TIM

kazalo

3

Letnik VI
November 1967

revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine

O nastanku in razvoju knjige.65

Robot »Robi« (II.).,68

Železo v davnih časih.72

Letalski modeli: material, gradnja, vrste in startanje (2).75

Mostovni žerjav (nagradni izdelek).  78

Človek in luč.82

Rojstvo in otroška leta žarnice.86

Brzojav.. , . 90

Več reda — več zadovoljstva.91

Novice iz sveta optike.  92

Odgovori na pisma bralcev.93

Preizkusite svoje znanje, križanka in druge uganke.95

Izdaja Tehniška založba Slovenije — predstavnik Dušan
Kralj. Urejuje uredniški odbor: Odgovorni urednik Drago
Mehora, tehnični urednik Ciril Barborič. TIM izhaja 10-krat
letno. Letna naročnina 12 dinarjev, posamezna številka
1,20 din. Revijo naročajte na naslov: TIM Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541/X. Tekoči račun 505-3-177 — Revijo tiska
tiskarna Kočevskega tiska v Kočevju. Poštnina plačana v
gotovini.

O nastanku in razvoju knjige

Prva knjiga ni bila napisana s peresom,
niti tiskana v tiskarni, sploh ni bila v ničemer
podobna današnji knjigi. Prva knjiga, lahko
bi jo imenovali »živa knjiga«, je bil človek.
Stara izročila, zakoni in verovanja so se pre¬
našali od človeka do človeka in iz roda v
rod kot ustno »izročilo«.

Stari Grki so peli »Ilijado« in »Odisejo«
o vojni Grkov s Trojanci; šele mnogo pozneje
so te povesti zapisali, tako da so se ohranile
do danes. Pri Grkih je imel pomembno vlo¬
go pripovedovalec, imenovan »sed«, ki je na
gostijah ob brenkanju na liro pripovedoval
povesti. Podobno vlogo so pri nas, zlasti v
Črni gori in Srbiji imeli še do nedavnega
guslarji, ki so ob guslanju prepevali epske
pesmi, ki so prehajale iz roda v rod. Nek
bogat rimski trgovec je, če je bilo potrebno,
tudi prisilil svoje bistrejše sužnje, da so se

naučili raznih povesti, ki so jih potem na
pamet pripovedovali njegovim gostom. Take
so torej bile »žive knjige«.Velika škoda, da
se njihova vsebina ni mogla razširiti po
svetu, niti se ni mogla v celoti ohraniti.

Stremljenje človeka po zapisovanju, pre¬
našanju in ohranjevanju sporočil je rodilo
razne znake, risbe, hieroglife in končno črke
s katerimi je človek lahko sporočil drugemu
človeku svoje misli. Znake, risbe in črke so
najprej vrezovali v kamen ali glino, s kamna
je prešla pisava na papirus, s papirusa na
voščeno ploščico, od tu na pergament in konč
no na papir.

Tisočletja je človek pisal na glino, živalsko
kožo, ilnato črepinjo, drevesno skorjo, bro¬
naste ploščice ali na palmove liste. Najdlje
so se ohranile kamenite in bronaste »knjige«.
Vendar so bile pretežke in neprikladne. Vse-

kavanje ali vrezovanje črk je bilo kaj za¬
mudno opravilo.

V Kajundžiku, med razvalinami prestol¬
nice Ninive, je Anglež Layard našel celo
knjižnico asirskega cesarja Asurbanipala. To
je bila nenavadna knjižnica, v kateri so bile
vse »knjige« izdelane iz gline. Knjige so izde¬
lali iz primerno velikih in debelih glinastih
ploščic, na katere so pisali, ko so bile še
mehke. Nato so jih posušili in žgali, kar
pomeni, da asirski lončarji niso žgali le
loncev, ampak tudi knjige. V tej knjižnici so
knjige obsegale po nekaj desetin ali celo
stotin glinastih ploščic. Vsega skupaj je
bilo trideset tisoč ploščic. V knj ; gah so bili
popisani boji asirskih carjev z Libijo, s Fe-
nicijo, z Armenijo, opisana sta bila Gilgeme-
ša in njegov prijatelj Eabenija — človeka z
nogami bika, z zavitimi rogovi in repom,
opisana je bila povest o boginji Ištar, ki je
šla v podzemno carstvo in od tam pripeljala
svojega moža, dalje povest o vesoljnem po¬
topu, ki je vso zemljo spremenil v eno samo
brezkončno morje in druge povesti.

Še čudovitejša je bila knjiga, ki so si jo
izmislili stari Egipčani. Na močvirnatih bre¬
govih Nila je rasla nenavadna rastlina go-
sega debla s čopom na vrhu — imenovana pa¬
pirus. Iz te rastline so izdelovali dolge, pa¬
pirju podobne trakove. Ta svojevrsten pa¬
pir so izdelovali tako, da so papirusovo deb¬
lo z iglo razdelili v tanke in čim širše tra¬
kove, katere so med seboj zlepi j ali z blatno
nilsko vodo na poševnih mizah, tako da je
odvečna voda odtekala. Na ploskev iz vrste
trakov so počez položili drugo vrsto trakov.
Tako so izdelali tkanini podobne trakove,
široke kakih 13 prstov, jih posušili na
soncu in jih zgladili. Največje izdelovalnice
papirusa so bile v Aleksandriji, od koder
so ga izvažali v Grčijo in v Rim ter v Malo
Azijo.

Zaradi oblike papirusa, zlasti ker je bil
včasih trak dolg po sto in več metrov, so
nanj pisali tako, da so bila besedila v stolp¬
cih, ki so sledili drug grugemu vzdolž celega
traku. Seveda je mogoče p ; sati kakor tudi
brati le na ta način, da se je vedno en konec
odvijal, med tem ko se je drugi zavijal. Tako
so imele knjige vedno le obliko zvitkov, ki so
bili naviti na palice, da se ne bi lomili. Knji¬
go iz papirusovega traku so brali tako, da
so držali palico na okrašenem kraju, z desni¬

co pa so razvijali zvitek. Pisarji, imenovani
»skribe« so pisali s priostreno in razcepljeno
trstovo paličico in črnilom oziroma barvilom
narejenim iz saj. V Aleksandriji je bila tedaj
znamenita knjižnica, kjer je bilo zbranih okoli
pol milijona papirusovih zvitkov, kajti posa¬
mezne knjige so bile navadno napisane na
več zvitkih.

Voščena knjižica in pisalo

Stari Rimljani so izumili knjigo iz voska,
ki je bil cenejši, zato pa manj trpežen od
papirusa. Nekaj takih knjig se je ohranilo
do začetka minulega stoletja (do francoske
revolucije). Knjiga iz voska je bila sestav¬
ljena iz deščic, formata žepne knjižice, ki so
bile v sredi izdolbene in zalite z rumenim
ali črnim barvnim voskom. Skozi luknjice
na robovih deščic je bila vdeta vrvica, ki je
tablice vezala v knjigo. Na liste take knjige
so pisali ali bolje rečeno praskali črke z
jekleno paličico, ki je bila na enem koncu
priostrena, na drugem pa zaobljena. Z oblim
delom so zgladili vosek, če se je primerila
napaka ali če ni bilo lepo napisano. Tako
paličico so imenovali »stil«, od tod še danes
navada, da lepo pisavo imenujemo stil. Ven¬
dar so voščene tablice največ uporabljali
nekdanji menihi za zapisovanje cerkvenih
opravil, pesniki za stihe, trgovci za račune,
dvorni pisarji za uradna pisma ali pozive
na dvoboj in učenci za šolo.

Knjiga iz kože — pergament

Ko je bil papirus še na vrhuncu svoje
slave, se je že pojavil nov tekmec — perga¬
ment. 2e najstarejši pastirski narodi so pi¬
sali na kožo. V mestu Sergamu v Mali Azi¬
ji, je tedaj vladajoči faraon prepovedal uvoz
papirusa v Azijo, ker je naročil najboljšim

66

mojstrom svoje dežele naj iz ovčjih in kozjih
kož izdelajo za pisanje primerno tvarino,
ki bo nadomeščala papirus. Tedaj so iznašli
pergament, ki je vse do danes ohranil ime
svoje domovine. Pergament je bil v marsi¬
čem boljši od papirusa. Dal se je rezati in
lepše zvijati, bil je prožnejši in se ni kva¬
ril, lomil ali razpadal na vlakna. Najprej so
tudi knjige iz pergamenta zvijali v zvitke
kot prej iz papirusa, pozneje pa so spoznali,
da je pergament mogoče zlagati in zgibati
ter celo šivati v zvezke. Tako se je pojavila
prva oblika današnje knjige.

Pergament so izdelovali tako, da so surovo
ovčjo, kozjo ali tudi telečjo kožo najprej
namakali v vodi, da se je omehčala. Za tem
so kožo strgali z nožem in jo ponovno na¬
makali v vodi s pepelom; nazadnje so jo na¬
trli s kredo ter zgladili s plovcem. Tako so
dobili na obeh straneh gladko in čisto kožo
— pergament, katerega so lahko na obeh
straneh popisali. Najtanjši pergament je bilo
najtežje izdelati in je bil zato tudi najdražji.
Izdelali so celo tako tanek pergament, da so
cel zvitek na katerem je bilo napisanih 24
pesmi »Ilijade« spravili v orehovo lupino.

Menih — prepisovalec pri delu

Vse dokler ni bilo tiskarn, so v posebnih
delavnicah in knjigarnah knjige le ročno
prepisovali. Pozneje so največ knjig pre¬
pisali menihi po samostanih. Pisali so s
trstovimi, pozneje pa z gosjimi ali vranjimi
peresi. Pri tem so pomembnejše, naslove in
začetne črke poglavij mojstrsko, umetniško
okrasili z risbami, ki so izražale stvarne ali

Črka H — dva vojaka, ki se borita

fantastične prizore oziroma predmete. Me¬
nihi so smatrali prepisovanje knjig kot bo¬
goslužno delo »za.  rešitev duše«, pozneje pa
so delali po naročilu in za prodajo. Črte
(vrstice) so vlekli s svinčeno paličico, na kar
spominja današnje ime našega svinčnika.
Prepisovanje knjig je bilo zelo počasno
opravilo, če pomislimo, da je potreboval
menih za prepis knjige petdesetih strani,
celo leto.

Pergamentne knjige so dobivale čedalje
lepšo in bogatejšo obliko zlasti v vezavi.
Platnice težkih knjig so obdajali z okrasnim
okovjem, robniki in zaponkami, da bi bile
čim bolj zaščitene in čim lepše. Pri razkošno
opremljenih knjigah, ki so bile izdelane za
kraljevske in knežje dvorce, so bile platnice
prevlečene z dragocenim usnjem in okrašene
celo z zlatom ali srebrom. Dragocenosti in
redkosti knjig so pripisovali velik pomen.
V knjižnici medicinske fakultete v Parizu so
imeli še leta 1770 knjige z verigami priko¬
vane k mizam, da jih ne bi kdo ukradel.

Knjiga je bila vezana v safian in okrašena z
dragulji

67

Med tem, ko so Grki in Rimljani še pisali
na egiptovski papirus, so Kitajci že pred
2000 leti iznašli papir. Izdelovali so ga ta¬
ko, da so bambusova vlakna, mehke trave in
stare cunje v kamnitih stopah zdrobili v ka¬
šo pomešano z vodo, iz katere so z valjanjem
izdelovali papir. Sele mnogo stoletij pozneje
so se pojavile v Evropi tovarne papirja,
prvotno imenovane »-mlini papirja«. Kako¬
vost papirja se je poslej nenehno izboljševala
in papir se je hitro uveljavljal.

