ne negoduje nad njeno vsebino, nasprotno, pravi, da je z TIM 9—10 • 81/82 387 vsebino revije zadovoljen, če takale izjava urednika ne spravi v boljšo voljo, potem ni več krvav pod kožo. Vprašuje pa, kako se iz sheme izdela ploščico tiskanega vezja. Preden so pogruntali tiskana vezja so izdelovali elek¬ tronska vezja iz žičk, z zamudnim lotanjem spojev in vezav. Tiskana ploščica je omogočila hitrejšo izdelavo in seveda občutno zmanj¬ šanje potrebnega prostora za posamezne sklo¬ pe. Iz sheme prerišemo vse zveze in točke za priklop elementov na papir, pri čemer pazimo, da porabimo čim manj prostora. Nato risbo s posebnim flomastrom ali s fotopostopkom prenesemo na ploščico, zjedkamo, nato pa pri- lotamo elemente. Podrobneje zadeve ne mo¬ rem razložiti, najbolje bi bilo, da bi si delovni postopek ogledal pri kakšnem izkušenejšem modelarju. Zanima ga tudi kaj pomenijo znaki na shemi. Tudi to presega okvire naše rubrike — v pošti prejšnje številke pa smo rekli, da bomo, upam, v prihodnjem letniku začeli ob¬ javljati posebno rubriko iz osnov elektronike, kamor bi sodili tudi omenjeni znaki, še en zbiralec načrtov se mi oglaša iz Tre- benj. Ker želi, da njegovo ime zamolčim, bom to tudi storil, ne morem pa mimo tega, da očitno doslej v tole našo rubriko še ni nikoli pokukal, saj bi me sicer ne zamenjeval s ser¬ visom za drobne usluge, čeprav moram obe¬ nem priznati, da mi velikodušno ponuja po¬ ravnavo poštnih stroškov. No, vseeno bom njegovo željo posredoval našemu sodelavcu, morda bomo v prihodnjem letniku objavili na¬ črt, ki si ga želi. Sandija Lukana iz Mengša moram žal razoča¬ rati. Priloge, za katero me prosi, mu ne morem poslati, saj tiskamo priloge toliko kot je iz¬ vodov revije, revija pa je že pošla. Prepričan pa sem, da jo bo staknil v knjižnici ali pri katerem od svojih prijateljev modelarjev, za katere upam, da jih ni malo, saj še vedno velja pregovor, da ptice enakega perja skupaj frče. S tem zaključujem naš pogovor in vam, tako kot je vsa leta v navadi, želim, da bi imeli letos še posebej imenitne počitnice in sploh, kot se reče, da ne zaidem v banalnosti. Upam, da se bomo jeseni spet srečali in da boste še naprej tako ali pa še bolj vneto so¬ delovali, ne toliko v funkciji kritika, temveč bolj po ustvarjalni plati. Srečno! Vaš urednik prvi koraki Miloš Macarol nizkovoltne namizne svetilke Takoj moramo povedati, da te svetilke niso namenjene niti branju niti pisanju. Njihova svetilnost je za naše oči prešibka. Namen teh svetilk je predvsem v ličnem oblikovanju sve¬ tilnih teles, čeprav jih bomo s pridom lahko uporabili tudi ponoči kot pomožna svetila, da se v temi ne bomo zaleteli v vrata. Prav bodo tudi prišle, če bomo hoteli ponoči pogledati na uro, ali pa če bo kdo zaradi hude vročice bdel skozi noč in si zaželel namesto teme le rahlo pritajeno svetlobo. Na našem trgu je velika ponudba različnih sve¬ til, žal pa je med njimi zelo malo ličnih. Ve¬ čina svetil ima preveč zapletene in preveč masivne konstrukcije. Nekatera od njih so pravcati vzor kiča, kateremu nevedni kupec lahko kaj hitro nasede. Najbolj lična so tista svetila, ki so konstrukcijsko najbolj enostavna in predvsem funkcionalna. Svetila so del naše stanovanjske kulture, zato je vredno, da se tudi njim posvetimo, pa če¬ prav le v miniaturni obliki. Ta je toliko bolj vabljiva, ker se bomo hkrati izognili nevarno¬ stim omrežne napetosti. Tu pride v poštev le nizkovoltažna napetost, ki jo lahko dobimo iz transformatorja za električni zvonec ali pa iz baterijskega izvora, ki je manj prikladen, saj so baterije iz dneva v dan dražje. Za izdelavo miniaturnih svetilk potrebujemo le baterijsko žarnico, medeninasti okov za žar¬ nico, miniaturno gumbno stikalo, miniaturno vtičnico in vtikač (kakršne uporabljamo pri obi¬ čajnih bipolnih antenskih dovodih) ter tanko dvožilno pletenico (kakršno dobite pri prodaj; miniaturnih električnih železnic). Za ogrodje svetilk pa bomo uporabili predvsem ostanke plastične embalaže in plastičnih izdelkov, ka¬ kršnih je v vsaki hiši na pretek. 388 TIM 9—10 • 81/82 Tu gre predvsem za vašo iznajdljivost, kajti v vsaki hiši je na razpolago toliko različnih stva¬ ri, da si vsakdo lahko izdela povsem lastno konstrukcijo namizne svetilke. Naša primera naj vam bosta torej le v pomoč za iskanje takih rešitev. Prva skica vam prikazuje miniaturno namizno svetilko v velikosti svinčnika, kajti za njeno stojalo smo uporabili držalo barvnega floma¬ stra. To je v bistvu votlo in kot nalašč za do¬ vod žic do okovja žarnice. Podstavek stojala je izdelan iz večjega plastičnega poklopca, v katerega smo lahko vgradili miniaturno stika¬ lo, spodaj in zgoraj pa smo poklopec okrepili z odrezkom debelejših plastičnih pokrovov, va¬ nju vgradili cev in vse skupaj zlepili z »Neo- stik« lepilom. Senčnik svetilke je izdelan iz plastičnega ohišja običajnega dezodoranta, s tem da smo mu četrtino plašča odrezali, tako da žarnica funkcionalno sveti le navzdol. Okov za žarnico smo vgradili v ustrezen mehkejši plastični poklopec in tega potisnili v notranjost ohišja. Da senčnik ne zdrkne navzdol, smo med nadevanjem na pokončno cev nadeli še ko¬ šček gumijaste cevke, ki se nahaja znotraj ohišja. V pokončno cev smo v višini osi senč¬ nika napravili luknjo za dovod dvojne pleteni¬ ce in hkrati opravili še priključek stikala. Na drugi konec pletenice pa smo vdelali miniatur¬ ni vtikač. Podobno miniaturno svetilko smo si napravili iz ostruženega lesenega nastavka, ki ima po sredi izvrtino in je prav primeren za stoja¬ lo miniaturne namizne svetilke. V gornji del izvrtine smo vgradili okov za baterijsko žarni¬ co, nanj priključili tanko dvožilno pletenico in jo speljali skozi dodatno stransko izvrtino na spodnjem delu podstavka na prosto, na njen prosti konec pa dodali miniaturni vtikač, ki ga priključimo na vtičnico z nizkovoltažno nape¬ tostjo 5—6 voltov omrežnega transformatorja. Ta svetilka nima dodatnega stikala, saj je žar¬ nica dostopna, da jo lahko odvijemo, ali pa izključimo vtikač iz vtičnice. Senčnik te svetilke je izdelan iz plastične po¬ sodice. V njen pokrov smo napravili pravšnjo okroglo izvrtino in ga tesno nasadili na sam podstavek. Zatem smo mu poveznili posodico, ki se izvrstno obnese kot senčnik. Ta svetilka je prav ličen dekorativni predmet. Podobne senčnike si lahko izdelate iz raznih posodic kozmetičnih krem. za šolsko delavnico TIM 9—10 • 81/82 389 Amand Papotnik proizvodno delo z električnim ročnim orodjem Delovna naloga: STOJALO ZA PLOŠČE Stojalo za plošče je lahko funkcionalen in uporaben predmet doma, v šoli, vrtcu itd. Pri¬ merno pa je tudi kot darilo za rojstni dan, no¬ vo leto, obisk itd. Poglejte načrt, spremno besedo in opis in sa¬ mi presodite, ali ga boste izdelali v takšni obliki. Zaželeno bi bilo, da ohranite osnovno obliko, videz končnega izdelka pa naj bi bil vaš in originalen. Material Za izdelavo potrebujete smrekov les (letvice) in vezano ploščo debeline 5 mm. Električno ročno in drugo orodje, priključki in pribor 1. Električno ročno orodje: vrtalnik KLIP-KLAP 2. Drugo orodje: kladivo, klešče, nož za tapete, čopič 3. Priključki: ročna žaga, vibracijski brusilnik 4. Pribor: svinčnik HB, kovinski kotnik, ravnilo, kovinski meter, vzdolžno leseno vodilo, ste- ga za pritrditev vzdolžnega lesenega vodila, primež, čepi z vijaki za pritrjevanje pri¬ ključkov na DM 200, svore, gumi kolut. Delovni postopki 1. merjenje za zarisovanje na material, 2. žaganje in razžagovanje, 3. brušenje, 4. 'lepljenje, 5. barvanje. Napotki za izdelavo 1. S krožno žago nažagajte kvadratne plošče z osnovnim robom 152 mm. žaganje poteka na KLIP-KLAP delovni mizi tako, da nastavite vzdožno vodilo na 152 in izvedete vzdolžne reze, da dobite trakove vezane plošče, na¬ to pa izvedite prečne reze, da dobite kva¬ dratne plošče. 2. Na kvadre plošč vrišite diagonale in izvedi¬ te razžagovanje kvadratnih plošč po teh dia¬ gonalah. Na ta način dobite trikotne stra¬ nice (pozicija 3). 3. Iz smrekovega lesa nažagajte letvice (po¬ zicije 4, 2, 1) za izdelavo podnožij, dveh nosilnih letev in držaja. (Opomba: držajno letvico lepo obrusite npr. polokroglo, tri¬ kotno itd.). 4. Stranice lepite na letvice podnožja z jubi- nol lepilom. Ko se lepilo osuši, zbrusite z gumijastim kolutom letvice podnožja tako, da bodo debeline podnožnih letvic poravna¬ ne s stranicami. 5. Celotnemu sklopu lahko dodate še nosilni letvi in držaj. Nosilni letvi prilepite in pri¬ bijte na zaključni stranici, čezenj pa pri¬ lepite in pribijte držajno letev (glej načrt in fotografije). 6. Celotno stojalo lahko še zbrusite z vibra¬ cijskim brusilnikom, nato pa ga polakirajte oziroma pobarvajte. Želim vam, da bi izdelek domiselno dopolnili (več stranic, oblika stranic, držala, podnožij itd.). KATALOG UPORABLJENEGA ORODJA, PRIKLJUČKOV IN PRIBORA Pribor za KUP KLAP krožno žago KZ 140 Masko vstavimo v krožno žago KZ 140 in tako preprečimo dostop manjših odpadnih kosov lesa v odprtino žage. kadar je le ta pritrjena v KUP KLAP mizo ali na drugo delovno površino List žago s 24 zobmi ima premer 125 mm, premer izvrtine ja 12.7 mm. Debelina lista je 1,2 mm. Uporabljamo ga za žaganje mehkega lesa in vezane plošče. 390 TIM 9—10 • 81/82 7 Stojalo za plošče TIM 9—10 • 81/82 391 Ščitnik pritrdimo na razporni klin. ko je krožna žaga KZ 140 pritrjena na KUP KLAP mizo, rezalno mizo RM 150 ali na drugo delovno površino in tako povečamo varnost pri delu. Zaščitna očala uporabljamo pri struženju, brušenju in žaganju. Gumasti kolut z vpenjalnim trnom ima premer 120 mm. Uporabljamo ga za pritrjevanje brusnega papirja, platna in krznene Brusno platno granulacije 50 ima premer 130 mm. V zavitku je 10 kosov. Slika 1. Pripraviti je treba orodje, prostor in pri¬ ključke za izdelovanje. Ob Iskrini delavnici in načrtu ter lastni domiselnosti ni težko izdelati funkcional¬ nega in lepega stojala! Brusni papir za vibracijski brusilnik VB 120 granulacije 40 in dimenzije 230 x 93 mm. pakiran je po 10 kosov. Slika 2. Sestavne dele lahko razžagamo na krožni žagi, pri čemer je treba paziti na pravilno uporabo in varnost pri delu Slika 3. Stojalo izgleda takole, vstaviti je potrebno še plošče. To stojalo ima tudi držalo 392 tim 9—10 • 81/82 Slika 4. Opremljeno stojalo z malimi ploščami. V vsak razpredelek lahko vložite eno ali tudi več plošč Slika 5. Fotografija prikazuje še druga, manjša raz¬ lična stojala. Vzpodbuda za razmišljanje je podana! Amand Papotnik zabojček Tokrat vam posredujem načrt z opisom in foto¬ grafijami za izdelek, ki so ga izdelovali učenci na 2. mestnem srečanju mladih tehnikov Ma¬ ribora. Srečanje je bilo 17. aprila na -PA Ma¬ ribor. Tehniško-tehnološko dokumentacijo in celotno gradivo za izdelavo smo pripravili na katedri za tehnično vzgojo PA Maribor {Papot¬ nik, Kunstelj). V panogi (C): delo z električnim ročnim orod¬ jem KLIP-KLAP je sodelovalo deset (10) šolskih ekip iz mariborskih občin. Pripravili smo jim celotno gradivo (pisno in¬ formacijo kot uvodno instruktažo in orientaci¬ jo za potek dela, košarico-zabojček kot demon¬ stracijsko sredstvo in kotne povezave). Tehniška dokumentacija ni bila opremljena z merami, ampak le z izgiedom zabojčka, prika¬ zom — detajlom kotne povezave ter kosovnim seznamom. Vse ostalo je bilo prepuščeno iznajdljivosti in ustvarjalnemu preoblikovanju ekip (2 učenca in mentor). Ugotovili smo, da so učenci izredno domiselno in ustvarjalno oblikovali zabojčke, kar dokazu¬ jejo tudi fotografije (glej foto zapis). Utemeljitev izbora izdelka Košarico smo izbrali zato, ker je osrednji moto letošnjih občinskih srečanj in republiškega srečanja: Mladi tehniki za kmetijstvo in ener¬ getiko. Takšna košarica pa lahko resnično služi za shranjevanje sadja, zelenjave, krompirja itd.; doma, v službi, v šolski kuhinji, shrambi itd. Poskusite tudi vi izdelati košarico-zabojček, in to tako, da bo koristen — uporaben ter hkrati dopolnjen oziroma racionaliziran glede na na¬ črt in fotografije. Zabojček Zabojček, ki ga boste izdelovali na 2. mestnem srečanju mladih tehnikov Maribora, je lahko koristen pripomoček za shranjevanje sadja, krompirja, zelenjave, lahko pa služi tudi kot zabojček za rože. Električno ročno in drugo orodje, priključki in pribor 1. Električno ročno orodje: vrtalnik KLIP-KLAP 2. Drugo orodje: kladivo, čopič 3. Priključki: krožna žaga, kronska žaga 4. -Pribor: svinčnik HB, kovinski kotnik, ravni¬ lo, leseno vzdolžno vodilo, maska za krožno žago, stegi za pritrditev vzdolžnega lesene¬ ga vodila, gumijast kolut, vertikalno stojalo TIM 9—10 • 81/82 393 Delovni postopki: 1. merjenje in zarisovanje na material, 2. razžagovanje, 3. brušenje, 4. izrezovanje s kronsko žago, 5. lepljenje, 6. žebljanje, 7. dopolnjevanje, 8. barvanje. Napotki za izdelavo: 1. preglejte načrt in se odločite za izvedbo (dolžina, širina, višina), 2. pred seboj imate utorjene letvice za pove¬ zavo stranic (pozicija 1), letvice za ohišje in lesonit za dno, 3. glede na vašo zamisel se lotite dela, ki bi lahko potekalo takole: — razžagovanje povezav s krožno žago, — razžagovanje letvic s krožno žago, 394 TIM 9—10 ® 81/82 — izrezovanje s kronsko žago, — brušenje z gumijastim kolutom in stek¬ lenim papirjem, — lepljenje deščic v utore, — lepljenje dna in pričvrstitev dna z žeb¬ ljički, —- izdelava (možna) dopolnil k zabojčku, — barvanje s sadolinom. fotografije s tekmovanja in izdelki Slika 1. Ekipe so pričele delati. Delo se je od¬ vijalo na platoju pred PA Maribor. Vodja je bil tovariš Kunstelj s študenti PA. Pripravljenih je bilo 5 delovnih mest z vsem potrebnim orodjem in priborom. Sledilo je razžagovanje, povezava letvic ter brušenje le-teh Slika 2. Fotografija prikazuje 3. delovno mesto. Učenec brusi letvice, uporablja očala, kar je pra¬ vilno. Po brušenju so elemente sestavili in zlepili v celoto — zabojček, ter ga pobarvali s sadolinom št. 1 Slika 3. Zabojčke je pregledala komisija. Tovariš Kunstelj pravi, da so dobro izdelani Slika 4. Pri tem izdelku so uporabili še povratno žago za izrez oprijema Slika 5. Pri tem izdelku kot oprijem služi zgornja letvica TIM 9—10 • 81/82 395 Slika 6. Oprijem je izveden z izrezom (povratne žaga) in ojačanjem z letvico Slika 7 . Pri tem izdelku vidimo ustvarjalno rešitev oprijema in dna (letvice) Kar precej vas je, ki letos za zmeraj zapuščate osnovnošolske klopi. Izkušnje iz pre¬ teklih let nam kažejo, da je med vami veliko takih, ki jih modelarska žilica tudi v kasnej¬ ših letih ne zapusti. Kdaj pa kdaj prejmem dopis izpod peresa bralca, ki že pestuje tretjo generacijo. Da se ne bi razšli nanagloma in v zameri, vam uredništvo in uprava naše revije sporoča: kdorkoli med vami, ki bi želel še naprej prejemati našo revijo Tim, jo lahko naroči na svoj domači naslov. Dovolj bo, če nam z dopisnico sporočite, da želite še naprej ostati naš naročnik. Naslov in ceno boste našli na prvi strani te številke. kdor potrpežljivo čaka - tudi dočaka To so bile prve besede, ki so bile prenešene na daljavo z Morsejevim telegrafom. Samuel Morse sodi v vrsto ljudi, ki imajo največje zasluge za razvoj prenašanja vesti na daljavo. Morse je izumil elektromagnetski te¬ legraf in prvi vzpostavil žično zvezo med dve¬ ma mestoma. Za prenašanje govora, tj. besed na daljavo, je Morse sestavil tudi posebno abecedo, sestoječo iz pik in črt, ki jo še da¬ nes imenujemo Morsejeva abeceda in ki je največjega pomena za ves dosedanji sistem občevanja na daljavo v svetu. Uredništvo in uprava 396 tim 9—10 • 81/82 Morse se je rodil 27. aprila 1719 v Charle- stonu v Ameriki. Po zaključenem šolanju se je najprej posvetil slikarstvu in je kot slikar por¬ tretist dosegel lepe uspehe; poleg tega pa ga je zanimala elektrika, ki je takrat veljala za posebno čudo. Na kolumbijski univerzi je po¬ slušal predavanja o elektriki. Da bi spopolnil svojo izobrazbo v slikarstvu, se je podal na potovanje po Evropi in obisko¬ val znamenite galerije v Franciji, Italiji in Angliji. V Franciji je spoznal sistem telegrafa imenovanega »semafor«. To je bil optično-me- hanični telegraf z visokimi stolpi, s katerim so dokaj hitro prenašali vesti v daljavo. Leta 1832 je izvedel za iznajdbo elektromagneta in takoj pomislil, da bi bilo mogoče uporabiti električni tok in elektromagnet za prenos ve¬ sti. Tako se je rodila ideja o elektromagnet¬ nem telegrafu. Morse je takoj pričel uresničevati svojo zami¬ sel. Opustil je slikarstvo, da bi se pridružil »vojski ljudi, ki jih čaka propad in neuspeh«, kakor so takrat imenovali raziskovalce. Ne¬ utrudno je delal na svojem izumu in živel pri tem precej revno. Prvi model telegrafa je iz¬ delal v zimi leta 1835—36. Leta 1837, torej pred 130 leti, je izvedel prvo javno demonstra¬ cijo svojega telegrafa. Prijatelji so bili navdu¬ šeni, še posebno mladi Veidl, amater-mehanik in sin lastnika železarne. Veidl je predlagal očetu, naj bi finančno podprl Morsejev izum. Stari Veidl pa je bil posloven človek in se ni hotel lotiti stvari, dokler se ne bi prepričal, da je zares važna in koristna. Zahteval je do¬ kaz o vrednosti nove naprave za sporočanje na daljavo. Morse in Veidl sta se polna upanja z vso vne¬ mo lotila spopolnjevanja aparature. Pripravlje¬ na je bila tudi brzojavna abeceda, obstoječa iz pik in črtic, kakršna je v rabi vse do današnjih dni. V treh mesecih je bilo vse pripravljeno. Poiskus naj bi se izvršil v tovarni starega Veidla. Okoli tovarne so napeljali okoli tri mi¬ lje dolgo žico, ki je vezala oddajnik s sprejem¬ nikom. V eni sobi je bil Morse pri oddajniku, v drugi sobi pa je pri sprejemniku sedel mladi Veidl in čakal, da sprejme sporočilo. Stari Veidl je sestavil sporočilo in ga izročil Mor- seju, takoj nato pa je odšel v drugo sobo, da se prepriča, če bo sporočilo res prišlo po žici. »Če sprejmeš telegram,« je rekel sinu, »bom prepričan, da sloni vaša ideja na zdravi pod¬ lagi.« Kmalu se je začulo trkanje telegrafa — sprejemnika, trak se je polagoma premikal, igla pa je puščala na njem sledove črtic in pik, ki so pomenile; »Kdor potrpežljivo čaka — tu¬ di dočaka.« Pozneje je dobil Morse od Kongresa Združenih držav kredit za gradnjo prve brzojavne proge VVashington—Baltimore. Leta 1844 je bila izro¬ čena prometu prva javna telegrafska linija. Dragi bralci, vam pač ne bo treba tako dolgo čakati na svoj mali aparat za učenje Morseje- ve abecede. Poglejmo najprej, kakšna je Mor- sejeva abeceda. MORSEJEVA ABECEDA TIM 9—10 • 81/82 3 9 7 M SL Zdaj pa se lotimo izdelave našega aparata. Potrebujemo slušalko in mikrofon navadnega telefona ter stikalo, oziroma taster. Slušalko in mikrofon lahko kupite v prodajalnah tovarne »Iskra«, taster pa vzemite od kakega starega telegrafa, če tega ne najdete, je dobro tudi mikrostikalo od električnega zvonca (gumb), ki ga dobite v vsaki trgovini z električnimi po¬ trebščinami. Kupite še baterijo 4,5 V in imate vse, kar je potrebno. Mikrofon In slušalko postavite, kakor kaže sli¬ ka 1. Razdaljo med obema, od katere je od¬ visna barva tona, določite sami, vendar naj ne bo večja od 2 cm. S tanko žico povežite ele¬ mente v serijo. S pritiskom na taster začne sistem oscilirati zaradi povratne moči. Piko Morsejeve abecede dobite s trenutnim malo zadržati. Pri tastiranju je treba paziti, M SL pritiskom na taster, za črto pa je treba pritisk da bodo razmaki med pikami in črticami ene črke kratki, a enako dolgi, med črkami pa malo daljši. Druga slika kaže električno shemo našega apa¬ rata: M je mikrofon, Sl slušalka, B baterija, S taster. Če želite, lahko montirate ves aparat v pla¬ stično ali leseno škatlo. Tako bo mnogo lepši in pripravnejši. Vsi deli bodo združeni v za¬ ključeno celoto. Sporočite nam, kako vam je delo uspelo in ka¬ ko napredujete v tastiranju. Znanje Morsejeve abecede utegne kdaj kori¬ stiti, saj je mogoče oddajati Morsejeve znake tudi na druge načine, na primer optično z ma¬ lim reflektorjem žepne svetilke, seveda le na krajšo razdaljo. Jan I. Lokovšek modelarstvo Izvedenka s foto uporom merilnik vrtljajev TIM XXXI (II) Tudi foto upor je možno uporabiti v merilniku vrtljajev TIM XXXI namesto fototransistorja. TABELA II 398 TIM 9—10 » 81/82 Foto uporu se upornost močno spreminja s sta¬ tično osvetljenostjo, zato moramo nekoliko prirediti vrednosti nekaterih uporov v vezju. Te spremembe so podane v tabeli II. Poleg naštetih sprememb bomo morali tudi pri montaži posvetiti foto uporu malo več pozor¬ nosti. Izvedenka z domačimi fototransistorji V mislih imam tiste »domače« fototransistor- je, ki jih naredite sami z odpiranjem pokrovč¬ kov ohišij navadnih kovinskih transistorjev. V takem primeru se zna primeriti, da je merilnik premalo občutljiv. Ta problem rešujemo na dva načina. V prvem povečamo vrednost upora R13 na 3M3 do 6M8. V skrajnem primeru ga lahko celo opustimo. Drugo možnost predstavlja vezava upora R14. Namesto omenjenega upora vzamemo zapored¬ no vezavo upora vrednosti 47 kOhm in trimer- potenciometra 50 kOhm. S tem trimerpotencio- metrom nato nastavljamo občutljivost merilni¬ ka. Vgradnja v ohišje Merilnik vrtljajev vgradimo v primerno ohišje. Predlagam leseno ali kako drugo škatlico no¬ tranjih mer 60 x 120 X 30 mm. Za te mere sem se odločil zato, da je možno vgraditi standardni nosilec za štiri okrogle baterije ali akumulatorske velikosti »mignon«. Približen razpored na škatlici prikazuje slika 6. Slika 6. Razpored elementov na škatli Presek razporeditve v samem ohišju sem na¬ risal na sliki 7. foto tronsistor Slika 7. Presek ohišja z razporeditvijo elementov V primeru, da smo uporabili fotoupor, mu mo¬ ramo napraviti nekak senčnik. Prikazuje ga slika 8, in sicer montažo v preseku. Slika 8. Montaža foto upora s senčnikom (presek) Notranjo stran senčnika moramo pobarvati s črno mat barvo. Umerjanje Merilnik vrtljajev moramo umeriti, da bodo odčitki pravilni. V ta namen potrebujemo pri¬ meren signal, katerega frekvenco natanko po¬ znamo. K sreči imamo tak svetlobni signal na voljo v vsaki hiši. To je utripanje žarnic, in sicer tako neonk kakor tudi klasičnih na žarilno