ISSN 0040-7712

771208

9  770040

NOVEMBER 1999
LETNIK XXXVIII
CENA 300 SIT

Vi; £

ii_L’ Višjim

LUjLLLALl

'V

POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 1 102

KAZALO

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

NOVEMBER 1999, LETNIK XXXVIII, CENA 300 SIT,
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102

Revijo TIM izdaja
Tehniška založba Slovenije, d. d.

Naslov uredništva:

Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541,
telefon: 061/17 902 20,
faks: 061/17 902 30
E-pošta: joze.čuden@tehniska-zalozba.si

Naročniški oddelek:

telefon: 061/17 902 24, faks: 061/17 902 30
E-pošta: tzs-lj@siol.net

Revija izide desetkrat v šolskem letu.
Naročite jo lahko na naslovu uredništva
ali po telefonu.

Posamezna številka stane 300 SIT,
naročnina za prvo polletje pa 1500 SIT.
Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet
Ljubljana: 50101-601-280532
Celoletna naročnina za tujino znaša
6000 SIT (66 DEM oziroma 36 USD).
Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki,
Ljubljana d. d., Trg Republike 1,

1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6

Urednik revije:  Jože Čuden
Odgovorna urednica:  Irena Junkar
Lektoriranje:  Ludvik Kaluža
Računalniški prelom in izdelava filmov:
Lucija Martinčič, Anton Zupančič

Revijo ureja uredniški odbor:

Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek,
Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik,

Miha Zorec, Roman Zupančič.

Tisk:  Tiskarna Ljubljana, d. d.

Revijo sofinancirajo:

Ministrstvo za kulturo,

Ministrstvo za šolstvo in šport ter
Ministrstvo za znanost in tehnologijo
Republike Slovenije.

Na podlagi zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi
revija med proizvode, za katere se
obračunava in plačuje davek na
dodano vrednost po stopnji 8 %.

Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni
dovoljeno ponatisniti brez pisnega
dovoljenja uredništva.

Fotografija na naslovnici:

Radijsko vodeni modeli
za zračne boje so trenutno
brez dvoma najbolj vroča tema
v letalskem modelar

KAZALO

186671

SVETOVNO ČLANSKO
IN EVROPSKO MLADINSKO
PRVENSTVO LETALSKIH
MODELARJEV V KATEGORIJAH
F1A, B, C IN J.

EVROPSKO PRVENSTVO
LETEČIH MAKET
V KATEGORIJI F4C_

8 PROTON -

MODEL HIDROGLISERJA
NA ELEKTRIČNI POGON (1. DEL) . .

10 SPITFIRE

12 PRVI POLETI Z RADIJSKO
VODENIMI MODELI
ZA ZRAČNE BOJE.

14 TERENI ZA JADRANJE

Z RV-MODELI PO SLOVENIJI
(3. DEL)

16 ANTENE IN DOSEG RV-NAPRAV

25 NOVO NA TRGU

26 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO -

A/F-18 E SUPER HORNET.

27 RAČUNALNIŠKA MREŽA (2. DEL) -
POVEZAVA DVEH RAČUNALNIKOV

28 DIGITALNI ŠTARTER

ZA RAKETNE MODELE.

30 PARNI ČOLNIČ

32 MAKETA LADJE

HMS BOUNTY (3. DEL)

34 LOKOMOTIVA

IZ LESENIH KOLOBARJEV

36 ADVENTNI KOLEDAR

38 VZORČNO OKRAŠEVANJE
S ŠABLONO.

40 UGANKARSKI KOTIČEK

november 1949

1

REPORTAŽA

Svetovno člansko in evropsko mladinsko prvenstvo
letalskih modelarjev v kategorijah F1A, B, C in J

Beer Sheba, Izrael, 25.-31. 8. 1999

MARJAN KLENOVŠEK

Mednarodna letalska zveza je organi¬
zacijo letošnjega svetovnega članskega in
evropskega mladinskega prvenstva mo¬
delarjev s prostoletečimi modeli zaupala
izraelskim modelarjem. Zaradi zahtevne
organizacije, predvsem pa zaradi potreb¬
nega velikega števila sodnikov, ki merijo
čas letenja modelov, se doslej še ni zgo¬
dilo, da bi bili obe prvenstvi hkrati in v
isti državi. Slovenske barve je v Izraelu
zastopalo sedem tekmovalcev, trije po¬
močniki in vodja ekipe ter glavni organi¬
zator priprav za udeležbo na prvenstvih,
g. Franc Gomboc.

Nekaj po polnoči smo v nedeljo 22.
avgusta z Adrijinim airbusom odleteli v
Izrael in ob petih zjutraj pristali na leta¬
lišču Ben Gurion pri Tel Avivu, kjer smo
že ob izstopanju iz letala doživeli prvi
"šok 1 '. Temperatura zraka je bila 28° C,
vlažnost pa vsaj 90 % in prihod v klimati¬
zirano letališko stavbo je bil pravi užitek.
Tam so se nas najprej lotili vsi mogoči

uradniki, varnostniki in cariniki, nato pa
smo pri Hertzu najeli avtomobile in se od¬
peljali na jug proti Ashkelonu, ki leži ob
obali sredozemskega morja. Organizator
ni ničesar prepustil naključju in vsi tujci
smo stanovali v hotelu Ganey Shulamit.
Po krajšem počitku v hotelu in natančnej¬
šem pregledu škatel z modeli in druge
prtljage, s katero na letališčih ne ravnajo
prav nič nežno, smo se odpeljali ogledat
tekmovalni prostor.

Tekmovalni prostor leži na severnem
robu puščave Negev, blizu mesta Beer
Sheba in je dobrih 50 km jugovzhodno od
Ashkelona. To razdaljo smo vsak dan pre¬
vozili vsaj dvakrat. Na srečo so ceste v
Izraelu odlične, vozniki disciplinirani, v
avtomobilih pa smo imeli klimatske na¬
prave, ki so pripomogle, da so bile vož¬
nje manj naporne. Organizator je v razpisu
za prvenstva zapisal, da je tekmovalni
prostor velik 7x7 km, zdi pa se mi, da bi
lahko brez slabe vesti dodali še kakšen

kilometer. Na prejšnjem svetovnem pr¬
venstvu na Češkem so nas motila polja
koruze, pšenice in krompirja, tu pa smo
nekje na obzorju videli nasade pomaranč,
vse drugo je bil pesek. Na tekmovališču je
organizator postavil šotore za vodstvo
tekmovanj, stranišča, senčnike z okrepče¬
valnico in cisterne z vodo. Poskrbljeno je
bilo tako rekoč za vse, za spihavanje pra¬
hu z motorjev in drugih delov modelov so
pripeljali celo kompresor.

Kot je že v navadi, so tudi izraelski or¬
ganizatorji pred svetovnim oz. evropskim
prvenstvom pripravili mednarodna tek¬
movanja za svetovni pokal. Tekmovanje
"Negev open" v kategoriji F1A, je bilo že v
ponedeljek 23. 8. Sodelovalo je 141 tekmo¬
valcev, med njimi tudi vsi štirje slovenski
tekmovalci v tej kategoriji. Tekmovalna
pravila so bila prirejena izraelskim vre¬
menskim razmeram. Ker popoldne z mor¬
ja začne pihati razmeroma močan veter,
ki ne pojenja do večera, uporabljajo Izra-

Spgffi C F hWh-W’“’

31.0S.1999 , ^ ■ m —

Slovenska reprezentanca pred hotelom Ganey Shulamit v Ashkelonu

Udeleženci prvenstev se zbirajo na otvoritvi v arheološkem parku v
Ashkelonu.

Med kamne v Zidu objokovanja v Jeruzalemu smo zataknili listke z že¬
ljami, ki se bodo uresničile ali pa tudi ne!

Okrog poldneva so se pričeli pojavljati takšni peščeni vrtinci, ki so pome¬
tli vse pred seboj.

november 1999 mn 3

2

REPORTAŽA

Dejan Gomboc z modelom. Pred njim sta že
dve prazni steklenici "goriva".

elci na svojih tekmovanjih, na katerih so¬
deluje tudi 300 in več tekmovalcev, pose¬
ben sistem, ki omogoči hitrejšo določitev
zmagovalca. Tekmovanja za pokal "Ne-
gev open" so tako trajala le pet turnusov.

Da za določitev zmagovalca niso bili po¬
trebni dodatni "fly off' starti, je prvi tek¬
movalni start namesto 3,5 trajal 10 minut.
Če je tekmovalcu uspelo v preostalih šti¬
rih turnusih doseči čas treh minut, se je
čas nad tremi minutami in pol, ki ga je
tekmovalec dosegel v prvem Startu, raču¬
nal kot čas dodatnih Startov. Na tekmova¬
nju je zmagal branilec naslova svetovnega
prvaka, Ukrajinec Viktor Stamov. Sloven¬
ski tekmovalci niso posegli po najvišjih
mestih, najuspešnejši je bil Boštjan Baga-
ri, ki je zasedel 41 .  mesto. Kljub temu je
bila ta tekma zanje zelo koristna, saj so
spoznavali značilnosti termike in tekmo¬
valnega terena in poskušali najti najpri¬
mernejše nastavitve modelov.

Naslednji dan so se za pokal "Negev
open" pomerili tekmovalci z modeli kate¬
gorij F1B in F1C. Z vzpenjači je tekmo¬
valo 30 tekmovalcev, z gumenjaki pa 74,
med njimi tudi trije Slovenci. Tudi ti tek¬
movanji sta potekali po "izraelskem" siste¬
mu in zmagovalca sta bila znana že po
petih turnusih. Tudi ta dva pokala sta
osvojila Ukrajinca, v kategoriji F1B je
zmagal Oleg Kulakovski, v kategoriji F1C
pa Evgen Verbicki. Od naših tekmovalcev
se je z 32. mestom najvišje uvrstil Dragan
Stankovič.

Že na obeh uvodnih tekmovanjih smo
tekmovalci okusili, kakšne težave nas ča-

Branilec naslova svetovnega prvaka z vzpe-
njačem., Evgen Vrbicki, pošilja v nebo svoj
model.

Dragan Stankovič se zgodaj zjutraj pripravlja na start s svojim gu¬
menjakom. Za njim stojijo pomočnik Bojan Bagari, vodja ekipe Franc
Gomboc in Tomaž Hribar.

Eden od čudovitih modelov Japonca Kanegaive

Marjan Klenovšek čaka na začetek naslednjega turnusa svetovnega
prvenstva.

Rus Fuzejev je tekmoval z vzpenjačem z zložljivim krilom. Desna polo¬
vica krila je že zložena.

TEM 3  november 1999

3

REPORTAŽA

Slovenska mladinska reprezentanca na najvišji, Izraelci na drugi,
Francozi pa na tretji stopnički ob razglasitvi dosežkov ekip v kategoriji
F1A na evropskem mladinskem prvenstvu

Podelitev medalj najboljšim posameznikom evropskega mladinskega pr¬
venstva v kategoriji F1A. Z leve proti desni stojijo: Ukrajinec Jaroslav
Artemenko, Izraelec Baruch Lerer in naš Boštjan Bagari.

kajo. Huda vročina in močna sončna sve¬
tloba sta povzročali velike težave tekmo¬
valcem zaradi dehidracije, droban pesek
v zraku pa je vdiral skozi špranje na mo¬
delih in občutljivi deli, predvsem časovni
in drugi mehanizmi, so med delovanjem
včasih prav neprijetno škripali. Pogoste
so bile tudi okvare ležajev, guma za gu¬
menjake pa je med navijanjem pokala kot
za stavo.

Svetovno člansko in evropsko mladin¬
sko prvenstvo sta se uradno začeli 26. 8. z
otvoritvijo v čudovitem arheološkem par¬
ku v Ashkelonu, naslednji dan pa so za
svetovno prvenstvo tekmovali člani z ja¬
dralnimi modeli, mladinci pa za evropsko
z gumenjaki. Slovenci smo tekmovali sa¬
mo z jadralnimi modeli, nastopilo pa je 79
tekmovalcev iz 31 držav. Našo državo so
zastopali Dejan Gomboc, Matej Nardin in
Jože Titan. Po izredno napornih sedmih
turnusih sta se v finale uvrstila Dejan in
Matej. Jože je tekmoval s slabšim, rezer¬
vnim modelom, najboljšega je poškodoval
na treningu, in uvrstitev v finale je šla po

Delni rezultati svetovnega članskega
prvenstva:

Kategorija F1A, posamezniki (79 tekmovalcev):

vodi. Kako težko je bilo tekmovanje in
kako varljive so bile razmere v zraku, po¬
ve že podatek, da se celo branilec naslo¬
va in zmagovalec tekme za pokal "Negev
open", Viktor Stamov, ni uvrstil v finale.

Naslednji dan so za svetovno prven¬
stvo tekmovali člani z gumenjaki, mladin¬
ci z vzpenjači kategorije F1J pa za
evropsko prvenstvo. Tekmovalni dan se
je začel takoj po sončnem vzhodu s final¬
nim letom z jadralnimi modeli. V finale se
je uvrstilo 39 modelarjev, čas prvega final¬
nega leta pa je bil 10 minut (600 sekund).
Zmagal je Poljak Dariusz Stezalski s ča¬
som 329 sekund, naša dva predstavnika
pa sta zasedla 28. in 36. mesto. Po konča¬
nem finalu sta se začeli naslednji tekmo¬
vanji. Slovenci med mladinci z vzpenjači
nismo imeli predstavnikov, na tekmova¬
nju za svetovno prvenstvo z gumenjaki pa
so med 74 tekmovalci iz 27 držav sodelo¬
vali tudi naši Tomaž Hribar, Marjan Kle¬
novšek in Dragan Stankovič. Po končanih
sedmih turnusih se je v finale uvrstilo 43
tekmovalcev, med njimi tudi Marjan Kle¬

Kategorija F1B, ekipe (27 ekip):

Slovenija ni sodelovala.

Delni rezultati evropskega mladinskega
prvenstva:

Kategorija F1A, posamezniki (28 tekmovalcev):

novšek. Kot zanimivost naj povem, da se
tudi pri gumenjakih branilcu naslova sve¬
tovnega prvaka, Aleksandru Andrjukovu,
ni uspelo uvrstiti v finale.

Tekmovanja so se nadaljevala naslednji
dan s finalnim letom za gumenjake, nato
so člani tekmovali za svetovno prvenstvo z
vzpenjači kategorije F1C, mladinci pa so se
pomerili z jadralnimi modeli. Finale z
gumenjaki za našega tekmovalca ni bil
kdo ve kako uspešen in zasedel je 37. me¬
sto. Toliko bolj pa so se izkazali naši mla¬
dinci, saj so na evropskem mladinskem
prvenstvu z jadralnimi modeli kategorije
F1A dosegli ekipno zmago, posamezno
pa je Boštjan Bagari osvojil 3. mesto, De¬
jan Gomboc 5., Matej Nardin pa 7. mesto.
Tako smo končno dočakali prve medalje
za Slovenijo in igranje naše himne na veli¬
kih tekmovanjih s prostoletečimi modeli.
Ker so medalje osvojili naši mladi mode¬
larji, lahko upravičeno upamo, da te me¬
dalje niso bile njihove zadnje in da se
bodo njihovi uspehi nadaljevali tudi na
tekmovanjih v članski konkurenci.

Kategorija F1A, ekipe (13 ekip):

1. Slovenija 3825 (3,5,7)

Slovenija ni sodelovala.

4

november 1999 mn

REPORTAŽA

Evropsko prvenstvo letečih
maket v kategoriji F4C

GUY REVEL

Tokratno evropsko prvenstvo letečih
maket se je odvijalo na Češkem, po na¬
ključju skoraj v domačem mestu sedanje¬
ga prvaka te kategorije. Tekmovanje je
potekalo v Vodochodih pri Pragi na leta¬
lišču letalske tovarne Aero. Mesto je bilo
dobro izbrano, tekmovanje pa je poteka¬
lo v organizaciji in ob pomoči številnih
domačih maketarjev.

Ker sem se osredotočil na kategorijo
radijsko vodenih maket, o tekmovanju v
kategoriji vezanih maket F4B samo na
kratko. Tekmovanja se je udeležilo 15
tekmovalcev iz sedmih držav. Ta katego¬
rija je na robu izumrtja in bi gotovo že iz¬
ginila, če ne bi razpad ZSSR poskrbel za
povečanje števila ekip. Ker pa število tek¬
movalcev v ekipah Rusije, Litve in Velike
Britanije upada, te kategorije ne moremo
več označiti kot priljubljene. Nekatere
makete, ki so letele v tej kategoriji, so sta¬
re že nad dvajset let, njihova zgradba pa
je bolj zapletena kot zgradba radijsko vo¬
denih modelov. Kljub temu da se v tej

kategoriji pri nekaterih maketah za pre¬
mikanje krmilnih površin uporablja ser-
vopogon, ob kontrolnih žicah realistični
vtis seveda izpuhti.

Z radijsko vodenimi maketami je tek¬
movalo 32 tekmovalcev iz dvanajstih
držav, od tega 9 tričlanskih ekip. Tekmo¬
vanje je potekalo v lepem vremenu, a ob
močnem vetru in ob še močnejših termič¬
nih dviganjih, kar je številnim pilotom le¬
tečih veteranov letenje močno otežilo.
Bonusni sistem točk sicer ne velja več, a
večina letal je bila narejena še v času, ko
so z žicami prepredeni dvokrilniki pri sta¬
tičnem ocenjevanju prinašali obilo točk.

Vzporedno s tekmovanjem radijsko
vodenih maket je teklo tudi odprto pr¬
venstvo letečih maket v velikem merilu.
Da bi zadeve pospešili, je bil leteči pro¬
gram na vrsti prvi. Predtekmovalec ni bil
nihče drug kot nekdanji prvak Vladimir
ITandlik s še zmeraj veličastnim caudro-
nom G-3. Ko je odletel kalibracijske po¬
lete za sodnike, se je temovanje začelo.

Le malo novih maket

Izdelava tekmovalne makete ne vza¬
me manj kot leto dni, včasih pa tudi več
kot dve leti. Zato ni čudno, da se na tek¬
movanjih vedno znova pojavljajo ene in
iste makete. Boljši tekmovalci sicer sproti
popravljajo napake, ki jih med statičnim
ocenjevanjem najdejo sodniki, kljub temu
pa so nove makete bolj izjema kot pravilo.
Sistem bonusnih točk je leta in leta dajal
prednost dvokrilnim oldtimerjem, tako
da so se tiger mothi in Sopwithovi lovci
iz prve svetovne vojne namnožili čez vse
meje. Mislim, da med 32 tekmovalci ni
bilo mogoče najti več kot tri nove tipe le¬
tečih maket. Velja sicer, da maketarji gra¬
dijo makete, ki so všeč njim samim, in se
na konstrukcije, ki bi prinesle več točk,
požvižgajo. Kljub temu pa je na moč ne¬
navadno, da so bila v času bonusnih točk
letala iz prve svetovne vojne tako priljub¬
ljena, z novim sistemom pa se je okus
maketarjev hitro spremenil in na tekmo¬
vanju so letela štiri nova akrobatska leta¬
la (dva zlina 526 AFS, zlin Z-50 LX in
suhoj Su-26M), en šolski (in akrobatski)
zlin 142 in samo dva dvokrilnika.