Potreba po papirju oziroma knjigah je
postajala čedalje večja. Na vseučilišča je za¬
čelo prihajati čedalje več mladih znanja
željnih ljudi, ki so potrebovali knjige. To
je terjalo tudi vse več prepisovalcev. Knji¬
ge so poleg pobožnih menihov prepisovali
pod težkimi pogoji tudi revni dijaki.

V nadaljnjem razvoju izobraževanja, pis¬
menosti in znanja je potreba po knjigah ne¬
nehno naraščala, tako da ročno prepisovanje
knjig sploh ni več zadoščalo. Človek je za¬
čel razmišljati o možnostih hitrejšega raz¬
množevanja. Najprej so razmnoževali z lese¬
nimi ploščicami, v katere so bile vrezane sli¬
ke in krajši sestavki. V začetku 15. stoletja
pa je Nemec Johannes Gutenberg izumil ti¬
skanje s premičnimi črkami, vlitimi iz svinca.
To je bila najpomenbnejša iznajdba v zgodo¬
vini svetovne kulture. Odslej so knjige lah¬
ko izhajale v večjih nakladah, s tem pa se je
hitro širila kultura in znanost.

Po prvih tiskanih knjigah se je tiskar-
ništvo naglo širilo in spopolnjevalo vse do
današnjih modernih tiskarskih strojev, s ka¬
terimi lahko nabsnejo knjige in časopise v
zelo kratkem č ;u in skoraj v neomejenih
količinah.

Po M. I. Iljinu
MILOŠ MEHORA

Prodam fotografski povečevalnik
za negative do velikosti 6X9 ali
posamezne dele.

Grilc Slavko — Radovljica, Par¬
tizanska pot 4

Peter Burkeljc:

n.

ROBOT »ROBI«

Danes bomo pričeli z »oživljanjem« Robija.
Zgradili mu bomo »noge«, da se bo lahko po¬
mikal naprej in nazaj, levo in desno. Za po¬
gon bomo potrebovali dva motorja EMT-1, ki
je najcenejši predstavnik motorjev »Mehano-
tehnike«. Izdelava je nekoliko težja kakor iz¬
delava orodja, vendar ne bo pretežka za tiste,
ki znajo ravnati s spajkalnikom.

Potrebujemo : medeninasto pločevino 1 mm,
medeninasto cevko z notranjim premerom 0
3 mm, vijake M 3 X 20 mm, kos jeklene žice 0
1,5 mm, kolesa izdelek »Mehanotehnike«, jek¬
leno žico 0 3 mm, kos vezane plošče 3 mm,
dva majhna šarnirja, dva motorja EMT-1 in
žico ter cev za ročno zavoro pri dvokolesih.
Orodje: režijača s priborom, vrtalnik in spaj¬
kalnik s priborom, risalni pribor, fina in gro¬
ba pila za kovino, kladivo, klešče in izvijač.

Predno pričnemo z izdelavo, si oglejmo na¬
črt. Vsi drobni deli so risani v merilu 1 :1,
le dno z luknjami je risano pomanjšano, ven¬
dar je položaj lukenj označen z merami tako,
da ne bo težko prerisati. V kosovnici so poda¬
ne vse mere delov. Pričnimo z izdelavo dna,
ki smo ga izrezali iz vezanega lesa že v prejš¬
njem nadaljevanju Robija. Označen je bil s
številko 4. Izrežemo mu vse izreze, ki smo jih
točno prerisali in izvrtamo vse luknje.

68

ra- -

Iz medeninaste pločevine izrežemo z rez-
ljačo dele 5, 6, 10 in 12. Da ne bomo polomili
preveč žagic, žagamo pločevino skupaj z veza¬
nim lesom. Tako se lažje in lepše žaga. S toč-
kalom označimo vse luknje in jih z ustreznim
svedrom izvrtamo. Luknje še povrtamo, da
odstranimo ostri rob pri izvrtini. Robove ob¬
delamo s pilo za pločevino. Za dela 5 in 6 mo¬
ramo izdelati še dve cevki, ki služita za vo¬
dilo vijaku, s katerim privijemo opori na dno
Robija. Ti cevki prispajkamo na del 5 in 6.
Ravno tako izdelamo dve cevki, ki služita za
vodilo osi 8. Tudi ti cevki prispajkamo na del
5 in 6.

Dele 5, 6, 10 in 12 ukrivimo, kot terja
načrt. Dobro je, če iz letvice 10 X 4 mm izde¬
lamo dve opori, ki ju prilepimo na dno 4 s
spodnje strani. Na sliki so označene s številko
15.

Tako izdelane sestavne dele lahko privije¬
mo na dno. Najprej izvrtamo luknje za dele 5
in 6 in privijemo vijake skozi opore in dno.
Na zgornjem koncu močno privijemo matice,
ki naj imajo polovično debelino normalnih
matic. Na te vijake nataknemo dele 5 in 6 ter
narahlo privijemo matici in ju prispajkamo.

Osi 8 izdelamo iz jeklene žice 0 3 mm, če
pa te nimamo je dobra tudi varilna žica enake

debeline. Nataknemo kolesi, preostali konec
osi pa potisnemo skozi cevko na delih 5 in 6,
da se prosto vrti in jo na delu osi, ki je pogle¬
dal iz cevi malo zaspajkamo, da se sicer vrti,
vendar ne more izpasti iz cevke. Oba dela s
kolesi naravnamo ter zvežemo z delom 7, ki
ga izdelamo iz varilne ali jeklene žice. Takoj
lahko ugotovimo, da se bo Robi prav imenitno
gibal v levo in desno.

Del 10 privijemo na dno in izdelamo os 11
iz jeklene ali varilne žice 0 3 mm. Nataknemo
kolo, potisnemo os skozi vodilo in nataknemo
še drugo kolo.

Dno lahko že vozimo po tleh in tako prak¬
tično preskusimo, kako Robi vozi po tleh. Na
sredini zadnjega dela podstavka v višini
40 mm izvrtamo luknjo, ki je enakega preme¬
ra, kakor cev vodilnega kabla. S pritrdilom 12
pritrdimo cev na dno. Izdelamo še dve deščici
13, ki služita kot nosilec motorja in ju s šar-
nirji 14 pritrdimo na dno. Tako bo lahko mo¬
tor z vso težo pritiskal na kolo. Motorja pritr¬
dimo na deščici in nataknemo na osi motor¬
jev košček polivinilske ali gumijaste cevi, da se
trenje med kolesi in osjo zveča.

Pogonski del Robija je gotov. Prihodnjič
bomo dodali Robiju še roke.

70

TIM — MALI OGLASI

Prodam nov električni vlak »Piko« za 70 N din; češki mehanski vlak za 25 N din;
kovinsko sestavijanko-Mehanotehnika za 10 N din; vse številke lanskega TIM-a za 10 N
din; knjige: VVinetou I. in II. del za 15 N din; Zaklad v srebernem jezeru za 9 N din in
igro LUDA za igranje nogometa za 20 N din. Bojan Posavec — p. Radomlje 109

Kupim brnilec ali ustrezno količino lakirane žice za gradnjo brnilca.

Vili Krpič — Gor. Slaveči 71, p. Kuzma, Pomurje

71

Železo v davnih časih

Vsi vemo, da so ljudje od kovin najprej
uporabljali baker. Verjetno so najprej našli
samoroden baker, ki so ga lahko oblikovali
s kladivom, potem pa so bakrovo rudo talili
in vlivali baker v oblike nožev, sekir in dru¬
gega orodja, kakršnega so poznali. Bakrena
doba pomeni začetek uporabljanja kovin. Tra¬
jala je razmeroma malo časa. Bakreno orod¬
je in orožje je bilo mehko in se je hitro
obrabilo. Ko so ljudje začeli taliti kositer
skupaj z bakrom, so dobili trši in uporabnejši
bron. Bronaste sekire, motike, srpi, noži, me¬
či in sulice so pomagali človeku pri delu,
pri lovu in boju. Uporabljali so jih vse dokler
niso odkrili v zemlji tudi železa, ki je po¬
polnoma izpodrinilo bronasto orodje in
orožje.

Tudi prvo železo je takorekoč padlo z
neba. Ljudje so najprej spoznali meteorsko
železo, ki - kot vemo - sestoji iz že'eza in nik¬
lja. Bilo je zelo redko in so ga uporabljali
le za nakit in za čarovnije. Ko so se ludje
naučili taliti železno rudo, seveda pridobiva¬
nje železa ni bil več nikak čudež, vendar pa
je še dolgo veljalo za skrivnostno opravilo. Pri
nekaterih plemenih na Južnem morju in v
Afriki velja železarstvo še danes za čarovnijo.

V primitivnih talilnih pečeh so lahko pri¬
dobili le malo železa, zato ni čudno če je

bilo v starih časih železo nadvse dragocena
kovina. Pred poltretjim tisočletjem so asirski
kralji bolj cenili svoje železne predmete kot
svojo zlatnino. Železen nož je bil v starem
Egiptu dragocenejši od zlata. Ko je Alek¬
sander Veliki vodil svojo vojsko v Indijo, je
samo on imel železno čelado, vsi njegovi
vojaki so imeli bronaste. Svobodni Spartanci
in tudi Rimljani so nosili železne prstane v
znak neodvisnosti in svobode. Rimljani so
osvojili skoraj ves tedaj znani svet z jekle¬
nimi meči in s težkimi kopji, ki so imela
dolge jeklene konice. Umetnost pridobivanja
železa so Rimljani podedovali od prvih
prebivalcev Apeninskega polotoka — Etru-
ščanov. Celo olimpijski bogovi so imeli svojo
kovačnico, v kateri je božji kovač Hefajst ko¬
val jeklene bojne opreme za bogove in juna-

Zgodovina železarstva je tesno povezana z
zgodovino rudarstva. Slika kaže, kako so ne¬
koč črpali vodo iz rudnikov

72

Podoba z grške vaze kaže antično kovačnico
v stari Grčiji

ke. O jeklenem orožju govori tudi največji
starogrški pesnik Homer v Ilijadi in Odiseji.

Vse kaže, da so prvi pridobivali železo iz
rude stari kulturni narodi na vzhodu. Talje¬
nje rude je bilo zamudno in težavno opra¬
vilo. Ako je človek hotel dobiti železo, je
moral taliti rudnine, ki so ga vsebovale. Že¬
lezo je moral v ognju in pod kladivom oči¬
stiti nezaželenih primesi. Gradili so majhne
in sila preproste talilne peči, ki so jih upo¬
rabljali samo za taljenje železovih rud. Kaj
kmalu so spoznali, da se ruda hitreje in bolje
tali, ako kurijo z lesnim ogljem. Pričeli so
kuhati oglje v kopah in z njim polniti talilne
peči. Spoznali so tudi, da dosežejo mnogo
višjo temperaturo, ako ogenj razpihujejo. To
je bilo pomembno spoznanje, kajti železo
ima znatno višje tališče kot baker. Sprva so
železarji enostavno pihali v ogenj skozi ce¬
vi, pozneje pa so uporabljali usnjene vreče
(mehove), ki so jih tlačili z nogami Slike
na starih egipčanskih stavbah opozarjajo, da so
že egipčanski železarji talili rudo s pomočjo
usnjenih mehov. Seveda so v takšnih železar¬
nah izdelali bore malo železa. Ako je peč
gorele 24 ur, so dobili kos železa, ki
ni bil dosti večji od otroške glave. Tam kjer

niso poznali mehov, so postavili peč tako,
da je veter razpihoval ogenj. Železo, ki so
ga na ta način dobili, je bilo slabše kako¬
vosti. Treba ga je bilo zakopati v zemljo
in počakati, da se je mehka snov odločila
od železa. Ta dolgotrajni postopek so upo¬
rabljali Japonci. Boljše jeklo so pridobili
hitreje tako. da so ga kova’i. Iz ohlajene
peči so vzeli z ogljem in žlindro onečiščeno
železno gmoto, jo ponovno segreli v ognju
in jo tako dolgo obdelovali s kladivi, da se
je vse krhko utrdilo in so dobili uporabno
jeklo.

