LJUBLJANA 1969 —LETNIK VII —ŠT. 5 CENA 1.20 DIN — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI ' - vsebina ■ Portreti slovenskih znanstvenikov — prof. dr. Srečko Brodar ■ Uganka iz žice in pločevine: Frane Mlekuž ■ Periskop: Drago Mehora ■ Osnovni elementi radiotehnike: Vukadin Ivkovič ■ Gliser za led — nagradni izdelek: Peter Burkeljc ■ Poskusi v kemijskem laboratoriju: Tita Kovač | Zabavna fizika: po J. U. Pereljmanu, priredila Anka Vesel ■ Mali Timov tehniški slovar: Lojze Prvinšek | Kako so odkrili rentgenske žarke: Drago Mehora B Zemljevid je star že več tisoč let: Drago Mehora | Radijsko vodenje ladijskih, letalskih in drugih modelov: Jer¬ nej Bohm | Mladi fotoamaterji: Vlastja Simončič | Zabavni del: Pavle Gregorc, France Anžel PORTRETI SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV prof. dr. srečko brodar Rojen 6. maja 1893 v Ljubljani. Štiri razrede osnovne šole in osem razre¬ dov klasične gimnazije obiskoval v Ljubljani. Na dunajski univerzi študiral v letih 1911 do 1914. Mobiliziran v avstrijski vojski v letih 1915 do 1918. Služ¬ boval nato kot prirodopisec na gimnazijah v Ljubljani, v Celju in spet v Ljubljani do 1. 1946. Na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani promoviral 1. 1939. Od 1. 1946 do 1964 profesor za prazgodovino človeka na univerzi v Ljub¬ ljani. Od 1. 1949 dopisni in od 1. 1953 redni član Slovenske akademije zna¬ nosti in umetnosti v Ljubljani, načelnik njene Arheološke sekcije in upravnik Inštituta za raziskovanje krasa. Današnji rod prav malo ve o tem, v ka¬ ko težavnih okoliščinah je nekoč moral študirati bodoči slovenski izobraženec, saj se je moral podati v tujo deželo, med tuje ljudi in seveda tudi jezik ni bil materin¬ ščina. Kakšni so Vaši spomni na študent¬ ska leta na Dunaju? Čeprav je od mojih študentskih let na Dunaju preteklo že več kot pol stolet¬ ja, jih imam še zmerom v prav živem spominu. Bridkost se je v tistih časih dru¬ žila z zadovoljstvom. Štipendij za študen¬ te je bilo takrat prav malo, dobil pa si jo le, če si se uklonil načelom tistega, ki jo je podeljeval. Po drugi strani pa je ve¬ ljal pregovor, naj pusti trebuh zunaj, kdor gre na Dunaj. Ker od doma nisem mogel pričakovati nobene pomoči, se še danes čudim mladeniški drznosti, da sem se po¬ dal na pot. Ko sem poravnal najemnino za skromno sobico in vpisnino na univer¬ zi, sem bil že brez denarja in tako že prvi dan brez obeda. Takih dni tudi kasneje ni bilo malo. Najbolj skromno življenje so mi omogočali razen občasnih manjših pod¬ por še razni priložnostni zaslužki za pre¬ vode trgovskih pisem in reklam pa tudi literarno udejstvovanje. Vse pomanjkanje pa me ni prav nič žalostilo. Utonilo je v ob¬ čutku samostojnosti v širokem svetu, zabri¬ sali so ga globoki velikomestni vtisi in v ne¬ majhni meri svoboden študij na univerzi, kjer so predavali prof. svetovnega slove¬ sa. Res smo bili slovenski študentje na du¬ najski univerzi samo gosti, ki se jih je tr¬ pelo, vendar zapostavljanja razen izjemno nismo občutili. Tuj jezik nam ni bil po¬ sebna ovira, saj je bil učni jezik na tak¬ ratnih gimnazijah nemški in sta bili od¬ merjeni slovenščini tedensko samo dve uri. 129 Zanimanje za starinske predmete je danes izredno veliko. V vsakdanjem živ¬ ljenju najraje posegamo po sodobnih in praktičnih napravah, ki nam prihranijo čas in moči. V prostem času pa marsikdo z največjim veseljem zbira stare predme¬ te — od vrčev, orožja, preprostih strojev, do živalskih okamnin, školjk ali redkega kamenja. Kaj menite — odkod to hlepenje po čim več in čimbolj sodobnih strojih po eni in iskanje starih orodij ter predmetov po drugi strani, saj te starine, kakor so koristile človeku nekoč, danes samo še krasijo njegov dom? Zbirateljstvo je ena najbolj osnovnih oblik spoznavanja. Že pračlovek je zbiral kamnine in izbiral tiste, ki so bile naj¬ bolj primerne za izdelavo kamenih orodij. In prav značilno je, da najdemo med kul¬ turnimi ostanki ledenodobnega človeka večkrat kar zbirke raznovrstnih polžev in školjk, vmes tudi takih, katerih izvor je več sto kilometrov oddaljen od najdišča. Zdi se potemtakem, da je nagnjenje k zbi¬ ranju predmetov podedovano. Tudi sam sem kot otrok zbiral raznovr¬ stne rastlinske zelene liste, metulje, rast¬ linske in živalske okamnine, dokler se ni¬ sem nazadnje ustavil ne samo pri zbiranju, temveč tudi pri urejanju in vrednotenju kamnin in koščenih orodij naših davnih prednikov. Razvoj obdelovanja kamna je zavzel mnogo stotisočletij. Izredno dolga je bila doba, ko so le ostrine razbitih kre¬ menčev zadoščale za glavne delovne po¬ trebe. Pozneje pa so se zmerom bolj po¬ gosto pojavljale nove tehnike tolčenja kamna. Te so ustvarjale orodja za opravi¬ la, ki jim ljudje v prejšnjih obdobjih še niso bili kos. Novi načini so bistveno pre¬ usmerjali življenje človeka. Šele pred do¬ brimi 30 tisoč leti začne človek za nara¬ ščajoče potrebe namerno oblikovati tudi ko¬ sti. Za takratnega človeka je bila marsi¬ katera nova iznajdba večjega pomena ka¬ kor so za nas nekateri najbolj modemi stroji. Ustavimo se samo pri prototipu ši¬ vanke iz Potočke zijalke. Za časa zadnje poledenitve si je z njo mogel človek sešiti obleko iz živalskih kož, ki ga je varovala pred hudim mrazom. Če pomislimo, kaj je ta iznajdba takrat pomenila, ne moremo brez občudovanja in ljubezni mimo slu¬ čajno ohranjenega redkega primerka. Vaše življenjsko delo je najdišče v Po¬ točki zijalki. To je poneslo ime naše do¬ movine in predvsem Vaše ime v široki svet. Povejte našim mladim bralcem naj¬ bolj zanimiv dogodek v zvezi s tem, in ker vemo, da ni rož brez trnja, Vas pro¬ simo, da opišete težavno pot znanstvenega dela v tistih časih. Raziskovanja — izkopavanja v Potočki zijalki so se raztegnila na osem let (1928 — 1935). Zaradi visoke nadmorske lege ja¬ me — 1700 m, daleč od obljudenega ozem¬ lja, so bila še v prav posebni meri težav¬ na. Raziskovalno moštvo, nekaj delavcev domačinov in dvoje ali troje študentov, se je nastanilo v eni najviše ležečih kmetij. Vsak dan smo se morali ob vsakem vre¬ menu povzpeti skoro 500 m visoko. Delo v več kot 100 m dolgi vlažni jami ob slabi raz¬ svetljavi, v območju jamskega vhoda tudi izpostavljeno megli in ostremu vetru, je bilo naravnost težaško. Zlasti še zato, ker smo imeli zaradi pičlih sredstev slabo opremo in le najbolj preprosto delovno orodje. Velike preglavice so delale ogromne skale. Če se je le dalo, jih nismo razstrelje¬ vali, da ne bi uničili plasti, v katerih smo pričakovali arheološke in paleontološke najdbe. Tudi nevarnosti so večkrat pre¬ tile. Spominjam se, kako je zasulo ne¬ kega študenta prav do ust, ker je kljub navodilom napačno izpodkopaval kultur¬ no plast. K sreči na tem mestu med ilovi¬ co ni bilo večjih skal. Spet drugemu štu¬ dentu je ušla samokolnica, ko jo je praznil ob robu strmega predjamskega pobočja, in ga potegnila za seboj. Nekoč sem tudi sam padel v jami in si zlomil rebro, pa kljub temu še več dni nadaljeval z delom. Vča¬ sih se je vse odprave, mokre, blatne in premrte, že loteval obup. Ob takih trenut¬ kih je duhovit dovtip — med nami so bili tudi šaljivci — povrnil dobro voljo in delo je teklo naprej. Tudi vsaka nova najdba je zmerom močno povzdignila delovno vnemo. Za vse tegobe v jami pa nas je ob mirnih sončnih dneh opoldanski počitek bogato poplačal. Edinstvenega razgleda iz¬ pred jame se nismo mogli nikoli dovolj na¬ gledati. Ob občudovanju nekdanje ledni- ške Logarske doline globoko pod nami, ve¬ rige Savinjskih Alp za njo, grebenov Ka¬ ravank in včasih tudi Triglava je utihnila vsa sicer živa govorica. In zgodilo se je, 130 da se nam je v taki zamaknjenosti pribli¬ žala divja koza na nekaj korakov. Večerni povratek je bil ves v ugibanjih, kaj bo za večerjo, ki je bila zmerom izdatna, vendar preprosta. Iz povedanega vidite, da so bili pogoji za uspešno terensko znanstveno delo nekoč izredno skromni. Iz leta v leto se je bilo treba boriti za sredstva, ki pa so ko¬ maj zadoščala. Plačani so bili le delavci, drugi udeleženci so se morali zadovoljiti s povračilom izdatkov za hrano in stanova¬ nje. Neznatne nagrade, ki so jih študenti prejeli, niso mogle poplačati njihove izred¬ ne požrtvovalnosti. In najbolj zanimiv dogodek? Med mno¬ gimi naj omenim le najpomembnejšega. Prva odprava se je podala v jamo z name¬ nom, da izkoplje čim več kosti že izumr¬ lega jamskega medveda. Vsaki kosti, zla¬ sti medvedjim lobanjam, je bila posvečena največja skrb. Toda že šesti ali sedmi dan smo zadeli na kost, ki po svoji obliki ni ustrezala nobeni