PL44AN A PR, p oST| V ©2JZKT3VU 1. Primer maketarske popolnosti: bogastvo detajlov na izpušnih šobah motorjev makete sojuz-T latvijskega modelarja Arnisa Bače. 2 . Graupnerjev tipsy z razpetino 1100 mm, s katerim "leti" Gorazd Gai- ser iz Lovrenca na Dravskem polju, ima namesto običajnega elektro- pogona vgrajen motor z notranjim izgorevanjem OS max FP 15. 3 . Malo za šalo malo zares: Jože Čuden z nenavadnim modelom lete¬ čega urnega stolpa, ki ima vgrajeno delujočo uro. Model poganja mo¬ tor 20 Ns Estes D12-3 in pristaja s padalom. 4. Darko Grgič s svojim novim jadralnim modelom na električni pogon. Motor speed 600 s prenosom in zložljivo eliso se napaja iz 8 celic Ni-Cct. Krilo z razpetino 1950 mm je izdelano iz stiropora ter prekrito s furnirjem in folijo monokote, trup pa je laminiran (ELSV). Model z ma¬ so 1200 g ima krmiljeno smer, višino, krilca in regulator hitrosti. 5 . Akrobat 40 konstruktorja Boštjana Perdana se predstavlja v novi pre¬ obleki. Avtor je po nesreči, ki se je končala le z manjšimi poškodbami, model okrasil v popolnoma novi barvni shemi. Razlika med zgornjo in spodnjo stranjo modela je zdaj očitnejša, letenje pa zato bolj sprošče¬ no. Načrt modela v merilu 1 : 1 je na voljo kot Timov načrt 13. Foto: N. Čuden, G. Gaiser, B. Grgič, S. Lodge in B. Perdan. KAZALO Revija za tehniško ustvarjalnost mladih JANUAR 2000, LETNIK XXXVIII, CENA 300 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 061/17 902 20, faks: 061/17 902 30 E-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si Naročniški oddelek: telefon: 061/17 902 24, faks: 061/17 902 30 E-pošta: tzs-lj@siol.net Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 300 SIT, naročnina za prvo polletje pa 1500 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-601-280532 Celoletna naročnina za tujino znaša 6000 SIT (66 DEM oziroma 36 USD). Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Urednik revije: Jože Čuden Odgovorni urednik: Andrej Gogala Lektoriranje: Ludvik Kaluža Računalniški prelom in izdelava filmov: Lucija Martinčič, Anton Zupančič Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Tiskarna Ljubljana, d. d. Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8 %. Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, n! dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Zadnji trenutki pred lansiranjem radijsko vodenega raketoplana. Vžig motorja je v pristojnosti pomočnika na lansirni rampi. Foto: Roman Vaupotič KAZALO 186671 2 5 7 8 8 21. POKAL LJUBLJANE. MODEL HOBBY 99 POKAL AEROKLUBA DR. FIG JADRNICE F5G IN RV-MODELI ČOLNOV V KOSEZAH. . KOLEDAR MEDNARODNIH TEKMOVANJ FAI V RAKETNEM MODELARSTVU V LETU 2000 9 KLASIK IN OLIMPIK - JADRNICI RAZREDA G 12 XTREME. 13 REKORDI V RAKETNEM MODELARSTVU 14 PROTON - MODEL HIDROGLISERJA NA ELEKTRIČNI POGON (3. DEL) 16 ELEKTRIČNI POGON- POGONSKI SISTEM. 26 TERENI ZA JADRANJE Z RV-MODELI PO SLOVENIJI (4. DEL). 27 TIMOV PORTRET 28 NOVOSTI PRI MODELARSKIH BATERIJAH. 29 NOVO NA TRGU 30 PREIZKUŠEVALNIK KRISTALOV 31 PRIPRAVA RAČUNALNIKA ZA DELO V INTERNETNEM OMREŽJU 32 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - NORTH AMERICAN F-100 D SUPER SABRE 33 SVEČNIK . 34 PTIČJA KRMILNICA 36 MAKETA LADJE HMS BOUNTY (5. DEL) 38 PONAREJENE UMETNINE 40 UGANKARSKI KOTIČEK .nAl rm 5 - januar 2000 REPORTAŽA 21. pokal Ljubljane ■=■= JOŽE ČUDEN, foto: N. Čuden, S. Lodge in A. Šijanec Po odpovedi evropskega prvenstva, ki bi moralo biti v Novem Sadu in ga je zaradi voj¬ nih razmer FAI odpovedala, je bilo pričakova¬ ti v Ljubljani ob zaključku svetovnega pokala lepo udeležbo, saj se je obetal prihod mnogih raketnih modelarjev, ki v tem športu nekaj veljajo. Kljub napovedim je udeležba prese¬ netila celo največje optimiste, ko je na Kam¬ niškem polju svoje lansirne rampe postavilo skoraj 70 tekmovalcev iz 12 držav, kar je za mednarodna tekmovanja FAI svojevrsten re¬ kord. Sodelovali so modelarji iz Anglije, Če¬ ške, Flrvaške, Italije, Jugoslavije, Latvije, Litve, Poljske, Slovaške, Španije, Švice in Slovenije. Tako pisane udeležbe pred leti ni bilo niti na svetovnih prvenstvih, kaj šele na tekmah za svetovni pokal. Za ljubljanske komarovce je bil to še en dokaz za priljubljenost Pokala Ljubljane, ki so ga vzorno pripravili že enain- dvajsetič zapored in tako najlepše proslavili 30-letnico obstoja svojega kluba. Za vse udeležence je bila to zadnja mož¬ nost v sezoni, da pokažejo svojo pripravlje¬ nost in nadomestilo za izgubljeno priložnost, da se pomerijo na evropskem prvenstvu. Kljub poznemu terminu ljubljanskega tekmovanja, ki ga pogosto zmoti dež, so imeli tekmovalci in organizator tokrat srečo z vremenom, tako da so vseh šest tekmovalnih panog ter šov- program uspešno izpeljali. Da niso privlačne samo tiste panoge, ki štejejo za svetovni pokal, kot menijo nekateri, je dokazala množična udeležba pri raketah s padalom, kategoriji, ki se ji v prihodnosti ver¬ jetno obetajo najbolj korenite spremembe. Številna znana imena raketnomodelarskega športa so obetala zagrizen boj in dobre rezul¬ tate. Dobre razmere je v celoti izkoristilo 8 modelarjev, ki so šele z dodatnimi leti (opra¬ vili so jih naslednje jutro) odločili o zmago¬ valcu. Na veselje domačinov je veliki met končno uspel članu domačega kluba Andreju Vrbcu, slovenskemu reprezentantu, ki se že ne¬ kaj let zapored uvršča med najboljše v S3 na tem tekmovanju. Povsem blizu mu je bil mla¬ di španski raketar Jordi Roura Misse, tretji pa iz leta v leto boljši Italijan Antonio Mazzaracchio. Klasični raketoplani so svojstvena panoga v raketnem modelarstvu; ima širok krog pri¬ vržencev in svoje specialiste, ki so vsakokrat bolj ali manj v ospredju. To je z izvrstno pred¬ stavo potrdil univerzalni Antonio, ki pa se je moral za zmago kar potruditi. Za njim se je uvrstil Slovak Michal Žitnan. Španci, ki so sploh prvič nastopili na kakem tekmovanju za svetovni pokal (doslej so nastopali le na EP in SP), so dokazali, da so se odlično pripravljali na minulo sezono. V 10-članski ekipi, v kateri imajo tudi odlične modelarke, je bil najboljši Jordi Roura Font, ki je posegel po tretjem mestu. Od naših je bil najboljši povratnik na raketarskih tekmah, Tomaž Starin (ARK Ko- marov), medtem ko je veteran Egon Engels- berger tokrat pristal v drugi polovici lestvice. Kljub izjavam, da je to njegova nepreklicno zadnja tekma, mu tega skoraj nihče ni mogel verjeti, gotovo pa bo s svojim znanjem in izkušnjami tudi v prihodnje v močno oporo vodstvu slovenske reprezentance v tej kate¬ goriji. 