nitko, ki so napajane iz omrežja. To nihanje oziroma utripanje je tako hitro (100 utripov na sekun¬ do), da ga naše oko ne zazna, pomagalo pa nam bo pri umerjanju merilnika vrtljajev. Preprost račun pove, da ustreza taka žarnica, ki utripne stokrat v sekundi, 3000 vrtljajem le¬ talskega propelerja z dvema krakoma oziroma 6000 vrtljajem v minuti vztrajnika, na katerem je ena svetlobna markica. Glede na to je postopek umerjanja naslednji. Usmerimo merilnik proti prižgani žarnici in pri¬ tisnemo tipko (stikalo) S1. Stikalo S2 naj bo sklenjeno, ker moramo instrument uravnati najprej na nižjem območju, tj. za 3000 oziroma 10000 vrt./min — cel odklon. Kazalčni instrument pokaže nek odklon. S po- močnjo trimerpotenciometra P2 naravnamo od¬ klon tako, da se kazalec umiri točno na 3000 vrtljajev na minuto. TIM 9—10 • 81/82 399 Nato preklopimo S2 na višje območje (do 30 000 vrt./imin). To pot zavrtimo trimerpoten- ciometer P1 tako, da dobimo natanko 3000 vrt¬ ljajev na minuto. Pozor, ko umerjamo na viš¬ jem območju, se trimerpotenciometra P2 ne smemo več pritakniti, sicer si poderemo kali- bracijo na nižjem področju! Primeri se, da ravno ne moremo umeriti merilnika s pomočjo trimerpotenciometrov bodisi zaradi slabše občutljivosti kazalčnega instrumenta ali kakega podobnega vzroka. Po¬ maga zmanjševanje vrednosti uporov R21 in R20. če pa tudi s tem ne pridete dovolj blizu, lahko za malenkost povečate vrednost kon¬ denzatorja C6, in sicer od 1500 ina 2200 pF. Mer¬ jenje vrtljajev z našim instrumentom je zelo preprosto. Potrebno je le usmeriti fototran- sistor (foto upor) na propeler modela ali na svetlobno markico vztrajnika z razdalje ca. 10 do 20 cm za letalski model in nekaj cm za la¬ dijski. Ko pritisnemo tipko (stikalo) S1, instru¬ ment pokaže število vrtljajev. Prav presenetljivo je, kako že ti majhni odsevi svetlobe aktivirajo naš merilnik. Na koncu sem dolžan še opozorilo. Vrtljaje lah¬ ko merite le ob dnevni svetlobi in ne ob umet¬ ni luči, saj vse žarnice, ki jih napaja omrežje, utripajo in tako pokvarijo meritev! Jan I. Lokovšek sprejemnik za daljinsko vodenje TIM XXX (II) Izbira materiala Poleg obeh integriranih vezij (MC 3357 in CD 4017) je bistven sestavni del sprejemnika medfrekvenčni filter, saj vpliva na samo kva¬ liteto. Od njega je odvisno, ali bo sprejemnik bolj ali manj občutljiv na motnje in ali nas bodo drugi RC oddajniki motili ali ne. Sam sem uporabil Kyocerin KBF 455R-4A. Muratin ekvivalent nosi oznako GFW 455 HT. S takimi filtri je sprejemnik zares sposoben delovati v 10 KHz rastru, tj. oddajniki na sosednjih kana¬ lih ga ne bodo motili, kar je pomembno za le¬ talske modelarje, posebno še, ko »bežijo« pred CB-jem. Če pa se zadovoljite s slabšo ločljivostjo, lah¬ ko uporabite tudi enostavnejše filtre, kot so npr. SFD 455D (po novem SFZ 455A) in SFT 455 B. V skrajnem primeru bi lahko filter tudi opustili, pač pa bi bil tak sprejemnik primeren le za ladijske modele in še to le v primeru, da sta na vsaki strani prosta vsaj po dva kanala. Medfrekvenčna transformatorčka Tr1 in Tr2 sta miniaturni izvedenki s stranicama 7x7 mm (tloris). Barvna oznaka jedra je rumena ali be¬ la. V primeru, če nameravamo uporabiti Kyoce- rin filter, lahko Tr1 celo opustimo in namesto njega vežemo kar upor vrednosti 2,4 kOhm, ne da bi se pokvarile lastnosti sprejemnika. Kritični del je tudi kvarc kristal, vendar le v primeru, če jih želimo zamenjavati, tj. po želji zamenjati kanal. V takem primeru morajo biti profesionalni (beri pregrešno dragi) in še to je potrebno vztrajati pri enem proizvajalcu, saj kombinacije (npr. Robbe-Simprop ali Graup- ner) praviloma ne delujejo. Lahko uporabimo (samo za sprejemnik) tudi sprejemniške CB kvarce, ki so ceneni, vendar pa bi morali ob vsaki zamenjavi kanala, tj. kvarca, ponovno uglasiti sprejemnik (Tr 2), da bi bilo delovanje oziroma doseg naprave zares v redu. Tuljave bomo navili sami; v ta namen potre¬ bujemo dva tuljavnika premera 4 mm z VF je¬ drom, katerih barvna oznaka je zelena. D je dušilka induktivnosti 1 uH. Le-te obstajajo tudi že narejene, kot npr. upori, navadno pa jo naredimo kar sami. Upori so Iskrini, moči 1/4 ali 1/8 W; R4 (27 kOhm) naj bo 1/8 W, tj. zares čim manjši po velikosti, ker ga montiramo pod (!) integri¬ rano vezje. 400 TIM 9—10 • 81/82 Razen elektrolitskih so vsi kondenzatorji kera¬ mični, z izjemo C8, ki pa je lahko tudi tantaiov elektrolit. D1 je univerzalna germanijeva dioda, npr. AA 118, OA 81 ipd. Gradnja Sprejemnik gradimo v tehniki tiskanega vezja na ploščici velikosti 60 X 33 mm. V merilu 1 : 1 jo prikazuje slika 5. Sl. 5. Ploščica tiskanega vezja v hierilu 1: 1 Priključne sponke je možno oštevilčiti le na povečani sliki ploščice tiskanega vezja — sli¬ ka 6. Sl. 6. Povečana slika ploščice tiskanega vezja z oštevilčenimi sponkami TABELA I TIM 9—10 • 81/82 401 Ta ploščica je konstruirana za filter KBF 455R- 4A oziroma CFW 455 HT. Za drugačen tip filtra je potrebno ploščico malo popraviti. Prav tako je potrebno ploščico popraviti na mestu pri¬ ključkov za servomehanizme, če so le-ti dru¬ gačni, raster namreč ustreza priključkom vrste Muitiplex, Simprop in VVebra. Naredimo tabelo vrednosti posameznih sestavnih delov in pove¬ zav na priključne sponke ploščice tiskanega vezja. Glej tabelo na levi strani Integrirano vezje tip nožiča 123456789 M C 3357 P 71 72 73 74 75 76 77 78 79 CD 4017 B 91 92 93 94 95 96 97 98 99 tip nožiča 10 11 12 13 14 15 16 IVIC 3357 P 80 81 82 83 84 85 86 CD 4017 B 100 101 102 103 104 105 106 med seboj povezati obe sponki 121! Najprej preverimo ploščico, če ni neželenih stikov in če odprtine zares ustrezajo elemen¬ tom. Zatem se lotimo navijanja tuljav L1 in L2. L1 ima 18, L2 pa 16 ovojev bakrene lakirane žice premera 0,25 mm; navijamo navoj ob na¬ voju. VF jedro ima premer 2 mm, dolžina je približno 5 mm, barvna oznaka je zelena. Vkolikor ni na voljo že narejene dušilkeza 1 pH, jo navijemo sami. Na 1/4 W upor (50 k£2 ali več] navijemo 30 ovojev bakrene lakirane žice premera 0,2 mm, navoj ob navoju in konce navltja prispajkamo na priključne žičke upora. Navitje utrdimo še s kapljico nitrolaka ali ka¬ kega lepila. Prvi element, ki ga spajkamo na ploščico tiska¬ nega vezja, je upor R4 (27 kQ), ker pride mon¬ tiran pod integrirano vezje MC 3357. Sicer je vrstni red montaže navadno naslednji: Priključki servomehanizmov, R4, integrirana vezja, Tr1 in Tr2, filter, tuljavi in dušilka, upori, kondenzatorji itd. Na koncu prispajkamo še anteno, tj. do 120 cm dolgo mehko izolirano žičko. V pomoč pri sestavljanju bo slika 7, ki prika¬ zuje pogled na vezje z zgornje strani. Bakrene povezave na spodnji strani ploščice so narisane črtkano. Na sliki 7 sem označil tudi polariteto kondenzatorjev (+ sponke) in noži- co »1« integriranih vezij, da bo možnost po¬ mote manjša. 402 TIM 9—10 • 81/82 Uglaševanje Poleg ustreznega (FM!) oddajnika potrebujemo za uglaševanje še visokoohmske slušalke in V-meter z merilnim obsegom 5 do 10 V. Najprej priključimo napajanje, oddajnik še ni vključen in kvarc sprejemnika tudi še ni v pod¬ nožju. Sledimo napetost napajanja. Na začetku je ta med 4,8 in 5,1 V, če uporabljate standard¬ no napajanje z NiCd akumulatorčki. Za diodo D1 je napetost za malenkost nižja, na uporu R11 pa sme pasti še za približno 0,4 V [točki 48 in 64). Če ni tako, je poraba večja, kar lah¬ ko pomeni napako. Vsekakor napetost na toč¬ kah 48 oz. 64 ne sme biti nižja od 4 V. če je tako, potem prisluhnemo testnemu priključku s pomočjo visokoohmske slušalke. Eno sponko slušalk vežemo na maso, drugo pa na TP. Sli¬ šati moramo prasketajoč šum, ki je značilen za FM sprejemnike. Ton tega šuma se mora spre¬ minjati, če zavrtimo jedro transformatorčka Tr2. Če ste uspeli priti do sem, je sprejemnik go¬ den za uglasitev. V podnožje vtaknemo kvarc in vključimo oddajnik. Za začetek naj bo le-ta kar na mizi blizu sprejemnika. V sprejemniku zdaj merimo napetost na tesnem priključku. Opazimo, da se slednja spreminja, če sukamo jedro transformatorčka Tr2. Spreminja se (pri¬ bližno) od 2 pa do 3 V pri napajanju s 4,8 V. Ta sprememba pa nastopi pri približno četrt obra¬ ta jedra transformatorčka. Zavrtimo jedro tako, da bo napetost natanko na sredini, tj. v našem primeru 2,5 V. Tako smo našli sredino tako imenovane »S« krivulje FM detektorja. Potreb¬ na je še uglasitev transformatorčka Tr1 in obeh vhodnih tuljav. V ta namen priključimo na testni priključek zopet visokoohmsko slušalko in oddaljujemo oddajnik. Antena oddajnika naj bo še naprej zložena. Naprava mora delovati vsaj na 20 me¬ trov z zloženo anteno oddajnika, da bo doseg dovolj velik. Uglasitev Tr1 in vhodnih tuljav ni tako ostra kot Tr2, kjer se je vse zgodilo na četrt obrata, ampak določeno razliko opazimo šele, ko je oddajnik oddaljen, tj. ko smo na meji dosega (oddajnik z zloženo anteno) in še to je pri- ! bližno na pol obrata jedra, če ste sprejemnik tako uglasili, mora že delovati tudi nizkofrek¬ venčni del. S slušalko preverimo prisotnost signalov na integriranem vezju CD 4017, in sicer na sponkah 104 (Clock signal) in 105 (Rešet signal) ter izhode (87 do 108). Slika 8. Shema sprejemnika z označenimi napetostmi TIM 9—10 • 81/82 403 V kolikor ne uspete, je preprosta metoda iska¬ nja napak z merjenjem napetosti na posamez¬ nih točkah sprejemnika in logičnim sklepa¬ njem, Za take primere sem na shemi sprejem¬ nika (slika 8) označil napetosti, kakor sem jih izmeril na mojem prototipu sprejemnika. S črko T so v shemi označene točke, kjer sli¬ šimo tudi NF signal, ko je oddajnik vključen, v oklepajih pa so vrednosti napetosti za primer vključenega oddajnika; seveda le tiste, ki se ob tem spremenijo. Komur pa bi povsem spodletelo in nikakor ne bi uspel svojega sprejemnika ukrotiti, naj se oglasi v našem uredništvu. Radi bomo poma¬ gali! Posvetimo še nekaj besed tistim, ki bi radi ta sprejemnik uporabili na drugih frekvenčnih pod¬ ročjih, npr. 35 ali 40 MHz pasu. Preizkusil sem tudi te možnosti, vendar pa je tam občutljivost sprejemnika slabša, na 40 MHz že večja od 15 pV! Tak sprejemnik bi bil primeren le za vodenje ladijskih modelov. Za konec poglejmo še povzetek tehničnih po¬ datkov sprejemnika. Frekvenčni pas 27 MHz Število servomehanizmov do 6 Napetost napajanja Poraba Zahtevana frekvenčna deviacija odd. Dušenje sosednjega kanala 3,6 do 7,5 V ca. 4 mA pri 4,8 V 1,5 kHz — 70 dB (Kyocera filter) Sašo Krašovec galeb 7 Je jadralno letalo, ki je zelo primerno za začetnike. Načrt je narisan v merilu 1:1, razen kril, smernega in višinskega stabilizatorja. KRILO: Najprej naredimo 2 šablonski rebri iz vezane plošče (VP) debeline 1,5—2 mm. (M = 1 : 1). Ostalih 16 pa naredimo iz lipo¬ vega furnirja debeline 1 mm. Ko so rebra na¬ rejena, narišemo krilo v naravni velikosti. Z bucikami pritrdimo na papir sprednjo in zad¬ njo letev iz smreke (S) in vlepimo rebra. Ko je krilo suho, pazljivo odtrgamo papir in v utor prilepimo sprednjo letev. Ta je na konceh odžagana pod kotom 45° (glej detajl). Konce kril zbrusimo in prilepimo še ušesi (M = 1 ; 1). Sprednjo in zadnjo letev zbrusimo (kot kaže slika) in na sprednji dve šablonski rebri pri¬ lepimo lipov furnir debeline 0,5—0,8 mm. Krilo nato prekrijemo s tankim japonskim pa¬ pirjem in ga 3-krat prelakiramo z razredčenim nitro brezbarvnim lakom. VIŠINSKI + SMERNI STABILIZATOR: Sta iz letvic 3x2 mm in sta narisana v M = 1 ; 2. Ločeno ju narišemo na papir in pričnemo s sestavljanjem. Z bucikami pritrdimo sprednji in zadnji letvici, ki potekata neprekinjeno. Na¬ to odrežemo še vmesne in jih sproti lepimo. Sprednja letev na višinskem stabilizatorju je S 5 x 3. Ko se lepilo posuši, ju zbrusimo in zlepimo. Paziti pa moramo, da tvorita med seboj pravi kot. Repne površine nato prekrije¬ mo s tankim japonskim papirjem in 3-krat pre¬ lakiramo. TRUP: Nosni del (M = 1 : 1) naredimo iz VP 5 mm. Podaljšuje se z letvico, ki ima od začetka do konca krila profil 5 X 10, nato pa se zoži, da ima na koncu 5 X 5 mm. Dol¬ žina od konca krila do zaključka trupa znaša 320 mm. Da dobimo na koncu profil 5 X 5 mm, moramo pooblati le SPODNJO stran letvice (ta¬ ko, da bodo naklonski koti ostali nespreme¬ njeni). Na trup prilepimo še mizici (2 in 3), ki morata biti pravokotni na trup. V trup prilepi¬ mo še okroglo smrekovo letvico dolžine 2 cm. Trup nato 2- do 3-krat prelakiramo. SPUŠČANJE: Krilo in repne površine prile¬ pimo z elastikami na trup. Iz svinca naredi¬ mo nekaj okroglih ploščic, ki jih z vijakom in matico privijemo k trupu. Damo jih toliko, da pride težišče (T) na svoje mesto. Pred spu¬ ščanjem moramo preveriti, če sta robova krila in višinskega stabilizatorja vzporedna, če ni¬ sta, moramo krilo ustrezno podložiti. Model nato nekajkrat spustimo iz roke. Če lepo leti, ga lahko potegnemo z laksom, če pa ne, pa lahko podlagamo krilo. Da bo model zavijal, moramo konico krila rahlo potisniti malo na¬ prej. 404 TIM 9—to • 81/82 TIM 9—10 • 81/82 405 4Q 40 40 2040 40 406 TIM 9—10 • 81/82 Jure Svete RC motorno letalo »muha« To letalo je visokokrilno, kar pomeni, da je stabilno v zraku, in je zato zlasti primerno za začetnike. Izdelava je sorazmerno preprosta, tudi materiala ni težko dobiti. Za pogon le¬ tala so primerni motorji s prostornino od 0,8 do 1,5 ccm. Pa tudi z RC napravo ne bo težav, kajti za vodenje zadošča že 4-kanalna RC na¬ prava. Sedaj pa k delu! Začnemo z izdelavo kril. Iz tankega vezanega lesa (1,5 mm do 2 mm) izrežemo šablono rebra (1). Ko smo to naredili, začnemo rezati rebra. Na dovolj velik kos meh¬ kega vezanega lesa položimo balso, na katero pritrdimo šablono z bucikami tako, da sta bu¬ ciki dodobra zapičeni tudi v vezan les. Nato ob šabloni zarežemo rebra. Pri tem je treba paziti na to, da držimo skalpel navpično, sicer rebra na koncu ne bodo enaka. Ko izrežemo vsa rebra, se lotimo obdelave prednje (2) in zadnje (3) letve. Najprej narišemo načrt kril v naravni velikosti. Nato si začrtamo na pred¬ nji letvi utore in jih s tanko pilo tudi zarežemo. Letev nato obrusimo s smirkovim papirjem ter jo z bucikami pritrdimo na dovolj veliko desko, in sicer tako, da na desko položimo načrt kril, na ta načrt pa potem še letev. Nato v utore prilepimo rebra. Zadnjo letev pa najprej obde¬ lamo tako, da ima v prerezu obliko trikotnika, in šele nato naredimo utore. Tako obdelano zad¬ njo letev vstavimo v krilo. Potem začnemo z izdelavo nosilcev (7). Pri tem moramo paziti, da sta dobljena nosilca enaka, zato ju obde¬ lamo s pilo. V dobljena nosilca prilepimo no¬ silno letev (4) in vstavimo polovico nosilne letve v eno polovico krila. Ko se lepilo po¬ suši, s skalpelom zarežemo prednjo in zadnjo letev ter krilo prelomimo in tako vstavimo v CM 2 TIM 9—10 • 81/82 407 408 TIM 9—10 • 81/82 krilo še drugo polovico nosilne letve. V tako dobljeno krilo nato vstavimo še ostale letvi¬ ce {5, 6). Ko se lepilo dodobra posuši, obru¬ simo prednjo letev tako, kot je prikazano na sliki 1. Krivine izdelamo tako, da izrežemo iz balse 6 kosov, ki imajo obliko profila krila. Pri tem si pomagamo s šablono (1). Po 3 kose zlepimo skupaj in jih nato obdelujemo, dokler ne dobijo lepih krivin. Mer za krovne ploščice nisem navedel zato, ker je pri njihovi izdelavi potrebna velika mera pazljivosti, kajti pri vsa¬ kem izdelku so določena odstopanja, mere je treba prilagoditi krilu. Ko smo vse to naredili, nas čaka samo še prekrivanje. Sedaj pa se lotimo izdelave trupa! Najprej iz vezanega lesa izrežemo šablone trupa [21, 22, 23, 24). Nato s pomočjo teh šab¬ lon izrežemo iz balse stranice trupa. Med TIM 9—10 • 81/82 4 09 KOSOVNI SEZNAM Sašo Krašovec kljuka za krožni vlek prostoletečih modelov Te kljuke so v kategoriji A-2 (F-1A) že dol¬ go uveljavljene. Prednost pred navadno je v tem, da model lahko obdržiš na laksu toliko časa, kot sam hočeš (kot to dovoljujejo pra¬ vila). S tem dosežeš, da model odklopiš v termičnem stebru oziroma, da ga lahko »poiščeš«. Kljuka je po zgradbi dokaj enostavna, jo je pa težje zreglirati tako, da ti čim bolj zanesljivo deluje. To pa je potrebno napraviti na terenu in pa naučiti se jo moraš uporabljati, kajti dru¬ gače ti ne koristi. glavni stranici (21) prilepimo rebra trupa (10, 11, 12, 13, 14, 15). Nato med rebra vstavimo letvice (17) in prilepimo še dve stranici (22, 24). Nato vstavimo nosilec motorja (16) in na¬ redimo pokrov trupa. Na mestu, ki je označeno s črticami, narežemo pokrov (23) in kot loma prilagodimo trupu. Na mesto loma pa damo malo lepila, da lom obdrži isti kot. V pokrov nato na dveh mestih zvrtamo luknji 0 5 mm. Pod ti dve luknji prilepimo ploščici, ki imata luknji s premerom 3 mm. Nato izre¬ žemo pritrdilni ploščici, ki jima izvrtamo luk¬ nji 0 3,5 mm. Pod ti dve luknji pa prilepimo 2 matici M3 z dvokomponentnim lepilom. S tem je omogočena pritrditev pokrova na trup z vijaki (M3). Višinsko in smerno krmilo iz¬ režemo iz balse. Pri tem je važno le to, da sta obe krmili obrušeni tako, da imata v prerezu obliko profila krila (simetričen profil). Da se krmili gladkeje premikata, ju prišijemo v ob¬ liki številke 8. Nato nas čaka samo še prekri¬ vanje. Namestitev RC naprave je odvisna od tipa naprave. Za povezavo med servomotorjem in krmilom nam služi jeklena ali varilna žica 0 1,5 do 2 mm, ki jo utrdimo z letvico 5 X X 5 mm. Upam, da vam bo model lepo uspel. Kljuka je risana v M = 1 : 1, lahko jo tudi ne¬ koliko zvišate, ne pa razširite, kajti tako se vam lahko zgodi, da ne bo šla v trup. IZDELAVA: Osnova je kljuka narejena iz varilne žice 0 3 mm. Nanjo je prispajkan ob¬ roč, ki pride v plašč, in pa zgornji del, na ka¬ terega pride žična povezava s smernim krmi¬ lom; spodaj pa ima luknjo 0 1,8 mm za zatič. Vzmet naredite tako, da okoli palice 0 3 mm navijete jekleno žico 0 0,7 ali 0,8 mm. Zatič izdelate iz duraluminija 1,5 mm. Vse ostale dele pa izrežete iz pločevine od konzerve. Na plašč najprej prispajkate zgornji pokrov, vtak¬ nite kljuko z notranjim obročem in vzmetjo in nato prispajkate na plašč še spodnji pokrov, nanj pa še štiri nosilce. Skozi zadnja dva na jekleno žico 0 2 mm nataknite zatič in žico z zunanje strani zaspajkate. Na plašč spodaj prispajkajte še vodilo iz jeklene žice 0 0,8 mm. Na spodnji pokrov trupa (širina je odvisna od širine trupa) prispajkajte matico na vijak M 2. MONTAŽA: V trup montirate z vijakom M 2. Trup mora biti na tem mestu ojačan z vezano ploščo. Kljuko povežete s pleteno žico 0 0,3 mm s smernim krmilom, zatič pa prav 410 TIM 9—10 • 81/82 TIM 9—10 • 81/82 411 tako z žico PREK OSI, na katero je pritrjena kljuka na sprožilec urice. Le-tega pa povežete z vzmetjo na fiksen del trupa. Na spodnji del trupa privijte še pokrov z vijakom. Smerno krmilo je na eni strani povezano z žico, na drugi pa z vzmetjo ali elastiko. NASTAVITEV: Na načrtu so shematsko prikazane faze leta modela. Odkloni niso v merilu, vendar jih MORATE upoštevati. 1. VLEK: Model tekmovalec vleče od starta v ravni črti. Kljuka je v sprednjem položaju, smerno krmilo je ravno, ura stoji. 2. KROŽNI VLEK: Napetost laksa tekmovalec popusti. Kljuka se premakne nazaj, smerno krmilo se odkloni, ura stoji, model naredi krog približno tekmovalcu nad glavo. Sašo Krašovec F 3 B V sklopu radijsko vodenih letalskih modelov obstaja tudi kategorija F 3 B. Tu gre za nekoli¬ ko prirejena jadralna letala, ki tekmujejo v sklopu enega turnusa v treh disciplinah. To so: A — trajanje, B — preleti in C — hitrost. Za končni plasma tekmovalca se šteje celotno število točk iz vseh turnusov. V posameznem turnusu se upošteva najboljši dosežek in glede nanj se potem preračunajo ostali dosežki. Zmagovalec v posamezni disci¬ plini enega turnusa dobi 1000 točk, ostali pa glede na uspeh ustrezno manj. Če imata dva ali več tekmovalcev enak rezultat, dobijo tudi enako število točk. Za start modela se uporablja ročna ali motor¬ na vleka. Pri ročni vleki je dovoljeno uporab¬ ljati maksimalno 150 m laksa, merjenega pod obremenitvijo. Če je dovolj vetra, se vleče na Polno, drugače pa se uporablja škripec. Pri motorni vleki pa se uporablja motorne ali elek¬ trične vitle. Tu je dovoljena uporaba 400 m laksa, ki pa mora biti speljan prek škripca. Tekmovalec starta ina liniji z vitlom. 3. ODKLOP: S sunkom in rahlim zadržkom na laksu se model odpne. Kljuka je v spred¬ njem položaju izvlečena, SMERNO KRMILO JE V POLOŽAJU 1, ura se vklopi, model se v rahlem zavoju povzpne. Če model šine na¬ ravnost in nato »zapumpa«, morate odklon smeri rahlo povečati. Paziti pa morate, da se smer preveč ne odkloni, kajti drugače lahko model pade v spiralo. Odklon v tej fazi regulirate s kroglico, ki se TRDO pre¬ mika po laksu in se zatakne za vodilo na kljuki. 