medvedji kosti. Očiščena se je izkazala kot umetna, iz medvedje ko¬ sti izdelana koščena konica. Ko sem takoj nato razglasil, da smo odkrili prvo postajo ledenodobnega človeka v Sloveniji in na¬ prej ne bomo iskali samo kosti jamskih medvedov, temveč tudi kulturne ostanke, ki jih je ta človek v jami zapustil, je za¬ vladalo vseobče veselje in kar svečano raz¬ položenje. Kasneje smo odkrili razen ka¬ menega orodja še nad 130 podobnih košče¬ nih konic, zbirko, ki nima para na vsem svetu. In vaše sedanje delo? Na Vaši delovni mizi smo videli »-orodja« praljudi iz oko¬ lice Postojne. Dejali ste, da je starost teh obdelanih kamnov — 40.000 let. Kakšna odkritja pričakujete ob teh najdbah? O sedanjem delu bom bolj kratek. Raz¬ iskujem manjše najdišče obdelanih kamnov iz jame Risovec v okolici Postojne. Oblike orodij spominjajo na kamene izdelke iz Postojnske jame in bi jim bilo zato priso¬ diti starost okoli 40 tisoč L Nahajajo pa se v plasteh z ostanki nosoroga, bobra in neke vrste jelena, zato bi utegnili biti še mno¬ go starejši. Šele ko bodo dovršene podrobne analize jamskih plasti, bi bilo mogoče pre¬ senečenje, da gre za bistveno starejše najd¬ be, morda najbolj stare, kar je bilo pri nas doslej odkritih. UGANKA IZ ŽICE IN PLOČEVINE V Timu je veliko raznih križank, rebusov in drugih ugank, za katerih re¬ ševanje je potrebno določeno znanje. Za spremembo vam danes pokažemo dru¬ gačno uganko, ob kateri boste lahko preizkusili svojo sposobnost in spret¬ nost pri reševanju zapletenih mehanič¬ nih problemov. Naša uganka je posebna priprava iz žice in pločevine, ki si jo lahko sami izdelate. Vzemite kos pločevine 230 X X 25 mm (lahko uporabite pločevino stare konservne škatle). Zaradi trdno¬ sti in zato, da se ne bi porezali ob ost¬ rih robovih, zavihajte robove za kaka dva milimetra. V pločevino izvrtajte ali prebijte po sredini sedem luknjic 0 2 mm v medsebojnih razdaljah po 25 mm. V te luknjice bomo ob sestavlja¬ nju vtaknili nekoliko tanjše 35 mm dol¬ ge žebljičke. Konice žebljev bomo plo¬ ščato opilili, da jih bomo lažje ukrivili v primerne zanke, ki bodo držale ob¬ ročke, narejene iz 2 mm debele žice. Obročke naredimo tako, da žico navi¬ jemo na kos cevi premera 35 mm ali na nek drug okrogel predmet enakega premera. Vsak obroček preščipnemo in nato na stiku zaspajkamo. Sedaj je tre¬ ba vse pravilno sestaviti, kot to vidite na sliki. Vsak obroček je gibljivo pritr¬ jen v zanki na koncu žeblja, hkrati pa še vsak objema žebelj pred njim vi¬ sečega obročka. To je šele prva polovica priprave; druga je dokaj preprostejša. 70 cm dol¬ go in 2 mm debelo žico upognemo na sredini in naredimo 20 cm dolgo ozko zanko. Oba konca žice povijemo s ko¬ som žice in tako oblikujemo držaj (glej sliko na naslednji strani). 131 Naloga pa je tale: Zanko je treba spraviti v obroče tako, da bo segala skozi vse obroče in hkrati objemala tu¬ di vse žeblje. Ko ste to dosegli, je tre¬ ba zanko spet rešiti iz obročev. Stvar ni tako preprosta, kot bi kdo mislil. Kdor ima dober smisel za me¬ hanične zadeve, bi to opravil morda v pol ure, nekdo pa se bo mučil ves dan in še ne bo uspel. Preskusite svojo spretnost! PERISKOP Periskop je optična priprava, s ka¬ tero lahko opazujemo okolico izza zidu ali iz kakega drugega skritega kraja. S periskopom opazuje kapitan podmorni¬ ce, kaj se dogaja na morski površini. Z daljnogledom, ki je zgrajen na principu periskopa, opazujejo v vojni iz strelskih jarkov sovražnikove položaje; služi pa tudi v miroljubne namene, na primer v laboratorijih pri delu z radioaktivnimi snovmi. Periskop, ki ga kaže načrt (slika de¬ sno), je preprost. Za izdelavo potrebuje¬ mo samo vezano ploščo in dve zrcali, ki naj vam jih točno po merah v kosovnici ureže steklar. Vse deščice izžagajte z režij ačo iz 5 mm debele vezane plošče, upoštevajoč navedene mere. Robove zgladite z raskavcem in zlepite s to¬ plim klejem. Še predno vlepite zadnjo deščico, vstavite obe zrcali. Zrcali sta z enim krajšim robom uprti v kot med dvema stenama, drugi rob pa pričvrsti¬ te s selotejpom ali pa ga pritrdite z drobno 4 mm dolgo letvico k steni. No¬ tranjost periskopa počrnite s tušem, zu¬ nanjost pa pobarvajte s temno lužno barvo. Seveda si lahko izdelate tudi večji periskop, ki bo dolg denimo 600 ali 800 mm. V tem primeru izdelajte nov načrt z ustreznimi merami. Pazite, da bosta zrcali postavljeni v kotu 45°. 132 Kosovnica Štev. Predmet deščica deščica deščica deščica zrcalo Mere 50 X 400 mm 40 X 360 mm 40 X 40 mm 20 X 40 mm 40 X 56,5 mm Material vezana plošča vezana plošča vezana plošča vezana plošča Kosov 2 2 2 2 1 trrr 45 ° K? g 40 50 IR -of - Trni A 0 *fi i m ilfeal. j >r. .:ž ; č—. - M % I « -f jHNl... m— I f: . ■HIB ■ . - m Slika 5 b kjer je vezje, prispajnali. Spajkanje opra¬ vimo hitro, da se elementi ne bi pregreli. Na sliki 4 je narisana električna shema usmernika v mejah ploščice. Ko se bomo naučili delati tiskano vezje, bomo izdelali vezje za detektorski sprejemnik, za pre¬ prost transistorski sprejemnik in tudi za zahtevnejše aparature. Veselilo nas bo, če nam boste pisali, kako vam je delo uspelo. Primer tiskanega vezja vidite na slikah 5a in 5b. Slika 5a predstavlja pogled na ti¬ sto stran plošče, na kateri so elementi. Fo¬ tografski posnetek je narejen tako ; da je skozi ploščo vidno tudi vezje na drugi stra¬ ni. Slika 5b pa kaže samo vezje. 'Na vezju razločno vidite mesta, na katerih so pri- spajkani elementi. 136 nagradni izdelek GLISER ZA LED Prišla je zima z mrazom, snegom in le¬ dom. To je čas sankanja, smučanja in dr¬ sam ja. Tudi v tem času prirejamo tekmo¬ vanja in preizkušamo modelarske spo¬ sobnosti na ledu z gliserji za led. Gliser za led, ali kot ga nekateri imenujejo »le- dodrsnik«, je nekakšna izpeljanka hidro- gliserja na zračno eliso. Današnji model je zelo enostaven le motorna gondola je za izdelavo nekoliko težja. Oblike je dokaj aerodinamične in ga lahko poganja motor z notranjim izgo¬ revanjem od 1,5 do 2,5 ccm. Načrt je risan v naravni velikosti in ga prekopiramo na material, le del 1 mo¬ ramo narisati najprej na papir, da dobimo celotno dolžino modela. Za izdelavo potrebujemo sledeče orod¬ je: risalni pribor, indigo papir, režij ačo s priborom, vrtalni stroj s svedri, kladivo, klešče, rašpo, grobo in fino pilo za les, grob in fin raskavec, vijač, sponke za perilo, čopič za lak, posodico, spajkalo s pribo¬ rom. Material: vezani les 5 mm, lipov ali balsov furnir 3 in 5 mm, bukovo deščico 10 mm, letalski vezani les 3 mm, medenino 1 mm, belo pločevino 0,5 mm, vijake M3 z maticami, belo lepilo, Evostik ali Bostik, nitrolak in parketni lak. Izdelava: Najprej izdelamo vse dele iz 5 mm ve¬ zane plošče. To so deli 1, 11 in 12. Sledi izdelava delov iz lipovega ali balsovega furnirja 5 mm: deli 2 in 13. Izdelamo tudi del 3 iz bukove deščice ter iz medenine dela 10 ter 14, iz bele pločevine pa sespaj- kamo rezervoar 6. Cevke za rezervoar iz¬ delamo iz kovinskih cevk kemičnega svin¬ čnika ali pa jih izdelamo s pomočjo jek¬ lene žice 02 mm okoli katere ovijemo trak bele pločevine in rob zaspajkamo. Ko smo izdelali tako vse dele z vsemi potrebnimi utori sledi izdelava oziroma se¬ stava gliserja. Zlepimo del 1 med dela 2 z Evostikom. Ker je površina velika je lepljenje tako najhitrejše in dovolj dobro. Lepljenje je enako kakor pri krpanju zračnice kolesa. Najprej namažemo obe strani z lepilom, počakamo, da se lepilo nekoliko posuši, nato pa stisnemo obe polovici skupaj. Enako postopamo pri izdelavi prednjih smučk. Zlepimo del 12 med dva dela 13. Še prej pa moramo pritrditi smučki 10 k delu 1 in 12 s pomočjo dveh vijakov M3. Nato prilepimo oporo za smučki 11 v trup gliserja, na konca opore pa obe smučki. Pa¬ ziti moramo, da prilepimo oporo tako kot je vidno na skici, gliserja, z odprtim »V« naprej. Lepimo z belim lepilom Jubinol ali Mekol. Prilepimo nosilec motorja 3 z belim le¬ pilom na trup in mu na označenih delih prilepimo vsa rebra. Rebra 4, 5, 7 in 8 iz¬ delamo iz 3 mm debelega letalskega veza¬ nega lesa. Ko je lepilo suho, pritrdimo mo¬ tor z vijaki tako, da so matice na spodnji strani, in jih dobro vlepimo. Nato prekrije¬ mo najprej spodnji del gondole z 3 mm ši¬ rokimi trakovi lipovega ali balsovega lesa, ki ga moramo prikrojiti obliki gondole. To je edina težava pri izdelavi modela. Lahko pa tudi samo prilepimo nosilec motorja in ga namesto reber ojačamo na spodnji strani z letvicami, ki jih prilepimo vzdolž trupa in k nosilcu. Ko smo spodaj prekrili motorjevo gondolo, pritrdimo re¬ zervoar z lepilom na označeno mesto in prekrijemo po istem postopku kot spodaj tudi zgoraj. Tako izdelanemu modelu dodamo še konico 9, ki je iz lipovine ali balse in mo¬ del obdelamo s pilami in raskavcem v ob¬ like, kot jih prikazujejo posamezni črtkasto 137 označeni prerezi na načrtu. Tako izdelan model še prelakiramo z nitrolakom. Najprej prelakiramo s tekočim lakom, nato očistimo s finim raskavcem, lakira¬ mo z gostejšim lakom, ponovno očistimo ter lakiramo z gostim lakom. Sele nato lakiramo z barvastim lakom. Za motorje s kompresijskim vijakom ali diesel motorje je tako izdelan model že primeren za startanje; za motorje z ža- rilno svečico ali »glovv plug« motorje pa moramo model še prelakirati s parketnim lakom, ki ga »glow« gorivo ne topi. Preostane nam še izdelava vagice, ki jo vidite na načrtu. Vagica mora biti za te¬ žiščem modela, ki je na načrtu označeno z CG, da model vleče navzven in zateguje žico. motor 1,5 do 2,5 ccm, nitrolak, parketni lak, elisa, nylon cevka, pletena žica 0 0,3 mm, obroček, gorivo, 10 vijakov M3 z maticami. 