Tekmovanje

Vremenske razmere, še posebej veter
in termika, so počasnejšim tipom letal
otežili nastop in slavni avro triplane iz

■■■■■■■■■■■■■■■■H

Nov evropski prvak Max Merkenschlager s svojim albatrosom D. V-a

Srebrna medalja je pripadla Petru McDermottu s sopu>ithom triplaneom.

Fokker D-V7IJiirgena Steinberegerja

Knoller C JI Pavla Fencla

mi 3  november 1999

5

Mick Reeves in njegov sopivith 1 1/2 strutter Avro triplane Andreasa Luthija

LVG C-VI je kopija letala iz letalskega muzeja pri Milnchnu.

Čudoviti LVG C-VI avstrijskega tekmovalca Bernharda Klauscherja

Podrobnosti motorja LVG C-VI. Izpušni pli¬
ni seveda izhajajo skozi izpuh.

leta 1910 Andreasa Luthija ter še nekaj
drugih maket tako niso mogli priplezati
višje. Po drugi strani pa je večino prvih
mest odneslo nekaj dobro znanih izkuše¬
nih graditeljev in pilotov s starejšimi tipi
letal, ki so pokazali, da je z dobrim lete¬
njem tudi v težkih razmerah mogoče
maketo izkoristiti do konca.

Tekmovanje je bilo razdeljeno na dva
dela: leteči program in statično ocenjeva¬
nje. V tem drugem delu se je pokazala iz¬
kušenost tekmovalcev z daljšim stažem, ki
iz leta v leto nadgrajujejo svoje makete.
Pomembna v tem delu tekmovanja je tudi
pravilna predstavitev načrtov, fotografij in
dokumentacije, po kateri sodniki ocenju¬
jejo maketo. Neizkušeni tekmovalci izgub¬
ljajo točke, ko predstavijo nepopolno ali
slabo pripravljeno dokumentacijo in, še

pogosteje, svojo mapo brez pravega reda
natlačijo z vsemi mogočimi podatki o leta¬
lu. Sodniki tako nimajo pregleda in tek¬
movalec kljub dobremu izdelku ne do¬
seže ustreznega rezultata. Golo kopičenje
informacij brez urejenosti ne zadostuje.

Letenje v kategoriji F4C pa je po mo¬
jem mnenju pred pomembno odločitvi¬
jo. Pravila poudarjajo realistično letenje,
hkrati pa sodniki zahtevajo točnost letal¬
skih manevrov. Tako je zelo težko ločiti
zmožnosti makete od spretnega ravna¬
nja njenega pilota. Največ točk pobere
letenje, ki bi ga na pravem letalu zmogel
le vrhunski akrobatski pilot. Ker pa so ti
v resničnem svetu bolj redki, vztrajanje
na popolnih akrobacijah po mojem
mnenju ni najboljše. Če naj pravila ohra¬
nijo svoj smisel, bo potreben temeljit
razmislek o realističnem prikazu pomanj¬
šanega letala z vsemi odlikami in tudi
vsemi napakami.

Osvežujoče novosti

Kljub že prej omenjeni množici znanih
tipov letal se je na tekmovanju pojavilo
vsaj nekaj novih maket. Naj omenim ču¬
doviti LVG C-VI avstrijskega tekmovalca
Bernharda Klauscherja, repliko letala, ki ga
hranijo v Deutches museumu v Milnchnu,
de Havillandov puss moth britanskega
tekmovalca lana Brianta, čudovito detajli-

rani (na žalost slabo dokumentirani)
zlin 142 ukrajinskega tekmovalca Igorja
Židanova, ter popolnoma nov dvosedež¬
nik N. C. 854 tekmovalca Phillipa Accarta.
To vsekakor so tipi letal, ki popestrijo tak¬
šne vrste tekmovanja. Golo krojenje letal
po meri sedaj veljavnih pravil pripelje do
maket modernih akrobatskih letal z moč¬
nimi motorji in nevtralno stabilnostjo. Na
tem tekmovanju so bila takšna letala red¬
ka in upam, da bo tako ostalo tudi v pri¬
hodnje. Pravi čar tekmovanja radijsko
vodenih maket je v njihovi raznolikosti, ta
pa je bila v preteklih letih žrtev poplave
starih dvokrilnikov, ki so še vedno števil¬
ni. V prihodnje bi bile dobrodošle tudi
številnejše makete potniških letal.

Nov je bil tudi N. C. 854francoskega tekmo¬
valca Philippa Accarta.

november 1999 mc 3

6

Edini danski tekmovalec, Leo Eriksen, in njegovfokker F-XII trimotor

Puss mothova krila je zaradi prihranka prostora mogoče zložiti ob trup.

Igor Židanov iz Ukrajine in njegov čudovito narejeni zlin 142

Močan vtis je z zelo dobrim letenjem svojega zlina 526 AFS naredil
avstrijski tekmovalec Adam Jaskiel.

Vloženi trud pri izdelavi lahko ocenimo po
natančnosti izdelave krila, vidni na tej
fotografiji.

Iščemo nove tekmovalce

Vrh lestvice prvenstva je zasedlo pet
dobro znanih in izkušenih tekmovalcev.
Max Merkenschlager, Peter McDermott in
Pavel Fencl so že vsi posegli po naslovu
svetovnega prvaka in njihove izkušnje na
podobnih tekmovanjih so ogromne. Ško¬
da je le, da zaradi dolgotrajne izgradnje
novih maket vedno znova nastopajo z
istimi maketami. Pojavili so se predlogi,
da naj pravila prepovedo tekmovanje z
maketami, ki so že zmagala na evrop¬
skem ali svetovnem prvenstvu. Ideja je
zanimiva, res pa je, da bi tako zaradi
majhnega števila vrhunskih maketarjev
trpela kakovost tekmovanja.

DTK

DNEVI

TEHNIČNE

KULTURE

ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE
Svet za politehnično in delovno vzgojo ter izobraževanje

vabi vse ljubitelje tehničnih interesnih dejavnosti na prireditev

Dnevi tehnične kulture
Slovenije '99,

ki bo od 10. do 14. novembra potekala na Gospodarskem razstavišču v
Ljubljani. Širši javnosti se bo predstavilo 85 domačih in tujih razstavljalcev s
področja modelarstva, maketarstva, konstruktorstva, raziskovalne dejavnosti,
robotike, elektronike, radioamaterstva in drugih ljubiteljskih dejavnosti, ki se
odvijajo v klubih, društvih ter osnovnih in srednjih šolah.

Na prireditvi si boste lahko ogledali razstavo modelov, maket, izdelke mla¬
dih tehničnih ustvarjalcev, demonstracijske nastope modelarjev in maketarjev
ter se udeležili spremljevalnih dejavnosti, kot so seminarji, delavnice in
tekmovanja.

Lahko se boste sprehodili tudi skozi bogato ponudbo domačih in tujih
proizvajalcev ter trgovcev z modelarsko opremo, orodji, materiali in drugimi
pripomočki, kjer boste zagotovo našli zase kaj zanimivega za ustvarjalno
preživljanje prostega časa.

Tim 3  november 1999

7

Proton - model hidrogliserja na
električni pogon (1. del)

MIHA IN JANEZ HOLC

Hidrogliserja proton sta se izkazala na mnogih največjih tekmovanjih.

O hidrogliserjih je bilo v reviji Tim že
nekaj napisanega, predstavljen pa je bil
tudi Graupnerjev model tornado. Tokrat
bova opisala izdelavo najinega modela hi¬
drogliserja na pogon s sedmimi celicami
Ni-Cd, ki sva ga poimenovala z imenom
proton. Model je primeren tako za rekre¬
acijske vožnje kot tudi za tekmovanje v ka¬
tegoriji hidro-1.

Proton je model zelo uspešnega hidro¬
gliserja, ki je na mednarodnih tekmovanjih
in prvenstvih osvojih kar nekaj zavidljivih
uvrstitev. Doma žal še ni tovrstnih tekmo¬
vanj, ki so, mimogrede, izjemno privlačna
tudi za gledalce, od modelarja, ki vozi tak¬
šen model, pa zahtevajo kar precej izku¬
šenj. Žal naši modelarji vse preveč vztrajajo
le na modelih ECO in nekako nimajo do¬
volj poguma, da bi izdelali in začeli voziti
tudi hidrogliserje. Vožnja z modelom ECO
se mi je zdela vse premalo zahtevna, zato
sva se z očetom na osnovi izkušenj, ki sem
jih pridobil z modelom tornado (kategorija
hidro-1), odločila, da izdelava lastni model
za tekmovanje v kategoriji hidro-2. Lotila
sva se načrtovanja hidrogliserja na električ¬
ni pogon z 12 celicami Ni-Cd za kategorijo
hidro-2. Zasnova modela naj bi bila kar se
da preprosta: škatlasto oblikovan trup in s
cevkami pritrjeni plovci (angleško ime za
tak model je outrigger). Dala sva mu tudi
ime - hydrogen. Še preden sva ga začela
načrtovati, sva seveda pregledala dostopno
literaturo in kar se da natančno izmerila di¬
menzije že obstoječih hidrogliserjev. Po ne¬
kajmesečnem študiju sva le prišla do idejne
skice, nato pa so bili do končnega načrta
potrebni samo še manjši popravki, bolj ali
manj lepotne narave. Začela sva razmišljati
tudi o materialu, ki bi ga uporabila za izde¬
lavo modela. Izkušnje iz prejšnjih let pri
gradnji modelov iz proti vodi odporne ve¬
zane plošče so bile odločilne. Izbrala sva

milimetrsko vezano ploščo in začel je na¬
stajati model, ki je bil čez dva meseca že
pobarvan. Poganjal ga je motor Astro Mari¬
ne 25, ki ga je nato zamenjal Aveox 1409 z
12 celicami Ni-Cd Sanyo RC 1700. Model je
bil opremljen s sprejemnikom Tekin FM 27
MHz, servomehanizmom Graupner 5007
ter ladijskim vijakom Octura X435. Že prvi
preizkus modela je bil za oba manjši šok.
Model je dobesedno letel po vodni gladini,
ob tem pa je bil tudi izjemno dobro vodljiv.
Sledile so sicer majhne spremembe, pred¬
vsem na pogonskem delu in obračalnem
krmilu - turn finu, toda model je načeloma
ostal isti. Tik pred svetovnim prvenstvom
ladijskih modelarjev v Velenju 1997 sva se
lotila še izdelave pomanjšane verzije
hydrogena - protona. Izkušnje pri izdelavi

prejšnjega modela so izdelavo protona ze¬
lo pospešile. Modela je čakala preizkušnja
na 10. svetovnem prvenstvu v Velenju 97.
Oba sta bila zelo uspešna. V mladinski ka¬
tegoriji sem si s hydrogenom privozil zlato
medaljo in dosegel največje število prevo¬
ženih krogov na prvenstvu (več, kot je bil
najboljši dosežek v članski skupini), s pro¬
tonom pa sem osvojil srebrno medaljo.

Tekmovanje v teh kategorijah me je ne¬
kako zasvojilo. Ko se po letečem štartu
osem modelov zapodi po progi in lahko le
slutiš, za katero vodno zaveso se skriva tvoj
model, ti žile napolni adrenalin. Počutiš se
res kot na pravi dirki. Tako sva se z očetom
odločila, da narediva še model tritium, to je
model čolna za kategorijo hidro-3 in z na¬
pajanjem iz 20 celic Ni-Cd. Izdelava in vož-

Pogled v notranjost modela protona s krtačnim motorjem Lehner

Krma protona z ladijskim vijakom Octura X435

8

november 1999 mr

MODELARSTVO

nja takega modela pa je že poglavje zase.
Model namreč doseže do 90 km/h, to pa je
hitrost, ki zahteva zelo izkušenega voznika
in močne živce. Brez poprejšnjih izkušenj v
vožnjah z manjšimi in počasnejšimi modeli
mu nihče ne bo kos. Tudi tritium ni ostal
brez lovorik, saj sem z njim leta 1998 v Ra-
venni v Italiji v hudi mednarodni konkuren¬
ci modelov hidro-3 osvojil prvo mesto.

Modeli hidrogliserjev so nekaj poseb¬
nega prevsem zato, ker se ne vedejo kot
normalni izrivni čolni. Če se hitrost izrivne-
ga čolna povečuje sorazmerno z dodano
energijo (povečevanjem vrtljajev motorja),
to pri hidrogliserjih ne velja. V začetnih
metrih vožnje so zelo počasni, ko pa hi¬
trost naraste do te mere, da se model dvig¬
ne nad vodno površino in začne drseti, se
hitrost skokovito poveča. Od tu naprej se
model vede kot hidrogliser. Model tipa
proton drsi po plovcih in ladijskem vijaku,
torej le v treh točkah. Za pogon služijo po¬
sebni superkavitacijski vijaki. Najbolj znane
izdeluje ameriški proizvajalec Octura. Ne¬
katere vijake tega proizvajalca je mogoče
kupiti pri Mladem tehniku na Starem trgu v
Ljubljani. Podobne vijake izdeluje tudi
ameriška tovarna Prather, v Evropi pa je
mogoče dobiti Robbejeve in Graupnerjeve
plastične izvedenke. Plastični vijaki so zelo
priročni, ker jih ni treba uravnotežiti. Ni pa

Vožnja z modelom hidrogliserja zahteva od
izkušenj in močne živce.

prispevka. Za pogon priporočava pred¬
vsem celice Ni-Cd Sanyo, ker imajo izredno
majhno notranjo upornost in se med vož¬
njo ne bodo pretirano pregrele. Te so tipa
RC 1700 in 2000. Ker so celice najtežji del
modela (približno 400 g), boste z njimi tu¬
di spreminjali lego težišča modela. Zato
morate v sprednjem delu modela pustiti
dovolj prostora za nekajcentimetrske pre¬
mike celic. Te morajo biti čimbolj trdno
montirane v model (gumice, stiropor ...),
da med vožnjo ne poskakujejo ali se celo
premikajo. Težišče modela mora biti za
zadnjim robom obračalnega krmila (0 do
30 mm), odvisno od razmer na vodi. Na
mirni vodni površini naj bo težišče bliže
obračalnemu krmilu.

Če boste kot vir napajanja uporabljali
omenjene celice in načrtujete, da bo čas
vožnje 4 minute, kar je sicer običajni tek¬
movalni čas pri modelih čolnov hidro, po¬
tem bo povprečna poraba električnega
toka okoli 30 do 35 A. Torej morate pred¬
videti tudi tak elektronski regulator vrtlja¬
jev, da bo prenesel trajno obremenitev do
40 A. Svetujeva, da si omislite vodno hlajen
regulator hitrosti ali pa poskusite narediti
predvsem hlajenje FET-tranzistorjev. To je
pomembno zato, ker model hidro med
speljevanjem porabi veliko več energije kot
potem, ko začne drseti. Servomehanizem je

letvico ali pa epoksidnemu lepilu dodajte
polnilo (npr. mikrobalonsko). Tako bo
spojna površina večja, porabili pa boste
tudi manj lepila. Za lepljenje modela hidro¬
gliserja priporočava hitro trdeče se epoksi-
dno lepilo, ki veže v približno petih minutah
in zagotavlja trden spoj, odporen proti vi¬
bracijam in udarcem. Paziti je treba le na
predpisano razmerje med smolo in trdil-
cem. Za ta namen so zelo primerna lepila,
ki so pakirana v dveh brizgalkah. Lepilo
iztiskate iz brizgalk hkrati, tako da je volu¬
men obeh komponent enak. Cianoakrilat-
na lepila pri izdelavi trupa ne pridejo v
poštev, lahko pa jih uporabite za lepljenje
plovcev in drobnih, mehansko manj obre¬
menjenih delov.

Posebej trdno pa morajo biti prilepljeni
trije deli modela. To so nosilec motorja, kr¬
ma ter nosilca plovcev. Nosilec motorja je
obenem tudi rebro, ki na tem mestu zago¬
tavlja trdno oporo konstrukciji modela. Na
krmo sta pritrjena nosilec ladijskega vijaka
ter krmilo. Ob udarcu krmila ob trde pred¬
mete na vodni površini je krma obremenje¬
na na nateg. Če je ne boste dovolj močno
prilepili, se lahko zgodi, da boste ostali
brez nje, prav lahko pa tudi brez modela.
Trdno naj bosta prilepljena tudi nosilca
plovcev, ki morata prenašati udarce plov¬
cev ob boje. Po končanem lepljenju mora-

modelarja kar precej Prizor s tekmovanja v Ravenni leta 1998: najhitrejši model tritium
med prehitevanjem italijanskega modela

jih mogoče nabrusiti in se ob udarcu ob tr¬
de predmete poškodujejo. Kovinske vijake
je treba pred uporabo uravnotežiti in na¬
brusiti. So praktično neuničljivi, res pa je,
da so vsaj petkrat dražji od plastičnih.

Seveda vas morda najbolj zanima, kate¬
ri elektromotor je za pogon najbolj ustre¬
zen. Načeloma vsak, toda večja moč mo¬
torja pomeni višjo končno hitrost ter zato
krajši čas vožnje s celicami enake kapacite¬
te. Motor za pogon s sedmimi celicami
(model kategorije hidro-1) naj bi pod obre¬
menitvijo imel 20.000 do 25.000 vrtljajev na
minuto. Torej so primerni feritni motorji
velikosti 540 in 550 proizvajalcev LRP, Gra-
upner, Kyosho, Robbe itd. in seveda pale¬
ta brezkrtačnih motorjev Aveox, Lehner,
Kontronik, Viper, Ikarus itd. Glede izbire
motorja se odločite sami. Če boste v dvo¬
mih, se za nasvet lahko obrnete na avtorja

lahko standardne velikosti z navorom do
4 kg/cm ter hitrostjo približno 0,15 s/40° ali
manj. Če pa imate servomehanizem veliko¬
sti mini ali mikro s podobnimi karakteristi¬
kami, boste tako prihranili vsaj 20 g.

Plovne lastnosti in končna hitrost hi¬
drogliserja so močno odvisne od celotne
teže. Masa za plovbo pripravljenih mode¬
lov čolnov kategorije hidro-1 znaša 950 do
1200 g. V vsakem primeru pa morate biti
pri izdelavi hidrogliserja pozorni na vsak
gram! Treba je skrbno izbrati material, pa¬
ziti na zmerno porabo lepila in laka ter se¬
veda na težo posameznih komponent, ki
jih boste vgradili v model. Modelarji radi
zaradi boljšega občutka spoje sestavnih de¬
lov izdatno premažejo z lepilom. Spoj pa je
trden le toliko, kolikor je stične ploskve
med deloma. Če ste kdaj v dvomih glede
trdnosti spoja, raje nanj dodajte balzovo

te te dele dodatno pritrditi še z nekaj plast¬
mi steklene tkanine in epoksidno smolo.

Zavedati se morate, da so ti modeli iz¬
redno ranljivi. Že trk s sosednjim modelom
lahko naredi tolikšno luknjo, da se bo mo¬
del potopil. To niso ploščati modeli ECO,
ki imajo obliko štruc in lahko ob trku pre¬
prosto preskočijo drug model. Vožnja s hi-
drogliserjem mora biti kar se da tekoča,
brez nepotrebnega ustavljanja in vijuganja.

Če nameravate s svojim modelom tekmo¬
vati v kategorji hidro-1, ga morate opremiti
s kabino ali modelom voznika. Priporoča¬
va izdelavo majhne kupolaste kabine iz sti¬
ropora ali plastike, oblikovane v kalupu, ki
služi kot pokrov modela. Najlaže izdelate
kabino iz striropora, ki jo po oblikovanju
prekrijete s folijo za letalske modele.