4. PROSTI LET: Kljuka je v rahlo odklonjenem položaju, odklon smernega krmila se fiksira z zatičem in vijakom, ura teče, model dela pravilne kroge. Disciplina A — trajanje Modelar starta svoj model in ko ga odpne z laksa, se prične štetje sekund. Model je lahko v zraku maksimalno 6 minut, potem pa mora pristati v krog s polmerom 15 m. Za pristanek v center se dobi še dodatnih 100 sekund, nato pa za vsak meter od centra manj. Če pristane izven kroga, ne dobi nobene točke. Da se pri¬ stanek upošteva, pa morajo veljati še naslednji pogoji: a) modelarju, ki ne naleti 6 minut, se šteje čas v sekundah, ki ga je naletel in pa prista¬ nek; b) za naletenih točnih 6 minut se šteje celo¬ ten čas in pristanek (največ 360 sekund in 100 sekund za pristanek v center); c) če je do 30 sekund dlje časa v zraku kot 6 minut, se mu odvečne sekunde odštevajo, upošteva pa se tudi pristanek; d) če je modelar še dlje časa v zraku, pa se mu pristanek ne šteje, dobi le 360 sekund; Če pa modelar pristane izven kroga s polme¬ rom 150 m, pa je celoten start neveljaven; ga ne sme ponoviti. Disciplina B — preleti Model se prav tako spusti z laksom, nato pa se šteje število preletov med bazama A in B (obvezno začenši na bazi A). Maksimalno šte¬ vilo preletov je 12, ki pa jih mora tekmovalec narediti v času 4 minut, štetih od prvega pre¬ leta baze A. Če ne naredi vseh preletov, se upoštevajo še preletene četrtine med bazama. Oddaljenost baz je 150 m. 412 TIM 9—10 • 81/82 TIM 9—10 • 81/82 413 414 TIM 9—10 • 81/82 Tekmovalni jadralni model F 3B Priprava na start Start TIM 9—10 • 81/82 4 1 5 Disciplina C — hitrost Model se starta na enak način kot prej in mora v čim krajšem času preleteti razdaljo od baze A do B in nazaj. V vseh teh disciplinah ima tekmovalec na voljo operativni čas, v katerem mora start opraviti. Tekmovalec mora prav tako celoten turnus od¬ leteti z enim modelom, lahko pa ima največ dva. Prav zaradi tega, ker so discipline tako različ¬ ne, mora biti model čimbolj prilagojen tem zahtevam, prav tako pa mora biti tudi tekmo¬ valec dobro izvežban. Pri letenju hitrosti morajo biti vsi za varnost¬ no linijo (razen tekmovalca), katere pa tekmo¬ valec ne sme preleteti, čas letenja znaša med boljšimi tekmovalci 10 do 11 sekund, kar je povprečna hitrost okrog 110 km/h. Modeli se za hitrostno preizkušnjo dodatno obtežijo, ne¬ kateri dodajo tudi po skoraj 1 kg uteži. Pri vleki in letenju s takim modelom pride do velikanskih obremenitev, ki pa jih mora model zdržati. V svetu je ta kategorija močno razvita. Uporab¬ ljajo se najrazličnejše izboljšave na vitlih in na modelih, od uporabe posebnih krilnih profi¬ lov, gradnje modelov iz specialnih materialov, do uporabe krilc kot flap in kot aileron (upo¬ rablja se mehanski ali elektronski mikser), do zračnih zavor (odpiranje kabin) itd. Letošnje državno prvenstvo je bilo na letališču v Lescah 29. maja. Marjan Zidarič kaj je raketni model Raketni model je zračni model, ki se dviga v zrak brez krilc s pomočjo raketnega motorčka in je izdelan iz nekovinskih delcev. Raketni model lahko odvrže motor le v primeru, če je Ie-ta nameščen v del konstrukcije, ki se bo spuščala v skladu z določili športnega pravil¬ nika, po katerem sme odpasti motor raketo¬ plana. Motor se mora na zemljo spuščati s stri- mer trakom, ki ni manjši od 25 X 300 mm, ali padalom, katerega najmanjša površina znaša 4 dm 2 . Obstaja sedem raketnih modelov: — rakete za doseganje višine, S1, — rakete za nošenje tovora, S2, — rakete v trajanju leta s padalom, S3, — raketoplani v trajanju leta, S4, •— makete višina, S5, — rakete v trajanju leta s strimer trakom, S6 —- modeli maket, S7. Vsaka kategorija razen kategorije S7 je razde¬ ljena v kategorije, ki so v odvisnosti od moči motorjev. V vsaki predpisani kategoriji razen S5 in S7 je na tekmovanjih dovoljena uporaba dveh modelov. Kategorija S1 ima za cilj do¬ seganje največje možne višine in je razdeljena v štiri skupine: Kategorija S2 je model rakete, namenjen za nošenje enega ali več tovorov, katerih oblika in teža je predpisana po določilih FAI (Fede- ration aeronautique internationale — Medna¬ rodne letalske organizacije). Pomembno je do¬ seči največjo višino. Kot tovor je predpisan polni valj iz svinca (Pb) ali iz svinčeve litine. Tovor ne sme biti lažji od 28 gramov in mora vsebovati minimalno 60 % svinca v celotni teži. Premer valja mora znašati 19,1 mm s tole¬ rancami ± 0,1 mm. Kategorija S2 je razde¬ ljena v tri skupine: 416 TIM 9—10 • 81/82 Slika 1. Zbirka modelarskih raketnih motorčkov Slika 2. Izdelki domačih proizvajalcev: KI Kamnik, Krušik Valjevo, ARAK Beograd, Titograd Kategoriji S3 in S6 imata za cilj doseči kar najdaljši čas trajanja leta in sta razdeljeni v štiri skupine: Namen tekmovanja v kategoriji raketoplanov S4 je prav tako trajanje leta modela, ki teče v vertikalnem, prostem in balističnem vzleta¬ nju in v stabilnem aerodinamičnem spuščanju. Ta kategorija je razdeljena v pet skupin: Slika 3. Izdelki češkega proizvajalca ADAST Slika 4. Raketni motorčki ameriških proizvajalcev: ESTES, COX tična izdelka (modela — maketi) raket nosilk vesoljskih ladij, sondažnih raket in raznih vo¬ jaških raket. Pri maketah se točkuje avten¬ tičnost in natančnost pomembnih podatkov, dokumentacija, točnost razmerij, izdelava, sam let makete ter težavnost izdelave makete. Poleg teh ocen se v kategoriji S5 točkuje tudi dosežena višina leta. Kategorija S5 je razde¬ ljena v pet skupin: TIM 9—10 • 81/82 417 Slika 5. Motorček B6-4 KI Kamnik Slika 6. Električni vžigalnik in vžigalna vrvica Kot smo že napisali, v kategoriji S7 obstaja le ena skupina tekmovanja, v kateri je dovo¬ ljen maksimalni totalni impuls motorjev do 80,00 Njutn sekund in največja dovoljena teža modela 500 gramov. V kategorijah S3, S4 in S6, kjer se meri čas leta, lahko z dvema modeloma v posamezni kategoriji opravimo tri starte, katerihi točke se seštejejo. 1 sekunda leta predstavlja 1 točko pri seštevku. Leta 1981 sta se v okviru Zveze astronavtičnih in raketnih organizacij Sloveni¬ je pojavili dve novi tekmovalni kategoriji, ki bi ju želel nekoliko bolj nazorno predstaviti. Naj takoj opozorim, da to tekmovanje in izdelava teh raket ni po pravilih FAI in z njimi ni moč tekmovati. Gre pa predvsem za kategoriji, s katerima tekmujejo amaterska raketna društva v okviru »Zletov raketašev« Jugoslavije, ker pa se s to disciplino tudi v Sloveniji ukvarja vse več klubov, smo se na naši zvezi odločili, da bosta ti dve kategoriji tudi na republiškem tekmovanju. Gre za rakete poljubne oblike in velikosti, pri katerih je pomembno, da imajo za pogon raketne motorje moči do 80,00 Ns total¬ nega impulsa. Te motorje pri nas izdeluje ARAK Beograd. Omenjeni klub izdeluje tudi komplete rakete Sprint-1. Gre za dve inačici tekmovanja. Prva je v trajanju leta rakete s padalom. Raketa ima vgrajeno elektronsko uro, ki v zaželenem trenutku odvrže padalo. Tudi uro proizvaja omenjeni klub, moč pa jih je na¬ praviti z osnovnim znanjem iz elektrotehnike. S tem je dana velika možnost razvijanja in do¬ grajevanja, konstruktorstva itd. Poleg tega lah¬ ko ponese koristen tovor in rabi za ekshibicij¬ ske nastope. Druga disciplina je streljanje v cilj. Na dolo¬ čeni razdalji je postavljena tarča, ki jo je po¬ trebno zadeti. iPri tem je važna izdelava rake¬ te, startna rampa in kot na njej ter znanje in izkušnje tekmovalca. Ti dve tekmovalni katego¬ riji sta zanimivi predvsem zaradi tega, ker do¬ puščata veliko samoiniciativnosti pri gradnji, kjer je moč dopolnjevati obliko in tovor rakete. V tem kratkem opisu smo spoznali vrste, kate¬ gorije in skupine raketnih modelov po predpi¬ sih FAI. Preden se bomo odločili za gradnjo kateregakoli modela, se bomo spoznali s posa¬ meznimi deli rakete, gradnjo, materiali in ra¬ ketnimi motorji. 250__ 300 418 TIM 9—10 * 81/82 Miran Gosak 30 l 18 tekmovalna raketa »FILIP« Trup Trup navijemo s samolepilnim papirjem na 18 mm kalup. Navijemo 3 sloje, pobrusimo in 3-krat polakiramo. Stabilizatorji Iz 12 mm balse izrežemo 3 stabilizatorje, jih sprofiliramo, polakiramo in jih pobrusimo. Konica Iz 20 mm balse izstružimo 18 mm konico. Ko¬ nico prilepimo na elastiko, elastiko pa na trup. Pri konici pritrdimo še padalo. Prilepimo še vodila, vstavimo vato in motor in izstreli¬ mo. Miran Gosak raketa »VENERA« Raketa Venera je enostavna za izdelavo. Ra¬ bite osnovno modelarsko orodje. Trup Trup navijmo na 18 mm aluminijast kalup. Na kalup navijemo samolepljiv trak. Ko navijemo tri sloje, trup pobrusimo in 3-krat polakiramo. Stabilizatorji Naredimo 3 stabilizatorje iz 4—5 mm balse. Letnice v balsi naj bodo vzporedne z daljšima stranicama stabilizatorja. Obrusimo jih in jim naredimo profile. Polakiramo jih enkrat in jih dobro pobrusimo. Konica Konico izstružimo iz balse na stružnici in jo polakiramo. Stabilizatorje prilepimo na trup. Gumico prilepimo na trup in konico. Naredimo padalo in za vrvice prilepimo na gumico pri konici. Nalepimo še vodila, vstavimo vato in motorček v raketo. TIM 9—10 • 81/82 419 1- balsa 4 do 5 mm 2. balsa 20 mm 3. samolepilni trak 4. debelejša elastika 5. močen sukanec G. tenek polivinil 7- vata Igor Cotman model čolna M-210-2 Bliža se poletje in prav gotovo bo brodarski model, ki ga tokrat objavljamo, razveselil mar¬ sikoga/saj se bliža čas tekmovanj in brezskrb¬ ne zabave ob vodi. Sama gradnja ni zelo za¬ htevna, čeprav bo morda začetnikom povzroči¬ la manjše težave. Sam model, kot ste verjetno že opazili v načrtu, ima pogon z elektro mo¬ torjem. Namenjen je tekmovanju v Mč razre¬ dih. Vsi glavni deli modela so v načrtu risani v merilu 1:1, ostale morate pa le povečati med prerisovanjem na material, torej na balso. Za gradnjo potrebujete predvsem trdo balso za rebra, za ostale pa bo dovolj dobra tudi mehka balsa, le malce debelejša mora biti. Prav tako tudi za obdelavo ne potrebujete posebnega orodja, temveč le osnovno modelarsko orodje. Potrebujemo še nekaj lepila za les, nekaj laka in še košček medenine ali aluminija za krmilo in krilce. Mislim, da tako lahko preidemo kar na samo izdelavo. Najvažnejše je prav gotovo dno modela, saj odloča o »vodni kvaliteti« modela. Izdelajte ga iz 1,2—1,8 mm debele balse, in če je le mo¬ goče, ga izrežite iz enega kosa z izrezom na vrhu. Če pa nimate dovolj velikega kosa, pa si ga zlepite iz dveh delov tako, da na dve polo¬ vici debeli 0,8 mm pravokotno polagate trako¬ ve balse debele ca. 0,5—1 mm in široke okoli 3 cm. To ploščo nato obtežite z ravno desko, knjigami ali pa s kakim drugim težjim a rav¬ nim predmetom. Čez nekaj časa, ko se je lepilo že posušilo, prerišite na to ploščo obliko dna, seveda z izrezom na vrhu. V načrtu deli dno modela simetrala tako, da ga lahko direkt¬ no prerišete na material. Izrez na premcu mo¬ rate izrezati zelo skrbno in natančno, kajti sle¬ herna površnost bo povzročila močan premik premca navzgor ali navzdol, to pa bo seveda bistveno vplivalo na plovne lastnosti modela, seveda pa prav tako ne boste mogli vlepiti tu¬ di prvega rebra na mesto, predvideno v načrtu. Pazljivo nato vlepite notranji krivulji premca, pri tem pa si pomagajte s tkanino, selotejpom in z žico ali elastikami. Z žico zvežite obe polovici dna tako, da vam bo sama (žica) drža¬ la »V« obliko premca. Tkanino vlepite nato v rob »V« oblike, ko se lepilo posuši, pa žico odstranite, čez čas, ko je lepilo že popolnoma suho — odvisno od vrste lepila, začnite s po¬ močjo bucik nameščati rebra, pri zadnjem — četrtem, pazite predvsem na pravilen odklon. V načrtu so rebra v merilu 1:1, zato jih lahko prerišete direktno na baiso, mehka naj bo de¬ bela 3 mm, trda pa bo dovolj tudi 2 mm debe¬ la. Poiščite si ravno desko in jo uporabite kot šablonsko desko, nanjo tako izdelan model pri¬ trdite po celi dolžini trupa. Pri tem si enako¬ merno in natančno podložite oba robova dna. S steklenim papirjem obdelajte nato še vse morebitne netočnosti, obdelajte tudi vse robo¬ ve in morebitne napake popravite s koščkom baise ali furnirja. Na običajen, klasičen način prilepite na boke 0,8 mm debelo balso. Sedaj lahko postavite tudi notranje stene in tako dobi model precej med seboj zaprtih prostorov — komor — in postane zato skoraj nepotopljiv. Seveda prilagodite oblike teh komor velikosti in obliki motorja in vira energije; baterijam ali akumulatorjem. Nekoliko več časa boste porabili za prekrivanje palube na premcu; tudi to delo si boste olajšali z bucikami in elasti¬ kami. Za prekrivanje palube uporabite enako debelo balso kot za boke, to je 0,8 mm. V mo¬ de! vlepite os in os za krmilo, prilepite tudi ležišče za baterije in nosilce za motor. Krilce K izdelajte iz koščka medenine debeline ca. 0,4 mm ali aluminija debelega 0,6 mm. Sedaj lahko že tudi ločite model iz šablonske deske in vlepite krilce tako, da z ostrim nožem zare¬ žete v dno zarezo, skozi katero potisnete kril¬ ce, ki ga na notranji strani zakrivite. iPri tem pazite, da ob preveliki ali premajhni zarezi ne spremenite oblike dna; z notranje strani še zlepite krilce s kakim kvalitetnim vodoodpor- nim lepilom za les in kovino (dvokomponentna lepila). Na spodnja, zunanja robova dna prilepite še letvici 5 X 10 mm iz trde baise ali celo lipe. Izoblikujte ju lepo v trikotnik in ju nato zale¬ pite, pri tem pazite, da bosta potekali čimbolj vzporedno z vzdolžno simetralo dna. Ti dve letvici odrineta vodo in jo usmerita navzdol, sila, ki se pojavi, deluje nasprotno, torej navzgor. Energija, ki razriva vodo, tako dviguje čoln in s tem tudi zmanjšuje površino dna, izpostavljeno trenju, zato lahko model doseže večjo hitrost in lepše glisira. Na načrtu sta označeni z L. Sedaj še nekaj stvari, ki jih bo verjetno vsakdo rešil po svoje, to je predvsem problem osi, kardana, nosilca za motor in krmila; kar se tiče osi in kardana, oboje si lahko naredite sami, občasno pa lahko tudi kvalitetne osi in kardane kupite pri Mladem tehniku. Krmilo izdelajte iz medeninaste pločevine, debele ca. 1 mm in ga prispajkajte na košček železne pa¬ lice, debele ca. 2,5 mm, odvisno seveda od debeline cevke — osi za krmilo. Nasploh pa bo vsakdo na modelu izdelal še vrsto malenko¬ sti, od barvanja pa do pokrova. V samem načr¬ tu je problem pokrova rešen preprosto, lahko ga tudi spremenite, pazite predvsem na vodo- tesnost. Preden končam, še nekaj napotkov o 422 TIM 9—10 • 81/82 motorju. Uporaben je skoraj vsak elektromotor, pazite le, kako ga boste kvalitetno pritrdili; v načrtu je ta možnost predvidena z elastika¬ mi. Posebno pazite na vlago ali celo vodo. Kontakti oksidirajo, spoji postanejo nezanes¬ ljivi, zato vas lahko motor pusti nenadoma na cedilu. Če se to zgodi na obali, še ni hudo, če pa se na vodi, ste lahko celo ob model. Pazite, da boste imeli s kardanom in osjo čim manjše izgube —■ trenje, to pomeni nobenih prelomov med osjo motorja in osjo elise. Se¬ veda ne pozabite mazati osi, dovolj priviti vseh vijakov, elise na os, kardana na osi in osi mo¬ torja, kakor tudi vseh ostalih drobnjarij, ki zmanjšujejo optimalno delovanje motorja. Končno estetsko obdelavo — torej barvanje — pa prepuščam vaši odločitvi in okusu. Vsem želim mnogo uspeha pri izdelavi in še več na tekmovanjih. L TIM 9—10 • 81/82 423 424 TIM 9—10 • 81/82 letalo iz kartona in lesa TIM 9—10 • 81/82 4 25 Za izdelavo potrebujemo: polo kartona (lahko je tudi risalni list), letvico 2x2 mm, košček bakrene žice 0 1 mm in celonsko lepilo. Od orodja potrebujemo škarje, risalni pribor in oster nož. Načrt je risan v naravni velikosti in vse dele prerišemo kar z načrta. Najprej izdelamo vsak del posebej. Izrežemo krilo, smerni in višinski stabilizator ter od¬ režemo od letvice palčko za trup. Z aceton- skim ali celonskim lepilom prilepimo najprej smerni stabilizator 3 na trup 4. Ko se je le¬ pilo posušilo, prilepimo še krilo 1 in višinski stabilizator 2 k trupu. Tako izdelan model moramo še obtežiti na nosu trupa. Za utež uporabimo bakreno žico, ki jo navijemo na letvico 5. Model je pravilno obtežen, kadar je uravnotežen, kar preskusi¬ mo tako, da ga podpremo s palcem in kazal¬ cem na označenem mestu pod krilom. Tako izdelanemu modelu narahlo upognemo krila navzgor, da bo model stabilen pri letu. Model vržemo pod blagim kotom proti zemlji. Najenostavneje je, če si zamislite pred seboj točko, ki je oddaljena 5—6 m od vas. Model bo lahko že takoj lepo letel, če se bo vzpel v zrak, nato omahnil na nos in se ponovno vzpel, pravimo, da model pumpa. Te¬ daj moramo dodati uteži, če leti model strmo proti zemlji, pa moramo nekaj uteži odvzeti. Z modelom lahko naredite tekmovanje. Tekmu¬ jete na dva načina. Narišite črto, za katero stoje vsi tekmovalci. Z modelom poskušate preleteti čim dlje od črte. Igor Cotman model rakete »osa« Model rakete Osa je namenjen tako začetni¬ kom kakor tudi boljšim modelarjem: saj kvali¬ tetno izdelan dosega že zavidljive višine. Sama izdelava ni zelo zahtevna in upam, da vam ne bo povzročala težav. V dosedanjih člankih o modelarskih raketah je bila že dovolj natančno opisana izdelava, zato bomo v tem članku de- taljnejše opisali le tiste finese, ki so morda na zunaj nepomembne, a vendar odločilno vpli¬ vajo na let modela. Telo rakete izdelamo po načrtu, tako da izre¬ žemo kos kartona, še boljše kos šeleshamerja in ga ovijemo okoli palice debeline 24 mm. Počakamo nekaj časa, da se je lepilo na robo¬ vih posušilo, nakar celotni tulec nekajkrat prelakiramo in obrusimo. Oboje seveda večkrat ponovimo tako, da dobimo čim tanjšo in seve¬ da kar se le da gladko površino. Tudi smeri stabilizatorja ali krilca povzročajo marsikomu kar nekaj težav; pri tem modelu so stabilizatorji narejeni z 1,5—2 mm debele balse ali iz 1,5 mm debelega furnirja. Vse ro¬ bove, seveda razen tistega, ki je prilepljen na trup, lepo obrusimo v trikotno konico, kajti vsak dodatni zračni upor povečuje trenje ra¬ kete pri letu skozi zrak, zmanjšuje višino leta modela in poslabša stabilnost leta. Tudi krilca prelakirajmo in zbrusimo na največjo gladkost. Precej pozornosti moramo nameniti tudi leplje¬ nju stabilizatorjev na trup. Pazimo predvsem na simetričnost in pravilni kot med krilci; ker ima model le troje stabilizatorjev, je med njimi kot 60°. Dvoje vodil napravimo bodisi iz papir¬ ja ali pa si pomagamo z že izdelanimi cevčica¬ mi iz plastike. Pri tem pazimo predvsem, da jih prilepimo natančno eno pod drugo. Konico rakete izdelajmo iz balse, Iipovine ali iz trdega stiroporja, seveda pa se bo ob upo¬ rabi vsakega materiala spreminjala tudi teža konice in tako posredno tudi težišče modela. Predvsem pa pazite na simetričnost konice. Prav zato vam svetujem, da poizkušate, seveda če imate le možnost, izoblikovati konico na stružnici, saj se vam bo tako izdelana konica bogato obrestovala v stabilnem letu modela, če pa seveda te možnosti nimate, pa uporabite oster nož in steklen papir ter nekaj potrplje¬ nja in natančno oko. Del konice, ki pride v trup, naj bo dolg 1 cm. Konica je tako skoraj narejena; potrebno jo je še tudi prelakirati in zgladiti; po zadnjem lakiranju in brušenju bo¬ ste tako dosegli visoko gladkost in sijaj, s tem pa seveda tudi nizek upor zraka in tako višjo končno višino leta modela. V konico pritrdite tudi nosilec padala, ki ga izdelajte iz jeklene 426 TIM 9—10 • 81/82 TIM 9—10 ® 81/82 427 žice. Samo padalo je dokaj klasično, kakor tudi izdelava in pritrditev. Svetoval bi vam le, da prej ko padalo vložite v trup, posujete po njem nekaj smukca, kajti plastične folije, iz katerih modelarji izdelujemo padala, se pred¬ vsem v vročini prerade zlepijo. Model je tako že skoraj končan, določite le še stabilnost modela, ker je prav od tega odvisen let in dosežena višina. Težišče preprosto do¬ ločimo z balansiranjem na konici noža in dob¬ ljeno točko označimo. Na tej točki obesimo model na vrvico in ga izpostavimo močnejše¬ mu zračnemu toku (ventilator, izpuh sesalca). Stabilen model se nam bo obrnil v smer zrač¬ nega toka; če pa nit pomikamo nazaj, se model v nekem položaju ne vrne več v smer gibanja zraka, temveč se začne vrteti. Torej center Igor Cotman raketoplan »čuk« Pred vami je načrt raketoplana in ker je bilo že v teoretičnem članku o raketoplanih dovolj napisanega, se tokrat ne bomo spuščali pre¬ globoko v teorijo, zato preidimo kar na iz¬ delavo. Sama izdelava ni posebno zahtevna, ne potre¬ bujemo pa tudi posebnega orodja in veliko ma¬ teriala. Pa pojdimo kar po vrsti. Orodje in material: Kot sem že zgoraj omenil, potrebu¬ jemo v večini le osnovno orodje in material, oster nož (olfa), košček šeleshamerja in laka ter seveda lepilo, uporabljajte kvalitetno lepi¬ lo predvsem pri lepljenju konice v tulec za motor npr. (jubinol). iPotrebujete pa še mode¬ larski raketni motor in še nekaj — malo po¬ trpljenja in volje do dela. Za izdelavo dolo¬ čenih delov raketoplana se uporablja balsa raz¬ lične trdote. Trda balsa ima namreč večjo trdo¬ to, a je zato težja od mehke balse. Prav zato uporabljajte trdo balso tam, kjer se zahtevajo večje obremenitve in je možnost poškodb mo¬ dela. potiska mora biti 1—2 debeline (2 r) modela pred težiščem, če ni, ga dosežete z različnimi obtežitvami konice. Zakaj je to važno? Pred¬ vsem zato, ker se z različnimi uporabljenimi materiali (npr. konica, les ali stiropor) spre¬ minja tudi sama teža modela in s tem težišče ter center potiska, vsi ti faktorji pa so še kako odločilni pri letu in doseženi višini leta mode¬ la. Motor vgradite v model tako, da ga oble¬ pite s plastjo raskavca in ga nato potisnete v trup. Med motorjem in padalom naj bo čep iz vate, ki preprečuje vžig padala, pri vžigu obratnega polnjenja motorja. Model je tako končan, zunanji izgled pa prepuščam vam in vašim barvnim kombinacijam, želim vam le uspešne starte in veliko zabave pri izdelovanju modela. i 428 TIM 9—10 • 81/82 TIM 9—10 • 81/82 429 6 Trup (2) izdelamo iz trde balse debele okoli 5 mm ali pa vezane plošče debeline ca. 3,5 mm; obdelamo ga po merah v načrtu. Med bruše¬ njem pazimo na obliko presekov predvsem pa na potek letvic v lesu, kajti trup le nosi ce¬ lotno ostalo konstrukcijo modela in je prav zato podvržen tudi največjim obremenitvam in možnostim poškodb. Na sprednji del trupa (A) nalepimo tulec (1), ki je narejen iz šelesha- merja, seveda pa bo zadostovala tudi drugač¬ na predvsem trda vrsta papirja. Prostor, kjer na trup vlepimo tulec, ki je pravzaprav nosilec motorja, še prej z okroglo pilo zbrusimo v ob¬ liko žleba, v katerega nato tudi ta nosilec trdo vlepimo. V sprednji del pa vlepimo prej še tudi glavo (1), ki je izdelana iz lipovine, balse, stiroporja ... Sama izdelava konice je eno¬ stavna, sicer pa je bila že tudi tolikokrat opi¬ sana, da o tem ne bomo izgubljali prostora. Važno je le, da jo kvalitetno vlepimo v nosilec, saj bi lahko v nasprotnem primeru obratno pol¬ njenje motorja izstrelilo njo in ne motor. Tudi smerno in višinsko krmilo (3, 4) je iz¬ delano iz balse debele 1,5 mm — 2,5 mm, od¬ visno seveda od trdote uporabljene balse. Mere iz načrta morate le prerisati na balso in nato izrezati. V načrtu so tudi vsi profili; doseže¬ te jih preprosto s finim brusnim papirjem. Krilo (5) je iz balse debeline 5 mm; mere in oblika so razvidne iz načrta, pazite le na levo in desno polovico krila. Sami polovici pazlji¬ vo zbrusite v aerodinamični vzgonski profil, ki se proti konici krila tanjša iz ca. 5mm v ca. 2 mm, to se lepo vidi iz presekov kril A — A; B — B; C — C. Obe polovici krila nato še zlepite s pomočjo ojačitve (6), ki jo naredite iz 2 mm debele vezane plošče. Potrebujemo dve takšni ojačitvi, ki sta v načrtu narisani v merilu 1 : 1. Sama izdelava je skoraj končana, vse te dele raketoplana še prilepimo na pravo mesto na trupu, kar je razvidno iz načrta. Ob trup prile¬ pimo še dve vodili za lansiranje, lahko so iz papirja ali ju odrežemo iz koščka plastične 430 TIM 9—10 o 81/82 cevke. Model je tako že skoraj gotov, na koncu ga le še prelakirajte in zbrusite tolikokrat, da dosežete želeno gladkost, to je običajno 3—4- krat, za zadnje brušenje torej za kar največjo gladkost uporabite vodobrusni papir; lahko pa tudi celoten model prekrijete z japan papir¬ jem. Svetujem vam tudi, da zgornji del tru¬ pa in krila, ki sta v direktnem toplotnem curku iz motorja, prelepite z aluminijasto folijo in jih tako zaščitite pred direktnim segrevanjem. Spredaj v tulec namestimo še motor tako, da ga ovijemo nekajkrat z raskavcem ali pa s kon¬ cem krpe. Tako končan model raketoplana pa moramo še tudi regulirati, mu določiti težišče, šele tedaj ga lahko prvič lansiramo. O sami reglaži mi¬ slim, da je bilo že dovolj napisanega v prejš¬ njem »teoretičnem« članku o raketoplanih, zato si vse o težišču, dodajanju in odvzemanju ob¬ težitve preberite v tistem članku. Tako naj končam, želim vam mnogo uspeha pri spuščanju in zadovoljstva pri izdelavi. Matjaž Zupan jadranje na deski - osnove tehnike I. Osnove tehnike Jadralno desko imamo, pripeljali smo jo do vode, valov ni in lahen vetrič kodra površino vode. Kaj pa sedaj? Najprej seveda desko in jadro sestavimo in jadro pravilno napnemo, kot to delajo fantje na sliki 1. Če bomo šli v vodo, ne da bi prej prebrali ali pri prijateljih poizve¬ deli, kako jadrati, se bomo v glavnem kopali in kmalu postali mojstri za takšne in drugačne ; padce v vodo. Najbolje pa je, če se pri kate¬ rem od klubov vpišemo v začetniški tečaj, tako nam bodo vaditelji na najkrajši način razkrili skrivnosti jadranja na deski. Za tiste, ki pa si radi kaj tudi preberejo, pa napišimo, kakšni so prvi koraki na deski. 