138 c Se nekaj opomb izdelavi! Nosilec motorja ima izrez za motor pri¬ lagojen motorju Super Tigre G 15. Za dru¬ ge motorje morate sami narisati ustrezno velik izrez in ga izžagati. Pritrdilo pritrdimo na model skupaj z motorjem. Slika 3 Elisa Če nimamo ustrezne elise, si jo mora¬ mo izdelati sami. Na načrtu vidite obrise elise za 2,5 ccm motor (v skrajni sili bi pa bila tudi za 1,5 ccm motor). Za izdelavo potrebujemo kos lepo ra- ščene parjene bukovine. Debelina naj bo enaka sredini elise. Na vezani les prerišemo polovico elise, kot je narisana na načrtu. Na les narišemo simetralo in središče elise. Nato položimo šablono iz vezanega lesa na simetralo ta¬ ko, da je središče elise v središču na si- metrali, jo obrišemo ter prerišemo še dru¬ go polovico elise. Jo izžagamo in narišemo še od strani na izžagano eliso ter to ob¬ delamo. Na prvi skici a vidite prvo fazo obdelave elise. Eliso smo vpeli v primež ter z rašpo grobo obdelali zadnjo stran. Sledi obde¬ lava s fino pilo. Nato eliso obrnemo in ta¬ ko obdelamo še drugo stran. Ko smo to izdelali, obdelamo po enakem postopku še prednjo stran, vendar moramo tu paziti, da dobimo preseke elise, kot so na načrtu. Zato ne odpilimo material od roba do ro¬ ba, ampak pustimo še nekaj lesa. Slika b na načrtu. Ko je elisa v grobem izdelana, jo mora¬ mo še oblikovati s finim raskavcem ali ostrim steklom. Izvrtamo v sredino elise luknjo, ki je tako velika, kot os motorja. Paziti mo¬ ramo, da je luknja izvrtana pravokotno v eliso. Nato eliso še uravnotežimo. Izde¬ lamo si pripravo, kot jo vidite na sliki c in skozi eliso potisnemo svinčnik z okro¬ glim presekom ali okroglo letvico in eliso postavimo na našo napravo. Če elisa osta¬ ne v vsakem položaju, potem je že dobra, če se pa kateri od krakov povesi, ga mo¬ ramo nekoliko obdelati, da sta kraka kon¬ čno v ravnovesju. Nato eliso še prelakiramo. Vžig motorja: Elisa je izdelana in jo privijemo na motor. V motorju ugotovimo, kdaj je bat v zgornji mrtvi točki in tedaj mora biti elisa navpično. Tako pritrjeno eliso bo¬ mo lažje hitro zavrteli preko mrtve točke in motor bo pričel delovati. Motor privijemo na svoje mesto z vi¬ jaki. Privit mora biti trdno, sicer se vi¬ jaki zaradi tresljajev radi odvijejo. Cevko rezervoarja, ki smo jo potisnili skozi luknjico v rebru 5, spojimo s cevko na dovodu goriva na motorju z gumijasto ali plastično cevko. Rezervoar napolnimo z gorivom skozi zadnjo cevko. Gorivo je različno za obe vrsti motor¬ jev. Za diesel motorje uporabljamo obi¬ čajno mešanico treh enakih delov rici- nus olja, petroleja in etra. 140 Za »glow plug« motorje pa uporab¬ ljamo mešanico 25 % ricinus olja in 75 % metil alkohola ali metanila. Ko smo napolnili rezervoar z gorivom, je motor pripravljen za vžig. Sedaj mo¬ ramo opisati razliko pri vžigu diesel in »gIow plug« motorja. Diesel motor vidi¬ mo na sliki 2 in ima na glavi valja kom- presijski vijak s katerim zvečamo ali zmanjšamo kompresijsko razmerje. Na sli¬ ki 3 pa vidimo motor z žarilno svečko, ki je pritrjena na glavi motorja namesto kompresijskega vijaka. Sestavne dele motorja vidimo na sliki 1. Diesel motor ima sledeče dele: 1 ohišje motorja, 2 zadnji okrov, 3 valj, 4 glava va¬ lja, 5 kompresijski vijak, 6 gred, 7 oj niča, 8 bat, 9 os bata, 10 protibat, 11 prednji ležaj, 12 zadnji ležaj, 15 vodilo elise, 16 bučka, 17 tesnila. 22, 23, 24, 26 deli vpli- niača. Pri »glow plug« motorjih je razlika le delih 5 in 10, ki jih tu ni in ima motor namesto tega svečko. Svečka je lahko 1,5 V ali pa 2 V. Na to moramo paziti, sicer lahko pregori. Ve¬ čina italijanskih motorjev (Super Tigre in Sarbini) ima 1,5 V. Ameriški motorji Cox (PeeWee, Babe Bee, Medallion in T. D.) imajo svečko v obliki dela glave, ki po¬ trebuje 1,5 V. Nemški in japonski motorji pa so večinoma opremljeni s svečkami 2 V, (Webra, Taifun, OS Max, Enja, Fuji). Za 2 V svečko uporabljamo za napaja¬ nje akumulator 2 V, za 1,5 V svečko pa baterijo. Ker je poraba toka precej veli¬ ka, moramo zvezati vzporedno vsaj 3 ame¬ rikanke, da bo svečka dalj časa žarela. Baterijo priključimo na vrh svečke in na glavo motorja. TIMOV MALI OGLAS Prodam sestavljenko štev. 5, malo rabljeno za 90 N din. Milivoj Šušanj, Kozaršče 4, p. Stari trg pri Ložu Za to lahko uporabimo posebno izdela¬ ni priključek, kot ga vidimo na sliki 4, ali pa uporabimo dve banani in »krokodilne spon¬ ke«. Pred vžigom vbrizgamo kapljico goriva v izpušno odprtino, odvijemo iglo vplinjača za 2 — 2,5 obrata, pokrijemo odprtino za zrak na vplinjaču s prstom in eliso ne¬ kajkrat zavrtimo v obratni smeri urnega kazalca. S tem smo z gorivom napolnili dovodno cevko za gorivo, v motor pa smo posesali nekaj goriva, ki je namazalo vse dele z oljem. Pri diesel motorju moramo pravilno naravnati kompresijski vijak, da dosežemo primerno kompresijsko razmer¬ je. Običajno privijemo vijak za 1 — 1,5 obrata. Motor je pripravljen za vžig. Eliso hitro in sunkovito potisnemo, da bat po¬ tisnemo preko zgornje mrtve točke. To po¬ novimo večkrat in pri tem počasi privije¬ mo konpresijski vijak. Kmalu bo motor pričel delovati. Slika 4 Pri »glow plug« motorjih pa pred star¬ tom priključimo baterijo na svečico in za¬ vrtimo eliso. Tu ni kompresijskega vija¬ ka, zato moramo privijati ali odvijati iglo vplinjača. Dobro je, če se modelar začetnik o de¬ lovanju motorjev posvetuje z izkušenim modelarjem. Če motor ne vžge, je lahko več napak: ni goriva, dovod goriva ima koleno in go¬ rivo se ne pretaka, svečica je pregorela, igla vplinjača je premalo odvita, kompre¬ sijski vijak je preveč privit, zato se motor »■trdo« vrti. Vse to preglejte in ugotovite napako. Pri delu, kot je vžig motorja, morate biti potrpežljivi in vztrajni ter eliso ener¬ gično in hitro zasukati. 141 12,13 od spredaj od zadaj GLISER ZA LED poskusi v kemijskem laboratoriju VODIKOV PREKIS — H 2 0 2 3 % raztopino vodikovega prekisa dobi¬ mo v lekarni ali drogeriji. Čisti, koncen¬ trirani vodikov prekis, H 2 0 2 je sirupu po¬ dobna, brezbarvna tekočina, ki se meša z vodo v vsakem razmerju. Hranimo ga v steklenicah iz rjavega stekla in v temi. Na svetlobi razpade v vodo in kisik. V in¬ dustriji se rabi za izdelavo eksplozivov in raketnih goriv. Če je vodikov prekis še uporaben, pre¬ skusimo, če dodamo v epruveto, kjer ima¬ mo prekis, za noževo konico manganovega oksida, Mn0 2 . Če se zmes ne zapeni, pre¬ kis ni več aktiven in je neuporaben. Pri naših poskusih uporabljamo vedno le 3 % vodikov prekis. V epruveto damo enaki množini, ne¬ kaj mililitrov prekisa H 2 0 2 in 10 % razto¬ pine bakrovega sulfata, CuS0 4 . Barva raz¬ topin je zelena. Če dodamo še približno 1 ml raztopine kalijevega luga, KOH, nasta¬ ne, tudi če ne segrevamo, v epruveti tem¬ na gruda, ki zelo močno razvija plin. Če vtaknemo v vrh epruvete tlečo trsko, ta zagori. To je dokaz, da je plin, ki nastaja kisik. Dodajmo še toliko klorove (solne) kisline, HCL, kolikor smo dodali luga: gru¬ da v epruveti izgine, plin se ne razvija več. Vodikov prekis, H 2 0 2 se razkraja v kisik, 0 2 ih vodo, H 2 0 pod vplivom aktivatorja, v našem primeru kalijevega luga, KOH, na bakrov sulfat, CuS0 4 . Vodikov prekis tako razpada hitreje, kot bi razpadal brez akti¬ vatorja. V nekaterih primerih pa poseben dodatek, afctivator reakcije, omogoča delo¬ vanje katalizatorja, da sploh pride do re¬ akcije. Reagenti Bakrov suflat, CuS0 4 .5 H 2 0, modra galica. Veliki, modri kristali,, če jih segrevamo nad 200° C oddajo kristalno vodo in kri¬ stali razpadejo v bel prah (CuS0 4 brezv.). Ta je