1f Na čelu bjelovarske ekipe je pokojnega Josipa Pavloviča zamenjal njegov brat Mihael. Mali Albert Roura Misse ima kljub mladosti za seboj že nekaj uspešnih nastopov na največjih tekmovanjih. Finalist v S3AJerzy Boniecki iz poljske ekipe Andrej Vrbec je v svoji najmočnejši disciplini S3A končno dočakal tudi zla¬ tega zmaja. V pričakovanju naslednjega kroga: strimerski modeli sevniških raketarjev 2 januar 2000 mc 5 REPORTAŽA Glavni sodnik Albert Dragičevič iz Splita je na tekmovanju suvereno opravil svojo nalogo. Španec Andreu Palau Pera pred startom modela raketoplana S tremi odličji je bil najuspešnejši tekmovalec An¬ tonio Mazzaracchio. TIKI 5 januar 2000 Prvi tekmovalni dan se je zaključil s final¬ no tekmo za svetovni pokal s strimerskimi modeli (S6A), ki jo je več kot prepričljivo dobil, kdo drug kot branilec naslova v svetov¬ nem pokalu, Antonio Mazzaracchio. Na stop¬ ničkah za zmagovalce se je poleg Vladimirja Mosina iz Litve od naših znašel tudi Ivan Turk iz Logatca, ki je lani na tekmah za svetovni pokal nanizal nekaj vidnih uvrstitev. Med tem ko so v soboto na Kamniškem polju potekala tekmovanja v "prostoletečih" panogah, je imela izkušena trojka mednaro¬ dnih sodnikov Milan Jelinek iz Slovaške, Sr- djan Pelagič iz ZRJ ter domačin Primož Kuhar ob pomoči merilcev dimenzij kar precej dela z ocenjevanjem maket v obeh panogah. Na koncu je presodila, da je v kategoriji S7 ma¬ keto najbolje in najbolj natančno izdelal Arnis Bača iz Latvije, ki je za svoj izjemni sojuz do¬ bil 787 točk, medtem ko sta pri višinskih ma¬ ketah povedla Jože Čuden in Mateja Kozjek z maketama nike cajun in 604 točkami. Po jutranjem fly-offu v S3, ki se je končal povsem po načrtih domačinov, so se v nede¬ ljo zjutraj najprej pomerili "piloti" RV-raketo- Simpatična Esther Roura Misse je v S4B le za las zgrešila medaljo. Bogdan Makuc je v S8E nastopil z aerodinamično gotovo najnaprednejšim modelom. Start RV-raketoplana z značilnega viličastega lanserja Po neuspelem tretjem štartu je Poljak Jerzy Ko- lodziej pristal na repu v S8E. 3 REPORTAŽA Mikulaš Szabo in Labica Samelova še zadnjič pred startom preverjata maketo ariane 1. Pod aerodinamičnim okrovom sojuza Arnisa Bače se skriva kopija vesoljske ladje. Stuart Lodge je z maketo vertikal 1 pošteno ogro¬ zil najboljše v S7. ,,iaEh 0 Drugouvrščeni v S5B, Jože Čuden z maketo son- dažne rakete nike cajun planov v kategoriji S8E. Tudi tu ni manjkalo mojstrov na delu, tako da je bila tekma nape¬ ta vse do konca. Po treh krogih se je vse za¬ res pravzaprav šele začelo. Prvi dodatni let še ni prinesel odločitve. Drobni odtenki so odločili zmagovalca šele v zadnjem letu. Ni dosti manjkalo, pa bi Slovenci slavili še eno zmago. Ivanu Turku so namreč do prvega mesta zmanjkale komaj tri sekunde. Izredno smolo je imel Logatčan Bogdan Makuc, ki je v zadnjem krogu zamudil na Start in tako ni mogel soodločati o zmagovalcu. Seveda je bi¬ lo to voda na mlin izkušenemu Michalu Žit- nanu, ki je tako nekoliko lažje prišel do nove zmage na ljubljanskem Pokalu. S poleti na terenu so nazadnje še make- tarji zaokrožili svoj del tekmovanja. Arnisu Bači polet sojuza ni v celoti uspel. Del, ki se ni spuščal s pristajalnim sistemom je bil krivec za ničlo, ki ga je oddaljila od odličij in mu preprečila, da bi znova slavil v svetovnem po¬ kalu. Slovaški maketarji Mikulaš Szabo, Vasil Pavljuk ter Lubica Samelova, ki so po točkah zaostajali za latvijskim mojstrom, so polete opravili brez napak in zasluženo osvojili vse tri tradicionalne zmaje. Prava osvežitev je bila lična maketa vertikal, s katero je stari znanec ljubljanskih tekmovanj, Stuart Lodge, napo¬ vedal svoj pohod na osvajanje maketarskih medalj. Tokrat jim je bil že čisto blizu. Pri višinkah je bil razplet zelo tesen, saj je Andrej Vrbec v seštevku le za točko prehitel Jožeta Čudna, medtem ko je Matevž Dular na tretjem mestu že nekoliko bolj zaostal, vsi na¬ ši maketarji pa so spet stoodstotno zanesljivo izvedli dvostopenjske lete. Za popestritev in razvedrilo med zadnjimi podelitvami priznanj in plaket so poskrbeli modelarji z nenavadnimi šovmodeli. Prisotni so imeli priložnost spremljati zanimiv pro¬ gram, v katerem je bilo mogoče videti leteti nebotičnik, urni stolp, hokejske palice, strani¬ šče "na štrbunk" in space shuttle. Komisija je zaradi izvirnosti in lepega leta prvo mesto pri¬ sodila urnemu stolpu z delujočo uro, ki ga je izdelal Jože Čuden, drugo in tretje mesto pa Hrvatoma Dragutinu Draškoviču za model space shuttle in Romanu Šutiju za leteči "3-d puzzle" Empire State building. Nenavadni model newyorškega nebotičnika, iz¬ delek Romana Šutija, je odpiral padalo s pomoč¬ jo RV-naprave. 4 januar 2000 TIH 5 Model hobby 99 Praga, 30. 9.-3. 10. 1999 JOŽE ČUDEN IN MIRAN KOS Praški sejem Model hobby, že osmi po vr¬ sti, je z leti prerasel v eno najpomembnejših tovrstnih prireditev v Evropi, ki je za nas še posebej zanimiva zaradi vse bolj bogate in ce¬ novno ugodne ponudbe čeških proizvajalcev modelov in opreme. Sejem je bil tokrat prvič na novi lokaciji - na sejmišču PVA Letnany, na površini 13 000 m 2 . Predstavilo se je več kot 50 razstavljavcev, med katerimi so bili poleg domačih tudi tuji proizvajalci modelov letal, helikopterjev, av¬ tomobilov, ladij, raket, malih železnic, papir¬ nih modelov, RV-naprav in pribora, elektro¬ motorjev, regulatorjev, polnilnikov akumula¬ torjev, lepil, barv, lakov, folij in igrač. Številni obiskovalci so uživali ob dirkah RV-avtomobilov, ob bazenu so lahko opazo¬ vali modele torpednih čolnov, vožnje jadrnic in čolnov, v ograjenem prostoru pa spremlja¬ li demonstracijske polete z modeli slow in park fly ter modeli HLG. Posebne pozornosti sta bila deležna RV-balon na topli zrak in mo¬ del tanka z delujočim topom. PG Gerasisje med drugim predstavil nekaj novih modelov slow-Jly z elektromotorjem speed 280 in prenosom 4:1. Na sliki so fokker Dr. 1, andrea- son BA-4B, citabria inpiperPA-20pacer. Na razstavnih policah so prevladovali predvsem modeli na električni pogon v vseh mogočih oblikah in velikostih ter modeli slow oz. park fly - majhni modeli, narejeni iz stiro¬ pora (ekstrudiranega polistirena oz. deprona) ali balze z maso do 400 g in električnim po¬ gonom, običajno z motorji tipa 280 s preno¬ som, ki z ustreznimi akumulatorji letijo tudi pol ure. Pri motornih modelih z eksplozijskim motorjem je bila izbira manjša. Tudi klasičnih sestavljank modelov ni bilo veliko, saj so pre¬ vladovali povsem izgotovljeni modeli. Sejem¬ ska ponudba je bila izjemno bogata, zato ob pričujočih slikah napravimo kratek sprehod med razstavljenimi modeli. Dvokrilnik cannon shot firme Formoplast je bil samo eden od mnogih modelov slow fly iz vse bolj popularnega ekstrudiranega polistirena. Hackerjeva mala polmaketa Bebe jodel ima pri razpetini 800 mm krmiljena tudi krilca. Poganja jo pogonska enota POT-2 firme Potensky. Polmaketo bombnika iz prve svetovne vojne D. H. 10 (JR models) z razpetim 1300 mm poga¬ njata dva motorja tipa 280. Zgoraj je model v le¬ tu, spodaj v rokah konstruktorja. Betexa je vzbudila pozornost z bogato detajlirano papirnato maketo space shuttla Atlantis (1: 72) s sondo Magellan. Eskadrilja prisrčnih modelov slow-fly chubby lady firme Flying styro kit. Sprednji dvokrilnik je trenutno še prototip. 4- in 7-kanalni mikrosprejemniki FM Potensky (bivši Četo) za miniaturne modele tehtajo brez ohišja pičlih 5,3 oziroma 6 g. mr januar 2000 5 REPORTAŽA Diablotin mini (JR-models) v rokah Borisa Sekir¬ nika. Model z razpetino 1280 mm je predviden za pogon z motorji od 3,5-6,5 cm 3 ali ustrezni¬ mi elektromotorji. Bogat izbor modelov slovaškega proizvajalca Šustka. Podobne modele pri nas ponuja Top-mo- deltehnik. Reicbard je predstavil RV-model quatro (1500 mm) v štirih verzijah: kot model HLG, pobočni model in dve elektromotorni verziji za motor 400 in 480. Najmanjša različica diablotina firme JR-models iz Brna je mikro (840 mm, 1—1,5 cm 3 ali speed 400/800). Hackerjev el bandito (1850 mm) po moči motor¬ jev posega v višji razred, saj je kos motorjem od 20 do 80 cm 3 . Maketa LF-107 lunak (JR models) z razpetino 2600 mm tehta 3200 g, ima laminiran trup, sti- ropomo krilo pa je prekrito s furnirjem. Lifnbo. Rc «i»ki«M Modeli softik firme Soft model v električnih in ja¬ dralnih verzijah. Vsi modeli imajo razpon kril 1400 mm, profil S 3021 in trup ELVS. Krila so grajena klasično z balzovimi rebri. Popularni Hackerjev HLG-model ray Zvezda Hackerjevega paviljona je bil spitfire Mk. IX (1710 mm), predviden za pogon z motorjem od 10 do 20 cm 3 . Sprite (1200 mm), izdelek os¬ trovske firme Koado je lahko model HLG ali na pogon z elektromotorjem tipa 400. 