1. Stanje na deski Desko nesemo v vodo (slika 2) in vstavimo vanjo gredelj. Splezamo na desko in počasi TIM 9—10 * 81/82 431 Slika 1. Sestavljanje jader pred odhodom v vodo vstanemo. Deska se maje pod nogami, zato z gibi kolen in celega telesa skušamo držati ravnotežje. Počasi se premikamo po deski, na¬ redimo korak naprej in korak nazaj, nekajkrat se obrnemo (slika 3). Tako se navadimo na gibanje deske, vidimo, da lahko stojimo le na sredi deske, pa tudi prvi padec, ki je pona¬ vadi najbolj neprijeten, doživimo tako. Slika 2. Najprej nesemo v vodo desko Slika 3. Preden začnemo z jadranjem, se privadi¬ mo na gibanje deske 432 TIM 9—10 • 81/82 2. Dviganje jadra iz vode Jadro nesemo v vodo in vstavimo peto v odpr¬ tino za peto v deski. Jadro položimo tako, da leži v zavetrju. Ves čas moramo vedeti, od kod piha veter. Zapomnimo si — VETER NAM VES ČAS PIHA V HRBET. Splezamo na desko, poiščemo dvižno vrv in počasi dvigujemo ja¬ dro iz vode. Najprej ga dvignemo le toliko, da odteče voda z njega, šele nato ga popolnoma potegnemo iz vode. Nikdar ne dvigamo z moč¬ jo, temveč vedno s svojo težo! Obesimo se torej na dvižno vrv, dokler jadro ni skoraj povsem iz vode, in šele na koncu si pomagamo s preprijemanjem vrvi od vozla do vozla (slika 4). v ta osnovni položaj. Pri tem držimo dvižno vrv tik ob loku (podobno kot jadralca na sliki 5). Slika 5. Položaj po dviganju jadra iz vode — ime¬ nujemo ga osnovni položaj Slika 4. Dviganje jadra iz vode 3. Osnovni položaj Položaj, kjer je jambor med našima nogama, jadro je povsem dvignjeno iz vode (niti zadnji končnik na loku ne sme biti v vodi) in prosto plapola v vetru (kaže nam smer vetra), deska pa leži pravokotno na smer vetra, imenujemo osnovni položaj. Vedno, kadar naredimo pri kasnejših manevrih kakšno napako, se vrnemo 4. Obračanje na mestu Preden se odpeljemo, se naučimo obrniti de¬ sko v želeno smer. To pa zato, da se bomo vedno lahko vrnili. Ponavadi je vsak začetnik tako vesel, ko se prvič odpelje, da pozabi na vse in se odpelje daleč stran, nato pa ne zna obrniti in se ne more vrniti v nasprotno smer. Obrnemo tako, da jambor in jadro nagnemo na eno ali drugo stran — približamo ga eni ali drugi rami. Takoj ko začutimo, da se nam deska obrača, prestopamo, tako da je jadro ves čas pred nami. Zapomnite si, JADRO je VES ČAS PRED NAMI, veter nam piha v hrbet (in ne v bok ali celo v prsi!). Na ta način se lahko obrnemo v eno ali drugo stran, kolikor se želimo. 5. Start Končno je na vrsti težko pričakovani trenutek. Odpeljali se bomo. Poglejmo, kako gre vrstni red gibov rok, ko želimo startati V LEVO! Obe roki držita dvižno vrv ob loku. Nato leva roka spusti vrv in prime lok kakih 20 centimetrov za jamborom. Pri tem jadra NE obračamo, tako da jadro še vedno plapola v vetru. Leva roka gre pri tem prek desne. Desna roka spusti dvižno vrv in prime lok kakih 50 centimetrov za levo roko. Medtem pelje leva roka celo jadro proti levemu ramenu, desna pa počasi priteguje jadro. Jadro se prične polniti z ve¬ trom in deska se začne premikati. Paziti mo¬ ramo na to, da bo LOK V VODORAVNEM PO¬ LOŽAJU, sicer nas takoj obrne proti vetru. Pa še en nasvet — če je veter tako močan, TIM 9—10 • 81/82 433 da nam skuša potegniti jadro iz rok, naj desna roka spusti jadro, tako da le-to zaplapola v ve¬ tru. Tako preprečimo mnogo padcev. Če se želimo peljati v desno stran, zamenjamo gibe leve in desne roke v tem opisu. Ta polo¬ žaj imenujemo: 6. Jadralni položaj 7. Vijuganje Ker ne vozimo vedno naravnost, temveč zaradi različnih razlogov spreminjamo smer vožnje, je takoj po startu priporočljivo, da se takega 8. Obračanje Če želimo obrniti v novo smer, lahko to na¬ redimo z obratom na mestu, ki sem ga opisal že prej, lahko pa naredimo tudi takole: pri vi¬ juganju, ki smo ga ravnokar opisali, obračamo smer toliko časa, da se deska postavi povsem v smer vetra. Pri tem prestopimo pred jadro, primemo za dvižno vrv in nato primemo lok na drugi strani, ter tudi stopimo na novo stran. To je zelo kratek opis, vendar če ste se naučili vse prejšnje manevre, boste ta manever na¬ redili, ne da bi si z njim preveč belili glavo, kajti obrat je logično nadaljevanje vijuganja. Seveda ločimo dve vrsti obratov — PROTI VE¬ TRU in Z VETROM, ki sledita zavijanju v eno Vidimo ga na sliki 6. Poglejmo še enkrat. Slika 6. Jadralec v jadralnem položaju Sprednja noga je ob zglobu (pred ali za njim), zadnja je na gredlju. Roki držita lok (prednja kakih 20, zadnja pa 70 centimetrov za jambo¬ rom). Lok je v vodoravni legi. Jadro je pred nami, napeto v vetru, če desno roko (torej zadnjo) približamo telesu, se bo jadro bolj napelo in peljali bomo hitreje. Če pa jo od¬ maknemo od telesa, zajamemo manj vetra in s tem zmanjšamo hitrost. vijuganja naučimo. Zavijamo lahko v dve stra¬ ni, tako da se sprednji del deske obrača PROTI VETRU ali pa stran od vetra, rečemo Z VE¬ TROM. Oboje dosežemo z nagibanjem jadra naprej ali nazaj. Slika 7 . Zavijanje z vetrom — jambor je nagnjen naprej Poglejmo sliko 7. Vidimo, da je jadralec nag¬ nil jambor naprej. Pri tem je tudi lok nagnjen tako, da je sprednji del bliže vodi. Deska se počasi obrača v smer vetra, če želimo obra¬ čanje zaustaviti, poravnamo jadro tako, da je lok zopet vzporeden z vodno gladino. Če že¬ limo zaviti proti vetru, pa jambor nagnemo nazaj, tako da se zadnji končnik spusti k vod¬ ni gladini. Povejmo tu še to, da bolj ostro kot 45 stopinj proti smeri vetra ne moremo voziti! Pri tem nam začne jadro plapolati v vetru in nehamo se premikati. Pa še to — kadar jadro nagnemo naprej, pre¬ nesemo tudi telesno težo naprej in jadro po¬ časi odmikamo od telesa. Kadar ga nagnemo nazaj, prenesemo težo nazaj, jadro pa pritegu¬ jemo k telesu. 434 TIM 9—10 • 81/82 ali drugo stran. No, lažji je obrat proti vetru (posebej še če malo močneje zapiha). Prvo fazo obrata proti vetru vidimo na sliki 8. Jadra- Slika 8. Prvi del obrata proti vetru — jambor je nagnjen nazaj lec je nagnil jambor nazaj in že se obrača v smer vetra. stopinj proti vetru, čez nekaj časa naredimo obrat proti vetru in se peljemo zopet ostro proti vetru: v takih cik-cakih pridemo tudi do mest, ki so v privetrju. II. Nadaljevanje Naj bo to dovolj o osnovah tehnike, mnogo bolj kot besede nam pomaga praktični prikaz vsega tega. Na kratko si le še oglejmo, kaj se še lahko naučimo. Verjetnost, da bomo enkrat znali vse, je minimalna, kajti v svetu se vedno domislijo kaj novega, še bolj razburljivega. Jadranje na deski je staro namreč šele okoli 13 let in torej ravno stopa v obdobje puberte¬ te, razvoj nikakor še ni končan. Seveda pa moramo biti vedno pripravljeni na padce v vodo, ki so včasih prav zabavni — seveda predvsem za gledalce (dva sta na sli¬ kah 10 in 11). 9. Vožnja z vetrom Prav na kratko poglejmo še, kako stojimo, ka¬ dar vozimo v isti smeri kot veter. Ta položaj je precej nestabilen in zahteva v močnem ve¬ tru veliko spretnosti in vaje. V šibkem vetru pa ni tako težak. Poglejmo sliko 9. Jadralka Slika 9. Vožnja v smeri vetra stoji na obeh straneh gredlja, jadro pa drži pred seboj tako, da je pravokotno na desko. Tako pridemo do želene točke, ki leži v sme¬ ri, kamor piha veter. 10. Križarjenje Če želimo priti do točke, ki leži v smeri, od koder piha veter, moramo zaviti v smer do 45 Slika 10. Eden značilnih padcev začetnika — se¬ stop z deske Slika 11. Jadralcu je zmanjkalo vetra in sledil je padec na hrbet TIM 9—10 • 81/82 435 Jadranje v šibkem vetru sledi jadranju v moč¬ nem vetru. Pri nas sta močna burja in jugo ter, bolj južno, maestral. Na tak veter se pri¬ vajamo postopno. Jakost vetra označujemo v boforih (Bf). iPosebna lestvica nam pove, ko¬ liko boforov ima veter, ki piha z določeno hi¬ trostjo. Lestvica je taka, da je veter 4 Bf pri¬ bližno 3-krat močnejši od vetra 2 Bf (in ne dvakrat) in podobno. Jadranje v burji jakosti okoli 5 boforov vidimo na sliki 12. Slika 15. Tandem •— deska z dvema jadroma za dva jadralca Vsi pa se skušamo primerjati s prijatelji in drugimi jadralci na deski. To je najlaže na re¬ gatah. Tu vozi skupina tekmovalcev, ki starta istočasno z ene črte, okoli treh boj po poseb¬ nem pravilu. Imenuje se olimpijski trikotnik. Slika 12. Vožnja v burji jakosti okoli 5 boforov V tako močnem vetru so na morju vedno tudi valovi. Neredko se zgodi, da deska prav po¬ leti preko vala (kot je to na sliki 13 — burja Nekaj tovarn v svetu izdeluje tudi deske za dva jadralca z dvema jadroma, imenujejo se tandemi. Vožnja s tako desko zahteva seveda drugačno znanje in dva uigrana jadralca (sli¬ ka 15). !>! Slika 13. Skok prek vala v burji jakosti okoli 7 boforov okoli 7 Bf v Piranu). Na Havajih in drugod, kjer so valovi visoki tudi tja do 6 ali 7 metrov, pa so skoki seveda zelo spektakularni, mojstri skakanja letijo pa dvajset (!) metrov daleč in več metrov visoko. Možnosti za tako skakanje pri nas ni veliko, zato pa imamo vse možnosti za izvajanje raznih atraktivnih likov, pri katerih delamo razne vra¬ golije v nasprotju s tehniko jadranja na deski. Ena takih je, na primer, vožnja po robu deske, kot vidimo to na sliki 14. Slika 14. Jadranje na robu deske — batskega jadranja element akro- 436 TIM 9—10 • 81/82 Slika 16. Start regate Start regate vidimo na sliki 16, vrstni red ob- krožanja boj pri regati pa na sliki 17. Pri nas prirejamo vrsto tekmovanj na morju in na jezerih. Najvišji rang je jugoslovanski po¬ kal, sledijo mu republiški pokali in razne klub- Slika 17. Potek regate — po startu pride vožnja proti vetru ali križarjenje do boje št. 2, nato vožnja s pol vetra do boje št. 3 in v drugo stran nazaj do boje št. 1. Sledi zopet jadranje do boje št. 2, potem vožnja z vetrom do boje št. 1 in še enkrat nazaj do cilja, ki je med bojo št. 2 in čolnom. Potek lahko opišemo na kratko kot 1 ■— 2 —3— 1 — 2 — 1—2 (s številkami boj). Ta trikotnik, imenuje se olimpijski, je vedno postavljen tako, da piha veter od boje št. 2 k boji št. 1 TIM 9—10 o 81/82 437 ske regate. Poleg tega imamo tudi tekmovanja, kjer en dan udeleženci smučajo, drugi dan pa je na vrsti jadranje na deski. Da ne boste mislili, da tekmujejo samo fantje, Slika 18. Tudi dekleta se enakopravno kosajo s ! predstavniki »močnega« spola tudi dekleta so enako spretna. Na sliki 18 je lanskoletna državna prvakinja Sanda Marc iz Portoroža med eno od regat za jugoslovan¬ ski pokal. III. Nevarnosti — preprečevanje in prva pomoč Jadranje na deski je sorazmerno varen šport, saj do sedaj pri nas ne vemo za nobeno hujšo nesrečo. Manjših nezgod, ki se nam lahko ob nepazljivosti primerijo, pa je kar precej. Vsem pa se lahko s pravo mero previdnosti izogne¬ mo. Poglejmo si torej te nezgode, kako jih preprečimo in kako si pomagamo, če so se nam pripetile: a) Okvara opreme Zaradi dotrajanosti ali napak v materialu se nam lahko med vožnjo kakšen del opreme po¬ škoduje in jadranje ni več moaoče. Zavarujemo se tako, da opremo redno pregle¬ dujemo in vzdržujemo. Pred jadranjem pa po¬ skrbimo za to, da pazi na nas nekdo s čolnom, ki nam lahko v kratkem času pride na pomoč in nas spravi na varno. Če se nam je kaj pokvarilo, zložimo vse dele jadra skupaj in jih privežemo na desko. Uleže¬ mo ali usedemo se na desko in z rokami ve¬ slamo nazaj. b) Močan veter z obale na morje Kadar piha močan veter z obale na morje, nas lahko v primeru, da se nam kaj polomi ali da nam zmanjka moči, odnese ven na odprto mor¬ je. V borbi z valovi in vetrom človeku zelo hitro, tudi zaradi mraza, zmanjka moči. Vedno pred jadranjem v takem vetru poskrbimo za reševalce z močnim čolnom, ki nas lahko pri¬ dejo rešit, ali pa jadramo le v zalivu, ki je postavljen tako, da nas odnese na nasprotno obalo. Če pa vidimo, da se na obalo ne moremo vrniti, čimprej prenehamo z neuspešnim dvi¬ ganjem jadra iz vode. Jadro zvijemo na jam¬ bor in vse skupaj privežemo na desko. Vleže- mo se nanjo in poskušamo veslati proti obali, če opazimo na vodi kak čoln, pokleknemo na desko in mahamo z rokami tako, da jih stegne¬ mo nad glavo in počasi odročimo, kar večkrat ponavljamo. Pa še to, v močnem vetru se ne odpravimo na desko brez obleke! c) Brezvetrje Večkrat se zgodi, da nam zmanjka vetra, če smo blizu obale, še gre, če pa smo daleč, je stvar nerodna. Te vrste nevšečnosti lahko pre¬ prečimo s poznavanjem vetrov. Vedeti namreč moramo, da se v lepem vremenu veter proti ve¬ čeru povsem umiri. Iz brezvetrja si pomagamo tako kot jadralec na sliki 19. Jadro je položil na desko in vesla k obali. Slika 19. Če nam zmanjka vetra, se, na tak način vrnemo na obalo d) Čeri Naša obala je skalnata. Skale so tudi v morju in marsikje so le nekaj deset centimetrov pod gla¬ dino. Pozanimamo se zato pri tistih, ki to obalo poznajo, kje so nevarnosti. Opazimo jih tudi po valovih, ki se nenadoma lomijo sredi morja in se penijo. V čeri največkrat zadenemo z gred¬ ljem. Pri tem lahko gredelj zlomimo, pa tudi 438 TIM 9—10 • 81/82 sami se znajdemo v vodi in na skalah, nepri¬ jetno potolčeni in popraskani. e) Kopalci Seveda ni nujno, da se nesreča pripeti -nam. Prav tako lahko povzročimo nesrečo tudi mi. Zato si zapomnite: NIKOLI NE JADRAJTE MED KOPALCI!! Sam sem že videl primer, ko je jadralec na deski zadel kopalca v glavo. Pri tem lahko pride do tako hudih poškodb, da kopalec izgubi zavest in utone. Nevarni smo tudi potapljačem, ki se nenadoma dvignejo iz morja. Če že pride do takega dogodka, mo¬ ramo nemudoma priskočiti na pomoč. Plaval¬ ca, ki se utaplja, skušamo spraviti na desko. Ponudimo mu za oporo in oprijem jambor ali lok, nikakor pa ne skočimo sami v vodo, ker se nas lahko tako oklene, da utoneva oba! f) Čolni in ladje Ker nismo edini uporabniki vodnih površin, moramo paziti tudi na ostale. V načelu sicer velja pravilo, da ima prednost plovilo z manj¬ šimi manevrskimi sposobnostmi. V praksi pa se držimo raje pravila, da se izogibamo vsa¬ kemu. Ladjam se izogibamo na daleč, v bližino pristanišč pa sploh ne smemo! Razni »poletni« kapitani na hitrih gliserjih pa se v svoji rado¬ vednosti in postavljanju večkrat tako približajo jadralcem na deski, da jih z valovi prevrnejo ali celo povozijo! g) Podhladitve Kadar se odpravljamo na jadranje v hladnej¬ šem vremenu ali močnejšem vetru, moramo obvezno imeti na sebi zaščitno obleko! Če je ne bomo imeli, nas bo kmalu pričelo zebsti in hitro bomo izgubili moči. Posledice so lahko tragične. i) Sonce Premočno sonce in nenavajenost nanj lahko povzročita hude opekline kože in celo sonča¬ rico (postanemo omotični, čutimo slabost, sle¬ di lahko celo nezavest). Zatorej moramo vsaj prve dni na morju nositi belo majico in kapo, večkrat si glavo zmočimo, najbolje pa je, če se v času opoldanske pripeke sploh ne prikažemo na sonce. Če dobimo opekline ali sončarico, moramo takoj v senco in po zdravnika. j) Ježki in ožigalkarji V morju so zadnja leta vse bolj pogoste me¬ duze, ki nas ob dotiku močno opečejo, na morskem dnu pa so ježki. Če pademo na jež¬ ke, nas vbod boli, iglice, ki ostanejo v koži, pa se lahko zagnojijo tudi po daljšem času. Zagnojitve so lahko tako hude, da pride do amputacije prsta ali celo okončine. Pred meduzami se zaščitimo delno z obleko in s previdnim jadranjem tam, kjer meduze so. Največkrat plavajo v pasovih blizu obale, zato skušamo čimprej prejadrati prek teh pasov. Pred ježki pa se zavarujemo z obutvijo z ne¬ koliko debeljšimi podplati (stari copati za tenis ali tek). V primeru opeklin od meduz se namažemo s kakšno kremo (raznih receptov od mivke do kisa je sicer polno), ne smemo pa si opekline razpraskati. Če je opeklina večja, gremo k zdravniku. Če se nabodemo na ježke, skušamo z razku¬ ženo iglo bodice odstraniti iz kože. Če ne zmoremo tega sami ali s prijatelji, gremo v bližnji zdravstveni dom. Žal nekateri zdravniki neradi vlečejo igle iz kože. V Izoli se mi je lani pripetilo, da so me poslali ven, češ kaj nas moriš s tem, saj lahko sam! IV. Učenje Za vse tiste, ki se ne želijo učiti sami in ki nimajo prijateljev, ki bi jih naučili, prirejajo naši klubi razne tečaje. Na začetniških teča¬ jih se naučite osnove, na nadaljevalnih že vožnjo v močnem vetru, vožnjo s trapezom in podobno. Za vse, ki že obvladajo jadranje na deski, prirejajo klubi tečaje za vaditelje jadranja na deski. Vaditelji pa potem uče na tečajih za ostale ljubitelje. Najboljših 20 vaditeljev se vsako leto zbere v demonstratorski vrsti in ti demonstratorji potem uče druge vaditelje. Začetniške, nadaljevalne in vaditeljske teča¬ je prireja med drugimi tudi ljubljanski klub VETER. Tečaji so v glavnem ob vikendih ali med počitnicami, takrat torej, ko ni šole. Vse informacije pa vam bodo dali na klubskih se¬ stankih, ki so vsak torek ob 19. uri na Strojni fakulteti v Ljubljani (Murnikova 2, poleg Filo¬ zofske fakultete) v drugem nadstropju v pre¬ davalnici 3. Pišete pa nam lahko na naslov: WK VETER, Jamova 36a, 61111 Ljubljana. TIM 9—10 • 81/82 439 Klubov je pri nas že precej, zato navedimo naslove še nekaterih: „V« — Titovo Velenje, šaleška 2d Sidro — Maribor, Kmetijska 3a Nivo — Celje, V. kongresa 3a Kranj-Bled — Kranj, Vrečkova 6 Bum — Koper, Glagol jaška 1b Keka — Piran, Levstikova 7 Poleg teh so klubi še v Ljubljani (Snežinka), Hrastniku, Domžalah, Ljutomeru, Kočevju, Izoli, pa na Hrvaškem, v Vojvodini, Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Seveda imajo klubi tudi svoja združenja in organizacijo, ki ureja stvari med klubi in republikami. V, Rekordi Kot vsaka nova stvar tudi jadranje na deski privlači množico resnih ljudi in tudi avanturi¬ stov, ki skušajo pomakniti meje mogočega še za korak naprej. Marsikdo se namreč naveliča vožnje sem ter tja pred plažo in se odloči za daljše ture. Tako smo pri nas lansko leto v 16 dneh objadrali Jadransko obalo od Strunjana do Dubrovnika, letos pa bomo poskusili priti prek Jadrana — iz Ancone v Zadar. Rekord v neprekinjeni vožnji ima nek Francoz, ki je v 52 urah prevozil 500 kilometrov. Re¬ kord za 24-urno vožnjo pa je okoli 350 kilo¬ metrov. Angleži so objadrali skoraj cel britanski otok, pa še precej drugih takih poskusov je bilo. Mladi francoski baron de Rosnay trdi, da je prejadral Beringov preliv in 1000 km dolgo pot med tihomorskimi otoki, vendar mu nekateri ne verjamejo, ker nima prič. Pika na i teh rekordov pa je prav gotovo prečenje Atlantika! Prav v času zadnjega no¬ vega leta sta to prečenje opravila dva Fran¬ coza. Prvi, Frederic Giraldi, je jadral od Azor¬ skih otokov pred afriško obalo do Antilov pred ameriško obalo. Za pot, dolgo 4700 km je po¬ rabil 26 dni, spal pa je večinoma na spremlje¬ valni ladji. Več pa je vreden rekord, ki ga je dosege! dru¬ gi Francoz, pilot po poklicu, Cristian Marty. Startal je 12. decembra v Dakarju na zahodni obali Afrike in pristal 18. januarja (po 37 dneh, 16 urah in 14 minutah) v Kourou v francoski Gvajani na vzhodni obali Južne Amerike. (Pre¬ jadral je okoli 4800 kilometrov, ves čas pa je bil na jadralni deski! Na njej je jedel in spal. Za čez noč so mu s spremljevalne ladje dodali nekakšno blazino, ki jo je postavil okoli deske in tako spal. To je res rekord, ki ga bo težko ponoviti in še teže preseči. Poleg daljinskih rekordov pa postavljajo tudi hitrostne rekorde. Trenutno je tak rekord 46,5 km/h, postavil pa ga je nek Nizozemec. Meri se povprečna hitrost na 500 metrov dolgi progi. Za konec dodajmo še nekaj besed o naših proizvajalcih. Ker smo o Veplasu iz Titovega Velenja že enkrat pisali, tokrat predstavimo program Imgrada z Ljutomera. Imgrad izdeluje jadralne deske že šesto leto in v tem času so svojo tehnologijo razvili in dvignili na nivo ostalih evropskih proizvajal¬ cev. Tudi po obliki desk in programu se ko¬ sajo z največjimi tovrstnimi proizvajalci. Za začetek je primerna deska Jugo Special, ki stane 21.960 din. Ta je namenjena rekreativ¬ cem in vsem tistim, ki želijo poceni in stabil¬ no desko. Precej boljša, a še vedno namenjena rekreativ¬ nemu jadranju na deski, je Racing D1. Stane 26.200 din, namenjena pa je tudi tekmovanjem v skupini 1. Racing D2 je namenjena izključno vrhunskim jadralcem na deski, ki se radi pomerijo na tek¬ movanjih odprtega razreda skupine II. Je ne¬ stabilna, a tudi hitra. Stane pa 29.800 din. Skokom in vožnji v močnem vetru je namenje¬ na deska FUN, ki je dolga le 3,30 metra. Na njej so zanke za noge, stane 31.000 din. Poleg tega izdelujejo tudi tandem desko Ra¬ cing D3, ki je dolga prek 5 metrov, komplet z dvema jadroma stane 49.600 din. Vse deske so na zgornji površini premazane s posebnim la¬ kom, v katerega je primešan droben pesek, ta¬ ko da nam na njih ne drsi. Seveda so občutljive na razne mehanske poškodbe tako kot vse ostale deske, če pa poškodbe nastanejo zaradi tovarniške napake, vam daje tovarna garancijo, ki traja eno leto. Mladini oziroma pionirjem pa je namenjen po¬ seben komplet, ki ga sestavlja krajši jambor in lok ter 3,5 m 2 veliko jadro. Stane pa 7200 din. Primeren je za tiste družine, v katerih imata sin ali hči še premalo moči, da bi lahko dvignila očetovo jadro. Poleg jadra uporabimo seveda navadno desko. Če se boste odločili za nakup, se lahko ogla¬ site v tovarni v Ljutomeru, deske pa proda¬ jajo tudi vse večje trgovine s športno opremo in plovili. 