strupen, toda zastrupitve so redke, ker povzroča modra galica bruhanje. Hra¬ nimo ga v steklenih posodicah, zamašenih s plutovinastim zamaškom. Natrijev in kalijev hidroksid, NaOH in KOH, lug. To je raztopina trdnega luga v vodi. Raztopino, ki jo kupimo je običajno 12 %• Je notranji strup, če pride na kožo jo razjeda. Če pride lug na kožo, ga mo¬ ramo takoj sprati z veliko vode. Lug hra¬ nimo v steklenici, ki je zamašena z gumi¬ jevim zamaškom. Steklen zamašek obtiči v vratu, ker lug razjeda steklo. Lug si lah¬ ko pripravimo sami, če raztopimo ustrezno količino trdnega hidroksida v določeni množini destilirane vode. Delovni postopek — Raztapljanje Košček sladkorja »izgine«, če ga vrže¬ mo v kozarec vode in vodo nekaj časa mešamo. Sladkor ni izginil, o čemer se prepričamo, če vodo poskusimo: voda je sladka. Če vodo odparimo, ostane na dnu izparilnice bela kristalna plast sladkorja. Taka raztopina ne spremeni snovi — ime¬ nuje se fizikalna raztopina. Tako se tope tudi soli, lugi in kisline v vodi, maščoba pa v bencinu. Morska voda je fizikalna raztopina kuhinjske in še drugih soli. Če vržemo železne opilke v klorovo (solno), HCL, kislino, ti izginejo — toda iz železa je nastal železov klorid, Fečl 2 . To je kemična raztopina. Snov,'ki se raztap¬ lja je topljenec, snov, ki topi pa topilo. Raztopine, v katere smo dali toliko top¬ ljenca, da je ostal kljub mešanju na dnu neraztopljen, so nasičene raztopine. Da se prepričamo, da je raztopina res nasičena, jo moramo nekoliko segreti in dobro pre¬ mešati. Najbolje pa je, če jo pustimo stati preko noči. Večina soli se bolje raztaplja v topli, kot pa v hladni vodi. Pri 15° C topi 146 100 g- vode 26 g KN0 3 , pri 80° C pa 169 g KN0 3 . Kalcijev hidroksid, Ca(OH) 2 pa se topi v vroči vodi slabše kot v hladni; na raztapljanje natrijevega klorida, NaCl pa temperatura ne vpliva. Priprava raztopin je pri kemijskem delu neizbežna, ker so reakcije med raztopinami mnogo hitrejše, kot med trdnimi snovmi. Že alkimisti so v srednjem veku dejali: »Corpora non agunt nisi soluta«. (Telesa, snovi ne učin¬ kujejo med seboj, če niso raztopljena). MEHURČKI V MINERALNI VODI Plin, ki dela mehurčke v mineralni vo¬ di, je ogljikov dvokis, C0 2 . V valj vržemo drobec kristalne sode, Na 2 C0 3 .10 H 2 0 in dolijemo razredčene klorove (solne) kisli¬ ne, HC1. Soda se prične takbj močno peni¬ ti. Plin, ki pri tem nastaja, ima dve zna¬ čilni lastnosti: prvič-ugasne gorečo vžiga¬ lico ali svečo. Druga lastnost se pojavlja pri zidanju vsake hiše z aipneno malto — malta, ki vsebuje vezivo Ca(OH) 2 se strdi v kamen CaC0 3 , ker se vezivo veže z oglji¬ kovim dvokisom, ki je v zraku. Da ta pro¬ ces v laboratoriju dokažemo, stresamo plin C0 2 , ogljikov dvokis z bistro apneno vo¬ do, Ca(OH) 2 , ki smo jo preje prefiltrirali. Bistra raztopina postane po stresanju mot¬ na, mlečno bela. Če dolijemo nekaj kap¬ ljic klorove kisline, HC1 se spet zbistri. Naredimo še drugi poskus. V drugem valju si pripravimo spet plin C0 2 iz sode in klorove kisline. C0 2 je težji od zraka in bo zato ostal v valju. Od tu ga »preto¬ čimo«, tako kot pretakamo tekočine v drug valj, kjer imamo bistro raztopino Ca(OH) 2 . Pretočiti moramo seveda le plin TIMOV MALI OGLAS Zbiram prospekte raznih krajev in jih tudi menjam Stojan Bizjak, Trg Svobode 12/a, p. Kobarid C0 2 in ne tekočine na dnu valja. Sedaj ta valj z Ca(OH) 2 pokrijemo s steklom in stresemo. Tudi tu bomo dobili mlečno be¬ lo raztopino. Ogljikov dvokis moremo pripraviti tudi iz marmorjevega prahu, CaC0 3 , če nanj nalijemo razredčene žveplove kisline, H 2 S0 4 . Da dobimo ogljikov dvokis potre¬ bujemo vedno spojino, ki je karbonat, ker se skupina C0 3 te spojine s kislino razkroji v plin C0 2 . S C0 2 lahko naredimo še en poskus. Na tehtnico postavimo prazno čašo in tehtnico uravnotežimo. Nato iz valja, kjer smo si prej pripravili ogljikov dvokis, C0 2 »na¬ lijemo« plin iz valja v čašo. Ne da bi se tehtnice dotaknili, se bo prevesila na stran, kjer je čaša. Dokaz, da je C0 2 težji od zraka. Reagenti Klorova (solna) kislina, HC1. Kislina, ki se kadi in se prodaja v specialnih trgovi¬ nah, je 38 % raztopina plina klorovodika v vodi. Razredčena je nekako 25 %. Za' vse naše poskuse moramo to 25 % kislino še razredčiti s 4—5 kratno množino vode. Klorova kislina je hud strup, vendar so zastrupitve z njo redke, ker je dražečega vonja in neprijetnega okusa. Če pride na bombaževinasito tkanino ali nogavice iz umetnih vlaken, naredi luknjo, ki se po¬ kaže včasih šele čez teden, ati ko oblačilo' operemo. K ; slino hranimo vedno v stekle¬ nicah s steklenim zamaškom. Natrijev karbonat (soda), Na 2 C0 3 . 10 H 2 0. Kristalna soda ima 10 molekul vo¬ de. Kristali so beli in veliki. Brezvodna soda pa je bel prah. Kristalno sodo lahko sami spremenimo v brezvodno, če počasi segrevamo kristale v porcelanski skodelici in med segrevanjem mešamo. Ko je v sko¬ delici le še prah, je odstranjevanje vode iz kristalov — kalciniranje — končano. Hra¬ nimo jo v steklenih posodah, zamašenih s plutovinastim zamaškom. Žveplova kislina, II 2 S0 4 . Koncentrirana kislina je brezbarvna, oljnata tekočina, ki vsebuje 93 % H 2 S0 4 v 100 delih vode. Ke¬ mično čista žveplova kislina je 98%. Kon¬ centrirana kislina je zelo nevarna. Če ka¬ ne na les, papir ali tkanino povzroči pravo 147 pooglenitev snovi. Zato moramo madeže kisline takoj obrisati in nato madež izpra¬ ti z mnogo vode. Če kane kislina na kožo, naredimo prav tako. Ko kislino razredču¬ jemo, moramo delati zelo previdno. Vedno vlivamo v majhnih količinah kislino v ve¬ liko vode! Po vsakem dodatku premešamo in šele, ko je raztopina enotna, vlivamo kislino naprej. Če bi vlili vso kislino na¬ enkrat v vodo, bi se voda na enem mestu pregrela in nato silovito brizgnila iz po¬ sode, kar je nevarno za oči! Če pustimo koncentrirano kislino nezamašeno na zra¬ ku, postaja vse bolj razredčena, ker vsrka¬ va iz zraka vlago, ter rjave barve, ker v njej pooglene delci prahu, ki padajo vanjo. V laboratoriju hranimo le majhne količi¬ ne koncentrirane žveplove kisline. Stekle¬ nica, kjer jo hranimo, mora biti zamašena s steklenim zamaškom, ker plutovinastega hlapi kisline razžro. Indikatorji Fenolftalein. Je bel prah, ki ga kupimo in raztopimo 1 g v 100 ml 96 % alkohola. Lužnate raztopine obarva kapljica tega in¬ dikatorja rdeče, v kislih raztopinah pa je brezbarven. Lakmus. Lakmusova raztopina je vodna raztopina različnih barvil. V kislinah je rdeča, v lugih modra. Najbolj enostavno je, da za poskuse, pri katerih hočemo ve¬ deti, ali potekajo v kislem ali lužnatem sredstvu, kupimo lakmusov papir, ki ga pomočimo v raztopino. Ker je vsak košček papirja le za enkratno določitev, odtrgamo vedno čisto majhen košček 1 cm 2 . Kupimo si lahko tudi raztopino, sami je še ne bo¬ mo pripravljali. Pazljivo prelivanje in dolivanje teko¬ čin: Pravilno s paličico in desno nepravilno prelivanje kisline ZABAVNA FIZIKA K0AJ JE ŽELEZNIŠKA PROGA DALJ¬ ŠA: POLETI ALI POZIMI? — VlSlNA EIFFLOVEGA STOLPA — ZAKAJ JE LED SPOLZEK — NALOGA O LEDENIH SVEČAH Če vas kdo povpraša »Kako dolga je železniška proga Ljubljana—Beograd?«, mu najbolj pravilno odgovorite takole: »Pet-' stošestdeset km v povprečju, poleti je za blizu tristo metrov daljša kot pozimi.« Ka¬ korkoli se bo komu zdel takšen odgovor nesmiseln ali celo kaj več, ne bo težko do¬ kazati, da je edino takšen točen. Če pri tem mislimo na nepretrgano dolžino železniške proge, le-ta zares mora biti poleti daljša kot pozimi. Ne pozabimo namreč, da se tračnice pri vsaki povišani stopinji podalj¬ šajo za več kot stotisočinko svoje dolžine. V vročih poletnih dnevih se segrejejo trač¬ nice na 40° C in več, včasih so celo tako razžarjene, da bi se pošteno opekli, ko bi se jih dotaknili z roko. V obdobju naj¬ hujšega mraza pa se tiri ohladijo do —25° C in še niže. Če postavimo osnovno razliko 55° med poletno in zimsko temperaturo in pomnožimo celotno dolži. 