6 januar 2000 TIKI 5 REPORTAŽA Člani praškega kluba ladijskih modelarjev so pripravili v bazenu demonstra¬ cijo z maketami bojnih ladij. Izjemno dovršene makete osebnih in tovornih vozil iz papirja je predstavila PK Graphica. Pokal Aerokluba Dr. Fig TOMAŽ ŠTAJER Aeroklub Dr. Fig iz Kranja smo usta¬ novili septembra 1998. Kot mlada šport¬ na organizacija smo se figovci odločili, da v minuli sezoni izpeljemo tekmovanje iz ciklusa za državno prvenstvo modelov HLG. To je bil za nas velik izziv, saj smo bili brez tovrstnih izkušenj. S pomočjo sponzorjev, z lastno iznajdljivostjo in de¬ lom smo 28. avgusta uspešno izpeljali dr¬ žavno prvenstvo na površinah KŽK Kranj. Tekmovalo je 18 članov in mladin¬ cev iz desetih slovenskih klubov. Kljub deževni noči in meglenemu jutru so se vsi udeleženci prvenstva ter delegat LZS, Anton Perčič, zbrali na pri¬ zorišču točno ob določeni uri. Megla je kmalu izginila, posijalo je sonce in pr¬ venstvo se je ob 10. uri uradno začelo. Po uspešno končanem tekmovanju Vodja tekmovanja je bil Boštjan Žepič, za računalniško obdelavo rezultatov je po¬ skrbel Filip Novak, prvenstvo pa je pote¬ kalo po veljavnem pravilniku FAI. Po kon¬ čanem tekmovanju smo podelili dva kompleta pokalov: prvim trem iz član¬ ske konkurence in najboljšim trem iz mladinske konku¬ rence po rezultatih v predtekmovanju. Med člani je bil najuspešnejši Slav¬ ko Može iz AK No¬ vo mesto, takoj za njim se je uvrstil Jernej Fedler iz MD Avi- otech Ptuj, tretje mesto pa je zasedel Dam¬ jan Romih iz MD Albatros. Slavko je za doseženo prvo mesto poleg pokala dobil še lepo darilo donatorja, zlatarne Rangus- Lončarič iz Kranja. Tudi drugi tekmovalci, ne glede na rezultat, so prejeli bogate praktične nagrade, ki so jih podarili števil¬ ni sponzorji iz Kranja in okolice. Seveda gre posebna zahvala podjetju Mercator KŽK Kranj, ki je brezplačno omogočilo prireditev na svojem zemljišču. Po zaključku tekmovanja in podelitvi nagrad smo za vse udeležence pripravili še zakusko. Figovci upamo, da bomo pri organizaciji prvenstev tudi v prihodnje tako uspešni. Pokali v rokah najboljših članov in mladincev. Za modelarski pod¬ mladek je že poskrbljeno. mr 5 januar 2000 7 REPORTAŽA Jadrnice F5G in RV-modeli čolnov v Kosezah JOŽE KOŠAK Sredi oktobra se je na Koseškem bajerju v Ljubljani odvijala 4. regata jadrnic kategorije F5G v mladinski in članski konkurenci ter tekma mladincev z RV-modeli motornih čol¬ nov. V hladnem in vetrovnem vremenu se je na startu zbralo 23 modelarjev z modeli jadr¬ nic in 7 mladih modelarjev z modeli motornih čolnov. Razmere za tekmovanje jadrnic so bi¬ le dobre, ker je pihal dokaj močan veter, mo¬ deli motornih čolnov pa tudi niso imeli težav, saj voda ni bila vzvalovana, le modelarje in številno občinstvo je motil mraz, nenavaden za mesec oktober. Tako so kljub dokaj dobrim razmeram marsikateremu modelarju ponagajali premrli prsti na oddajniku in rezultati niso bili takšni, kot bi jih lahko pričakovali. V kategoriji modelov jadrnic F5G nikomur ni uspelo iz¬ boljšati rekorda v številu prevoženih krogov v eni regati, tako je prehodni pokal Mladinske¬ ga tehničnega centra do naslednje sezone ostal v vitrini Janeza Bonača iz ekipe Promo- del Remiko. Navzoči gledalci so bili navdušeni nad vož¬ njami modelov jadrnic in motornih čolnov in marsikateri očka, ki je bil med gledalci s svojim sinom ali hčerko, je najbrž moral pred božični¬ mi in novoletnimi prazniki svojemu otroku kupiti RV-napravo. Tako se nam za množičnost na tekmah v nasled¬ njem letu ni treba ba¬ ti, pa tudi gledalci so menili, da so take pri¬ reditve dobrodošla popestritev za okolje, kjer se odvijajo. Med najlepše izdelanimi je bil model znanega modelarja Jožeta Kajfeža iz Ljubljane. V močnem vetru so morali krmatji pokazali vso spretnost in plovne spo¬ sobnosti svojih modelov. TIMOVI OGLASI PRODAM eno leto staro RV-napravo panda elite G2B. Primož Zelene 1372 Hotedršica Tel.: (061) 759-136, (041) 651-742 PRODAM malo rabljeno RV-napravo MC-14. V kompletu je oddajnik, sprejem¬ nik C 17, dva servomehanizma C 507 in stikalo. Prodam tudi polnilnik multilader 6E. Cena za vse skupaj je 40.000 SIT. Boštjan Lušina Dolenja vas 52, 4227 Selca Tel: (041) 210-138 (po 17.00 uri) KUPON ZA OBJAVO ^ BREZPLAČNEGA OGLASA J 8 januar 2000 mr ANTON PAVLOVČIČ Na enem načrtu predstavljamo tokrat dve jadrnici. Glavni okvir je enak za obe izvedbi, različna rebra pa dajo trupoma modelov povsem različen videz. Oglata rebra so predvidena za jadrnico klasik, zaokrožena pa za jadrnico olimpik. Vse drugo je pri obeh izvedbah enako. Z imeni želim poudariti težavnostno stopnjo izdelave. Začetnikom priporo¬ čam izvedbo klasik s klasično izdelanim ogrodjem trupa in lepljenjem opiate, medtem ko olimpik priporočam spret¬ nejšim modelarjem, tistim, ki so že izde¬ lali kakšen model. Ko spremljam tekmovanja in primer¬ jam objavljene načrte, me spomin vodi v davna leta, ko sem se preselil v Izolo. Kot privržen letalski modelar sem samo občudoval širino morja, kjer pa za letal¬ ske modele ni bilo prostora. Takratni se¬ kretar Ljudske tehnike za Primorsko me je pritegnil med brodarje z željo, da bi pripravil ekipo za državno prvenstvo v Splitu. Izdelali naj bi model jadrnice pi¬ onirka po načrtu vrhunskega splitskega modelarja. Z modeli naj bi tekmovali v takratnem nacionalnem razredu F-2. Pra¬ vila so določala, da sme znašati "dolžina modela plus njegova širina s prištetim korenom površine jadra in floka" največ dva metra. Pionirka, s katero so v drugih takrat¬ nih republikah množično tekmovali, je bila s svojimi razsežnostmi globoko pod temi merami. Že na prvi pogled se mi je model zdel okoren in neprimeren za do¬ seganje vrhunskih rezultatov, zato sem sklenil konstruirati povsem novega, ki bi čim bolj ustrezal pravilom za tekmovanje v Splitu. Nastala je izolina, jadrnica z ozkim zaokroženim trupom na račun povečane površine jader. Model je do skrajnosti iz¬ koristil tekmovalna pravila in dva naša modela sta tako presenetila druge tek¬ movalce in organizatorje tekmovanja, da so sprva celo nasprotovali nastopu teh modelov na tekmi. Toda pravila so pra¬ vila in oba tekmovalca, tako Dušan Čeme kot Janko Gobbo, sta z veliko pred¬ nostjo zmagala v vseh regatah. Kasneje smo z izolino zmagovali na vseh tekmo¬ vanjih, vse dokler niso ukinili tekmoval¬ nega razreda F-2. Nato sem pripravil načrte za večji model jadrnice razreda "M" z imenom kea, s katero je Dušan Černe zmagoval na vsakem tekmovanju, kjer se je pojavil. Model je postal zelo popularen v šolskih modelarskih krožkih in precej so jih iz¬ delali na osnovni šoli v Bohinjski Bistri¬ ci. Takrat še nismo poznali RV-naprav in Jadrnica klasik Jadrnica olimpik smo uporabljali le avtomatsko krmilo, ki ga je prek vezi upravljal veter. Sledila sta uspešni model razreda "K", pri katerem je jadrnica morala imeti pri¬ kazano kabino, ter tekmovalna jadrnica razreda "G" suzana, s katero so tekmova¬ li najmlajši. Potem je nastopilo obdobje, ko sem se spet bolj posvetil letalskemu mode¬ larstvu. Vrhunski modeli jadrnic so po¬ stali radijsko vodeni, z njimi pa so pri¬ šle tudi nove tekmovalne panoge. Kljub temu tekmovanja jadrnic v prosti vožnji niso zamrla. Na srečanjih mladih tehni¬ kov srečujemo vsako leto številne mla¬ de modelarje, ki nastopajo z modeli jadrnic razredov "P" in "G" in med kate¬ rimi so tudi bodoči vrhunski modelarji. Zato sem se odločil zanje pripraviti na¬ črt jadrnice preproste izvedbe, ki pa obenem daje tudi možnost izdelave bolj tekmovalno naravnanega modela. Tako je nastal načrt z dvojno vsebino: jadrni¬ ca klasik preproste oglate oblike in ja¬ drnica olimpik z lepim zaokroženim trupom. Kot vedno skušam pripraviti načrt tako, da je izdelava čim lažja in čim bolj