V naslednji številki bomo objavili načrt
in opisali gradnjo modela.

mr j  november 1999

9

PRILOGA

Spitfire Marjana Erklavca je v zraku izjemno hiter in okreten. V
skupnemu seštevku letošnje sezone je uvrščen na drugo mesto.

Spitfire

SAŠO BABIČ

Modelarske zračne boje gotovo že
poznate, o njih vse pogosteje pišemo tu¬
di v Timu. Upam si trditi, da je v mode¬
larstvu tako pri nas kot drugje po svetu to
trenutno najbolj vroča tema. V reklamah,
objavljenih v tujih revijah, lahko opazimo
vedno več tovrstnih modelov v sestavljan¬
kah, proizvajalci RV-opreme in motorjev
pa v predstavitvah svoje izdelke vse po¬
gosteje povezujejo z zračnimi boji. Zaradi
velikega zanimanja za RV zračne boje
sem tudi sam pripravil načrt angleškega
lovca iz druge svetovne vojne spitfire. Za¬
kaj ravno spitfire? Ker ima odlične letalne
lastnosti, je hiter in okreten, predvsem pa
ga je zaradi domiselno zasnovane kon¬
strukcije mogoče izdelati hitro in pre¬
prosto. Model je trpežen in ga zlahka
popravimo, če pride do poškodb. Avtor
modela je švedski modelar Martin Elmberg.
Načrte sem obdelal in pripravil za objavo
seveda z njegovim privoljenjem. Model se
je dobro izkazal in preizkušen je že na
številnih tekmovanjih. Pri nas je to najbolj
razširjen model in nisem še srečal pilota,
ki z njim ne bi bil zadovoljen. Sredstvo je
nedvomno pravo, svoje mora prispevati
samo še pilot.

Pri izbiri motorja je treba vedeti na¬
slednje: spitfire spada v razred modelov,
ki so opremljeni z motorji 2,5 cm 3 .
Odločitev o izbiri motorja je seveda od¬
visna od vsakega posameznika, vendar je
ob tem treba povedati, da resonančne iz¬
pušne cevi na tekmovanjih niso dovolje¬
ne. Izjema je pri nas razširjeni motor
MWS 2,5 cm 3 , pri katerem pa ne dobimo
standardnega izpušnega lonca, ampak le
t. i. "short-pipe" in resonanco. Po naših
meritvah taka kratka izpušna cev nima
učinka resonančne cevi, tako da ta motor
smemo uporabljati. Motorji morajo biti
popolnoma serijski in v ničemer modifi¬
cirani.

Krilo ima profil clark Y in že po tem
lahko sklepamo, da je model pri piloti¬

ranju dobrodušen.

Prav zaradi tega in
izjemno trpežne kon¬
strukcije je idealen
za trening zračnih
bojev, oziroma za ti¬
ste začetnike, ki se
želijo preizkusiti tu¬
di v tem športu. Naj
vas ne preseneti pre¬
cejšnja debelina pro¬
fila, ki znaša 15 %.

V kombinaciji tega
profila in velike kril¬
ne površine je mo¬
del z ugasnjenim
motorjem presentlji-
vo dober jadralec (za
nizkokrili motorni
model). Pri akroba¬
cijah se vede skoraj
nevtralno, pri hrbt¬
nem letu pa je potrebna minimalna ko¬
rekcija višine naprej.

Ker je model namenjen modelarjem,
ki že obvladajo gradnjo, na načrtu name¬
noma ni narisana notranja razporeditev
RV-komponent (servomotorji, sprejemnik,
baterije). Vsak modelar jih bo torej razpo¬
redil sam glede na motor, s katerim razpo¬
laga, tako da bo težišče na pravem mestu.
Pripomnim naj le, da je MWS 2,5 cm 3  do¬
sti težji, a tudi močnejši kot OS .15 FP ali
magnum GP .15. Temeljno vodilo pri izde¬
lavi modela pa naj bo: gradi lahko, trdno
in natančno!

Najprej se lotimo krila. Spodnjo opla-
to izrežemo po obrisu krila iz balze (B 2)
(glej oznake na risbi: B - balza, VP - ve¬
zana plošča) ter nanjo pravokotno prile¬
pimo vsa krilna rebra od R 1 pa do R 6.
Glede na sprednje konce reber natančno
obrusimo sprednji rob opiate in nanj pri¬
lepimo sprednjo krilno letvico (dvakrat
nalepimo trak B 3). Na zadnjem robu kri¬
la se stikata obe balzovi opiati krila, razen
pri krilcu, kjer je treba vlepiti del B 5 in
ga oblikovati po profilu. Priporočam, da
krilce izdelamo skupaj s krilom in ga na
koncu izrežemo. Tako dobimo votlo kril¬
ce, ki se natančno prilega v izrez. Enako
velja za pogon krilca (dobra rešitev je na

sliki). Preden na krilo prilepimo zgornjo
oplato, preverimo, ali bajonet lepo nalega
in točno spoji polovici krila, ker bodo
kasnejši popravki težji.

Naredimo si klin iz balze, ki bo segal
od zadnjega roba krila v centru do konice
rebra R 6, kjer naj bo debel 7 mm, v sre¬
dišču pa naj se popolnoma stanjša. S tem
klinom podložimo krilo, da bomo po pre¬
krivanju z zgornjo oplato dobili pravilno
negativno zvitje krila, ki je nujno pri takih
modelih. Poskrbimo še, da bo sprednji
rob krila stisnjen ob delovno površino,
zadnji rob podložen, in se lotimo lepljenja
opiate. Ko se lepilo posuši, obrusimo ro¬
bove na pravilno obliko, osrednji del krila
pa oblikujemo tako, da med polovicama
krila, ki ju spojimo z bajonetom B, ne bo
nobene reže. Pravilen V-lom krila zago¬
tavlja bajonet. Polovici zlepimo in osrednji
del ojačimo s pasom 50-gramske steklene
tkanine. Treba je samo še prilepiti balzovi
konici krila (B 15), ju z brušenjem obliko¬
vati in krilo je končano.

Za trup najprej pripravimo deščico
balze in nanjo narišemo srednjico, ki
označuje "hrbet" trupa. Na srednjico pra¬
vokotno prilepimo rebra trupa T 2 do T 4
v pravilnih razmikih. V rebro T 1 zdaj,
preden ga vlepimo, zvrtamo luknje za pri-

Na sliki je lepo vidna konstrukcija krila z bajonetom. Polovici še ni¬
sta zlepljeni!

Detajl pogona krilc in spojitve krila (bajonet)

10

november 1999 mr

PRILOGA

trditev nosilca motorja in za cevke rezer¬
voarja za gorivo. Po načrtu izrežemo stra¬
nici trupa, nanju prilepimo letvice iz balze
pravokotnega preseka B 10 x 5, ojačitve
iz vezane plošče (VP 1) ter ojačitev sedla
za krilo (B 3). Na stranicah je že upošte¬
van kot zamika motorja navzdol 2°. Da bi
imeli še pravilen zamik v desno (2°),
skrajšamo ojačitev iz vezane plošče (VP 1)
na desni stranici za 1 mm. Pazimo, da na¬
redimo levo in desno polovico! Zdaj stra¬
nice skupaj z rebrom T 1 prilepimo na
hrbet. Ko odrežemo odvečno balzo, ima¬
mo pred seboj grobo obdelan trup mode¬
la. Pod pravimi koti nalepimo še rep iz
balze (B 3), v trup vlepimo bovden za vi¬
šinsko krmilo in ga še s spodnje strani
zapremo z B 2. Kako bomo naredili nad-

stih. Veliko modelov, ki sem jih videl, je
imelo krilo montirano s pomočjo plastič¬
nih vijakov, bili pa so tudi bolj dodelani v
drugih elementih, kot so na primer nos
modela, lepši prehod trupa v krilo, pro¬
zorne vakuumirane kabine itd. Možnosti
je veliko, a je odvisno od tega, koliko de¬
la smo pripravljeni vložiti v tak tekmoval¬
ni model.

Model je zdaj bolj ali manj izgotovljen
in sledi prekrivanje s folijo, seveda pri¬
merno barvni shemi bojnega letala. Pre¬
ostanejo nam samo še zaključna dela
oziroma vgradnja RV-komponent, ki pa jo
v celoti prepuščam graditelju. Ob tem pa¬
zimo predvsem na pravilen položaj teži¬
šča modela. Morda bo kdo začuden nad
položajem, ki je na načrtu postavljen

okretnosti. Izbira je odvisna predvsem od
sloga pilotiranja posameznega modelarja.

Priporočeni hodi krmil, s katerimi opra¬
vimo testni polet, so na višinskem krmilu
po 5 mm v vsako stran, isto velja za krilca.
Kot vsi modeli za zračni boj je tudi naš "spit"
brez podvozja. Pri vzletanju ga vržemo iz
roke ali lansiramo s pomočjo katapulta, kar
pa odsvetujem. Na Startu je dobro imeti po¬
močnika, ki model s polnim plinom vrže
močno v smeri naprej in že smo v zraku.
Opazili bomo, da so krilca učinkovita že pri
majhnih hitrostih. Z modelom se povzpne¬
mo na varno višino, da ga spoznamo in pre¬
izkusimo njegovo minimalno hitrost. Po
zadnjem zavoju, ko imamo model na
majhni višini poravnan z pristajalno stezo,
ugasnemo motor in pristanemo na trebuh.

Trup na hrbtu: prilepljena so vsa rebra. Oglejte si zanimivo grajeno
levo stranico.

Med kriloma razen zgornje opiate , konic ter osnovne barve ni kak¬
šnih večjih razlik.

Trup je v grobem zlepljen in čaka samo še na rep, nadgradnjo in Verjamete, da lahko iz tako neugledne škatle nastane čeden model
končno obdelavo. spitfireja?

gradnjo trupa, da dobi obliko spitfireja, je
stvar lastne presoje. Najhitreje ga naredi¬
mo iz modrega stirodura, ki ga obrusimo ••
v pravilno obliko, nato pa prekrijemo s
stekleno tkanino in epoksidno smolo. Ka¬
bino lahko izpeljemo kot del trupa, ali pa
jo izdelamo posebej iz prozorne plastike.
Vse našteto bi morali imeti izgotovljeno v
približno desetih urah.

Krilo je pritrjeno na trup z elastikami,
napetimi čez bukove paličice 0 5 mm, ki
jih vlepimo skozi trup na označenih me-

razmeroma daleč naprej, a naj vas pomi¬
rim, da je tako prav.

Če bomo vgradili vse komponente
standardne velikosti, bomo s težo pristali
nekje okoli kilograma. Če smo v nos
vgradili motor MWS, bo model lahko ce¬
lo nekoliko presegel 1100 g. Toda brez
panike - videl sem leteti spitfire, težak
skoraj kilogram in pol. Z minikomponen-
tami lahko naredimo superlahek model
(okoli 850 g). S tem izgubimo dobršen del
hitrosti, zato pa nekoliko pridobimo na

Naš mali spitfire je obenem šolski in
tekmovalni model za zračne boje, ki nam
bo omogočal obilo užitkov pri spuščanju.
Na koncu vse bralce znova vabim k ogle¬
du zanimive spletne strani z naslovom
http://fly.to/ACES-Slovenija, kjer boste
našli vse informacije v zvezi z zračnimi
boji, pravili za tekmovanja, si ogledali sli¬
ke modelov ter reportaže s tekmovanj in
drugo. Vsa vprašanja v zvezi z gradnjo
modela lahko naslovite tudi na avtorja
prispevka: saso.babic@fmf. uni-lj .si.

-

'TOT 1  november 1999

11

MODELARSTVO

Prvi poleti z radijsko vodenimi
modeli za zračne boje

ANDREJ PERVINŠEK

Priprava opreme pred poletom

Poleg modela za polet potrebujemo še
kar nekaj dodatne opreme. Najprej seve¬
da oddajnik. Ni pomembno, kakšne
znamke je, biti pa mora zanesljiv in imeti
mora možnost, da z njim upravljamo tri
servomehanizme: krilca, višinsko krmilo
in plin. Domet ni tako pomemben, saj te
modele vodimo na majhni oddaljenosti -
največ kakšnih 200 metrov. Večje razdalje
so problematične, ker so modeli majhni,
pobarvani z maskirnimi barvami in zato
na daleč slabo vidni. Druga oprema se ne
razlikuje dosti od tiste, ki jo potrebujemo
za običajni motorni model. Večinoma
imamo zabojčke z vsem potrebnim za
polnjenje goriva, vžig motorja in za drob¬
na popravila. Manjkati ne smejo rezervni
propelerji, ki se ob pristankih radi polo¬
mijo. Modeli za zračne boje navadno ni¬
majo koles, zato potrebujemo podstavek
za model, da lažje vžgemo motor. Neka¬
teri modelarji imajo ta podstavek narejen
kar na vrhu zabojčka. Ker se zaradi gori¬
va vse okrog modela masti, je bolje, da
imamo podstavek za model izdelan pose¬
bej. Lahko je iz lesa, stiropora ali drugega
ustreznega materiala. S seboj vzamemo
tudi krpo in čistilo za čiščenje modela po
poletu. Nekateri imajo izdelan seznam
opreme, ki jo potrebujejo za polet. Z njim
preverijo, ali so ob odhodu na letališče
vse potrebno zložili v avtomobil.

Katapult

Mnogi modelarji so se za Start modela
navadili uporabljati katapult. To je nekaj
metrov dolga tirnica, usmerjena v zrak
pod kotom 20-30°; po njej se pelje vozi¬

ček, na katerega pritrdimo model. Vozi¬
ček je z močnimi elastikami pritrjen na
koncu tirnice. Elastike napnemo in model
gre v zrak tako, kot bi ga izstrelili s fračo.
Načrtov in navodil za izdelavo katapultov
je na internetu več kot dovolj. Katapult je
precej popularen v Ameriki, pa tudi pri
nas ga uporablja nekaj modelarjev. Pripra¬
va katapulta in glasno pokanje ob Startih
naredi tekmovanje še bolj zabavno. Ob
izstrelitvi se pojavijo precej močni sunki.
Pospešek potegne gorivo iz uplinjača in
motor dostikrat zakašlja ravno takrat, ko
je najmanj treba. Večina modelarjev meni,
da so katapulti samo odvečna navlaka in
da je najzanesljivejši Start iz roke.

Priprava modela za prvi polet

Pred poletom preverimo obe bateriji
in domet oddajnika. Oddajnik preizkusi¬
mo pri delujočem motorju tako, da zloži¬
mo anteno in se od modela oddaljimo za
okrog 20 metrov. Krmila morajo na tej
razdalji delovati brez trzanja. Tudi motor
mora delovati brezhibno, sicer je bolje, da
ne poletimo. Pri masi modela okrog ene¬
ga kilograma in motorju 2,5 cm 3  se mora
propeler 8x4 vrteti vsaj z 12.000 vrtljaji
na minuto. Dober motor MWS 2,5 cm 3
na tleh zavrti propeler 8 x 4 z nad 15.000
vrtljaji na minuto. Preverimo še težišče in
smeri hodov na krmilih. Skoraj vsi mode¬
larji z daljšim stažem so vsaj enkrat po¬
škodovali model zaradi napačne smeri
hodov na krilcih ali višinskem krmilu.
Hodi na krmilih naj bodo za začetek raje
manjši kot veliki. Pri večini modelov so
dolgi okrog 5 milimetrov. Pravilnik tudi
predpisuje, da mora biti motor nastavljen

tako, da ga lahko kadarkoli med poletom
ugasnemo.

Varnost

Po statistiki letenje z modeli ni tako
nevarno kot vožnja z motornimi vozili ali
letenje s pravimi, športnimi letali. Vendar
se moramo kljub temu zavedati, da mo¬
deli za zračne boje niso igrače. Kilogram
težak model, ki leti s hitrostjo čez sto
km/h, lahko ob padcu povzroči kar dosti
škode. Zato moramo biti pri letenju z nji¬
mi enako previdni kot pri drugih hitrih
motornih modelih. Ne ogrožajmo sebe in
drugih! Nikoli ne letimo nad glavami gle¬
dalcev! V bližini naj bo čim manj zgradb,
cest in drugih objektov. Vedno računajmo
na možnost, da pride do okvare krmilje¬
nja in da lahko model nadaljuje pot v tre¬
nutni smeri. Zato ne vozimo proti sebi ali
drugim v ravni črti. Redno preverjajmo
stanje naših baterij, kontrolirajmo konek-
torje in pritrditve vzvodov na krmilih. Pri
zaganjanju motorja pazimo na prste in
oči. V polju pred letalom naj ne bo gle¬
dalcev, ker lahko odleti propeler. Ne pri¬
stajajmo proti gledalcem. Kadar letimo z
modelom, je dobro, da je z nami vsaj še
nekdo, ki nam ob morebitni nezgodi lah¬
ko pomaga.

Vzlet

Če nismo prepričani o svojih sposob¬
nostih, je bolje, da prvi polet opravi izku¬
šen pilot. Model naj vrže v zrak pomočnik,
pilot pa naj ima v tem trenutku roke na
krmilih oddajnika. Če je le mogoče, pole¬
timo na terenu z mehko podlago (trava,
koprive, barjanska tla ...), ker bo manj

Focke ivulfFW 190-D9 "Langnase Dora "

To letalo so Nemci uporabljali za obrambo rajha pred vsakodnevnimi zavezniškimi
bombnimi napadi ob koncu leta 1944 in spomladi 1945. Po mnenju mnogih pilotov vseh
sprtih strani je bil to najboljši lovec druge svetovne vojne.

Model je odet v barve nemške lovske skupine JG2 "Richthofen". Švedski modelar Jesper

Sigbjoernsson ga je kon¬
struiral že pred petimi leti,
avtor modela na sliki pa je
Andrej Pervinšek.

Model je v celoti iz balze.

Kot podlago na trupu je
uporabil japonski papir in
nitrolak, za končno zašči¬
to pa lustrekote v ustrezni
barvi. Krila in repne povr¬
šine so prekrite z oracoverjem. Motor MWS 2,5 cm 3  s propelerjem masterairscreui
8x4 napaja rezervoar 100 ml. Model ima vgrajene štiri mikroservomehanizme- dva
za krilca, enega za višinsko krmilo in enega za plin. Baterija Ni-Cd 4,8 V ima ka¬
paciteto 700 mAh. Model z maso 900 gramov je hiter in se z neverjetno lahkoto vrti
okoli vzdolžne osi. Zaradi majhnih kril slabše jadra iti ni primeren za začetnike.

12

november 1999 m 3

MODELARSTVO

Supermarine
spitfire Mk XIV

Taka letala v barvah Nove Zelandije so se
leta 1944 bojevala na južnem Pacifiku.
Model je po načrtih Martina Elmberga iz¬
delal Marjan Erklavec. Izdelan je klasično
iz balze. Trup je prelakiran z lustrekotom,
krila pa so prekrita s folijo oracover. Motor
MWS 2,5 cm 3  z izpuhom zadaj poganja
propeler APC 7x4.  Rezervoar za gorivo
drži 100 ml. Za višinsko krmilo in plin sta
vgrajena miniservomehanizma, krilca pa
so gnana s servomehanizmom standardne
velikosti. Baterije Ni-Cd imajo kapaciteto
500 mAh. Model, ki tehta 1100 gramov, je
imel sprva težave z motorjem. Sedaj sodi
med najlepše in najbolj okretne modele za
zračne boje pri nas.