Že v davnih časih se je razvila umetnost
pridobivanja in obdelovanja železa v Indiji.
Indijski kovači so v četrtem stoletju našega
štetja izdelali na čast vladarja Čandragupta
II. 7,75 m visok in 40 cm debel steber iz ko¬
vanega železa. Ta steber še danes stoji v

Železni steber Kutub v Delhiju so postavili v
4. stoletju našega štetja na čast vladarju
Candragupti II.

Delo v egipčanski livarni. De¬
lavci stopajo po mehovih in
tako pihajo zrak v majhne ta¬
lilne peči

73

Livarji vlivajo
bakrena vrata

Delhiju. Steber tehta dvanajst ton in je vse
do svetovne razstave v Parizu leta 1855 ve¬
ljal za največji blok železa na svetu.

Železo je prineslo človeštvu neizmerne
koristi, žal, tudi mnogo zla. Kdor je imel
železo, si je lahko podjarmil sočloveka. Meč
je bil znak svobodnjaka in gospodarja. Tla¬
čani v srednjem veku niso smeli nositi jekle¬
nega orožja. Baje je cesar Karel Veliki, ki
je bil znan tudi po svoji orjaški postavi,
vihtel največji meč, kar so jih kdaj poznali.
Neka mračna zgodba pripoveduje, da je ce¬
sar z njim meril telesa svojih ujetnikov in
obglavil vsakogar, ki je od bokov do teme¬
na meril več kakor rezilo njegovega meča.
Rezilo pa je bilo 90 cm dolgo.

Sčasoma je bilo železa vedno več. Mehov
za dovajanje zraka v peč niso več tlačili z
nogami, ampak so jih gnala vodna kolesa.
Pričeli so graditi večje, tako imenovane »vi¬
soke peči«, v katerih so dosegali mnogo višje
temperature. V njih so pridobivali boljše in
cenejše železo.

Tudi Kitajci so že poznali visoke peči.
Kot vemo, so oni poznali tudi smodnik mno¬
go preje, kot so ga poznali v Evropi. Vendar
pa so Kitajci uporabili več železa za nakit,
orodje in pluge kot pa za orožje in tudi s
smodnikom niso ubijali, ampak so prirejali
pisane ognjemete ob različnih svečanih do¬
godkih.

V »kulturni« Evropi so znali vse velike
izume 'hitro uporabiti v vojne namene. Ze
v začetku novega veka so grmeli prvi topovi
na bojiščih. Evropejci so iz železa ulivali to¬
pove in krogle, ki jih je moč smodnika z
veliko močjo gnala po zraku. Topovi so zru¬
šili oblast mnogih fevdalnih mogotcev. Ble¬
ščeče pločevinaste bojne opreme vitezov niso
mogle kljubovati kroglam iz mušket. Topov¬

ske krogle so potapljale ladje in rušile ob¬
zidja mest. Z železom in smodnikom je znal
človek hitreje in uspešneje ubijati.

Železo pa je bilo hkrati tudi temelj ve¬
likega tehničnega in gospodarskega napred¬
ka. Delavnice, v katerih so izdelovali orož¬
je, so postale Šole strojegradnje. Nastali so
prvi orodni stroji; porodili so se številni
izumi in nove metode obdelovanja kovin.

Prvi uporabni valj za parni stroj je vlil
angleški livar John Wilkinson. Gotovo ga ne
bi znal vliti, ako ne bi prej vlival in vrtal
topovskih cevi. Orožarstvo ga je naučilo tudi
izdelovanja človeku koristnih predmetov.

Prvi parni stroj je gnal ventilatorje neke
visoke peči. Para je pognala temperaturo v
talilnih pečeh tako visoko, da je bilo mogoče
izdelovati boljše jeklo v večjih količinah.
Začeli so spreminjati premog v koks, ki je
bil potreben za kurjenje visokih peči.

Železo, premog in Wattov parni stroj so
položili temelje moderni tehniki. Ze v nekaj
letih po izumu parnega stroja je Anglija pro¬
izvedla več železa, kot so ga izdelali od prvih
začetkov do takratnih dni. Anglija je prav
zato postala svetovna sila. Industrija se je
naglo razvila tudi v drugih evropskih drža¬
vah in v Ameriki. Ta razvoj imenujemo in¬
dustrijska revolucija. Orjaški napredek zna¬
nosti in tehnike naj bi človeštvu zagotovil
lepše življenje. Žal, tudi največje izume zlo¬
rabljajo v vojne namene. Tega pa ni kri¬
va znanost in tehnika, kriv je človek, kriva
so globoka nasprotja v človeški družbi, ki
so jih vedno in jih še danes rešujejo z nasi¬
ljem in z vojnami.

Kdaj bo prišel čas, ko bo človek človeku
brat?

PO P. S. priredil D. M.

74

Peter Burkeljc

Letalski modeli:
material, gradnja,
vrste in startanje

2. nadaljevanje

Araldit in po!yester sta materiala, ki vse
bolj prodirata v modelarstvo. To je teko¬
čina, ki jo dobimo, če zmešamo med seboj
dve tekočini — osnovo in trdilec, ki se
čez nekaj minut ali ur, odvisno od vrste,
strdi. Dobimo trdo snov, ki se da lepo
obdelovati in lakirati. Navadno ne uporab¬
ljamo same tekočine, temveč skupaj s pol¬
nilom, ki je lahko svila, nylon ali steklena
volna. Iz tega materiala izdelani trupi le¬
talskih modelov se največ uporabljajo pri
radijsko vodenih modelih, saj prenesejo
tudi zelo trda srečanja z zemljo.

Guma se uporablja za pogon modelov
gumenjakov. To je guma posebne vrste, saj
prenese večje obremenitve od običajne gu¬
me.

Posebno znana je Pirelli guma. Navad¬
na guma pa se uporablja za pritrjevanje
krila in repa k trupu.

Papir uporabljamo za prekrivanje mo¬
delov. Posebno primeren je japonski papir,
ki je tanek in se dobi v različnih barvah
in debelini. Tanjši služi za lažje modele,
debelejši za večje. Ako ni dobiti japonske¬
ga papirja, je dober tudi svileni in pelur
papir.

Svilena in nylon tkanina tudi služita za
prekrivanje modelov. Največ se uporabljata
za večje radijske vodene in vezane mo¬
dele.

Monokote je posebna tanka folija iz
nove umetne snovi mylara. Monokote slu¬
ži za prekrivanje modelov in smo ga dobili
v Evropo iz ZDA. Prekrivanje z njim je
preprosto. Na model položimo primeren
kos folije, jo po robu modela z likalnikom
polikamo, nato pa še po vsej površini
in že je model prekrit in polakiran. Z Mo-
nokotom smo pridobili na času, žal pa je
zelo drag.

Poleg naštetih materialov so še drugi,
ki pa se mdnj uporabljajo in jih bomo ome¬
nili tedaj, ko se bomo srečali z njimi.

Modelar pa potrebuje seveda tudi orodje.

Šablonska deska je delovna miza vsa¬
kega modelarja. Desko moramo dobiti pri
mizarju. Velikost je odvisna od velikosti
modelov, ki jih bomo sestavljali. Vendar
vam svetujemo boljšo desko, saj se vam bo
izdatek, nekaj dinarjev več dobro obre¬
stoval.

Deska mora biti smrekova ali lipova,
brez grč, popolnoma ravna in fino obde¬
lana. Primerna velikost je 1300x240x20 mm.
Najboljša šablonska deska pa je večja ri¬
salna deska.

Režij ača je glavno orodje v modelar¬
stvu. O njej ne bomo govorili, saj jo vsak¬
do pozna.

Žagice za rezljačo -— poznamo več vrst
in kvalitet. Najboljše so »Blitz«, ki se do¬
be v zelenih celofanskih zavitkih po 12
kosov. Številki 3 in 4 sta najbolj primerni
za naše delo.

Bucike uporabljamo pri sestavljanju mo¬
dela na šablonski deski. Dobre so vsake,
ki niso predebele. Najboljše pa so bucike s
steklenimi glavicami.

Modelarski nož služi za rezanje furnirja
in reber. V trgovinah imajo domače izde¬
lave) ki se mu lahko menja rezilo. Naj¬
boljši noži so X-acto, ki pa se dobe le v
tujini.

Kladivo naj bo manjše.

Klešče. Potrebujemo več vrst klešč. Mi¬
zarske klešče rabimo pri modelarstvu bolj
redno, zelo pogosto pa kombinirke, ščipal¬
ke in okrogle klešče. Prve služijo za splošno
uporabo, druge za rezanje žice, vendar ne

75

za debelejšo jekleno žico, tretje so za upo¬
gibanje tanjše žice.

Primež nam služi kot tretja roka in ga
v modelarstvu veliko potrebujemo. S po¬
močjo primeža bomo izdelovali krilna reb¬
ra, pilili, upogibali pločevino in žico. Raz¬
mak čeljusti primeža naj bo vsaj 100 mm
širok.

Rašpo uporabljamo za grobo obdelavo
lesa. Za nas je najbolj primerna pol okrogla
rašpa srednje velikosti.

Pile za les so tudi različnih velikosti
in oblik. Tudi tu je najprimernejša polok-
rogla in trikotna. Potrebujemo grobo in fi¬
no pilo.

Pile za kovine so podobne pilam za les.
Oblike naj bodo enake. Za drobnejša dela
potrebujemo še nekaj kjučavniških pil.

Raskavec se loči po velikosti zrn v več
kvalitet. Mi bomo potrebovali grobega in
finega. Posebne vrste je raskavec za ob¬
delavo pod vodo ali vodobrusni papir, ki ga
potrebujemo za obdelavo lakiranih in ki-
tanih površin.

Vrtalni stroj je najboljši ročni, saj nam
popolnoma zadostuje.

Svedri so vijačni, velikosti: 1,5; 2; 2,5;
3; 4; 5; 6 in 9 mm.

Spajkalo potrebujemo za izdelavo pod¬
vozja, rezervoarja in vodilnih žic. Za spaj-
kanje je najboljši tinol. Pri večjih povr¬
šinah spajkanja potrebujemo gašeno kisli¬
no, ki jo pripravimo tako, da v kislini raz¬
topimo koščke cinka.

Škarje služijo za rezanje papirja pri
prekrivanju.

Škarje za pločevino potrebujemo pri iz¬
delavi rezervoarja.

Čopič naj bo mehak; najboljši so li¬
varski čopiči, ki so pa dragi.