preprosta. Celotni okvir sem razdelil na tri dele, kar omogoča lažje izrezovanje, še posebej začetniku. Za osnovo sem iz¬ bral 5 mm debelo topolovo vezano plo¬ ščo, ki jo je najlažje žagati z žagico za rezljanje št. 4. Da bi bil trup jadrnice dovolj trden in se kobilica ne bi zvila, sem jo izdelal posebej in jo po končani izdelavi pritrdil v trup z dvema vijakoma M 4. Tako jo je mogoče vsakokrat sneti, zaradi lažjega transporta modela. Kdor koli si bo po izdelavi izvedbe klasik za¬ želel izdelati še olimpik, bo lahko kobi¬ lico preprosto premeščal z modela na model. Izdelava trupa Najprej izdelamo 2 kosa št. 11 in va¬ nju izvrtamo luknji 0 4 za pritrditev ko¬ bilice. Na določena mesta prilepimo rebra trupa 4 in 6 ter mednju rebro 5. Na rebri 5 in 6 prilepimo dva dela št. 13 ter pustimo, da se lepilo dobro osuši. Med¬ tem izžagamo premec trupa (št. 12), ki ga nato prilepimo ob rebro 4, na rebro 5 in krmni del ob rebro 6. Vsak del mora na rebru stati pravokotno. V krmni del prilepimo še del 9, ki bo kasneje dal obliko zaokrožene krme. Tako posebej sestavimo tri sklope. mr januar 2000 9 Letvici ob glavnem okvirju združita vse tri sklope. Letvici ob boku na spodnjem robu Ko bo lepilo suho, vstavimo vsa rebra tako v prednji kot tudi v zadnji del okvir¬ ja, vendar jih še ne prilepimo. Na njiho¬ vem zgornjem delu vzdolž celotnega okvirja trupa namestimo z vsake strani letvico 3 x 10 mm. Na ta način prisilimo okvir trupa v ravno linijo po dolžini tru¬ pa. Šele nato prilepimo vsa rebra. Ob del 9 prilepimo še krmno rebro 8, ki ga izre¬ žemo iz 3 mm debele vezane plošče in pri katerem morajo zaradi lažjega krivlje¬ nja ob del 9 letnice potekati pokončno. Do tod je postopek enak za obe izvedbi modela, naprej pa poteka gradnja trupa jadrnice pri vsaki izvedbi drugače. Klasik Vzdolž trupa namestimo ob zgornjem robu reber po eno letvico z vsake strani, začenši z rebrom 1. Pri tem si pomaga¬ mo z mehko žico (npr. čebelarsko ali ta¬ ko za zapiranje vrečk v gospodinjstvu). Na enak način namestimo še letvici ob spodnjem robu reber. Ko se lepilo posu¬ ši (pustimo čez noč), zgladimo vse ne- ravnine vzdolž letvic ob trupu. Stranice trupa prekrijemo tako, da ob bok prislonimo trši papir in po obrisu iz¬ delamo šablono, ki služi za izrezovanje opiat iz 3 mm debele balzovine. Opiati pritrdimo ob bočne letvice s kljukicami za perilo in ju, ko se lepilo osuši, vzdolž¬ no poravnamo po palubni in nato še po spodnji strani trupa. Nato prekrijemo palubo, da lahko z notranje strani ob oplato prilepimo ko- Ko prekrijemo palubo, na notranjo stran prilepimo ojačitve za pritrditev vezi. Dno trupa prekrijemo nazadnje. ščke vezane plošče povsod tam, kjer bo¬ mo na palubo privili očesne vijake za pritrditev vezi. Ko obložimo tudi dno, je trup izdelan in je treba vse površine le še dobro zgla¬ diti in rahlo posneti zunanji rob palube. Med rebroma 5 in 6 odrežemo ob okvir¬ ju dve vzdolžni letvici, da dobimo odpr¬ tino za pokrov, ki ga sestavimo tako, kot je prikazano na načrtu. S pokrovom po¬ krijemo odprtino, ki nam omogoča do¬ stop do vijakov za pritrditev oziroma snemanje kobilice. Na palubo prilepimo še obroček, v katerem bo stal jambor. Ob rebro 1 prilepimo koščka balze, ki ju nato ob trupu oblikujemo v kljun oziro¬ ma konico premca jadrnice. Trup je tako gotov in ga, preden ga pobarvamo v želene barve, prej še teme¬ ljito zaščitimo z lakom za les. Olimpik Sestava okvirja trupa je enaka prej¬ šnjemu in vzdolž vseh reber prilepimo letvici 3 x 10 mm, da preprečimo zvija¬ nje trupa, nato ob bok reber pritrdimo in prilepimo letvici 5x5 mm iz smreko- vine ali iz trše balze. Letvici laže zvije¬ mo, če ju po zunanji strani navlažimo. Ko je vse suho, zbrusimo robove, ki segajo iz linije trupa, in začnemo prekri¬ vati z balzovimi letvicami 4 x 10 mm. Začnemo na palubi ob okvirju trupa in postopoma nadaljujemo z ene in druge strani vse do letvice na boku. Z notranje strani prav tako prilepimo ojačitve za pritrditev vezi. Nato prekrijemo še spodnji del trupa. Opiata trupa je pri olimpiku nekoliko debelejša, da ob končani obdelavi lahko obrusimo odvečne robove v lepo gladko obliko trupa. Če vam to ne bo uspelo najbolje, lahko površino prekitate z akril¬ nim kitom za les. Navodila za uporabo so podana na embalaži. Ta kit se zlahka suho brusi in je odlična podlaga za na¬ daljnje zaščitno lakiranje in končno bar¬ vanje modela. Vzdolžne letvice dajo obliko trupa. Oplato jadrnice klasik pritrdimo ob bok trupa s ščipalkami za peri¬ lo, trup za olimpik pa prekrivamo z letvicami in jih začasno pritr¬ dimo z bucikami. 10 januar 2000 iTI]I'E 5 Kobilica Za kobilico potrebujemo vezano plo¬ ščo debeline 6 mm. Letnice v zunanjih plasteh naj potekajo vzdolžno. Kobilico obdelamo tako, kot je prikazano v prese¬ ku na načrtu, vendar samo na razdalji od dna trupa do uteži. Za utež si izdelamo model iz lesa, ga natančno zbrusimo, zaščitimo z lakom in prilepimo na dno prazne kilogramske embalaže za sladoled. Leseni model še narahlo premažemo z jedilnim oljem, za¬ mešamo dokaj redko tekoč mavec in ga prelijemo čez model. Po tridesetih minu¬ tah bo mavec dovolj trd, da lahko škatlo obrnemo in mavčni kalup ločimo od le¬ senega modela. Kalup moramo pred vli- iModel in kalup iz mavca za izdelavo uteži vanjem svinca dobro osušiti. Za model jadrnice rabimo dve uteži z enako maso (od 300 do 320 gramov), ki ju ob kobili¬ co prilepimo z epoksidnim lepilom. Ko se lepilo strdi, celotno kobilico plastifici- ramo z epoksidno smolo in 30-gramsko stekleno tkanino. Dobro obdelana in pobarvana kobili¬ ca se ne bo več zvijala in jo lahko pritr¬ diti v trup obeh izvedb jadrnice. Jambor in burna Za jambor in oba burna uporabimo smrekove letvice, in sicer za burna s pre¬ rezom 5 x 10 mm (za dolžino glej načrt), za jambor pa 10 x 10 mm, ki jo proti vr¬ hu stanjšamo in po celotni dolžini obde¬ lamo v okroglo obliko. Tako jambor kot oba burna dobro zaščitimo z lakom za les in nanje na predvidenih mestih pritr¬ dimo kovinske kljukice za pritrditev ve¬ zi. Za vezi uporabimo 1 mm debelo ple¬ teno najlonsko vrvico. Napetost vsake vezi reguliramo z napenjali, izdelanimi iz trše plastike ali aluminijaste pločevine. Z napenjali nastavljamo nagib jambora gle¬ de na plovbo jadrnice. Jadra Tako za jadro kot za flok lahko upo¬ rabimo različna gradiva. Primerni so da- kron (vrsta poliestrske tkanine za jadra), bela milarska folija, tanka platnena tkani¬ na ali pa kar običajna plastična folija. PRILOGA Na načrtu sta jadro in flok narisana v naravni velikosti, da si lahko po predlo¬ gi izdelamo šablono iz kartona ali lepen¬ ke za rezanje materiala. Jadro prišijemo ob jambor, na spodnji strani pa ga samo na obeh vogalih prišijemo ob bum. V flok na pregibu ob prednjem robu namestimo vrvico in jo zapnemo v rob. Na spodnjem delu vrvico potegnemo skozi bum in jo privežemo za očesni vi¬ jak. Na zgornjem delu skozi obroček na jamboru namestimo napenjalo, vrvico potegnemo skozi spodnji obroček na jamboru in jo zapnemo za napenjalo. Flok samo z zadnjim vogalom pritrdimo na bum. Jadro in flok popuščamo ali napenja¬ mo s premikanjem napenjal na škotinah. Koliko popustiti oziroma zategniti jadro ali flok in koliko v katero smer nagniti jambor, pokaže le preizkus na vodi. Pri tem nam bo v pomoč roža vetrov, objav¬ ljena v 6. številki lanskega letnika Tima. Pri spuščanju modela nam lahko poma¬ ga tudi kak izkušen modelar. K lepo izdelanemu modelu spada tudi stojalo, ki je skoraj sestavni del vsa¬ kega modela. Na tekmi bo jadrnica na stojalu ob občudovanju vseh pripravljena čakala na Start, graditelj pa jo bo lahko postavil na ogled tudi na razstavah, v šolski delavnici ali doma. V ta namen je treba izrezati le tri sestavne dele iz veza¬ ne plošče 6 mm ter dva dela iz vezane plošče 4 mm, ki ju zlepljena med seboj vstavimo med dela iz 6-milimetrske plo¬ šče in nato vse skupaj pravokotno prile¬ pimo na masivno leseno ploščo. Stojalo Jadrnica olimpik na stojalu zbrusimo in prelakirano z lakom za les, zabijemo z vsake strani po en žebljiček, na katera čez kobilico napnemo močnej¬ šo elastiko, ki bo jadrnico čvrsto držala na svojem mestu. Veselilo me bo, če boste s to jadrnico sodelovali in morda tudi zmagali na tek¬ movanjih. Obe izvedbi sta primerni tudi za vgraditev RV-naprave, le odprtino na palubi bo treba podaljšati do naslednje¬ ga rebra. TIMOVA NAGRADNA AKCIJA Tako kot vsako leto, bomo tudi tokrat ob zaključku letnika nagradili poverjenike revije TIM na osnovnih šolah z največ naročniki. Izšlo je že nekaj številk in lahko si ogledamo trenutno lestvico najprizadevnejših, skratka tistih, ki se jim nasmihajo nagrade naših sponzorjev: 1. 