škode, če pride do padca. Motor vžgemo,
preverimo nastavitev uplinjača in dodamo
polni plin. Pomočnik vrže model odločno
in pod položnim kotom navzgor, narav¬
nost proti vetru. Če smo vse napravili ta¬
ko, kot je treba, bo model poletel v nebo.

Prvi poleti

Model, ki je s polnim plinom poletel,
odpeljemo na višino "najmanj dveh na¬
pak" - recimo od 30 do 50 metrov. Tam
ga zravnamo, mu odvzamemo plin in
zmanjšamo hitrost letenja. Pri srednji hi-

Supermarine spifire Mk VII

Spitfire je verjetno najslavnejše letalo druge
svetovne vojne. Doživelo je vrsto modifikacij.
Izvedenka Mk VII se je od drugih razlikova¬
la po podaljšanih, ošiljenih krilih (12,24 m),
ki so bolje nosila na višinah nad 40.000 čev¬
ljev. Motor Merlin 61 z dvostopenjskim kom¬
presorjem je imel tudi na tako velikih
višinah dovolj moči. Letalo je imel pi¬
lotsko kabino pod pritiskom in
uvlačljivo repno kolo. Uporab¬
ljali so jih za obrambo pred
visoko letečimi izvidniškimi junkersi in mes-
serschmitti, ki jim druga letala niso bila kos.
Model je pobarvan v barvah angleške 332.
eskadrilje s črno-belimi invazijskimi trakovi.
Model je konstruiral in izdelal Andrej Per-
vinšek julija 1999. Izdelan je iz balze, z iz¬
jemo zgornjega dela trupa in prehoda trupa
v krilo, ki so iz modrega stirodura. Trup in
višinski stabilizator sta prekrita z 80-gram-
sko tkanino in lakirana z lustrekotom. Krila
in višinski stabilizator so prekriti s folijo ora¬
cover. MotorMWS3,5cm 3  zeliso APC9x4

trosti vodimo model v enakomernih kro¬
gih ter trimamo komande za krilca in
višinsko krmilo. Če nam je uspelo model
nastaviti tako, da v nevtralnem položaju
krmilnih ročic leti stabilno in naravnost,
smo "na konju". Če kljub trimanju še ve¬
dno ne leti stabilno in naravnost, prista¬
nemo in odpravimo vzrok. Ponavadi je
kriva nenatančna izdelava ali pa preveč
nazaj pomaknjeno težišče. Ko smo te po¬
manjkljivosti odpravili, nadaljujemo s pre¬
izkušanjem občutljivosti krmil. Kadar so
hodi premajhni ali preveliki, pristanemo
in nastavitve popravimo. Ob predivjem
odzivanju modela hode manjšamo oziro¬
ma uporabimo funkciji dual-rate in/ali
ekspotencial. Če je model preveč "len",
hode postopoma povečujemo. Vsak po¬
sameznik mora sam oceniti, kdaj so hodi
na krmilih zanj pravšnji. Nekateri imajo
raje nežnejše, drugi pa bolj grobe premi¬

se napaja iz 120-mililitrskega rezervoarja.
Za pogon krilc uporablja Futabin servome-
hanizem 3001 standardne velikosti, sevome-
hanizma za višinsko krmilo in plin sta sred¬
nje velikosti. Baterije Ni-Cd imajo kapaciteto
900 mAh. Model tehta 1200 gramov.

Model je dokazano zelo trden, saj je brez ško¬
de preživel navpični padec z velike višine,
ima pa tudi dobre manevrske lastnosti. Tre¬
nutno je to najhitrejši model za zračne boje
na Slovenskem.

ke krmil - razlike med piloti so zelo veli¬
ke. Izkušnje mnogih pilotov kažejo, da
moramo biti pozorni na tri napake. Prva
je, da po vzletu ne odvzamemo plina.
Model potem leti čedalje hitreje in zato
dostikrat strmoglavi. Druga napaka je, da
prezgodaj začnemo izvajati akrobatske
manevre. Ker modela še nismo vajeni, se
lahko hitro zgodi kakšna, za model
usodna napaka. Bolje je, da na začetku
letimo počasi in brez akrobacij, potem pa
v letenje polagoma vključujemo zahtev¬
nejše manevre in povečujemo hitrost.
Tretja, zelo pogosta napaka, je premajhna
pristajalna hitrost. Manj škode je, če pri¬
stanemo z večjo hitrostjo, kot če zaradi
premajhne hitrosti model pade v vrij. Mo¬
deli so dovolj trdni, da brez škode prene¬
sejo trše pristanke.

Letenje

Modeli za zračne boje so precej hitri in
živahni, saj so narejeni za bojne polete.
Mnogo modelarjev ob prvih poletih poro¬
ča o mehkih kolenih, cmokih v grlu itd. Pa
ni tako hudo. Po nekaj dnevih se navadi¬
mo in potem je letenje z njimi užitek. Kot
pri vseh drugih letalskih modelih moramo
tudi pri teh paziti, da ne prestopimo meje
svojih sposobnosti. Zato napredujmo po¬
časi in previdno. Napravimo samo tisto,
kar smo sposobni v danem trenutku za¬
nesljivo napraviti. Sem in tja se res najde
kakšen posebno nadarjen pilot, a po veči¬
ni smo se leteti navadili tako, da smo va¬
dili. Čim več in čim bolj pogosto - tem
bolje. Dober model za zračne boje lahko
izvaja vse akrobacije, ki so možne brez
uporabe smernega krmila. Hrbtni leti, lu¬
pingi, imelmani, bojni zavoji, vijaki, kuban¬
ske osmice so akrobacije, ki jih ti modeli
čudovito izvedejo. Zdi se, da kljub po¬
manjšanemu merilu modeli obdržijo lastno¬
sti, kakršne so imela enaka, prava letala.

Spitfire Mk VII v zimski kamuflaži

Angleži so med 2. svetovno voj¬
no Sovjetski zvezi kot pomoč po¬
slali približno 1300 spitfirejev.

Verjetno med njimi ni bilo nobe¬
nega MK VII, ker so teh letal iz¬
delali le okrog 130 in so jih
potrebovali zase. Zimske kamu-
flažne barve niso čisto prave, saj
so posnete z ruskih migov.

Model konstruktorja Andreja
Pervinška so izdelali Marjan
Erklavec, Niko Cinko in avtor
sam, čigar model je na sliki. Iz¬
delan je klasično iz balze. Trup
je prekrit z 80-gramsko stekleno
tkanino in epoksidno smolo.

Trup je prebarvan z lustreko¬
tom, krila pa so prekrita s folijo oracover. Motor MWS 3,5 cm 3  poganja propeler APC 9 x 4 ali
avstralski 8,5 x 6. Rezervoar 120 ml, baterije Ni-Cd 600 mAh. Model krmilijo trije servomeha-
nizmi Graupner 2081. Tehta 1200 gramov.

Zaradi nizkega profila krila (smooth clark Y 10,5 %) in močnega motorja je model hiter in
prodoren. Manevrske lastnosti niso ekstremne, zato je lahko obvladljiv.

TTM ! 3  november 1999

13

MODELARSTVO

Tereni za jadranje z
RV-modeli po Sloveniji (3. dei)

VITAL PRETNAR

V tej številki bomo predstavili dva
glavna terena iz primorske regije in ene¬
ga iz neposredne bližine Logatca. Glavna
prednost Primorske je, da s svojim neko¬
liko toplejšim podnebjem omogoča lete¬
nje tudi pozimi. Termične razmere so tu
zaradi vpliva morja nekoliko slabše kot v
hribovitih predelih, vendar so še vedno
dovolj dobre za jadranje z modeli, poleg
tega pa je tu precej pogost jugozahod¬
nik, ki omogoča nastanek dobrih poboč¬
nih vzgornikov.

Vremščica

Vremščica je verjetno najbolj znan te¬
ren v Sloveniji, zelo priljubljen pa je tudi
med Italijani. Letenje je nezahtevno,
vzgorniki pa konstantni in primerno
močni. Tako se ob lepem vremenu tu
nabere tudi čez dvajset modelarjev, po¬
leg tega pa je to vzletišče priljubljeno
med jadralnimi padalci.

ljemo se do prostora, ki je kakih sto me¬
trov stran od Starta. Okoli tri kilometre
naprej od Senožeč, v smeri proti Divači,
zavijemo levo na stransko cesto, potem

Vremščica (1), Strmec nad Colom (2)

po pobočju ne pada preveč, zaradi česar
je jadranje dosti bolj varno.

Pristanek

Pristaja se ponavadi s čelnim vetrom
na zavetrno ravnico pod vrhom hriba.
Na pristajališču ni večjih ovir in je dovolj
prostora tudi za manj izkušene. Pozorni
moramo biti le na ograjo, ki je okoli 70 m
severovzhodno od vrha. Tudi ob moč¬
nem vetru ni hudih turbulenc. V primeru
nagle izgube višine je mogoče pristati do
okrog 150 m pod vrhom, vendar mora¬
mo biti pozorni zaradi posameznih skal
in smrečic, ki so posejane na pobočju.

Zahtevnost terena,
najprimernejše vrste modelov

Teren je idealen za začetnike v po¬
bočnem letenju: je zelo dobro pregleden,
ima zanesljiva dviganja brez rotorjev in
veliko prostora za pristanek. Nekatere bo
morda motila gneča, saj je ob vikendih z
lepim vremenom v zraku tudi po deset
modelov hkrati. Teren je primeren za vse
vrste modelov, idealen pa je za letenje z
velikimi maketami.

Opozorilo: V neposredni bližini se
nahaja športno letališče, zato si moramo
vzgornike pogosto deliti s pravimi jadral¬
nimi letali in padali. Zavedati se mora-

Vremščica

Lokacija

Teren se nahaja na grebenu, oddalje¬
nem dober kilometer zahodno od 1027
metrov visokega hriba Vremščica, ki leži
okoli sedem kilometrov vzhodno od
Divače. Dostop je mogoč z avtom; pripe-

nadaljujemo okoli petsto metrov po lo¬
kalni cesti, zatem pa pri kažipotu za
Vremščico zavijemo levo. Nadaljujemo
po makadamski cesti do vrha hriba. Start
se nahaja na planotastem vrhu, poraslem
s travo. Leti se na jugozahodnem po¬
bočju, ki je do okoli 150 m pod vrhom
neporaslo, zmerno strmo in brez raznih
grbin in polic.

Način jadranja

Na Vremščici gre ponavadi za kombi¬
nacijo pobočnega in, ob lepem vremenu,
termičnega jadranja. Pobočje daje ob juž¬
nem in jugozahodnim vetru zelo konstan¬
ten vzgornik, na zelo širokem območju in
brez turbulenc. Tu je za pobočni vzgornik
mogoče doseganje velikih višin. Jakost
dviganja ob dovolj močnem vetru nižje

Strmec nad Colom

november 1999 mr

14


MODELARSTVO

mo, da imajo prava letala v zraku abso¬
lutno prednost!

Strmec nad Colom

Lokacija

Teren leži na zgornjem delu Tihe do¬
line, ob cesti od Cola nad Ajdovščino
proti Črnemu Vrhu. Če se peljemo iz
smeri Ajdovščine, okoli kilometer naprej
od zadnjih hiš na Colu, pri gostilni, zavi¬
jemo desno po dobro urejeni gozdni ce¬
sti proti pobočju. Ko se pripeljemo iz
gozda, se s travo in redkim grmovjem
poraslo pobočje odpre na levo nad cesto.
Štart si ponavadi izberemo okrog 100 m
nad cesto, kar nam olajša pristanke.

Način jadranja

Pobočje ima slemenitev sever-jug. Uje¬
to je med dve daljši pobočji s slemenitvijo
zahod-vzhod, kar tvori globoko dolino.
Zaradi takih okoliščin se običajni zahodni
veter kljub velikim odstopanjem od smeri
usmeri pravokotno na pobočje Strmca in
pogosto tudi okrepi. Pobočno jadranje je
možno že ob šibkem zahodnem vetru iz
doline. Zaradi močne osončenosti se ob
lepem vremenu razvijejo močna termična
dviganja, ki se odlepljajo pred pobočjem
in na obeh njegovih straneh. Velikokrat se
zaradi močnega vlažnega zahodnega vetra
pojavi oblačnost z nizkimi bazami nad po¬
bočjem. Takrat so dviganja zelo močna in
obstaja nevarnost, da nam model odnese v
oblak. Pobočje je dolgo in dobro pregled¬
no in primerno za dolge in hitre prelete.

Pristanek

Pristanek je mogoč samo s hrbtnim ve¬
trom, kar ob močnem vetru zahteva precej
izkušenj. Postopek pri pristanku je pona¬
vadi tak, da čim nižje preletimo cesto na
spodnjem delu pobočja, potem pa letimo
vzporedno s pobočjem, dokler modelu ne
zmanjka hitrosti. Pri tem moramo biti po¬
zorni na redke grmičke.

Zahtevnost terena

Jadranje na Strmcu ob šibkem vetru ni
preveč težavno. Dviganja so konstantna in
zanesljiva, problematičen je le pristanek.
Ob močnem vetru pa je zaradi zelo moč¬
nih dviganj jadranje zelo zahtevno, zlasti
še, če so nizko nad pobočjem baze obla¬
kov. Nevarnost pomeni tudi zanos modela
za pobočje, od koder je povratek vprašljiv.
Zato se tu obnesejo predvsem težki in hi¬
tri modeli, ki so po možnosti opremljeni še.
z zračnimi zavorami.

Na koncu naj omenim še nekoč zelo
priljubljen teren, kjer pa spuščanje mode¬
lov žal ni več dovoljeno. To je Sekirca,
hrib, visok okoli sedemdeset metrov, ki je
le okrog petsto metrov oddaljen od Logat¬
ca. Tu je mogoče, če se prej dogovorite z
lastnikom zemljišča, jadrati ob severo¬
vzhodnem in vzhodnem vetru.

v

Štiri v enem

Novemu Black & Deckerjevemu kom¬
pletu z oznako VersaPak Quattro VP 2000 K
bi mirne duše lahko rekli tudi mizarski
akumulatorski multipraktik, saj v enem
orodju združuje štiri najbolj uporabljane
pripomočke za obdelavo lesa: vrtalnik, vi-
jačnik, vibracijski
brusilnik in vbodno
žago.

Komplet je prav¬
zaprav razširitev
Black & Deckerjeve
družine akumula¬
torskih orodij Versa¬
Pak, o katerih smo
v reviji TIM že pisa¬
li. Razlika je le v
tem, da sedaj ne po¬
trebujemo več treh
ali štirih orodij, od
katerih ima vsako
svoj pogon, saj je v
novem kompletu le
en pogonski del z
dvema akumulator¬
skima vložkoma
VersaPak VP 100 z
napetostjo 3,6 V in
kapaciteto 1,2 Ah.
Vrtalnik/vijačnik
ima 0-500 vrt./min.
in možnost nasta¬
vitve vrtilnega mo¬
menta v 5 stopnjah,
vbodna žaga ima
0-2.800 nihajev ža-
ginega lista v minu¬

TIMOVI OGLASI

UGODNO prodam RV-napravo Sanwa in
nekaj načrtov za jadralna letala.

Peter

Tel.: (06l) 864-221 (po 17. uri)

PRODAM RV-model jadralnega letala Man-
tua go-fly z razpetino kril 2,45 m in pomož¬
nim motorjem Magnum 1,5 cm 5  z dodatno
opremo. V modelu so vgrajeni trije servo-
mehanizmi Graupner C512. Model, ki je
primeren za začetnike, ima za seboj le ne¬
kaj poletov. Cena po dogovoru.

Tel.: (041) 360-464

UGODNO prodam ventilator flow max.
Model 3113PL-04W-B20, DC 12 V, 0,12 A,
3500 vrt./min, velikosti 80 x 80 x 30 (D. Š. V.).
Cena je 1.500 SIT.

Tel.: (062) 725-044

PRODAM hawker hurricane, izdelan v me¬
rilu 1 : 12, primeren tudi za kategorijo
zračni boj (combat). Komplet sestavljajo
epoksidni trup s karbonskimi ojačitvami,
izrezana stiroporna sredica za izdelavo kril,
plastična kabina in vsi potrebni načrti.
Marjan Jerele
Tel.: (064) 246-685

ti, vibracijski deltasti brusilnik pa 0-5.880
gibov brusilne plošče. Zmogljivost naštete¬
ga orodja je seveda primerna kapaciteti
akumulatorjev, vendar za informacijo po¬
vejmo, da je mogoče z enim polnjenjem
akumulatorjev (brez predvrtanja) priviti 40
lesnih vijakov 5 x 50 mm v smrekov les,
narediti 8 m dolg rez v 10 mm debelo
smrekovo desko ali brusiti 15-20 minut
(odvisno od hrapavosti površine, zrnatosti
brusilnega papirja in pritiskanja orodja ob
obdelovanec).

Vse našteto orodje je spravljeno v trd¬
nem in ličnem kovčku, v katerem so še
polnilnik za akumulatorje, dvostranski na¬
stavek za vijačenje, trije kosi brusilnega
papirja, dva svedra in en žagin list. Cena
kompleta je slabih 30 tisoč tolarjev, za do¬
datne informacije pa se obrnite na grosu¬
peljsko družbo G-M&M (tel. 06l/ 763-511).

RAKETO, ki leti do višine 300 m, skupaj z
motorjem in padalom prodam za 2.000 SIT.
Avgust Potočnik

Tel.: (063) 827-225 ali (041) 822-366

PRODAM odličen, še neuporabljen Graup-
nerjev komplet za pogon manjših jadralnih
modelov: elektromotor speed gear 4:1,
400/7,2 V, rezervni ležaj za reduktor, pro¬
peler cam gear 28 x 20, 8 celic Sanyo
1N-700AR. Prodam tudi popolnoma nov
eksplozijski motorček Force 10 GP 1,8 cm 3 .
Božidar Duh
Rotarjeva c. 4
8310 Šentjernej
Tel.: (068) 81-933

TEKI 3  november 1999

15

Antene in doseg RV-naprav

DR. JAN I. LOKOVŠEK

Prav vsakega modelarja zanima, kako
daleč pravzaprav lahko vozi svoj model,
kje je tista varna razdalja, ko je vodenje še
zanesljivo. Ali se da to tudi izračunati? Kaj
moramo storiti, da bo stvar delovala bolje?

Na vsa ta vprašanja imamo vrsto od¬
govorov, toda vsi niso preprosti in vsi
vam tudi ne bodo všeč.

Res je, da je doseg RV-naprave odvi¬
sen od moči oddajnika, toda ta je sedaj s
predpisi omejena na 100 mW. Drugi po¬
datek, ki določa doseg, je tako imenova¬
na občutljivost sprejemnika. Ta se podaja
v mV signala na sprejemniški anteni in je
navadno tudi podatek.

Iz teorije elektromagnetnega valova¬
nja si sposodimo izraz, ki opisuje radij¬
sko zvezo za primer paličastih anten.
Tudi modelarji imamo takšne.

