IJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE hniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr- arjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo- ehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat loletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, ( • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Raziskovalna in Kul- upnost Slovenije. TIM 3 poštnina plačana v gotovini XVI. letnik November 1977 timova igračka PUŠČICA Material: List papirja pravokotne oblike. Potek dela: 1. Papir pregani po dolgem in čez polovico. 2. Na krajšem koncu zavihni oba vogala nazaj. 3. Oba zavihana vogala zapogni še enkrat. 4. Pregani puščico navznoter, konca a in b za¬ vihni navzven in z nohtom pogladi zgibe. Uporaba: pri telovadbi, predvsem pri telovadbi na prostem. TRGANJE IN NALEPLJANJE RAZNIH SADEŽEV Material: Barvan papir, bel ali barvan ovojni pa¬ pir, lepilo. Orodje: čopič. Potek dela: 1. Iztrgaj najprej pravokotnik ali kvadrat, ki po obliki in velikosti ustreza predmetu. 2. Iztrgaj celo podobo. 3. Pri trganju drži papir tako, da trgaš vedno proti sebi. Suči vedno papir. 4. Nalepljaj na bel ali barvan ovojni papir. Uporaba: Za okras na mapah, pokrovih škatel in podobno. TIM 3 November 1977 XVI. letnik TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE • Izdaja Tehniška založ¬ ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krai letno. Celotna naročnina 70,00 din, posamez¬ na številka 7,00 • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X s Tekoči račun: 50101-603-50-480 ® Tisk tiskarna Kočev¬ ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirata Razisko¬ valna in Kulturna skupnost Slovenije. SLIKA NA NASLOVNI STRANI Pred vklopom v omrežje je treba poskrbeti, da se proizvajana napetost ujema po višini in frek¬ venci z napetostjo, ki je že v omrežju. Slika prikazuje komandno ploščo, ki omogoča sinhro¬ nizacijo generatorja (sočasnost teka generatorja). KAZALO TIMOVA POŠTA . 97 PRVI KORAKI Vikinška ladja . 99 MODELARSTVO Galeb mini 4 . 101 Jak — 18PM . 104 Maketa rakete Genie MB-1 .... 109 Izdelava tiskanih vezij po foto postopku 111 Samogradnja reflektorskega teleskopa 112 Bliskovka . 115 DALJINSKO VODENJE RC sprejemnik TIM X (II) . 118 RADIOMATERSTVO Nizkofrekvenčni korektor ZRS NFK-1 . 121 Daljinsko upravljanje . 124 IZUMITELJSTVO Energetska kriza — jo bomo rešili? . 127 Maketa male železnice — manjše pre¬ delave . 129 Plošča, ki je osvojila svet . . . . 131 Zgodovina avtomobilizma . 134 TIMOVA FANTASTIKA Ladja zibelka . 138 MALI OGLASI . 141 ZANKE IN UGANKE . 143 SLIKA NA ZADNJI STRANI OVITKA Model Bristolskega privaterja »Mars« iz leta 1779. (Privatna ladja, ki je imela dovoljenje za napadanje sovražnih trgovskih ladij). timova pošta Začnimo tokrat s pismom, ki nam ga je poslal naš zvesti bralec Frenk iz Kranja (tako se je namreč naš dopisnik skopo pod¬ pisal in predstavil). Rekli smo že, da takih pisem, ki so anonimna, kar gotovo velja tudi za zgoraj omenjenega, ne bomo ob¬ javljali. Pa vendar bom tokrat napravil iz¬ jemo, to pa zato, da vsem našim bralcem pokažem dobro voljo in jih obenem na kon¬ kretnem primeru prepričam, da za zahtevo, naj se vsak, ki piše v našo pošto, lepo pod¬ piše, ni skrit nikakršen zloben namen. Iz pisma, ki ga objavljam v celoti, se boste lahko sami prepričali, da njegova vsebina ne more biti vzrok, da se nam naš Frenk ni bolj določno predstavil. Pričakujem tudi, da se bo ponovno oglasil in drugič zapisal svoje popolno ime in naslov. Spoštovani urednik TIMa! Prejmi lepe pozdrave od zvestega bralca revije TIM. Letošnja prva številka revije je nekoliko pestrejša in sam zunanji izgled bistveno lepši. Revijo TIM kupujem zaradi tega, ker v njej najdem veliko stvari, ki jih lahko sestavim sam. Delam na področju oddajnikov, spre¬ jemnikov in zvez. Posebno se zanimam za radioamaterstvo. Imam majhno prošnjo, ki pa je gotovo uresničljiva, saj ne zahtevam veliko, temveč prosim. Namreč, rad bi iz¬ delal sprejemno anteno za sprejemanje TV signala. Sama sestava ni zahtevna, če pa ne veš kakšen material uporabiti in kako bi jo oblikoval, je pa dokaj zahtevna. Napro- 00 O) n 5 P šam vas, da tudi temu danes tako potreb¬ nem elementu po.svetite nekaj vrstic v eni od prihodnjih številk Tima. Prosim za objavo kakšne skice, saj se TIM vse preveč posveča starim, ki jih je očitno preveč. Kakšna skica amaterskih anten ne bi ško¬ dovala. Mislim, da ne bi ustregli samo me¬ ni, temveč velikemu delu bralcev TIMA. Tovariški pozdrav in za odgovor v TIMU naj¬ lepša hvala! zvesti bralec Frenk iz Kranja Zdaj pa še odgovor na zastavljena vpraša¬ nja, oziroma zagotovilo, da bomo njegovo željo upoštevali in poizkušali v ta namen poprositi enega od naših sodelavcev, da se malo bolj obširno razpiše o antenah, saj je med vami veliko takih, ki bi si radi iz¬ delali tako ali drugačno anteno za sprejem tega ali onega radijskega ali televizijskega programa. Seveda pa bo treba nekoliko po¬ trpeti, omenjena tema ni tako preprosta, da bi jo lahko kdorkoli kar na hitro stre¬ sel z rokava. Zanimivo je pismo Jureta Mikelna iz Pe¬ trovč. To pa zaradi tega, ker se zavzema za ukinitev nekaterih rubrik in predlaga nove. Navdušuje se za znanstveno fantastiko, ki je v prvi številki nismo utegnili objaviti. Seveda se je medtem že lahko prepričal, da te rubrike nismo ukinili in da še naprej ostaja sestavni del Tima. Meni tudi, da je vse premalo prostora namenjeno raketar¬ stvu. Razlog, — Jure je sam navdušen ra¬ ketar. Objavljali naj bi tudi načrte večjih, bolj zahtevnih raket. Tak načrt je objavljen v tej številki. Radioamaterstva se mu zdi preveč, spet seveda sodi po prvi številki. Morda je bilo v prvi številki res malo več tega gradiva, vendar je s članki pač tako, da jih ne moremo poljubno krajšati, če naj še ostanejo zaključena celota in povedo vse kar je potrebno, v primeru z lasmi, katere lahko poljubno krajšamo brez vsakršne ško¬ de, saj vedno znova zrastejo novi. Sicer pa se mu zdi letošnji Tim boljši od lanskega in se je tudi naročil nanj. Preje¬ mal ga bo na dom, tako kot vsi drugi po¬ samezni naročniki. Marjan Hasaj iz Maribora je naš zvesti na¬ ročnik, to pa predvsem zaradi svojega ko¬ njička — radioamaterstva. Pri gradnji NF ojačevalnika je naletel na določene težave. Pismo sem posredoval avtorju, ki mu bo na zastavljena vprašanja najlaže odgovoril. To velja tudi za predloge za gradnjo dodatnih naprav v zvezi z ojačevalnikom, od katerih so nekatere že objavljene v letošnjem let¬ niku. Sheme light-shovvov res niso bile pre¬ več zahtevne, bile so pač za začetnike. Kdaj kasneje se bo najbrž oglasil še kdo od naših bralcev z bolj zahtevnim načrtom. Zahvaljujem se mu za zares izčrpno pismo. Gorazd Glavič iz Slovenj Gradca sporoča, da je bil prek počitnic zopet aktiven, saj je izdelal jadralno letalo, ki že leti, in motorno, ki pa še čaka na pogonski del. Sprašuje pa, kje bi lahko izvedel naslove modelarskih tujih revij. Lahko mu sporočim le to, da se z razpečavanjem tujega tiska pri nas ukvar¬ jata založbi Mladinska knjiga in Državna za¬ ložba. Ti dve imata svoja inozemska oddel¬ ka, kjer najbrž vedo za naslove uredništev tujih revij. Ker gre v tem primeru za ame¬ riške revije, moram povedati, da pri nas v uredništvu nanje nismo naročeni. Nikola Mitič iz Zaječara nas prosi, da bi obja¬ vili kakršenkoli načrt za izdelavo robota, mehaničnega ali pa na daljinsko upravljanje. Ker Tim zaenkrat nima sodelavca, ki bi so¬ deloval na tem področju, pa tudi nikogar ne poznam, ki bi se z robotiko ukvarjal, mu lahko ustrežem le v toliko, da bom objavil njegovo željo v malih oglasih in upam, da bo naletel na primeren odziv. Igor Sterle iz Šentilja je radioamater in v Timu pogreša načrte preprostih merilnih in¬ strumentov. Težave ima tudi z izdelavo ti¬ skanih vezij. Srečna okoliščina bo že v tej številki napravila konec njegovim težavam, saj objavljamo članek izpod peresa Marjana Klenovška, ki natančno pojasnjuje vse, kar je v zvezi s tem postopkom. Iztok Peskar iz Kopra bo tokrat vendarle pri¬ šel na svoj račun, saj se v svojem pismu pritožuje, da nam je že večkrat pisal in vedno ostal brez odgovora. Njegovo pismo v celoti opredeljuje rubriko radioamaterji; predvsem hvali članke tov. Ropreta, zato bom pismo posredoval njemu. Pravi, da ga je raven njegovih člankov presenetila, saj so bili dosti boljši od tistega, kar je pričako¬ val med gradnjo. Predlaga tudi, da bi to rubriko še razširili. Če ste prebrali vso da¬ našnjo pošto, boste brez težav ugotovili, da je njegova želja popolnoma v nasprotju z mnenjem Jureta Mikelna. Torej? Tako. Bodi za danes dovolj. Nasvidenje v prihodnji številki! prvi koraki Prevedel Tine Soško VIKINŠKA LADJA »0 Bog, reši nas divjanja Normanov,« so pred tisoč leti jadikujoč molili verniki za¬ hodne Evrope, Anglije in tudi Irske. In ni¬ kakor ne brez razloga. Ti strah zbujajoči Normani so bili severnjaški Vikingi — Danci, Norvežani in Švedi. Njihovi brutalni napadi — od piratskih akcij do pravih inva¬ zij, katerih cilj je bil zavzeti in kolonizirati nova ozemlja — so se začeli malo pred letom 800 našega štetja. Minilo je več kot 200 let, preden je intenziteta teh napadov oslabela. Njihove pustolovščine so imele ve¬ likanski obseg. Vikinške ladje so brazdale Sredozemsko morje od Gibraltara do Male Azije, celo vzhodna Evropa ni ostala izvze¬ ta. Pluli so do Islandije, do Grenlanda in sploh prvi prepluli Atlantski ocean ter pri¬ stali na obali današnje Amerike. Kaj je bil vzrok njihovih uspehov? Poleg individualne junaškosti in poguma Vikingov je bila to predvsem ladja. Ladja je bila višek tehnične spretnosti vi¬ kinškega obdobja, najvišji cilj, ki so ga Vi¬ kingi dosegli na področju materialne kulture. Ladja je postala temelj njihove moči, bila je njihova radost in najdragocenejše imetje. V vikinški Skandinaviji je bila to, kar je bilo svetišče v antični Grčiji: izraz izrednega gradbenega talenta in utelešenje čiste har¬ monije. Značilno je, da so se prelepi vzorci vikin¬ ških ladij po srečnem naključju ohranili rav¬ no v deželi, v katere zgodovini je morje odigralo mnogo v.ečjo vlogo kot v življenju drugih narodov — v Norveški. Norveške vikinške ladje so dvignili iz treh velikih gomil iz tiste dobe, in sicer v Tuncu, Gokstadu in Osobergu. Danes so shranjene v muzeju vikinških ladij v Oslu. Med vsemi najbolje ohranjena je ladja iz Gokstada. Odkrili so jo leta 1800. V celoti je narejena iz hrastovega lesa in je še ved¬ no v dobrem stanju. Dolga je približno 23,30 m, srednja širina znaša 5,25 m, globi¬ na od obrobja do spodnjega roba podladja pa približno 1,95 m. Težo trupa in opreme ocenjujejo na 20 ton. Podladje in oba gredlja (obe veznici) so izdelani iz enega kosa lesa, medtem ko stene tvori 16 letev; od tega jih je bilo devet pod vodno gladino. Vrste letev so z ladijskimi rebri povezovale vitre, ki so bile speljane skozi odprtine v močnih izboklinah na notranji strani letev. S takšno konstrukcijo je vikinška ladja dobila prož¬ nost, ki ji je dobro služila pri plovbi na razburkanem morju. Jambor je bil zasajen v težak blok hrastovega lesa na sredini ladje. Na ta blok je bil pričvrščen drugi blok v obliki ribe (od tod naziv »jamborova riba«), ki je bil prevrtan in je dajal oporo pokonci postavljenemu jamboru. Ladja je bila oprem¬ ljena s 16 pari vesel. Na obeh bokih je imela nameščenih po 32 ščitov, izmenoma rumene in črne barve. Taka razvrstitev ščitov ni bila namenjena za plovbo po morju, temveč je služila samo kot okras, ko je bila ladja v pristanišču. Jambor je bil visok približno 13 metrov. Vesla so imela obliko lancete in so merila 5,30 m. Krmilo je bilo izdelano iz enega kosa lesa in je merilo 3,30 m. Leta 1893 so izdelali kopijo gokstadske lad¬ je, ki je uspešno prestala plovbo čez At¬ lantski ocean. A — detajl pritrditve krmila B — prerez notranje konstrukcije ladje C — detajl privezanega ščita D — razvrstitev ščitov na boku T!M 3 c 77/78 109 I modelarstvo Sašo Krašovec GALEB MINI 4 Tokrat je pred vami načrt manjšega letala, ki je namenjen predvsem začetnikom, v pri¬ jetno zabavo bo pa tudi drugim, ki ga bodo zgradili. Model ima dve verziji (A in B). Verzija A ima enkrat lomljeno krilo, B pa ima ušesi. Krilo A je na sredi prirejeno tako, da je možna uporaba obeh kril na enem trupu. Načrt je narisan v M 1 : 1, razen kril, ki sta v M 1 : 5. KRILO: Zanj najprej naredimo dve rebri iz vezane plošče (VP) debeline 2 ali 1,5 mm. Rebri zbrusimo tako, da sta popolnoma ena¬ ki. Služita nam kot šabloni za izdelavo osta¬ lih, ki jih izdelamo iz balse (B) 1 mm. Ko so rebra gotova, narišemo krilo v naravni veli¬ kosti. Pri verziji B narišemo posebej ušesi, paziti pa moramo, da sta simetrični. Na na¬ risano krilo pritrdimo z bucikami prednjo in zadnjo letvico, mednju pa prilepimo rebra. Lepimo z lepilom JUBINOL. Pri verziji A srednjega rebra ne prilepimo, pri B pa so rebra (kjer bo stik krila in ušes) rahlo po¬ ševna tako, da boste, ko prilepite krilo in uho, dobili na koncu ušesa višino 70 mm. Srednje rebro pri verziji B je iz vezane plo¬ šče. Ko se lepilo posuši, prilepimo vanj še letvice in ga zbrusimo. VERZIJA A: Levo polovico krila pritrdimo (z bucikami) na ravno podlago, desno pa na koncu podložimo toliko, da dobimo višino 140 mm. Na sredini krila podložimo še tanek papir tako, da se krilo pri lepljenju ne bo prijelo na podlago. Stik namažemo z lepilom in prilepimo vanj še rebro iz vezane plošče. VERZIJA B: Ušesi prilepimo na krilo, konca ušes pa