600 km X 0,00001 X 55, dobimo okoli 1/3 km! Iz tega sledi 148 kajpak, da je dolžina proge poleti za okoli 300 m daljša kot pozimi. Seveda pa se v resnici ne podaljša dol¬ žina železniške proge, temveč samo vsota vseh tračnic. To pa ni isto in zato se tudi trač¬ nice med seboj ne stikajo, med njimi so namreč majhni presledki — prostor za raz¬ tezanje pri segrevanju. Izračun bi pokazal, da se seštevek dolžin vseh tračnic poveča za vsoto skupne dolžine teh presledkov, in sicer za 300 metrov med najhujšim mra¬ zom in naj večjo vročino, seveda pa se po¬ daljša le železni del proge. Ob toplotnem raztezanju in krčenju ko¬ vin je zanimivo tudi vprašanje, kaj se ob velikih temperaturnih spremembah dogaja s takšnimi gigantskimi železnimi zgradba¬ mi kot je denimo Eifflov stolp v Parizu. Nedvomno ste že videli njegovo podobo v časopisu ali kaki knjigi, saj sodi med eno od posebnih znamenitosti Pariza. Ako se torej povrnemo k vprašanju o toplotnem raztezanju tega stolpa, moramo najprej povprašati: Za kateri letni čas gre, poletje ali zimo. Znano nam je, da se 300 m dolga železna os (višina Eifflovega stolpa) pri po¬ višani temperaturi za 1° C podaljša za 3 mm. Za približno toliko se torej mora po¬ daljšati tudi višina Eifflovega stolpa. V vro¬ čem, sončnem poletju se železni material v Parizu lahko segreje tudi do + 40° C, v hladnejšem deževnem dnevu pade do + 10° C, pozimi na O 0 C in celo na —10° (večji padec temperature je v Parizu re¬ dek pojav). Kot vidimo, gre torej za raz¬ liko 40° in več. To pa pomeni, da lahko vi¬ šina Eifflovega stolpa niha za 3 X 40 = 120 mm ali 12 cm. Natančna merjenja so poka¬ zala, da je ta slovita zgradba celo bolj ob¬ čutljiva za temperaturne spremembe kot zrak; segreva in ohlaja se hitreje dn celo nepričakovan sončni žarek v sicer oblač¬ nem vremenu vpliva nanj. To nihanje vi¬ šine stolpa so odkrili s pomočjo žice iz po¬ sebnega nikljevega jekla, ki ima to last¬ nost, da pri temperaturnih spremembah ne spreminja svoje dolžine. Zlitina s to izred¬ no lastnostjo se imenuje invar (po latin¬ skem izrazu za nespremenljiv). Da bi bila predstava o podaljšanju Eiff¬ lovega stolpa kar najbolj nazorna, povej¬ mo, da se podaljša torej za približno polo¬ vico višine naše revije. Na gladkem, pološčenem parketu mno¬ go hitreje zdrsnemo kot na navadnem. Pri¬ čakovali bi, da se bo isto zgodilo tudi na le¬ du, to je, gladek led bi moral biti bolj spol¬ zek kot raskav, hribčkast. Toda če ste se peljali kdaj s sankami preko neravne, hrib- čkaste ledene površine, ste se lahko pre¬ pričali, da so sani po tej površini kljub vsem pričakovanjem stekle precej laže kot po gladkem ledu. Neravna ledena ploskev je torej bolj spolzka kot gladka! Pojav lah¬ ko razložimo tako, led ni spolzek če je gladek, temveč zaradi povsem drugega raz¬ loga: zaradi povečanega pritiska se tem¬ peratura topljenja ledu znižuje. Oglejmo si, kaj se dogaja, ko se drsamo z drsalka¬ mi. Ko stojimo na njih, se opiramo prav¬ zaprav na zelo majhno površino, komaj na nekaj kvadratnih milimetrov ledu. Na to majhno ploskev pritiska vse naše telo. Ce se zdaj spomnimo, kaj smo dejali v enem od prejšnjih sestavkov naše zabavne fizike o pritiskih, bomo morali priznati, da je pri¬ tisk, ki ga ima drsalec na površino ledu, kar precejšen. Pod velikim pritiskom se led topi ob znižani temperaturi; če ima led npr. temperaturo — 5°, pritisk drsalk pa je znižal točko topljenja ledu, na katerem sto¬ ji drsalec, več kot za 5°, se bodo ti delci ledu začeli tajati. Kaj se dogaja dalje? Zdaj se med krivino drsalk in ledom naha- Sončni žarki grejejo nagnjeno streho močneje kot s snegom pokrita tla (šte¬ vilki kažeta velikost obeh kotov, pod kate¬ rima padajo sončni žarki na površino). 149 ja tanka plast vode in nič čudnega ni, če drsalcu polzi. Kakor hitro zadrsa na drugo mesto, se tudi tam dogodi isto. Vsepovsod se pod nogami drsalca led spreminja v tanko plast vode. To lastnost pa ima med vsemi snovmi edino led. Neki fizik ga ime¬ nuje »edinstveno spolzko telo v naravi«. Ostala telesa so namreč gladka, ne pa spol¬ zka. Lahko se torej povrnemo k vprašanju ali je bolj spolzek neraven ali gladek led. Znano nam je, da pritiska breme na pod¬ lago s tem večjo silo, čim manjša je plo¬ skev, na katero pritiska. V katerem pri¬ meru je človekov pritisk na podlagi večji: ko stoji na zrcalno gladkem ali ko stoji na neravnem, grudastem ledu? Jasno je, da v drugem primeru, saj se pri tem opira le na manjše število izboklin in hribčkov ne¬ ravne površine. Cim večji pa je pritisk na led, tem obilnejše je topljenje in kot po¬ sledica tega je led tem bolj spolzek. Ali ste se že kdaj zamislili nad tem, ka¬ ko pravzaprav nastanejo ledene sveče, ki se spuščajo v zimskih dneh z zasneženih streh? Kdaj se sploh naredijo te sveče — ko je topleje ali v mrazu? Ce ob otoplitvi, kako je mogla voda zmrzniti takrat, ko je bila temperatura nad ničlo, in če v mrazu, od kje se je vzela voda zanje? Naloga to¬ rej ni tako preprosta, kot bi na hitro pre¬ sodili. Da lahko nastanejo ledene sveče, morata istočasno nastati dve temperaturi: za taljenje nad ničlo, za zmrznjenje pa temperatura pod ničlo. Ko se sneg na strehi taja, ker grejejo sončni žarki do temperature nad ničlo, se hkrati stekajo niz strehe kaplje in na nje¬ nem robu zmrzujejo, ker je tu temperatura pod ničlo. (Seveda v tem primeru ne vklju¬ čujemo tistega taljenja, ki nastaja zaradi toplote, ki prihaja iz notranjosti zgradbe). Predstavljajmo si takšno podobo: dan je jasen, vsega je komaj —1 do —2 pod ničlo. Sonce obliva Zemljo s svojimi žarki, vendar ti poševno padajoči žarki zemlje ne ogrevajo toliko, da bi se sneg lahko ta¬ jal. Toda na nagnjeno streho, obrnjeno pro¬ ti soncu, žarki ne padajo poševno kot na zemljo, temveč bolj navpično, pod kotom, ki je bliže pravemu kotu. Znano je, da je osvetljevanje in ogrevanje žarkov tem več¬ je, čim večji kot tvorijo žarki s površino, na katero padajo.Zato se pobočje strehe segre¬ va močneje in sneg na njej se taja. Staljena voda se odteka v kapljah in obvisi na ro¬ bu strehe. Toda pod streho je temperatu¬ ra pod ničlo, in kaplja, ki se ohlaja tudi z izhlapevanjem, zmrzne. Na zmrznjeno kap¬ ljo priteče druga in tudi zmrzne, nato tret¬ ja kapljica itd. Sčasoma nastane majhen ledeni hribček. Ob drugi priložnosti se taki ledeni izrastki daljšajo in končno nasta¬ nejo sveče, podobne kapnikom stalakti¬ tom, ki nastajajo v podzemeljskih jamah. Isti pojav — poševno padajoči sončni žarki — povzroča tudi mnogo sprememb večjih razsežnosti, saj je razlika med ze¬ meljskimi vremenskimi pasovi v različnih letnih časih v precejšnji meri pogojena z različnim vpadnim kotom sončnih žarkov*. Sonce je namreč pozimi v isti oddaljenosti od Zemlje kot poleti, enako je oddaljeno od tečajev kot od ekvatorja (razlike v odda¬ ljenosti so tako majhne, da so praktično brez pomena). Toda sončni žarki padajo na Zemljino površino blizu ravnika pod pre¬ cej večjim kotom kot ob tečajih; poleti je ta kot večji kot pozimi. To povzroča velike temperaturne razlike med dnevom in se¬ veda tudi v življenju vse narave. * Ta trditev ne drži docela : 1 drugi pomemben razlog je v neenakem podaljševanju dneva, to je tistega časa, v katerem Sonce ogreva Zemljo. Oba pojava pa sta pogojena z enim samim astronomskim dejstvom: z na-, klonom zemeljske osi nasproti vrteči se površini Zem¬ lje okoli Sonca. TIMOVI MALI OGLASI Prodam motorni čoln (brez mo¬ torčka) Tim-Neptun, dolg 60 cm, vi¬ sok 17 cm in širok 18 cm, modre bar¬ ve in žepni kompas za 80 N din ali zamenjam za kitaro. Metod Ciglar, Tlaka 7. p. Gabrovka pri Litiji Prodam dobro ohranjene smuči — dolžine 1,80 m — in tudi leto in pol starega, lepega in krotkega srnja¬ ka. Cena po dogovoru. Jančič Jože - Marjan Blagovna 40, p. Šentjur pri Celju 150 Mizarski prsni vrtalnik (vrtalo). Za vrtanje lukenj v les uporabljamo najrazličnejše svedre, različnih velikosti, ki so bodisi že nasajeni z ro¬ čaji, ali pa jih vpenjamo v vrtalo. Delo z vrtalni¬ kom je manj naporno, razen tega je tudi hitrtejše. Svedre vpenjamo v glavo vrtalnika. Razen običaj¬ nih lesnih svedrov uporabljamo pri obdelavi le¬ sa še celo vrsto posebno oblikovanih svedrov* kot na primer: — žličniki —. so žlicasto oblikovani svedri za vrtanje v smeri vlaken, — Irvranovii svedri — imajo obliko dolgega vi¬ jaka in jih uporabljamo za vrtanje globokih lu¬ kenj, — osrednjakii — imajo tri konice, uporablja¬ mo pa juh za vrtanje lukenj večjega premera. . Razen svedrov, ki jih vpenjamo v vrtalo, upo¬ rabljamo še ročne svedre različnih velikosti. Manj¬ ši ročni svedri imajo držaj iz istega kosa kovine tako, da tvori razširjeno zanko. Drugi svedri te vrste, zlasti večji, pa imajo nasajen lesen držaj ta¬ ko, da dobi sveder obliko črke T. Svedri te vrste so večinoma oblikovani v obliki polža. Skobljič. Uporabljamo ga za izravnavanje lesnih površin tako, da odvzemamo tanke plasti. Skobljiči imajo ogrodje iz trdega lesa, v njem pa je zagozde¬ no jekleno rezilo v določenem kotu. Zaradi različ¬ nih potreb pri obdelavi lesa uporabljamo tudi raz¬ lične skobljiiče — na primer: a) Kosmač je skobljič, ki je namenjen začetni, bolj grobi obdelavi pri izravnavanju