440 TIM 9—10 • 81/82 Marjan Zidarič model sovjetske rakete-nosilke »kosmos« iz programa interkosmos „ , „ »Kosmos« je dvostopenjska raketa na tekoče gorivo. Konstruirana je bila v letih 1958 do 1962. Z njeno pomočjo so bili v orbito pone- šeni številni sateliti iz programa Kosmos. Raketa ponese na zemeljsko tirnico v njeno TIM 9—10 • 81/82 441 Tehnični podatki o raketi Podatki o stopnjah 2500 km elipse. Tehnologija rakete je zelo preprosta in tudi zanesljiva, kar je še zlasti pomembno. Raketa Kosmos je edinstvena raketa nosilka, ki ni končala »v starem železu«. Njene pozitivne karakteristike so ji omogočile, da je ekono¬ mična in v uporabi še danes. 16. marca 1962 je bila izstreljena prva raketa tipa Kosmos. S tem se je pričel obsežen pro¬ gram Kosmosa. Od leta 1969 pa služi za noše¬ nje satelitov iz programa »Interkosmos«. Ra¬ keta je primernih aerodinamičnih oblik. Korist¬ ni tovor nosi na vrhu druge stopnje, kot je razvidno v njenem prerezu. Stopnji, ki sta dve, povezuje poseben adapter. Prvo stopnjo poga¬ nja tekoče gorivo, ki je sestavljeno iz kerozina in kot baza azotna kislina. Motor rakete RD 214 je namenjen za prvo stopnjo. Narejen je bil v laboratoriju Leningradskega inštituta v mestu z istim imenom in preizkušen v prvem letu 1957. Raketo vodijo štiri krmila, ki so pri¬ trjena na spodnji strani. Druga stopnja ima za pogon motor RD-119, ki ima kot gorivo dime- tilhidrozin. Gorivo se v šobo oziroma komoro za izgorevanje vsrkava prek turbo črpalke. gradnja makete rakete »kosmos« Model rakete »Kosmos« (slika 1) je narisan v razmerju 1 : 60 in je prilagojen za raketni motor potisne moči 20 Ns. Izdelava rakete je ponazorjena na načrtu slik 2 in 3, poleg tega pa je narejena tudi tablica za razmerja: Zaradi stabilnega leta rakete vam priporočam, da na raketo prilepite štiri smerna krilca iz poliestra debeline 1 mm, V načrtu sta prikazani dve modifikaciji Kosmosa in Interkosmosa v merilu 1 : 30 za modela raket v kategoriji S7 do 80 Ns totalnega impulsa. Zaradi stabilnega leta rakete se za kategorijo S7 moči 20 Ns ne priporoča teža večja od 120 gramov rakete. Za izdelavo trupa je potrebna palica dolžine 350 mm in premera 26,5 mm. Potreben je na¬ slednji material: balsa les, samba, lipa, alumi¬ nijasta folija, japonski papir, šeleshamer in seveda ustrezna lepila, nitrolak brezbarvni in potrebne nitrobarve. Zaradi barvanja rakete predvidite dodatno debelino 2 mm — pazite na to! Najprej vse makete prelepite z japonskim papirjem. Tega nekajkrat prelakirajte z nitro lakom in ga dobro obrusite. Kasneje pa nane¬ site sloje nitrobarve. Najbolje, da raketo briz¬ gate z brizgalko. Min n 442 TIM 9—10 • 81/82 Slika 1 TIM 9—10 • 81/82 443 Slika 3. Konstruktivna shema rakete Interkosmos 1 — kapsula in prostor za tovor satelita 2 — satelit Interkosmos 3 — adapter za satelit 4 — mesto za oddelek 5 — rezervoar za gorivo na drugi stopnji 6 — kabeine vezi 7 — rezervoar za gorivo na drugi stopnji 8 — turbočrpaika 9 — motor druge stopnje 10 — komandni motor 11 — šoba na motorju druge stopnje 12 — adapter stopnje 13 — rezervoar za gorivo prve stopnje 14 — kabeine vezi 15 — rezervoar za gorivo na prvi stopnji 16 — gorivni prevod 17 — turbočrpalni agregat 18 — motor prve stopnje 19 — šobe za motor prve stopnje 20 — plinsko krmilo _ O -j < E > o »j UJ D < N UJ cc N < CC CQ < > O o Sd 0 0 0 D OL 0 4-* N > ■ 'Sf "šf CM CM ' 0 ‘ET-* .S2, . a A g "O +* o > « s« “ S “‘S J! O. 3 > «, gčlsl-Sč = 0 o)J2"5..- m 0 c +■» ja tn Nja.fi OCcO(C^;0O0 ii<^Nui>>(nss: O 0 o E E “ . <8 0 N 44 CLjO 0 ‘,3 3 « < N 0 "O — ® C >0 >0 TJ 0 £ ‘£» ’hm 0 0 ^ 2 N N 5 1 V * *St V Nj 2 H 2 > 81 % iFZ^S <■-* ^ ZOZmctk med 3 * a ? /» osoj/ y e /. 2/HtrKi 450 TIM 9—10 • 81/82 Marko Dulmin star televizor — nov osciloskop (V.) JUL Slika 1 KONČNA STOPNJA Elektronski curek v katodni cevi odklanjamo z magnetnim poljem dveh tuljav, ki sta nasajeni na vrat katodne cevi. Magnetno polje v tuljavi, ki odklanja elektrone, je odvisno od toka, ki teče skozi tuljavo. Tuljava ima svojo induktiv- nost, kar pomeni, da toka ne moremo poljubno hitro spreminjati. Hitrost porasta toka je od¬ visna od napetosti, ki jo priklopimo na tuljavo. Odvisnost je prikazana na sliki 1. Tok hitreje narašča, če je napetost na tuljavi večja, če je induktivnost majhna in če je upor¬ nost tuljave majhna. Pri prikazovanju pravokot¬ nih impulzov moramo v tuljavo v trenutku »spraviti« tok. To dosežemo tako, da priklopi¬ mo na tuljavo vso razpoložljivo napetost in jo zmanjšamo šele takrat, kot tok doseže zaže¬ leno vrednost. Kljub vsemu je porast toka omejen z napetostjo, ki jo imamo (±15 V). Zaradi tega bo frekvenčna meja našega osci- BC 141 T 5 BC 161 T 6 TIM 9—10 • 81/82 451 loskopa okoli 5 kHz. S povečanjem napetosti izhodne stopnje lahko dvignemo frekvenčno mejo do 100 kHz. Te končne stopnje tu ne bo¬ mo opisali, ker se pri njej uporablja material, ki ni dosegljiv na našem in delno tujem trži¬ šču. Končno stopnjo sestavljajo transistorja T,, T 2 in dva operacijska ojačevalnika 071. Izhodna transistorja Tj in T 2 montirajte na večji hladilnik. T 5 in T 6 služita za zaščito pred prevelikimi tokovi, ki bi jih povzročili pre¬ veliki vhodni signali. Na blok shemi {slika 5) vidimo razliko med priklopitvijo X oziroma Y tuljave. Na sliki 2 je shema končnega ojače¬ valnika. S potenciometrom P, nastavimo Y ali X ničelni položaj. Upora 20 k in 60k, ki sta priklopljena na IC 2 in IC 3 , odločata o mirovnem toku, ki teče skozi 2N 3055 in 2955. Pri napačni name¬ stitvi je mirovni tok velik — skoraj kratek stik. Če imate možnost, potem izberite IC 2 s pre¬ ostalo napetostjo (offset) — 2 do —10 mV, IC 3 pa z 2 do 10 mV. Pri izbranih (selektiranih) operacijskih ojačevalnikih lahko upora 20 k in 60 k odpadeta, vendar bi zamenjava selektira¬ nih ojačevalnikov privedla do odprtja končnih transistorjev. Torej U of( IC 2 mora biti negati¬ ven, U off IC 3 pa pozitiven. Vhodni Y ojačevalnik Sestavljen je iz dveh operacijskih ojačevalni¬ kov. Najzahtevnejši del je vhodni delilnik, ki mora biti frekvenčno neodvisen. Najlaže na¬ stavljiv delilnik zahteva dvojni preklopnik. Stikalo AC-DC služi za meritev enosmernih (DC) oziroma izmeničnih (AC) napetosti. Za nastavitev ničle uporabljamo stikalo GND, ki veže vhod na maso. Začetna nastavitev je na¬ slednja: stikalo v položaj GND, preklopnik XI. S trimerjem T| nastavimo na izhodu IC, 0 V (začetna odstopanja so H-10mV/U off ). Nato Slika 4 CD 6ND DCdDAC O vhod O masa 452 TIM 9—10 • 81/82 nastavimo največje ojačanje (Pt ima maksimal¬ no upornost] in s t 2 nastavimo na izhodu IC 2 0V. Drsnik trimerja T 3 je pri tem v sred¬ njem položaju. Upor 220 k skupaj z Zener dio¬ dama ščiti vhod pred prevelikimi napetostmi. Tiskano vezje mora biti skrbno izdelano s širo¬ kimi masami. Vhodne vezi naj bodo čim kraj¬ še in obdane z maso. Stikali, preklopnik in Pt montirajte na sprednjo ploščo. Približno razpo¬ reditev vidimo na sliki 4. Kabli za Pt naj bodo trožilni — ploščati, s tem, da bo srednja žila zvezana na maso na obeh koncih. Tudi ostali kabli naj bodo izvedeni ta¬ ko, da tečejo vzporedno z vodnikom, ki je ve¬ zan na maso. Koaksialnih kablov ne uporab¬ ljajte. Kabli za povezavo naj bodo čim krajši. S trimer kondenzatorjem nastavimo pravokot¬ no obliko signala. Enosmerna nastavitev pote¬ ka tako: na vhod priklopimo 1 V, preklopnik X10, Pt minimalno ojačanje in s T 3 nastavimo odklon približno 1 cm, pač glede na mrežo, ki jo bomo narisali na ekran, če se ne da zado¬ voljivo nastaviti, je treba zamenjati upor 10 E v končni stopnji z uporom 20 oziroma 5 E. Ce¬ lotna slika na ekranu naj bo približno 10 X X 8 cm. Pri taki sliki je odklon merjenega sig¬ nala še dovolj hiter za merjenje signalov do 5 kHz. Pri večjih frekvencah slika »zleze« sku¬ paj. Takšna velikost slike je standardna za opa¬ zovanje napetosti. Z večjo sliko bi se frek¬ venčna meja znižala. Povezava vseh delov osci¬ loskopa je na sliki 5. x1, x2,x5 ŽAGE NIČELNI POLOŽAJ Celotno vezje mora biti ločeno s kovinskimi stenami, ki so zvezane na maso, ločeno od ostalih vezij osciloskopa. Vsak operacijski oja¬ čevalnik mora imeti napajanje prek upora 10 do 20 E skupaj s kondenzatorjem 0,1 g,F. Naj¬ bolje so se izkazali keramični kondenzatorji. Vhodni delilnik umerimo z drugim oscilosko¬ pom, ki ga priklopimo na izhod IC^ Lahko pa kar opazujemo merjeni signal na ekranu. Na vhod priklopimo pravokotno napetost do 1 kHz. meritev bo pokazala podobne napetosti: Slika 5 Možno je, da se pojavijo oscilacije zaradi pa- razitne kapacitivnosti ali drugih vzrokov. Te lah¬ ko udušimo tako, da prek tuljave zaporedno zvežemo kondenzator 0,1 in trimer 500 E. S premikanjem trimerja udušimo oscilacije, ko dosežemo neko razmerje med induktivnostjo, kapacitivnostjo in lastnostmi končnega ojače¬ valnika. Če boste naleteli na druge težave, se lahko obrnete na naslov, ki je že bil objavljen. TIM 9—10 • 81/82 453 Gorazd Kikelj in Tomislav Dovič predelava usmernika SU 2 Zaradi precejšnjega zanimanja za stabilizirane usmernike, ki sva jih s kolegom Dovičem ob¬ javila v prejšnjih številkah Tima, in zaradi pro¬ šenj bralcev, da si želijo tokovno močnejši usmernik, sva se odločila, da tem željam ustre- ževa z naslednjim prispevkom. Za predelavo sva izbrala visokonapetostni usmernik SU2, da bi s tem ustregla zahtevnejšemu krogu bralcev in radioamaterjev, saj ti bolj potrebujejo kva¬ liteten usmernik, ki je obenem tudi dovolj mo¬ čan. Na željo nekaterih bralcev sva se odločila za naslednje parametre usmernika: Spremembe Uni = 37,5—75 (V) Un.2 = 50—100 (V) Un3 = 75—150 (V) Un4 = 100—200 (V) Inl = 8 (A) In2 = 6 (A) In3 = 4,2 (A) In4 = 3 (A) Da bi lahko izpolnili te zahteve, moramo spre¬ meniti naslednje stvari: 1. spremeniti sklop T1—T2, 2. spremeniti upore pretokovne zaščite R1—R4, 3. spremeniti priključitev transistorja T5, 4. povečati vrednost kondenzatorjev C1 in C3, 5. zamenjati diode, 6. ojačati povezave glavnega tokokroga na plo¬ ščici tiskanega vezja, 7. spremeniti sekundar transformatorja. To bi na kratko bile vse glavne predelave usmernika. Začnimo od začetka. 1. Darlington T1—T2 je potrebno močno oja¬ čati, da bo zdržal nove zahteve. Najenostavne¬ je je uporabiti močnejše transistorje, ki pa morajo imeti naslednje karakteristike: — Int > 15 (A) — Unt > 250 (V) — Pizgt > 200 (W) Predvsem je pomemben transistor T1. Da bo zdržal potrebno moč, je najbolje da uporabimo dvojno darlington vezavo, se pravi namesto enega transistorja uporabimo dva močnejša, da dobimo vsaj majhno rezervo moči na tran- sistorjih, saj se na njih sprošča pri kratkem stiku skoraj 600 (W) izgubne toplote. To obe¬ nem pomeni, da ne smemo spravljati usmer¬ nika za daljši čas v kratek stik. Krajše stike bo usmernik še prenesel, daljši pa bodo ter¬ mično preobremenili transistorje. Oba transi¬ storja morata imeti takšne karakteristike, kot smo jih navedli na začetku. 2. Upore pretokovne zaščite moramo spreme¬ niti na naslednje vrednosti: Slika 1 Moči uporov se spremenijo in povečajo na kakšne 3 (W). Naviti so iz debelejše uporovne žice. 3. Vezava transistorja T5 se spremeni, kot je to prikazano na sliki 2. Povečati moramo nje¬ gov napetostni prag od 0,6 na 1,2 (V), da do¬ bimo za upore pretokovne zaščite vsaj nekaj desetink ohma. Napetostni prag dvignemo z diodo, ki jo v prevodni smeri vežemo na bazo transistorja. Pred diodo vežemo še upor 50 ohmov. Transistor tokovno ni močno obreme¬ njen, pač pa je obremenjen napetostno, saj se na njem ustvarja pri kratkem stiku ves padec napetosti, ki lahko doseže tudi 200 (V). Zato moramo seveda spremeniti ta transistor in na¬ mesto BF 258 uporabiti enega izmed BU tran¬ si storjev. 454 TIM 9—10 • 81/82 Slika 2 PRi PRETOKOVNI ZAŠČITI NASTOPIJO DOLO¬ ČENE OMEJITVE, KI JIH MORAMO UPOŠTEVA¬ TI, PREDVSEM SE SPREMENIJO VAROVANA NAPETOSTNA PODROČJA. PRETOKOVNA ZA¬ ŠČITA JE NASTAVLJENA NA: MOREBITNO NEUPOŠTEVANJE TEH OMEJITEV SKORAJ GOTOVO UNIČI USMERNIK! V področju, ki ga ipretokovna zaščita ne pokri¬ va, tok ne sme prekoračiti nazivne vrednosti za tisto področje. 4. Kondenzatorja C1 in C3 moramo povečati, da obdržimo dobro stabilizacijo napetosti, ker so sedaj tokovi skozi usmernik veliko večji in potrebujemo večjo zalogo energije kot pri osnovni verziji. Nove vrednosti kondenzatorjev so okoli 10 000 uF, napetosti pa so vedno več¬ je od 200 (V). Ker je sedaj kapacitivnost tako velika, je potrebno dodati omejevalni upor za diodami, da omejimo polnilne tokove konden¬ zatorjev, ki bi lahko ob vklopu poškodovali same kondenzatorje, ki bi se močno segreli, in ostalo vezje. Na ploščici moramo predvide¬ ti prostor za ta upor. Na sliki 3 je narisana vezava in sprememba na ploščici. 5. Nove diode morajo zdržati vsaj 10 (A) in napetost 250 (V). Bolje več kot manj. Montira¬ ne so na hladilnih rebrih. 6. Na vezju moramo ojačati povezave močnost¬ nih tokokrogov, skozi katere teče delovni tok usmernika. Širina novih povezav naj ne bo manjša kot 3,5 (mm). Izbira materiala Karakteristike transistorjev T1 in T2 so bile podane že pri obravnavi sprememb na usmer¬ niku in zato tistim, ki imajo dostop do kata¬ logov, ne bo težko poiskati ustreznih elemen¬ tov. Primerni so predvsem transistorji serije BU, BUX in podobni visokonapetostni močnost¬ ni transistorji. Za transistor T5 povsem zado¬ stuje že BU111 ali podoben. Uporov pretokovne zaščite verjetno ne bo lah¬ ko dobiti v trgovini in jih bo treba naviti iz uporovne žice, ki pa mora zdržati precej ve¬ like tokove. 76 79 31 32 Slika 3 TIM 9—10 • 81/82 455 Kondenzatorja C1 in C3 sta elektrolita za vi¬ soke napetosti in zato sta precej draga in ve¬ lika. Njuna vrednost je okoli 10 000 (pF). Diode so še en velik izdatek na tem usmerni¬ ku. Biti morajo narejene za tokove nad 10 (A) in napetosti nad 250 (V). Izdelava Transistorje Tl, T2 in T5, diode D1 — D4 in tudi upore pretokovne zaščite lahko montiramo na veliko hladilno rebro in jih izoliramo med seboj s sljudnimi podložkami. Izoliramo jih tudi od hladilnega rebra, saj bi drugače Ie-to dobi¬ lo potencial izhodne napetosti. Kondenzatorja C1 in C3 montiramo posebej zraven ploščice, ker sta prevelika, da bi pri¬ šla nanjo. Če ne dobimo dovolj velikih kon¬ denzatorjev, si pač pomagamo z vzporedno ve¬ zavo več manjših. Omejevalni upor ima vred¬ nost nekaj 10 do nekaj 100 (Ohm) in moč vsaj 10 (W). Sprememb na transformatorju, ki je namenjen za ta usmernik, tukaj ne bomo posebej obrav¬ navali, saj gre večinoma samo za spremembo preseka bakrenih vodnikov. Upam, da sva s tem prispevkom dovolj poma¬ gala tistim, ki niso znali sami preurediti usmer¬ nika po svojih željah. Tistim, ki ne bodo delali visokonapetostnega usmernika, naj v tolažbo poveva, da ilahko uporabijo enake predelave tudi za srednjenapetostni usmernik US1. Gorazd Kikelj in Tomislav Dovič tokovni stabilizator TS1 Uvod Tokovni stabilizator TS 1 je bil razvit skladno s stabiliziranim usmernikom US1. V bistvu je to samostojna pretokovna zaščita, ki jo lahko priključimo na katerikoli stabilizirani usmernik. Tok stabilizatorja je odvisen od napetosti na sponkah usmernika in moči transistorja (velja za popoln kratek stik). Prav bo prišel predvsem tistim, ki potrebujejo zanesljivo omejitev kratkostičnih in maksimal¬ nih delovnih tokov. Regulacija toka je zvezna, kar omogoča zelo veliko prilagodljivost stabili¬ zatorja najrazličnejšim potrebam. Delovanje Stabilizator deluje na principu zapiranja tran- sistorjev T1 in T2. Čim bolj sta ta transistorja zaprta, tem večji padec napetosti se ustvari na njima in skoznju teče vedno manjši tok. Zapira ju transistor T3, ki je prek delilnika P, R3 vezan na glavno tokovno vejo stabilizatorja. Delilnik P, R3 ustvari pri nastavljenem toku stabilizatorja padec napetosti ravno 0,6 V, kar povzroči odpiranje transistorja T3. Tok, ki od¬ pira transistorja T1 in T2, začne teči zaradi manjše upornosti transistorja T3 skozenj, in Slika 2 456 TIM 9—10 • 81/82 le del tega toka teče na bazo T2. Transistorja se zaradi zmanjšanja baznega toka začneta za¬ pirati in s tem omejevati izhodni tok. Upor R3 mora biti tako dimenzioniran, da pri kratkem stiku povzroči na bazi transistorja T3 padec napetosti 0,6 V. Maksimalni tok stabilizatorja je odvisen samo od upora R2, saj je upor R3 tako velik, da lahko njegovo prevodnost zane¬ marimo. Tok stabilizatorja nastavljamo s po¬ tenciometrom P, s katerim spreminjamo raz¬ merje delilnika P, R3, kar povzroča odpiranje ali zapiranje T3. Shema je narisana na sliki 1. Izbira materiala Transistorje izbiramo glede na nazivni tok in napetost usmernika. Za normalno uporabo tja do 50 V so dovolj za T1 2N3055, T2 in T3 BC141 ali podobni. Upo¬ ri so najmanj 1 W, predvsem R2 mora biti bogato dimenzioniran. Izdelava Ploščica je narisana na sliki 2. Najprej spajka- mo upore, nato polvodnike. Transistor T1 je montiran na hladilnem rebru, ki nikakor ne sme biti ravno majhno, saj se zelo greje. Ravno tako je važno, kako priključimo stabilizator na napajanje. Kolektor transistorja T1 mora biti obvezno na strani izvora energije, upor R2 pa na strani porabnika. Povezave naredimo s precej debelimi vodniki, da zmanjšamo padce, ki se pojavljajo v njih. Zaključek Tokovni stabilizator nam lahko prihrani mar¬ sikatero grenko presenečenje ob delu z večji¬ mi tokovi ali ob morebitni napaki pri meritvah ali preizkušanju raznih elektronskih pa tudi električnih naprav, saj nam omeji tok na zmer¬ no mejo, ki jo moramo seveda sami določiti. Tokovni stabilizator je bil preizkušen pod naj¬ težjimi pogoji delovanja in ni nikoli zatajil, se¬ veda pa je njegovo zanesljivo delovanje močno odvisno od kvalitete materiala, ki ga uporabi¬ mo. Za konec dodajam še nekaj izračunov za ta stabilizator, ki bodo koristili tistim, ki ga bodo predelovali. I max. = 0.6/R2 X (R3 + Rp)/R3 I min. = 0,6/R2 TABELA VREDNOSTI IN POVEZAV Miloš Macarol Prototip miniaturne TV kamere z vgrajenim kasetnim magnetoskopom televizija na pragu nove tehnološke revolucije Razvoj priročnih video sistemov je v zadnjih desetih letih izredno naglo napredoval. Poleg profesionalnih ENG (Electronic News Gathe- ring) naprav, ki so namenjene elektronskemu novinarstvu, se je zlasti močno razbohotila ponudba podobnih komercialnih naprav, ki so navzlic zavidni kakovosti neprimerno cenejše. Proizvajajo jih pač serijsko, saj so namenjene najširšemu krogu uporabnikov. To velja pred¬ vsem za kasetne magnetoskope in za priročne TV kamere. Te naprave so iz leta v leto manj¬ še in lažje, čeprav bi na tržišču težko našli količkaj kvalitetno barvno TV kamero, ki bi bila lažja od 3 kg, in prenosni kasetni magne¬ toskop, ki bi tehtal manj kot 5,5 kg. TIM 9—10 • 81/82 457 Zato je bilo toliko večje presenečenje, ko je 1. julija 1980 japonska korporacija Sony obja¬ vila vest, da so v njenih razvojnih laboratorijih izdelali prototip miniaturne barvne televizijske kamere, ki skupaj z vgrajenim kasetnim mag¬ netoskopom tehta le pičla 2 kg. Posebej je bilo omenjeno, da so v tej teži vštete celo ba¬ terije, ki jih vložimo v ročaj in z njim vred tehtajo 0,4 kg. To pomeni, da kamera z objek¬ tivom in magnetoskopom vred tehta le 1,6 kg. iz teh podatkov je bilo razvidno, da tu ne gre zgolj za običajne tehnične izboljšave, ampak bržkone za povsem nove tehnološke posege, brez katerih takšna subminiaturizacija sploh 458 TIM 9—10 • 81/82 ne bi bila izvedljiva. Kasnejši podatki o tem prototipu so to potrdili. Tu se srečamo s povsem novo tehnologijo elek¬ tronske kamere, v kateri ni več nobene kon¬ vencionalne snemalne cevi, kot so slovite VIDICON, PLUMBICON ali njihove novejše iz¬ peljanke NEVVVICON, COSVICON, SATI CON, CHALNICON ali TRINIOON, brez katerih si do¬ slej ni bilo mogoče zamisliti televizije. Mimo¬ grede kaže omeniti, da imajo kvalitetne barvne TV kamere vgrajene kar tri take cevi, za vsako osnovno barvo posebej. Te so v kameri razpo¬ rejene radialno in skupaj z optično prizmo (ki vsaki cevi posebej posreduje sliko predmeta, h kateremu je obrnjen objektiv) zavzemajo v njenem ohišju največ prostora. Pri novem prototipu kamere nadomešča vse tri snemalne cevi in optično prizmo ena sama mala ploščica v velikosti 10,1 X 12,1 mm, ki je sestavljena iz 279.300 za svetlobo in barve občutljivih celic, velikih komaj 16 x 14 mikro¬ nov. Te celice so razporejene v 570 vodorav¬ nih in 490 navpičnih vrsticah. Če pomnožite obe števili, boste dobili navedeno število ce¬ lic. Ta ploščica je tako imenovani »Charge Coup- led Device« ali kratko CCD-chip, ki bo v naj¬ bližji prihodnosti izpodrinil ne le televizijske snemalne, ampak tudi katodne cevi. V aplikativni razvoj te tehnologije so Japonci vložili ogromna sredstva. Sami trdijo, da je omenjeni prototip eden najdražjih, kar so jih izdelali v zadnjih