kontroliramo, če sta enako visoka (70 mm). Ko se stiki posuše, jih še zbrusimo. Na kri¬ lo, med srednja 3 rebra prilepimo balso 1,50 mm (pri verziji A samo zgoraj, spodaj pa debelejšo balso in jo zbrusimo kot kaže prerez A—A). Krilo prekrijemo s tankim ja¬ ponskim papirjem (v barvah po vašem oku¬ su), ga rahlo poškropimo z vodo in ko se le¬ ta posuši, 3-krat prelakiramo z razredčenim nitro lakom (brezbarvnim). TRUP: Nos naredimo iz balse 5 mm, V prvi prekat vlijemo svinec, drugega pa pu¬ stimo praznega, za dodatno obtežitev. Za trup služi smrekova (S) letvica 5 X 10, ki ima na koncu prerez 5 X 5 mm. Prednji del trupa (do črtkane črte) prekrijemo z balso 1 mm, robove pa rahlo zaokrožimo. Iz vezane plošče 1 mm naredimo mizico dimenzij 110 x 30 mm, vogale rahlo zaokrožimo in jo prilepimo na trup, kjer pride krilo. Nanjo pri¬ lepimo še balso in jo zbrusimo kot kaže slika. Smerni in višinski stabilizator naredi¬ mo iz 1,5 mm balse. Smerni stabilizator mo¬ ra biti pravokoten na višinski stabilizator, ta pa mora biti horizontalen, pravtako kot mizica. Zadnji del smernega stabilizatorja ima odklon 1° v levo ali desno tako, da bo model krožil. Iz jeklene žice 0 1 mm naredimo še klju¬ kico in jo pritrdimo na označeno mesto. Trup lahko prekrijemo s tankim japonskim papir¬ jem in ga 3-krat prelakiramo z razredčenim nitro lakom. Barvanja trupa ne priporočam. Model je tako gotov. Z elastiko pripnemo krilo na trup in preverimo težišče (T). Če model sede na višinski stabilizator, je prela¬ hek in v drugi prekat dodamo šiber, da osta¬ ne horizontalno. Če pa povesi nos, pa mu odvzamete nekoliko svinca. Model najprej nekajkrat spustimo z roko, pri tem pa mu naravnamo smer tako, da bo de¬ lal daljše zavoje. To delamo tako, da konec krila premikamo rahlo naprej in nazaj. Ko je model dobro zregliran, ga lahko potegne¬ mo z laksom. Pri izdelavi in spuščanju mo¬ dela vam želim obilo uspeha. mala oglasa Kupim načrte RC jadralnih letal in eksplozijskih diesel motorček s prostornino 2,5 ccm, eliso in gorivom. Ponudbe pošljite na naslov: Edi Brus Vojskarska 5 65280 Idrija Prodam malo rabljen motorček znamke COPPO- LA (1,5 ccm), primeren za jadralne modele. Skupaj z motorjem dam še rezervoar in eliso. Tadej Jesenšek Kolodvorska 7 68270 Krško TIM 3 • 77/78 1 01 prerez a-a skozi verzijo TIM 3 • 77/78 1 03 TIM 3 • 77/78 104 Bojan Rambaher JAK -18PM Podatki: Jak-18PM je nizko leteče kovinsko letalo z mešanim obšivom in zaviralnim šči¬ tom. Šasija ima tri kolesa, ki se povlečejo v trup. Letalo ima motor AI-14RF s 330 konj¬ skimi silami. Osnovni podatki: razpon kril — 10,6 m, dolžina — 8,3 m, višina — 3,25 m, ploščina kril — 17 m 2 , vzletna teža — 1110 kg, maksimalna hitrost — 320 km/h, maksimal¬ na višina leta — 5.000 m. Podatki za model: vzletna teža skupaj z mo¬ torjem — do 420 g, razpon kril — 520 mm, dolžina — 406 mm, montažni kot krila — 1,0°—1,5°, kot stabilizatorja — 0°. Krilo in stabilizator imata ploščat profil. Težišče je 10 mm od sprednjega roba krila. Hitrost mo¬ dela je 70—85 km/h. Za model potrebujemo motor prostornine 1,5 cm 3 . IZDELOVANJE MODELA Konstrukcija letala je v glavnem lesena in za gradnjo lahko uporabimo najdosegijivejši material. Trup letala (sl. 3), krilo (sl. 5), stabilizator (sl. 11), višinsko krmilo (sl. 12) bomo izde¬ lali iz 3 mm ravnega furnirja ali pa iz tankih lesenih deščic (lipa, topol, trepetlika, jelša). Za delo potrebujete žagico, oster nož, sve¬ der in smirkov papir. Lesene površine dobro izgladite s finejšim smirkovim papirjem. De¬ lati začnite pri trupu (3). Za trup potrebuje¬ te furnir 410x115 mm. Na furnir najprej narišite osno linijo in potem po tabeli koor dinat narišite obris trupa. Narisano skico pazljivo izžagajte z žagico ali pa jo izrežite z ostrim nožem, robove pa izpilite s pilo in smirkovim papirjem, nato pa se lotite risanja lukenj za motor (1) in sprednjega dela šasije (13). S svedrom iz¬ vrtajte luknje za šasijo in naredite žlebič za stabilizator (11). Z obeh strani nato s po¬ močjo obliča ali ostrega noža (začnite pri sredini pilotske kabine) izdolbite vrhnjo plast furnirja do globine 2 mm. Zgladite še ostre robove in trup letala je gotov. Odprtino za motor (4) najlaže naredimo iz furnirja debeline 4—5 mm. Lepo zglajen del položite na nosni del trupa in ga pazljivo pritrdite z žebljički. Nato uporabite trup kot šablono in z nožem po modelu z odprtino za motor izrežite enako odprtino na trupu le¬ tala, s svedrom pa naredite nakazane odprti¬ ne za pritrditev motorja. Krilo (5) je najbolj pomemben del modela. Zanj potrebujemo raven furnir brez razpok ali grč ali deščico iz lipe ali trepetlike. Os¬ novna linija, od katere bomo merili, bo kot pri trupu horizontalna os (glej sliko). Naj¬ prej izrišite sredino in narišite odprtine za pritrditev osnovnih točk šasije (14) in letvice (7). Potem prevrtajte vse odprtine na grobem modelu in šele nato z žagico izdelajte de¬ tajle. S pilo obdelajte rob krila in ploskve narahlo obrusite v obliko stožca (približno do 1,5—20 mm). Ostre robove narahlo oto¬ pite. Stabilizator in višinsko krmilo (si. 11 in 12) bomo označili in izdelali skupaj kot eno celoto. Tudi ta dva dela narahlo opilite in stanjšajte od sredine proti koncu (do 1,5mm). Preluknjan in očiščen del z nožem razrežite na stabilizator in višinsko krmilo. Ostre robove zaokrožite na polmer 0,5 -f- 1,5 mm. Stabilizator in krmilo nato povežite s lese¬ nima tečajema. Vzvod, letvico, usmerjalec in oporo šasije (sl. 6, 7, 10, 14)) izdelajte iz listnatega dur- aluminija D16T, ostre in hrapave robove pa zgladite s pilo. Za kabel vzvoda in višinskega krmila vzemite rahlo prekaljeno žico. Rezervoar za gorivo zlepite iz celuloida de¬ beline 0,5 -f- 1,0 mm ali zvarite iz tanke plo¬ čevine. Za šasijo lahko uporabite kolesa starih igrač. 406 MONTIRANJE IN BARVANJE Ko ste izdelali vse dele, lahko začnete s sestavljanjem. Na trup letala (3) najprej pri¬ trdite krilo (5), nato višinsko krmilo (12) in šele nato stabilizator (11). Prilepite jih lah¬ ko s poljubnim lepilom za les. Tako ste že dobili jadralno letalo. Pustite, da se lepilo dodobra posuši in pripravite model za barvanje. Najprej ga dobro očistite s finim smirkovim papirjem, nato pa namažite s ki¬ tom. Nato oblepite model z japonskim pa¬ pirjem in ga pokrijte s tremi do štirimi plastmi nitrolaka (po vsakem barvanju obvez¬ no spolirajte model s finim smirkovim pa¬ pirjem). Model lahko po lakiranju tudi pre¬ krijete z razredčenim nitrokitom. Seveda ga moramo tokrat ponovno spolirati. Na kraju TIM 3 • 77/78 105 TIM 3 • 77/78 1 06 * TIM 3 • 77/78 1 07 TIM 3 • 77/78 108 model obdelajte z vodoodpornim smirkovim papirjem, namočenim v petrolej. Ko ste z vsem končali, ga lahko pobarvate, morda belo. Uporabljajte nitro barve. Pobarvan mo¬ del še enkrat obdelajte s smirkovim papir¬ jem in spolirajte s kakšno primerno mažo. Če hočete, da bo model kot pravi Jak-18PM, ga morate še dodatno pobarvati. Spodnji del trupa, krila, stabilizator in stranice koles rdeče, sprednji del pred kabino pa črno. Repni smernik pobarvajte z rdečimi pro¬ gami. Z risalnim peresom narišite na model pilotsko kabino, spoje, nalepke in okraske. MONTIRANJE OSTALIH DELOV Sedaj, ko je model pobarvan in izdelan, lahko začnete montirati ostale dele (glej sliko 16). Najprej poiščite luknje na trupu, krilu in sta¬ bilizatorju, ki ste jih prekrili z lakom in bar¬ vo, in jih očistite. Ko pritrjujemo kolesa na šasijo, vijak ne smete preveč zategniti — kolesa se morajo svobodno vrteti, štrleče dele vijakov obpilite, matice pa zaspajkajte, da se ne bi slučajno odvile. Po spajkanju ne pozabite umiti šasije v topli vodi in je namazati s strojnim oljem. Po tem lahko šasijo dokončno pritrdite na trup, osnovni del šasije (14) privijte (pri¬ trdite z zakovicami) na krilo, sprednjo (13) šasijo pa privijte na nosni del trupa. Preden pritrdite vzvod (6) na krilo, ga povežite z vlečnimi deli (8 in 9). Vzvod privijemo pre¬ mično na navoj tako, da tvori vijak os vzvoda. Da se matica ne odvije, jo k vijaku prispaj- kajte. Smernik (10) z zakovicami pritrdite na vi¬ šinsko krmilo, letvico (7) pa na levo konzolo krila. Na sliki 16 je pokazano, kako morate zaviti žičnat del vzvoda pri letvici (7). če pa boste model vodili pod naklonom, pri¬ trdite na desno konzolo krila kovinsko plošči¬ co 45 X 12 X 1 mm. Na koncu nam ostane še montiranje rezer¬ voarja za gorivo (2) in motorja (1). Rezer¬ voar pritrdite na trup z vijaki dolžine 8 do 10 mm, motor pa z vijaki M2,5. Povežite rezervoar in motor (po možnosti naravnost, brez pregibov) s plastično cevko 0 3 mm in jo na obeh koncih utrdite še s tanko ba¬ kreno žico. Za tiste, ki s tem še niso seznanjeni, bomo razložili, kakšni so osnovni principi vodenja vezanih modelov. Model vodimo s posebnim držajem, ki ga po razmerjih dlani izžagamo iz 10 mm debelega furnirja ali iz deščice. Samo vodenje je zelo preprosto. Konstruk¬ cija je nalašč napravljena tako, da modei počasi reagira na premik roke. To je posebno ugodno za tiste, ki še nimajo potrebnih iz¬ kušenj z vodenjem takšnih modelov. Po 4—6 metrskem teku se model lahkotno vzdigne s poljubnega ravnega terena, če njegova vzletna teža ne presega 450 g. Priporočamo vrv dolžine 10—12 m. Premer vrvice naj bo 0,15—0,2 mm. Zapomnite si, da mode! leti: a) horizontalno, če držimo ročko za vodenje (in s tem tudi višinska krmila) ne¬ vtralno: b) navzgor, če držimo držaj za vo¬ denje navzgor: in c) navzdol, če obrnemo držaj za vodenje navzdol. Potrudite se, da bodo vaši gibi čimbolj mirni in tekoči. Najbolje je, če letalo spu¬ ščamo na asfaltni ali makadamski površini. Najprej preverite, če ste motor in rezervoar dobro pritrdili in po potrebi vijake še en¬ krat zategnite. Na motor pritrdite eliso. Utr¬ dite vrvico na držaju za vodenje in žico na modelu. Za lažjo orientacijo pobarvajte del držaja rdeče. Za okrašen del privežite tisto vrvico, ki usmerja višinska krmila v položaj dviganja, za neokrašen del pa tista, ki usmer¬ ja letalo navzdol. Pri zelo napeti vrvi mora nevtralen položaj držaja za vodenje ustrezati nevtralnemu po¬ ložaju višinskega krmila. Napolnite rezervoar z gorivom, prižgite mo¬ tor in naravnajte število obratov na maksi¬ malno. Sedaj potrebujete pomočnika. Model naj pri¬ me z obema rokama zgoraj in spodaj, vi pa stopite v sredino in naravnajte držaj tako, da bo njegov rdeči del kazal navzgor. Z roko dajte pomočniku znak, naj model spusti. Držaj za vodenje držite v stegnjeni roki tako, da bodo višinska krmila usmerjena na nevtralno ali narahlo navzgor. Po začet¬ nem teku bo letalo lepo vzletelo. Če boste opazili, da letalo izgublja na višini, počasi dvignite stegnjeno roko navzgor in model bo ponovno pridobil na višini. Ko zmanjka goriva in se motor ustavi, začne letalo padati. Na ta trenutek morate zelo paziti in z rahlim dvigom roke preprečiti ostro padanje letala. Marjan Zidarič MAKETA RAKETE GENIE MB-1 Genie je majhna, nedirigirana letalska ra¬ keta. Je tipičen vojaški projektil zrak-zrak, prva iz serije vojaških raket, ki so imele oziroma dobile nuklearno orožje v konico. Genie spada med oborožitev ameriških tež¬ kih bombnikov tipa F-89S, F101S in F-106S. Bombnik F-89S nosi raketo pod svojim kri¬ lom, ostala bombnika pa jo izstrelita iz posebnega ležišča. Genie ima samo en raketni motor na trdo gorivo. Največji do¬ met te letalske rakete znaša do 1,5 milje. Kot vidite, je gradnja te makete dokaj zah¬ tevna, kar potrjuje tudi sam načrt. Na njej se lahko izkažejo izkušenejši modelarji ozi¬ roma raketni modelarji. Prav zaradi tega prepuščam način gradnje samim graditeljem. Držati se morate le gradnje po načrtu. Za tekmovanje in verodostojnost objavljenega načrta je potrebno, da sami zberete čim- več podatkov o tej raketi in pa fotografij, ki bodo prinesle precej dragocenih točk pri ocenjevanju na tekmovanju. Na fotografijah boste našli tudi barvo za to maketo. Kap¬ sule in stabilizatorje izdelajte iz balse in prav tako vse dele makete (detajle). Kapsu¬ lo in stabilizatorje prelepite z japonskim papirjem in ga nato prelakirajte skupaj s trupom. Lakirajte jo z brezbarvnim nitrola- kom. Potem raketo zbrusite s finim raskav- cem. Dele makete prelakirajte posebej in jih šele nato prilepite po načrtu na maketo. Tako je maketa pripravljena za barvanje. Priporočam vam nitrobarvo. Določiti morate tudi težišče makete, da bo polet stabilen. Maketa naj ima za pristajanje vgrajeno pa¬ dalo premera 900 mm. Za izstrelitev upora¬ bite tri motorje tipa C6-4 oziroma motorje s totalnim impulsom 10 Ns. Maketa je zelo primerna za tekmovanja. Veliko uspeha pri gradnji. TIM 3 • 77/78 109 TIM 3 • 77/78 HO Marjan Klenovšek IZDELAVA TISKANIH VEZIJ PO FOTO POSTOPKU Foto postopek izdelave tiskanih vezij postaja vse popularnejši, saj je zelo primeren za iz¬ delavo tiskanih vezij v majhnih serijah, še bolj pa seveda za izdelavo unikatov. Poznamo negativni in pozitivni foto postopek, vendar bom opisal le pozitivnega, saj se zaradi svoje enostavnosti največ uporablja. Preden pa začnem z opisom dela, si poglejmo, v čem je bistvo foto-postopka. Kot vemo, se tiskana vezja izdelujejo z jed¬ kanjem v kemikalijah in bakrene povezave, ki jih želimo imeti za vezja, moramo zaščititi pred vplivom teh kemikalij, tako da z jedkanjem od¬ stranimo le nezaščitene površine. Baker, ki naj po končanem jedkanju ostane na ploščici, lahko zaščitimo na različne načine, npr. z LETRASE- TOM, z laki, s posebnimi vrstami lepilnih tra¬ kov itd., pri foto-postopku