Z  _ u

P 2  (4 • n • rf

V izrazu 1.) pomenijo:

Pl - izsevana moč oddajnika (za mode¬
larske naprave največ 100 mW),

P 2  - sprejeta moč v sprejemniku,

X  - valovna dolžina: 11 m pri 27 MHz,
8,6 m pri 35 in 7,5 m pri MHz,
r - razdalja med oddajnikom in spre¬
jemnikom v m.

Oceniti moramo moč, ki jo potrebuje
sprejemnik za delovanje. Za to uporabi¬
mo kar elektrotehniški izraz:

U je minimalna napetost v anteni, ki
je potrebna za delovanje sprejemnika, in
ji rečemo tudi občutljivost sprejemnika.
R je realni del impedance antene. Za R
navadno vzamemo 50 W, čeprav, kot bo¬
mo kasneje videli, to vedno ne ustreza
resnici.

Vzemimo značilne vrednosti v ideali¬
ziranem primeru. Ob predpostavki, da
imamo X/4 dolgo anteno in občutljivost
10 mV, bi potrebovali za delovanje pri¬
bližno 4 pW. Dejanski R pa znaša 36 W,
toda Murphy je na delu in to ne pomeni
vedno, da zdaj potrebujemo pW manj,
temveč kvečjemu, kaj izgubimo zaradi
neprilagoditve! Radijski amaterji poznajo
tako imenovani VSWR ali razmerje stojnih
valov in vedo, da ne sme biti preveliko.

Poleg tega moramo vzeti v poštev tu¬
di izkoristek anten. Četrt valovne dolžine
lo pomeni 2,75 m pri 27 MHz, 2,15 m pri
35 in 1,87 m pri 40 MHz. Naše antene so
vse krajše in imajo zato tudi slabši izko¬

ristek. Ta se pokvari dvakrat: enkrat za¬
radi skrajšanja, ker je pač motnja, ki jo
antena naredi v elektromagnetnem polju
zaradi fizične velikosti manjša, in drugič
zaradi neprilagoditve, ko se spremeni
impedanca. Da bi dobili občutek, kaj po¬
meni krajšanje antene, si poglejmo dia¬
gram na sliki 1, ki prikazuje odvisnost
izkoristka in impedance od dolžine pali-
časte antene. V vodoravni osi nanašamo
razmerje dejanske dolžine proti četrtini
valovne dolžine (lo).

Slika 1

Izračunajmo zdaj doseg za primer
Graupnerjeve naprave FM314 za območje
35 MHz. Formulo obrnemo in dobimo:

x  pr

l= top P 2  [mI 3J

Podatki so naslednji: Pj oddajnika
100 mW, občutljivost sprejemnika 10 mV,
dolžina oddajne antene 115 cm in dolži¬
na sprejemniške antene 100 cm. Izkori¬
stek oddajne antene je tako okoli 0,5,
sprejemne pa 0,4. Ker izgubimo na
sprejemni strani še nekaj moči zaradi ne¬
prilagoditve, dobimo potrebno moč za
sprejemnik kar okoli 80 do 100 pW!

Ko vstavimo te podatke v formulo,
dobimo orjaško številko 76,6 km, če bi
bili obe anteni dolgi po 2,15 m! Ko ju
zmanjšamo na navedeno vrednost, dobi¬
mo še vedno veliko, 3,42 km. Nadaljnje
krajšanje sprejemne antene na 0,5 m skrči
doseg na še vedno velikih 1,53 km. Ne
pravijo zastonj radioamaterji, da je antena
najboljši ojačevalnik.

Ali so te številke sploh verjetne? Vse¬
kakor so prevelike, saj smo prav gotovo
kaj zanemarili. Pa poglejmo po vrsti:

Izkoristek sprejemne antene je v
resnici le nekaj odstotkov, ker smo jo
namenoma slabše sklopili, da bi po¬
boljšali ločljivost vhodnega kroga. Poleg
tega nismo upoštevali polarizacije in
oblike sevalnih diagramov naših anten.
Tako je pravilnejša ocena za omenjeni
Graupnerjev sistem okoli dva do tri kilo¬
metre in še to ob pogoju, da sta anteni
oddajnika in sprejemnika vzporedni in
obrnjeni pravokotno na smer radijske
zveze.

Nekateri drugi sistemi imajo krajše
oddajne antene, toda boljšo občutljivost
sprejemnikov, vse do 2 mV, tako da
zmorejo približno enak doseg. Kaj nam
pove ta podatek? Če bi vzeli na primer
Graupnerjev ali Multiplexov oddajnik, ki
imata daljše antene, in kak boljši sprejem¬
nik, denimo Futabin R 118, potem doseg
skoraj podvojimo! Po drugi strani pa so
sprejemniki, ki imajo boljšo občutljivost
(manjšo potrebno napetost), obenem tu¬
di bolj občutljivi za električne motnje.

Kaj še zmanjšuje doseg? V neposre¬
dni bližini (do nekaj valovnih dolžin) ne
sme biti nobenih prevodnih delov, ki bi
"odganjali" elektromagnetno polje radij¬
ske zveze. Naj jih mimogrede samo ome¬
nim: kovinski ali žičnati krmilni vzvodi,
deli iz ogljikovih vlaken, dolge žice do
servomehanizmov na koncu kril in tako
naprej.

Pri antenah velja zlato pravilo, da ko¬
likor večjo motnjo naredi naša palica v
električnem polju, toliko boljša je. Če to
prevedemo v preprostejši jezik: daljša
palica omogoča boljši doseg. Najboljše
dolžine pa so seveda določene v razmer¬
ju do valovne dolžine in standard pred¬
stavlja polvalovni dipol oziroma četrt
valovne dolžine dolga palica, kar pa je

0.00 0,20 0,40 0,60 0,80 1,00

l/lo

16

november 1999 mr

RADIJSKO VODENJE

za praktično rabo še vedno preveč. Zato
omejimo dolžine anten na približno 1 do
največ 1,8 m ter jih nato električno prila¬
godimo. Zato je tudi res, da oddajniki z
daljšimi antenami nesejo dlje.

Kar velja za oddajno, velja tudi za
sprejemno anteno. Vsako krajšanje spre-
jemniških anten močno zmanjšuje doseg.
Tudi navijanje antenskih žičk kvari raz¬
mere sprejema. Če imamo na sprejemni
strani kombinacijo paličaste antene in
žičke, ki gre iz sprejemnika, je treba
ostanek žice naviti na poseben, t. i. bifi-
larni način. Večina firm svetuje, kako na¬
viti ostanek žice.

Kaj pa različni frekvenčni pasovi?
Glede na vse povedano ni težko zaklju¬
čiti, da bi z enako dolgimi antenami in
enako zmogljivimi napravami imeli večji
doseg na višjem pasu, torej najboljšega
pri 40 MHz, slabšega pri 35 in najslabšega
pri 27 MHz. Gre seveda le za to, da so pri
enakih dolžinah (oddajna antena 1,8 m,
sprejemna antena 1 m) izkoristki boljši
pri višjih pasovih!

Posebni primeri

Skoraj vsi proizvajalci ponujajo tudi
zelo kratke antene, Nemci jim pravijo
"Wendelantenne", ker je to pravzaprav
"heliks", ki pa deluje v t. i. "prečni" reso¬

nanci. V tem načinu seva največ na bok.
Te antene so predvsem slabše od paliča-
stih, toda za koliko? Taka antena izseva
vsaj za 30 % manj v primerjavi s paliča-
sto, ki so nam jo priložili k oddajniku!
Tudi polarizacija ni več čisto linearna.
Vse to pomeni, da imamo s kratko ante¬
no krajši doseg in se jih za to v letalskem
modelarstvu izogibamo.

Dostikrat smo pred dilemo, kateri
frekvenčni pas izbrati. Res je, da so za le¬
teče modele rezervirane frekvence v pasu
35 MHz (kanali 61 do 80 in 182 do 191),
za neleteče v pasu 40 MHz (kanali 54 do
59 in 81 do 92), na preostalih frekvencah
pa je "prosti lov".

Za podmornico sem raje izbral 27
MHz, saj valovi nižjih frekvenc bolje pro¬
dirajo skozi (sladko) vodo. Imel sem pri¬
ložnost to tudi praktično preizkusiti.
Radijska zveza je bila pri globini modela
5 do 6 metrov še brezhibna, pri čemer
sem bil od modela oddaljen do 10 me¬
trov. Pri vodenju sem namreč stal na vi¬
sokem mostu, kjer sem imel dovolj dober
pregled nad dogajanjem. Antena na mo¬
delu je bila 40 cm dolga jeklena palica,
na oddajniku pa standardna teleskopska.

Pri vsem tem ne pozabimo, da so ne¬
katere frekvence dokaj "onesnažene" z
drugimi uporabniki: CB v pasu 27 MHz
ter prenosni telefoni in brezžični mode¬

mi pri 40, 41 in 72 MHz. Ti motilni izvo¬
ri imajo pogosto tudi do stokrat večjo
izsevano moč kot pa naše "igračke" s
svojo dovoljeno desetino W!

Posebej moramo opozoriti modelarje,
ki imajo pri sebi mobilni telefon oziroma
GSM. Na veliko bližino lahko ta naprava
blokira oddajnik za daljinsko vodenje ti¬
ste vrste, ki vsebuje računalnik. To se
zgodi, ko imetnik dobi poziv (telefon
zazvoni) in se naprava odzove oziroma
javi. Takrat odda kratek signal in ta lah¬
ko zmoti računanik v oddajniku do te
mere, da je oddajnik za krajši čas neupo¬
raben. Ko oddajnik izključimo in znova
vključimo, spet normalno deluje - toda
kaj se medtem dogaja z modelom? Te
motnje nastopijo le, kadar je razdalja
med telefonom in RV-oddajnikom
majhna (manjša od 40 cm) in še oddajnik
mora vsebovati računalnik. Med letenjem
zato vedno izključite telefon, čeprav ve¬
ste, da deluje na 900 MHz!

Pri tleh je polje motilnih izvorov
manjše in tudi posledice so manj tragične,
pri letečih modelih pa smo popolnoma
izpostavljeni in je škoda, ki lahko nasta¬
ne, precejšnja, da morebitnih poškodb
oseb in objektov niti ne omenjamo. Zato
je še toliko bolj pomembno, da imamo
stvari urejene. Želim vam dober sprejem
in čim manj motenj!

Novo na trgu

BATERUE NI-CD SUB-C

Kakovostne baterije Ni-Cd velikosti sub-C in ka¬
pacitete 2 Ah uporabljajo tudi električna orodja
in so kot nalašč tudi za modelarje. Po meritvah
so zelo blizu znanim RC 2000 firme Sanyo. Za¬
nesljivo zmorejo 2 Ah pri obremenitvi 25 A. Po¬
samezni člen stane 1,200 SIT.

Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana,
tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43

SANTO NI-MH SUB-C

Pogonske baterije velikosti sub-C vrste Ni-Mh
firme Sanyo zmorejo že po 3 Ah. Smiselna obre¬
menitev take celice je do 20 A. Pri Mladem tehni¬
ku jih imajo po 1.500 SIT za kos.

Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana,
tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43

MISS 2 IN MISS EUROPA

Letalski modeli, ki so tako majhni in počasni, da
jih je mogoče voditi na malo večjem parkirišču,
se imenujemo slow ali park flier. Taka sta tudi
miss 2 in miss Europa, zelo kakovostna izdelka
češkega porekla. Modela poganja elektromotor
velikosti 400 s prenosom. Oba imata razpetino
1,4 m, tehtata pa le 850 g. V kompletu so trup in
krila že narejeni in celo prekriti s folijo, tako da
model lahko sestavimo v nekaj urah. Modela sta
sposobna vzleteti tudi s tal. Pri obeh krmilimo
smer, višino in motor. Cena za miss 2 znaša
19-000, za miss Europa pa 17.800 SIT.

Mantua model, C. Andreja Bitenca 36, 1000
Ljubljana, tel.: (061) 152-50-46

SERVOMEHANIZMI TOPAZ SPORTSLINE

Topaz je ime, ki je povezano s kakovostnimi
češkimi izdelki, ki se dobro prodajajo celo v za¬
hodni Evropi. Pri nas je mogoče dobiti paleto
servomehanizmov sportsline. Najmanjši mini 9
ima le 9 g in meri 22,8 x 9,5 x 20,2 mm. Krmilna
ročica ima kroglični
ležaj in zmore navor
12 Nem pri hitrosti
0,13 s za pot 60°.

Stane 5,997 SIT.

Srednji mini 13 ima
maso 13 g, velikost
27 x 12,7 x 22,4 mm.

Tudi tu je krmilna
ročica v krogličnem
ležaju. Pri hitrosti
0,12 s zmore navor
25 Nem. Cena je
4,998 SIT.

Standardni servome-
hanizem šport je težji (42 g), cenejši (3,230 SIT),
večji (39,5 x 20 x 35,6 mm) in zmogljivejši. Pri
hitrosti 0,14 s zmore navor 35 Nem.

Robbe Slovenija, Slomškova 23, 1000 Ljub¬
ljana, tel.: (061) 132-22-42

CLASSIC

Classic je že izgotovljen model šolskega motor¬
nega letala, prekrit s folijo, nameščenimi nosilci
servomehanizmov, nosilci motorja in žičnimi
povezavami. V sestavljanki dobimo tudi rezervo¬
ar, kapo propelerja in kolesa. Tehnični podatki:
razpon kril 1460 mm, masa 1,9 kg, motor:
3,5-6,5 cm 3 , RV naprava 3- do 4-kanalna. Cena
je 23.900 SIT.

TOP-modeltehnik, d. o. o., Gradnikove briga¬
de 53, 5000 Nova Gorica, tel.: (065) 24-478,
faks: (065) 27-642

E-mail: topmodel@siol.net, info@top-modeltehnik.si

TEK 3  november 1999

25

MAKETARSTVO

FIESTA 45

Fiesta 45 je nizkokrilnik z razponom 1560 mm in
maso do 2,8 kg. Model lesene gradnje je namen¬
jen predvsem akrobatskemu letenju. Obremeni¬
tev nosilnih površin znaša do 57 g/dm 2 . Poganja
ga dvotaktni motor s prostornino do 10 cm 3 . Mo¬
tor je montiran tako, da valj leži na desnem bo¬
ku, izpuh pa gre po spodnji strani trupa. Model
ima podvozje vrste tricikel in vsa običajna krmi¬
la (nagib, smer, višina, plin). RV-naprava zahte¬
va vsaj štiri kanale. Komplet stane 21.500 SIT.
Mantua model, C. Andreja Bitenca 36, 1000
Ljubljana, tel.: (061) 152-50-46

KABLI

Ali potrebujete kable za servomehanizme, poda-
ljševalne kable, stikala za vse vrste RV-naprav
(MPX, Graupner, Futaba...)? Vsi imajo pozlačene
kontakte ter žico 0 0,14 mm. Cene: servokabel,
290 SIT; pod. kabel 10 cm, 440 SIT; pod. kabel
25 cm, 480 SIT; pod. kabel 50 cm, 560 SIT; pod.
kabel 100 cm, 600 SIT; Y kabel, 880 SIT.
TOP-modeltehnik, d. o. o., Gradnikove briga¬
de 53, 5000 Nova Gorica, tel.: (065) 24-478,
faks: (065) 27-642

E-mail: topmodel@siol.net, iiifo@top-modeltehnik.si

FALCO 2 IN AQUILA

Falco 2 in aquila sta modela hitreje letečega jadral¬
nega modela z razponom 2 m in maso do 1,8 kg.
Tako imenovani "hot" model ima pomožni elektro¬
motor velikosti 600 in prostor za baterijo do osem
celic Ni-Cd velikosti sub-C. Obremenitev znaša od
40 do 50 g/dm 2 . Model nima V-loma krila in zato
potrebuje krmiljenje nagiba, tako da za vodenje
potrebujemo 4- do 5-kanalno RV-napravo.
Mantua model, C. Andreja Bitenca 36, 1000
Ljubljana, tel.: (061) 152-50-46

Timovo izložbeno okno

A/F-18 E super hornet
(Revell, kat. št. 04605, IV11 : 48)

JURE MIUEVIČ

Letalo F/A-18 hornet je nastalo iz
prototipa YF-17, poraženca na natečaju
ameriškega vojnega letalstva za lahkega
lovca, kjer je zmagalo letalo F-l6. Za
Northropovega lovca pa se je ogrela
ameriška mornarica in njegov razvoj je
pripeljal do najnovejšega F/A-18 E super
horneta. To letalo bo zapolnilo luknjo, ki
je nastala s prekli¬
cem nadaljnjega
razvoja "nevidnega"
jurišnika A-12, po
izločitvi F-14 tomca-
ta iz oborožitve pa
bo prevzelo še lov¬
ske naloge. V pri¬
merjavi s svojimi
starejšimi različica¬
mi ima super hornet
za četrtino večja kri¬
la, podaljšan trup,
močnejša motorja z
novimi vstopniki za
zrak, povečana no¬
silnost in doseg ter
novejšo elektroni¬
ko. V oborožitev ameriške mornarice naj
bi ga vključili že letos.

Ko sem odprl škatlo, sem naletel na
starega znanca - prepakirano Italierijevo
maketo. Nad izdelkom nisem bil preveč
navdušen; maketa je malce groba, na več
mestih poenostavljena in ne ravno naj¬
bolj natančna. Pilotska kabina nujno po¬
trebuje dopolnitve, predvsem pa je treba
zamenjati katapultni sedež, ki še najbolj
spominja na tistega pri letalu MiG-15. Še
kar dobri so podvozje letala in izstopne
šobe, s tem pa se lepe stvari končajo.
Ker so pri Italieriju zaradi varčevanja de¬
le nove makete priredili kalupu starejših
različic tega letala, je sestavljanje kril in
vstopnikov za zrak prava mora. Prilega¬
nje delov je zelo slabo, tako da lahko iz¬
biramo med nekajmilimetrskimi režami
ali pa zamudnim brušenjem ter kitanjem
kril. Težko je dostopna tudi notranjost
vstopnikov za zrak.

Maketi je dodano kar nekaj oboroži¬
tve in elektronske opreme, kot so vodlji¬
ve in samovodljive rakete ter laserski na-
merilnik. Glede na navedbe na škatli in
merilo je razpon kril za pol centimetra
prevelik, po dolžini pa je maketa za sla¬
be tri milimetre predolga. Na moji lestvi¬
ci najljubših letal super hornet ni dosegel
visokega mesta, tako da napak niti nisem
popravljal. Maketo sem le malce prisekal
pri višinskem repu, čeprav bi bila tudi di¬
menzijsko nepopravljena maketa v me¬

jah "sprejemljive" napake. Nekoliko sem
še pobrskal po škatlah z odvečnimi deli
ter siromašno notranjost kabine prikril s
pilotom in boljšim katapultnim sedežem.
Za spremembo sem tokrat maketo z
uvlečenimi podvozji namestil na stojalo.

Zgodba zase so barvni shemi in na¬
lepke. Umetniška upodobitev prvega

prototipa na škatli, je namreč popolno¬
ma tuja tistima na sestavnici. Maketarju
sta dani možnosti izdelave letal VFMA-
122 ameriških marincev in VFA-131 mor¬
nariškega letalstva. Nerodno je samo, da
je prvi serijski super hornet poletel de¬
cembra lani, ameriški mornarici pa je bil
predan šele letos spomladi, torej nekako
ob istem času, kot se je na tržišču poja¬
vila Revellova maketa. Tudi serijski šte¬
vilki obeh letal sta nižji kot številke pro¬
totipov, čeprav so bili ti narejeni prej.
Maketo sem tako raje izdelal v barvah s
fotografijo potrjenega petega prototipa,
še preden so ga opremili s številnimi oz¬
načbami za kontrolo sprememb težišča
letala pri odmetavanju bombnega tovora.