Posodica za lak naj bo steklena in s po¬
krovom iz plastike, da se ne more pokrov
prilepiti. Posodica se mora dobro zapirati.

Žiletke nam tudi dobro služijo za re¬
zanje pri modelarstvu, vendar moramo biti
previdni, da se ne urežemo. S koščkom
pločevine zaščitimo eno stran rezila.

Tudi pri orodjih bomo včasih potrebo¬
vali še kaj, kar tu ni omenjeno in bomo
opisali ob uporabi.

Za lepljenje potrebujemo različna lepila.

Acetonsko lepilo je najobičajnejše v meh
delarstvu. Primerno je zato, ker se hitro
suši in dobro veže lesene dele med seboj.

Pri nas se dobi v polietilenskih tubah.
Lahko uporabljamo Ago Special čevljar¬
sko lepilo, ki smo mu dodali polovico! nitro
razredčila. Uporabno lepilo je tudi razto¬
pina celuida v acetonu.

Belo lepilo je lepilo izdelano na osnovi
polivinilacetata. Lepilo dobro veže les, a se
počasneje suši. Dobro lepi tudi velike plo¬
skve. Je edino naše lepilo, ki ne topi stiropo¬
ra. Posušeno lepilo je zelo prožno in z njim
zlepljen model prenese večje obremenitve.

Kontaktno lepilo je lepilo podobno le¬
pilu za dvokolesa in tudi sam postopek
lepljenja je enak. Uporabljamo ga za lep¬
ljenje velikih površin, (izdelava vezanega
lesa, furniran j e).

Primeren je, ker se z njim hitro dela
in dovolj dobro veže material. Pri nas se

Tabela lepil in uporabe

76

dobi Evostik in Boropor. Evostik je boljši,
vendar je tudi dražji.

Athezan in kohezan so tudi tekoča hlad¬
na lepila, ki dobro vežejo les, vendar se
nekoliko dalj časa suše.

Kazein je eno od prvih hladnih lepil
in tudi primerno za modelarstvo.

Klej se v modelarstvu ne uporablja.

Araldit je odlično lepilo, ki veže vse
materiale in se v modelarstvu vse bolj upo¬
rablja. Žal ga pri nas ni dobiti. Poznamo
UHU-plus, ki ga moramo pred uporabo
zmešati iz dveh tub in se suši 24 ur. Ima¬
mo pa tudi ameriška lepila, ki se strde
v 15 minutah.

Objavljamo tudi tabelo lepil in mate¬
rialov, iz katere se vidi, katero lepilo
je primerno za posamezna lepljenja. Ko
smo model prekrili, ga moramo še zaščititi
pred vlago in gorivi. Tu nam pomagajo raz¬
lični laki, ki jih bomo spoznali.

Nitrolak je najbolj razširjen v mode¬
larstvu. Največ bomo potrebovali prozorni
nitrolak. Z njim bomo najprej premazali in
inpregnirali model. Za razredčenje laka po¬
trebujemo nitrorazredčilo. Barvni nitrolak
ne bomo toliko uporabljali, ker je težji.

Capon lak tudi služi za inpregnacijo
modela.

Tesarol lak uporabljamo le za lakira¬
nje vezanih modelov in maket.

Parketni lak sestavljajo osnova, trdilec
in razredčilo. Uporablja se za lakiranje
parketa, mi pa ga lahko uporabljamo za la¬
kiranje večjih modelov, predvsem radijsko
vodenih, ki so težji. Pri teh modelih je ve¬
čina motorjev z žarilno svečko, ki potrebu¬
jejo gorivo, v katerem so sestavine, ki to¬
pe druge lake. Dobro nam služi lak, ki ga
sami izdelamo iz pleksi stekla, ki ga razto¬
pimo v bencolu. Tudi ta lak je primeren za
motorje z žarilno svečico.

Drugi laki skoraj niso primerni,
ker so pretežki. V inozemstvu se dobe še
razni posebni modelarski laki, ki jih pro¬
dajajo kot spray in jih ni treba nanašati na
model s čopičem.

Ko smo se seznanili z orodjem, mate¬
rialom, lepili in laki, nam morajo postati jas¬
ni še nekateri izrazi v modelarstvu.

Na gornji sliki imamo narisan letalski jad¬
ralni model, ki ima označene posamezne
dele s številkami in črkami:

a) Krilo je glavni del letala, saj se pod
njim ustvarja vzgon, ki je potreben, da le¬
talo leti. Sestavljajo ga:

(nadaljevanje prihodnjič)

77

2. Nosilci tračnice mostu

NAGRADNI IZDELEK

Mostovni žerjav

Vsaka hidroelektrarna ima tako imenovan
mostovni ali portalni žerjav, s katerim dvi¬
gajo pokrove turbinskih ohišij, menjavajo
dele turbm in dvigajo še druga težka breme¬
na. Takšne žerjave izdelujejo naše velike
tovarne na primer »Metalna« iz Maribora
in »Litostroj« iz Ljubljane in opremljajo z
njimi razne hidrocentrale pri nas in v tu¬
jini. Preprost model takšnega žerjava si lah¬
ko tudi sami izdelamo. Model ne bo zahte¬
val niti mnogo časa, niti mnogo materiala.
Lahko ga izdelate v nekaj urah. Ako bi iz¬
delali model v večjem merilu, bi vanj lah¬
ko vgradili še male elektromotorčke. Tak¬
šnega bi lahko zgradili v modelarskem krož¬
ku.

Naš model ima tele glavne sestavne dele:

1. nosilna stebra,

2. nosilce tračnice mostu,

3. tračnico z osnovno ploščo,

4. most.

1. Nosilna stebra

Sestavne dele (1) prerišemo na vezano
ploščo debeline 5 mm in jih izžagamo. Oba
dela sestavimo z žebljički in zgladimo robo¬
ve najprej z grobo, potem pa še s fino pilo.
Robove in stranice obrusimo s steklastim pa¬
pirjem. Na enak način obdelamo tudi štiri
sestavne dele (2). Ko smo izdelali sestavne
dele 1, 2, 3, jih zlepimo s klejem ali z Ju-
binolom. Med tem ko se suši, izdelamo še
ostale sestavne dele, namreč kolesa (12). Dva¬
najst koles izrezljamo iz 3 mm debele vezane
plošče. Vsa kolesca imajo enak premer —
10 mm. Če nam je na voljo stružnica, lahko
narežemo kolesca iz stružene palice.

Dele 4 in 5 prerišemo na vezano ploščo
debeline 5 ali 4 mm in jih obdelamo tako,
kot je bilo preje rečeno. Na del 5 prilepimo
letvice preseka 2X2 (6), ki bodo služile za
tračnico mostu. Sedaj že lahko sestavimo ce¬
lotno konstrukcijo. Na nosilne stebre, med
dele (2) vstavimo kolesa in jih pritrdimo z
bucikami, ki služijo kot osi. Skozi podolgo¬
vato luknjo v delu 5 potegnemo po en ste¬
ber do vrha. Nato vložimo del 4 v zareze
na delih 1. Zareze namažemo z lepilom ter
z bucikami ali z gumicami stisnemo oba dela.
Spodnje konce dela 1 pritrdimo z žebljički in
z lepilom med dele 2.

3. Tračnica z osnovno ploščo

Pripravimo si ravno desko v obliki pra¬
vokotnika 50 X 18 cm. Desko površinsko lepo
obdelajmo in prilepimo nanjo dve tračnici
(13) iz letvic 3 X 15 mm. Pazite, da bosta trač¬
nici vzporedni. Na ti dve tračnici bomo po¬
stavili celotno konstrukcijo mostovnega žer¬
java.

4. Most

Most bomo sestavili iz delov 7, 8, 9, 10,
11. Dele izžagamo iz vezane plošče debeline
4 do 5 mm, nato pa jih lepo obrusimo in
sestavimo z žebljički in z lepilom. Ko je vse
suho, pribijmo kolesa na obeh koncih mo¬
stu. Med kolesa in most lahko postavimo
majhne »distančnike« — koščke bužir cevke.
Na določeno mesto v delu 9 pritrdimo pla¬
stično jermenico (izdelek Mehanotehnike).
Manjšo jermenico pritrdimo na večjo s su¬
kancem, na spodnjo jermenico pa obesimo
kljukico, ki jo naredimo iz žice (15).

Površinska obdelava

Vse sestavne dele lahko pobarvamo z
olivno zeleno ali sivo tempera barvo. Trač¬
nice in kolesa obarvajmo črno. Ko se bar¬
va posuši, lakirajmo žerjav s prozornim ni-
trolakom. Podstavek pobarvamo z zeleno ali
sivo barvo.

Tako izdelan model žerjava bo lep okras
na polici ali v vitrini, hkrati pa tudi koristno
učilo.

78

r

SEZNAM MATERIALA

Arpad Salamon

79

Človek in luč

Nedavno je bila v Ljubljani zanimiva raz¬
stava z naslovom »Razvoj svetil«. Priredil jo
je Tehniški muzej Slovenije, razstavljeni pa
so bili predmeti, ki jih je poslal Narodni
tehniški muzej iz Prage. Mnogi naši bralci
niso imeli priložnosti, da bi si ogledali
to razstavo, zato naj vam v tem sestavku
na kratko povemo nekaj o razvoju svetil.

Ogenj pomeni višjo stopnjo človeške omike

Ljudje v pradavnini so najprej poznali
ogenj, ki je prišel z neba. Zabliskalo se je
in strela je zažgala drevo. Človek se je og¬
nja bal, saj je bil prepričan, da je božanske¬
ga izvora. Nekega dne pa je zbral pogum
in zanesel gorečo vejo v svojo votlino. Tako
si je osvojil ogenj. Znana starogrška pripo¬
vedka pravi, da je Prometej ukradel ogenj
bogovom na Olimpu in ga prinesel ljudem.
Bogovi pa menda niso privoščili ljudem te
dobrote, kajti Zeus je Prometeja za kazen
prikoval na skalo v Kavkazu.

Človek si je torej vzel ogenj, ki ga je
vžgala strela ali pa žareča lava ob ognje-
niškem izbruhu. Ogenj pa je bilo treba va¬
rovati, da ni ugasnil. Vzdrževanje ognja, ki
je pomenil svetlobo, toploto in boljšo hra¬
no, je postalo življenjsko vprašanje celega
plemena. Razvil se je kult (čaščenje) ognja.
V templjih so posebne svečenice skrbele, da
ni ogenj nikoli ugasnil. Tudi v naših cerkvah

Namizna oljna svetilka z rezervoarjem

gori večna luč, ki ima sicer drug pomen, a
vendar spominja na nekdanje vzdrževanje
ognja.

Človek pa je razumno b ; tje. Kaj kmalu
se je naučil sam narediti ogenj. Nekatera
primitivna plemena še danes narede ogenj s
trenjem suhega lesa. Lažji način zažiganja s
kresalom, t. j. s kremenom, jeklom in gobico,
pa je človek uporabljal vse do devetnajstega
stoletja.

Ognjišče je bilo hkrati vir toplote in
svetlobe; tisočletja je človek delal pri svetlo¬
bi ognja, ki je plapolal na ognjišču. Človek
pa ni bil zadovoljen s šibko svetlobo ognji¬
šča; izumil je posebne priprave samo za raz¬
svetljavo; nastale so prve svetilke.