0. š. Otočec, Otočec 4, 8222 Otočec, (g. Marjan Jenko) 2. 111. o. š. Celje, Vodnikova 4, 3000 Celje, (ga. Zvonka But) 3. 0. š. Ig, Ig 217,1292 Ig, (ga. Brigita Stropnik) 4. 0. š. Gornja Radgona, Prežihova 1,9250 Gornja Radgona, (ga. Ana Zagorc) 5. -6. 0. š. Preserje, Preserje 60,1352 Preserje, (ga. Marija Goršič) 5.-6 0. š. Mengeš, Šolska 11,1234 Mengeš, (ga. Urška Humar) 7. 0. š. Renče, Renče 24, 5292 Renče, (g. Dušan Gabrijelčič) 8. 0. š. Pohorskega odreda, Kopališka 1, 2310 Slov. Bistrica, (ga. Andreja Novak) 9. 0. š. Ivana Skvarča, C. 9- avgusta 44, 1410 Zagorje (ga. Alenka Arsič) 10. 0. š. Bakovci, Poljska 2, 9000 Murska Sobota, (g. Slavko Car) 11. -12. 0. š. Puconci, Puconci 178,9201 Puconci, (g. Ignac Čeh) 11.-12. 0. š. Ferdo Vesel, Šentvid 46 1296 Šentvid pri Stični, (ga. Marina Zajc) 13. -14. 0. š. Simon Jenko, Ul. XXI. divizije 7/A, 4000 Kranj (ga. Andreja Polovšek) 14. -14. 0. š. XIV. divizije, Trg XIV divizije 3,8281 Senovo (g. Vinko Hostar) 15. 0. š. Dolenjske Toplice, Pionirska 5, 8350 Dol. Toplice (ga. Marija Andrejčič) 114 izvodov 42 izvodov 30 izvodov 28 izvodov 26 izvodov 26 izvodov 25 izvodov 23 izvodov 21 izvodov 21 izvodov 20 izvodov 20 izvodov 19 izvodov 19 izvodov 18 izvodov Nagradni sklad bo tudi letos bogat, saj so v akciji že sklenila sodelovati naslednja podjetja: MIBO modeli iz Logatca, Mantua model iz Ljubljane, Top-modeltehnik iz Nove Gorice, Gasilska oprema - Mladi tehnik iz Ljubljane, WM modelarski center iz Ljubljane, GM&M iz Grosuplja, Iskra ERO iz Kranja, Unihem iz Ljubljane in MACH industries iz Loke pri Zidanem mostu. TEK 5 januar 2000 11 Xtreme ROBERT CEKUTA Plovila so bila že od nekdaj zanimiva za mnoge modelarje. Gotovo bo tudi ta hitri čoln, namenjen za tekmovanja v razredih MČ-1 in MČ-3, pritegnil pozornost ljubite¬ ljev ladijskih modelov. Narejen je pretežno iz lipovine in balze, zato je končni izdelek zelo lahek. Če bi ga v celoti izdelali iz bal¬ ze, bi lahko z njim tekmovali tudi v hitrost¬ nem razredu MČ-2. Gradnja modela Trup Na začetku prerišemo kobilico (št. 9) na lipovo ali čim lažjo vezano ploščo ter jo izrežemo in obrusimo. Nato prerišemo na balzo še obliko reber in jih izrežemo z mo¬ delarskim nožem. Tako ne bo veliko od¬ padka, z brušenjem pa bo najmanj dela. Vsa obrušena rebra nato s sekundnim lepi¬ lom prilepimo na kobilico. Pomembno je, da so vsa rebra postavljena pravokotno na kobilico (pomagamo si lahko z geotrikot- nikom). Lepimo jih od zadnjega rebra pro¬ ti prvemu. Na ta način se deloma izogne¬ mo ukrivljenemu trupu. Po končanem lepljenju čoln že zavzame približno obliko, ki bo še bolje vidna, ko nalepimo vzdolž¬ ne letvice. Uporabimo balzove letvice, ki so dovolj močne in ne zlomijo reber pri manjših trkih med vožnjo. Ko je postopek končan, začnemo prekrivati trup z oplato iz balze. Kos balze položimo na del trupa, ki ga želimo prekriti, in s pisalom približ¬ no označimo obris ploskve. Nato na ravni površini odrežemo odvečni material. Lepi¬ lo nanesemo na letvice in rebra ter nanje pritrdimo balzovo oplato. Z notranje strani nato še vse stične površine zamažemo z lepilom, da so deli med seboj dobro pove¬ zani. Ko se lepilo posuši, z brusilnim pa¬ pirjem odstranimo odvečni material. To ponavljamo, dokler trup ni popolnoma prekrit. Nato obrusimo in zgladimo celot¬ no površino trupa. Na zadnje rebro nalepi¬ mo končno ploščo. Nanjo prilepimo dva PRILOGA kosa balze (št. 8) in ju obrusimo, kot je pri¬ kazano na slikah 1, 6 in 7. Sledi prekrivanje trupa z japonskim pa¬ pirjem. Na površino ga nalepimo z brez¬ barvnim nitrolakom. Ko se lak posuši, odbrusimo presežke japonskega papirja in trup premažemo z razredčenim nitro¬ lakom, ki smo mu primešali nekaj smukca (otroški puder). Osušeni nanos prebrusimo s finim vodnobrusilnim papirjem. Posto¬ pek večkrat ponovimo, dokler ne dobimo gladke površine. Trup je tako končan in ga lahko po svoji zamisli okrasimo z barvnimi laki. Barvamo lahko s čopičem, zračnim čopi¬ čem ali z barvami v pršilkah. Kabino si vsak modelar priredi po svo¬ jem okusu. Preprosta ideja je razvidna s slik 1 in 2. Vgradnja pogonskega sklopa Pogonski sklop vgradimo v model, ko je ta površinsko že obdelan. Naštejmo še enkrat dele pogonskega sklopa: elektro¬ motor (npr. speed 700/13 turbo), nosilec motorja (aluminijasta pločevina debeline 1 mm), gred (220 mm), kardan močnejše iz¬ vedbe (Robbe, rdeči), ladijski vijak (X 32.5 ali X 35), krmilo in akumulatorske bateri¬ je (Sanyo 2000). Elektromotor Elektromotor pritrdimo na nosilec z dvema vijakoma. Pri tem moramo biti po¬ zorni, da sta elektromotor in pogonska gred v isti ravnini in da motor ni zamak¬ njen v katerokoli stran, saj s tem poveču¬ jemo izgube. Krmilo Krmilo je pomemben del vsakega mo¬ dela, zato ga je treba natančno izdelati in vgraditi v model. Za krmiljenje uporablja model klasično listno krmilo. Naredimo ga iz 3 mm debele medeninaste varilne žice in akrilnega stekla (pleksija). Za vodilo osi krmila uporabimo medeninasto cevko z notranjim premerom 3 mm. Spodnji konec osi zakrivimo, tako da se lepo usede v odprtino, ki smo jo izžagali iz krmila, in prilepimo krmilo na os. V ta namen upo¬ rabimo epoksidno le¬ pilo. Ko se lepilo str¬ di, krmilo še površin¬ sko obdelamo. Ustre¬ za tudi serijsko krmi¬ lo manjše izvedbe. Pogonski del Na slikah 3 in 4 je prikazana razpore¬ ditev pogonske opreme in naprave za ra¬ dijsko vodenje. Pogonski del sestavljajo pogonska gred (št. 3, 6) z dvolistnim vija¬ kom, kardanska vez (št. 3), elektromotor in akumulatorska baterija. 