pa nam zaščito pred¬ stavlja fotolak, to je lak, ki po osvetlitvi spre¬ meni svoje lastnosti. Če s takšnim lakom pre- lakiramo kaširan material in ga nato osvetlimo prek prosojnega papirja, na katerega smo na¬ risali želeno obliko tiskanega vezja, bo lak ostal neosvetljen na tistih mestih, kjer je bilo na papirju narisano tiskano vezje. Kot vsak fotomaterial je potrebno tudi fotolak razviti. Pri razvijanju se osvetljene površine laka iz- perejo, neosvetljene pa ostanejo in ščitijo ba¬ ker. Vezje tako pravzaprav prekopiramo na plo¬ ščico. Opisani postopek velja za pozitivni, pri negativnem pa se pri razvijanju izpere lak, ki ni bil osvetljen. Izbira pozitivnih fotolakov je danes precej pestra, zato bom naštel le nekatere najlaže dosegljive. Cinkarna Celje je pred kratkim po¬ slala na trg »POZITIV FOTOLAK« in pripadajo¬ či razvijalec »C-71«. Žal je ta lak pakiran le v dozah po 1 kg, stane pa 420 din. Priročnejši so fotolaki v pršivkah, ki pa se jih pri nas žal še ne dobi. Značilen predstavnik je lak »POZITIV-20«, izdelek nemške tovarne KON- TAKT-CHEMIE, ali pa npr. italijanski »C-729«. Sam delam z lakom »POZITIV-20«, zato bom po¬ drobneje opisal postopek za delo z njim, po¬ stopki za delo z ostalimi pa so praktično enaki. Delo lahko razdelimo v več faz: t) Izdelava risbe tiskanega vezja Tiskano vezje narišemo s tušem v merilu 1 : 1 na prosojen material, npr. na paus papir. Črte vlečemo vsaj dvakrat, tako da prepustijo res malo svetlobe, večje ploskve pa je najbolje Izdelava la Izdelava 1b počrniti s flomastrom. Pri risanju moramo upo¬ števati, da bo gotov izdelek tak, kot je pred¬ loga, zato se pri risanju velja potruditi. Da nam na koncu ni treba točkati lukenj, lahko s ko¬ nico šestila odstranimo tuš na potrebnih me¬ stih in po končanem jedkanju dobimo na teh mestih luknjice v bakru, v katere sveder prav lepo sede. Kvaliteto risbe najbolje ocenimo, če jo pogledamo proti svetlobi. Svetla mesta v tušu izstopijo in jih zelo lahko najdemo in po¬ pravimo. Včasih se zgodi, da je tiskano vezje že nari¬ sano, vendar ne na prosojnem papirju. Če je vezje enostavno, ga pač prerišemo, če pa je komplicirano, predlagam boljšo rešitev. Narisa¬ no vezje prefotografiramo na mikrofilm ali na 14—15 DIN-ski film nato pa ga s povečevalnikom preslikamo na plan-film. Pri tem moramo seve¬ da paziti na pravilno povečavo, saj je sicer delo zaman. Plan-film razvijemo kot fotografijo, nato pa ga lahko uporabimo za izdelavo tiska¬ nega vezja. Ta način izdelave predloge nam omogoči tudi to, da npr. vezje narišemo pove¬ čano, nato pa ga pri preslikavi spravimo v pravo merilo. Zanimivo je, da npr. izdelovalci LETRASETA večino simbolov izdelujejo tudi v povečanem merilu, tako da z uporabo LETRASE¬ TA in nato s preslikavami in foto postopkom lahko tudi doma izdelamo vezje, ki je takšno kot povsem profesionalno. Primer tiskanega vezja, izdelanega po foto postopku, prikazuje fotogra¬ fija. TIM 3 • 77/78 111 CM M 2} Priprava ploščice Ploščico kaširanega vitroplasta ali pertinaksa odrežemo na dimenzije, ki naj bodo vsaj 10 mm večje od končnih mer. To je potrebno zato, ker se lak steka proti robu in tam nastane debe¬ lejša plast kot na ploskvi. Preden ploščico pre- lakiramo, jo dobro očistimo z vimom, nato pa jo operemo z vodo. Pri pranju lahko tudi preve¬ rimo, če je baker dovolj očiščen. Voda mora v tem primeru enakomerno odtekati s površi¬ ne. Ploščico nato posušimo, pri čemer si po¬ magamo s fenom. 3) Lakiranje Fotolaki za izdelavo tiskanih vezij so običajno senzibilizirani tako, da so občutljivi na ultra- violično svetlobo. Dobra stran tega je, da ne potrebujemo temnice, zadošča že, da zagrnemo okno, pa tudi ob svetlobi navadnih žarnic lahko delamo brez skrbi. Lak nanesemo enakomerno po vsej površini ploščice z mehkim čopičem oz. ga nabrizgamo, če delamo s pršivko. Da dobi¬ mo enakomerno debelino laka po vsej površi¬ ni, ploščico vrtimo na odsluženem gramofonu, ki ga je najbolje namestiti v kovinsko škatlo, ker sicer lak brizga naokrog. Po končanem la¬ kiranju lak posušimo. Tudi tu si lahko pomaga¬ mo s fenom. Najvišja temepratura, ki jo lak prenese, je 70° C. 4) Osvetlitev Na polakirano in seveda suho ploščico polo¬ žimo risbo vezja oz. plan-film ter ju ob robo¬ vih zlepimo s selotejpom. Čez risbo je najbolje položiti Še celuloid, tako da se ploščica in pod¬ loga res stikata, nato pa lahko pričnemo osvet¬ ljevati. Osvetljujemo lahko na razne načine, bistveno pa je, da svetloba vsebuje tudi UV žarke. V ta namen lahko uporabimo Philipsovo živosrebrno žarnico HPR-125VV ali višinsko son¬ ce, lahko pa osvetljujemo seveda tudi z dnevno svetlobo. Če uporabljamo umeten izvor UV svetlobe, osvetljujemo na razdalji 30—60 cm 60 do 120 sekund, če pa osvetljujemo s sončno svetlobo, je čas osvetljevanja odvisen od vremenske si¬ tuacije, vendar običajno zadošča 2 minuti tudi ob rahlo oblačnem oz. meglenem vremenu. Pri osvetljevanju s sončno svetlobo bi opozoril še na to, da ne osvetljujemo skozi zaprto okno, ker običajna stekla zadržujejo UV žarke, pri osvetljevanju z umetnimi izvori pa obvezno uporabljajte zaščitna očala. 5) Razvijanje Po končanem osvetljevanju fotolak razvijemo. Razvijalec za lak POZITIV-80 pripravimo tako, da 7 g NaOH raztopimo v 1 I vode. Razvijanje traja do 2 minuti, odvisno pač od izrabljenosti razvijalca, vendar je priporočljivo proces kon¬ trolirati in ga po potrebi ustaviti tako, da z vodo speremo natrijev lug s ploščice. Če de¬ late z drugimi laki, je najbolje upoštevati na¬ vodila proizvajalca. 6) Kontrola Ploščico po končanem razvijanju dobro operemo in pregledamo z lupo. Če so v laku praske ali kakršnekoli poškodbe, kritična mesta popravimo z LETRASETOM nato pa lahko vezje jedkamo. 7) Jedkanje Tiskana vezja lahko jedkamo v različnih kemi¬ kalijah. Firma KONTAKT-CHEMIE priporoča za jedkanje zmes, sestavljeno iz 200 ml 35 % solne kisline HCI, 30 ml 30 % vodikovega peroksida hi 2 0 2 in 770 ml vode. Ker sam nisem dobil ke¬ mikalij ustreznih koncentracij, sem napravil zmes 12 volumenskih delov 23 % HCI, 3 delov 12% H 2 0 2 in 24 delov vode. Po končanem jedkanju ploščico operemo z vodo, jo posuši¬ mo, izvrtamo luknje in jo zaščitimo z zaščitnim lakom, ki ga lahko pripravimo sami, tako da v nitro razredčilu ali bencinu raztopimo kolofo- nijo. Zaščitni laki so naprodaj tudi v pršivkah. KONTAKT-CHEMIE izdeluje lak za lotanje pod oznako SK-10, za zaščito gotovega izdelka s prilotanimi elementi pa je zelo primeren lak »PLASTIK SPRAY 70«, ki ga izdeluje ista to¬ varna. Če torej pregledamo, kaj potrebujemo pri iz¬ delavi tiskanih vezij po foto postopku, ugoto¬ vimo, da brezpogojno rabimo le lak in pa se¬ veda običajno orodje, ki je zmeraj pri roki. Za preciznejšo izdelavo pa potrebujemo še plan film in ves pribor potreben za izdelavo slik ter vi¬ šinsko sonc ali Hg žarnico in pa seveda LE- TRASET, ki ga uporabimo tako za izdelavo pred¬ loge kot za popravilo poškodb na laku. Tone Kranjc SAMOGRADNJA REFLEKTORSKEGA TELESKOPA Gradnje tega teleskopa naj se lotijo tisti, ki imajo že nekaj izkušenj z malimi teleskopi in precej tehničnega znanja. 1. OPTIKA: potrebujemo glavno zrcalo (re¬ flektor) premera 14 cm in goriščnico okoli 1,5 m. Rabimo tudi malo zrcalo in lečo za okular. Razpored elementov je razviden iz optičnega diagrama. 2. GRADNJA: Najprej moramo najti primemo cev notranjega premera 16 cm. To cev zno¬ traj obarvamo s črno mat barvo. Potem mon¬ tiramo glavno zrcalo in malo zrcalce, kot je razvidno iz načrta. Pri dobrem strugarju da¬ mo izstružiti dele za okular točno po načrtu in ga montiramo na cev zopet čim točneje po načrtu. Izvedba je precej prepuščena iz¬ najdljivosti posameznika. Na cev moramo montirati tudi nosilce, ki jih montiramo na stojalo, tako da se cev lahko premika v vertikalni smeri. katerega je montirana cev, je statičen in je najbolje, da je iz kovine. Vrtenje mora biti čimbolj gladko in lahkotno, izvedbo pa zo¬ pet prepuščamo graditelju. Noge podstavka so lahko kovinske ali lesene. V načrtu vam TIM 3 • 77/78 113 TIM 3 • 77/78 114 prikazujem izvedbo iz aluminijastih cevi pre¬ mera 20 mm. S tem teleskopom dobimo okoli 100-kratno povečavo, vendar zelo ostro in čisto sliko. Reflektorski teleskopi so znani po tem, da zberejo zelo veliko svetlobe, slika pa je zelo optični diagram jasna, medtem ko pri refraktorjih dobimo v večini primerov ob robu slike mavrico, ven¬ dar večje povečave. Pri delu vam želim čim več uspeha in dobro opazovanje. mali oglasi Prodam eksplozijski motorček COX 0,8 ccm in nekaj goriva ter ladijski model, primeren za tek¬ movanja v razredu MČ-1 in MČ-3. Cena po dogovoru. Primož Smerkolj Ljubeljska 29 61000 Ljubljana Prodam sestavljanko Fischertechnik, primerno za praktični pouk osnov fizike v osnovnih šolah, za starost od desetih let naprej. Poleg tega prodam tudi več številk Zabavnika po 1 dinar za kos. Ogled v soboto in nedeljo od devetih dalje. Boštjan Šuhelj Podšmihel 4 63270 Laško Prodam 3 mostove, 9 hišic, 2 železniški postaji, nadhod, 2 perona, cerkev s kapelico, kompleten vlak po sistemu N, ter nekaj ravnih in krivih tirov in lokomotivo po sistemu HO. Marko Krašovec Lukovica N H 61351 Brezovica Tel. 75-159 Prodam nov japonski VValkie-talkie Cpar) z dome¬ tom 1 km za 600 din, kolutni mono magnetofon Tesla Sonet za 500 din, dva magneta za elek¬ trično kitaro po 250 din kos. Poleg tega prodam še prikolico za PONY EXPRESS za 500 din in pet letnikov Tima (68/69, 69/70, 74/75, 75/76, 76/77) po prvotni ceni ali zamenjam za transistorje ali integrirana vezja. Primož Cvetko Kristanova 8 61000 Ljubljana Tel. 312-236 Velechovsky Tomaž BLISKOVKA Za izdelavo dobre fotografije nujno potrebu¬ jemo dovolj močno osvetlitev. Kadar foto¬ grafiramo doma ali v hiši, si lahko pomaga¬ mo z močno električno žarnico. Slabost le¬ te pa je, da moramo imeti pomočnika, ki jo nosi, ali pa stojalo. Stojalo je preveliko, da bi ga nosili s seboj. Fotografi so si zato začeli pomagati z bliskovkami. Že samo ime nam pove, da svetijo le kratek čas. Svetloba se pojavi zaradi zgorevanja žičnega tkiva iz zlitine aluminija z magnezijem ali iz cirko- nija v kisiku. Tokovni sunek, ki ga omogoči kontakt v kameri, razžari volframsko vlakno. Pri tem se vžge vžigalični glavici podobna snov, ki vname žično tkivo. To tkivo je v stekleni bučki, napolnjeni pod pritiskom ne¬ kaj manj kot 1 atmosfere, da se med gore- 1 2 3KQ 100 p 9 V TIM 3 • 77/78 115 njem pritisk preveč ne poveča in ne razžene bučke. Bučka je zunaj in znotraj lakirana s prozornim lakom in je tako še posebej za¬ varovana, da sprime črepinje, ki bi nastale pri morebitni eksploziji bučke. Za barvne posnetke naj bo lak moder, da bo luč ime¬ la dnevni svetlobi podobno spektralno se¬ stavo. V bučki je še zrno indikatorja iz modre kobaltove soli, ki pordeči pod vplivom vodnih hlapov, če bučka ni dovolj tesnjena. Tako bliskovko si lahko naredite tudi doma. Potrebujete nekaj kaširanega pertinaksa (prevlečenega z bakrom), dno prazne stekle¬ nice laka za lase, kondenzator, upor in vtič za priključitev bliskovke na fotoaparat. Nare¬ dili ga boste iz elementa, ki omogoča prik¬ ljučitev dveh bliskovk naenkrat. V trgovinah ga prodajajo pod nazivom blitzstecker (uvo¬ žen iz Nemčije). Iz kaširanega pertinaksa izrežemo vse kose po merah v načrtu. Stranice poravnamo s pi¬ ljenjem. Ohišja ne bomo lepili ampak kar spajkali. Tako gre hitreje. Na dno (kos št. 1) prispajkamo najprej kos debelejše žice ali trak iz bakra tako, kot je prikazano na skici št. 1. Služil bo za ojačitev. Nato prispajkamo na podaljšek kosa 1 še ploščico 2. Nato prispajkamo kos št. 3. Žična opora naj bo prispajkana v luknji v sredini kosa št. 3. Pri spajkanju uporabljajte vedno tudi pasto, ker lahko bakrena plast odstopi, če jo dalj časa segrevamo. Zdaj prispajkamo še zgor¬ njo stranico ohišja št. 4, nato pa še obe preostali stranici 5 in 6. Tik pod robom stranic 5 in 6 prispajkamo po en košček ba¬ krene žice toliko oddaljene od roba, da prednja stran lepo sede v škatlo in se ne po¬ greza vanjo. Prednjo stran št. 7 izdelamo tako, da se lepo prilega notranjemu robu škatle. V ploščico izrežemo odprtino, ki ima premer doze, kateri smo odžagali dno. Pri iskanju doze moramo paziti na to, da izbe¬ remo tako, ki je delana na isti način kot konzerve. Imeti mora rob, da ne pade skozi odprtino v kosu št. 7. Ne sme pa biti iz aluminija, ker tega ne moremo spajkati. V dno doze naredimo luknjo premera 12 mm za žarnico. Dno doze prispajkamo kot kaže skica 2. Koščke iz pločevine, ki so v sre¬ dini rahlo upognjeni, prispajkamo na dno do¬ ze in na kos 7. Izdelati moramo še tiskano vezje. Ploščico št. 8 očistimo z bencinom in zdrgnemo z jekleno vato ali pa s finim smir¬ kovim papirjem. Nato s točkalom označimo luknje in jih izvrtamo. Na ploščico prerišemo risbo tiskanega vezja z lakom za nohte ali kakšno drugo hitrosušečo se barvo. Nato ploščico jedkamo v mešanici vode, solne kisline in vodikovega peroksida v razmer¬ ju 1:1:1. Sestavine dobimo v lekarni. De¬ lamo pazljivo, ker deluje raztopina precej hitro. Lak odstranimo z acetonom ali z nitro- razredčilom. Prispajkamo kondenzator 100 do 200 mikrofaradov za napetost 10 do 12 voltov. Upor naj ima upornost od 2000 do 3000 Ohmov. Prispajkamo tudi držali 9. Pre¬ den pa ploščico s tiskanim vezjem prispaj¬ kamo po robovih v ohišje, moramo vstaviti kos št. 10. Služi za izmetavanje porabljenih žarnic. Ožji konec vstavimo v odprtino v ko¬ su št. 4, širšega pa v odprtino sredi