Smolenice — prve svetilke

Ljudje so opazili, da smolnat les bolje
gori in da daje tudi več svetlobe. Smole in
maščobe, ki so v njem, se namreč lažje vna¬
mejo. Smolenice ali bakle so uporabljali
ljudje več tisočletij, v Evropi tja do polovice

82

devetnajstega stoletja. Bakle so izdelovali
tudi z prepletenega vejevja, pozneje pa iz
rastlinskih vlaken, prepojenih z maščobo.
Bakla s precejšnjo količino maščobe ,je za¬
čela dobivati obliko sveče, čeprav je vlogo
stenja še vedno imel les.

Leščerba in sveča

Leščerba ali oljenka je bila prva svetilka,
ki je lahko neprekinjeno svetila več ur.
Človek je že pri bakli spoznal gorljivost ma¬
ščob in'je  prav lahko prišel na misel, da je
mogoče tekoče živalske in rastlinske maščobe
uporabiti za razsvetljavo. Iz rastlinskih vla¬
ken je izdelal stenj, po katerem se je dvi¬
gala maščoba nad gladino vse do konca ste¬
nja, kjer je maščoba gorela z mirnim pla¬
menom. Vir svetlobe je bila maščoba, stenj
pa je maščobo le dvigal iz posode do plame¬
na. Leščerbe so poznali že 5000 let pred na¬
šim štetjem. Izdelovali so jih največ iz gli¬
ne, pozneje pa tudi iz brona, še pozneje pa
iz bakrene ali medene pločevine. Oljenke so
bile mnogokrat pravi umetniški izdelek. V
petnajstem stoletju je znameniti slikar in
inženir Leonardo da Vinci izpopolnil sve¬
tilko s tem, da je postavil nad plamen kovin¬
ski cilinder. S tem je uravnal zračni tok in
svetilka je bolje svetila.

Sveče so v začetku izdelovali tako, da so
stenj potapljali v tekoči loj ali vosek. Od
17. stoletja dalje pa so vlagali stenj v va¬
ljaste kalupe, ki so jih potem napolnili z vo¬
skom ali lojem. Ko se je sveča strdila, so ka¬
lup vtaknili v vročo vodo, da so lahko sve-

Umetniško okrašena leščerba — oljarica

čo potegnili iz njega. Sveče so nekoč izdelo¬
vali kar v domačem gospodinjstvu. V večji
meri so jih uporabljali bogatejši ljudje, saj
so bile zlasti voščenke razmeroma drage. Po
kmečkih domovih so svetili največ z baklami
in s trskami, ki so jih zatikali v posebna
železna držala. Pozneje so se sveče zelo po¬
cenile zaradi izpopolnjene tehnologije in ce¬
nejšega materiala. V začetku devetnajstega
stoletja so mesto loja in voska začeli uporab-
ljati stearin (izdelujejo ga iz loja, ki vsebuje
glicerin, olein in mastne kisline), pozneje
pa še cenejši parafin.

Zanimivo je, da je sveča nekoč rabila
tudi za merjenje časa. Pravijo, da je v sobi
cesarja Karla V. podnevi in ponoči gorela
sveča, ki je bila s črticami razdeljena na
24 delov. Določeni so bili posebni služabniki,
ki so od časa do časa javljali kralju, do ka¬
tere črte je sveča dogorela. Ta sveča je mo¬
rala biti precej velika, saj je morala goreti
natančno 24 ur.

Luč na ulicah

V starih časih ni bilo varno ponoči hoditi
po ulicah, saj ni bilo nikake ulične razsvet¬
ljave, razen redkih oljenk, ki so brlele pred
podobami svetnikov. Meščani so si pač po¬
magali z baklami. Bogatejši so imeli služab¬
nike, ki so pred njimi nosili bakle. Prvo
mesto, ki je dobilo ulično razsvetljavo je bil
Pariz. Leta 1558 so razsvetlili glavne ulice
s smolo, ki je gorela v 773 kotlih. Seveda so
si kaj takega privoščili le ob posebnih pri¬
ložnostih. Stalno ulično razsvetljavo je uve¬
del šele Ludvik XIV. Začelo se je s poli¬
cijskim ukazom, da mora vsak hišni gospo¬
dar zvečer postaviti na okno v pritličju pri¬
žgano svetilko. Nekaj let pozneje so uvedli
prave ulične svetilke, ki so bile obešene na
verige sredi nad ulico. Pariz so poslej ime¬
novali mesto luči. Ta dogodek je bil tako
znamenit, da je dal Ludvik XIV. skovati
posebne spominske medalje. Leta 1765 so po
pariških ulicah postavili nove svetilke na
olje, ki so imele posebne svetle ploščice za
odboj svetlobe, podobno kot poznejše petro¬
lejke. Za naše pojme je bila to še kaj medla
razsvetljava. Boljšo razsvetljavo so dobila
mesta šele s plinskimi svetilkami. V Lon¬
donu je bila leta 1801 prva ulica osvetljena
s plinskimi svetilkami. Praga je dobila plin¬
sko razsvetljavo leta 1847.

83

Plin razsvetljuje bolje

Plinska svetilka pomeni novo dobo v
razsvetljevaniu. Prvič v zgodovini so do¬
bavljali svetilno snov iz enega središča več
naročnikom na različne razdalje. Za izumite¬
lja plinarne velja Wiliam Murdoch. Bil je
najprej delavec, potem pa inženir v tovarni
parnih strojev v Angliji. Murdoch je dobil
svetilni plin s tem, da je razžaril premog
v zaprtem kotlu. Plin, ki je izhajal iz nje¬
govega kotla je vseboval smolo in vodne
pare. Če bi tak plin napeljali po ceveh v
stanovanja, bi se cevi kmalu zamašile. Tre¬
ba ga je bilo oč : stiti. To je izumitelj dosegel s
tem, da je napeljal plin najprej skozi hla¬
dilnik v obliki vrste pokončnih cevi, ki so
bile hlajene z zrakom ali z vodo. V hladil¬
niku so se vodne pare in smole zgostile in
stekle na dno, čisti svetilni plin (acetilen)
pa je neovirano pritekal po ceveh do plin¬
skih gorilnikov. V istem času kot Murdoch je
delal poskuse s plinsko lučjo tudi Lebon
v Parizu. Plinsko razsvetljavo so ljudje spre¬
jeli z največjim navdušenjem. Bilo je skoraj
tako, kot takrat, ko so izumili radio. Seveda
so bile tudi tu potrebne razne izboljšave. Prvi
plinski gorilnik v obliki kovinske cevi z vrsto
majhnih odprtinic še ni dal najboljše svetlo¬
be. Plinarne so začele sistematično podpirati
raziskovalno delo na področju razsvetljave.
Zares zelo močno in belo luč smo dobili
takrat, ko so postavili na gorilnik Auerjevo
mrežico.

Kaj pa petrolejka?

No, ta je prišla na vrsto šele takrat, ko
smo dobili petrolej, se pravi: nafto. Takrat
so imeli ljudje že bogate izkušnje z ogljen-
kami; tudi steklen cilinder so že poznali.
Petrolejka se bistveno ne razlikuje od oljenke.
Obe imata posodo z gorivom, stenj in cilin¬
der. Napredek je bil v tem, da so uporab¬
ljali znatno cenejše gorivo. Petrolejka je ta-
korekoč osvojila svet. Prišla je v vsak dom
in je ostala v njem vse dokler je ni izpod¬
rinila električna žarnica. Če povemo po pra¬
vici: še danes stoji nekje na polici za pri¬
mer, ko zmanjka električnega toka.

V tem času so izumili še druge vrste sve¬
tilk, med njimi je zlasti pomembna rudarska
svetilka z mrežo. Valjasta mreža, ki ob¬
daja plamen, preprečuje namreč, da bi se od

svetilke vžgal jamski plin, ki je pogost v glo¬
bokih rudnikih.

In končno električna luč

To pač dobro poznamo, saj je luč se¬
danjosti. Seveda pa niso kar takoj izumili
žarnice. Prva električna luč je bila obločni-
ca. Vsi vemo. da nastane med konicama dveh
ogljenih palic, skozi kateri kroži električni
tok, ako ju staknemo in nato razmaknemo
zelo svetal in vroč plamen, pravza¬
prav lok, ki ga imenujemo tudi Voltin lok.
Prvo ob'očnico je izumil ruski učenjak Va¬
silij Vladimirovič Petrov. Tok za obločnico je
dobil iz galvanskih členov, saj takrat še niso
poznali strojev za pridobivanje elektrike. Ne¬
kaj let za tem je obločnico ponovno izumil
Anglež Humprey Davy. To je bilo v začetku
našega stoletja. Ruski inženir Jabločkov je
obločnico bistveno izboljšal. Obločnico je
izpopolnil tudi češki iznajditelj inženir Kri-
žika. To izredno močno luč še uporabljajo

Prva obločnica z ogljikovimi elektrodami iz
lesnega oglja

84

v filmskih ateljejih, v velikih kino projektor¬
jih, na svetilnikih in drugje. Ta luč pa je
premočna za rabo v stanovanjih, zato se je
mnogo bolj razširila električna žarnica, ki
danes že nadomešča obločnico tudi tam,
kjer je potrebna zelo svetla luč. Prve po¬
skuse z žarečo nitko je delal angleški fizik
Grove že leta 1840. Ameriški izumitelj Edison
je nadaljeval s poskusi in leta 1880 patenti¬
ral žarnico z bambusovo nitko. Njegove žar¬
nice niso tako svetile kot današnje, vendar
pa so gorele že kar 800 ur. Z ogljenimi žar¬
nicami, po 25 sveč je bil najprej razsvetljen
parnik Kolumbija. Kmalu zatem je prišla
v Evropo prva pošiljka 1800 električnih žar¬
nic.

Znanstveniki in izumitelji so neutrudno
nadaljevali s poskusi. Iskali so snovi, ki bi
imele čim višje tališče. Leta 1905 so izdelali
žarnice z vlečeno nitko iz tantala. Nekaj let
pozneje smo imeli že žarnice z nitko iz vol¬
frama. Nove žarnice so svetile mnogo bolje
in so porabile manj električne energije.

V najnovejšem času imamo žarnice, ki so
polnjene z žlahtnimi plini in take, v katerih
žarijo hlapi živega srebra. Te sveti’ke dajejo
še močnejšo svetlobo in še bolj ekonomično
izkoriščajo električno energijo. Svetilke, pol¬
njene s plini '(neon, helij) ali z živosrebrni-
mi in natrijevimi hlapi imajo največkrat
obliko cevi in jih uporabljajo za napise in
reklame pa tudi za razsvetljavo v tovar¬
nah in stanovanjih ter za ulično razsvetljavo.
Imenujemo jih luminiscentne svetilke. Konst¬
rukcijsko so dokaj enostavne. Vsaka cev ima
dve kovinski elektrodi, po katerih teče tok
v cev. Priključiti pa jih je treba na tok
visoke napetosti. Potreben je torej transfor¬
mator, ki zviša napetost na 6000 V.

Podobno so konstruirane fluorescentne ce¬
vi. Od luminiscentnih cevi se razlikujejo po
tem, da ne izkoriščajo neposredno njihove
svetlobe, ampak svetloba prehaja na tanek
sloj fluorescentne snovi, ki daje zelo inten¬
zivno in enakomerno svetlobo.