12 januar 2000 mi 5 r MODELARSTVO Rekordi v raketnem modelarstvu Naloga pogonske gredi je prenašanje moči motorja na vodni vijak. Kardan po¬ vezuje motor in pogonsko gred, ki mora biti v osi z motorno gredjo, da so izgube moči čim manjše. Vodni vijak spreminja moč elektromotorja v premočrtno gibanje modela čolna. Opremo izbiramo premišljeno, saj sta od nje v veliki meri odvisni hitrost in tra¬ janje vožnje modela. Vso našteto opremo dobimo v modelarskih trgovinah. Vgradnja RV-naprave Za krmiljenje modela lahko uporabi¬ mo katero koli RV-napravo, ki ima vsaj dva kanala. V model vgradimo naslednje komponente: servomehanizem za premi¬ kanje krmila, servomehanizem za premi¬ kanje mehanskega regulatorja hitrosti (če uporabimo elektronski regulator, servo- mehanizma ne potrebujemo), sprejemnik z anteno, akumulator za napajanje spre¬ jemnika, stikalo za vključitev sprejemnika (slika 7) ter povezavo med akumulatorjem in sprejemnikom. Servomehanizme privi¬ jemo na nosilce (slika 4) s samoreznimi vi¬ jaki. Nato s povezavami povežemo krmilo s servomehanizmom. Sledi še pravilna pri¬ ključitev RV-naprave. Upravljanje modela Upravljanje je dokaj zahtevno, ker mo¬ del dosega velike hitrosti. Za preizkušanje so primerne večje vodne površine, saj za¬ četniku kaj hitro zmanjka prostora za obračanje in model lahko "poleti" čez breg, kar utegne biti nevarno za morebit¬ ne opazovalce. Pri spuščanju modela vam želim obilo užitkov! JOŽE ČUDEN Vsake toliko časa se na tekmovanjih kakemu raketnemu modelarju posreči doseči izjemen športni rezultat, ki po ka¬ kovosti presega vse dotlej. Tak dosežek je običajno plod spleta idealnih okoliščin. Za to so vsekakor potrebni kakovosten model in motorji, ugodne vremenske raz¬ mere, Start v najprimernejšem trenutku in dobra vidljivost, ki omogoča spremljanje modela na veliki oddaljenosti ali izmero najvišje točke poleta z merilnimi instru¬ menti, ter seveda izkušena ekipa sodni¬ kov časomerilcev oz. merilcev višin. Pot do verifikacije rekordnega dosež¬ ka pa je običajno precej težja in bolj zapletena kot postavljanje samega rekor¬ da. To, da je modelarju uspel dotlej naj¬ daljši ali najvišji polet, namreč še ne pomeni, da bo hkrati tudi priznan kot rekord. V ta namen je treba izpolniti šte¬ vilne pogoje, ki jih postavlja medna¬ rodni športni pravilnik FAI. Rekordni let mora biti opravljen na uradnem tekmo¬ vanju ob navzočnosti sodnikov z licenco oziroma opravljenim sodniškim izpitom, ki so registrirani pri pristojni nacionalni zvezi in ki s svojim podpisom jamčijo za verodostojnost doseženega rezultata. Pri poskusu rušenja rekorda v trajanju leta morajo polet spremljati trije sodniki časomerilci z ustreznimi merilnimi in¬ strumenti (štoparicami). Ob tej priložno¬ sti modelar izpolni predpisani obrazec, zahtevek za priznanje rekorda, v kate¬ rem so navedeni kraj, čas, rang tekmo¬ vanja, kategorija, vrsta modela, podatki o štartni masi in masi modela po izgore¬ vanju motorjev, uporabljeni motorji in pristajalni sistem. Po opravljenem letu se izdela zapisnik o rekordnem dosežku in zabeleži doseženi rezultat, ki ga s pod¬ pisi overijo sodniška trojka časomerilcev in glavni sodnik tekmovanja. V spremlja¬ joči dokumentaciji, ki jo modelar priloži zahtevku za priznanje rekorda in po opravljenem rekordnem letu dostavi v potrditev modelarski oziroma športni komisiji nacionalnega aerokluba (pri nas Letalski zvezi Slovenije), mora biti poleg natančno izpolnjenih obrazcev iz šport¬ nega pravilnika, v katerih so navedeni podatki o modelu, modelarju, rekord¬ nem dosežku, sodnikih in uporabljenih merilnih napravah, še tehnična risba modela z glavnimi merami in fotografija modela v primerjavi s predmetom znane velikosti (npr. dlan, škatlica vžigalic ali najbolje ravnilo). Če so bili izpolnjeni vsi pogoji, pri¬ stojna komisija potrdi rekordni dosežek in ga pod zaporedno številko zavede v register državnih rekordov. Dokumenta¬ cija se shrani v arhiv, modelarju pa se ob koncu tekmovalne sezone ob primernem trenutku podeli diploma rekorda kot do¬ kazilo o rekordnem dosežku. Kadar je rezultat najboljši v svetovnem merilu, se celotna dokumentacija po predhodni pri¬ javi pošlje mednarodni aeronavtični zve¬ zi - FAI, ki ga lahko registrira kot svetov¬ ni rekord. Tudi v tem primeru modelar prejme diplomo rekorda FAI. Ob vsem tem ne smemo pozabiti dodati, da ima pravico do postavljanja in priznanja re¬ korda le modelar z veljavnim športnim dovoljenjem, ki je član enega od klubov, vključenih v nacionalno letalsko organi¬ zacijo. Enako velja tudi za rekorde v le¬ talskem modelarstvu. Novi rekord v trajanju ali višini leta mora, da bi bil priznan, preseči starega za najmanj 1 odstotek. Občasno se določila športnega pra¬ vilnika spremenijo. Če to zadeva predpi¬ sane dimenzije modelov v posameznih panogah ali kako drugače opredeljuje konstrukcijo modelov, ostane dotedanji rekord, postavljen s prej dovoljenim mo¬ delom vpisan kot zgodovinski dosežek. Pri postavljanju novega rekorda mora model seveda ustrezati trenutno veljav¬ nim pravilom. Doseženi svetovni in dr¬ žavni rekordi se odslej vrednotijo in upoštevajo modelarjem tudi pri vsakolet¬ nem izboru najuspešnejših športnikov v posameznih panogah letalskih športov. Seznam državnih rekordov v raketnem modelarstvu * trenutno veljaven rekord ** postavljen in že presežen rekord *** zaradi spremembe pravil zgodovinski rekord mr januar 2000 13 Proton - model hidrogliserja na električni pogon (3. del) MIHA IN JANEZ HOLC Izdelava pogonskega in krmilnega sklopa Pred kitanjem in barvanjem modela vgra¬ dite pogonski sklop. Večino delov lahko iz kupljenih materialov izdelate sami, ali pa ku¬ pite že izgotovljen komplet, na primer Graup- nerjev hidro. Če niste dovolj vešči oblikovanja kovin, je nakup lažja in hitrejša pot. Če se izdelave lotite sami, najprej izdelate nosilec motorja 13 T iz 3 mm debelega vitro- plasta. V skrajnem primeru uporabite 3 mm debelo vezano ploščo. (Opozarjava, da je v načrtu na stranskem pogledu napačno ozna¬ čen zli T.) V o želji lahko nosilce tudi navr¬ tate, da bodo lažji, vendar svetujeva, da ne pretiravate s številom izvrtin. Kot zaščita pogonske osi služi aluminijasta cev premera 4-5 mm (12 T), ki jo na spodnjem koncu pri¬ lepite v 50 mm dolgo vodilo ležaja. To je kos cevi premera 6/4 mm (14 T). Še najbolje pa je, če vodilo 14 T izstružite iz kosa medenine premera 6 mm. Na eni strani se mora vodilo tesno prilegati cevi 12 T, na drugi strani pa teflonskemu ležaju (28 T), dolgemu približno 15 mm z notranjim premerom 3,17 mm (1/8") (slika 1). Tako izvrtino svetujeva zato, ker predvidevava, da boste uporabili za pogon ladijske vijake octura, ki imajo enak premer iz vrtine. Na vodilo 14 T prispajkate kos pločevine, debele 0,8 do 1 mm, kot prikazuje načrt. Ta naj bo na sprednjem delu naostren, da bo upor vode čim manjši. Pazite tudi na prehod med deloma 12 T in 14 T, ki naj ima čim manj ostrih robov. Iz kosa aluminijaste pločevine debeline 2 mm izdelate nosilca 15 T in 16 T. Oba s tremi vijaki M 3 pritrdite na trup na mesta, označe¬ na na načrtu. Pri tem pazite, da model ob iz- vrtinah ne bi puščal. Priporočava, da med no¬ silca in krmo nanesete nekaj plastičnega kita. Primerno je plastično lepilo Patafix. Pri montaži nosilca 15 T pazite, da bo na¬ meščen vzporedno s trupom in od sredine po¬ maknjen na desno za 4 mm. Namen zamika je zmanjšanje vpliva vrtenja levosučnega ladij¬ skega vijaka in premikanja modela v levo. Cev 12 T zvijete tako, kot je prikazano na načrtu, in izvrtate odprtino v dno modela. Iz- vrtina naj bo kar se da natančna, da za zalitje ne boste porabili preveč epoksidnega lepila. Pred lepljenjem cev na mestu spoja očistite z brusilnim papirjem. Nosilec 12T-14T mora bi¬ ti oddaljen od dna 12-13 mm in oklepati kot od 0 do 5° glede na dno modela. Del 12 T privijete na nosilec 15 T z vijakom M 3 tako, da je kot blizu 0° in oddaljenost od trupa 13 mm. Nastavitev bo ustrezala predvsem ladij¬ skim vijakom tipa X. Taki so npr. ladijski vija¬ ki octura z oznako X430, X432 ali X435, ki jih boste skoraj zagotovo uporabljali za pogon protona. Izbira je odvisna od števila vrtljajev motorja. Pogonska gred je izdelana iz jeklene žice premera 1,2 mm (23 T), ki je dovolj debela, da prenese energijo motorja na ladijski vijak in obenem dovolj fleksibilna, da jo lahko zvi¬ jete v cev 12 T. Na koncu, kjer je pritrjen la¬ dijski vijak, izdelajte medeninasto os (24 T) premera 3,17 mm in dolžine 35-40 mm. Skoz¬ njo izvrtajte luknjico premera 1,3 mm. Vrtati morate z obeh strani osi in sveder sproti iz¬ datno mazati. Na en konec osi urežite še na¬ voj M 3 v dolžini 8 mm za pritrdilno matico ladijskega vijaka (22 T). Jekleno žico premera 1,2 mm mehko prispajkajte