ploščice 8. Pritrditi moramo še baterijo, da ne bo ska¬ kala v ohišju sem in tja. Ležišče izobliku¬ jemo kar iz bakrene žice. Uporabimo 9 V Zmajevo baterijo s kontakti na gumbe. Prik¬ ljuček pa naredimo iz stare baterije. Ohišje baterije razdremo in na ploščico s kontakto¬ ma prispajkamo žici. žici nato priključimo na označeni mesti. Pa¬ ziti moramo na predznak. Narediti moramo samo še vtič. Blitzstecker popilimo na ozna¬ čenih delih kot vidimo na skici 3. V smeri puščic zavrtamo luknji in prispajkamo dve žički. Nato vtič na odpiljenih mestih zalijemo z dvokomponentnim lepilom. Žički pa prispaj¬ kamo na vezje. Dno doze spoliramo s polir- no pasto. Ohišje lahko pobarvamo, lahko pa ga pustimo v barvi pertinaksa. Vtič vtakne¬ mo v M kontakt na fotoaparatu. Bliskovka je predvidena za žarnice Sylvania AG 3b. Na škatli je tudi tabela, ki nam je v pomoč pri določevanju odprtine zaslonke glede na od¬ daljenost od predmeta, ki ga fotografiramo. Pri sestavljanju morate obračati pobakreno stran v notranjost ohišja. KOSOVNICA TIM 3 • 77/78 117 TIM 3 • 77/78 118 daljinsko vodenje Jan I. Lokovšek RC SPREJEMNIK TIM X (II) IZBIRA MATERIALA Transistorji T1 je BF 224, BF 198, BF 255. T2 in T3 sta BF 225, BF 237, BF 238, BF 240, BF 254. T4 je BF 225, BC 109, BC 237. T5 je BF 238. Vse te transistorje izdeluje Elektronska indust¬ rija Niš; naprodaj pa so v njeni ljubljanski trgovini (Gregorčičeva), Iskri (Titova) in pri Mladem tehniku. Diode Diodi D1 in D2 sta univerzalni silicijevi diodi. To pomeni, da je pri oznaki važno le, da se začne z BA, številka pa ni tako važna. Ne jemljite germanijevih diod (oznaka se začne z AA ...). ZD1 in ZD2 sta zener diodi. Obe sta za vred¬ nost od 3,3 V pa do 3,9 V. V skrajnem prime¬ ru, ko ne dobimo ustreznih zener diod, si lahko pomagamo z zaporedno vezavo navad¬ nih silicijevih diod. Ker ostane na silicijevi diodi v prevodni smeri približno 0,7 V, to pomeni, da moramo vezati pet diod in do¬ bimo 3,5 V za ZD2 in tri diode za ZD1. če vzamemo zener diodi, naj imata obe enako oznako. Naj razložim, zakaj. ZD2 deluje pri toku nekaj mA, ZD1 pa le pri nekaj pA. Zener dioda za nizko napetost začne preva¬ jati namreč že pri nižjih napetostih in tako je pri 3,6 V zener diodi pri toku 10 pA nape¬ tost 1,8 V, pri 3 mA pa 3,5 V. 3,6 V doseže šele pri 5 mA. Integrirano vezje Integrirano vezje je operacijski ojačevalnik 741. Ta je lahko označen kot pA 741, LM 741, CA 741 itd. Pod oznako IL741 ga izdeluje tudi zagrebški RIZ. Kupite jih lahko tudi pri Mladem tehniku. Kvarc kristal Frekvenca sprejemniškega kvarca mora od¬ govarjati frekvenci oddajnika. Vedno kupuj¬ mo kristale v parčkih, da se izognemo brez¬ uspešnemu iskanju kvarca ustrezne frek¬ vence. Pazimo tudi na pravilno področje, če je frekvenca oddajnika od 26,960 do 27,070 MHz, potem so frekvence sprejemniških kvarcov od 26,505 do 26,615 MHz. Vzamemo miniaturno izvedbo kvarca, ki ima ca. 5 mm razdalje med nožicama. Kvarcev danes ni več težko kupiti. Če jih ne uspete kupiti pri radioamaterjih (oglasi v Timu, Radiomaterju itd.), jih sicer malo dražje prodaja Radioklub Nikola Tesla iz Beo¬ grada (po povzetju). Medfrekvenčni transformatorji Tudi ti so redek gost naših prodajaln in je najlažja pot nakup preko oglasa. Kdor sledi oglasom tako v Timu, predvsem pa v reviji Radioamater, bo opazil, da je mogoče po povzetju danes kupiti cel kup materiala od kvarcev pa vse do najbolj redkih primerov integriranih vezij. Transformatorčki so označeni z barvami je¬ der: rumen, bel in črn. Stranica pokrovčka meri 7x7 mm (tloris). Upori Upori so Iskrini, moči 1/8 W t. j. kupite naj¬ manjše (po fizični velikosti), kar jih dobite v trgovini. Kondenzatorji Vsi kondenzatorji so Iskrine proizvodnje. Elektrolitski so miniaturni, izvedenke za po¬ končno montažo. Vsi ostali kondenzatorji so nizkonapetostni keramični. Ker je sprejemnik napajan z največ 6 V, je važno le, da je de¬ lovna napetost 6 V ali več. C5 in C9 sta »za¬ dovoljna« celo s 3V delovne napetosti. Tuljavi L1 in L2 navijemo na isti tuljavi premera 4 (5) mm. Paziti moramo le, da je VF jedro do¬ volj dobro tudi za naše frekvence. Navadno vzamemo tuljavnike in jedra UKV vhodnih delov radijskih ali 35 MHz medfrekvenčnih delov TV sprejemnikov. GRADNJA Najprej izdelamo ploščico tiskanega vezja sprejemnika. Uporabimo standardni kaširani vitroplast. Postopki izdelave so bili že več¬ krat opisani, zato jih ne bomo ponavljali. Ploščica tiskanega vezja ima mere 45 X 32 mm. V merilu 1 : 1 jo prikazuje slika 4. Sl. 4. Slika ploščice tiskanega vezja sprejemnika TIM X v merilu 1 :1 Ker je vezje prilično gosto (predvideno za Iskrin miniaturni material), je seveda nemo¬ goče oštevilčiti priključne sponke na sliki v merilu 1:1. Zato sem to storil na povečani sliki ploščice tiskanega vezja, na sliki 5. co Sl. 5. Povečana slika ploščice tiskanega vezja sprejemnika z oštevilčenimi sponkami Preden si izdelate ploščico, je dobro, da ima¬ te že ves potreben material kupljen, če so vaši kondenzatorji večji ali če ste dobili več¬ je medfrekvenčne kondenzatorje, si morate načrt vezja malo prirediti, da bo montaža možna. Posebej še pazite na sponke transistorjev. Medtem ko je za diode manjša možnost po¬ mote (katoda je označena s piko ali črnim robom), so priključki transistorjev različni za posamezne vrste in tipe. Na sliki 6 sem narisal razporeditve nožič transistorjev, ki pridejo v poštev v našem sprejemniku. Pri medfrekvenčnih transformatorjih se ne moremo zmotiti. Primarno navitje ima nam¬ reč tri, sekundarno pa dva priključka. Seveda uporabimo le dva tudi na primarni strani. Kondenzatorji, ki na sliki 2 (shema sprejem¬ nika, prejšnja št.) niso označeni, so že vgrajeni v same medfrekvenčne transforma¬ torje. Naredimo tabelo povezav in vrednosti posameznih gradbenih elementov sprejemni¬ ka na ploščici tiskanega vezja. TABELA TIM 3 • 77/78 119 TIM 3 • 77/78 1 20 BF 238 BF 198 BF 224 BF 225 BF 254 B F 255 B E C B C 238 E B C BC 109 B F 240 741 8 Preden začnemo s sestavljanjem, si še po¬ glejmo sliko 7, ki predstavlja razpored ele¬ mentov z zgornje strani. Bakrene povezave, ki so na spodnji strani, so narisane črtkano. Le-te so skozi vitroplast tudi vidne, poseb¬ no še, če ga gledamo proti svetlobi. Sl. 6. Razporeditev nožič transistorjev Najprej navijemo tuljavi L1 in L2. L1 ima 10,5; L2 pa 4,5 ovoja bakrene lakirane žice pre¬ mera 0,5 do 0,6 mm. L1 navijemo navoj ob navoju. L2 navijemo na spodnji strani L1, in sicer med ovoje L1. To pomeni, da ima L1 na spodnji strani presledek med ovoji (za ovoje L2), na zgornji strani pa je navita navoj ob navoju. Da bi to laže razumeli, sem na sliki 8 skiciral navijanje. Sl. 8 . Navijanje tuljav L1 in L2 Tuijavnik prilepimo na ploščico z lepilom (UHU-PLUS). V ploščici naj bo odprtina tako, da bomo lahko vrteli VF jedro s spodnje in zgornje strani! Prav tako prilepimo tudi podnožje za kvarc kristal. V kolikor nima¬ mo originalnega, si ga lahko izdelamo iz 3-polne gramofonske vtičnice ali pa iz pod¬ nožja za DIL integrirana vezja. Ko je lepilo suho, pritrdimo MF transformatorje. Ne po¬ zabimo spajkati tudi priključke ohišij trans- formatorčkov! Kot sre opazili že prej, spaj- kamo le po dva od treh priključkov na pri¬ marni strani, za tretjo nožico pa imamo v ploščici le odprtino. Zdaj spajkamo upore. R2, R10, R11 in R14 so montirani vodoravno, ostali pa pokončno. Pri¬ poročljivo je na goli priključek upora (v pokončni legi) natakniti bužirko, da ne pride do neželenih stikov. Kondenzatorji so vsi montirani v pokončni legi. Na koncu pri- spajkamo še transistorje in integrirano vez¬ je. Transistorje montiramo tako, da dosežejo višino MF transformatorjev, enako velja tudi za integrirano vezje. Tako pravzaprav določa višino sprejemnika višina medfrekvenčnih transformatorčkov. Morda bodo le Iskrini elektrolitski kondenzatorji za kak milimeter večji. Pri integriranem vezju odrežemo nožiče 8, 1 in 5, ki jih ne potrebujemo, na približno 3 mm. Za te nožiče ni lukenj v ploščici tiska¬ nega vezja! Integrirano vezje nato porinemo na svoje mesto tako, da se te zgornje noži¬ če (1, 5, 8) naslonijo na spodnji del plošči¬ ce. Ne pozabimo vezati tudi sponke podnož¬ ja kvarc kristala. Do mase (točka 109) je blizu, do baze T5 (točka 108) pa potegnemo izolirano žičko. Antena je mehka PVC žica dolžine približno 1 m. Ostale priključke 0, -F 4,8 V, NF zvežemo za meritev, dokončno pa jih bomo uredili, ko bomo sprejemnik pritrdili na dekoder. To bomo izvedli s po¬ močjo trdih žičk. V ta namen so tudi pred¬ videne sponke 105, 110 in 111. Prihodnjič: uglaševanje in priredba za digi¬ talne sisteme. radioamaterstvo NIZKOFREKVENČNI KOREKTOR ZRS NFK-1 ZRS NFK-1 (komplet): — ploščica tiskanega vezja (material) — potenciometer 50 kOhm (2) Ostale informacije: ZVEZA RADIOAMATERJEV SLOVENIJE 61000 Ljubljana, Lepi poti 6, p. p. 180 telefon: (061)20-922 1. OPIS DELOVANJA Stikalni načrt (shema) — slika 1 Nizkofrekvenčni korektor ZRS NFK-1 je kva¬ liteten dodatek ojačevalnikom, ki nimajo po¬ sebne regulacije visokih in nizkih tonov. NFK-1 ima dva silicijeva NPN transistorja z velikim ojačanjem in s čim manjšim šumom (BC 109). Vhodni signal pripeljemo prek kondenzator¬ ja 0,1 p,F na bazo transistorja T lt ki je vezan v stiku z ozemljenim kolektorjem in TIM 3 • 77/78 1 22 ima ojačanje enako 1. Vhodna in izhodna na¬ petost v točkah 2 in 1 sta enaki po amplitu¬ di in po fazi, zato skozi upor 68 K ne teče izmenični tok zvočne frekvence — vhodna upornost je za nizkofrekvenčne signale zelo Merne točke. Merjeno z instrumentom Unimer 1 pri Ub — 9 V Slika 2 NIZKI VISOKI 270 E velika. Z emitorja T, gre signai prek konden¬ zatorja 10 pF v mrežo za frekvenčno korekci¬ jo. S potenciometroma 50 K Lin lahko lo¬ čeno spreminjamo ojačanje nizkih in viso¬ kih tonov za + 5 dB. Dušenje signala, ki nastane v mreži za korekcijo, nadomestimo oziroma signale ojačamo s transistorjem T 2 , ki je vezan v stiku z ozemljenim emitorjem. Baza T 2 dobi pravilno napetost iz delilnika 100 K in 27 K. S kolektorja T 2 vodimo signal prek kondenzatorja 10 pF na vhod ojačeval¬ nika. Izhodna upornost je visokoohmska (50 K), kar ustreza večini ojačevalnikov. 2. PRIPRAVA ORODJA IN MATERIALA Po uspešni sestavi ZRS DET-1, NFO-1 (ali OT-2) pravzaprav nismo več začetniki, zato splošnih navodil tu ne bomo ponavljali. Prav pa je seveda, da še enkrat pogledamo na¬ vodila za pripravo orodja in materiala ozi¬ roma za sestavo ZRS NFO-1! Vsebino kompleta NFK-1 razložimo in pre¬ gledamo material po priloženem seznamu. 3. SESTAVA, PREIZKUS DELOVANJA IN MERITVE Razporeditev elementov na ploščici tiskane¬ ga vezja vidimo na sliki 2. Po temeljitem pregledu, če smo vse pravilno in lepo pri- spajkali, lahko montiramo tiskano vezje na kaseto ter prispajkamo priključne žice — glej dokumentacijo ZRS NFO-1. Za temeljit preizkus delovanja NFK-1 bi po¬ trebovali instrumente, ki pa žal niso vsem dosegljivi, še posebno pa ne mladim amater¬ jem: nizkofrekvenčni generator, elektronski voltmeter, osciloskop in merilnik popačenj. Zato se bomo zadovoljili z enostavno meto¬ do: Na vhod NFK-1 pripeljemo zvočne signa¬ le (npr. iz detektorskega sprejemnika — glej navodila in priporočila ZRS DET-1!), izhod korektorja pa vežemo na vhod ojačevalnika NFO-1. Potenciometra (50 K Lin) nastavimo v srednji položaj. Po priključitvi napetosti mo¬ ramo v zvočniku slišati čisto reprodukcijo radijske postaje, na katero je DET-1 uglašen. Potenciometra obrnemo od začetnega do končnega položaja — sprememba ojačanja nizkih in visokih tonov mora biti izrazita! V primeru, da nizkofrekvenčni korektor ne deluje oziroma ne daje čiste reprodukcije — ni izrazite spremembe ojačanja nizkih in visokih tonov, iščemo napako: 1. Ponovno pregledamo, če smo vse pravil¬ no prispajkali — oznaka in razporeditev elementov na tiskanem vezju in vezava priključnih žic! 2. Kontroliramo napetosti v merilnih točkah (Voltmeter z upornostjo 20 K ohm/V in mi- liampermeter — npr. ISKRA UNIMER-1). Če se napetosti razlikujejo za več kot 20 % od označenih vrednosti v tabeli — merilne točke slika 1, lahko sklepamo, da je defekten kakšen element (upor, kon¬ denzator, transistor). 