desetih letih. To se jim bo bogato poplačalo, saj prav ta tehnologija odpi¬ ra televiziji povsem nove perspektive. Že prva CCD barvna kamera je navzlic dodatni miniatu¬ rizaciji po kakovosti slike povsem enakovred¬ na komercialnim barvnim kameram, ki imajo vgrajene snemalne cevi. Snemanje je možno že pri minimalni svetlobni jakosti 50 luxov, a vodoravna ločljivost slike je 250 vrstic. Uvajanje CCD tehnologije v televizijsko tehni¬ ko ima nešteto prednosti. Povsem očitno je, da bodo CCD-chipi, podobno kot chipi v raču¬ nalniški tehniki, močno vplivali na zmanjšanje in pocenitev televizijskih naprav. Televizijski sprejemniki s CCD zaslonom bodo tako tanki, da jih bomo zares lahko obesili na steno, a snemalne kamere bodo veliko manjše in lažje, zato pa bolj priročne. Japonski konstruktorji so z aplikacijo CCD-chi- pa v ohišju barvne TV kamere pridobili toliko prostora, da so vanj lahko vgradili celo minia¬ turni magnetoskop. Ni pa CCD tehnologija edina novost, ki so jo japonski konstruktorji vnesli v omenjeni proto¬ tip. Z vgrajevanjem subminiaturnega magneto¬ skopa v ohišje kamere so se znašli še pred enim problemom: kako izdelati miniaturno vi¬ deo kaseto, ki bi imela zadostno zmogljivost, kakršne dosedanji magnetni trakovi niso zmog¬ li. Ta problem so rešili sami. Razvili so nov tehnološki postopek nanašanja magnetne emul¬ zije v vakuumu in s tem so dosegli več kot trikrat večjo homogenost oz. gostoto magnet¬ nih zrn (namesto sedanjih 300 Oerstedov kar 1000 Oerstedov). Z novim ožjim in tanjšim magnetoskopskim trakom so lahko izdelali tudi nov prototip miniaturne video kasete, ki ni večja od škatlice vžigalic (56 X 35 X 13 mm), tehta le 18 gramov, a njena zmogljivost je 20 minut. Iz tega lahko sklepamo, da bo nova teh¬ nologija v produkciji magnetnih trakov imela velik vpliv na volumensko zmanjševanje vseh vrst magnetoskopov. Znano je, da so prvi pro¬ fesionalni magnetoskopi tehtali skoraj poldru¬ go tono; današnja teža prenosnih magnetosko¬ pov je 5—6 kg, medtem ko magnetoskop v tej kameri ne tehta niti kilogram. Ni naklučje, da je omenjeni prototip izzval ve¬ liko zanimanje v vsem svetu, čeprav je namen te naprave z atraktivnim imenom »VIDEO MO- VIE« na videz povsem nedolžen, saj se spogle¬ duje ie z amatersko zvočno filmsko kamero formata Super 8, v trdnem prepričanju, da bo pritegnila množico filmskih amaterjev in jih tako rekoč čez noč preusmerila od filma k elektroniki. Za svetovne producente amaterskih filmskih kamer in filma Super 8 bo to vseka¬ kor močan udarec, kajti elektronika ima tu tolikšne prednosti, da se ji filmska tehnika s svojim zamudnim kemijskim procesom razvija¬ nja ne bo mogla dolgo upirati. Največja prednost nove CCD kamere je v tem, da jo lahko s pomočjo malega adapterja pri¬ ključimo na antensko vtičnico televizijskega sprejemnika in tako z njenim lastnim magneto¬ skopom predvajamo posnetke na barvnem TV zaslonu. CCD kamera ima trikratni zoom-ob- jektiv (14 do 42 mm), a velikost njenega ohišja je 191 X 171 X 60 mm. Podobne prototipe TV kamer z vgrajenim mag¬ netoskopom so izdelali tudi v razvojnih oddel¬ kih japonskih korporacij HITACHI in MEI. Če¬ prav so se tu opirali v glavnem na konvencio¬ nalno tehnologijo, so z njeno nadaljnjo minia¬ turizacijo dosegli prav tako presenetljive rezul¬ tate. Edina hiba je v tem, da je vsaka od njih TIM 9—10 • 81/82 4 59 uveljavila svojo širino traku in svoj tip minia¬ turne video kasete. HITACHI je npr. izdelal kaseto v velikosti 112 X 67 X 13,5 mm s tra¬ kom širine 6,25 mm (to širino uveljavljamo pri kolutnih magnetofonih), medtem ko je njegov sopartner MEI izdelal video kaseto v velikosti 94 X 57 x 14 mm in s širino traku 7 mm. Zmogljivost obeh modelov video kaset znaša kar 120 minut. Zato je toliko bolj razveseljiva vest, da so se vse tri korporacije dogovorile, da bodo zaradi enotnega nastopa na medna¬ rodnem tržišču izdelale nov prototip barvne TV kamere z vgrajenim magnetoskopom, v ka¬ terem bodo uveljavili prednosti vseh omenjenih prototipov in hkrati tudi enoten standard mi¬ niaturne video kasete. Glede na nagel tempo razvoja v preteklih letih lahko računamo, da bodo prve serije CCD ka¬ mer z vgrajenimi kasetnimi magnetoskopi do¬ spele na tržišče najkasneje v letu 1985. Ni naključje, da za isto leto Japonci napovedujejo tudi prodor stenskih TV sprejemnikov s CCD zasloni. Tako se tudi profesionalni TV tehniki obeta povsem nova tehnologija in z njo tudi popoln prehod iz sedanjega analognega v digi¬ talni sistem. Nekatere vesti kažejo na prizade¬ vanja, da bi podvojili vrstični sistem, kar po¬ meni, da si bomo lahko privoščili tudi večje TV zaslone, saj bo s tem slika neprimerno bolj ostra in nadrobna od današnje. V to lahko verjamemo s polnim zaupanjem, kajti tehnične rešitve so tako rekoč že na dlani. izdelajmo si majhen episkop Gotovo veste, da je episkop projekcijski apa¬ rat, s katerim lahko projiciramo na navpično steno oziroma na platno neprozorne slike. Episkop je po zgradbi in konstrukciji enostav¬ nejši od diaprojektorja, s katerim moremo projecirati le diapozitive, tj. slike na filmu. Slika, ki jo projiciramo z episkopom, je sicer nekoliko manj ostra od tiste, ki jo na platno »vrže« diaprojektor, zato pa je velika prednost episkopa v tem, da z njim lahko projiciramo kakršnokoli sliko do določenega formata. Pro¬ jiciramo lahko razglednice, fotografije, slike iz knjig, manjše načrte, zemljevide pa celo majhne in ploščate predmete, na primer bio¬ loške preparate, drobcene žuželke in podobno. Če projiciramo sliko ali majhen načrt ali del zemljevida na risalni papir, bomo obrise lah¬ ko izvlekli s svinčnikom in tako dobili pove¬ čavo v želeni velikosti. Episkop je torej tudi pripomoček za povečevanje. Bistveni deli episkopa so poleg ohišja še zr¬ calo, luč in objektiv. Objektiv episkopa »vrže« na platno od zrcala odbito sliko, zato mora biti slika, ki jo projiciramo, kar se da močno osvetljena. Episkop potrebuje torej zelo mo¬ čan vir svetlobe. Večji kupljeni episkopi ima¬ jo žarnice po 500 W in še močnejše. Takšna žarnica seveda tudi močno greje, zato je v aparat vgrajen ventilator, ki ga poganja maj¬ hen motor. Takšnega episkopa si pač ne moremo privo¬ ščiti, lahko pa si kar hitro zgradimo majhen episkop z lesenim ohišjem, preprostim objek¬ tivom in dvema žarnicama po 60 W. Seveda ne smete preveč pričakovati. Projicirana slika ne bo zelo velika, vendar pa bo aparat za¬ doščal za prikazovanje razglednic in drugih slik na manjšo razdaljo in tudi za povečeva¬ nje. Pa se lotimo dela! Najprej ohišje Ohišje je preprosta lesena škatla, ki jo sesta¬ vite iz 10 mm debelih deščic. Deščice so lah¬ ko iz trdega ali mehkega lesa, glavno je, da so ravne in lepo obdelane. Urežite jih zelo natančno; vse robove in ploskve zgladite s steklencem. Ko boste narisali obrise škatlinih stranic na desko, uporabite kotnik, da bodo stranice res pravokotno odžagane. Dno škatle (sl. A, 2 in 3) meri 300 X 250 mm. V dno urežite z rezljačo okence 100 X X 80 mm natanko tam, kakor je označeno v načrtu. Nato izžagajte obe stranici B v veli¬ kosti 240 x 160 mm. V stranici izvrtajte z vijačnim svedrom premera 10 mm luknje za zračenje. Obe stranici nalepite in pribijte na 460 TIM 9—10 ® 81/82 TIM 9—10 • 81/82 461 dno tako, da bosta odmaknjeni od sprednjega roba dna 10 mm. Na sprednji del dna po¬ stavite in pritrdite sprednjo steno škatle C. Pribita bo tudi na pokončna robova stranskih sten. Točno v središče sprednje stene boste še pred tem izžagali okroglo odprtino za ob¬ jektiv. Mere te odprtine in tudi mere cevi za objektiv, ki so navedene v načrtu, niso obvez¬ ne. Premer luknje v sprednji steni in tudi pre¬ mer cevi (tubusa) se bo ravnal po premeru leče, ki jo boste imeli na voljo. Zadnjo steno D, ki meri 280 X 160 mm, vstavite med stran¬ ski steni in jo prav tako prilepite in pribijte. Ta stena ima luknje za zračenje ob gornjem robu. Pokrov F je pravokotna plošča z merami 250 x 300 mm. Na spodnjo stran pokrova pri¬ bijte okvir iz letvic. Letvice preseka 8x8 mm pribijte 11 mm odmaknjeno od vseh štirih ro¬ bov pokrova. Tako narejen pokrov bo lepo se¬ del v škatlo in ga bo zlahka tudi odstraniti. Tudi v pokrov izvrtajte vrsto lukenj za zrače¬ nje. Da ne bo skozi ventilacijske odprtine pro¬ dirajoča svetloba motila projekcije, morate vse luknje zasenčiti s senčniki H. Senčnike izde¬ lajte iz mehke pločevine. Pločevino ukrivite na kakem okroglem predmetu (stružena palica), nato pa poravnajte en rob in pribijte senčnike skozi ta poravnani rob na ohišje. S senčniki zakrijte luknje v pokrovu in tiste na stranskih stenah. Luknje na zadnji steni ne bodo motile. Sedaj pa optika Zrcalo J je postavljeno v notranjosti škatle točno pod kotom 45° nad okencem (sl. 2). Zrcalo ni pritrjeno, ampak sloni na dveh let¬ vicah I, ki sta pribiti na notranjo stran stra¬ nic B. Središče zrcala mora biti natanko nad središčem okenca. Zrcalo bo osvetljevalo sli¬ ko, hkrati pa tudi reflektiralo žarke skozi ob¬ jektiv na platno (ekran). Obe žarnici sta nameščeni v sprednjih oglih ohišja. S svinčnikom narišite v obeh spred¬ njih oglih na dnu in na pokrovu kotno simet- ralo, na njej pa v primerni oddaljenosti točko, v kateri boste montirali okov žarnic in sredi¬ šče reflektorjev. Obe točki morata biti točno druga nad drugo. Nad vsako žarnico je na notranji strani pokrova pritrjen reflektor (sl. 2 in 4). Izdelajte ga iz konzervne škatle preme¬ ra 75 mm in višine 115 mm. Škatlo odrežite tako, kot kaže slika. Točno v središču dna škatlice prebijte luknjico, skozi katero boste reflektor pritrdili z matičnim vijakom na po¬ krov. Okov žarnice boste pritrdili natanko pod reflektor na dno ohišja. Reflektor, ki je pri¬ trjen na pokrov z enim samim vijakom, boste lahko tako zasukali, da bo svetloba žarnice usmerjena proti zrcalu in da bo slika kar naj¬ bolj osvetljena. Električne žice speljite iz ohiš¬ ja ob strani. Za objektiv uporabite bikonveksno (poveče¬ valno) lečo (sl. 2 in 5), ki naj ima goriščno razdaljo 15 do 20 cm. Lečo potisnite v cev in jo utrdite z dvema kovinskima prstanoma. Če nimate primerno velike kovinske cevi, si jo izdelajte iz kartona, tako da ovijete trak kartona večkrat okoli valjastega predmeta (stružena palica ali steklenička) in ga hkrati lepite s toplim redkim klejem. Seveda mora imeti predmet, okoli katerega navijate karton, enak premer kot vaša leča. Okrogla odprtina na sprednji steni ohišja mora biti tolikšna, da boste cev z lečo še lahko premikali in s tem uravnali ostrino slike. Pri projiciranju položite aparat kar na sliko ali dokument, ki ga želite prikazati na platnu. Sliko izostrite s premikanjem objektiva naprej ali nazaj. Kljub ventilacijskim odprtinam bosta dve žar¬ nici kar precej segrevali ves aparat, zato bo koristno, če boste predvajanje slik večkrat prekinili ali pa prižgali žarnici za vsako sliko posebej. Da bo prižiganje bolj priročno, mon¬ tirajte na priključno vrvico v bližini aparata viseče kolebno stikalo, kakršnega dobite v vsaki trgovini z elektrotehniškim materialom. Boljšo sliko boste dobili z dvolečnim objekti¬ vom. Tudi tak objektiv si lahko sami izdelate. Pri optiku kupite dve leči za očala, od katerih naj ima vsaka žariščno razdaljo okoli 40 cm ali 2,5 do 3 dioptrije. Leči vstavite v 10 cm dolgo cev, in sicer po eno na vsak konec cevi tako, da bo med njima 7 cm razdalje. Leči naj bosta obrnjeni z izbočeno stranjo navzven. Slika utegne še pridobiti na ostrini, če boste postavili v sredino med obe leči zaslonko, tj. karton z okroglo luknjico v sredini. Luknjica naj ima dober centimeter premera. Vendar pa bo slika v tem primeru za spoznanje manj svetla. Če boste eksperimentirali z različnimi lečami, priporočamo, da si izdelate začasno ohišje iz lepenke. Z različnimi žariščnimi raz¬ daljami objektiva se namreč spreminja tudi oddaljenost objektiva od zrcala. Prepričani smo, da boste imeli z episkopom mnogo zadovoljstva. Veselilo nas bo, če nam boste sporočili, kako se vam je obnesel vaš mali domači episkop. 462 TIM 9—10 • 81/82 Miloš Macarol trojna lupa iz odpadne plastične embalaže Nekateri proizvodi, zlasti še zdravila, imajo izredno kakovostno plastično embalažo. Te ne kaže zavreči, saj jo lahko uporabimo na razne načine in v razne namene. Treba jo je samo dobro oprati in shraniti, če trenutno še nima¬ mo ideje, za kaj bi jo uporabili. Marsikatero drobno embalažo v obliki posodic lahko upo¬ rabimo za poper in sol; treba je samo navrtati pokrovček. Možnosti je seveda nešteto. Eno teh bomo izkoristili tudi mi in si izdelali troj¬ no žepno lupo, seveda, če bomo imeli pri roki ustrezne leče. V poštev pridejo lahko le okro¬ gle leče starih očal, malih daljnogledov ali gle¬ daliških kukal. Še najbolj primerne pa so od¬ padne leče raznih velikosti in dioptrij, ki so jih včasih prodajali pri »Mladem tehniku«. V našem primeru smo uporabili posodico iz bele plastične mase (tovarne Farmakos iz Prizrena), ki ima premer 32 mm, visoka pa je 42 mm. Posodica ima obliko valja, katerega smo 2 mm nad spodnjim robom prežagali z rez- barsko žagico in mu tako odstranili dno, na¬ mesto njega pa vgradili še en poklopec od druge enake posodice. V vsak poklopec smo vgradili lečo s premerom 28 mm. Obe leči sta zbiralni. Prva ima žariščno razdaljo 60, a dru¬ ga 120 mm. Obe skupaj pa sestavljata lečje, ki ima žariščno razdaljo okrog 30 mm. Tako dobimo lupo, ki nam nudi kar tri različne po¬ večave: dve s posameznima lečama, tretjo', naj¬ večjo, pa z obema lečama. Poklopca sta iz nekoliko mehkejše plastike, zato jima naredimo lahko zelo lične okrogle iz¬ reze s šestilom-razdaljnikom, ki ima v obeh krakih jekleni konici. S šestilom preprosto iz¬ risujemo krog. Ta naj bo za 2 mm ožji od pre¬ mera leče. (Po dobrih desetih obratih bo konica prodrla skozi pokrov in z odstranitvijo okrogle ploskve bomo dobili v poklopcu prav lepo iz- vrtino. Poklopec bomo obrnili, vanj vstavili le¬ čo, prek nje pa še izrezan obod iz tretjega poklopca, ki ga bomo nekoliko skrajšali, tako da se bo tesno prilegal notranjemu premeru. Notranji vložek prilepimo še z lepilom in lupa bo s tem gotova. Za izdelavo takšne lupe so uporabne tudi dru¬ ge plastične embalaže, npr. od dezodorantov. Sicer pa je odvisno od premera leč, s katerimi razpolagamo. Velikokrat bodo prišle v poštev tudi posodice raznih kozmetičnih krem. Teh nikdar ne kaže zavreči, saj jih je mogoče z detergentom dobro očistiti in uporabiti za dru¬ ge namene. Velikokrat pride v poštev tudi sa¬ mo plastični poklopec. Iz tega si izdelamo lahko tudi enojno lupo, zlasti še, če imamo lečo z večjim premerom. Poklopec je v tem primeru le okvir, ki varuje robove leče, hkrati pa služi kot držalo, da leča ne dobi prstnih odtisov. Naša trojna lupa ima še eno prednost: če ji odstranimo en poklopec, se spremeni v urar¬ sko lupo. Ta ima to prednost, da jo lahko s prostim delom valja pritisnemo k očesu in jo v tem položaju držimo s pomočjo obrvnih in podočesnih mišic. Tako §ta obe roki prosti za sestavljanje ali razstavljanje drobnih kolesc in drugih delov preciznih 'mehanizmov, kot je npr. mehanizem ročne ure. To je torej povsem pre¬ prosta, a vsestransko uporabna naprava. TIM 9—10 • 81/82 4 63 Miloš Macarol namizni kompas co zatem nekajkrat prebarvamo s temnorjavim ali črnim sadolinom. V središču gornje plosk¬ ve, tj. na sečišču obeh diagonal, izvrtamo 1 cm globoko tanko izvrtino in vanjo nasadimo s kleščami tolikšen konec igle, da bo njena konica točno 2 cm nad ploskvijo. Ko smo s tem gotovi, si po lastni zamisli s šestilom in tušem izrišemo na bel karton sme¬ ri neba ali celo kotne stopinje. Zunanji premer naj bo okrog 12 cm, notranji del pa lahko krož- Industrijska proizvodnja pohištvene opreme, kakršno so nekoč izdelovali le obrtniki, je dala svojstven pečat tudi stanovanjski kulturi. Od dekorativnega upognjenega pohištva smo pre¬ šli na funkcionalno pohištvo s pretežno ravni¬ mi ploskvami, zato skušamo monotonost stanovanjskih prostorov poživiti z raznimi de¬ korativnimi predmeti. Njihov današnji izbor je izredno pester, saj zajema ne le stvaritve upo¬ dabljajoče in uporabne umetnosti, ampak prav tako uporabne predmete iz obdobja naših star¬ šev in dedov (kolovrate, preslice, statve, li¬ kalnike na oglje, stare ure itd.), v novejšem času pa celo vrsto tehničnih naprav od digi¬ talne ure, stereofonije, do računalnikov in so¬ dobno oblikovanih tehničnih predmetov. Z navdihom sodobne kinetične umetnosti se med dekorativnimi predmeti pogosto znajdejo tudi preproste fizikalne naprave, kakršne poznamo iz šolskih fizikalnih, kemijskih ali geografskih kabinetov. Med te sodijo npr. osvetljen glo¬ bus, mali planetarij, okvir s prosto visečimi kovinskimi kroglicami ali pa namizni kompas. Tega si lahko izdelamo sami iz delov, ki so nam povsem pri roki. Zanj potrebujemo: — plastični poklopec od vložka za flomaster (a), — gornji kovinski gumbni nastavek običajnega kulija (b), — jekleni spojki iz pisarniške mape (c), — kos debele šivanke (lahko tudi tanjša ta¬ petniška), — leseno deščico v velikosti 15 X 15 cm (de¬ belina 1,5 do 2 cm). Da bo kompas čimbolj ličen, se je vredno potruditi pri obdelavi deščice. Vse stranice morajo biti enako dolge in pod pravim kotom. S steklenim papirjem (najprej grobim, nato finim) izgladimo vse ploskve, robove pa malo posnamemo, da bodo rahlo zaokroženi. Dešči- n no izrežemo, tako da bodo smeri neba ozna¬ čene le na kartonskem obroču. Tega nato pri¬ lepimo na desko in po možnosti vse skupaj prelakiramo z brezbarvnim lakom. Medtem ko se deščica suši, si izdelamo še magnetno iglo. Najprej vzamemo kovinski vlo¬ žek »b« in ga pokrijemo s plastičnim vložkom »a«. Ta dva se namreč tesno prilegata tako po dolžini kot po širini. V roke vzamemo še želez¬ ni spojki in ju najprej na enem koncu dvakrat ali trikrat omotamo s selotejpom. Takoj zatem mednju vstavimo vložek »a-b« in ju na drugem koncu ob močnem stisku enako omotamo s selotejpom. Glavno delo je opravljeno, toda takšna igla še ni magnetna. Treba jo je nama¬ gnetiti s pomočjo primernega permanentnega magneta, tako da z enim polom potezamo od sredine proti enemu koncu obeh ploščic, z drugim pa proti drugem koncu obeh ploščic. Pri potezanju moramo paziti, da teh koncev ne zamenjamo. Omagnetenost bomo najbolje preizkusili, če bomo spojki nataknili na kovin¬ sko ost sredi deščice in ju z rahlimi premiki srednjega vložka lepo uravnovesili, da se bo prosto gibala. Če bosta spojki dobro omagne- teni in če bo gibanje brez trenja in zatikanja, 464 TIM 9—10 • 81/82 bo naša »magnetna igla« vselej obstala v isti smeri. To pa pomeni, da namizni kompas že deluje. iPri tem moramo seveda paziti, da per¬ manentni magnet odstranimo kar najdlje, sicer se bo igla kompasa obračala za njim. Koli¬ kor kdo nima pri roki takšnih spojk od pisar¬ niške mape, lahko v isti namen uporabi tudi spiralno vzmet pokvarjene ure budilke. Pri izdelavi namiznega magneta se boste najbrž znova prepričali, da zaradi izrabe ali okvar vseh stvari le ne kaže zavreči, ampak je bolje, da jih shranimo in pri tem razmišljamo, kako jih bomo lahko drugače uporabili. Miloš Macarol javljalnik nevarnosti požara V sestavu varnostnih naprav, ki smo jih ob¬ ravnavali v zadnji številki Tima, si brez več¬ jega truda lahko izdelamo tudi termično sti¬ kalo, ki nas bo pravočasno opozorilo na more¬ bitno nevarnost požara. To je posebno stikalo, ki se samo sklene ob čezmernem porastu temperature. Stikalo si napravimo iz običajne lesene ali plastične ščipalke za perilo. Potreb¬ no je le v vsak krak ob njenem ustju vdelati dva kovinska kontakta. To lahko opravimo na dva načina: 1. da ustje vsakega kraka preoblečemo z me¬ deninastim trakom in temu na zunanji strani izrežemo ušesce, na katero bomo pricinili dovod žice; 2. da skozi oba kraka tik ob ustju napravimo 3 mm debelo izvrtino in v vsakega posebej vgradimo medeninasti matični vijak, tako da se obe glavici na notranji strani dotikata in lepo pokrivata (glej skico!). Vijaka naj imata po dve matici in podložko, da bomo nanju lahko privili konca dovodnih žic. Če v polkrožni izrez tik pred ustjem obeh kra¬ kov vdenemo 1 cm dolg konec tanke sveče (kakršno uporabljamo pri novoletnih jelkah), je naše termično stikalo gotovo. V tem položaju morata biti oba kontakta razmaknjena oziroma razklenjena, če nista, moramo nekoliko izpi¬ liti vrh obeh vijačnih glavic. Stikalo se bo skle¬ nilo le v primeru, če bo ob njem temperatura tako narasla, da se bo vosek stopil; ker ima ščipalka vzmet, se bosta oba kontakta tisti hip sklenila. s J J Stikalo namestimo v neposredni bližini grel¬ nih naprav, kjer obstaja nevarnost požara, in ga s pomočjo dveh žic priključimo vzporedno s stikalom električnega zvonca, če imamo več grelnih naprav, si lahko izdelamo več stikal in jih vzporedno priključimo na iste dovode žic (glej skico!). Le pri plinskih napravah tega sti¬ kala ne uporabljajmo, kajti če bi slučajno kje puščal ventil, je iskrenje pri sklenitvi kontak¬ tov lahko zelo nevarno. V vseh ostalih primerih se bo ta preprosta na¬ prava lahko zelo dobro obnesla, kajti električni zvonec nas bo vselej pravočasno opozoril na pretečo nevarnost. Ker kovinski kontakti sčasoma oksidirajo in postanejo slabo prevodni, je dobro, da stikala od časa do časa pregledamo in preizkusimo njihovo delovanje. Če bo potrebno, površino kontaktov očistimo s steklenim papirjem in jo dodobra izbrišemo. Vsaka alarmna naprava slu¬ ži svojemu namenu, če je njeno delovanje brezhibno. Zdaj pa kar na delo! Matjaž Zupan iz sveta malih železnic Letošnje novice iz sveta malih železnic so bile zelo skope. Tudi vaš odziv je bil temu primeren. Vseeno pa bom za prihodnje zopet pripravil serijo člankov o izdelavi makete male železnice. Moja maketa, ki sem vam jo do sedaj opisoval, nam¬ reč zopet napreduje. Razveselili pa sta me dve pismi. Avtorja naj mi oprostita, ker jima nisem osebno odpisal, s časom sem pač vedno na tesnem in tako marsikaj prezrem in pozabim. Zelo me je pre¬ senetil Bojan Leben iz Železnikov. Poslal mi je namreč slike svoje makete. Ena teh slik je objavljena tukaj. Na maketi je res vse, kar spada nanjo. Poleg same železnice in pokraji¬ ne so tu mesto, postaja, majhna rafinerija, pa mostovi, predori in ostalo. Po slikah sodeč je zelo lepo izdelana cesta. Morda bi lahko poslal kratek opis izdelave, morda bo zanimiv tudi za bralce Tima! Prav tako je zanimiva električ¬ na napeljava. Na večji sliki se to ne vidi, toda žičke so res napeljane od droga do droga. Da ne bom samo hvalil, pa še malo kritike. Na maketi ni dreves, tako deluje nekako golo, barve trave (kar se na čmo-beli fotografiji ne vidi) so čudno porazdeljene. Nekateri deli so skoraj kromoksid zeleni, drugi pa rjavi. Morda bi bilo bolje, če bi bile barve bolj enotne, črno piko pa zasluži komandna plošča. Upam, da je le začasna in da je medtem že urejena. Tudi žice, ki visijo neurejeno pod maketo, ne morejo biti Bojanu v ponos. V celoti gledano pa maketa vseeno zasluži veliko več hvale kot pa kritike. Upam, da vas 466 TIM 9 ~10 • 81/82 bo ta slika spodbudila in boste tudi drugi ma- ketarji poslali svoje fotografije. Drugo pismo pa je poslal Igor Breznik iz Ma¬ ribora. Pošilja mi osnutek načrta svoje makete, ki je dobro zastavljen. Maketa namreč ne sme biti preveč nabasana s tiri. Predvidel pa je tudi pentljo, 'ki pa jo brez težav lahko naredi le s tiri znamke Marklin. Žal je razlika v ceni med Mehanotehniko in Marklinom ogromna, pa še uvažati ga je treba, zato se res postavi vpra¬ šanje, če je večja kvaliteta vredna tega. No, vsak se mora odločiti sam. No, za povrhu pa je tudi Izbira Marklina in ostalih tujih proizvajal¬ cev veliko bolj pestra. Tudi tokrat pa sem se oglasil v trgovini Me- hanotehnike na Tavčarjevi 5 v Ljubljani. Na voljo imajo razne lokomotive, vagone in tirni material, poleg tega še nekaj mostov, potem pa je izbire počasi konec. Tovarna se kljub dolgoletnim obljubam še ni pripravila k izde¬ lavi širšega izbora maketarskih potrebščin. Žal! Pa nasvidenje prihodnje leto. Matjaž Zupan sevanje Pogosto beremo in slišimo o onesnaževanju okolja. Pri tem večinoma mislimo na onesna¬ ževanje z raznimi kemičnimi snovmi, kot so plina, detergenti, prah in podobno, ter na one¬ snaževanje z raznimi smetmi in odpadki, na stvari torej, ki jih večinoma vidimo ali voha¬ mo. K onesnaževanju pa spada tudi nekaj dru¬ gih pojavov, na primer zvok, elektromagnetno valovanje (radijski in TV valovi) in tudi radio¬ aktivnost. O tej zadnji večkrat beremo v zvezi z jedrski¬ mi elektrarnami. Večinoma se novinarji, ki pišejo v časopise o tem, ne spoznajo kaj do¬ sti na ta predmet, zato lahko mimogrede po¬ vzroče pri ljudeh strah pred sevanjem. Seva¬ nje je, kot bomo kasneje videli, prisotno ved¬ no in povsod. Seveda pa moramo biti previdni pri rokovanju z izvori sevanja, če upoštevamo vsa opozorila in navodila, se nam ne bo zgo¬ dilo prav nič hudega. Kaj je sevanje Najprej si moramo ogledati, kaj sploh je ra¬ dioaktivnost. Kot verjetno vsi veste, je naš svet in tudi celo vesolje sestavljeno iz ato¬ mov. Poznamo 92 različnih atomov, ki se ločijo po tem, iz koliko še manjših gradnikov so se¬ stavljeni. 