Kljub obilici časa, potrebnega za
sestavljanje, ne bi mogel reči, da je ma¬
keta super horneta slaba. Ljubitelji letala
F-18 to maketo vsekakor morajo imeti. S
precej vloženega dodatnega dela in časa
lahko dosežemo solidno vitrinsko kako¬
vost, če pa dodamo še na trgu dostopne
dopolnilne komplete, lahko naš super
hornet brez zardevanja prinesemo tudi
na tekmovanje. Kljub vsemu se nekaj¬
dnevna obdelava vstopnikov za zrak ter
čiščenje in popravljanje skoraj vseh
delov, "začinjenih" z ostanki plastike in
sledovi kalupa, nekako ne skladajo z
mojimi predstavami o maketi novejšega
datuma. Včasih se morda splača malce
potrpeti in počakati na kaj boljšega.

26

november 1999 mr

RAČUNALNIŠTVO

Računalniška mreža (2. del)

Priprava računalnika za delo v omrežju

MIHA ZOREC

Okolje Okna (Windows) 95/98 že vsebu¬
je vso potrebno programsko opremo za pove¬
zavo računalnika v omrežje. Treba jo je le
poiskati, namestiti in ustrezno nastaviti. Če že
uporabljamo internet, najbrž ne bo treba niče¬
sar dodatno nameščati, saj smo že pri name¬
ščanju programske opreme za internet
opravili vse, kar je potrebno. V nasprotnem
primeru pa se bomo morali nekoliko poigrati
z omrežjem.

Pri novejših računalnikih oziroma računal¬
nikih, ki uporabljajo Okna 95/98, je namešča¬
nje programske opreme razmeroma preprosto.
Preden pa se tega lotimo, moramo v računal¬
nik (izklopljen) vstaviti omrežno kartico. Ko
računalnik spet poženemo, Okna samodejno
zaznajo novo strojno opremo - omrežno karti¬
co - in sprožijo namestitev potrebne program¬
ske opreme. Samodejna namestitev oziroma
namestitveni čarovnik v večini primerov opra¬
vi vse potrebno in po vnovičnem zagonu je ra¬
čunalnik že pripravljen za delu v omrežju. Žal
pa so Okna dostikrat nekoliko nedosledna in
moramo kljub marljivemu namestitvenemu
čarovniku nekatere nastavitve opraviti sami.
Kako morajo biti Okna opremljena, da lahko
računalnik povežemo v omrežje, si bomo
ogledali na najpreprostejšem primem.

Okno za nameščanje in upravljanja
omrežne programske opreme odpremo s kli¬
kom na ikono Omrežje (Network), ki jo naj¬
demo na Nadzorni plošči (Control panel). Do
nje pridemo s klikom na gumb Start, nakar v
seznamu izberemo Nastavitve (Settings).

Okno Omrežje (slika 2) sestavljajo trije
nastavitveni lističi: Konfiguracija, Osebna iz¬
kaznica in Nadzor dostopa. Prvi nastavitveni
listič služi za dodajanje, določevanje lastnosti
in odstranjevanje omrežnih komponent. V na¬
stavitvenemu lističu Osebna izkaznica določi¬
mo ime računalnika, delovno skupino in opis
računalnika. Nadzor dostopa do sredstev ra¬
čunalnika v omrežju pa določimo v tretjem
nastavitvenemu lističu.

Slika 2 prikazuje vsebino nastavitvenega
lističa Konfiguracija po samodejni namestitvi
omrežne kartice (omrežne komponente za
delo na internetu se pri tem ne namestijo).
Omrežna komponenta Odjemalec za Micro¬
soft Networks določa vrsto omrežja, ki ga
uporabljamo. Sledi gonilnik za mrežno karti¬

co - v našem primeru je to cenena mrežna
kartica tipa NE2000. Protokola IPX/SPX in
NetBEU določata, kako se bo računalnik "po¬
govarjal" z drugimi računalniki v omrežju. Tu
velja pripomniti, da se protokol IPX/SPX za
resnejše delo skorajda ne uporablja več. Kljub
temu pa ga ne kaže kar tako odpisati, saj ga
uporablja veliko računalniških igric, ki jih je

mogoče igrati v omrežju. Za delo na interne¬
tu pa moramo namestiti protokol TCP/IP, ki
ga naše omrežje enostavno ne potrebuje.

Na koncu seznama omrežnih komponent
je še storitev Skupna raba datotek in tiskalni¬
kov v omrežjih Microsoft. Čemu služi ta kom¬
ponenta, ne kaže izgubljati besed. Namestiti
pa jo moramo žal ročno (kliknemo na gumb
Skupna raba datotek in tisklanikov), v nas¬
protnem primeru drugi računalniki v omrežju
ne "vidijo" našega računalnika. Vendar to še
ni dovolj, da lahko drugi uporabniki omrežja
brskajo po našem računalniku in uporabljajo
naš tiskalnik. V omrežni soseščini se prikaže
le ikona našega računalnika. Če pa želimo
določene mape (direktorije) dati na voljo tudi

drugim uporabnikom v omrežju, moramo te
posebej določiti. V Raziskovalcu z desno tip¬
ko na miški kliknemo na mapo, ki jo želimo
dati v skupno rabo, in v seznamu, ki se pri
tem odpre, izberemo Skupna raba. Po tej po¬
ti pridemo do okna, v katerem določimo po¬
goje, pod katerimi lahko drugi uporabniki
uporabljajo izbrano mapo.

Tudi nastavitveni listič Osebna izkaznica
je izredno pomemben, saj v njem določimo
ime računalnika, delovno skupino in opis ra¬
čunalnika. Vsi ti podatki so potrebni, da Ok¬
na prepoznajo računalnik v omrežju. V bistvu
je pomembna le pravilna izbira Delovne sku¬
pine. Vsi računalniki v omrežju morajo
namreč imeti isto ime delovne skupine, sicer
se kljub pravilnim nastavitvam in delovanju
med seboj ne "vidijo".

Po končani namestitvi omrežnih kompo¬
nent ali po kakršnem koli spreminjanju vsebi¬
ne okna Omrežje Okna zahtevajo namestitvene
datoteke (diskete ali CD ROM) in vnovičen
zagon računalnika. Šele po vnovičnem zago¬
nu računalnika vse spremembe stopijo v
veljavo.

Po vnovičnem zagonu računalnika nas
pred vhodom v Okna pričaka tudi okence, s
katerim nas sistem sprašuje za geslo (upo¬
rabniško ime smo določili pri izbiri imena ra¬
čunalnika). Če gesla ne želimo uporabljati,
pritisnemo tipko Enter in Okna ob nasled¬
njem zagonu za geslo ne bodo več spraševa¬
la. V nasprotnem primeru v polje vpišemo
poljubno geslo in pritisnemo na tipko Enter.
Potem nas Okna vprašajo za potrditev gesla,
in ko to opravimo, se Okna dokončno odpre¬
jo. Glede gesel za vstop v Okna je treba pri¬
pomniti tudi to, da so Okna zelo nedosledna.

Če v oknu za vpis gesla pritisnemo na gumb
Prekliči oziroma, če pritisnemo na tipko ESC,
prav tako vstopimo v Okna, le omrežja ne
moremo uporabljati. Vendar, ko smo enkrat v
Oknih, je prav lahko odstraniti tudi omrežno
geslo (to lahko odstranimo tudi iz starega do¬
brega DOS-a) in računalnik je "razorožen".
Zato, če res potrebujemo geslo za vstop v
računalnik, ga določimo v računalnikovem
BIOS-u, ali pa ga sploh ne. Toda pazimo, pri
določevanju gesla v BIOS-u moramo biti
skrajno previdni in gesla nikakor ne smemo
pozabiti. Odstraniti geslo iz tako zaščitenega
računalnika je mogoče le s posegom v stroj¬
no opremo. Zanj pa so usposobljeni samo
računalniški serviserji.

imt 3  november 1999

27

ELEKTRONIKA

Digitalni štarter za raketne modele

TOMAŽ KOGEJ

To je napravica za štartanje raketnih
modelov s predčasnim odštevanjem, ki ga
spremljamo na LED-prikazovalniku, po¬
dobno kot pri vzletih pravih vesoljskih
raket nosilk in raketoplanov. Lahko jo upo¬
rabljamo pri spuščanju raket za zabavo ali
na tekmovanju v kategoriji maket (S7), kjer
jo bomo uporabili pri uprizoritvi čim bolj
pristnega Starta in s tem pridobili še dodat¬
no število točk. Uporabna je tudi za mode¬
larje, ki "letijo" z radijsko vodenimi modeli
raketoplanov, saj tako ne potrebujejo po¬
močnika, ki bi jim štartal model.

Opis vezja

Uporabil sem integrirana vezja CMOS
(večji razpon napajalne napetosti), in sicer
dva števca BCD (CD 4510), dekoder kode
BCD za sedemsegmentni LED-prikazoval-
nik (CD 4511), enega od dveh flip-flopov v
integriranem vezju CD 4013, tri časovnike
555, rele, tranzistor, nekaj diod, uporov in
kondenzatorjev, dve tipki ter dve stikali.

Števec BCD (IC2) ob vsakem urnem
impulzu, ki ga dobi na nožico 15, zmanjša
vrednost na svojih izhodih (Qi do Q 4 ), ki
je v kodi BCD (Binary Coded Decimal), za
ena. Ta vrednost je s pomočjo dekoderja
(IC 3) prikazana kot desetiško število na
LED-prikazovalniku.

Oscilator, ki daje urne impulze števcu
IC 2, je realiziran s časovnikom 555, ki je
vezan kot astabilni multivibrator. Njegova

Vsakič, ko IC 2 prešteje do nič
(vrednost na izhodih Qi do Q 4  je nič), veže
nožico 7 (IC 2) na maso, kar proži delova¬
nje IC 7 (časovnik 555 je tu vezan kot
monostabilni multivibrator) in da na njego¬
vem izhodu (nožiča 3) približno 3 s dolg
impulz. Ta impulz prek tranzistorja proži
rele, ki sklene kontakte za tri sekunde, s
tem pa dobimo med točkama A in B na¬
pajalno napetost, ki požene tok skozi
električni vžigalnik, ta pa vžge raketni
motorček.

Impulz na nožiči 3 IC 7 peljemo na no¬
žico 5 dekoderja (IC 3), ki zadrži zadnjo
vrednost na prikazovalniku (to je v našem
primeru vrednost 0) toliko časa, dokler je
na tej nožiči napetost. To pomeni, da bo
prikazovalnik kazal ničlo toliko časa, kot
bo rele sklenjen. Nato se bo prikazala vre¬
dnost, od katere je začel IC 2 odštevati. Im¬
pulz, ki proži rele, pa tudi setira flip-flop
(IC4), ki s stanjem "logična 1" na svojem iz¬
hodu (nožiča 1) ustavi štetje IC 2, ta pa
hkrati prenese na svoje izhode vrednost, ki
jo ima na vhodih Pi do P4. Ta vrednost se
prikaže na prikazovalniku po preteku im¬
pulza iz IC 7. S tipko 1 lahko zdaj prek IC
5 in IC I nastavimo vrednost od 1 do 9. Če
nato pritisnemo tipko 2, resetiramo flip-
flop, na njegovem izhodu je zdaj "logična
0" in IC 2 prične z odštevanjem.

Opozorilo: Ko bomo s tipko 1 nastav¬
ljali vrednost, od katere bo štarter odšteval,

Končni izdelek

mora biti stikalo S 1 odprto! Vsakič, ko pri¬
tisnemo tipko 1 dobi IC 1 na nožico 15 im¬
pulz in poveča vrednost na svojih izhodih
za ena. Ta vrednost se prenese prek IC 2
na dekoder (IC 3) in na prikazovalnik. Ko
bo na izhodih IC 1 vrednost 9, bo ob na¬
slednjem pritisku na tipko 1 ta vrednost 0
(števec BCD šteje 0 do 9) in IC 2 bo imel
na nožiči 7 "logično 0" (masa), ta pa spet
proži IC 7, ki sklene rele. Znova pritisnemo
tipko 1, hkrati pa počakamo tri sekunde,
da rele popusti, in na prikazovalniku bo
vrednost "1". Stikalo S 1 služi tudi za nujni
izklop tokokroga vžigalnika, če se med od¬
števanjem model zaradi kakršnega koli raz¬
loga (npr. vetra) nepredvideno premakne
na lansirni rampi.

Kdor želi, da bi bil rele sklenjen manj
oz. dalj časa, lahko zamenja upor R 5 ali pa
ga nadomesti s trimernim potenciometrom.

RELE

frekvenca je približno 1 Hz in se jo izraču
na po formuli:

(R3 + 2R4)C3

Električna shema

Približni čas "držanja" rele¬
ja se izračuna po formuli:

t- 1.1 ■ R5C5

Elementi R 17, C 9 in R 18, C 10 one¬
mogočajo aktiviranje releja ob vklopu
napajanja. Takrat na prikazovalniku sveti
številka 6. Za to poskrbita C 8 in R 16 ter
kombinacija logičnih ničel in enic na vho¬
dih IC 1. Tako je še manj možnosti, da bi
bila ob sklenitvi stikala S 2 na prikazoval¬
niku ničla in s tem sklenjen rele. Ob vklju-

28

november 1999 mr

čitvi dioda D 3 preprečuje napajalni nape¬
tosti (prek C 10) dostop do tranzistorja in
do nožiče 5 IC 3. Dioda D 1 prikaže, kdaj
je na sponkah A in B napajalna napetost.

Ker je uporabljeni LED-prikazovalnik
premajhen, da bi odštevanje spremljalo več
gledalcev, sem prek 9-pinskega konektorja

predvidel možnost prikaza tudi na večjem
prikazovalniku, ki ga lahko izdelamo sami.
Toda o tem kaj več v eni prihodnjih številk.

Napravica za delovanje potrebuje eno¬
smerno napetost 6 do 12 V. Povprečna
poraba vezja pri 12 V je okoli 60 mA, ob
sklenjenem releju pa okoli 110 mA. Dobro

je, da ima akumulator oziroma baterija čim
manjšo notranjo upornost. Ob vklopu rele¬
ja namreč steče skozi vžigalnik sorazmerno
velik tok (1 do 4 A) in bi se utegnila napa¬
jalna napetost pri baterijah z večjo notranjo
upornostjo "sesesti" oziroma zmanjšati do
te mere, da napravica ne bi več delovala.

Stran spajkanja

£

poooq

Q

O.

boood


e/O I

ooooooo  C5  ce
o o o o o o o

3  O T  =*»

BBBBBBBB , o Uš] o

C5 ud

O®

+

C4 j IC6

ddbb

p IC3

BBBBBBETB

o o
BBBBBBBB

O

08


IC2

o Ul] oo US o □ 0 B D D B 06
o [m o o-|o °

P B H B M

>51 I  y

(OO) 1 'C5

C1

CB  BBBIBBB B 0 °°°™° ? 0

IC1

s

o [m o ^ p ° ° ®

<§> RELE

a_o_o_c

o'

St

C10

o

n 02

IC4

ODO

D3

T1

o_»

kZH

Vžigalnik

%


S2

/S’

Stran elementov

mi 3  november 1999

29

LED-dioda nam pokaže, kdaj je rele sklenjen.

Še najbolje je štarter priključiti na 12-voltni
svinčev akumulator. Kdor bo napravico na¬
pajal z manj kot 12 V, naj zmanjša upore R 6
ter R 9 do R 15, sicer prikazovalnik in di¬
oda D 1 svetita zelo šibko. Tokovi, ki krmi¬
lijo segmente LED-prikazovalnika in diodo
D 1 naj imajo velikost približno 10 mA.
Vrednosti uporov zračunamo po Ohmo-
vem zakonu:

R =

vi baterije  1."7  V

10 mA

Izdelava

Celotno vezje je sestavljeno na eno¬
stranskem tiskanem vezju. Najprej prispaj-
kamo prevezave (ena je pod IC 1!) nato
upore (R 6 je montiran vertikalno), diode,
podnožja za integrirana vezja in LED-prika-
zovalnik, ki naj bodo kakovostna s pozla¬
čenimi kontakti, kondenzatorje in nazadnje
še 9-pinski konektor. Kdor meni, da ne bo
potreboval večjega prikazovalnika, mu ko-
nektorja ni treba vgraditi. Ker za LED-pri-
kazovalnik nisem dobil podnožja, sem
uporabil 24-pinsko široko podnožje, ki
sem ga za 5. in 10. nožico prerezal po širi¬
ni. Tako sem dobil dve 10-pinski podnožji,
ki sem ju postavil eno na drugo in prispaj-
kal na ploščico. Prikazovalnik je tako višji
od vseh drugih elementov in hkrati tudi
merilo za izdelavo ohišja. Pri spajkanju je
treba paziti na pravilno polariteto, ne pre¬
grevati elementov s predolgim spajkanjem
in ne delati hladnih spojev. Na koncu v
podnožja vstavimo integrirana vezja in pri¬
kazovalnik.

Najbolje je, če je ohišje plastično, lahko
pa je tudi leseno in dobro prelakirano.
Zgornja stranica je lahko v isti višini kot
prikazovalnik. Za D 1 uporabimo visoko
svedečo LED-diodo (1000 med), okence
prikazovalnika pa naj bo iz rdeče prosojne
plastike, da se bodo tudi ob močnejši
svetlobi videle cifre.

Dvožilni kabel do električnega vžigalni¬
ka mora biti dolg najmanj pet metrov.

ZA SPRETNE ROKE

Parni čolnič

ROBERT JAMNIK

"Kakšen čoln je to?" se boste morda
vprašali. To je zanimiv majhen čoln na
parni pogon, ki že skoraj sto let navdu¬
šuje mlado in staro. Parnik poganja pre¬
prost parni motorček iz bakrene ali
medeninaste cevke. Cevka ima nekaj
ovojev, ki jih grejemo z majhnim gorilni¬
kom, konca cevke pa se končujeta v
vodi. Ko cevko segrevamo, se voda v
njej upari in brizgne na zadnji strani čol¬
na ven in tako čoln požene naprej.

Nekaj zgodovine

Prvič je bil pogon patentiran že leta
1891 kot pulzirajoči vodni pogon, patent
pa je prijavil Thomas Piot. Popularna
igrača se je hitro razširila, tako da so jo
izdelovali v kar nekaj državah. Igračo še
danes izdelujejo v Indiji in na Kitajskem,
sicer v nekoliko bolj izpopolnjeni obliki,
v osnovi pa je popolnoma enaka. Današ¬
nja verzija parnega čolna ima namesto
bakrene cevke majhen ploščat rezervoar,
ki daje nekoliko večjo hitrost.

Kako deluje

Gorilnik nekaj vode v cevki pretvori
v paro, ta pa potem preostalo vodo, ki je
še v cevki, potisne ven in tako čoln po¬
žene naprej. Ko para zapušča vroči del
cevke, se kondenzira in tako nastane va¬
kuum, ki potegne vodo nazaj v cevko, in
ves ciklus se ponovi.