krivih povr¬ šin. Ima široko in zaokroženo brušeno rezilo. b) Večenjak ima ozko ogrodje, rezalo pa sega preko širine drsne površine, zato ga lahko uporab¬ ljamo za obdelavo lesnih površin pri kotnih sti¬ kih. c) Spahalnik ima najdaljše ogrodje; uporablja¬ mo ga za spahovanje in za .izravnavanje večjih ploskev. Žage. Pri obdelavi lesa je eno od nepogrešlji¬ vih orodij tudi žaga. Poznamo celo vrsto različnih žag. Ločimo jih po konstrukciji, po obliki zob in po velikostih. Zobje morajo biti pri vsaki žaga razperjeni, sicer ne bi mogli vleči žage skozi les. Žage razperjamo s posebnimi kleščami, ki jim lah¬ ko nastavimo širino razperitve. Od žag, ki jih uporabljamo pri ročni obdelavi lesa sta najbolj znani: — mizarska žaga — ki je vpeta v poseben lok; privijamo ali popuščamo ga lahko s pomočjo pletene vrvice in lesenega klina, — lisičji rep — je prosta žaga brez loka; na širšem koncu ima pritrjen roki prilagojen ročaj. mali timov tehniški slovar 151 KAKO SO ODKRILI RENTGENSKE ŽARKE Bilo je zvečer, dne 31. decembra, ko je Wilhelm Konrad Rontgen, profesor teore¬ tične fizike na univerzi v Wurzburgu po¬ kazal svojim kolegom nenavadno fotografi¬ jo. Na njej je bilo razločno videti okostje človeške roke s prstanom. To je bila prva rentgenska fotografija človeškega telesa. Učeni gospodje so strmeli. Kako je mogo¬ če fotografirati kosti skozi meso in kožo! Morda tisti hip še niso doumeli, kakšen ve¬ likanski pomen ima to fizikalno odkritje za medicino. Dandanes se nam to ne zdi nič posebnega, saj ima rentgensko aparaturo vsaka bolnica in vsaka zobna ambulanta. Ce pa pomislimo, da z rentgenskimi žarki že dolgo ugotavljajo bolezni, preiskujejo pljuča in druge notranje organe, ugotav¬ ljajo kostne zlome, najdejo tuje predmete v telesu in celo zdravijo rakasta obolenja — potem nam je jasno, da so skrivnostni žarki eno največjih pridobitev medicinske znanosti. Fizik je napravil zdravstvu ne¬ precenljivo uslugo. Prav na kratko si oglej¬ mo življenje in delo tega znamenitega mo¬ ža. Wilhelm Konrad Rontgen je izšel iz sta¬ re trgovske rodbine, po materi pa je bil ho¬ landskega rodu. V srednjo šolo je hodil na Holandskem, potem pa se je vpisal na po¬ litehniko v Zurichu in na tej šoli diplomi¬ ral leta 1866. Na univerzi v Strassburgu je predaval teoretično fiziko, pozneje pa do¬ bil mesto na stari nemški univerzi v Wurz- burgu. Tu je imel na voljo potrebna sred¬ stva, sodelavce in dobro opremljen fizikal¬ ni laboratorij, zato se je lahko posvetil ra¬ ziskovalnemu in eksperimentalnemu delu. Proučeval je stisljivost tekočin, specifično toploto plinov in pojave pri neprevodnikih v kondenzatorskem polju. Najbolj pa so ga Wilhelm Konrad Rontgen (1845—1923) zanimali pojavi, ki se javljajo ob prehodu toka visoke napetosti skozi takoimenovane Crookesove cevi. (Crookesove cevi so hru¬ škaste steklene posode, napolnjene z raz¬ redčenim plinom. Na koncih cevi sta vde¬ lana oba pola: pozitivni- anoda in negativ¬ ni — katoda.) Že prej je bilo znano, da na¬ staja pri prehodu visokofrekvenčnih tokov skozi cev od anode na katodo na katodi po¬ sebno žarčenje, ki so ga imenovali katod¬ no žarčenje. Danes vemo, da so katodni žarki curki negativno nabitih delcev, ki že pri razmeroma nizki napetosti sevajo iz katode. Z električnim in magnetnim po¬ ljem je mogoče ta curek odkloniti. S po¬ sebno snovjo prevlečeno steklo se zasveti, t. j. fluorescira, kadar ga zadenejo katodni žarki. Proučevanje lastnosti katodnih žarkov je privedlo do odkritja novih žarkov, ki jih je Rontgen imenoval »X žarke«. Ront¬ gen je slučajno opazil, da se neki kristali, ki so bili v bližini katode Crookesove ce¬ vi čudno svetlikajo, kadar je cev priklju¬ čena na napetost. Rontgen je pravilno skle¬ pal, da nastaja ob zadevanju katodnih žar¬ kov ob stekleno steno cevi neko novo žar¬ čenje. Dne 8. novembra 1895 je ugotovil, da vplivajo ti novi žarki na zavito fotograf¬ sko ploščo, ki je v bližini Crookesove cevi. Ko je ploščo razvil, je videl, da je plošča osvetljena in da so na njej odtisi njegovih prstov. Takoj drugi dan je Rontgen na ta način fotografiral roko svoje soproge. Na sliki so bili bledi obrisi roke in zelo jasna slika kosti in prstana. Ni bilo več nobenega 152 dvoma o tem, da skrivnostni žarki z lah¬ koto prodro skozi mehke dele telesa — medtem ko jih kovine ali trdi deli telesa kot so kosti zadrže. Človeško telo je posta¬ lo pravzaprav prozorno, saj je poslej zdrav¬ nik lahko videl poškodbe ali bolezenske spremembe v notranjosti telesa. Seveda so prve poskuse neštetokrat po¬ novili. Nove žarke so skrbno proučili in ugotovili njihovo fizikalno naravo. Ne gle¬ de na to pa jih je medicina lahko takoj iz¬ koristila. Gradili so vedno popolnejše apa¬ rature za preiskavo pljuč in vseh drugih notranjih organov. 2e nekaj let po odkrit¬ ju žarkov, jih je uporabil neki švedski zdravnik za zdravljenje rakaste tvorbe na koži. V naslednjih letih so nenehno izpo¬ polnjevali rentgensko tehniko. Zakonca Curie sta odkrila radij, ki izžareva podo¬ bne žarke. V novejšem času poznajo še druge radioaktivne snovi (izotope), s kate¬ rimi dosegajo še boljše uspehe pri zdrav¬ ljenju raka. Nekaj let po svojem tako pomembnem odkritju je Rontgen prejel za svoje delo veliko priznanje — Nobelovo nagrado. Žarke, ki jih je odkril prof. Rontgen, so kmalu začeli praktično uporabljati z apa¬ rati upodobljenega tipa. Na svetlikajočem se zaslonu se kažejo kosti in tkiva preiskova¬ nega organa zemljevid je star že več tisoč let Zemljevid ali geografska karta nika¬ kor mi izum novejše dobe. 2e v prejšnjih zgodovinskih obdobjih, pravzaprav odkar so ljudje pričeli raziskovati svet, v ka¬ terem so živeli, odkar so potovali po kop¬ nem in po morju, odkrivali neznane de¬ žele, trgovali in se vojskovali, so čutili potrebo po zemljevidih, ki hi jim kazali smeri in razdalje. Primitivna ljudstva so uporabljala zelo preproste, a zanimive pri¬ pomočke, ki so v bistvu že zemljevidi. Po¬ linezijski ribiči, ki so pluli po morju v lahkih čolnih, so izdelali na moč enostaven zemljevid. V okvir iz bambusovih palic so pritrdili tanke šibe iz trstike, s kateri¬ mi so označili važne morske tokove, vmes pa so pritrdili školjčne lupine, ki so pred¬ stavljale otoke. Ohranila sta se dva iz¬ rezljana kosa lesa, izdelek nekega Eskima. En kos predstavlja del vzhodne obale Gr5n- landije, drugi pa vrsto otokov, ki leže pred obalo. Neka indijanska plemena so upo¬ rabljala primitivne karte narisane na je¬ lenji koži. Civilizirani narodi starega ve¬ ka pa so izdelovali že mnogo boljše zem¬ ljevide, na katerih so, čeprav z mnogimi napakami, prikazali svet, ki so ga takrat poznali. Prve zemljevidne sikace, ki so podobne današnjim zemljevidom, je dal izdelati fa¬ raon Ramzes II. sredi drugega tisočletja pred našim štetjem. To je bila pravzaprav katasterska razdelitev zemljišč. To delo je trajalo precej let. Na nekih staroegipčan¬ skih risbah je mogoče videti takratne zem¬ ljemerce pri delu. Najstarejše znane zem¬ ljevide hranijo v muzeju v Torinu. Izde¬ lani so na papirusu. Eden teh zemljevi¬ dov kaže lego zlatih rudnikov v Nubijski puščavi, drugi pa karavansko pot v Hero- . opolis to kanal, ki je povezoval Nil z Rde¬ čim morjem. 153 Najstarejši zemljevid sveta, najden v Iraku leta 1930. Na njem so označene obdelovalne površine, gradovi, gorovja, morja, jezera itd. Izmed vseh geografskih del starega ve¬ ka je gotovo najznamenitejši geografski atlas, ki ga je okoli leta 150 našega štetja izdelal Klavdij Ptolomej, znani utemeljitelj geocentričnega sistema, nazora, da je Zem¬ lja središče vesolja. Ta nazor je ovrgel še¬ le Kopernik. Ptolomejev atlas je izšel pod naslovom Geographia Universalis in je obsegal osem zvezkov v katerih je bilo 26 zemljevidov posameznih dežel in karta vsega takrat znanega sveta. Ta zemljevid obsega Britansko otočje, dežele okoli Ni¬ la, Afriko nižje od ekvatorja in celo In¬ dijski ocean. Na nekem drugem zemlje¬ vidu iz časov rimske države je zarisana cesta, ki je vodila od Anglije do izliva Gangesa v Indiji. Ta karta je dolga 6 m in široka 30 cm. V srednjem veku je v Evropi znanost skoraj popolnoma zamrla in tudi zemljevi¬ dov skoraj niso poznali. V tem času pa so v vzhodnih deželah, zlasti v Bagdadu, Arabci razvili novo središče znanosti. Nji¬ hovo znanje geografije je prehitelo Evro¬ po za nekaj stoletij. Napredovali so se¬ veda tudi v kartografiji. Brez pomislekov so uporabili najboljše iz Ptolomeja in iz kitajskih, perzijskih, egipčanskih in drugih virov, k temu pa dodali svoje lastno znan¬ stveno delo. Tako so