4. OSTALA NAVODILA IN PRIPOROČILA Nizkofrekvenčni korektor NFK-1 je primarno namenjen za vgraditev v ZRS NFO-1. Vgradimo pa ga seveda lahko tudi v gra¬ mofon, magnetofon, sprejemnik ali v kakr¬ šenkoli ojačevalnik z višjo vhodno impedan- co. Pri vgraditvi moramo paziti, da je plošči¬ ca NFK-1 odmaknjena od elementov, ki so pod izmenično napetostjo (mrežni transfor¬ mator!), priključke za potenciometre pa iz¬ vedemo z oklopljenim kablom. V primeru, da korektor vgradimo v aparaturo z elektronka¬ mi, lahko uporabimo napajalno napetost 200—300 V, s tem da vgradimo poseben de- lilnik uporov oziroma znižamo napetost na ca. 9 V. Seveda pa moramo napetost še do¬ datno filtrirati s kondenzatorjem večje ka- pacitivnosti (1000 pF) in po možnosti stabili¬ zirati z Z diodo. SEZNAM ELEMENTOV ZRS NFK-1 TIM 3 • 77/78 1 23 TIM 3 • 77/78 124 Božo Ropret DALJINSKO UPRAVLJANJE Zadnji čas se je na tržišču pojavila množica televizorjev, ki imajo naprave za daljinsko upravljanje — telekomande. Ta razmah je omogočila sodobna elektronika, ki je zmožna s pomočjo integriranih vezij ustvariti zelo zapletena in hkrati tudi cenena vezja. Mi zaenkrat še ne bomo gradili tako zapletenih naprav, ker pri nas še ni mogoče nabavljati integriranih vezij. Zato pa bomo zgradili eno¬ stavno enokanalno napravo za daljinsko upravljanje s pomočjo transistorske tehnike. Če bi gradili enako napravo s pomočjo inte¬ griranih vezij, bi bila le-ta dosti enostavnej¬ ša, vendar mislim, da bi jo lahko zgradilo manj bralcev, ker večina le ne more nabav¬ ljati materiala v tujini. S spodaj opisano napravo je možno vklap- Ijati na daljavo katerokoli napravo, ki rabi za vklop stikalo. Kot oddajnik nam služi običaj¬ na baterijska svetilka. Z manjšo svetilko je mogoče vklapljati oziroma izklapljati do razdalje štirih metrov, z večjo svetilko pa do razdalje deset metrov. Močna svetloba v sobi pa sploh ne moti delovanja naše na¬ prave. Slika 1. Vezje telekomande SEZNAM ELEMENTOV R1 — 1k R2, R5 — 13k R3 — 3k9 R4, RIO, Ril, R13, R14 — 100k R6 — 56k R7 — 820 Q R8, R9, R12 — 2k7 R15 — 22k R16 — 6k8 R17 — 180 Q FU — katerikoli fotoupor C1 — 100 pF, 16 V elektrolitski kondenzator C2, C3 — 10 nF keramični kondenzator C4, C5 — 1 nF keramični kondenzator C6 — 500 [iF elektrolitski kondenzator C7 — 0,5 pF stirofleks, 350 V D1, D2, 03, D4, D5 —BA105, 1N914 ali podobne D6 — BY 235 D7 — BZ 12 zener dioda Tl, T2, T3, T4, T7 — BC107, BC108 T5, T6 — BC212, BC214, BC226 Tr — triak, 400 V, tok, ki ga zahteva breme Rele — 12 V rele z ustreznimi kontakti Opis vezja Vezje, shema je narisana na sliki 1, je se¬ stavljeno iz štirih osnovnih sklopov. Prvi sklop nam oblikuje impulze, sledijo pa mu še monostabilni multivibrator, bistabilni mul- tivibrator ter krmilni transistor s triakom ali relejem. Fotoupor FU je vstavljen v posebno cevko, ki preprečuje, da bi nanj vplivala svetloba, ki je v prostoru. Na fotoupor tako lahko dospe le snop svetlobe, ki leži točno v osi cevke. Če z baterijsko svetilko posvetimo točno v fo¬ toupor, se temu zmanjša upornost. To pov¬ zroči povečanje baznega toka, ki odpre tran¬ sistor T1. Poveča se kolektorski tok, ki pov¬ zroči padec napetosti na uporu R1. Ko ta padec doseže približno 2 V, začne teči tok čez upor R2 in diodi D1, D2 v bazo transi- storja T2. Zato se ta transistor odpre in na¬ petost kolektorja se zniža. Diodi D1 in D2 služita zato, da imamo napetostni prag, pri katerem začne prevajati transistor T2. S tem smo dosegli, da vpliva na našo napravo samo direktni žarek svetlobe, ne pa tudi spremem¬ ba svetlobe v prostoru. Če prižgemo vse luči, naprava ne reagira. Iz kolektorja transistorja T2 vodimo napetost preko diode D3 na monostabilni multivibra¬ tor. Ta za vsak vhodni impulz da na izhodu približno sekundo dolg impulz. To je potre¬ bno zato, ker bi sicer lahko z osvetlitvijo dobili več impulzov, ki bi pri eni osvetlitvi večkrat prižgali in ugasnili kontrolirano na¬ pravo. Izhodni impulz uporabljamo za proženje bi- stabilnega multivibratorja. Prvi impulz pre¬ stavi multivibrator v drugo stanje, drugi im¬ pulz pa ga postavi spet v prvotni položaj. Impulz iz monostabilnega multivibratorja najprej diferenciramo s členoma C2, R10 in C3, R11. Impulze potem še usmerimo z dio- Slika 2. Tiskano vezje Slika 3. Montažni načrt TIM 3 • 77/78 1 25 TIM 3 • 77/78 1 26 dama D4, D5, tako da bistabilni multivibra- tor proži le naraščanje impulza. Iz kolektorja transistorja T6 odvzemamo del toka, s katerim odpiramo transistor T7, ki krmili triak ali rele. Če mislite uporabiti telekomando za vklop in izklop neke naprave, potem je boljše, če upo¬ rabite triak. Za preklop iz ene naprave na drugo pa priporočam uporabo releja. Napetost napajanja je 12 V. Na tiskanem vezju je predviden prostor za preprost de- lilnik napetosti in usmernik s kondenzator¬ jem in zener diodo. Kdor želi doseči večjo zanesljivost, lahko zgradi napajalnik s trans¬ formatorjem in stabiliziranim usmernikom. Konstrukcija Da dosežemo pravilno delovanje telekoman- de, moramo fotoupor zapreti v posebno cev¬ ko. To cevko zvijemo iz črnega papirja veli¬ kosti 15 x 20 cm. V notranjost vgradimo dve kartonski zaslonki, da dosežemo še večjo odpornost na motilno svetlobo. Fotoupor naj¬ lažje pritrdimo v cevko s pomočjo bakelit¬ nega podnožja za elektronke. Tako podnožje se lepo prilega v cevko in omogoča pritrdi¬ tev fotoupora pravokotno na središčno os cevke. To pa je tudi pogoj za pravilno delo¬ vanje telekomande. Približen prerez cevke je narisan na sliki 4. Vezje je precej obširno, zato ga je najbolje izdelati na tiskanem vezju. Vidite ga lahko na sliki 2. Na montažnem načrtu, ki ga kaže slika 3, lahko opazite v spodnjem desnem kotu nekaj praznega prostora. Ta je name¬ njen za pritrditev triaka ali releja. Triak privijte v naznačeno izvrtino in ga s tremi žicami povežite s točkami K, A, G. Direktne¬ ga prispajkanja nisem predvidel zato, ker se razporeditev nožič pri različnih triakih raz¬ likuje. Slika 5. Preklapljanje dveh naprav z relejem Če uporabite rele, njegovo navitje priključite na točki K in G. Paralelno navitju morate pri- spajkati še diodo, kot kaže slika 5. Tiskano vezje s cevko potem vgradite v pri¬ merno ohišje. Na sprednji strani naj ima ohišje odprtino v cevko, na zadnji pa kabel za omrežno napetost in vtičnico. Uporaba Opisano telekomando lahko uporabljamo, kot je bilo že rečeno, za vklop in izklop televi¬ zorja ali druge električne naprave, ki ne pre¬ seže toka, kakršnega zdrži triak. če želite preklapljati iz ene naprave na dru¬ go, morate uporabiti rele, ki ima izmenični kontakt. Tak način lahko uporabite za prek¬ lop iz radia na magnetofon ali kaj podobne¬ ga. Vezje pa je prikazano na sliki 5. Tisti, ki radi eksperimentirajo, bodo verjetno našli še mnogo možnosti za uporabo. Ome¬ nim naj samo to, da lahko z relejem krmili¬ mo več drugih relejev in z njimi vklapljamo različne aparature. izumiteljstvo Marko Drenovec ENERGETSKA KRIZA — JO BOMO REŠILI? Potrebe po energiji so se med leti 1900 in 1950 skoraj početverile, predvideva pa se, da bomo leta 2000 potrebovali desetkrat več energije, kot v letu 1950. To so števil¬ ke, ki dajo misliti. Problemi z energijo bodo, in prizadeli bodo tiste, ki danes še drgnejo hlače v osemletkah. Zato se nam zdi prav, da jih opozorimo na vprašanja, ki danes mu¬ čijo njihove očete. Skušali bomo v kratkem povzeti kakšne vrste energije so nam sedaj in v prihodnosti na voljo in kakšne so zalo¬ ge. Podatke o tem je težko zbrati in zato smo se odločili, da povzamemo nekaj misli, dejstev in številk iz neke poljudnoznanstve¬ ne razprave, ki jo je pred nedavnim napisal francoski avtor, pa bo verjetno trajalo še precej časa, da nam bo prišla v roke pre¬ vedena v slovenščino, čeprav bi to prav gotovo zaslužila. Trenutno lahko energijo črpamo iz petih po¬ glavitnih virov: premog, nafta, naravni plin, vodna nergija in jedrska energija. Slednjo bomo pri nas najprej začeli iskoriščati v Krškem. To je verjetno energija bodočnosti, medtem ko prve štiri po svetu že dolgo izrabljamo. Za premog se zdi, kot da nje¬ gova pomembnost upada, vendar temu ni povsem tako, čeprav moderne tehnologije to gorivo zavračajo pa tudi zaloge, vsaj zaenkrat tako smatrajo, gredo počasi proti koncu. Če pogledamo v dnevno časopisje in pri¬ sluhnemo pogovorom, največkrat slišimo besedo nafta. Proizvodnja nafte hitro raste, predvsem v Afriki, na Bližnjem vzhodu in na Kitajskem, medtem, ko sta bili Severna in Južna Amerika že precej veliki proizvajalki in je porast relativno majhen. Glavni tok na¬ črpane nafte gre iz Perzijskega zaliva in se cepi v dva močna kraka: proti Evropi in Ja¬ ponski. ZDA imajo precej lastnih zalog, se¬ ga pa vanje tudi krak iz Venezuele. Malo manjši dobavitelji nafte pa so severnoafri¬ ške države in Sovjetska zveza, ki tudi zala¬ gajo evropski trg. Podatki, ki so na voljo, go¬ vore tudi o precejšnjih virih na Kitajskem, ki pa jih bo ta velika država najverjetneje obdržala zase in se ne bo pojavljala kot pomembna izvoznica. Skupaj z nafto se po¬ javlja tudi naravni plin. V svetovnem merilu črpajo ZDA okoli 55 % vseh znanih zalog. Sovjetska zveza je še novinec na tem pod¬ ročju, zagotavlja pa 20 %-ni delež. Ostali plin načrpajo v Zahodni Evropi (10%), Ka¬ nadi (7 %).Razliko do 10% dajejo vzhodno¬ evropske države, Južna Amerika, Afrika ter srednji in daljni Vzhod. Ti dve važni gorivi: nafta in naravni plin sta nastali pri transformaciji organskih sno¬ vi v daljni preteklosti. Ležišča so pod kop¬ nim, okoli leta 1930 pa so začeli vrtati tudi na morjih, s pomočjo plavajočih ploščadi. Da pridemo z vrtanjem do ležišča, je treba veliko različnih raziskav in poizkusnih vrtin. Razmerje neuporabnih in uporabnih vrtin je bilo v ZDA leta 1972 2,5 : 1 in vendar se to izplača kasneje, ko začne iz dobre vrtine pritekati črno zlato. Takrat pozabimo na trud, ki je bil vložen v neuspešne vrtine. Nafta in plin pa nista samo gorivi za pogon transportnih sredstev — avtomobilov, avio- nov, ladij in podobno. Glavni del nafte (35 %) gre za kurilno olje (lahka olja) in za težka olja (30 %). Nekaj jo porabijo tudi v petrokemiji. Nafto sestavljajo tele najpo¬ membnejše spojine: etilen, propilen, ben¬ zen, ksilen. Na izrabi in predelavi le-teh temelji izdelava materialov, ki bi, če bi jih hoteli kolikor toliko natančno omeniti, zav¬ zeli precejšen del prostora, ki je namenjen temu sestavku. Le nekaj primerov: plastične mase, umetna vlakna, sintetični kavčuk, de¬ tergenti, topila, laki, barve, insekticidi, pro¬ izvodi organske sinteze in kot že rečeno, TIM 3 • 77/78 1 27 TIM 3 • 77/78 1 28 še mnogi drugi, za katere že težko verjame¬ mo, da izhajajo iz nafte. Manjši, a ne nepomemben vir ogljikovodi¬ kov so oljni škrilavci in asfaltni peski. V ZDA menijo, da je na ozemlju Kolorada, Uta¬ ha in Wyominga 65 milijard ton olja, ki bi ga lahko dobili iz škrilavcev. Obrati, ki ločujejo olje od kamenine so že kar gosto posejani in tisti najboljši proizvedejo 6 milijonov ton olja na leto. Za leto 1985 predvidevajo, da bo ta vir dajal 50 milijonov ton. Postopki dobivanja olja iz kamenin se razlikujejo glede na to, ali gre za škrilavce ali za pe¬ ske, bogate z oljem. Skrilavec je skala, brez vsake propustnosti, prepojena z oljem. Tre¬ ba ga je fino zdrobiti, potem pa so na vrsti termični, kemijski ali termo-kemični proce¬ si, da pridemo do olja. Iz 50 milijonov ton škrilavca dobimo tako le 5 milijonov ton olja. Pri tem se ustvarja problem onesna¬ ževanja okolja in skladiščenja — odlaganja ogromnih količin izrabljenega materila. Dru¬ ga možnost je pridobivanje energije na me¬ stu, kjer je nahajališče, s tem da z vbrizga¬ vanjem vroče pare izzovemo delno zgoreva¬ nje olja in nato sproščeno energijo tran¬ sportiramo do potrošnika. Zaradi težav, do katerih prihaja pri pridobi¬ vanju te vrste, ker so to šele začetni poizku¬ si, zaenkrat še ne more tekmovati s klasič¬ nim pridobivanjem nafte in njenih derivatov. Da je nafta surovina, za katero je vredno žrtvovati veliko naporov in denarja, se vidi v izgradnji velikega naftovoda, ki teče preko Aljaske. Podjetniki pa niso nikakršni avan¬ turisti, pač pa spretni računarji, ki vedo, da bo drag naftovod začel nekega lepega dne prinašati mastne dobičke in na ta dan potrpežljivo čakajo. Naravni plin bomo v bližnji prihodnosti upo¬ rabljali tudi v naši industriji, kajti načrti za preusmeritev z drugih energetskih virov se že uresničujejo in preko ozemlja Slove¬ nije je krak plinovoda vsak dan daljši in bližji potrošniku. Po plinovodu se bo preta¬ kal plin iz Sovjetske zveze v smeri vzhod — zahod, terminal na morski obali pa bo omo¬ gočal, da bo v drugo smer tekel Alžirski plin, ki ga bodo v pristanišče pripeljale ladje. Toliko za tokrat, prihodnjič pa bomo opi¬ sali še druge vire energije. Upamo, da bomo krizo prebrodili in da človeštvo ne bo izgi¬ nilo zaradi pomanjkanja goriv. TIMOVA NALOGA Stare peči in štedilniki so le slabo izkori¬ ščali toploto, ki je skrita v lesu in premogu. Dokajšen del se je izgubil, ker so bila ku¬ rišča slabo načrtovana in izdelana. Kako izkoristiti največ kar je mogoče, je vpraša¬ nje, ki si ga iz dneva v dan postavljajo projektanti kurilnih teles. Spomnimo se, ka¬ ko so pred leti prišle na tržišče trajno ža¬ reče peči, ki so gotovo bolj ekonomične, kakor stari »gašperčki«. Razmislite, kakšna naj bi bila peč, da bi bil energetski izkori¬ stek čimvečji. Pošljite svoje zamisli, ki jih boste skušali spraviti na papir v toplo za¬ kurjenih sobah v dneh, ko se že najavlja v goste hladna zima. Igor Leiler NALOGE 1. HIŠA IN ZEMLJIŠČE Janez je dobil od delovne organizacije nagrado, kot priznanje za svoj izum. Z nagrado, ki jo je dobil, si je kupil zemljišče veliko 150 m X 300 m. Na zemljišču namerava postaviti hišo, s tlori¬ som, ki bo prekril 110 m 2 . V kateri del zemljišča naj postavi Janez hišo, da mu bo ostalo prostega zemljišča 44890 m 2 ? 2. KATERI OD SKLEPOV JE PRAVILEN? KATERI NAPAČEN? (I) Janez je sklenil, da si kupi motorno kolo ali potapljaško opremo. Ni si kupil motornega ko¬ lesa. Torej si je kupil potapljaško opremo. (II) Janez je sklenil, da si kupi motorno kolo ali potapljaško opremo. Kupil si je motorno ko¬ lo. Torej si ni kupil potapljaške opreme. 