Izdelava

Izdelava pop-pop čolna (pop-pop za¬
to, ker se oglaša s podobnim zvokom) je
zelo preprosta, omogoča pa nam veliko
veselja, saj si ga lahko naredimo čisto po
svoji zamisli, lahko pa jih nekaj hitro na¬
redimo skupaj s prijatelji in organiziramo
pravo majhno tekmovanje. Čoln je naj¬
bolje izdelati iz bele ali bakrene oziroma
medeninaste pločevine, vendar ne debe¬
lejše kot 0,2 mm. Dobimo jo iz kakšne
stare pločevinaste posode za razredčilo.

Trup

Ko imamo primeren kos pločevine, je
najbolje, da nanjo nalepimo risbo, ki smo
jo fotokopirali in povečali. Pri lepljenju
uporabimo tako lepilo, da ga bomo po¬
tem lahko odstranili. Pločevino razreže¬
mo po poudarjenih črtah, tam, kjer so
črte prekinjene, pa pločevino zakrivimo.
Izvrtamo luknje za bakreno cevko, izre¬
žemo stranici in zadnji del, dno čolna pa
pustimo, saj ga bomo laže obdelali na
koncu. Pločevino lahko režemo kar z
malo močnejšimi škarjami, saj je dovolj

Pločevino pustimo malo večjo in jo odreže¬
mo, ko smo robove že zacinili.

tanka. Previdno ukrivimo stranice in zad¬
nji konec čolna; pri tem lahko uporabi¬
mo leseni deščici ali manjši primež. Če je
treba, stranice še malo prilagodimo, tako
da lepo sedejo skupaj. Ko smo to pripra¬
vili, lahko stranice sespajkamo skupaj.
Če smo delali z bakreno pločevino, je
dobro, da jo poprej dobro očistimo, za
cinjenje pa uporabimo cin, ki že vsebuje
čistilo. Sedaj, ko čoln že dobiva obliko,
preverimo, ali smo spoje dobro zacinili,
da nam čoln kasneje ne bo puščal vode.
Dokončno obdelamo še dno čolna, pri
delu pa pazimo, da se ne poškodujemo,
saj ima pločevina kar ostre robove.

Končan trup čolna

Motor

Motor čolna je preprosta 300 mm dol¬
ga bakrena cevka 0 3 mm, ki jo ukrivi¬
mo okoli cevke ali lesene palice s pre¬
merom 12 mm. Lahko uporabimo tudi
debelejšo, vendar se taka nekoliko težje
krivi in tudi težje jo je segrevati. Pri tem
moramo paziti, da se cevka ne zalomi ali
napačno ukrivi. Baker je dovolj mehak,
tako da večjih težav ne bomo imeli. Šte¬
vilo ovojev ni natančno določeno, naj pa
jih bo od dva do pet. Cevko prispajkamo
v trup čolna tako, da stoji nekoliko po¬
strani in je dvignjena, saj podnjo pride še

30

november 1999 mr 3

ZA SPRETNE ROKE

Prikaz montaže cevke

Na prvi plovbi po kopalni kadi. Če vgradimo debelejšo cevko, bo za
pogon potreben močnejši plamen.

gorilnik. Na koncu jo odrežemo, vendar
tako, da je nekaj milimetrov gleda ven.

Gorilnik

Gorilnik si lahko izdelamo sami,
lahko pa uporabimo tudi majhno čajno
svečo. Za izdelavo gorilnika je najpri¬
mernejša bakrena kapica, ki se uporablja
za bakrene inštalacije. Izberemo tako s
premerom kakih 25 mm. Na vrhu izvrta¬
mo dve luknjici, v kateri vstavimo cevki,
eno za stenj in drugo za nalivanje goriva.
Za gorivo uporabimo gorilni špirit.

Sestavni deli gorilnika

Zagon

Najprej z vodo napolnimo bakreno
cevko in nato čoln položimo v vodo. Pri
tem pazimo, da voda ne izteče iz cevke.

Za prvo testiranje je najboljša domača
kopalna kad. Prižgemo gorilnik in poča¬
kamo kako minuto. Najprej se zasliši
pokanje v cevki, potem pa se začne čol- ..
niček počasi premikati naprej z značil¬
nim zvokom "pop-pop". Seveda ne
moremo pričakovati velike hitrosti, je pa
zadosti velika, da čoln lepo plove.

Zaključek

V čolnu lahko naredimo še ščit za go¬
rilnik, ki nekoliko poveča njegovo hi¬
trost; namenoma pa smo izpustili izdela¬

vo palube, ki si jo lahko vsakdo zamisli
in izdela sam ter ustvari njegovo končno
podobo. Čoln je zanimiv za izdelavo, pa
še nekaj fizike se lahko naučimo. Izdela¬

va je dovolj preprosta, da nam ne bo
vzela več časa kot kakšno popoldne. Če
se zanj odločijo še prijatelji, lahko orga¬
niziramo tudi tekmovanje.

Načrt čolna

rm  3  november 1999

31

PRILOGA

Maketa ladje HMS Bounty (3. del)

MATEJ PAVLIČ

Tokrat je na vrsti lepljenje druge
opiate. Sam postopek se pravzaprav ne
razlikuje veliko od lepljenja prve opiate,
podrobno opisanega v prejšnjem nada¬
ljevanju, le da je treba biti sedaj precej
bolj natančen in pazljiv. Pri prvi opiati je
bilo namreč čisto vseeno, če so bile med
posameznimi letvicami reže, pa tudi za¬
radi sledov pritrjevanja risalnih žebljič¬
kov si ni bilo vredno beliti glave. Ker so
bile letvice lipove in razmeroma debele,
so dovoljevale tudi manjše napake, saj
jih je bilo kasneje mogoče skriti z bru¬
šenjem. Letvice druge opiate pa se mora¬
jo tesno dotikati druga druge in izpod
njih iztisnjen presežek lepila je treba
takoj obrisati z vlažno krpico (sicer bo
na teh mestih površina po barvanju osta¬
la svetlejša, saj barva zaradi lepila ne bo
prodrla v les). Vse to bi še nekako šlo, če

5 mm široke letvice (25) v Mantuinem
kompletu za gradnjo makete HMS
Bounty ne bi bile iz vsega 1 mm debele¬
ga orehovega furnirja, ki ne slovi ravno
po kaki pretirani upogljivosti. Pravzaprav
je precej krhek, kar se vidi že pri nareza¬
nih letvicah, ki imajo vse prej kot lepe,
gladke robove. Te je treba zato najprej
čim bolj poravnati z majhnim modelar¬
skim obličem in brusilnim papirjem, jih
nato na sprednjem in zadnjem delu ne¬
koliko zožati in na koncu s posebnimi
kleščami za krivljenje letvic (glej Tim 2,
str. 33) še zelo počasi in pazljivo prila¬
goditi obliki trupa. Tako ne bodite prese¬
nečeni, ko boste ugotovili, da vam pri¬
prava ene same letvice vzame približno
pol ure časa. Če to sedaj pomnožite s 70,
kolikor je vseh letvic, ki sestavljajo dru¬
go oplato, lahko hitro izračunate, da vam

bo to delo - skupaj z dodelavo krmnega
dela in notranjih strani ograj - do izida
prihodnje številke Tima vzelo približno
poldrugo uro časa na dan (če seveda
želite sproti slediti objavljanju napotkov
za gradnjo po etapah). Sedaj vam je naj¬
brž tudi jasno, zakaj sta tretjemu nada¬
ljevanju ta mesec v reviji namenjeni le
dve strani ...

Lepljenje druge opiate

Z njim - prav tako kot pri prvi opiati
- začnete ob liniji krova oziroma slaba
dva milimetra višje, da se stiki med letvi¬
cami prve opiate ne bi prekrivali. Sledi
lepljenje letvic na levo in desno ograjo.
Tako boste prišli do kratkih koščkov
letvic, s katerimi oblepite ves krmni del.
Ko se lepilo posuši, s pilo in brusilnim

Slika 2. Zaradi spreminjajočega prereza tru¬
pa morajo biti vse letvice (z izjemo prvih
dveh na vrhu) ob kljunu približno za polo¬
vico ožje kot na sredini in na krmi.

Slika 3 (desno). Pri lepljenju letvic na krmi
ne varčujte z lepilom, sicer se vam bo rob
med brušenjem začel trgati, kar je kasneje
skoraj nemogoče popraviti.

0,5x3

Risba 1. Prerez trupa pri rebru 5 (levo) in
rebru 6 (desno) kaže razporeditev in pre¬
reze letvic, ki sestavljajo obe opiati, ograje,
robnike in bočne ojačitve. (Risba je nari¬
sana v merilu 1 : 1.)

2x6

27a

1x5

2x2

2X3

2x3


32

november 1999 mi 3

PRILOGA

Slika 1. Lepljenje druge opiate je zahtevno, natančno in predvsem
zamudno delo, saj je treba vsako letvico večkrat pomeriti in po po¬
trebi še nekoliko popraviti, preden jo prilepite. Tanko plast lepila na¬
našajte kar na prvo oplato in ne na hrbtno stran letvic.

Slika 5. Da bi se vse tri letvice s prerezom 2x2 mm, ki sestavljajo
robnik krova povsod tam, kjer ni ograje, popolnoma prilegale njegovi
izbočeni obliki, jih zlepite na šablonski deščici. Zadaj je levi robnik
med sušenjem, spredaj pa že osušen in obrušen desni robnik.

Slika 4. S koščki orehovih letvic s prerezom 1x5 mm, ki so vam osta¬
li od lepljenja druge opiate, obložite notranjo stran leve in desne ogra¬
je ter krmnega dela, prav tako pa tudi robove podaljškov reber, ki gle¬
dajo iz palube. Površine nato zgladite s finim brusilnim papirjem.

Slika 6. Ker bi bilo robnik krova in letvico 2x3 mm, ki leži pravokot¬
no nanj in poteka tik pod njim od kljuna pa vse do krme, vsakega po¬
sebej zelo težko natančno prilepiti na trup, ju zlepite že prej. Do kon¬
ca ju obdelajte šele potem, ko sta prilepljena na svoje mesto na trupu.

papirjem odstranite dele letvic, ki molijo
čez rob. Sedaj je na vrsti lepljenje letvic,
ki potekajo vzdolž celega trupa (slika 1).
Ker se njegova oblika od kljuna proti
krmi precej spreminja, je treba temu
prilagoditi tudi širino letvic (risba 11 v
Timu 2, str. 34). Zlasti na kljunu (slika 2)
jih je treba posneti na približno 2-3 mm;
seveda vedno samo na zgornjem robu!
Ko ste oblepili vso površino trupa, s pi¬
lo poravnajte večje izbokline, potem pa
nadaljujte z vedno bolj finim brusilnim
papirjem, dokler površina ne bo popol¬

noma gladka. Enako velja za krmni del
(slika 3).

S koščki letvic 1x5 mm (25), s kate¬
rimi ste oblepili notranjo stran ograj in
krmnega dela, prelepite tudi ozke robo¬
ve podaljškov reber, ki molijo nad krov
(risba 1, slika 4). Zgornji rob ograje
poravnajte s pilo in brusilnim papirjem,
nato pa nanj nalepite orehovo letvico
2x6 mm (27 A). Robnik krova, kjer ni
ograje, je narejen iz treh med seboj zle¬
pljenih letvic 2x2 mm (27). Da bi se na¬
tančno prilegal ukrivljeni obliki krova,
si iz zgornjega de¬
snega kota tokrat¬
ne Timove priloge
na sredini revije
prekopirajte obris
šablone, ki je nari¬
san v merilu 1:1.
V smrekovo dešči¬
co zabijte vrsto
25 mm dolgih žeb¬
ljičkov (slika 5),
ob katere potem
drugo poleg druge
pritisnite vnaprej
ukrivljene letvice
(risba 1), ki jih
med seboj zlepite.
Da se ne bi premi¬

kale, jih utrdite z nekaj plastičnimi risal¬
nimi žebljički. Posušen zlepek z modelar¬
skim nožem previdno odstranite s šablon¬
ske deščice, narahlo obrusite in odžagajte
na ustrezno mero. Šele ko natančno leže
na svoje mesto, nanj pod pravim kotom
prilepite orehovo letvico (28) s prerezom
2x3 mm, ki poteka od kljuna do krme
(risba 1 in slika 6, spodaj). Precej lažje je
namreč res natančno prilepiti na trup vse
skupaj, kot pa vsako letvico posebej
(slika 6, zgoraj). Z lepljenjem preostalih
bočnih letvic (28) s prerezom 2x3 mm,
katerih položaj je natančno narisan na
risbi 1, po vsem tem ne bi smeli imeti
nobenih težav.

Kot ste opazili, je v tej Timovi prilogi
že objavljeno slikovno gradivo (naris, tlo¬
ris in izometrični pogled v merilu 1 : 2 ter
okrog njih razvrščeni posamezni detajli
Poz. 1 do Poz. 30), ki se nanaša na na¬
slednje nadaljevanje naše serije prispev¬
kov o gradnji makete ladje HMS Bounty.
Vzroka za to sta dva. Prvič, priloga v
decembrski številki Tima je že rezervira¬
na za objavo dveh drugih načrtov; in
drugič, do izida naslednje številke boste
imeli več kot dovolj časa, da podrobno
preučite načrt in se pripravite na četrto
fazo gradnje, tj. barvanje in izdelavo
opreme na krovu.

Alije kdo videl moj o nogo?

mi 3  november 1999

33

Lokomotiva iz lesenih
kolobarjev

OLGA VERČKOVNIK

Od 6. razreda dalje
Čas izdelave: 2 dvojni uri

Naloga in motivacija:

Ob izdelavi lokomotive mora učenec uporabiti risalno oro¬
dje ter električno orodje za vrtanje, razrez in brušenje. Na kon¬
cu mora poskrbeti tudi za ličen videz izdelka.

Težišče učenja:

- natančna proučitev načrta in sestavnih risb;

- priprava gradiva (brušenje, skobljanje);

- zarisovanje sestavnih delov na gradivu;

- izdelava sestavnih delov s pomočjo električnega vrtalnika in
kronskih svedrov;

- delno sestavljanje in lepljenje;

- brušenje;

- sklepno sestavljanje in lepljenje;

- površinska obdelava.

Gradiva, orodje in pripomočki:

- smrekovina 12-15 mm (ostanki opaža ali palet), dve 100 mm
dolgi okrogli leseni paličici s premerom 6 mm, lepilo za les
(UHU coli express ali UHU coli wasserfest), v vodi obstojna
barva, lak ali kak drug zaščitni premaz za les;

- risalno orodje, električni vrtalnik z navpičnim stojalom, gar¬
nitura kronskih svedrov (0 24, 44 in 63 mm), sveder za les
0 7 mm, rašpa, električni brusilnik, grob in fin brusilni pa¬
pir, nekaj manjših mizarskih svor, čopič.

Slika 1. Lokomotivo iz lesenih kolobarjev lahko pred umazanijo in prahom
zaščitite z brezbarvnim nitrolakom. Če pa bo najmlajšim služila za igro,
jo je bolje prebarvati z živimi barvami na vodni osnovi (npr. Ambient
tovarne Belinka).

Izdelava

Doslej je bilo na UHU-jevih straneh objavljenih že nekaj de¬
set načrtov za izdelavo uporabnih ali okrasnih predmetov iz
najrazličnejših gradiv. Izdelki so vedno zasnovani tako, da jih je
mogoče narediti v šolski delavnici pri pouku tehnične vzgoje,
da je za njihovo izdelavo potrebnega čim manj časa, da je vse
potrebno gradivo čim cenejše, da ga je mogoče brez težav do¬
biti in da je tudi kar najbolje izrabljeno. Lokomotiva iz lesenih
kolobarjev, ki vam jo predstavljamo tokrat, je lep primer takšne¬
ga izdelka (slika 1). Loti se je lahko vsak začetnik, poraba lesa
(ali bolje rečeno lesnih odpadkov) je skoraj minimalna, izkori¬
stek gradiva pa zaradi domiselne zasnove izdelka "skoraj sto¬
odstoten". Če si namreč dobro ogledate načrt (risba 5), boste
ugotovili, da sta trup in "kabina" lokomotive iz sedmih enakih
kolobarjev, štirje njihovi notranji (izžagani) deli pa so uporab-

Slike 2, 3 in 4. Navpično stojalo mora trdno stati na delovni površini. Na zgornjih slikah je vpeto in z dvema svorama še dodatno pritrjeno na Black &
Deckerjevo zložljivo delovno mizo Workmate WM 300.

34

november 1999 mr 3


ZA SPRETNE ROKE

Risba 5. Risba namenoma ni kotirana, saj lokomo-
tivo lahko naredite iz deščic poljubne debeline od 12  O '
do 15 mm.

ljeni za kolesa. Tudi dimnik in obok za njim sta v
podobnem "sorodstvu".

Les, iz katerega nameravate narediti lokomotivo,
naj bo suh in brez grč ali razpok. Če boste uporabi¬
li odpadne kose smrekovega opaža ali ladijskega
poda, so ti skoraj gotovo že ravni in gladki, če pa
imate ustrezno debele deščice iz kake odslužene
transportne palete, ki so še "kosmate", jih morate
prej poskobljati in obrusiti. Nanje nato s šestilom
narišite približen razpored krogov tako, da se ti ne
dotikajo med seboj.

Uporaba kronskih svedrov ni nobena znanost,
vendar pa je dobro poznati nekaj pravil in trikov, s
katerimi si zelo olajšamo delo. Električni vrtalnik naj
bo vpet v navpično stojalo, sicer bo sveder opletal
po svoje, navpično stojalo naj bo dobro pritrjeno na
delovno površino in pod obdelovanec je treba
obvezno podložiti deščico gosto raščenega lesa
(slika 2). Na ročico za spuščanje vrtalnika na nav¬
pičnem stojalu pritiskajte z občutkom. Vmes večkrat
nekoliko zmanjšajte pritisk, da čim več drobcev le¬
sa odleti iz reže. Vodilni sveder na sredini mora mo¬
leti kakih 5 mm čez nazobčani rob oboda.

S kronskim svedrom navadno izrezujemo le
"polne" kroge, kar ni nič posebnega. Za izžagovanje
kolobarjev pa je postopek nekoliko drugačen. Naj¬
prej vrtate z večjim svedrom 0 63 mm, in sicer le
do približno dveh tretjin globoko (slika 3). Ko obr¬
nete deščico, poiščete luknjo, ki jo je naredil vodil¬
ni sveder, in z njeno pomočjo izvrtate notranjost
kolobarja (slika 4). Potem deščico še enkrat obrne¬
te, manjši sveder 0 44 mm spet zamenjate z večjim
in dokončate prej (na dveh tretjinah globine) preki¬
njeno vrtanje.

Dobljenim kolobarjem nekoliko obrusite robo¬
ve, nato pa jih šest zlepite skupaj in dobro stisnite.
Šele ko se popolnoma posušijo, jih obdelajte s fino
polkrožno rašpo (znotraj) in brusilnim papirjem (zu¬
naj). Še bolje je uporabiti električni tračni brusilnik.
Ne pozabite na luknji za osi koles, ki ju tudi izvrtaj¬
te z električnim vrtalnikom v navpičnem stojalu. Na
gladko obrušen trup nato prilepite dimnik, obok in
streho kabine, ki jo naredite tako, da preostali kolo¬
bar z ročno ali električno vbodno žago prežagate na
pol in nato po potrebi nekoliko prilagodite obliki
trupa. Šele ko je trup prebarvan oziroma prelakiran,
namestite osi in na njuna konca prilepite kolesa, ki
jih prav tako polakirate že prej.