'Najmanjši je atom vodika, največji naravni atom pa je atom urana. Atomi so se¬ stavljeni iz protonov, elektronov in nevtronov. Vodik ima en proton in elektron, uran pa ima kar po 92 elektronov in protonov, pa še precej nevtronov — okoli 140. Take atome, ki imajo enako protonov, a različno število nevtronov, imenujemo izotope. Vsi ti atomi, ki so sestavljeni iz tolikšnega števila manjših delcev, pa niso obstojni, ne¬ kateri lahko razpadejo na manjše atome. Ve¬ čina atomov pa pri takih ali drugačnih razpa¬ dih odda kakšne majhne delce, imenujemo jih žarke alfa, beta in gama ter nevtrone, pa še drugi so. Ti delci pri tem odletijo z ogromno hitrostjo in na svoji poti zadevajo v druge atome in jih pri tem lahko poškodujejo. Med prvimi, ki sta se ukvarjala s tem poja¬ vom, sta bila Becquerel in Marie Curie. Naj¬ prej sta opazila ta pojav pri elementu, ki se imenuje radij, in od tod tudi ime — radioak¬ tivnost. Za primer povejmo, koliko delcev od¬ da radij pri razpadanju. 1 gram radija odda vsako sekundo 37 milijard delcev! Ti delci so neverjetno majhni, le milijoninko milijardinke metra! Če jih primerjamo z veli¬ kostjo atoma, so kar stotisočkrat manjši, pa še atoma ne moremo z nobenim mikroskopom videti! Poškodbe Čudno se vam najbrž zdi, zakaj so lahko tako drobni delci sploh nevarni. Ko pridejo v naše telo s svojo veliko hitrostjo, zadenejo pri tem celice našega telesa. Včasih se ne zgodi nič hudega, večkrat pa celico poškodujejo. Posle¬ dica teh poškodb je lahko celo hitra smrt, če je bilo delcev veliko. Sicer pa lahko povzro¬ čijo raka, potem take spremembe, ki se po¬ znajo šele pri otrocih in vnukih in še kaj. To se dogaja v Hirošimi, na katero je med dru¬ go svetovno vojno padla atomska bomba. Pri tej eksploziji je bilo tudi sevanje strahotno TIM 9—10 • 81/82 467 in še danes umirajo ljudje in potomci za po¬ sledicami tega sevanja. Izvori sevanja ___ Radioaktivnost je naraven pojav, saj je na Zemlji veliko radioaktivnih snovi, ki stalno raz¬ padajo. Temu sevanju pravimo naravno ozadje. V naravi so v glavnem elementi, ki počasi raz¬ padajo. Kako hitro razpadajo, nam pove raz¬ polovni čas. V tem času razpade točno polo¬ vica vseh atomov, ki jih opazujemo. Ti časi so lahko od kratkega delčka sekunde pa do milijo¬ nov let. Človek pa zna ustvariti tudi umetno sevanje. Atome, ki so radioaktivni, ustvarimo v reak¬ torjih ali posebnih laboratorijih tako, da ato¬ me, ki ne razpadajo, ciljamo z raznimi delci oziroma žarki. Pri tem se spremene tako, da potem sami razpadajo. Tako proizvajajo razne izotope, ki se uporabljajo v koristne namene. Največ jih uporabljajo v medicini za zdrav¬ ljenje raka, za razne preiskave itd. Uporablja¬ jo jih tudi v industriji za razne meritve. Veliko se piše, kako so jedrske elektrarne ne¬ varni izvori sevanja. No, te elektrarne so tako zaščitene, da sevajo precej manj, kot pa seva Zemlja sama po sebi. Izvorov sevanja pa je še ogromno. Naštejmo jih samo nekaj: jedrske elektrarne in raziskovalne jedrske naprave, rudniki urana in obrati za predelavo uranove rude, obrati za predelavo iztrošenega jedrske¬ ga goriva in za njegovo shranjevanje, zdrav¬ ljenje z izotopi, ostanki jedrskega orožja in je¬ drskih eksplozij, predelava nekaterih rud (na primer fosforjeve), izdelovanje umetnih gnojil, termoelektrarne na premog, rudniki, nekatere podzemne jame, termalna kopališča, gradbeni materiali itd., itd.... Seveda v večini primerov to sevanje ni ne¬ varno, saj gre za zelo majhne količine, ki jih stalno kontrolirajo. Sevanju smo izpostavlje¬ ni celo pri potovanju z letalom, saj stalno pri¬ hajajo na Zemljo delci iz vesolja, ki pa jih nižje delno zadrži zrak. Poglejmo še na kratko, od kod prejme človek v svojem življenju največ sevanja. Kar dve tretjini ga pride od naravnega ozadja! Skoraj ena tretjina pa ga pride od obsevanja v medi¬ cini. Vsega ostalega sevanja je manj kot en odstotek! Seveda je tako v navadnih okolišči¬ nah. če pa pride do poškodbe jedrske elektrar¬ ne, pa lahko ljudje dobijo ogromno sevanja od tod. Seveda so zato vsi reaktorji zaščiteni na mnogo načinov proti vsem nesrečam, ki si jih le lahko mislimo. Če odpove en način varo¬ vanja, ga nadomesti drugi ali tretji. Zaznavanje Sevanje zaznavamo s posebnimi števci. Kar precej različnih poznamo, vsi pa temelje na tem, da delci, ki se zalete v druge delce, le-te nekako »poškodujejo«, če znamo potem »pre¬ šteti« vse te poškodovane delce, lahko meri¬ mo sevanje. Merimo število delcev, ki pridejo iz vzorca v eni sekundi, ali pa povemo, kako nevarni so ti delci za naše telo. Za enega prvih takih števcev ste verjetno že slišali — to je znana Geigerjeva cev. Danes pa poznamo še veliko boljših. Zaščita Če delamo v okolju, kjer je sevanje veliko, se moramo zaščititi pred njim. Kar poglejte rent¬ genske tehnike. Vedno, kadar vas obsevajo z rentgenom, se skrijejo za nekakšen zid, vam pa dajo težak predpasnik. No, iz vsega po¬ vedanega lahko sklepate, kako se bomo zašči¬ tili. Povedali smo, da delci v snovi zadevajo v delce snovi in se pri tem ustavljajo, če damo torej med izvor delcev in človeka dovolj ma¬ teriala, se bodo vsi delci v materialu ustavili in do nas ne pridejo več. Različne snovi se¬ veda različno ustavljajo te delce. Zelo dobro jih ustavlja svinec, pa tudi železo, beton in celo parafin se uporabljajo za zaščito. Izbrati moramo pač tako zaščito, ki bo čim boljša, pa čim cenejša in primerna našemu položaju. Če imamo malo prostora, bomo uporabili snov, ki najbolje ustavlja delce, pa čeprav je ponavadi dražja in morda težja. Če pa imamo malo de¬ narja, vzamemo debelejšo plast cenejše snovi. Najbolj so zaščitene elektrarne. Okoli reaktorja je veliko plasti vode, betona, železa in še dru¬ gega, kar ustavi praktično vse delce, ki se sproščajo pri obratovanju elektrarne. Če sedaj strnemo naše ugotovitve, vidimo, da je sevanje vedno prisotno. Nikakor se mu ne moremo izogniti. Vendar take majhne količi¬ ne niso nevarne. Zavarovati pa se moramo pred umetnimi izvori močnega sevanja. S sevanjem je pravzaprav podobno kot z ve¬ likanom iz pravljice, ki je skrit v steklenici. Če z njim ne znamo ravnati, je lahko zelo ne¬ varen, če pa ga obvladamo, nam je v veliko korist. Če seveda izvzamemo atomske, vodi¬ kove in nevtronske bombe. 468 TIM 9—10 • 81/82 Slika 1 Marjan Zidarič uspešen nastop sevniških raketarjev na zveznem tekmovanju Na področju raketnega modelarstva je bilo 17. aprila 1982 na športnem letališču Lučko pri Zagrebu organizirano 4. zvezno tekmovanje za memorial Miroslava Jambriška. Organizator tekmovanja je bil Aeroklub Trešnjevka iz Zagre¬ ba. Astronavtično raketni klub VEGA je že precej časa edini klub iz SR Slovenije poleg ARK Bratstvo jedinstvo VP 1478 iz Ljubljane- Polja, ki se udeležuje vseh zveznih tekmovanj. Zadnja leta posega po najvišjih mestih v več tekmovalnih zvrsteh raketnega modelarstva. Na tekmovanju je bilo 17 ekip iz vseh republik in avtonomne pokrajine Vojvodine. Skupno je bilo okoli 70 tekmovalcev, med katerimi je bila večina državnih reprezentantov. Slika 2 TIM 9—10 • 81/82 4 69 Slika 3 V kategoriji raket s strimer trakom S6 je ARK VEGA iz Sevnice zasedla ekipno 1. mesto in tako prejela pokal memoriala. Posamezno pa so zasedli: Bojan Sinkovič 2. mesto (srebr¬ na medalja), Janko Mandelc 3. mesto (brona¬ sta medalja — državni reprezentant), Robi Ore¬ šek 5. mesto in Matjaž Zidarič 7. mesto. Vsi so člani ARK VEGA Sevnica. Fantje se pripravljajo na zvezno tekmovanje 16. maja v Skopju. Drugače pa redno poteka tečaj za 20 osnovnošolcev, ki se učijo raket¬ nega modelarstva. tehnika in proizvodnja Riko Jerman sončna pečica Opisali bomo izdelavo male sončne pečice, s katero boste lahko v sončnem vremenu pekli jabolka, kostanje, kekse in si skuhali še čaj. Seveda ne bo šlo tako hitro kot v pečici do¬ mačega štedilnika, bo pa mnogo bolj razbur¬ ljivo. Najprej si oglejmo, kako deluje sončna pečica in povejmo nekaj o sončni energiji. Sonce oddaja energijo v obliki svetlobe. Naj¬ več energije je v vidni svetlobi, okrog 40 % v infra rdeči, malo pa v ultra vijolični. Gostota energijskega toka je fizikalna količina, ki pove, kako »močna« je sončna svetloba. Ta količina, ki jo na kratko pišemo kar z »j«, pove, koliko energije (v joulih) prenesejo žarki v eni se¬ kundi skozi ploskev 1 m 2 , če padajo nanjo pra¬ vokotno. Gostota energijskega toka nastopa tudi pri prenašanju drugih oblik energije, re¬ cimo toplote skozi zid. Če skozi 1 m 2 zidu uhaja 10 J toplote vsako sekundo, je gostota toplotnega toka skozi zid : j zJd = 10 J/(sm 2 ) = = 10 W/m 2 , saj je J/s = W. 470 TIM 9—10 • 81/82 Če bi se opoldne povzpeli približno 100 km od površja Zemlje, bi bila gostota energijskega toka svetlobe s Sonca j Sonca = 1350 W/m 2 . Ko bi se vrnili na Zemljo, bi izmerili za petino manj, tudi če bi bilo nebo brez oblakov. Pra¬ vimo, da to petino vpijajo zrak, vodne pare, ozon, prah itd. Tako je na Zemlji opoldne ob jasnem vremenu, kadar je sonce visoko, go¬ stota energijskega toka (označimo ga z j 0 ) svetlobe s Sonca približno 1000 W/im 2 . če 1 2 veliko ploščo pobarvamo črno in jo obrnemo tako, da padajo žarki pravokotno nanjo, jo bodo ogrevali z močjo približno 900 W, če upo¬ rabljena črna barva vpija devet desetin vpadle svetlobe. To pa je enako moči male električ¬ ne pečice ali toplotnemu toku devetih stovat- nih žarnic. Vidimo, da greje sonce kar močno. Pečica električnega štedilnika ima moč okoli 2000 W, vendar se vklaplja in izklaplja, ko do¬ seže temperaturo okoli 200 °C. Tako je njena povprečna moč približno 1000 W. Naša sončna pečica bi morala imeti ploščino 1,1 m 2 , da bi imela enako moč ob lepem vremenu. To bi bilo preveč okorno. Zato bomo začeli s plošči¬ no le desetino m 2 . II ’ Vemo, da se jabolko ne bo speklo, če ga bomo položili na črno ploščo, obrnjeno proti soncu. Morda pa se to le da doseči? Poglejmo, do katere temperature bi se segrela črna plošča, obrnjena proti soncu, če bi jo dobro izolirali, da je ne bi zrak hladil. Kljub temu, da prepre¬ čimo vse toplotne izgube zaradi prevajanja toplote, se bo plošča ohlajala zaradi toplotnega sevanja. K Slika 1. Ž — žarek, Z — zrcalo, I — izolacija, S — steklo Naš rojak Jožef Stefan je dognal, da idealno črna plošča s ploščino 1 m 2 in s temperaturo T (v kelvinih) seva z vsake strani toplotni tok e s T 4 ; e je emisivnost, ki je odvisna od vrste površine (idealno črna barva e = 1, navadna črna barva ima emisivnost približno 0,95, poli¬ rana kovina pa od 0,1 do skoraj nič), s je Stefanova konstanta 5,67.10- & Wm~ 2 sf~ 4 . Tako je gostota izsevanega energijskega toka (j sev ) enaka j sev = e s T 4 . Z rastočo tem¬ peraturo toplotne izgube s sevanjem veliko hitreje naraščajo kot izgube zaradi prevajanja. Slednje naraščajo sorazmerno s temperaturo, sevani toplotni tok pa narašča s četrto potenco temperature. Kako bi izračunali prejšnjo nalogo — kolika je temperatura črne plošče, obrnjene proti soncu, če izgublja toploto le s sevanjem? Energijski tok (J/s), ki ga plošča prejme, je Sj 0 ali bolje Saj 0 , kjer je S ploščina, a absorptivnost (spo¬ sobnost vpijanja) svetlobe, a = 1 za idealno črno barvo, a = 0,9 za navadno črno barvo, a = 0,5 za tisto sivo barvo, ki le polovico vpad¬ le svetlobe absorbira, drugo polovico pa od¬ bije, a = 0,1 do približno nič za polirane ko¬ vine (zrcala). Plošča s sevanjem tudi oddaja energijski tok Se s T 4 . Če je dolgo časa na soncu, je prejeti energijski tok enak izseva¬ nemu : Se s T 4 = Saj 0 . Za temperaturo dobimo: T = 4 V (aj 0 )/(e s) = 4 V a/e . 364 K. Naj bosta na primer a in e ena, pa dobimo T = 364 K = 91 °C. lovite lepenke, P — stiropor, D — zobotrebci, E — utor za steklo, O — okvir TIM 9—10 • 81/82 471 če upoštevamo le toplotne izgube s sevanjem, dobimo za temperaturo idealno črne plošče 91 °C. Pri poskusu bi seveda namerili nižjo temperaturo zaradi prevajanja toplote v oko¬ lico. Želimo še višjo temperaturo, da se bo jabolko lahko speklo. To lahko dosežemo tako, da povečamo prejeti svetlobni tok na ploščo, recimo, z lečo ali z zrcali. Potem bo tempera¬ tura plošče T = 4 VaC/e 364 K, kjer C pove, kolikokrat večji svetlobni tok pada na ploščo. Lahko bi tudi povečali a ali pomanjšali e pod četrtim korenom. Vpojnost a ne more biti večja kot ena. Morda bi lahko zmanjšali emi- sivnost (e), to je sevalno sposobnost plošče za toplotno (infra rdeče) sevanje. Zato bi bilo najbolje uporabiti polirano kovino, e je zelo majhen, vendar je zelo majhna tudi absorptiv- nost a, tako da je razmerje a/e približno tolikšno kot prej in se temperatura bistveno ne spremeni. Koristila pa nam bi takšna snov, ki bi dobro vpijala vidno svetlobo, infra rdečo bi pa slabo sevala. Takšna snov je tanka plast bakrovega oksida na bakrovi pločevini. Ker pa bomo našo črno ploščo že zaradi vetra, ki bi toploto odnašal, zaprli v škatlo, dosežemo podoben učinek kot s kovinskimi oksidi s po¬ krovom iz navadnega stekla. Steklo prepušča vidno svetlobo, infra rdečo pa vpija in jo po¬ tem, ko se segreje, del spet izseva nazaj v škatlo. Seveda seva tudi na drugo stran (ven), kar delno omejimo z naslednjo plastjo stekla. Na isti način ogrevamo rastlinjake in tople grede. Tako bo naša pečica narejena iz znot¬ raj črno pobarvane škatle. Zunaj bo izolacija, namesto ene stranice pa bosta ena ali dve plasti stekla (sl. 1). Približno velja povezava med številom plasti stekla (n) in emisivnostjo Slika 3. Zrcala. Potrebujete dve zrcali a In dve zrcali b. Pri zrcalu b so gumbnice — G tudi na drugi strani. K — luknjica za vrvico, T — lepilni trak iz tkanine, U — gumbi Slika 4. Stran, ki gleda proti bralcu, je zgornja. Na šrafiranih delih odstranite vse razen spodnje plasti papirja 472 TIM 9—10 • 81/82 e:e = 1/(n + 1). čim več je plasti stekla, tem manjša je emisivnost takšne stene. Svet¬ lobo lahko zelo enostavno zberemo z ravnimi zrcali. Ker bo stekleni pokrov kvadrat s stra¬ nico a, naj bodo prav takšna štiri zrcala ob vsaki stranici, če tvorijo s steklom kot 120°, bosta dve zrcali prispevali prav toliko svet¬ lobe, kot je že pade na steklo (zanimiva geo¬ metrijska naloga). Za štiri zrcala bo potem C = 3. Izračunajmo z navedenimi podatki še enkrat temperaturo v pečici — to bo le približek: C = 3, n = 2, e = 0,33; T = 4 VCa/e .364 K = 630 K = 357 °C. Temperatura je zelo velika, saj nismo upoštevali izgub skozi steklo in ostale stene. Tako lahko v praksi upamo največ na temperature od 150 °C do 200 °C. Kolikšna je moč pečice? Z zrcali se v škatlo zbira svetloba s ploščine nekaj več kot 0,3 m 2 . Ob idealnem vremenu ustreza to moči 300 W, vendar moramo upoštevati, da steklo ne pre¬ pusti vse sončne svetlobe. Nekaj je odbije, nekaj svetlobe uide iz škatle, saj črna barva ne vpije vse svetlobe, pa tudi doma nerejena zrcala slabše odbijajo svetlobo. Optimistično temperaturo 357 °C smo dobili z upoštevanjem izgub samo zaradi sevanja iz notranjosti ideal¬ no črne pečice. Veliko toplote odda steklo zunanjemu zraku, ki se ob njem dviguje. To bi bilo zelo težko izračunati. Laže je oceniti izgube skozi ostale stene škatle. Ker moramo najprej poznati velikost škatle, odložimo račun in si podrobneje oglejmo konstrukcijo pečice in njeno velikost. Slika 5. Sončna pečica, ki jo izdeluje Gorenje Tiki. TIM 9—10 • 81/82 473 Najbolje je, da si podrobnosti vsakdo priredi po svoje. Tu bomo opisali zelo enostavno in ceneno izvedbo, ki jo je moč napraviti v ne¬ kaj popoldnevih. Pri izdelavi bomo pazili, da bo mogoče zrcala zložiti, da bo pečica lahka in jo bo moč enostavno obračati proti soncu. Kot veste, je sonce opoldne najviše na nebu — njegova višina je tedaj od približno 21° [ob pričetku zime) do 69° (ob pričetku poletja). Zato bo najbolje, da bo steklena stena že obrnjena proti soncu, ko bo to na primer 30° nad obzorjem. To je pripravno tudi zatadi vrste 474 TIM 9—10 • 81/82 zrcal, ki smo jih izbrali (glej si. 2). Dolžino X si lahko izberete poljubno, če bo velika, bodo velike toplotne izgube skozi stene in pečica bo okorna; če bo majhna, bo v pečici malo prostora. Tu bomo vzeli za X približno a/3. Kolikšen pa naj bo a? Če smo rekli, da bo ploščina, ki sprejema sončne žarke, 0,1 m 2 (a = 0,1 m 2 ), potem bo a = 31,6 cm ali pri¬ bližno 32 cm. Zato potrebujemo en ali dva kosa stekla kvadratne oblike s stranico 33 cm in debelino 3 mm. Od 33 cm je 32 cm široka odprtina, 0,5 cm ipa je roba, na ikaterega se bo steklo naslanjalo. Stranice morajo biti iz lahke snovi, ki prenese visoke temperature in slabo prevaja toploto. Najpripravnejša je 6 mm debela valovita lepenka, takšna z dvemi plastmi va¬ lovitega papirja. Stiropor, ki je tudi pripraven, prenese nižje temperature, zato lahko zunaj obdamo pečico z njim — znotraj pa napravimo več plasti valovite lepenke. Tako bi pečica v prerezu izgledala tako, kot prikazuje sl. 3. De¬ belina stene naj bo 5 cm — 2 cm stiropora in 5 plasti valovite lepenke. V notranjost pe¬ čice, v zareze E in na okvir O, nalepimo dve plasti aluminijaste folije in jo potem pobar¬ vamo s črno nesvetlečo barvo. Paziti moramo, da ta plast ne pušča, saj skozi luknjice prodre vlaga v druge plasti izolacije in se potem toplotne izgube povečajo. Dobro je, če je med plastmi valovite lepenke tudi aluminijasta fo¬ lija. Preden nadaljujemo z ostalimi navodili, še en napotek. Mnogi med vami si bolj želite delati poskuse s pečico kot pa pečico samo. Tisti boste pomislili, če ni že v bližini kakšna škatla ali zabojček, ki bi ga lahko koristno uporabili in si tako prihranili nekaj dela. če pa se boste lotili pečice po priloženem načrtu, najprej iz¬ režite iz 6 mm debele, 78 cm široke in 103 cm dolge dvojne valovite lepenke lik, ki je na sliki 5. Ko je škatla izrezana in so stranice upognjene, je na vrsti lepljenje. Uporabite lepilo za les ali pa neoprensko lepilo, ki se hitreje suši. Zunanji okvir (O na sl. 3), ki se¬ stoji sedaj iz štirih ločenih stranic, ojačate tako, da iz enega kosa lepenke izrežete okvir in ga nalepite na stranice. Okvir ima kvadrat¬ no odprtino 33,8 cm X 33,8 cm, zgornja in spod¬ nja stranica sta široki 5,6 cm, leva in desna pa 4,2 cm. Tako dobite 12 mm globok utor za steklo. Utor je na vrhu malo širši, zato da laže snemate in natikate stekleni pokrov. Se¬ daj obložite vse stranice še s štirimi plastmi valovite lepenke (sl. 3) tako, da lepenko po¬ ložite na stranico, ki jo želite odebeliti in narišete s svinčnikom, kolikšen kos potrebu¬ jete. Ta kos potem izrežete in ga nalepite na isto mesto. Zadnja plast naj bo iz stiropora ali podobne penaste plastične snovi. Zrcala napravite iz trde lepenke ali kar iz valovite lepenke. Na obe strani z neopren- skim lepilom nalepite aluminijasto folijo, da se lepenka ne bo zvijala. Namesto aluminijaste folije lahko uporabite tapeto z zrcalno površi¬ no, ki se tudi dobi v trgovinah in nekoliko bolje odbija svetlobo. Potrebujete štiri zrcala