s pomočjo kislin¬ skega fluksa (HC1 + Zn). Po spajkanju celotni sklop očistite z vodo, kajti fluks je zelo ko¬ roziven, jeklena žica pa slabo odporna proti koroziji. Iz kosa teflona ali poliamida postružite še 15 mm dolg drsni ležaj 28 T s premerom iz- vrtine 3,17 mm, ki naj se tesno prilega v del 14 T. Na koncu naj ima tanek rob - prirobni- co enakega premera, kot je zunanji premer dela 14 T (6 mm). Tako bo teflonski ležaj obenem deloval kot aksialni in radialni ležaj. Ladijski vijaki octura imajo na sprednjem delu zarezo, v katero se prilega t. i. "drive dog". To je preprost obroč z dvema jezičkoma, ki sedeta v zareze v ladijskem vijaku (21 T) in je s pomočjo imbusnega vijaka pritrjen na os. Na mestu stika vijaka z osjo z ravno pilo na¬ pravite na osi majhno ravno površino, da bo vijak bolje prijel. Ladijski vijak je na os pritr¬ jen z matico M 3 (20 T). Sledi lepljenje nosilca motorja (13 T) v trup. Motor privijte na nosilec 13 T, na gred motorja pa sklopko (26 T) ustreznega preme¬ ra. Na tej stopnji morate poskrbeti, da bo mo¬ tor nameščen tako, da bo v vseh smereh okle¬ pal s koncem cevi (12 T) v trupu kot 90° in da bo gred 0 1,2 mm potekala po sredini te cevi. Ko tako umestite motor, lahko nosilec prilepite na trup s hitrim epoksidnim lepilom. Po strditvi lepila znova preverite, ali je vse na pravih mestih. Gred nato odrežite na pravo dolžino in jo dobro očistite. Nanjo v dolžini cevi (12 T) nataknite teflonsko cevko (25 T) z notranjim premerom 1,5 do 2 mm. Če teflon¬ ske cevke nimate, lahko uporabite podobno cevko iz medenine ali druge toplotno obstoj¬ ne plastike. Na konec gredi, ki pride v sklop¬ ko, prispajkajte vmesnik (27 T) dolžine 10 do 12 mm s takim premerom, da se bo prilegal v sklopko. Skozi vmesnik spet napravite izvrti¬ no s premerom 1,3 mm in ga prispajkate na gred 0 1,2 mm. Vmesnik oziroma sklopko izdelate tako, da se bo lahko celotni komplet gredi potegnil iz cevi (12 T). To pomeni, da vmesnik ne sme imeti večjega premera, kot je notranji premer cevi 12 T. Na ta način boste lahko gred po vožnji brez težav potegnili iz modela, jo pre¬ gledali in očistili ali po potrebi zamenjali, če bi se slučajno polomila. Nevarnost tovrstne izvedbe je, da lahko izgubite celotno pogon¬ sko gred skupaj z ladijskim vijakom. To se zgodi, če popusti vijak na sklopki, zato pred vsako vožnjo preverite privitost vseh vijakov v modelu. Na teflonsko cevko, ki obdaja os, natak¬ nite še eno ali po potrebi več plastičnih cevk (29 T), da bo celotni sklop čim tesneje name¬ ščen v cevi 12 T. S tem preprečite nezaželene vibracije gredi, mehko vpetje pa bo zadušilo vibracije. Gred lahko izdelate tudi po svoji zamisli. Če ste vešči struženja in finomehaničnih del, lahko za uležajenje gredi uporabite celo mini¬ aturne kroglične ležaje. Čeprav so ob primer¬ nem vzdrževanju trajnejši kot teflonski ležaji, se pri njih lahko zgodi, da skozi gred pušča voda. V vsakem primeru morate gred izdatno namazati z mehko mastjo ali oljem, še naj¬ boljša pa je kombinacija obeh. Spodnji del gredi, to je teflonski ležaj, namažite z mastjo, zgornjega pa z oljem. Vsa energija z motorja se na vijak prenaša po tej tanki gredi, ki bi se brez mazanja lahko hitro pregrela in bi zara¬ di tega lahko popustila spajka na obeh kon¬ cih gredi. Ko ste končali izdelavo in montažo gredi, preizkusite, kako teče. Motor poženite le za nekaj trenutkov. Če zaslišite močan hrup, je s pogonom oz. gredjo nekaj narobe. Pogon z upogljivo jekleno gredjo (angl. flex drive) je namreč zelo tih. Ko vam uspe, da pogon ne vibrira, nataknite na gred še balansiran ladij¬ ski vijak in spet poženite motor. Če ne slišite kakšnega posebnega hrupa, je pogon pri¬ pravljen za uporabo. Preden poženete motor, model namestite tako, da vas ladijski vijak ali kateri drugi vrteči se del ne more poškodo¬ vati. Ladijski vijaki so lahko še posebno ne¬ varni, ko preizkušate model na suhem ali v vodi, zato pazite na roke in prste. Nikakor pa 14 januar 2000 5 modela ne preizkušajte doma v kadi, ker to¬ vrstni ladijski vijaki napravijo pravi vodni slap. Krmilo izdelate iz nerjaveče ali medenina¬ ste pločevine debeline do 1 mm. Na mestu, kjer je na načrtu narisana navpična cevka - del 17 T, vanj prispajkate os premera do 3 mm. Ta mora segati skozi cevko do ročice 19 T, ki je povezana s servomehanizmom v modelu. Krmilo je pritrjeno v nosilec (17 T). To je kos medeninaste ali nerjaveče pločevine z navpično prispajkano cevko, ki ima notranji premer 4 mm, enako kot vodilo krmila. Nosi¬ lec je na del 16 T na trupu privit z vijakom M 3. Krmilo je tako gibljivo in se dvigne, če z njim zadenete v trd, plavajoč predmet ali v drug model. V tem primeru boste sicer izgubi¬ li kontrolo nad modelom, toda če bi bilo kr¬ milo togo pritrjeno, bi odtrgali krmno rebro. Krmilo na sprednji strani naostrite in sicer simetrično, zadnji rob pa naj ostane nena- ostren in samo lepo pobrušen in spoliran. Povezavo med ročico na krmilu (19 T) in na servomehanizmu (30 T) izdelate iz 1,5 do 2 mm debele jeklene žice. Na mestu prehoda skozi trup modela morate namestiti gumijasto tesnilo. To je lahko kos cevke, ki se dovolj tesno prilega žici, v trup pa prilepite 15 mm dolgo cevko s premerom 6 mm. Še najele- gantnejše pa je tesnjenje z gumijastim mehom Graupner, ki ga preprosto nataknete na v trup prilepljeno cev premera 6 mm. Za krmiljenje smeri priporočava mikroser- vomehanizem. Uporaben je sicer tudi servo normalne velikosti, toda takega boste morali v trup pritrditi bočno na dno modela. Če bo¬ ste naredili kabino, ki bo imela na tem mestu izboklino, lahko normalni servomehanizem vgradite tudi pokončno. Na vrsti je še izdelava obračalnega krmila, ki je pritrjeno na desni plovec. Iz aluminijaste pločevine ali kotnika izdelate nosilec 14 P in ga s tremi lesnimi ali samoreznimi vijaki pritr¬ dite na plovec. Med nosilec in plovec spet na¬ nesete nekaj kita za tesnjenje. Obračalno krmilo 15 P izrežete, kot je prikazano na na¬ črtu, iz 0,5 do 0,7 mm debele pločevine. Na¬ ostrite ga samo na desni strani, gledano v smeri vožnje. To je zelo pomembno, saj bo si¬ cer model zavijal rahlo v desno. Tudi obračal¬ no krmilo pritrdite na nosilec 14 P z vijakom M 3- Če bi obračalno krmilo klub temu še dr¬ selo okoli vijaka, napravite še eno izvrtino in namestite vijak M 2 ali plastični vijak M 3- Pri udarcu ob trd predmet se bo ta vijak prelomil. Priporočava, da na vseh vijačnih spojih upo¬ rabite matice s plastičnim varovalom proti odvijanju. Tako vam ne bo treba pretirano skrbeti, ali se je na modelu kak vijak odvil, vseeno pa jih občasno le preglejte. Treba je narediti še dovod vode za hlaje¬ nje motorja in elektronskega regulatorja (31 T). Vodo lahko napeljete na več načinov. Ena možnost je izdelava krmila, ki 2e ima vhod za vodo (opisan v Timu 5/95). Lahko pa zakrivite aluminijasto cevko s premerom 4 mm v obliki črke C (31 T), ki z enim po¬ daljšanim krakom sega v model, kamor jo pri¬ lepite tako, da sega do zgornje polovice ladij¬ skega vijaka (slika v prispevku o protonu v Timu 3/99). Voda, ki jo vijak potiska nad gla¬ dino, bo stekla v hladilno cevko in bo zado¬ stovala za hlajenje obeh komponent. Takoj za cevko (7 T) v smeri proti prem¬ cu prilepite še nosilec akumulatorjev. Lahko je izdelan iz aluminijaste pločevine debeline do 1 mm in širine 15 mm, ki jo oblikujete po paketu 7 celic. Nosilec akumulatorjev v obli¬ ki črke U z zavihki na obeh koncih, za katere zataknete gumico, z epoksidnim lepilom pri¬ lepite na dno modela, takoj za nosilno cevko (9 T). V sprednjem delu akumulatorje založi¬ te s penasto gumo ali stiroporom. Pomembno je, da se akumulatorji med