Vrtalnik KR 650 CRE

Grosupeljska družba G-M&M, d. o. o., ki skrbi za
ponudbo Black & Deckerjevega električnega ročne¬
ga orodja v naših trgovinah, ima v svojem proiz¬
vodnem programu celo vrsto električnih vrtalnikov.
Letos se jim je pridružil še model z oznako KR 650
CRE, ki je namenjen predvsem uporabi v domači
delavnici, v hiši ali na vrtu. Primeren je za vrtanje
v jeklo (do premera izvrtine 13 mm), opeko in beton
(prav tako do premera izvrtine 13 mm) in les (do
premera izvrtine 25 mm). V ergonomsko oblikova -
nem ohišju je 650-vatni motor, ki mu z elektronskim
vklopnim stikalom in z različno močnim pritiska¬
njem nanj spreminjamo hitrost vrtenja (0-3,000/min.)
Z gumbom na vklopnem stikalu lahko največje šte¬
vilo vrtljajev (v sedmih stopnjah) nastavimo tudi
vnaprej. S preklopnikoma na vrhu ohišja izbiramo
med navadnim ali udarnim vrtanjem in med vrte¬
njem v levo ali desno. Vse te možnosti pridejo zelo
prav, saj se moramo prilagajati debelini svedra in
gradivu, ki ga vrtamo. Udobno delo zagotavljajo še

hitrovpenjalna gla¬
va Tutistlok Plus za
hitro menjavo pri¬
bora, velika stikala
oziroma preklop¬
niki in 3 m dolga
priključna vrvica.

K orodju, ki stane
19.754 SIT (z vra¬
čunanim DDV),
spada tudi stranski ročaj z omejilnikom globine vr¬
tanja. Nameščen je tik ob glavi, je vrtljiv in omogo¬
ča boljšo lego orodja v rokah ter s tem varnejšo in
učinkovitejšo uporabo.

Tračni brusilnik KA 85

Električni ročni tračni brusilniki so primerni za
brušenje grobih površin, s katerih je treba odvzeti
veliko materiala, z uporabo finejšega brusnega pa¬
pirja pa lahko površine tudi povsem zgladimo. Z
njimi z lahkoto brusimo lesene, kovinske in plastične

obdelovance. Doslej sta bila pri nas v prodaji dva
Black & Deckerjeva tračna brusilnika  - večji z oz¬
nako KA 75 in manjši z oznako KA 83. Prvi je ostal
nespremenjen, drugega pa je letos zamenjal zmo¬
gljivejši in bolj izpopolnjen model KA 85, ki stane
24.514 SIT (z vračunanim DDV). Poganja ga
600-vatni motor, 75 mm širok brusilni trak se
premika s hitrostjo 200 m/min., brusilna površina pa
je velika 75  x 130 mm (oziroma 98 cm 2 ). Tehta le
2,9 kg, njegovo ohišje ni veliko, pa tudi vrečka za
zbiranje prahu je nameščena zadaj ob ročaju, zato
je to orodje posebej primerno za uporabo na težje do¬
stopnih mestih.

Odlikujeta ga še
preprosta zame¬
njava brusilne¬
ga traku ter nje¬
govo samodejno
nastavljanje in
napenjanje med
delovanjem.

mr 3  november 1999

35

Adventni koledar

MATEJ PAVLIČ

V letošnjem predprazničnem času si
lahko okrasite stanovanje s pisanim ad¬
ventnim koledarjem. Z njegovo izdelavo
ne bo veliko dela, ko boste z vrvic po¬
jedli vse dobrote, pa izdelek lahko še na¬
prej krasi sobo vašega mlajšega bratca ali
sestrice.

Material

Adventni koledar na sliki 1 lahko na¬
redite iz papirja ali iz mahgume (o njej
smo podrobneje pisali v lanski septembr¬
ski številki Tima na straneh 34-36). V
prvem primeru potrebujete nekaj listov
130-gramskega tonpapirja rumene, rdeče,
zelene in modre barve ter nekaj listov
300-gramskega fotokartona svetlo rjave,
temno rjave in črne barve. Prodajajo ga v
hobijevskih trgovinah, kjer dobite tudi
liste mahgume, ki so prav tako naprodaj
v velikem številu različnih barv. Mahgu-
ma ima pred papirjem to prednost, da je
odporna proti vlagi in na soncu ne obledi.
Poleg naštetega potrebujete še nekaj razno¬
barvnih trakov, ostanke kakršnega koli
papirja za zavijanje daril in 24 bombonov
ali kakih drugih drobnih predmetov, ki jih
boste obesili pod izdelek.

Slika 1. Adventni koledar, ki je velik približ¬
no 44  x 22 cm, s pomočjo močnejše barva¬
ste vrvice obesite na steno. Izpod njega na
tanjših trakovih visi 24 darilc.

Orodje

Za izdelavo adventnega koledarja si
pripravite svinčnik (oziroma kemični
svinčnik, če se boste odločili za mahgu-
mo), črn in rdeč alkoholni flomaster, rav¬
nilo, škarje, oster nož in podlago za reza¬
nje. Za lepljenje papirja in mahgume
lahko uporabite katero koli pisarniško le¬
pilo (npr. UHU flinke flasche).

Slika 2. Figure lahko
izrežete iz barvastega
tonpapirja in fotokar¬
tona ali iz mahgume.

■oian/c  notnnv

Slika 6. S pomočjo napotkov v tem članku
vam gotovo ne bo težko narediti tudi tega
prikupnega medvedka na gugalnici.

Slika 5- Barvast papir je na voljo v različnih
gramaturah. Ime zanj se od proizvajalca
do proizvajalca spreminja (Tonpapir, Foto-
karton, Tonkarton itd.).

Izdelava

Ker so obrisi sestavnih delov A-U na
risbi 3 za polovico pomanjšani, jih mora¬
te najprej povečati. To je prav gotovo
najlaže storiti s fotokopirnim strojem. Še
bolje bo, če v fotokopirnici prosite, naj
vam kopije naredijo kar na šeleshamer,
saj boste tako lahko mimogrede naredili
šablone, s katerimi si boste zelo olajšali
izdelavo tistih sestavnih delov, ki jih je
treba izrezati več (npr. B, C, D, K, S, ...).

Da bi bila podlaga (A) čim trša, jo izre¬
žite iz 300-gramskega fotokartona oziroma
debelejše mahgume. (Nič ne bo narobe,
če za osnovo dela A vzamete kar kos de¬
belejšega kartona ali celo lesonita, saj se
potem izdelek gotovo ne bo zvijal.) Koli¬
ko posameznih sestavnih delov je treba
izrezati in kakšne barve morajo biti, je na¬
pisano v kosovnici na risbi 3. Pri izrezova¬
nju bodite čim bolj natančni. Nekatere
delčke morate pred lepljenjem še nekoliko
"obdelati" z debelejšim alkoholnim flo¬
mastrom črne oziroma rdeče barve: daril¬
nim zavojem (D, S) narišite pentlje, bobnu
(S) napenjalne vrvice, medvedku (J) usta,
pod smrčkom večjega medveda (H)
manjkajo usta, konjičku (O) pa griva, oko
in uzda. Pri sestavljanju in lepljenju si po¬
magajte s pomanjšano risbo 4 in s sliko 1.

Medtem, ko se lepilo suši, pripravite
24 daril. To so lahko različni drobni pred¬
meti, ki jih lepo zavijte v darilni papir, ali
pa bomboni v pisanih ovojnih papirčkih,
kakršne uporabljamo za krašenje praznič¬
ne smrečice. V tem primeru zavijanje se¬
veda ni potrebno. Darilca nato navežite
na različno dolge pisane trakove ali debe¬
lejše volnene niti in drugega ob drugem
prilepite nad spodnji rob hrbtne strani
podlage (A). Na koncu vse skupaj obesi¬
te na steno, kot kaže slika 1.

Kako vsak dan odstriči eno vrvico in
pogledati, kakšno presenečenje skriva na¬
njo obešeno darilce, vam menda ni treba
podrobno razlagati ...

36

november 1999 TllV

s

ZA SPRETNE ROKE

mt 3  november 1999

37

Vzorčno okraševanje
s šablono

ALENKA PAVKO - ČUDEN

Okraševanje tekstilnih, lesenih, papirnih
in zidnih površin s šablono je preprosta in
učinkovita vzorčna tehnika. Za delo zado¬
stujejo natančnost, potrpežljivost in nekaj
izkušenj, umetniška nadarjenost pa ni nujna.
Tehnika omogoča okraševanje z enakimi
vzorci na različnih materialih v enakih ali
drugačnih barvah ter skoraj neomejeno šte¬
vilo ponovitev.

Za delo potrebujemo šablono, gobico iz
penaste gume, čopiče ter tekstilno, leseno,
papirno ipd. osnovo za okraševanje in njej
ustrezne barve (slika 1). Najprimernejša ša-

Slika 2. Šablono s poljubnim, motivom si lahko
izdelamo tudi sami.

blona je plastična, ker je trpežna in gibka, se
preprosto čisti in ne rjavi. Primerne so tudi
šablone iz nerjaveče kovine, za silo pa je
mogoče uporabiti tudi šablono iz tršega
povoščenega papirja ali plastične folije za
grafoskop.

Šablone iz papirja ali plastične folije lahko
izdelamo sami. Na papir ali folijo s svinčni¬
kom oz. alkoholnim flomastrom narišemo
motiv vzorca in vzorčne površine po črti na¬
tančno izrežemo z modelarskim nožem.

Hobijevske trgo¬
vine so ponavadi do¬
bro založene z že pri¬
pravljenimi plastič¬
nimi šablonami, če
pa nam noben vzo¬
rec ni všeč, si iz pla¬
stične plošče s po¬
močjo termičnega re¬
zila (slika 3) izrežimo
šablono z lastnim
vzorcem (slika 2).

Za okraševanje
potrebujemo barve,
ki ustrezajo materia¬
lu, ki ga krasimo; tu¬
di barve prodajajo v

Slika 1. Za okraševanje potrebujemo šablono,
čopiče, gobice, lepilni trak in barve.

Slika 3■ Termično rezilo za plastiko

Slika 4. Pred barvanjem z vrha Slika 5. Na čopič nanesemo le malo
lončka barve odstranimo zaščitno barve,
folijo ali plast stare barve.

Slika 6. Odvečno barvo odstranimo. Slika  7. Barvo nanašamo od roba

proti sredini praznine šablone.

Slika 8. Krasimo lahko z več barvami na¬
enkrat.

Slika 9. Z več barve na čopiču dobimo polne
vzorčne površine.

Slika 10. Z napol suhim čopičem dobimo toč¬
kaste prehode barv.

38

november 1999 rim 3

ZA SPRETNE ROKE

Slik 12. Nekaterim so všeč pisane lesene šatulje.


Slika 11. Okrasimo lahko lesen okvir ogledala ali tekstilni senčnik.

Slika 13. Pisani papirni novoletni okraski

Slika 14. S šablono lahko okrasimo prt ali izdelamo voščilnice.

Slika 15. Reliefni okraski na cvetličnih lon¬
čkih

Slika 16. Doma okrašen pisemski ali darilni
papir

hobijevskih trgovinah. Nekatere barve, npr.
tekstilne, je treba po okraševanju še utrditi z
likanjem, pri drugih materialih pa to ni po¬
trebno. Vsekakor natančno preberite navodi¬
la za uporabo barv! Pred uporabo z lončka
barve odstranimo zaščitno folijo oz. posušeno
plast barve (slika 4). Malo barve nanesemo

na čopič (slika 5) ali gobico in gostoto barve
preizkusimo na papirju oz. odpadni površini
za okraševanje (slika 6). Odvečno barvo obri¬
šemo; ostane naj je le malo, da šablone ne
bomo "zalili". Šablono pritrdimo na površino
z lepilnim trakom, ki ne pušča sledov. Barvo
nanašamo od roba šablone proti sredini
praznine, da ne bo "ušla" pod rob šablone in
zmazala vzorca (slika 7). Uporabimo lahko
več različnih barvnih tonov, vendar pri tem
upoštevajmo pravila mešanja barv (slika 8).
Začnemo z najsvetlejšo barvo. Z dovolj (a ne
preveč) namočenim čopičem bomo dobili
polne barvne površine (slika 9), z napol
suhim čopičem pa točkaste prehode barv
(slika 10).

S šablono lahko okrasimo okvir ogledala
in senčnik svetilke (slika 11), lesene šatulje
(slika 12) ali pisemski papir (slika 16). Z do¬
datkom valovitega papirja, lepila in kovin¬
skega prahu lahko naredimo velikonočne
voščilnice (slika 14) ali novoletne okraske
(slika 13).

Šablone so uporabne tudi za tridimenzi¬
onalno okraševanje cvetličnih lončkov. Prek
debelejše šablone z lopatico za kitanje nane¬
semo modelirno maso in izbočeno površino
obarvamo (slika 15).

TEKI 3  november 1999

39

UGANKARSKI KOTIČEK

fM-

O  |

Premešana križanka

Iz zgornjega lika prepišite celotne vodoravne
vrste v spodnji lik v takšnem zaporedju, da boste v
navpičnih vrstah dobili besede znanega pomena, to¬
rej navadno križanko.

Da bi bilo reševanje lažje, so trije znaki že pra¬
vilno postavljeni, v prvem stolpcu pa dobite drug
izraz za pozno življenjsko obdobje. Ob pravilni re¬
šitvi boste na oštevilčenih poljih prebrali drugo ime
za vzorec oziroma osnutek v pomanjšanem merilu.

Opeke s petimi rešitvami

V pet polj ob vsaki številki
vpišite besede, ki jih zahteva¬
jo opisi. Vrstni red vpisovanja
črk kažejo male številke. Ob
pravilni rešitvi boste v osen¬
čenih vrstah dobili pet tehnič¬
nih pripomočkov: prevozno
sredstvo, drobnogled, pripra¬
vo za projiciranje slik, napra¬
vo za stiskanje zraka in aparat
za posredovanje slikovnih
sporočil.

1. tvorec, 2. pogonski del
avtomobila, agregat, 3. bil, 4.
ena izmed oblik ženskega
imena Marija, 5. vrsta (npr.
jabolk), 6 . železarski kraj na
Gorenjskem, 7. pekoča orien¬
talska začimba, 8. oplemeni¬
teno železo, 9. velika slaščica,
10 . nadležna žuželka, katere
pik povzroča neprijetno srbe¬

nje, 11 . prečni nosilec vozila, 12 . delovno
področje, stroka, 13. elan, zanos, 14. ko¬
lo na vreteno, s katerim lahko dvigujemo
bremena, 15. ime slovenskega pevca
Predina.

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo
prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška založba
Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana.

Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno
ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov
naše založbe.

Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. novembra 1999 prispele na
naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Miha Strazberger, Orešje 41,
8220 Šmarješke Toplice, Tadej Volgemut, Zagrebška c. 1, 2251 Ptuj in Bojana Trogar,
Na trgu 29, 3330 Mozirje. Čestitamo!

NAROČILNICA _

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici.
Ime in priimek:

Naslov:

Poštna številka in kraj:

Datum: Podpis:

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.

Rešitve ugank prepišite na dopisnico
(ne trgajte revije!) ter najkasneje do 20.
novembra pošljite na naslov Tehniška
založba Slovenije, Lepi pot 6, 1111 Ljub¬
ljana (s pripisom "Timove uganke").
Trije izžrebani reševalci bodo po pošti
prejeli lepo knjigo Tehniške založbe Slo¬
venije.

Rešitve ugank iz 2. številke revije TIM:

Povezani magični liki: Pametni se rad
uči, bedak rad poučuje.

Kombinirana izpolnjevanka: alfa, beta,
gama

Nagrado za pravilno rešeni uganki
prejmejo:

1: Dejan Meško,

Senik 9,

2258 Sv. Tomaž

2: Ketrin Škrlj,

Ravne 22, Sv. Anton,

6276 Pobegi

3: Andrej Lajovic,

Topniška 45,

1000 Ljubljana

40

november 1999 rm 3

V ©SJEKT3VU

1- S priljubljenim vodnim letalskim modelom na električni pogon
donald 4 leti tudi Miran Kos iz Maribora. Trup je izdelan iz steklenih
vlaken, krila so iz balze in prekrita s folijo oracover. Model je krmiljen
po smeri in višini. Za pogon skrbi motor speed 600 in osem celic Sanyo
1,4 Ah, ki omogočajo od 5 do 10 minut dolg let. Miran je za poletne
počitnice na Krku in v pričakovanju sončnega mrka levo krilo modela
zgoraj okrasil z zanimivo sliko, izdelano z zračnim čopičem.

2 .  Med letošnjimi novostmi firme Busch je tudi citroen jumper (merilo
1 : 87) z oznakami slovenske policije, ki se ga bodo še posebej razve¬
selili zbiralci modelov avtomobilov in graditelji železniških maket.

3. Urban Močnik z Jesenic je eden naših najmlajših raketnih modelar¬
jev, ki nastopa tudi na večjih modelarskih tekmovanjih.

4 .  Nekoliko prirejen in pomanjšan model raketoplana feniks je izdelek
tretješolca Mihe Zupana, obetavnega mladega modelarja iz Tržiča. Za¬
misel zanj je dobil v knjigi Raketno modelarstvo. Pri gradnji je uporabil
balzo, lipo, kartonasti tulec, aluminijasto folijo in svinec.

5 .  Model ameriškega vodnega letala znamke Grumman J 2 F-5 Duck
v merilu 1 : 7 z vgrajenim 10-kubičnim motorjem prihaja iz delavnice
Antona Pavlovčiča. Model je bil uspešno preizkušen že leta 1994 v stari
Gorici.

• Foto: J. Čuden, M. Kos, A. Pavlovčič, D. Perc in M. Zupan.

Ul

_3 mr 3  • november 1999 «17

I lAL • november 1999

VR/B3

--- g^^¥-05-

T1/VP4

T3/B3

T4/B3

SR/B3

Rebro TJ, na h
desno stranico

nadgradnja trupa iz modrega stiropora (stirodur)

feno 2* navzdol m 2

desno.

o je pritrjen mo
a, na kateri mc

R4/B2

delate

aknjeno J mm nazaj, da dobite pravi ko

P

'veh posamično lepljenih plasti balze 3 mm. ™ Vi®W zgornje opiate ne pozabite pudtužiti kuni krila ne zaboj,

_.—.-.. ~za~umulidgbite ustrezno zvitje

vsak graditelj sam izbere način pogona'krkr^nsto šarnirjev ter
servomehanizma za nagib.

Notranja ojačitev trupa iz vezane plošče (VP 1) je označena s trikotniki na stranici trapa.

Krilna polovica je narisana'brez zgornje opiate.

Spitfire  - mode! za zračni boj

Merilo 1 : 12

Trup je narejen hitro, ker je prepnsis-kofištrukcije. Treba je paziti le, da Uoior 2i5 s cm _ mpetina 950 mm _ masa 850 . 1200  g,

ruP 0 - Krmiljenje: višina, nagib, plin

__— ... .. ... . . ... Konstruiral: Martin EImberg

opreme, ki je na voljo, graditelj sam razporedi komponente RV-opreme D . .  c  . D  ,

glede na težišče modela . ' RlsaL 5aSo BabiC

X