nastali pred skoro tisoč leti mnogo boljši zemljevidi, delo ge¬ ografa Ibn Haukala in drugih arabskih znanstvenikov. V dobi renesans je prišlo do novega razcveta znanosti in umetnosti najprej v Italiji, potem pa tudi v drugih evropskih deželah. Razvoj pomorske plovbe je zah¬ teval množično izdelovanje zemljevidov, kar je omogočil zlasti izum tiska in spo- polnitev grafičnih tehnik. Moderni sistem zemljevidov je iznašel Gerard Mercator (1512 —1594), po rodu Flamec. Po naro¬ čilu kralja Karla V. je izdelal do tedaj najboljši zemeljski globus. Okoli leta 1550 je izumil novo zemljevidno projekcijo, ki se po njem imenuje Mercatorjeva. To pro¬ jekcijo še danes uporabljajo pri zemlje¬ vidih, na katerih vzporedniki in poldnev¬ niki sestavljajo pravokotno mrežo. Mer¬ cator je izkoristil svojo projekcijo pri se¬ stavljanju novega atlasa, ki je izšel leto dni po njegovi smrti. Se pred tem (leta 1570) je izdal za tiste čase zelo dober at¬ las tudi Mercatorjev prijatelj Ortelij iz Antverpna, ki si je s tem celo pridobil priimek »Ptolomej 16. stoletja«. Naj ob tem povemo še, da je v tistem času francoski zdravnik in astronom Jean Fernel ponov¬ no izmeril Zemljo na podoben način kot nekdaj Eratosten, vendar malo točneje. Odpotoval je z določene točke v Parizu natanko proti severu vse dokler ni ugoto¬ vil, da se je sonce na nebu znižalo za eno stopinjo. Tedaj je vedel, da je prehodil eno širinsko stopinjo. Nato je izmeril to raz¬ daljo tako, da je sedel na voz in se od¬ peljal v Pariz. S tem, da je štel število ob¬ ratov kolesa je izračunal, da meri razdalja med Amiensom in Parizom 57.099 sežnjev. Obseg zemeljske oble, ki so ga po teh podat¬ kih izračunali,se le za 57km razlikuje od na¬ tančno ugotovljene vrednosti. To zgodbico smo omenili zato, ker je merjenje Zemlje važno tudi za kartografijo. Za plovbo po morju namreč ni dovolj, če imamo mre¬ žo poldnevnikov in vzporednikov, s katero lahko določimo zemljepisno lego t. j. zem¬ ljepisno širino in dolžino — potrebno je tudi merilo. Brez merjenja Zemlje pa ne moremo določiti dolžine širinskih in dol¬ žinskih stopinj. V današnjih časih pač nismo v zadregi za dobre zemljevide, saj jih je povsod na pretek, kljub temu pa bi se motil, kdor bi mislil, da imamo točne zemljevide vse zemeljske oble.-Še kar precej pokrajin na zemlji ni kartografsko obdelanih ali pa : 154 so obdelane približno. Na zemljevidih so še vedno bele lise, ki označujejo neznane pokrajine. Seveda gre po večini za ne¬ naseljena področja. Kljub sodobnim sred¬ stvom, kot so letala in helikopterji ter naj¬ popolnejši fotografski aparati, so neraz¬ iskana še obširna področja v pragozdovih Južne Amerike in nekateri predeli v Azi¬ ji in na oceanih. Zelo malo je znana no¬ tranjost ■ Grenlandije, še manj pa je ra¬ ziskana Antarktika, ki jo zaradi njene ob¬ sežnosti lahko imenujemo kontinent. Ce¬ lo za znane in obljudene pokrajine da¬ nes še nimamo dokončnih in popolnoma točnih geografskih kart, ker natančna geodetska merjenja marsikje še niso do¬ vršena. Zlasti primanjkuje natančnih de¬ tajlnih kart, kjer bi bile narisane obdelo¬ valne površine, zemeljska bogastva, goz¬ dovi, vode, podnebje in drugo. Takšne specialne karte pa so nujno potrebne za vsakršno planiranje razvoja gospodarstva. Popolnega detajlnega zemljevida na¬ šega planeta še nimamo, čeprav traja to delo že dolga desetletja. Danes sicer de¬ lajo natančne fotografske zemeljske povr¬ šine iz zraka, vendar je treba opraviti mnoga topografska merjenja na terenu; to pa marsikje, na primer v gorovjih in v pragozdovih, nikakor ni lahko delo. Za iz¬ delavo natančnih zemljevidov tistih dežel, ki še nimajo takšnih zemljevidov, skrbi mednarodna organizacija UNESCO v ok¬ viru Organizacije združenih narodov. »TABVLA ASIAE VITI’*! Eden Ptolomejevih zemljevidov. Na njem lahko vidimo Ščitijo, Indijo in bojda Ki¬ tajsko. Zemljevid pa predvsem predstavlja takratno pojmovanje ljudi iz raznih od¬ daljenih dežel mladi fotoamaterji BRANKO HAJDINA iz Murske Sobote sprašuje, zakaj so nekateri posnetki oseb »z odrezanimi glavami« ali pa je na nega¬ tivu samo pol osebe, čeprav jo je v iskalu videl celo. To se dogaja kadar snemamo z aparatom, ki ima zgoraj montirano optič¬ no iskalo in kadar stoje motivi blizu apa¬ rata. En vzrok je nepazljivo usmerjanje aparata, kadar se ne ujame pravilna smer:, oko — iskalo ,— oseba. Oko naj bo vedno prislonjeno proti centru iskala. Če namreč oko prislonimo bolj proti robu iskala, bo¬ do bližnji posnetki, osebe ali predmeti, go¬ tovo »odrezani«. Drugi vzrok pa je optič¬ nega značaja in je zato pri nekaterh ka¬ merah neizogiben. Če pri opazovanju iščemo motiv v iskalu, bomo morali osebo ali predmet ujeti v njegovo sredino, torej v njegovo optično os. Ker pa objektiv leži pod ali pa ob strani iskala, bo zato njegova optična os usmerjena malo nižje ali pa malo v stran od optične osi iskala. Ta raz¬ lika med optično osjo iskala in optično osjo objektiva povzroča »odrezane« posnetke in se imenuje PARALAKSA. Ponazoritev te¬ ga je na skici (str. 156). Črtasto polje je vid¬ ni kot iskala, ki je montirano nad objekti¬ vom, ter se zato ne pokriva s slikovnim 155 kotom objektiva. Nastala razlika je ozna¬ čena s »P«, to je paralaksa. Objektiv bo posnel nižje, kot pa se vidi skozi iskalo, zato bo oseba, ki stoji blizu kamere »-brez glave«! Kadar boste snemali z dvooko zr¬ calno kamero, kot je Flexaret, Rolleiflex, Rolleicord ali pa Yashica, boste imeli opravka is paralakso in jo boste morali upo¬ števati in odpraviti njene posledice. Pri takih kamerah je zgornji objektiv name¬ njen za opazovanje, spodnji pa za snema¬ nje. Vsak ima svojo optično os in se bo zgodilo isto, kot prikazuje skica desno, kadar bodo motivi blizu aparata. Enooke zrcalne kamere, kot je Prakti- ca, Exa ali Exakta nimajo paralakse, ker je opazovanje in snemanje urejeno skozi isti objektiv. S tako kamero ne boste »re¬ zali glav« in brez nevšečnosti boste lahko posneli metulja na cvetu, čeprav bo zelo blizu aparata. Nekateri aparati uporabljajo posebna iskala, ki se pri snemanju bližjih motivov rahlo pomaknejo navzdol, s čimer se opazovalni in snemalni kot pokrijeta. Tak slučaj kaže spodnja skica, kjer je op¬ tična os iskala nagnjena k optični osi ob¬ jektiva, s tem pa se paralaksa odpravi. Če boste imeli z vašimi aparati težave in bi radi osebe sigurno ujeli v celoti na film, potem se raje od motiva malo odmaknite, 156 v iskalu pa pustite okrog njega več prosto¬ ra. MAJDA ROŽANC iz Ljubljane je bila kar malo užaljena, ker njen »tako lep« fo- fcogram ni bil sprejet na razstavo. Da bo¬ ste tudi vi zvedeli, zakaj njena »Drobna¬ rija«, kot je imenovala ta fotogram, ni dosegel pri oceni žirije več točk, bomo ta fotogram malo »kritizirali« in poiskali, kaj je dobrega iin kaj ni dobrega. Fotogram je skrbno izdelan, čist in tehnično brez na¬ pak. Tudi posušen je na sušilnem stroju zelo lepo in brez lis, ki jih ima veliko pio¬ nirskih fotografij zaradi površnega suše¬ nja. Potem je žirija ocenjevala vsebino in seveda ugotovila, da je fotogram poln raz¬ metanih predmetov, ki nimajo niti posebne medsebojne zveze, povrhu pa še dolgo¬ časno učinkujejo. Če bi Majda nekaj teh predmetov po prvi osvetlitvi odstranila in še enkrat kratko osvetlila, bi nastal fotogram z dvojno osvetlitvijo, ki bi sigur¬ no bolj učinkoval na gledalce. Se veliko lepši bi bil fotogram s premikom, ki na¬ stane tako, da po prvi kratki osvetlitvi predmete premaknemo in nato še enkrat kratko osvetlimo. Tak fotogram pa učinku¬ je že kot prava umetnina! Pionirji fotoa¬ materji zelo malo poznajo tak način iz¬ delave fotograma, zato ga poskusite in uspele izvedbe pošljite v kritiko! Majdin fotogram ima ščipalko in radirko, ki sem ju označil s številko »1«. Oba ta predmeta sta v obrisih nezanimiva in nič posebnega. S številko »2« sem označil predmete, ki na fotogramu učinkujejo kot nekake debele črte. To sta dva svinčnika, čopič in dva peresnika. Na ta način se na fotogramu črta pravzaprav petkrat ponavlja. Ponav¬ ljanje je vedno dolgočasno! Pri nekoliko postrani položenih peresnikih to še ni ta¬ ko hudo, toda svinčnika in čopič na levi strani pa so povrhu še vzporedni in se jim tudi smer ponavlja. Obris koleščka v sre¬ dini moti obris peresnika, pero na peresni¬ ku pa moti nalivno pero, ki ga tja pritiska šop ključev, ki pravtako nimajo neke po¬ sebne oblike. Tako so ocenjevali »Drob¬ narijo« člani žirije in vsak je dvignil dvojko, kar je dalo skupno oceno, ki je ta fotogram potisnila med one, ki ne pridejo v poštevo za razstavo. Majda, nič ne