In še pogled v bodočnost

Razvoj tehnike osvetljevanja prav goto¬
vo še ni zaključen. Pomanjkljivost vseh elek¬
tričnih svetil je v tem, da se večji ali manjši
del električne energije spreminja v toploto,

kar ni zaželeno. Idealna luč bi bila tista, ki
bi dajala samo svetlobo brez toplote. Takšno
luč narava že davno pozna. Kar spomnite
se na kresnice. Tudi mnoge ribe v morskih
globinah imajo organe, s katerimi svetijo.
Človek takšne kemične luči še ni izumil, pač
pa bomo morda že kmalu imeli v stanova¬
njih stene in strope, ki bodo izžarevali lepo
mirno svetlobo. Eksperimenti v tej smeri
se že vršijo. Velike svetleče površine bodo
verjetno izdelane na principu električnih kon¬
denzatorjev, ki bodo imeli med p’oščami
posebno snov, ki se bo svetila pod vplivom
električne energije.

Morda bomo v prihodnosti izkoriščali ne¬
ke izdelke iz atomskih laboratorijev kot
nove vire svetlobe; morda bomo razvili lumi-
niscenco, t. j. svetlobo zaradi delovanja ke¬
mijske energije; morda bomo nekoč znali
akumulirati sončno svetlobo. Kdo ve?

Nemirni in radovedni človeški duh vedno
išče — in tudi najde.

Po materialu z razstave in drugih virih
sestavil: M. M.

TIMOVI MALI OGLASI

Prodam novo garnituro avtoce¬
ste »FALLER«. Cena po dogovoru.

Emil Šegula — Maribor, Smetanova

90/11

O

Kupim pomožni motor za bici-
kel. Ponudbe z navedbo cene poš¬
ljite na naslov

Lojze Podbevšek — Trbovlje, Rib¬
nik 18

O

Kupim telefonsko slušalko

Marolt Marjan — Pšata 30, p. Dol
pri Ljubljani

85

1860

1878

Še nekaj

ROJSTVO IN OTRO

Ljudje so s poskusi in opazovanji spoznal,
da postane telo, ki ga segrejemo na 500° C
vidno v temnem prostoru. Pri temperaturi
1000° C sveti telo z rdečo svetlobo, pri tempe¬
raturi 1500° C pa z jasno rumeno svetlobo.
Telo segreto na 2000° C oddaja belo, pri 2500°
C pa jasno. belo svetlobo. Visoko temperatu¬
ro, pri kateri dobimo belo svetlobo, vzdrži le
majhno število teles. Že v začetku prejšnjega
stoletja so ugotovili, da je mogoče oglje se¬
greti na 4000° C in da pri tej temperaturi
sveti z jasno belo svetlobo.

Tenar je leta 1801 opazil, da žica zažari,
če teče skozi njo električni tok določene jako¬
sti. Leto pozneje je Rus Setrov dokazal mož¬
nost izkoriščanja električne energije za raz¬
svetljavo. Tiste čase so že poznali svetli elek¬
trični lok, ki nastane med ognjenima elektro¬
dama, vendar pa zaradi hitrega izgorevanja

86

Starr

1845

Robert

1852

7

Gobel

1854

o svetilih

ŠKA LETA ŽARNICE

2 $.

s s

8

Changy

1856

oglja in zaradi šibkih virov električne ener¬
gije tega še niso mogli izkoristiti za raz¬
svetljavo. Električno obločno luč je izpopolnil
ruski inženir Jabločkov (1847—1894), ki je
razsvetil s svojo obločno svetilko Louvre, gle¬
dališče in ulico Opera v Parizu. To luč so ta¬
krat celo imenovali »ruska svetloba«.

Se preden je angleški učenjak Joule po¬
stavil svoj zakon o spremembi. električne
energije v toplotno (leta 1841), so fiziki ekspe¬
rimentalno izkoristili Tenarovo odkritje za
konstruiranje električne žarn : ce. Različni fi¬
ziki in tehniki so izdelali zanimive konstruk¬
cije žarnic. Nekaj takšnih konstrukcij vidite
na slikah.

. Prvo pripravo za izkoriščanje električne
energije za svetlobo je leta 1820 izdelal Fran¬
coz De la Rue. V stekleno cevko je postavil
platinasto spiralo. Zraka iz cevi ni izčrpal.

1878

14

Edison

1879

15

Edison

1881

16

Edison

1886

87

17

Swan

1894

18

Osmij

1899-1906

19

G. E. M.
1903

20

G. E. M.
1909

21

Tantal

1906

22

Volfram

1907-1911

Razžariena spirala ni dajala dovolj svetlobe,
da bi mogli to reč imenovati žarnica (sl. 1).
Angleški fizik W. Grove je postavil platina¬
sto spiralo pod steklen zvon, tako da je bila
spirala z vodo ločena od zunanjega zraka
(sl. 2). Rezultat pa ni bil nič boljši. Leta 1841
je Moleyn namestil v stekleni bučki nad spi¬
ralo majhno cev, napolnjeno z drobnim oglje-
nim prahom (sl. 3). Leta 1845 je izdelal Starr
žarnico z ozkim platinastim in iridijevim
trakom, nameščenim v bučki, iz katere je iz¬
črpal zrak (sl. 4). Istega leta je izdelal Starr
še drug tip žarnice (sl. 5). Leta 1852 je Robert
prvi prišel na misel, da bi uporabil za žarečo
nitko grafit. Izdelal je žarnico, v katero
je postavil grafitno paličico. Iz bučke je zrak
izčrpal (sl. 6).

Vse te žarnice so res bolj ali manj svetile,
ampak le malo časa: pregorele so že po dveh,
treh urah. Prvo praktično uporabno žarnico
je izdelal leta 1854 Heinrich Gobe! v New
Yorku. Imela je žarilno nitko iz bambusove
trske, na nitko pa je bil nanešen ogljen prah.
Poogljeno nitko je namestil v zaprto stekle¬
no cevko in oba konca nitke priključil na
baterijo galvanskih členov. Takšne žarnice je
Gobel uporabil za razsvetljavo svoje optične
urarske delavnice pa tudi za osvetlitev stano¬
vanja. Namestil je žarnico tudi pri postelji
in pri šivalnem stroju svoje hčerke. Žarnico
je priključil tudi na stensko uro tako, da je
pri vsakem udarcu kladivca na zvonec žar¬
nica zasvetila. Z žarnicami je razsvetlil celo
svoj voz, na katerem je imel zvezdarski dalj¬
nogled. Ker so bili tiste čase galvanski členi
edini viri električne energije, seveda ni bilo
mogoče te iznajdbe izkoristiti za razsvetljavo
v širšem obsegu, oziroma jo industrijsko upo¬
rabiti (sl. 7).

Leta 1856 je DeChangy izdelal model, ki
ga kaže slika 8. Njegova žarnica je bila kot
namizna svetilka, lahko pa so jo tudi obesili.
Naslednji model je bil Farmerjev (sl. 9) in
Swanov (sl. 10). Med rezanimi modeli ima
posebno mesto žarnica A. N. Lodyguinea. On
je uporabil zogljenela vlakna v stekleni buč¬
ki. Leta 1873 je razsvetil ulico. Na peškah v
Leningradu, takratnem Petrogradu. S svojimi
žarnicami je 1875 razsvetljeval podvodna de¬
la pri gradnji mostu čez reko Nevo.

Najslavnejši med graditelji žarnic je vse¬
kakor Američan T. A. Edison (1847—1931). V

88


začetku je uporabljal platinasto, pozneje pa
iridijevo vlakno (sl. 13), vendar s temi žarni¬
cami ni bil zadovoljen. Pri iskanju primerne¬
ga materiala je poskušal z vsem, kar mu je
prišlo pod roko. Uporabljal je papir, svilo,
sukanec, lase, žimo in nazdnje je res našel
za tisti čas najboljšo snov. Njegove prve žar¬
nice so imele nitko iz zogljenele bambusove
trske (sl. 14, 15). Gorele so 45 ur. Leta 1881
je nastal žarnični vrat, ki se bistveno še do
danes ni spremenil. Žarnice so bile že zelo
podobne današnjim. Leta 1886 je izdelal žar¬
nico za 110 V (sl. 16).

Prve Edisonove žarnice niso bile poceni;
vsaka je veljala 4 dolarje, svetile po so od 200
do 500 ur. Leta 1882 se je znižala cena na pol
dolarja za kos, povprečna življenjska doba
žarnic pa je znašala, 450 ur. Edisonove žarnice
so se odlikovale po trajnosti, nikakor pa ne
po močni svetlobi. Že v uvodu smo rekli, da
daje žareče telo najbolj belo svetlobo pri naj¬
višji temperaturi. Osnovni problem je bil v
tern, kako najti snov, ki bi zdržala najvišjo
temperaturo, ki bi torej najbolj belo sve¬
tila. Nikola Tesla je leta 1891 predlagal, naj
bi ogljeno nitko obložili s težko topljivimi
kovinskimi oksidi.

Leta 1907 se je pojavila na tržišču žarni¬
ca z volframovo nitko. Zrak je bil kolikor
mogoče izčrpan iz bučke, nitka pa je bila
postavljena na stekleno paličico v obliki dol¬
ge cikcakaste črte. Takšno žarnico sta kon¬
struirala hrvatska fizika Franjo Hanaman in
Just. Obdelala sta tudi postopek vlečenja tan¬
ke žice za volframovo nitko (sl. 22).

Takšne so bile žarnice v začetku našega
stoletja. Glavna pomanjkljivost teh žarnic je
bila ta, da so sčasom počrnele zaradi izpare¬
vanja iz nitke. Ta problem je leta 1912 rešil
Skaupy, ki je nanesel na nitko absorbcijsko
sredstvo, imenovano »geter« (sl. 23).

Pri sodobnih žarnicah je mogoče notranjo
počrnitev žarnice popolnoma preprečiti na ta
način, da ustvarimo v žarnici plinski geter z
mešanico določenih plinov, ki kemijsko vežejo
iz nitke izparjene molekule in morebitne dru¬
ge primesi. Tako nastane v žarnici prozorna
snov, ki ne počrni žarnične bučke v vsem
času trajanja žarnice.

Prihodnjič pa nekaj o sodobnih žarnicah.

V. I.

23  24

Skaupy Needham

1912  1912


25

(Argon)



89

FLOMASTER

LESENA

PRIZMA

TRAK
ŽELEZNI TRAK

KOVINSKE

VILICE

ELEKTROMAGNET

Brzojav

Brzojav sodi med naj starejše naprave, s
katerimi so se ljudje obveščali na velike
razdalje. Danes jih nadomeščajo daljnopisni
stroji — teleprinterji. Čeprav se je od njih
do danes ohrani! a le oblika sporočila »brzo¬
javka« ali »telegram«, so tolikanj zanimivi,
da se kaže ob njih pomuditi in jih spoznati.
Pravi brzojavi so bili pretežno kovinski in
sicer iz medenine; njihova izdelava je bila
zelo natančna. Poleg elektromagneta, kotve
s pisalom in dveh večjih kolutov s papirnim
trakom so imeli tudi zelo natančen pogonski
mehanizem na vzmet, ki je poganjal trak.
Takšnega si sami seveda ne moremo izdela¬
ti, lahko pa si izdelamo brzojav, ki bo zares
pisal. Pri amaterskih brzojavih je bilo namreč
najtežje izdelati pisaio. Grafitna konica se
kaj prida ne obnese. Danes to lahko zame¬
njamo s kemičnim svinčnikom, pri čemer
se najbolje obnese flomaster, ki odlično piše
tudi ob najmanjšem dotiku papirja. Temu
smo tudi prilagodili našo kostrukcijo brzo-
java in verjemite, da se zares dobro obnese.