3. TRI POLJA Oče je zapustil svojim trem sinovom tri polja. Eno v obliki kroga, drugo v obliki kvadrata in tretje v obliki enakostraničnega trikotnika. Fantje so se odpravili na ogled teh treh polj. Hodili so po robu vsakega in ugotovili, da so okoli posajena drevesa v enakomernih razma¬ kih, povsod enakih in da je okoli vseh treh polj enako mnogo dreves. Menili so potemtakem, da so vsa polja enako velika, in razdelili so si jih brez težav. So polja res enako velika? Matjaž Zupan MAKETA MALE ŽELEZNICE — MANJŠE PREDELAVE Po krajšem premoru smo zopet pri mali želez¬ nici. Letos pridejo na vrsto le drobne zanimivo¬ sti in odgovori na vaša vprašanja. Danes bi si ogledali, kako sem predelal hrib na moji maketi. Ko je maketa že dokončana, ni¬ mamo z njo toliko veselja, predvsem pa dela, ki nas najbolj sprosti. Ko tudi možnosti za nadaljnjo razširitev nimamo več, se lotimo drobnih de¬ tajlov ali pa manjših predelav. Če pa se nave¬ ličamo tudi tega, maketo podremo in naredimo popolnoma novo. No, tako daleč jaz še nisem, zato zaenkrat popravljam le manjše kose. Na sliki 1 vidimo hrib za novim delom mesta, kakršen je stal na maketi od začetka. Ta hrib mi ni bil več všeč, pa tudi potek tirov ni bil naj¬ boljši. Ker sem imel na kupu dvojni ovinek, kretnico in klanec, so vlaki pogosto iztirjali, največkrat se je to dogajalo dolgim potniškim vagonom. Zato sem se odločil za predelavo. Najprej sem odstranil mesto, da sem lahko zle¬ zel na maketo in dosegel kot, kjer je hrib. Podrl sem tračnice in sestavil nove. Šele ko sem ugotovil, da imam vse potrebno za nov po¬ tek tirov, sem podrl stari hrib. Odstranil sem vsega naenkrat, če bi morda dele tega hriba lahko uporabil za novega. Nato sem naredil pod¬ stavke za nov tir, pritrdil tire in napeljal elek¬ triko do kretnice in izključenega odseka. Končno je prišla na vrsto pokrajina. Ker je pro¬ stora malo, sem se odločil za hrib s strmo steno. En tir sem speljal skozi predor, drugega pa preko mostu pred steno. Najprej sem naredil vhode za predor in jih prilepil. Vhode sem izre¬ zal iz stiropora in jih oblepil s papirjem, ki je potiskan kot kamnit zid. Lepljenje sem opravil s plastofilom. Slika 1. V kotu makete je hrib pred prenovitvijo V seriji člankov o maketi male železnice je bil na začetku objavljen tudi članek o gradnji hribov. Vendar pa tam ni bilo metode, ki sem jo upo¬ rabil za glavno steno na hribu. Vzel sem 2 cen¬ timetra debelo ploščo stiropora in jo s posebno žagico iz visokouporovne cekas žice, priključene na transformator, narezal na kose, velike 15 krat 4 centimetre. Robov nisem rezal pravilno. Te kose sem nato nalagal enega na drugega in jih med seboj lepil s plastofilom. Prednjo stran sem končno še enkrat obdelal s plastofilom, ki sem mu dodal črno barvo, tako da sem dobil sivo steno. Kosov stiropora nisem lepil pravilno enega na drugega, temveč enega malo naprej, drugega nazaj, da sem dobil vtis plastovite stene. Dodal sem še nekaj potegov s čopičem s sivo ali svetlo rjavo tempero. Sem ter tja je prišla še krpica trave in stena je bila končana. Ostale strani hriba in vrh pa sem naredil iz večjih kosov striropora, ki sem jih primerno ob¬ rezal, nato pa obdelal s plastofilom in tempe¬ rami. Delno sem porabil tudi ostanke starega hriba. Vrh hriba lahko odstranim, tako da v pri¬ meru nesreče dosežem vlak, ki je ostal v pre¬ doru. Poleg glavnega hriba sem naredil na novo tudi dele ob steni na obe strani hriba. Mostovi, po katerih teče prednja proga, so prav tako iz stiropora in plastofila. Del tira, ki teče spodaj za mestom, sem skril v arkade, tako da sem nad njim lahko naredil hrib, vseeno pa lahko dosežem vagone, če pride slu¬ čajno do iztirjenja. O novem hribu najbolje govorita sliki 2 in 3. Primerjajte s sliko 1 in pritrdili mi boste, da je ta novi kot makete precej bolj atraktiven kot prejšnji. Najljubši pa so mi drobni detajli. Poglejte sliko 4. Na njej sta plezalca, ki vadita vzpone po nav¬ pičnih stenah. Bunde in dokolenke sem jima sam prebarval z rdečo barvo za plastiko, da sta bolj opazna. Povezana pa sta z rdečim sukancem. Na tej sliki tudi najbolje vidimo zgradbo stene. TIM 3 • 77/78 1 29 TIM 3 • 77/78 1 30 Slika 2. Hrib po prenovitvi Slika 3. Še en pogled z druge strani na novi hrib; primerjajte s sliko 1 ODGOVORI NA PISMA V času, ko nisem pisal o malih železnicah, se mi je nabral cel kup pisem. Zaradi časovne stiske nisem mogel odgovoriti vsem osebno. Od¬ govore na vprašanja, ki se večkrat ponavljajo ali ki bi utegnili zanimati širši krog bralcev, objav¬ ljam tu. Denis Merklin iz Maribora mi je poslal skico, na kateri je kretnica in še nekaj drugih stvari, ver¬ jetno stikalo. Prosi me, naj mu vse med seboj povežem. Vse o električnih vezavah kretnic in podobnega je bilo v lanski prvi številki Tima. To velja za vse, ki mi nameravate pisati; najprej poglejte, če odgovor ni že objavljen v kakšnem starejšem Timu. Mnogo bolj sem vesel opisov in slik vaših maket. Slika 4. Plezalca v steni Pirc Srečko mi je že večkrat pisal. Tokrat želi, da mu v načrt razporedim hišice. To naredi vsak najlaže sam, saj jaz ne morem videti makete, ki jo delate. Če ima kdo naprodaj kakšne hišice ali drugo opremo za maketo, naj to objavi v malih oglasih. Naslove najbližje trgovine Mavrice, Che- mo ali podobne, kjer imajo plastofil, pa poiščite v telefonskem imeniku. Prav vse so notri. Milan Klemenčič iz Sečovelj se zanima za grad¬ njo hribov. Najbolje bo, če si od sošolcev ali pri¬ jateljev sposodiš 5. številko Tima, letnik 1975/76. Tam je vse napisano. Kupljene stavbe so vse iz plastike, sam pa si jih lahko narediš iz vezane plošče ali furnirja, še lažji za obdelavo pa je debel karton. Raznih načrtov na dom pa ne po¬ šiljam. Bojan Djogič iz Velikega Mlačeva pri Grosup¬ ljem bi rad od mene nekaj številk Tima. Žal imam le po en izvod zase. Najbolje bo, če svo¬ jo prošnjo pošlješ uredništvu Tima, ki jo bo objavil v rubriki mali oglasi. Morda jih ima kdo odveč, pa ti jih bo lahko odstopil. Zopet pa me je zelo razveselil Toni Krevh iz Raven na Koroškem. Pravi, da mu maketa lepo napreduje in mi obljublja slike svoje makete. Upam, da bo obljubo tudi izpolnil. Pošilja mi tudi načrt makete svojega prijatelja, ki ga je navdu¬ šil za tega konjička. Takih pisem sem najbolj vesel. Nasvidenje do prihodnjega »javljanja iz sveta malih železnic«. Drago Mehora PLOŠČA, KI JE OSVOJILA SVET ZAČELO SE JE Z EDISONOM Sto let je že poteklo od tistega dne, ko je človek prvič slišal ponovitev ali reprodukcijo svojega lastnega glasu. Slavni ameriški izu¬ mitelj Thomas Alva Edison je nekega dne leta 1877 spregovoril nekaj besed v pravkar izumljeni aparat, ki ga je imenoval fonograf. To še ni bila gramofonska plošča, ampak ko¬ vinski s staniolom ovit valj. Valj je vrtel z ročico in ga hkrati na osi z gostimi navoji potiskal naprej. Igla, ki je vibrirala skladno z njegovim glasom, je začrtala v površino valja zvočno sled. Prvič je uspelo ujeti človeško govorico in jo reproducirati. Prve Edisonove fonografe so kazali na sejmih in zabaviščih kot veliko zabavno novost. Snemali so na¬ stope raznih pevcev, komedijantov, živalske glasove in druge zvoke. Posnetki so bili slabi in so trajali le tri ali štiri minute. RODI SE PLOŠČA IN GRAMOFON Bolj kot sam Edison so se drugi zavedali ogromnega pomena tega izuma. Izum so ne¬ nehno spopolnjevali. Prva bistvena spopol- nitev je bila izum plošče. Deset let po pr¬ vem fonografu je Nemec Emil Berliner prija¬ vil svoj patent za gramofon in gramofonsko ploščo. Valj je nadomestila okrogla plošča iz voska, v katero je igla med vrtenjem gravirala drobno razo, ki pa je vsebovala go¬ vor, petje ali glasbo. Pevci, katerih petje so snemali, so peli v lijaku podobno cev, ki je imela na koncu membrano. Tresljaji te opne Slika 2. Berlinerjev gramofon s ploščo so se prenašali na iglo. Prvi mikrofon je bil torej lijak, voščena plošča pa je bila matrica, po kateri so lahko izdelali veliko število plošč iz trde umetne snovi. Tudi gramofon je imel podoben lijak za ojačanje reprodukcije. Stroj, ki je vrtel ploščo, so poganjali z ro¬ čico, kmalu so imeli gramofoni lesene oma¬ rice in v njih stroj na vzmet, ki ga je bilo treba navijati ročno. Za ojačenje zvoka so imeli stari gramofoni na omarici velik plo¬ čevinast trobenti podoben zvočnik. GLAS SLAVNIH PEVCEV OHRANJEN Na ploščah je še danes ohranjen glas že umrlih pevcev in pevk ter orkestrov, ki jih že davno ni več. Morda je bilo slučajno, da je bil prvi pevec, čigar glas so posneli na plošče, najslavnejši italijanski tenorist Enri- co Caruso. Takole se je zgodilo: Amerikanec Gaisberg je po naročilu neke londonske gramofonske družbe potoval s svo¬ jim lijakom in voščenimi ploščami po Evropi, da bi posnel petje kakega dobrega pevca. Nekega večera je sedel v znameniti milanski operi Scali in opazoval, kako poslušalci nav¬ dušeno ploskajo mlademu tenoristu, takrat še TIM 3 • 77/78 1 31 TIM 3 • 77/78 132 Slika 3. Enrico Caruso ne tako slavnemu Carusu. Takoj je pridobil mladega pevca za snemanje, ki se je res iz¬ vršilo 18. marca v hotelski sobi. Caruso je odpel v »lijak« deset opernih arij in prejel za to 100 funtov honorarja. Bil je še kar zadovoljen, ampak londonska firma je s pro¬ dajo teh plošč zaslužila čistih 15000 funtov. Plošče so ponesle Carusov glas po vsej Ev¬ ropi. Pozneje si je s ploščami in s svojimi nastopi pridobil svetovni sloves. Leta 1920, t. j. eno leto pred umetnikovo smrtjo, je firma »Victor« prodala za dva in pol milijo¬ na dolarjev Carusovih plošč. Kajpak tudi pe¬ vec ni ostal praznih rok. V dobi svojega nastopanja po Evropi, Ameriki je prejel na račun honorarjev in tantijem skupno čez dva milijona dolarjev. Prav tako so se tudi s ploščami proslavili še mnogi znameniti pevci in pevke tiste dobe, npr. Adelina Patti, Neile Melba ..., ki so za svoje nastope v dvorcih industrijskih magnatov ali kronanih glav prejemali knežje honorarje. BREZ TEHNIKE NE GRE NAPREJ Kljub doseženim nedvomnim uspehom pa je bila gramofonska plošča (nekateri so rekli »glasbena konzerva«) v začetku našega stoletja še dokaj nebogljena. S petjem v »li¬ jak« so lahko posneli pevčev glas, ne pa tudi orkestrske spremljave. Za posnetek ce¬ lega orkestra mora biti plošča sposobna sprejeti zvočne frekvence med 30 in 18000 nihaji na sekundo in vse te tone tudi repro¬ ducirati. Z izboljšanjem snemalnih priprav in plošč so uspeli snemati manjše pihalne orkestre, ki so v glavnem igrali marše, ope¬ retne melodije in plesno glasbo. Tako je bi¬ lo vse do prve svetovne vojne, čeprav je šte¬ vilo podjetij za snemanje in proizvodnjo plošč nenehno rastlo. Le firma Odeon je že Slika 4. T. A. Edison Slika 5. Snemanje s petjem v »lijak« — violina z ojačevalom glasu v zadnjih letih pred vojno začela snemati tudi klasično glasbo, npr. simfonije. Pri tem pa so montirali na violine posebne ojače- valne naprave v obliki rezonančnega dna in majhnih lijakov, čelom in basom pa so po¬ magali fagoti. Šele leta 1925 so prvič snemali z električni¬ mi mikrofoni. Električna snemalna tehnika pomeni začetek nove epohe v reprodukciji glasbe. V tridesetih letih so snemali že celotne opere in velike simfonične koncerte. Ljudje so vedno želeli imeti doma plošče s priljubljeno glasbo, zato tudi splošna raz¬ širjenost radia ni škodovala proizvodnji gra¬ mofonskih plošč, kot se je to sprva zdelo. Snemalna tehnika in kvaliteta plošč se je še dalje spopolnjevala. Po drugi svetovni vojni so razvili tako imenovano long play ploščo iz nezdrobljivega materiala, ki se vrti zelo dolgo in predvajajo lahko cele opere. Velike proizvodne družbe so angažirale najboljše glasbenike in najslavnejše dirigente in me¬ tale na trg plošče v milijonih. Dirigenti kot Herbert von Karajan ali pevke kot Maria Callas ne bi dosegli svetovne slave brez gramofonskih plošč. V novejšem času so prodali naravnost ne¬ verjetno veliko število plošč različne zabav¬ ne glasbe. Vse rekorde je potolkla zname¬ nita skupina Beatles. Že leto po prvem na¬ stopu so prodali kar sedem milijonov plošč s posnetki nastopov te slovite skupine. S sodobno tehniko, to se pravi, z raznimi elek¬ tronskimi triki so obogatili te posnetke z mnogimi doslej še neznanimi šumi, zvoki okolja in drugimi zvočnimi efekti. Tehnika je postala nepogrešljiv del reprodukcije glasbe na ploščah. Tehnika snemanja se je z elektroniko never¬ jetno spopolnila, zagotovljeni so veliki ton¬ ski obsegi in vse potrebne frekvence, tako da sodobna plošča lahko do popolnosti re¬ producira tudi najzahtevnejše koncerte re¬ sne glasbe ali največje operne predstave. S sodobnimi zvočniki oziroma s stereo gramo¬ fonom lahko slišite koncert doma v svoji sobi prav tako kvalitetno, kot bi bili v kon¬ certni dvorani. Takšne kvalitete reprodukcije ne morejo doseči niti današnji magnetofon¬ ski trakovi, ki so sicer res zelo lahki in pri¬ ročni in ki tudi zelo dobro posnemajo govor in glasbo. Zato se stara dobra gramofonska plošča še vedno vrti. TIM 3 • 77/78 133 TIM 3 • 77/78 1 34 zgodovina avtomobilizma Matjaž Zupan II. PARNI AVTOMOBILI Ljudem ob koncu 19. stoletja se je zdel edini sprejemljiv način pogona para oziroma par¬ ni stroj. Poganjal je železnico, v tovarnah, kjer je služilo svoj vsakdanji kruh mnogo ljudi, pa je en parni stroj prek zapletenih sistemov zobniških in tračnih prenosov po¬ ganjal vse stroje. Tudi elektriko so proiz¬ vajali parni stroji, kar delajo še danes v termoelektrarnah. Bencinski motor se jim je zdel bolj muha enodnevnica kot pa neka nova revolucionar¬ na iznajdba, ki bi lahko osvojila svet. Vsi tedanji mehaniki so znali parne stroje po¬ praviti skoraj miže, mnogo bolj zapletenih bencinskih motorjev pa niso znali spraviti v Slika 3: Stanley steamer, letnik 1911, med vožnjo pogon, kadar so se pokvarili. Tudi take pred¬ nosti lahko odločajo za eno ali drugo stran. Zato so, predvsem v Ameriki, v začetku na¬ šega stoletja avtomobili na parni stroj pred¬ stavljali hudo konkurenco avtomobilom na motor z notranjim izgorevanjem. Po zunanjem izgledu so bili oboji enaki. Najbolj znane tovarne so bile Stanley, VVhite