bodi huda, temveč raje poskusi nov fotogram po novih navodilih! RADIJSKO VODENJE LADIJSKIH, LETALSKIH IN DRUGIH MODELOV Tudi pri nas je vedno več mladih teh¬ nikov, ki so se navdušili in se posvetili modelarstvu z uporabo radijskega vode¬ nja. V očeh mnogih je radijsko vodeni model igračka. Kako se matijo! Izdelava radijske naprave za vodenje zahteva od modelarja mnogo časa in potrpljenja. Pri tem delu raste tudi njegovo teoretično znanje elektronike. Pa vse to samo zaradi igračke? Radijsko vodene (RC) naprave so se¬ stavljene iz treh osnovnih delov: oddajni¬ ka, sprejemnika in krmilnega mehanizma (servo mehanizma, servo motorja). Oddajnik proizvaja radijski val, t. j. visoko frekvenčno (VF) nihanje električne energije, v katero se vtisne določena in¬ formacija. Prek antene se potem tak si¬ gnal prenese v eter. Frekvenca nosilnega vala za radijsko vodenje modelov je do¬ ločena z mednarodnimi priporočili. Za ve¬ čino evropskih držav velja določilo, naj se uporabljajo frekvence od 26,98 MHZ do 27,28 MHZ. Sprejemnik lovi radijski signal s svojo anteno. Signal iz antene se nato primemo spremenjen posrteduje krmilnemu meha¬ nizmu. Slednji električno energijo spre- 157 Priprave pred startom meni v mehansko in s tem premika kr¬ milo, spremeni režim motorja ipd. Najenostavnejša je seveda enokanalna RC naprava. Želja se prenaša s pomočjo ene same tipke oziroma stikala. To stikalo prekinja kar VF nihanje, pri novejših na¬ pravah pa le tonsko frekvenco. Uspešnost modela je odvisna predvsem od duhovitosti rešitve krmilnega meha¬ nizma. S pomočjo tipke na oddajniku se mo¬ del usmerja v levo, desno in naravnost. Vsekakor je najbolje, da je krmilo mo¬ dela v nevtralnem položaju takrat, ko ne k h krmilu servo motor “1 - pritiskamo na tipko oddajnika. Takoj, ko se vključi stikalo na oddajniku, mora model zavijati na primer v levo. Ko tipko spustimo, se mora krimilo modela zopet povrniti v nevtralni položaj. Če za tem ponovno vključimo tipko, se krmilo postavi v desno, ne pa zopet v levo. Krmilni me¬ hanizem nato zopet postavi krmilo v nev¬ tralni položaj, takoj ko se stikalo odpre (ko spustimo tipko). Pri ponovnem pri¬ tisku na tipko pa se krmilo zopet postavi v levo. In ves ta prbces se lahko ponavlja po volji. Ukazi si lahko sledijo le v nas¬ lednjem zaporedju: levo — naravnost — desno — naravnost — levo — naravnost — desno itd. Model, ki se premika po vo¬ di ali leti v zraku, bo zavijal v levo ali v desno le toliko časa, kolikor bomo držali vključeno komandno stikalo na oddajniku. Če želimo model dvakrat zapored usmeriti /N TIMOV MALI OGLAS Kupim motorček za letalski mo¬ del in načrt za letalo — prodam značke. Ivan Ropaš, Črni vrh 3 p. Tabor Savinjska dolina v levo, moramo drugič tipko pritiskati dvakrat in šele drugič držati vklopljeno dalj časa. To je torej eden od principov enoka- nalne RC naprave. S primemo preure¬ ditvijo oddajnika in krmilnega mehaniz¬ ma pa je možno izdelati tudi proporcialno napravo. Za kaj gre v tem primeru? Prej opisana krmilna naprava krmilo vedno postavi v prvi ali dragi skrajni položaj. 158 Pri proporcialni izvedbi pa krmilo vemo sledi gibu komandne rbčice, M zamenja vlogo tipke. Seveda je taka naprava ne¬ koliko bolj zahtevna. (Angleški naziv za naprave te vrste je »Galloping Ghost«.) Večkanalna RC naprava pa je želja vseh tistih, ki zahtevajo od modela mnogo več. V tem primeru ima vsak kanal le eno samo nalogo. Stikala se vključujejo na¬ vadno s pomočjo primernih ročic, pa tu¬ di s pomočjo tipk. Če npr. vključimo sti¬ kalo kanala 1, to pomeni, da se bo krmilo obrnilo v levo. V primeru, da vključimo stikalo kanala 2, se bo krmilo odklonilo v desno. Naslednje kanale lahko uporabi¬ mo za upravljanje režima motorja ipd. Seveda morajo biti stikala izvedena na tak način, da ni mogoče hkrati vključiti nasprotnih povelj. Večkanalne naprave uporabljajo torej za krtnilo eno, za motor pa drugo krmilno napravo itd. Pri več¬ kanalnih napravah so krmilne naprave (servo motorji) drugačni kot pri enokanal- nih; vsaj v splošnem je tako. Večkanalne RC naprave lahko sestavlja celo 12 ali več kanalov. Dobijo pa se tudi 2, 3, 4-kanalne naprave. Najnovejše naprave uporabljajo ana¬ logno in digitalno tehniko. Sistema sta proporcionalna in se med seboj razlikujeta le v električni rešitvi. Vsi kanali so na¬ vadno simultani, torej je z njimi možno opravljati istočasno različna povelja. S po¬ močjo take RC naprave je možno uprav¬ ljati modele izredno natančno in z mnogo večjim občutkom. Razumljivo, da je težnja tehnikov, ki izdelujejo RC naprave, da so le-te čim lažje in čim zanesljivejše. Pri reševanju tega vprašanja lahko mnogo pričakujemo od integriranega vezja. PREMISLI IN UGANI VODNA ČRPALKA V katero smer — 1 ali 2 — je treba vrteti ročico, da bo naprava prečrpala vodo v desno posodo? IVO A. COLLINS Ivo je navdušen radioamater, zato se vsako leto udeleži znanega tekmovanja radioamaterjev. Katero tekmovanje je to? ERIKA RAHN STIČNA Erika je zaposlena v projektivnem od¬ delku nekega podjetja. Kaj je po poklicu? 159 preizkusite svoje znanje 1. Kako se imenuje strojni element, ki veže gonilno gred z gnano gredjo? a) menjalnik b) sklopka c) zavoda 2. Kako imenujemo v gradbeništvu te¬ koči trak, na katerega stresemo material in ga v ne preveliki strmini prenašamo na drug kraj? a) valjar b) buldožer e) transporter 3. Kateri od treh navedenih ameriških znanstvenikov je med drugim izumil tudi električno žarnico, mikrofon z ogljenim prahom in fonograf? a) Fulton b) Bell c) Edison 4 . Kako se imenuje geometrijsko telo z mnogostranično osnovno ploskvijo, plašč pa sestavlja toliko trikotnikov, kolikor ima osnovna ploskev strani? a) kocka b) piramida c) stožec 5. Kako se imenuje s tujim imenom vlagomer, naprava za merjenje vlage v zraku? a) barometer b) kronometer e) higrometer 6. Kateri od navedenih je etilni alko¬ hol, imenovan tudi vinski cvet? a) pentanod b) etanol c) butanol 7. Kateri od devetih planetov našega osončja je po oddaljenosti od Sonca na osmem mestu? a) Neptun b) Uran e) Zemlja 8. Kako se imenuje vodoravno ležeč oblak, ki doseže višino do 2.000 m? a) cirus b) stratus c) kumulus 9. Kateri je glavni del fotografskega apa¬ rata, ki posreduje dostop svetlobe in obri¬ sov motiva do filma v notranjosti ka¬ mere? a) iskalo b) daljdnomer c) objektiv 10. Kako se imenuje del pomičnega me¬ rila, s katerim pri merjenju debeline pred¬ metov določamo desetinke milimetra? a) jeziček b) nonij c) kljun Med tremi navedenimi odgovori je pri vsakem vprašanju le eden pravilen. Ce boš poiskal pravilne odgovore, bodo dale začetne črke pravilnih odgovorov, brane po vrsti, priimek angleškega inženirja, ki je že kot delavec izdelal prvo parno lo¬ komotivo leta 1814. Njegova lokomotiva je leta 1825 prepeljala potnike na prvi železniški progi med krajema Stockton in Darlington v Angliji, pet let kasneje pa na daljši progi Liverpool-Manchaster. Kasne¬ je je skupaj s sinom Robertom vodil naj¬ večjo angleško tovarno lokomotiv, ki je pošiljala lokomotive v vse dežele sveta. Njegovo ime je bilo George, živel pa je v obdobju .od 1781 do 1848. TIMOVI NAGRAJENCI Nagrado za TIMOV nagradni izdelek iz 4. številke: Tovornjak prekucnik, prejme Dani Terglav, Polzela 176, p. Polzela pri Celju. Srečni izžrebanci za pravilno rešitev na¬ gradne križanke iz 4. številke TIMA so: Mirko Bergant, Nova vas 27 a, Radovljica; Andrej Bilban, Dobruša 18, p. Vodice nad Ljubljano in Branko Rižner, ul. JLA št. 5, Koper. Knjižne nagrade prejmejo vsi po pošti. 160 POSETNICA ing. VDAB ŠTORE Inženir katere stroke je tovariš Vdab? Rešitev ugank iz prejšnje številke IZPOLNJEVANKA: 1. drobir, 2. komo¬ ra, 3. odjuga, 4. trenje, 5. profil, 6. mot¬ nja, 7. strela. Pregovor 1 : Dobro orodje je pol mojstra. NAGRADNA KRIŽANKA. Vodoravno: 1. sveder, 6. zvezda, 11. no, 12. ilo, 13. svit, 14. rt, 15. Edo, 17. amater, 19. Ivo, 20. gare, 22. bron, 23. tram, 24. irh, 25. K J, 26. vat, 27. stog, 29. pakt, 31. tisk, 34. lan, 35. padalo, 37. šal, 38. ar, 39. mera, 40. ata, 42. Ne, 43. parada, 44. kotnik. Brez besed Eksperimentator je imel smolo in ilustra¬ tor tudi — narisal je dve na videz popol¬ noma enaki risbi, vendar se razlikujeta po 20 nadrobnostih. Poiščite jih! REBUS *4)X+ 4y+ * - ?*.*- x z -t-x +**■ -7-7*? —£**+ *■* +7= x (x* *** - r> »r. 7l~' ' t~f) * (}x~z)(k l +x+l) - f3 X+4)(S<-4P+ *x+S ’ Sx*-2**' 3x *■-£*■* **■“'+ J X-1 STARŠI KUPITE OTROKOM KNJIGE JULES VERNA: OTROKA KAPITANA GRANTA SKRIVNOSTNI OTOK NAROČILA SPREJEMA TEHNIŠKA ZALOŽBA SLOVENIJE. CENA POSAMEZNI KNJIGI JE 44 N DIN