kvadratne oblike s stranico 35 cm in še štiri trikotna zrcala, ki povezujejo kvadratna zrcala (sl. 4j. Zrcala povežete med sabo z gumbni¬ cami iz blaga in z gumbi. Zrcala morate pri¬ trditi na pečico tako, kot kažeta sliki 1 in 2. Če se ne domislite ničesar boljšega, posku¬ site z zobotrebci, kot kaže sl. 3. Na robu utora za steklo jih postrani zapičite in zale¬ pite v okvir O v medsebojnih razdaljah 4 cm, tako da jih en centimeter štrli ven. Stranski dve zrcali in zgornje zrcalo boste pritrdili z vrvicami in njihovo dolžino nastavili tako, da bodo vsa kvadratna zrcala tvorila s steklom kot 120°. Pomagajte si s trikotnikom, ki ima en kot 120° in ga položite med steklo in zrcala. Sedaj pa še steklo. Najbolje je napraviti dvoj¬ nega, saj pri enojnem motijo kapljice, ki se kondenzirajo na notranji strani in odbijejo ve¬ lik del vpadle svetlobe. Če so robovi stekel ostri, jih najprej zbrusite s steklenim papirjem. Ob robu nalepite med stekli 5 mm debelo in prav toliko široko le¬ seno letvico. Po robu nalepite trak iz blaga, ki je lahko tudi do enega centimetra širši, kot znaša debelina obeh stekel in letvice skupaj (11 mm). Štrleči rob bo na notranji strani pri¬ pomogel k boljšemu tesnjenju. Za rob, ki bo štrlel ven, bomo povlekli steklo pri odpiranju pečice. Za lepljenje uporabite neoprensko le¬ pilo, ki se pri visokih temperaturah kar zado¬ voljivo obnese. Po nekajkratni uporabi boste dopolnili še to in ono malenkost in opazili slabosti, ki jih bo¬ ste pri naslednji pečici izboljšali. Pečico lahko uporabite tudi za destilacijo vo¬ de. Steklo mora biti enojno in pod njim žleb ali kakšna posoda, v katero se voda nabira. Če pa naredite dimnik in steklo spodaj malo priprete, lahko v pečici sušite sadje — mnogo hitreje kot na soncu. Za našteti dve uporabno¬ sti je pečica malo premajhna. Verjetno pa ste opazili, da ni nobene omejitve, da ne bi napra¬ vili mnogo večje. TIM 9—10 • 81/82 475 iz tehničnega muzeja Samo Kuščer glasbila Glasbila — naprave za proizvajanje glasbe — so že silno stara zadeva in začetek njihove zgodovine je nemogoče natančno določiti, člo¬ vek je od nekdaj rad proizvajal zvoke in povsem jasno je, da si je izdeloval tudi naprave, iz ka¬ terih je te zvoke laže izvabljal. Vse kaže, da so bila prva glasbila le nekakšni proizvajalci hrupa. Med te instrumente sodijo na primer ropotulje in rogovi. Kasnejša stop¬ nja so instrumenti, kot bobni, trobente in bren¬ kala. Tretja stopnja vključuje bolj zapletena glasbila, ki so se pojavila le na nekaterih pod¬ ročjih. Med te sodita na primer ksilofon in flavta. Vse kaže, da so glasbila v starih časih najbolj razvile visoke civilizacije v Aziji in severni Afriki. V Srednji in Južni Ameriki so se razvila le pihala in tolkala. Ni pa lahko določiti kraja izvora kakega glasbila, saj so se nekontrolira¬ no širila s trgovanjem in selitvami. Harfo so že v starih časih uporabljali v Mezo¬ potamiji, Egiptu in Indiji, na Kitajsko pa so jo pripeljali v 4. stoletju našega štetja. Grki so jo imeli za tuje glasbilo — njihovo brenkalo je bila lira. Grško pihalo je imelo dvojni jeziček. Imenovalo se je aulos in je bilo podobno so¬ dobni oboi. Egipčani so uporabljali pihala z dvojnimi jezički, pa tudi take z le enim jezič¬ kom, ki so bila morda predniki sodobnega kla¬ rineta. Za zahodno Evropo petnajstega stoletja je zna¬ čilen razvoj sorodnih glasbil v celih družinah — od najmanjšega do največjega. Ločili so na primer med haut (glasen) in bas (tih) glasbili. Prva so bila za izvajanje glasbe na prostem, druga pa za zaprte prostore. Tako so na primer glasbilo z dvojnim jezičkom imenovali haut- bois, kar pomeni nekako glasen les. Zanimivo je, da od tega izraza izhaja prek italijanske izgovorjave ime za sodoben dvojezični instru¬ ment — oboo. Igranje z lokom po glasbilih s strunami verjet¬ no izhaja iz Perzije devetega stoletja. V sred¬ njeveški Evropi so bile gosli ljudsko glasbilo, ki je obstajalo v več različnih izvedbah. V 16. stoletju sta bili močno zastopani v glavnem dve inačici — violina in viola, ki sta se razen v velikosti razlikovali tudi v več drugih last¬ nostih, na primer v številu strun, seveda pa tudi v načinu igranja. Glasbila s klaviaturami štejemo med najbolj zapletena in so se pojavila sorazmerno pozno. Med prve take instrumente sodijo orgle, ki so doživele velikanski razvoj od zgodnjega sred¬ njega veka pa do 17. stoletja. Glasbeniki in izumitelji so se na vse načine trudili, da bi olajšali igranje tega zapletenega glasbila. Na¬ slednji instrument s klaviaturo je bil čembalo v 16. stoletju, pri katerem je poseben meha¬ nizem brenkal po različno dolgih kovinskih strunah. Iz čembala je v začetku 18. stoletja italijanski izdelovalec glasbil Bartolomeo Cri- stofori razvil pianoforte, s katerim je bilo moč proizvajati mehkejše ali glasnejše tone. Piano¬ forte je bil prednik sodobnega klavirja. Pihala so se močno razvila z dodatkom tipk. Na tem področju je veliko doprinesel belgijski izdelovalec v devetnajstem stoletju — Antoine Joseph Sax. Kot je lahko razvidno že iz imena, je ta mojster izumil odlično pihalo z enim je¬ zičkom — saksofon. Najsodobnejša družina glasbil so električna in elektronska glasbila. Ta glasbila so sposobna oponašati celo vrsto klasičnih glasbil, poleg tega pa proizvajajo čisto svoje zvoke. Eden od prvih takih instrumentov so bile Hammond orgle, ki so se pojavile leta 1935. 476 TIM 9—10 • 81/82 drohnjarije Matjaž Pavlovec okvirčki iz pločevinastih pokrovčkov V vsaki hiši je mogoče najti pločevinaste škatle, v katerih so bile različne barve, laki ali kaj podobnega. Prazne pločevinke navadno vržemo v smeti. Vendar njihove pokrove lahko koristno uporabimo. Iz njih naredimo majhne okvirčke za fotografije ali izrezane slike iz raznih časo¬ pisov, ki bi jih imeli radi obeše¬ ne na steno. Uporabimo samo nepoškodovane pokrove. Na vsak način mora biti nepoškodovan rob, medtem ko bo sredino za¬ krila slika, četudi je morda ne¬ koliko udarjena ali drugače po¬ škodovana. Pokrov najprej dobro očistimo. Če je pokrov s škatle za barve in je ta na njem že strjena, barvo najprej ostružimo s trdim predmetom. Nato ga do kraja očistimo s krpo, namočeno v razredčilu. V čist pokrov zavrta¬ mo dve majhni luknjici, kakor je to označeno na sliki. Pokrov nato pobarvamo z barvo, ki se bo ujemala s kasneje nalepljeno sliko ali fotografijo ali s podla¬ go, na kateri bo pokrov visel. Ko se barva posuši, potegnemo skozi luknjici nitko in jo zveže¬ mo v zanko, na kateri bo visela slika. Končno nalepimo na po¬ krov okroglo obrezano sliko ali fotografijo, ki naj po možnosti sega do notranjega roba pokro¬ va. Pokrov s sliko ali fotografijo obesimo na žebljiček in delo je končano. Več tako narejenih slik deluje zelo dekorativno. Če pa imate slikarsko žilico, lahko na pokrov celo sami kaj narišete in takšna slika bo še lepši okras. doma narejeno kolesce za prenašanje krojev S prenašanjem krojev s krojne pole imamo včasih težave. Kroji so navadno preveliki, da bi jih kopirali s kopirnim papirjem. Več¬ krat tudi nimamo pri roki tako tankega papirja, da bi skozenj videli krojno črto. Zato navadno kopiramo kroje s pomočjo zoba¬ tega kolesca. Krojno polo polo¬ žimo na papir in s kolescem sle¬ dimo krojni črti. Kolesce pusti na spodnjem papirju luknjičasto sled, po kateri izrežemo kroj. Kolesce za kopiranje krojev lah¬ ko skoraj brez stroškov naredi¬ mo sami. Na zaprašenih policah ali na podstrehi poiščimo staro, pokvarjeno budilko. Odprimo jo in vzemimo ven eno izmed zo¬ batih kolesc. Izberite kolesce z ostrimi zobci in s premerom 2 do 3 cm. Če doma ne najdete stare budilke, stopite do urarja, ki vam bo gotovo pomagal. Narediti je treba še ročaj. Zanj potrebujemo letvice 10x3 mm, ki jih dobimo pri Mladem tehni¬ ku. Rabimo še dve podložki in vijak z dvema maticama. Vijak se mora prilegati luknjici v ko¬ lescu. Letvice razžagamo na dva daljša in en krajši del. V daljša dela izvrtamo luknjici, skozi kateri bo šel vijak (glej sliko). Z lepilom za les zlepimo vse tri letvice tako, da je krajša v sredi. Ko¬ lesce položimo med daljši letvi¬ ci in skozi luknjici v letvicah in skozi kolesce vtaknemo vijak. Podložke vstavimo med kolesce in letvice, da med vrtenjem ne bo prevelikega trenja. Nato pri¬ vijemo najprej eno matico toliko, da se bo kolesce še vrtelo. Na¬ to privijemo drugo matico, ki utrdi prvo. S tem je kolesce narejeno in lahko ga preizkusi¬ mo. Če želimo imeti lepši ročaj, ga lahko pobarvamo. vlivanje sveč TIM je že pisal o vlivanju sveč v steklene kozarce, ki pa jih je težko razbiti, ne da bi se sveča poškodovala. Enostavneje je vliti svečo v plastično škatlo, v kakršni prodajajo slane palčke (300 g). V trgovinah pa sta dve vrsti takšnih škatel: ene so v celoti plastične, druge imajo kar¬ tonsko dno. Uporabne so tudi tiste s kartonom, vendar mora biti pri vlivanju prva plast voska precej ohlajena, ker sicer vosek lahko »premoči« karton in proni¬ ca skozi karton. TIM 9—10 • 81/82 477 Vosek kupimo v trgovini. Lahko uporabimo tudi star vosek, ki je ostal od izgorelih sveč. Bel vosek lahko obarvamo s kosom voščene barvice, ki jo stalimo v vročem vosku. V tujini imajo tu¬ di posebne barve za vosek. Vosek počasi topimo na majh¬ nem ognju, da nam ne zavre. Za svečo rabimo še stenj. Naj¬ bolje je, da ga kupimo v trgovini, ker različne vrvice, ki jih dobi¬ mo doma, slabo gorijo. Svečo vlivamo takole. Škatlo do¬ bro očistimo. Čez njo položimo leseno palčko, na kateri je prive¬ zan stenj, ki sega do dna škatle. Stopljeni vosek malo ohladimo. Nato ga vlijemo v škatlo. Če je vosek prevroč, se plastična ška¬ tla hitro deformira. Vosek vliva¬ mo v škatlo postopoma, plast za plastjo. Z vlivanjem razno¬ barvnih voskov naredimo prav zanimive pisane sveče. Uporabiti moramo okus in fantazijo za raz¬ porejanje različnih barv. Ko je v škatli toliko voska, ko¬ likor želimo imeti veliko svečo, vosek dobro ohladimo. Po ohla¬ ditvi se vosek zgoraj usloči. To vdolbino izravnamo z dodatno plastjo voska. Ko se ohladi tudi ta, odrežemo stenj 1 do 1,5 cm nad zgornjim robom sveče. Nato na več mestih zarežemo z os¬ trim nožem v rob škatle. S ploš¬ čatimi kleščami začnemo počasi trgati škatlo. To moramo delati počasi in previdno, saj se vsaka grobost pozna v mehkem vosku. Morda ob prvem poskusu ne bomo uspeli odtrgati škatle od voska. V tem primeru se še na¬ prej trudimo, dokler škatle čisto ne odstranimo. S tem je tudi naše delo končano. timov a oglasi Prodam 6-voltni elektromotor znamke MARX MO- NOPERM SUPER z reduktorjem za 6 prestav (3:1, 62 1, 12 : 1, 16 : 1, 32 : 1, 60 : 1). Marko Ranzinger Petrovče 83 B 63301 Petrovče Nujno kupim letalski motorček 1,5 ccm. Motorček naj bo brezhiben. Kupim tudi izvenkrmni elektro- motorček 4,5 V. Boban Pešič 22. december 11 18500 Vranje Nujno kupim IC LM 3900 (3 kose) in BA210 (4 kose). Prodam pa 4 kose AD 149 in 2 IC driver TTL 9368. Robert Mlakar Kamna gorica 14 61380 Cerknica Tel. (061) 791-470 Kupim dobro ohranjeno 6 do 12 kanalno napravo za daljinsko vodenje z dvema servomehanizmoma. Marjan Topolovec Sp. kraj 7 62391 Prevalje Slušalke prodam za 1.200 din. Matjaž Kolovič Tržaška 41 61000 Ljubljana Tel. (061) 266-914 Ugodno prodam kalupe za letalske modele, motor¬ ja 10 ccm modelarsko-letalska in 32 ccm dva kosa in pribor za vžig ter model ZILIN 50 I. Branko Dežman Naklo 156 64202 Naklo Na obroke prodam železniško maketo HO 2 X X 1,4 m. Na deski je več električnih kretnic, ročič- nih in svetlobnih signalov, hiše, mostovi, tramvaj, tuneli, jezero, avtomobili, stikala, elektronski trans¬ formator itd. Edo Bernik Glinškova ploščad 2 61000 Ljubljana tel. (061) 347-792 Prodam naslednje načrte za radioamaterje: kk 651 magnetofon, kk652 stereo, kk540, k 8668 F, kk 140, kk 2406, kk 240, kk 234, kk 340, kk 604 UKV, kk 231 UKV, kk230, Soča radio, Ak602, Pionir 60, Ak306, ka 150, T 602, Super bebi, T303, iGlobus 11 E 171, Consul, 697/57 WUS, Olympia 573 W, Jadran 59 UKV, Simfonija 60, kafena Favorit tip Fe 60.000. Prodam tudi revijo Radioamater letnik 63, št. 11, 12, 10, letnik 64, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6. Robert Sedej Kacovnik 48 64228 Železniki Tel. (064)67-263 od 13. do 14. ure in od 17. do 18. ure 478 TIM 9—10 • 81/82 Dve ročni CB postaji z močjo SW z dovoljenjem za uporabo in carinsko deklaracijo kupim. Cena naj ne presega 8000 din. Milan Juhart Kašeljska c. 81 61260 Ljubijana-Polje Kupim delujoč dizelski motorček do 2,5 ccm. Cena naj se vrti okrog 800 din. Robert Petruša Hrvatini 103 66280 Ankaran Kupim visokoohmske slušalke [1600 ohmov). Cena naj e presega 500 din. Andrej Wlodyga Ob suhi 4 62390 Ravne na Koroškem Prodam 6 V 50 MF, 6 V 30 mF, 2 pF 50 V, 4 pF 50 V, 5 pF 50 V, 1 N 34 A, načrt za RC avto (BMW turbo). Po naročilu izdelujem 3- in 4-kanalne light-shovve. Kupim pa CB postaje, trimerje in potenciometre. Igor Petkovič Stara ulica 12 69000 Murska Sobota Prodam dvoplastni in enoplastni kaširani vitroplast in pertinaks. Janez Rozman Hraše 36 61216 Smlednik Prodam CB postajo znamke SOMMERKAMP TS-310 DX »LSB, USB, AM, HI, CW«. Branko Ostrožnik Grajska 6 61410 Zagorje ob Savi Poceni prodam deško dirkalno kolo ESKA na tri prestave. Kolo ima vso opremo in števec ter va¬ rovalne zaponke na pedalih. Prvemu kupcu dam hupo. Ogled vsak dan popoldan. Kolo je staro 3 leta in je dobro ohranjeno. Andrej Obervvalder Cesta padlih borcev 31 61230 Domžale Prodam novo 8-kanalno napravo za daljinsko vode¬ nje znamke JR (sprejemnik, oddajnik, 4 servo mo¬ torje, polnilec, Ni-Cd akumulatorje); eksplozijski motor SUPER TIGRE RC 5,7 ccm; eksplozijski dizel motor MK 17 1,5 ccm; RC jadralno letalo CA 300 SIRIUS (plastičen trup, balsa, stiropor) in razne nove dele za RC avtomobil CAR 2000. Karmen Grmek Cesta na Lenivec 8 66210 Sežana Tel. (067) 73-978 Prodam gramofon JVC L-A11 in VALKMAH ITS CK 120. Andraž Novak Strma pot 22 66000 Koper Prodam CB postajo IRRADIO MICRO 2, 40 kana¬ lov, AM, 3,5 W. Kupim pa CB postajo 80 kanalov, AM, SSB, vsaj 4 W. Matej Sustič Pod Lovrencom 18 Dragomer 61351 Brezovica pri Ljubljani Prodam CB postajo MIDLAND 4001, SOMMER¬ KAMP 0F — 780 — DX in ATOM — 3 ter dele za TV igre in DOMOFON. Stevan Damjanovič Knez Mihajlova 42 18400 Prokuplje Tel. (027) 22-465 Prodam športno kolo ROG-AMATER ter gramofon stereo 2 x 3W s 5W zvočniki ter 10 velikih plošč. Oboje je čmo-rdeča barvna kombinacija. Tomaž Feltrin Efenkova 4 62310 Slovenska Bistrica Poceni prodam transistorski sprejemnik SANYO, fotoaparat VILIA, gramofon ISKRA brez ojačeval¬ nika. Srečko Jančar Vnajnarje 15 61277 Prežganje Prodam HI-FI 2 X 40 W ojačevalnik z digitalnimi VU-metri; stabiliziran usmernik 0—23 V in strobo¬ skop. Damijan Bergant Staneta Žagarja 22 64240 Radovljica Nujno kupim sprejemnik za DV TIM XVII, XXII ali tovarniške izdelave, ki deluje na oddajnik TIM XIX. Po možnosti s servomotorjem. Kupim še kvarce 27 MHz ter dušilke na šestcevnih feritnih jedrih. Tomi Takač Kersnikova 7 62000 Maribor za ugankarje TIM 9—10 • 81/82 479 LOGOGRIFI 1 2 3 4 5 6 7 8 Vodoravno, brez označenega po¬ lja: 1. vrh v osrčju Pohorja (1517m), 2. vzdevek jugoslovanskega no¬ gometnega vratarja Panteliča, 3. 3. oblika ženskega imena Ana, 4. ladja, barkača, 5. naprava za ojačanje svetlobnega sevanja (z visoko gostoto in skoraj brez razprševanja), 6. ljubimec Kli- temnestre iz grške mitologije, ki je skupaj z njo ubil njenega moža Agamemnona, ko se je vrnil iz trojanske vojne, 7. po¬ dobe, ki se nam prikazujejo med spanjem, 8. nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal. Vodoravno, skozi ves lik: 1. geometrijsko telo, 2. pravi pomen (šale), smisel, 3. grško- rimski stari vek, 4. zasilna, na¬ vadno lesena stavba, 6. človek, ki misli le na svoje koristi, se- bičnež, 7. nočni počitek, 8. rim¬ ski vojskovodja in državnik, zmagovalec bitke pri Akciju. Črke na poljih s krogci dajo pojem, ki ga poznate iz tehnič¬ nega risanja, beseda na drugih štirih označenih poljih pa je njen logogrif (eno črko ima spreme¬ njeno). Kaj pomeni? KATERI DELI SO PRAVI Samo na eni od treh sličic so narisani pravi sestavni deli par¬ nika. S katero številko so ozna¬ čeni? PRIDEVNIKI IN SAMOSTALNIKI 1. —ESTARSKA ... 2. —SEBNI ... 3. —UTRSKI .... 4. —RADNI . 5. —ERSKA ... 6. —ODEČA .. 7. —ZVRSTEN 8. —LGEBRAJSKA ... 9. —ILJNA .- Na vsako črtico vpiši po eno črko tako, da vsakokrat dobiš skupaj z že natisnjeno črkovno skupino znan pridevnik. Pridevni¬ ku nato poišči med spodnjimi samostalniki — urejeni so po abecedi — tistega, ki spada zraven. Primer: —ELEVIZIJSKI ..... rešitev TELEVIZIJ¬ SKI SPREJEMNIK. AVTO — ENAČBA — ENOTA — HIŠICA — IGRALEC — LIST — LJUDJE — NEŽA — RAVNI¬ NA Ob pravilni rešitvi dajo navpič¬ no brane začetnice najprej pri¬ devnikov, nato pa še samostal¬ nikov dve imeni ameriškega ve¬ soljskega taksija. Prvi raketo¬ plan z dvočlansko posadko (ime sestavlja devet črk) se je že trikrat uspešno kot jadralno le¬ talo vrnil na Zemljo, drugo ime pa bo dobil drugi raketoplan, ki bo narejen predvidoma še letos. Kasneje sta predvidena še dva (Discovery in Atlantis), vsi štirje pa naj bi do leta 1991 izvedli skupno več sto poletov v vesolje. 480 TIM 9—10 • 81/82 KAJ SE BO PRIKAZALO? SKRITA MISEL Počrnite vse dele risbe, ki so označeni s sliko. Ob pravilni rešitvi se bo prikazal poletni motiv. MAGIČNI LIK Vodoravno in navpično: 1. količina, s katero merimo energijo, ki jo med seboj izme¬ njujejo telesa, 2. počasna, po¬ čitku namenjena hoja (v nara¬ vi), 3. izguba vida, 4. sloven¬ ski protestantski pisatelj, pisec prve slovnice slovenskega jezi¬ ka (Adam), 5. stoti del. OBRNJENI TULCI Črnem morju, 3. glavno mesto afriške države Senegal, 4. po¬ krajina v Južnoafriški republiki ob obali Indijskega oceana, 5. osnovne mere, 6. ljudstvo, na¬ cija. Vodoravno skozi ves lik: 1. s travo porasel predel, tra¬ ta, 2. zdravnik, ki je okrog leta 1840 prvi opisal po njem ime¬ novano bolezen basedovko (po¬ vzroča jo nepravilno delovanje žleze ščitnice), 3. lovski pogon s psi braki, 4. lepotno drevo s svetlo, gladko in v ploščicah odpadajočo skorjo, 5. človek, ki betonira, 6. sredstvo za odori- ranje. Med debelejšima navpičnicama od desne proti levi: 1. zlitina železa in niklja, 2. veliko ukrajinsko pristanišče ob Navpično brane črke na poljih s krogci dajo matematično in fi¬ zikalno količino, ki je določena z absolutno vrednostjo in tudi s smerjo. SPOR — MINJA — DEPO — TREBEŽ — NIZ — PAV — SEDEŽ — JAVA — ENOS — TIRAN — ZU G — EMA V vsaki gornji besedi prečrtaj po eno črko, ostale pa beri po vrsti in prebral boš misel fran¬ coskega filozofa ! in matematika Bfaise Pascala. POSETNICA PAJO Č. PLAT Pajo opravlja svoj poklic v vodi. Kaj je? DEKADNI FAKTORJI Večje ali manjše enote od os¬ novne enote tvorimo z dekad- nimi faktorji, ki jih kot predpono dodamo imenu enote, npr.: me¬ ter — milimeter. Poznamo 16 dekadoih faktorjev, vrednosti od 10 18 do 10- 18 . Njihova imena na¬ vajamo spodaj v pomešanem vrstnem redu: FEMTO — DEKA — DECI — EKSA — MILI — PETA — MIKRO — HEKTO — TERA — CENTI — PIKO — MEGA — GIGA — NANO — ATO — KILO. Zaporedje dekadnih faktorjev od največjega do najmanjšega pa boš dobil, če vstaviš njihova imena na pikčaste črte med dve besedi tako, da z razdelitvijo vrinjene besede ter skupaj s prvo in drugo črkovno skupino sestaviš besedi znanega pome¬ na. Primer: če na prvo črtkano črtico vpišeš besedo EKSA in jo razdeliš na EKS — A, dobiš skupaj s črkovno skupino na levi besedo KOD-EKS, s črkovno skupino na desni pa besedo A4VIATER. Poskusi naprej sam! KOD . KANA . SABO . KRO SALO . ČETRTE GRA NAN POVO . PLIO . . MAKSIMU MIA SLANI . PROTOTI POLI . . PLAK . MATER ŠČICA VANTURA GAR1N LVANI VICA PLOTA LIBER ZOLATOR ŠINA A DA ŽNICA GAVICE NOSTAS VARNA DSTOTEK slikovna križanka Pavle Gregorc Nekaj naslovov iz zbirke Spektrum Q Robert A. Heinlein, TUJEC V TUJI DEŽELI, v dveh knjigah (304 + 286 str.) italijanska vezava, 300 din Avtor ljubiteljem znanstvene fantastike nikakor ni neznan — saj je bilo prevedenih že več njegovih del v slovenščino. »Tujec v tuji deželi« pa je roman, ki ga štejemo med te¬ meljna dela znanstvene fantastike in je doživel že veliko prevodov in ponatisov. »Tujec«, o katerem govori roman, je človek, ki je bil rojen in vzgojen človeškim staršem na Maršu. Ko sev prihodnjem, 21'. stoletju, pojavi na Zemlji, s.e izkaže, da ima nenavadno moč in možnost, da bi dobil neomejeno oblast nad Zemljani, vendar to ni njegov namen. Narobe: želi jih rešiti njihovih tegob in jim dati boga¬ tejše, svobodnejše življenje. Toda vladajoča družba tega ne sprejme, in Mike Smith, človek z Marsa, umre v tej »tuji deželi«, a za njim ostanejo njemu zvesti »vodni bratje«, ki bodo razširjali njegovo idejo ljubezni in svobode med ljud¬ mi. Josef Nesvadba, TARZANOVA SMRT, 260 strani, italijanska vezava, cena 150 din V knjigi predstavljamo slovenskim bralcem izbor Ne- svadbovih krajših del, ki jih druži ena od pisateljevih značil¬ nih potez — pisatelja zanima predvsem posameznik in nje¬ gove stiske in ne družba, ki pa ga avtor vseskozi sooča z njo. Posebna privlačnost teh zgodb pa je, da imajo v večini za izhodišče resničen dogodek, pojav ali osebo — Tarza¬ na, snežnega moža — le da je Nesvadba našel za vse drugo, fantastično razlago, drugačen razplet, drugačno usodo. Po zapletu in dinamiki v mnogočem spominjajo na detek¬ tivske zgodbe, zato bralca tako potegnejo s seboj, da jih ne more odložiti, dokler ne obrne zadnje strani. MAVRIČNA KRILA, 276 strani, italijanska vezava, cena 150 din Izbor izvirnih slovenskih znanstvenofantastičnih novel, ki sojih napisali B. Grabnar, B. Gradišnik, G. Strniša, V. Peč¬ jak in F. Puncer. V zgodbah bo bralec našel vse tiste značil¬ nosti in kvalitete, ki jih išče v znanstveni fantastiki: od poe¬ tične zgodbe o deklici-metulju prek čudno sprevrženih medčloveških odnosov porabniške družbe do zgodbe o super dirkaču-robotu. Naši naročniki imajo — kot vedno — pri nakupu posebne ugodnosti: 20% popusta in možnost obročnega odplače¬ vanja. s*. Uredništvo založbe