in Looomo- bile v Ameriki ter Boilee in Serpollet v Evropi. Na sliki 3 je Stanley, letnik 1911. Pogonska enota je bila sestavljena iz ku¬ rišča in kotla. Para je šla iz kotla v parni stroj, ponavadi so imeli dva cilindra, ki je direktno poganjal zadnja kolesa. Poleg vsega tega so imeli zapleten sistem cevi, ventilov in črpalk za paro, vodo in gorivo. Kasnej¬ šim avtomobilom so dodali še kondenzator, kjer se je para ohlajala. Poglejmo, kako so parni avto spravili v pogon. Kurišče je bilo nekoliko podobno današnjim pečem na kurilno olje. Najprej so ga morali segreti z bencinskim ali alko¬ holnim plamenom, nato so vanj pod priti¬ skom vbrizgali gorivo, to je bil petrolej, ki je na vročini takoj izparelo in gorelo z modrim plamenom. Torej so imeli še do¬ daten rezervoar za bencin ali alkohol in drugega, v katerem je bil petrolej pod Slika 4: Parni avto med vožnjo. Za njim se vleče oblak pare pritiskom, tako da gorivo v glavnem rezer¬ voarju ni bilo pod pritiskom. Ostale pod¬ robnosti pustimo, ker se razlikujejo pri različnih modelih. Ogenj je grel vodo, ki je tekla po posebnih ceveh v kotlu in se spreminjala v paro. Nekateri so imeli celo poseben sistem, ki je dovajal pravo količino vode in goriva, tako da je bil ogenj maksimalno izkoriščen. Para je šla v parni stroj in nato ven ali pa v kondenzator in nazaj v kotel. Na sliki 4 vidimo parni avto med vožnjo, za njim pa se vleče zavesa pare. Avtomobili so imeli tudi več varnostnih ven¬ tilov. če je bilo v kotlu premalo vode, je en ventil zaprl dovod goriva, da se kotel ne bi prežgal. Drug ventil je zaprl dovod goriva, kadar je bil pritisk pare v kotlu prevelik. Kotli so bili ojačam s klavirsko žico in znan ni niti en primer, da bi kotel razneslo! Upravljanje je bilo drugačno kot pri »ben- cinarjih«. Imel je pedal za zavoro in pedal za naprejmazaj. Hitrost so regulirali z ven¬ tilom, ki je kontroliral dovod ipare v cilindre. Ustavili so tako, da so ta ventil zaprli. Avtomobili so bili močni in tudi hitri, saj je magično mejo 200 km/h prvič premagal parni avto. To je bil Stanleyev avto, ki je leta 1906 prevozil en kilometer v obe smeri s povprečno hitrostjo 205,443 km/h. V kotlu tega avtomobila je para dosegla pritisk 60 atmosfer, to je enako, kot če bi dali na površino velikosti 1 kvadratni centimeter utež težko 60 kilogramov! Toda tudi parni avtomobili so imeli več slabih strani. Vodo je bilo treba najprej se¬ greti, kar je pri hladnem kotlu trajalo lahko tudi pol ure. Nekateri so sicer imeli ne¬ kakšno predgretje, ki 'je stalno grelo kotel, tako da je bil avto pripravljen za vožnjo v nekaj minutah, vendar je bila to potrata goriva. Sprva so morali vodo dotakati na vsakih 50 kilometrov, ko pa so dodali kon¬ denzatorje pa na 300 do 400 kilometrov. Kurišče in kotel je bilo treba pogosto či¬ stiti, kar prav gotovo ni bilo čisto delo. Bili pa so tudi težji in dražji od bencinskih avtomobilov. Parni avtomobili so se obdržali tja do dvajsetih let našega stoletja, potem pa jih nobena tovarna ni hotela več delati. Tudi danes včasih še delajo poizkuse s paro, vendar uspeha za sedaj ni. PRVA »DIRKA« Človeku je tekmovanje nekako v krvi, zato ni čudno, da je takoj, ko je imel prve avtomo¬ bile, že mislil na dirke. TIM 3 • 77/78 1 35 TIM 3 • 77/78 1 36 Prvo tekmovanje v zgodovini avtomobilizma so organizirali Francozi leta 1894, na relaciji Pariz—Rouen. To ni bila dirka v današnjem pomenu besede, kajti organizatorji so razpi¬ sali nagrade za vozila, ki naj bi to progo pre¬ vozila brez nevarnosti, z nizkimi obratoval¬ nimi stroški, poleg tega pa naj bi bilo nji¬ hovo upravljanje enostavno. Organizatorji so dobili kar 102 prijavi, zato so morali narediti predtekmovanje. Na glav¬ no tekmo naj bi se uvrstila le vozila, ki bi 50 kilometrov dolgo progo prevozila prej kot v treh urah. Ta čas so kasneje spremenili v štiri ure, ker so se tekmovalci pritožili, da je hitrost skoraj 20 km/h preveč nevarna. Poglejmo si nekaj prijavljencev. Največ je bilo seveda vozil na bencinski motor, parni stroj ali elektromotor. Poleg njih pa so bili še razni čudni stroji. Nek konstruktor je za¬ trjeval, da njegovo vozilo poganja težnost, nekdo drug pa, da teža potnikov v vozilu služi za pogon. Spet naslednji pa je imel motor na stisnjen zrak. Na glavno dirko so sprejeli 19 vozil, ki so speljala s startne linije v Parizu 22. julija 1894. Proga je bila dolga 126 kilometrov. Če pomislimo, kakšne so bile v tistih časih ceste in kakšna vozila, je bil to velik podvig. Še ena zanimivost: nek novinar je sprem¬ ljal dirkače kar na kolesu. Med tekmovalci je bil tudi Francoz Maurice LeBlant, ki je vozil parno kočijo za devet potnikov. Zanimiv je zato, ker je med vožnjo pobiral tekmovalce, ki jim je avto odpovedal poslušnost. Nagrade pa so bile razdeljene takole: Prva nagrada 5000 frankov podeljena enako gospodoma Panhardu in Le- vassorju in sinovom bratov Peugeot. Oboji so uporabili bencinski motor, ki ga je izna¬ šel gospod Daimler; Druga nagrada 2000 frankov podeljena gospodoma DeDionu in Boutonu za njun zanimiv parni vlačilec, ki vleče ko¬ čijo kot konji in razvija hitrost, ki je abso¬ lutno brez primerjave, posebno v hrib; Tretja nagrada 1500 frankov podeljena gospodu Mauriceu LeBlantu iz Pariza za njegov devetsedežni parni stroj. Najhitrejši je bil parni vlačilec DeDiona in Boutona, ki je v povprečju vozil s hitrostjo 18,6 km/h. Drugi je bil Peugeot, s povprečno hitrostjo 18,5 km/h, tretji pa Panhard in Le- vassor, 17,7 km/h. Slika 1. Parni traktor DeDion-Bouton, ki je dobil drugo nagrado na prvem avtomobilskem tekmo¬ vanju leta 1894 Slika 2. Panhard-Levassor, ki je na istem tekmo¬ vanju delil prvo mesto Slika 3. Peugeot, ki je bil prav tako prvi DIRKA PARIZ — BORDEAUX Francozi, navdušeni za novotarije, so komaj čakali nove dirke. Leta 1895 so organizirali prvo pravo dirko, ki bi ji danes rekli rally. Proga je potekala od Pariza do Bordeauxa in nazaj, dolga okoli 1200 kilometrov. To je bila za tiste čase astronomska razdalja. Pravila so bila nova. Vozniki so se med vož¬ njo lahko menjavali, popravila pa so morali opraviti le s tistim, kar so imeli v avtu. Od »zunaj« so lahko dobili le gorivo in olje. Točno opoldne, 11. junija 1895, je 22 vozil odpeljalo iz Versaillesa. 13 jih je imelo bencinski motor, eno električnega, 6 parne¬ ga, troje pa je bilo motornih triciklov. Zmagal je Emille Levassor. Njegova vožnja je bila izreden podvig, ki zasluži, da ga bolj podrobno opišemo. Žal ni zmagal v uradni konkurenci, ker je imel dvosedežni avto, dirkali pa so lahko samo štirisedežniki. Vo¬ zil je vozilo Panhard-Levassor, torej lastno vozilo. Motor je bil dvocilindrski, z delovno prostornino 1206 kubičnih centimetrov in je razvijal štiri konjske moči pri 750 obratih na minuto. Najprej so startali parni avtomobili, ki pa jih je kmalu prehitel. Ko je prišel v kraj, kjer ga je čakal voznik za zamenjavo, je le-taše spal. Levassor je bil močno v vodstvu in tega ni hotel izgubiti s čakanjem na voznika, zato je dirko nadaljeval sam. V Bordeaux je prišel ob pol enajstih zjutraj, po 22 urah in pol ne¬ prekinjene vožnje. Takoj se je obrnil in od¬ divjal nazaj proti Parizu. Tokrat je bil voznik, ki naj bi ga zamenjal, pripravljen, vendar je Levassor ostal za krmilom prav do konca. Na cilj je prišel po 48 urah in 48 minutah ob 12.45. Vozil je nepretrgoma brez spanca, od tega dve celi noči. Cesto sta mu razsvet¬ ljevali le šibki luči na svečo. V povprečju je vozil s hitrostjo 25 kilometrov na uro. Poro¬ čali so, da je po dirki odšel še na kosilo in ni bil videti utrujen. (nadaljevanje prihodnjič) TIM 3 • 77/78 138 timova fantastika David Compton LADJA ZIBELKA Prevedel Vojislav Likar Ilustriral Božidar Grabnar Za pregrado se je znašla v ozkem prehodu, na obeh straneh so bile razporejene line. To je bilo ladijsko skladišče. Tovor je bil tako dragocen, da se ga je splačalo preva¬ žati milijone svetlobnih let daleč. Magrette je vedela, da so nad njo pogonske komore, kontrolne plošče, skladišče za posebno opre¬ mo, ki se jo je naučila uporabljati, zračna zapora in prostor, kjer se je pripravljala hrana avtomatsko. Seveda ni bilo na ladji, katere potniki so spali, zanimanja za hrano, pa vseeno so Magrette povedali, da avto¬ matska naprava lahko pripravi prav vse, od rastlinskega zrezka do čokoladnega mleka. In Magrette si je zaželela čokoladno mleko. Na koncu prehoda je opazila prečke lestve. Prehod je bil širok le za eno osebo in Magrette se je spraševala, kaj bi bilo, če bi se v prehodu srečala dva. Bi moral eden nazaj ali pa ladijski red zahteva, da se vsi pomikajo vselej le v eno smer, krožno? Magrette je bila pač takšna, da je premišlje¬ vala o več povsem različnih stvareh hkrati — tudi to je bil eden izmed tistih posebnih razlogov, zaradi katerih je postala član po¬ sadke. Na koncu prehoda je postala. Poleg brnenja strojev je zaznala še drug šum: -rahlo šušte- nje, kot podrsavanje obutih nog. Je mar mo¬ goče, da je še kdo buden? Previdno in kar se da tiho se je spustila po lestvi. Magrette je vselej bila previdno dekletce — in to je bil posebni razlog številka tri. Kljub vsemu je lestev zaškripala. Magrette je postala. Podrsavanje je prenehalo. Globoko je zajela sapo in se spustila do konca. Prišla je do vrat kontrolne kabine. V kabini jo je čakal nekdo, oblečen v nekakšno uni¬ formo. Oba, Magrette in neznanec, sta bila presenečena ob tem, kar sta zagledala. Uni¬ formirani neznanec je bil nenavaden. Lahko bi rekli, da je bil moški. Imel je zelo dolgo čeljust, tako nekakšno, kot jo imajo psi, in ko je mežiknil, je Magrette opazila, da se njegove veke odpirajo proti očesnim ko¬ tičkom namesto gor in dol. Kar precej je mežikal. Zagotovo ni pričakoval, da se bo iz hodnika prikazalo modrooko, zlatolaso de¬ kletce. Brž ko si je opomogel od začudenja, je skril v žep nekaj, kar je prej držal v roki. Magrette je stopila naprej, kaj drugega tudi naj bi storila. Iti nazaj bi bilo nesmiselno. Na široko je razprla svoje modre očke, raz¬ tegnila usteča v najslajši nasmeh in za- čebljala: »Zdravo.« Čeprav ni bilo mogoče uganiti, ali je bitje prijateljsko ali ne, je čutila, da bi morda lahko bila v dobrih od¬ nosih. Njen poskus zbliževanja je uspel le deloma. Bitje je bilo videti kot žejen pes, ko mu je dolga odprta čeljust visela navzdol. Z Ma¬ grette je umaknil pogled na stikalno ploščo ob strani. Stikala so uravnavala zamrzovalne celice. Vsa razen enega so bila obrnjena navzgor. Magrette je zdaj vedela, da se je prebudila edino ona; stikalo, ki je bilo po¬ tisnjeno navzdol, je uravnavalo njeno celico, in bitje, podobno psu, jo je pravkar zbu¬ dilo. Neznanec je pokazal na stikalo, potem na Magrette in spet na stikalo. Izdavil je ne¬ kakšen grgrajoč glas. Lahko, da se je davil ali pa je povedal kaj v zelo nerazumljivem jeziku. Magrette se je še zmerom sladko smehljala. »Jaz sem Marg,« je rekla, »kdo pa si ti?« Neznanec je izvlekel žepni pre¬ vajalec, si naglo nataknil slušalki na štrleča ušesa in mikrofon na grlo. Magrette naprave še nikoli ni videla, a jo je učitelj opozoril nanjo in tako je vedela, čemu služi. Ko si je tujec naravnal napravo, je ponovila svoj pozdrav. »Kdo sem?« Pasjeglavo bitje je nekaj tre¬ nutkov oklevalo. »Misliš, kako mi je ime? Prevedeno v tvoj jezik bi bilo: Fido.« Iz na¬ prave so prihajale zemeljske besede, niti malo ne podobne prejšnjemu grgranju. »Ze¬ lo koristna naprava, kajne,« je komentiral. »Omogoča tujcem, kot sem jaz, da živijo in delajo med drugimi, kot si ti: da si celo pridobijo visok položaj v državni službi.« Zasmejal se je in spomnil Magrette na vol¬ ka, preoblečenega v babico Rdeče kapice. Ker Magrette ni odgovorila in se je še na¬ prej smehljala, je nadaljeval: »Da, sem, kako bi že rekli Zemljani, no, da, carinik sem.« Magrette je bila pronicljiva deklica — pose¬ ben razlog številka štiri — že prej je često TIM 3 « 77/78 139 TIM 3 • 77/78 1 40 opazila, da odrasli, kadar lažejo otrokom, spregovorijo s precej bolj sladkim glasom kot običajno. Očitnost te laži je bilo moč začutiti celo skozi napravo za prevajanje. Magrette še ni natančno vedela, kaj se- do¬ gaja, čeprav je že po tem kratkem srečanju zasumila, da gre najbrž za nekaj neprijet¬ nega, bila pa je prepričana, da Fido ni ca¬ rinik. Naredil je že preveč napak. In če bo počakala, jih bo naredil še več. Opravičil se ji je. »Pričakoval sem, da bom uzrl kapitana,« je rekel, kažoč na preklopljeno stikalo. Pod vsakim stikalom je bila tablica z imenom. »Ali znaš brati po naše?« ga je vprašala Magrette. »Bojim se, da ne prav dobro,« je odvrnil Fido. »Sicer se zdaj ne bi pogovarjal z otro¬ čičkom.« »Šest let sem stara,« ga je popravila Ma¬ grette vljudno, a odločno. »Moja zmota pač.« Fidov nasmeh je razkril vrsto neprijaznih zob. »Vendar mi to še bolj ustreza. Pustiva kapitana, naj kar spi.« Delal se je neprisiljenega in je potisnil roko v žep, pa jo spet hitro izvlekel, ko je otipal predmet, ki ga je malo prej skril. »Ali vsi cariniki nosijo razstrelilce?« je ne¬ dolžno vprašala Magrette. Nekaj časa je pre¬ mišljeval, potem pa počasi povlekel orožje iz žepa. »Vidiš?« jo je veselo vprašal. »Ne verjamem, da si ga kdaj prej že videla.« »O, da,« je kar tako bleknila Magrette. »Go¬ vorili so nam o njem v šoli. Seveda nam ga niso nikoli dovolili uporabiti,« je željno do¬ dala. »Carinik se lahko znajde v kaki zelo nepri¬ jetni situaciji,« je pojasnjeval Fido. »Kot zdaj, na primer,« je navrgla Magrette. Fidov odgovor je bil mešanica laježa in smeha. Spravil je razstrelilec spet v žep. »Zdaj pa mi boš odgovorila na nekaj vpra¬ šanj.