Za takšen brzojav predvsem rabimo lepo
obdelano leseno prizmo iz bukovega lesa v

velikosti 16 X 10 X 5 cm. V njo bomo lahko
vgradili vse dele brzojava, celo tipkalo (ta-
ster).

Izvrsten elektromagnet za brzojav bomo
dobili iz mehanizma starega električnega
zvonca. Kotvico si napravimo iz 1 mm debe¬
lega železnega traku, ki ga upognemo v obli¬
ki črke »u« in potisnemo na en krak 10 cm
dolge lesene prečke. Tej na drugi strani
vpnemo podoben trak iz medenine in nanj
montiramo primeren valj iz kovine ali pla¬
stične mase. Ta naj se prosto giblje krog
osi, ki si jo izdelamo iz tankega žebljička.
Sama prečka mora biti prosto gibljiva na za-
tiču, ki ga namestimo tako, da je levi del
prečke nekoliko težji. S tem se bo kotvica
vselej sama odtegnila od elektromagneta,
brž ko bo ta popustil. Da se bo prečka zares
prosto gibala, denite na zatič tik ob prizmi
majhno podložko.

Gibljivi valji A, B in C so prav tako ko¬
vinski a!i iz plastične mase. Valj A namesti¬
mo tik nad sredino železne kotvice in sicer
tako, da bo njen spodnji del oddaljen od
obeh jeder elektromagneta 2,5—3 mm.

Papirni trak je včasih težko dobiti. Kdor
bo dobil trak v širini 13—15 mm, bo zanj
lahko uporabil svitek od pisalnega stroja.
Sicer pa si nabavite v papirnici svitke tra¬
kov, kakršne uporabljamo ob maškeradah.
Ti kolute ne rabijo, temveč jih boste utrdili
preprosto na primeren zatič (žebljiček brez
glavice).

90

Iz priložene skice je razvidno, kako je
treba namestiti flomaster in ga utrditi. Vo¬
dilo je iz tanke pločevine. Višino flomastra
pa bomo najlaže regulirali, če mu z zgornje
in spodnje strani nadenemo po eno tanko
gumico. Konica pisala naj bo le 2 mm od¬
daljena od papirnatega traku.

Tipkalo si izdelamo iz prožne medeninaste
pločevine. To na eni strani utrdimo z vija¬
kom, ki ga spodaj podložimo s 3 mm debelo
podložko. Nanj priključimo tudi eno od žic,
ki bo vodila k bateriji. Na desni strani tik
pod medeninastim trakom uvijemo drugi
vijak in nanj priključimo eno žico elektro¬
magneta; drugo prav tako speljemo k bate¬
riji. Če s prstom pritisnemo na desni del
tipkala, bo tok sklenjen, elektromagnet bo
pritegnil kotvico, levi del prečke se bo po¬
maknil navzgor, z njim vred pa tudi papirni
trak. Če bomo istočasno vlekli papirni trak
na desno, bo med držanjem tipkala floma¬
ster zarisal na traku črto. Z malce vaje se
bomo kaj kmalu priučili tipkati »kratko« in
»z zadržki« in na traku se bodo pojavile
pike in črtice. In če se bomo naučili še
znake Morzejeve abecede, bomo lahko šifri¬
rali poljubna besedila.

Za prve vaje bo to zadostovalo. Kasneje
bomo lahko ploščico tipkala odstranili in si
podobno vgradili na kos lesa, docela določe¬
no. Z dvema daljšima žicama bomo lahko
prenesli tipkalo v sosednjo sobo, ali celo
k sosedu in sporočali na »daljavo«.

Miloš Macarol

Več reda —
več zadovoljstva

Prav prijetno je imeti vse slikarske in ri¬
sarske pripomočke lepo zbrane in razvrščene
v primerni škatli, saj tako odpade vse iska¬
nje, izgubljanje in slaba volja. Škatlo si
lahko sami izdelate iz deščic, ki morajo biti
lepo gladke in okoli 10 mm debele. Zunanje
mere škatle naj bi bile okoli 16 X 24 X 1 cm,
lahko je tudi malo manjša ali pa večja. Obod¬
ne stene boste najlepše in najmočneje spo¬
jili na robovih z rogljiči, ki jih izžagate z
rezljačo. Dno urežite kar iz vezane plošče
in ga prilepite ali pribijte na obod. Za po¬
krov vzemite enako deščico kot so obodne
stene. Pokrov spojite s škatlo z dvema plo¬
čevinastima tečajema. Oba nosilca za odla¬
ganje čopičev, svinčnikov in peres urežite iz
tanke aluminijeve pločevine. Nosilca pravo¬
kotno upognite in ju privijte z malimi lesni¬
mi vijaki na notranjo stran pokrova.

Morda pa že imate doma leseno škatlo
primerne velikosti. V tem primeru bo treba
izdelati le nosilca in pa notranje predelne
stene, ki naj bodo iz mehkih 5 mm debelih
deščic. V škatli si uredite najmanj tri pre¬
dalčke. Največji bo za vodne barvice in za
barve v tubah, najmanjši za stekleničke (tuš),
ozki in dolgi predal pa za čopiče, držala
in druge dolge predmete.

V veliki predal spodaj boste zložili tube,
na vrh pa postavite paleto z vodnimi barvi¬
cami. Za paleto bo najboljša pravokotna de¬
ščica iz vezanega lesa. Nanjo lahko nalepite
12 ali tudi več barvic. Da jo boste mogli je¬
mati iz škatle, izžagajte blizu enega konca
okroglo luknjo za prst. Ko je vse to nare¬
jeno, pritrdite še primerno zapiralo, ki ga
boste gotovo našli na kaki stari kaseti. Na¬
zadnje še obarvajte škatlo zunaj in znotraj
s temno lužno barvo. Zunanje stene (razen
dna) lahko tudi lakirate s prozornim lakom.

M. M.

91

Novice iz sveta optike

NAJVEČJE teleskopsko zrcalo

V Sovjetski zvezi so letos sestavili
ogromni teleskop, ki v dimenzijah in
zmogljivostih presega vse podobne na¬
prave v svetu. Konstrukcija teleskopa je
težka 850 ton, v višino meri 42 metrov,
sestavlja pa ga 2500 delov. Če ta tele¬
skop primerjamo z dosedaj največjim
na Mt. Palomarju v Kaliforniji, ki ima
zrcalo v premeru 5 metrov, potem ga
novi sovjetski teleskop trikrat prekaša,
kajti njegovo zrcalo ima premer 16 m!
Njegova zmogljivost je kar neverjetna:
na daljavi 25.000 km razloči gorečo
svečo. Gotovo bo ta velikan še marsi¬
kaj odkril v neizmernih daljavah veso¬
lja, do katerih bi človek brez pomoči
optike nikdar ne segel.

OGROMNA SONČNA PEGA

Zvezdama Torgelovv je letos fotogra¬
firala sončno pego, ki je s svojo obsež¬
nostjo zbudila pozornost astronomov. V
času snemanja je bila dolžina te pege
ocenjena na 200.000 kilometrov. V njej
bi imelo dovolj prostora 18 planetov v
velikosti naše Zemlje!

OBJEKTIV VELIKAN

Svetovno znana tovarna optičnih iz¬
delkov Schneider v Zahodni Nemčiji je
kot svoj 10-milijonti optični izdelek pri¬
kazala posebno konstruiran objektiv,
namenjen za barvno televizijo. Ta ob¬
jektiv je težak 10 kilogramov in je se¬
stavljen iz 22 leč. Goriščno razdaljo
menja od 18 do 200 milimetrov. Take
objektive smo dosedaj poznali pod ime¬

nom »zoom-objektiv«, zadnje čase pa se
vse bolj uporablja izraz »vario-objek-
tiv«. Televizijska snemalna kamera nam
s takim objektivom prikaže nogometno
tekmo s pogledom na celotno igrišče,
torej tako, kot širokokotni posnetek, na¬
to pa goriščnico spremeni v dolžino te¬
leobjektiva, tako da vidimo le igralca,
ki vodi žogo. Sestava takih optičnih iz¬
delkov je danes mogoča le z uporabo
elektronskih računalnikov. Ta »VARIO-
GON« je zahteval natančno delo dveh
elektronskih računalnikov, ki sta bila
zaposlena 5 mesecev. Zato je tudi cena
temu primerna: 150,000.000 S din.

OPTIKA V MEDICINI

— Na harvardski univerzi v ZDA so
izvedli poskuse filmskega snemanja not¬
ranjosti srca v živem psu s posebno op¬
tiko. Posnetki bodo omogočili znanstve¬
nikom pogled in študij ritmičnega odpi¬
ranja in zapiranja srčnih zaklopk.

— Sovjetski znanstveniki pa so se¬
stavili tak mikroskop, ki bo omogočil
opazovanje živih mikroorganizmov ter
fotografsko in filmsko dokumentiranje
njihovega gibanja in brizne. Mi¬
kroskop deluje na principu faznega kon¬
trasta in je spravljen v posebni termo-
statični kabini.

— Bolezni želodca se danes že v ve¬
liki meri ugotavljajo s posebno »gastro-
kamero«, ki lahko napravi nekaj
posnetkov v barvni tehniki s pomočjo
bliskovne priprave. Ves pripomoček pa
je komaj 2 centimetra dolg in ga bolnik
lahko pogoltne brez posebnih težav.

FOTOELEMENT V
POLJEDELSTVU

V Sovjetski zvezi so začeli uporab¬
ljati posebno fotoelektrično napravo, ki
avtomatično sortira krompir različnih
kvalitet. Pri tem izloča kamenje in kose
posušene prsti. Pri končni fazi sortira¬
nja posebna fotocelica izbere le krom¬
pir najboljše kvalitete.

VLASTJA

92

Odgovori na pisma bralcev

Miroslav Unuk, Slovenec, ki živi v
Rijeki nam sporoča, da je ustanovil
klub tehnike in prijateljstva. Želi so¬
delovati in dopisovati z mladimi ljubi¬
telji tehnike iz Slovenije. Prosi vse, ki
žele sodelovati, da se javijo na naslov
Miroslav Unuk, Rijeka, Ul. D. Duella
14.

Rejec Zdenko iz Zg. Kašlja — Ra-
diotehniški material, za katerega se za¬
nimaš, lahko dobiš pri Mladem teh¬
niku na Starem trgu št. 5 v Ljubljani.
Zdenko bi se tudi rad seznanil s fan¬
tom, ki se zanima za radiotehniko. Pi¬
šite mu na naslov R. Z. Zg. Kašelj 67,
p. Ljubljana-Polje.

Leo Binder iz Ruš želi načrte la¬
dijskih modelov. Več načrtov najdeš v
knjižici T. Pavlovčiča — Brodarsko

modelarstvo, ki je izšla v naši založbi.
Nekaj takih načrtov je tudi v vseh let¬
nikih TIM-a. Drugih načrtov nimamo.