« »Čemu si prišel sem?« ga je vprašala Ma¬ grette. »Mislila sem, da se cariniki ne zme¬ nijo za ladjo, dokler ne pristane.« »Po vašem urniku bi morali pristati čez mesec dni.« Kot v potrdilo je digitalni koledar na kontrol¬ ni plošči lahno kliknil in dodal še en dan. »Spala sem več kot sto let,« je zamrmrala Magrette sama vase. A je, žal, ni prebudil lepi princ. »Rekel sem, da boš ti odgovarjala na vpra¬ šanja, ne jaz,« je zagodrnjal. mali oglasi Prodam malo rabljeno zračno pištolo znamke TEX 086 za 300 din. Zoran Vehovar Ul. 29. novembra 15 63000 Celje Prodam napravo za daljinsko vodenje MULTIP- LEX 4 (oddajnik, sprejemnik, štirje servomeha- nizmi). Poleg naprave prilagam še nekaj modelov tekmovalnih RC čolnov ter RC jadralno letalo. Oglasite se na naslov: Tomaž Fertin Prvomajska 8 61000 Ljubljana Tel.: 44-137 Kupim kretnice za malo železnico po N sistemu. Zaželene so električne. Ponudbe pošljite na na¬ slov: Aleš Cigale Trg svobode 12b 62390 Ravne na Koroškem Ugodno prodam ali zamenjam naslednji mate¬ rial: NF ojačevalnik 5 W na ploščici 50 X 40 mm z navodili in načrtom za 200,00 din, spajkalnik Weller 100 W za 100,00 din, integrirana vezja TBA 800 za 60,00 din, več potenciometrov po 7,00 din in dva elektrolita 2200 uF-35 V po 20,00 din. Vinko Janežič Volčji potok 14 61235 Radomlje Prodam RC model avtomobila Tyrrell F 1 s 4 ka¬ nalno elektroniko Simprop, ter kovček s pribo¬ rom. Prodam tudi model čolna z eksplozijskim motorjem 1,8 ccm. Čoln je pripravljen za vgrad¬ njo daljinskega vodenja. Andrej Cetinski Kolodvorska 2 61330 Kočevje Tel.: (061)86-564 Prodam več materiala za malo železnico po si¬ stemu N. Matej Mauer (pri Šimenc) Gregorčičeva 2 63000 Celje Prodam večjo količino materiala za malo že¬ leznico po HO sistemu, kupim pa naslednje Ti¬ me po prvotni ceni: letnik 72/73 št. 3, 4, 5, 7, 8, 9/10 in letnik 73/74 št. 2, 3, 4, 5, 7, 8. Slavko Roter Prisoje 2 62391 Prevalje Prodam dve lokomotivi po N sistemu v voznem stanju, obe za 150,00 din. Marko Miklič Dolenjska c. 147/s 61000 Ljubljana Prodam 12 ravnih in 12 krivih tirnic po sistemu HO (Kleinbahn) ter eno kretnico iste tovarne za 120,00 din. Vse je popolnoma novo. Boštjan Jošt Naklo 43 64202 Naklo Prodam dva transformatorja (7, 24, 600 V), vsa¬ kega za 200,00 din, še raje pa zamenjam za 2 lokomotivi, 15 ravnih, 36 krivih tirnic, dve kri¬ žišči in 6 vagonov po HO sistemu. Rihard Murn Zg. Jezersko 33 64206 Jezersko Kupim rabljen pony-ekspres v voznem stanju. Tone Zajc Scopollijeva 16/f 61000 Ljubljana Tel.: 53-531 Prodam elektromotor Mabuchi RE-140 (3 V, 13800 v/min) za 40,00 din, izvenkrmni motore- lektro »Vihor (4—9 V, 9800 v/min) za 60,00 din, 19 številk ABC tehnike za 75,00 din. Kupim pa Tim letnika 13 in 14 s prilogami po prvotni ceni. ilija Bogojev Zmaj Jovina 82 26300 Vršac Prodam transistorje BC 108, ZM 3055, led diode, triake, tiristorje, integrirana vezja, napravo za daljinsko vodenje MPX-4, fotoaparat Zenit B in drugo. Za informacije priložite znamko za 1,5 din. Stojan Bautin Nikole Tesle 68270 Krško Kupim teleskop, lahko je lastne izdelave, ali vsaj načrt za izdelavo. Cena po dogovoru. Kristijan Hernah Orlica 18 62365 Vuhred Prodam 20 lokomotiv, 10 vagonov, nekaj deset krivih in ravnih tirnic (od tega 7 dolgih po 1 m spremenljive oblike), dve postaji, 5 različnih hišic, postajo za natovarjanje premoga, koman¬ dno tablo z več priključki, nekaj križišč, kretnic (tudi avtomatskih), nekaj zaključkov proge, več semaforov, uličnih svetilk, dreves in travo za pokrivanje makete, rezervne elektromotorje in ves ostal material, ki je potreben za gradnjo male železnice. Vse je novo in skoraj neuporab¬ ljeno, večina od naštetega iz uvoza. Cena po dogovoru (od 60 do 90 % prvotne cene). Poleg tega prodam še 7 reflektorjev in popolno¬ ma nov stereokasetofon brez ojačevalca, Sanyo model 1RD 4553 z garancijo. Cena po dogovoru. Prodam dobro ohranjeno železnico in avtocesto po HO sistemu. Cena po dogovoru. Robi Medved Celovška 371 61210 Šentvid pri Ljubljani, tel. 51-673 Aleksandar Kajevič Nehruova 150 11070 Novi Beograd TIM 3 • 77/78 1 41 TIM 3 • 77/78 1 42 Ugodno prodam naslednje knjige: »Linearna in¬ tegrirana kola« (nova) za 80,00 din, »Šeme tele- vizora« (nova) za 80,00 din, »Mala škola elek¬ tronike« za 25 din, poleg tega pa še naslednji material: BZ8, AC188K, AF275C, AF271, AC551, P10K lin, PIKlin, telefonski mikrofon, 2100 MF 10 V, vse po 5 din za kos, dve feritni jedri za 4 din, 4 BY235 po 3 din. Kupim pa tri 4 ali 5 mm VF jedra in B2Y12. Adi Repovž Kavčičeva 15 61000 Ljubljana Tel.: 43-876 Zelo ugodno prodam napravo za daljinsko vode¬ nje Varioprop 6 z dvema servomotorjema. Cena 3900,00 din. Andrej Karlin Krakovski nasip 22 61000 Ljubljana Prodam še ne uporabljen števec za kolo. Cena od 100—150 din. Primož Čretnik Jenkova 38 63000 Celje Prodam nov Elektropionir z navodili za delo za 120 din. Samo Drolc Nade Žagar 3 66000 Koper Kupim rabljen Pony ekspres. Cena naj ne pre¬ sega 1000 din. Aleš Grandavec C. Kokrškega odreda 16 64000 Kranj Prodam skoraj nov 100 W spajkalnik Blitz 3S. Za odgovor priložite znamko. Jože Gorše Scopollijeva 7 61000 Ljubljana Kupim načrt RC jadralnega letala HI-FLY. David Marc Lavričeva 48 56270 Ajdovščina Tel. (065)61-434 Kupim napravo za daljinsko vodenje z motor¬ čkom, lahko tudi z manjšo okvaro. Izdelujem pa stenske in namizne svetilke. Cena za vse po dogovoru. Drago Žuman Ulica Nade Rajh 69240 Ljutomer Prodam popolnoma nov tramvaj s priklopnikom po HO sistemu za 140 din, poleg tega pa še zapornice po N sistemu (30 din), 15 V transfor¬ mator za 50 din in dva vagona po 10 din. Miloš Korenč Ul. Vojke Šmuc 7 66000 Koper Prodam 58 uporov po 1,20 ND, 46 elektrolitskih kondenzatorjev po 7 ND, transistorje: AF 105 po 13 ND (3 kose), AD150 po 13 ND (2 kosa), AC 540 po 13 ND, AC 550 po 13 ND, AC 551 po AC 250 po 13 ND (2 kosa), AC 540 po 13 ND, AC 550 po 13 ND, AC 551 po 13 ND, AF 126 N227 z maso po 15 ND, HITACHI 2 SB 77 H8 po 15 ND. 13 ND, AF 126 N227 z maso po 15 ND, HITACHI 2SB77H8 po 15 ND. Izhodni transformator po 20 ND, zvočnik 25 ohmov po 35 ND, potenciometer 10 K po 11 ND, dvojni potenciometer s stikalom po 23 ND, dvojni vrtljivi kondenzator po 30 ND, dušilka 9 ND, usmernik MDA 920-1 6951 po 20 ND, feritno jedro po 11 ND, 5 elektro motorjev po 130 ND, sinhronski motor po 200 ND in od¬ dajnik za UKV valove za 100 ND. Darko Rebec N. Pirnata 16 65280 Idrija Prodam več elementov za malo železnico po HO sistemu: transformator in usmernik za 180 din, lokomotivi po 90,00 din, nekaj električnih kretnic po 45 din, krive in ravne tire po 5 din, priključna tira po 8 din, nekaj enotretjinjskih (po 2 din), četrtinskih, polovičnih in upogljivih tir¬ nic, ter nekaj potniških in tovornih vagonov po 30 din. Prodam tudi 6 V notranji ladijski mo¬ tor. Jože Benda Loka na ulico 39 61234 Mengeš Prodam Elektropionir za 100 din, otroški tele¬ fon v obliki VValkietalkieja za 100 din, namizni biljard (70 X 50 cm) za 100 din, 220 W elektro¬ motor za 100 din, kitaro Antonelli (1 m prave strune in mehanizem) za 150 din, ali pa zame¬ njam vse skupaj za material za malo železnico po HO sistemu. Klavdij Sabolič Prežihova 24 66330 Piran Kupim načrte za gradnjo mehanskih ali robotov na daljinsko vodenje. Nikola Mitič Ljube Nešiča 155/12 19000 Zaječar Prodam lokomotivo za 100 din, štiri vagone za enak znesek in še deset krivih in dva ravna tira po 2 din. Robert Sotler Na tratah 11 68000 Novo mesto Tel. 22-484 Prodam avtostezo veliko in tri vagone za malo železnico po HO sistemu; oboje za 350 din, sa¬ mo stezo pa za 300 din. Roman Jurca Hudavernikova 13 61000 Ljubljana zanke in uganke IZPOLNJEVANKA Samo vodoravno: 1. »delo« študenta, 2. učenost; to, kar znamo, 3. vrsta češnje, ki izvira iz Prednje Azije, 4. isto¬ vetnost, 5. pentlja pri akrobatskem letenju, 6. spisek, lista, 7. sadno drevo, ki ga omenjamo pod številko 3, 8. pleteno vrhnje oblačilo, 9. manjša reka, ki se izliva v večjo, 10. drobno mlet gradbeni vezivni material iz žganih silikatov in aluminatov, 11. prevarant, slepar. Po vrsticah brane črke na poljih s krogci dajo misel ameriškega elektrotehniškega izumitelja Thomasa Alve Edisona. PREMEŠANE ČRKE Besedi, ki jih zahtevata opisa pod posamezno številko, sta sestavljeni iz enakih črk. Posebnost je še ta, da je zadnja črka prve besede, ki pride v debeleje obrobljeni stolpec, istočasno začetna črka druge besede. Primer MONTER — REMONT. 1. pismeni izdelek, ki ga mora učenec narediti za pridobitev in dokaz določenega znanja — mla¬ da afriška država v jugozahodni Afriki z glavnim mestom Luanda, 2. pripadnik velike evropske narodnostne skupine, h kateri spadamo tudi Slovenci — adresa, 3. lesketanje — telegramu podobno sporočilo preko teleprinterja, 4. pripra¬ va s tremi obroči, ki se vrti okoli medsebojno pravokotnih osi, da ostane v srednjem obroču obešen predmet vedno v vodoravni legi (npr. kardansko) — vrh v vzhodnih Karavankah, pod katerim so v Potočki zijalki leta 1928 odkrili sledove paleolitskega človeka (1929 m), 5. mo¬ ško ime, katerega krajša oblika je Dane — nezo- rana zemlja, 6. madžarski politik (Matyas, 1892— 1962) — daljša oblika imena Ikarja, prvega baje¬ slovnega letalca, 7. kamnina, ki jo uporabljamo za tlakovanje cest in kot gradbeni material — ime sovjetskega šahovskega velemojstra Petro- sjana. Črke v debeleje obrobljenem stolpcu dajo izraz za okamnel cvet ali cvetni odtis v kamnu. Tudi tej besedi na podoben način kot prej poiščite anagram (besedo iz enakih črk) — to je s kre¬ menom bogata kamnina, ki se nahaja na Pohorju. Ste uganili, kako se imenuje? SOSEDNJE ČRKE Namesto črke v zgornjem levem vogalu vpišite v posamezno polje lika njeno sosedo v slovenski abecedi, bodisi levo, bodisi desno. Seveda mo¬ rate izbrati pravo, vendar velja izbira le za po¬ samezno polje, v kakem drugem polju z enako črko v levem zgornjem kotu je morda treba vpi¬ sati drugo besedo. Primer: v prvem polju lika je črka M, vpisati morate ali L ali N in v pomoč vam izdamo, da je v prvem polju prava črka N. Ob pravilni rešitvi boste v vodoravnih vrstah lika prebrali misel sovjetskega atomskega fizika Pjot- ra Kapice. TIM 3 • 77/78 1 43 TIM 3 • 77/78 144 Z valjčkom v levem zgornjem kotu risbe bo pleskar pobarval stene v sobi. Katerega od osmih narisanih vzorcev bo dobil? DOPOLNJEVANKA — O L — I N — — AG — RI — — ER — EŠKOV — — O L — O — -T-FFOR- Na črtice v vsaki vrstici vpiši tri črke tako, da z ostalimi črkami dobiš priimek ameriškega ali sovjetskega vesoljca, ki ga zahteva opis. Ameriški vesoljec, član posadke Apolla-11, ki je v orbiti okrog Lune čakal prva dva Zemljana na Luni, Neila Armstronga in Edvvina Aldrina, da sta se vrnila v vesoljsko ladjo (Michael) — sovjetski vesoljec, prvi človek v vesolju (12. aprila 1961 z Vostokom-1) (Jurij) — prva in doslej edina ženska, ki je poletela v vesolje 16. junija 1963 z Vostokom-6 (Valentina) — sovjet¬ ski vesoljec, ki je dvakrat poletel v vesolje, leta 1969 kot član posadke Sojuza-7 in leta 1971 kot član posadke Sojuza-11, ki je ob pristanku na Zemlji izgubila življenje (Vladislav) — član po¬ sadke ameriške ladje Apollo (poleg Vanča Bran- da in Donalda Slaytona), ki se je 17. 7. 1975 v vesolju združila s sovjetskim Sojuzom-19 (z Aleksejem Leonovim in Valerijem Kubasovim) in z njim skupaj obkrožala Zemljo (Thomas). Ob pravilni rešitvi sestavljajo navpično brane do¬ dane črke na drugih (srednjih) črticah ime psičke, ki je pred dvajsetimi leti (3. novembra 1957) kot prvo zemeljsko živo bitje poletela v vesolje s Sputnikom II. REBUS L R REBUS SKRITA MISEL LUČE — ANJA — KNIN — TISK — TRIK — VI DAJ — LEPRA — VETO — DAG — TOVOR — EDAM — PAKA — TISA — ETIK — TIP — HOSTA — VOLJA — PRAG — VAVA — PRAŠE — BANJA. V vsaki gornji besedi prečrtajte po eno črko, ostale pa berite po vrsti in prebrali boste neko misel. REŠITVE UGANK NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodoravno: kovina, aparat, vas, t.m., studenčnica, Tirana, klika, ata, Alpe, mak, nono, El, Art, LV, Metka, ekran, AS, Yankee, Arno, bob, gen, Ella, ES, TN, in, falot, rozeta, orali, UN, SZ, rod, kata¬ ster, dno, Ava, cink. POVEZANI ZLOGOVNI MAGIČNI LIKI. Vodorav¬ no in navpično: I. lik: 1. radio, 2. dilema, 3. omama. II. lik: 1. strelica, 2. Lipari, 3. carinik, lil. lik: 1. štirica, 2. Ribarič, 3. carična. IV. lik: 1. darilo, 2. risarka, 3. lokanje. Srednji lik: 1. matica, 2. tiskarna, 3. Canada. REBUS: tiskano vezje — T iskaio, L = N; v (črki) E (črka) Z; je (enačaj). MALA KRIŽANKA. Vodoravno: strel, filter, en, atek, rja, osa, Aero, Si, center, sedlo. REBUS: tiristor — (3) tiri, sto (črk) R. POSETNICA: Joe K. Golia = ekologija. NASLOVNICA: P.n. Rajko Tet = projektant. OBRNJENI REBUS: polarne sani — (znak) in; as; (črka) eN; ralo P, vse brano nazaj. ŠTEVILČNICA. Ključ: zlodej, cin, ar. Misel: Zna¬ nje je orodje, ne cilj. MAGIČNI LIK. Vodoravno in navpično: 1. spek¬ ter, 2. vedrost, 3. Kropa, 4. stopalo, 5. Tesalec. PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO: varnost = to¬ varna, S = A. OBRNJENI REBUS: jambor — rob; maj, vse brano nazaj. PREPROSTI RAČUNI. V vrsticah: 4 + 3 —1 = 6, 24-1+3 = 6, 1+2x1= 3. V stolpcih: 4: : 2 + 1 =3, 3 + 1:2 = 2, 1+3 +1=5. TIMOVI NAGRAJENCI 1. Miran Zevnik, Pesje, Ul. 3. julija 10, 63320 Velenje 2. Marko Masten, Valvazorjeva 24, 62000 Ma¬ ribor 3. Dušan Rems, Mestne njive 4,68000 Novo mesto n igradna križanka