Edi Kolar iz Maribora sprašuje, ka¬
ko bi popravil model jadralnega letala,
ki mu pri visokem startu pikira. Letalo,
ki leti iz roke lepo, na visokem startu
(s hriba) pa povesi nos in leti vedno
bolj strmo proti zemlji, je — kot pra¬
vimo »v kritični reglaži«. Od daleč je
težko svetovati, potrebno je poz¬
navanje zakonitosti aerodinamike. Sve¬
tujemo, da pomakneš težišče mode¬
la nekoliko naprej in spremeniš razliko
naklonskih kotov krila in repa. Verjet¬
no je razlika kotov na modelu blizu
0°; spremeniti jo je treba tako, da bo
kot na krilu + 3°, na repu pa okoli
0° do 1°. Dobro bi bilo, če se seznaniš
s člani Modelarskega kluba v Maribo¬
ru, ki ti bodo lahko svetovali, kako
popraviti napako na modelu.

Načrt jadrnice, dolge 120 cm z
avtomatičnim krilom za enkrat ni¬
mamo.

NAŠIM DOPISOVALCEM

Še vedno prejemamo od vas precej pisem, v katerih si želite najrazličnejše načrte
za gradnjo modelov, maket, elektronskih naprav in drugih izdelkov pa tudi najrazličnejši
material in sestavne' dele. Nekateri izražate tudi želje, ki segajo malo predaleč, tako na
primer želite načrte za radijske oddajnike, za telefon na več sto metrov, za Varilne apa¬
rate, za pripravo za iskanje zlatih predmetov, navodila za izdelavo smodnika itd. Nekdo, ki
bi rad izdelal avtomobil Mungo, nas prosi,naj mu kar pošljemo potrebni material pa ne
samo elektromotorček z jermenico in smernim stikalom, ampak tudi cevčico od venti¬
la, bužir cevko, celuloid in celo vijake (še dobro, da ni zahteval kar izdelan model).

Dragi -dopisniki! Vaša modelarska vnema nas sicer veseli, vendar takim in podob¬
nim željam ne moremo ustreči. Ponovno vam povemo, da v našem uredništvu nimamo
nikakega materiala in sestavnih delov pa tudi nikakih načrtov, razen načrtov za izdelke,
ki izidejo v reviji. Nerodno je v odgovorih vedno znova pripovedovati, da nimamo že-
1 jenih načrtov ali materiala, zato bomo poslej odgovorili le tistim vpraševalcem, katerih
željo bomo lahko izpolnili. Na vaša vprašanja bomo še naprej radi odgovarjali. Kdor
pa ne bo dobil odgovora, naj ve, da njegovi želji nismo mogli ustreči.

Za material in sestavne dele se obračajte na trgovino Mladi tehnik ali druge trgo¬
vine. Znamk ali denarja ne prilagajte; le kadar posebej želite odgovor na svoj naslov,.
priložite znamko za odgovor. Tudi vam ni treba sporočati, da boste izdelali nagradni
izdelek, pač pa nas obvestite, da ste ga že izdelali. Najljubše nam je, ako prinesete na¬
gradni izdelek pokazat, urednik namreč ne utegne obiskati vseh, ki so sporočili, da so

nagradni predmet izdelali. . , ,

Vsem dopisnikom lep pozdrav!

Uredništvo

93

Preizkusite

znanje

Premešane črke

1. KOBAL

2. NOSEK

3. PREMA

4. ŠPEAR

5. RISAN

6. SUKNO

7. RIVAL

8. ALKAN

S premešanjem črk posamezne gornje be¬
sede poišči novo besedo znanega pomena in
jo pod isto številko vpiši v lik. Vse nove be¬
sede so iz tehničnega ali znanstvenega pod¬
ročja. Primer: s premešanjem črk besede
POLST nastane beseda STOLP. Ce le ne bo
šlo, si pomagaj z opisi, ki pa so podani v po¬
mešanem vrstnem redu:

enota za jakost električnega toka — prekop
— potapljaški zvon za podvodna dela — sti¬
skalnica — delavec v livarni — ena od pro¬
jekcij pri tehničnem risanju — vremenski po¬
jav na nebu — stožec (del gredi ali vretena
v obliki prisekanega stožca).

Ob pravilni rešitvi dajo črke na poljih s
krogci slavnega poljskega astronoma, ki je
postavil temelje heliocentrične teorije, po ka¬
teri je Sonce in ne Zemlja središče našega
planetnega sistema (Nikolaj, 1473—1543).

1. Slavni nemški fizik je postavil dva važ¬
na zakona v elektrotehniki. Eden od njiju,
ki podaja razmerje med jakostjo toka, nape¬
tostjo in uporabnostjo prevodnika, je osnovni
zakon elektrotehnike. Kakšna sta ime in
priimek tega fizika?

2. Kako se imenuje naprava na podmor¬
nici za opazovanje nad vodo?

a) episkop

b) periskop

c) diaskop

3. S katero grško črko označujemo v mate¬
matiki konstatno Ludolfovo število (3,141593)?

a) omega

b) ro

c) pi

4. Kako imenujemo v astronomiji dozdev¬
no pot Sonca na nebesnem svodu v enem
letu oziroma ustrezno ravnino tira Zemlje?

a) ekliptika

b) orbita

c) faza

5. Kako se imenuje navpična projekcija
(»pogled od spredaj«) pri tehničnem risanju?

a) prerez

b) naris

c) tloris

6. Kakšen naziv ima kraj v globini ze¬
meljske skorje, od koder izhajajo potresi?

a) epicenter

b) zenit

c) hipocenter

7. Kako se imenuje plast transistorja, ki
oddaja elektrone?

a) baza

b) emitor

c) kolektor

8. Kako imenujemo krivuljo, ki na kartah
ali diagramih veže točke enakega tlaka?

a) abscisa

b) ordinata

c) izobara

94

9. Katera je najboljša železova ruda?

a) hematit

b) magnetit

c) limonit

10. Kako se imenuje krivulja v ravnini,
geometrijsko mesto točk, za katere je vsota
razdalj od dveh stalnih točk stalna?

a) elipsa

b) hiperbola

c) krog

11. Kateri fotografski filter zadržuje mo¬
dro in vijoličasto barvo?

a) oranžni

b) modri

c)  rumeni

Med tremi navedenimi odgovori pri vsa¬
kem vprašanju, je le eden pravilen. Ce boš
poiskal pravilne odgovore, bodo dale začetne
črke priimek fizika pri prvem vprašanju in
ostalih pravilnih odgovorov priimek ameri¬
škega atomskega fizika, »očeta« prve atomske
bombe, ki je eksplodirala 16. julija 1945 v Los
Alamosu v ameriški zvezni državi New Me-
xieo. Slavni znanstvenik, dobitnik Fermijeve
nagrade za fiziko leta 1963, je umrl februarja
letos v starosti 62 let (dr. Robert).

Nove začetnice

PAKIRANJE ( ), ZNAČAJ ( ), BATINA
( ), KLEMENT ( ), ZAPETOST ( ), KVE¬
DER ( ), NAMERA ( ), ADRIJA ( ),
PREDNOST ( ), ODEJA ( ), VEZILO ( ).

Vsaki gornji besedi spremeni prvo črko,
da dobiš nove znane besede iz tehnike ali
znanosti. Nove črke vpiši v oklepaje. Po
vrsti brane črke v oklepajih dajo ob pravil¬
ni rešitvi ime kraja v bližini Dolnjega Mila-
novca v Djerdapu, kjer so pred kratkim od¬
krili ostanke naselja iz neolitika (mlajše ka¬
mene dobe). Na površini 1250 kvadratnih me¬
trov so našli 41 hiš in 33 kipov glav ljudi in
živali. Odkritje je izredno pomembno, ker
kaže, da se je balkanska in evropska neolit¬
ska civilizacija razvijala neodvisno od civili¬
zacije na Bližnjem vzhodu in ne pod njenim
vplivom, kot so domnevali doslej.

Stopnice

Samo vodoravno:

1. drag kamen rdeče barve (prozoren kri¬
stal korunda), 2. kovina iz skupine redkih
prsti (Th), 3. element v strojništvu za raz¬
stavljive trdne zveze (nanj pritrdimo mati¬
co), 4. strnjena zmes cementa, vode in peska
ali gramoza, 5. raziskovalec jam, speleolog,
6. vrsta majhnega ameriškega medveda z ze¬
lo cenjenim knrznom, 7. stroj za zemeljska de¬
la, 8. mesto v severni Dalmaciji z razvitim
ribištvom, 9. serija cenejših fotografskih apa¬
ratov tovarne iz Dresdena (pri nas jih po li¬
cenci izdeluje tovarna »Zrak« iz Sarajeva),
10. industrijsko mesto na Gorenjskem, 11.
najbolj znana ledeniška dolina na severni
strani Triglava, 12. dejanje ob odhodu, 13.
podnebje.

Črke, ki »sede« na stopnicah, dajo šest
kovin.

95

Rešitev ugank iz
prejšnje številke

STRAN 41. REBUS: kolesar (kol eS, ar).

STRAN 54. JADRALNA LETALA: zasil¬
no so morala pristati letala označena s šte¬
vilkami 1, 8, 9 in 11.

STRANI 62 IN 63. IZPOLNJEVANKA: 1.

iskra, 2. Anica, 3. tiran, 4. terma, 5. livar, 6.
Izola, 7. stava. Rešitev: satelit. REBUS: ast¬
ronom (as, tron, om). PREIZKUSITE ZNA¬
NJE: 1. Nikola Tesla, 2. optika, 3. rahitis, 4.
radon, 5. inštitut, 6. Celzijeva, 7. epruveta, 8.
lumen, 9. lignit, 10. industrija. Rešitev: Tor¬
ricelli. REBUS: teleskop (tele S, k(l)op).

STRAN 65. SLIKOVNA KRIŽANKA: Vo¬
doravno: vsemir, raketa, amonij, gon, Nama,
vode, ah, glas, Amerika, rasa, rigalec, astma,
ser, Ti, peron, TN, maj, aroma, Eli, nota,
ral, Aron, Isa, pav, metronom, avto, La, oče,
mi, Kazan, at, pograd, Emile, Ankara, Cerar.

REBUS

NAGRADNA KRIŽANKA »LABOD«

VODORAVNO: 1. kontakt, spoj, 5. škodlji¬
va žuželka, ki živi pod zemljo in se hrani s
koreninami rastlin, 7. naprava za oddajanje
ali sprejemanje elektromagnetnih valov, 8.
kemični znak za lantan, 9. soglasnika v be¬
sedi JAMA, 10. kratica za »vojna pošta«, 12.
priroda, 15. drugo ime za med, 17. veznik, 19.
drugo ime za rastlino planiko, 22. reklamni
lepak.

NAVPIČNO: 1. ljubka gozdna žival, 2.
kradljivec, 3. to, kar imamo poleg priimka, 4.
jezdna žival, 5. zračno vozilo, ki ga prikazuje
slika križanke, 6. železniška zapornica, 10. iz¬
vrtana luknja, 11. ladja, ki jo ženejo parni
batni stroji ali parne turbine, 13. vrhunski
športnik, 14. kratica za »vršilec dolžnosti«,
16. težko strelno orožje, 18. gibajoči se del
stroja v valju, 20. kratica za »člen«, 21. ke¬
mični znak za kalcij.

96

ois §mmiA  aw«

(DA NE muf NA KAK¬

ŠNO POTEGAVŠČINO
\Z BARVNO TELEVIZIJO f
-

PRI NAS SMO KUPILI TELEVI¬

ZOR ZA PROGRAM V BARVAH.
PRIDITE DANES POPOLDNE
Pogledat, tudi jaz

"* J  7/fft

, drage

\GLEOALKE IN j
CENJENI
GLEDALCI,