vožnjo ne premi¬ kajo po modelu. Barvanje modela Notranjost modela, to so spoji dna (3 T) in stranic (1 T, 2 T), dna in ojačitve (7 T), dna in krmega rebra (7 T), nosilca motorja (13 T) ter celotno dno (3 T) ojačite s stekleno tkani¬ no 100 g/m 2 in epoksidno smolo. V preostalo smolo zamešate mikrobalonsko polnilo in z zmesjo pokitate trup in plovca. Ko se smola strdi, model obrusite z brusilnim papirjem zr- natosti 200. Pazite na že omenjene robove, da jih ne zaoblite. Za barvanje so najprimernejše dvokomponetne barve, lahko pa uporabite tudi barve v pršilki. Izberite žive barve, da bo¬ ste model na vodni površini lažje spremljali. Če se boste udeležili tekmovanj, morate ime¬ ti po pravilniku Navige vsaj 1/3 spodnje po¬ vršine modela prebarvanega z živo barvo (signalno rumena, rdeča, oranžna ...). Ko se barva posuši, na model privijte no¬ silce, namestite pogonsko gred, krmilo ter obračalno krmilo. S pomočjo plastičnih ali gumijastih cevk napeljite še hladilno vodo na motor in elektronski regulator hitrosti. Celice namestite v sprednji del modela tako, da na dno položite kos trde penaste gume v višini nosilne cevke (9 T). Lahko jih premikate po modelu za nekaj centimetrov in s tem spremi¬ njate položaj težišča modela, ki je za obračal¬ nim krmilom in oddaljeno od zadnjega roba 0 do 30 mm. Model je končno na vodi Najmanj je v modelih čolnov zaželena vo¬ da. Že doma preverite, ali vse tesni. Preverite tudi, kako delujejo RV-naprava, smer in spre- minanje hitrosti motorja. Žice, ki v modelu vodijo do sprejemnika, ločite od žic motorja. Sprejemnik prilepite v zadnji del modela v bližino servomehanizma. Anteno sprejemnika lahko napeljete skozi kabino modela. Pokrov z lepilnim trakom trdno prilepite na trup. Trak pritrdite čim bolj natančno, sicer bo vo¬ da prodrla v model skozi še tako majhno špranjo. Posebno na levi strani modela, se lepilni trak zelo rad odlepi. Na tej strani so namreč pritiski vode na stranico modela v za¬ vojih izredno veliki. Voda potuje ob modelu in odriva lepilni trak. Kljub navidezni preprostosti modelov hidrogliserjev je končno "trimanje" modela lahko dolgotrajno. Kaj razumemo pod tem izrazom? Model naj bi drsel po vodni gladini mirno, brez nepotrebnih nihanj v vzdolžni smeri, tako na ravnini kot tudi v zavojih. Ena izmed najpogostejših napak je, če model ni pravilno nastavljen, da v zavojih in speljeva¬ nju iz zavojev postane izredno nemiren. Ko boste povečali moč motorja, bo model začel poskakovati, kar pomeni zmanjšanje hitrosti modela zaradi slabega izkoristka ladijskega vijaka. To slabost odpravite tako, da težišče pomaknete rahlo nazaj ali pa spremenite kot krmila in obračalnega krmila. O tem pa več kdaj drugič. Če sva vas navdušila za hidrogliserje in želite z njimi tudi tekmovati, svetujeva, da si najprej kupite soliden, dovolj močan in trpe¬ žen elektromotor in regulator hitrosti ter zelo dober komplet sedmih celic. Vsi proizvajalci motorjev (LRP, GM, Graupner, Robbe in dru¬ gi) imajo v svojem programu posebne motor¬ je, ki so primerni za pogon hidrogliserjev. Za nasvet povprašajte prodajalce v modelarskih trgovinah. Motor naj ima 20.000-25.000 vrt./min. in naj bo narejen za tokove nad 25 A. Pri kla¬ sičnih feritnih motorjih obvezno izberite tip 550, to je izvedenka tipa 540. Še največ razočaranj lahko povzročijo ce¬ lice Ni-Cd. Če niso sposobne "izdihniti" vsaj 30 A ob štartu modela, bo ta bolj ali manj sa¬ mo ril po vodni površini. Celice, ki so morda še dovolj dobre za pogon modela električne¬ ga avtomobila ali letala, npr. stare Panasoni- cove celice modre, rumene in oranžne barve, so za pogon hidrogliserja popolnoma neupo¬ rabne. Če je le mogoče, si priskrbite paket celic Sanyo tipa RC 1700 ali RC 2000. To so celice, ki so razmeroma poceni in so pri nor¬ malni uporabi praktično neuničljive. V naslednjem prispevku boste izvedeli nekaj več o trimanju in spuščanju modela ter tehniki vožnje. TTELC 5 januar 2000 15 Električni pogon Pogonski sistem BOŠTJAN PERDAN Vsak začetek je težak Stalno poudarjamo, da je treba investi¬ rati v dobro opremo, da bi bili naši elek¬ tromotorni modeli kar se da uspešni. To vsekakor drži, saj se kakovosti pač ne da oporekati. Po drugi strani pa se še kako dobro zavedamo, da si večina začetnikov ne more privoščiti nakupa vrhunske opreme. Glede na to, da bi za električni pogon radi navdušili predvsem začetnike, ki šele vstopajo v svet modelarstva, jih ni¬ kakor nimamo namena plašiti oziroma celo odvračati. Upamo si celo trditi, da utegne biti začetek z električnim mode¬ lom cenejši od tistega z motorjem z notra¬ njim zgorevanjem. Vsekakor pa dolgoroč¬ no, saj pri električnem pogonu praktično nimamo nobenih obratovalnih stroškov. Sicer ni treba kupovati ravno najboljše opreme, vendar pa priporočamo nakup najbolj kakovostne v okviru zmožnosti posameznika. Osnovno priporočilo torej še vedno velja, a to ne pomeni, da se ne moremo ukvarjati z električnim pogonom že ob manjših izdatkih (slika 1). Pri elektromotornih modelih obstaja neka meja, ko se naenkrat vse skupaj precej podraži. Ta je določena s številom celic pogonske baterije oziroma s polnil¬ niki. Verjetno ste že opazili, da so cene polnilnikov za 7 celic tudi nekajkrat nižje od tistih za 8 celic in več. Razlog je v oja¬ čevalniku napetosti, ki je potreben, da dvigne napetost 12 V akumulatorja na us¬ trezno vrednost. Zato lahko električne modele razdelimo v dve kategoriji: mo¬ dele do 7 celic in nad 7 celic. Prav tako nam ni treba že takoj nabaviti najboljšega in ustrezno dragega motorja. Za začetek se lahko zadovoljimo kar z motorji tipa speed 400, 480 in 600. Ti so kljub rela¬ tivno majhnim izkoristkom in kratki živ¬ ljenjski dobi zaradi dostopne cene zelo popularni med graditelji električnih mo¬ delov. Večina modelarjev je začela prav s tovrstnimi motorji. Ko si opomoremo po začetnih stro¬ ških, lahko motor zamenjamo z zmoglji¬ vejšim, ki bo izboljšal letalne lastnosti modela. Sčasoma si lahko omislimo tudi boljši polnilnik, ki bo zmožen polniti 20 celic ali več (slika 2). Nekateri, ki se že dlje ukvarjajo z mo¬ deli na električni pogonom, so sčasoma spoznali, da so večji modeli z velikim šte¬ vilom celic dokaj nepraktični za vsakdan¬ je športno letenje. Sicer je to odvisno od posameznika, pa kljub temu navedimo nekaj dejstev. Da napolnimo 20-celično baterijo, traja dlje kot polnjenje 10-celič- ne baterije. Časovna razlika je odvisna predvsem od zmogljivosti polnilnika, ki ga uporabljamo. Če je že čas polnjenja le nekoliko daljši, pa je potrebna količina energije vsaj dvakrat večja. Pri pogostem polnjenju lahko kaj hitro povsem iz¬ praznimo avtomobilski akumulator in ga sčasoma tudi uničimo, saj ni bil nikoli na¬ menjen takšni uporabi. Po drugi strani lahko z manjšim modelom in 10-celično baterijo ostanemo v zraku vsaj dvakrat dlje kot z večjim modelom in 20-celično baterijo pri isti količini energije. Veliki modeli so tudi nerodni za transport, kar pa nekatere moti bolj kot druge. Pogonski sistem Čas je že, da spoznamo električni po¬ gonski sistem, sprva kot celoto, potem pa še po posameznih komponentah. Ker jih bomo podrobneje obdelali v prihodnjih nadaljevanjih, jih zaenkrat le naštejmo in pojasnimo njihovo funkcijo. Električni pogonski sistem sestavljajo tri glavne komponente: elektromotor, ki vrti propeler, baterija, ki dovaja električno energijo motorju, ter elektronski regulator hitrosti (funkcija, podobna funkciji upli- njača motorja z notranjim zgorevanjem). Namesto tega lahko uporabimo stikalo, ki pa ne omogoča regulacije vrtljajev, tem¬ več vklop oziroma izklop motorja. Na elektromotor lahko po potrebi namestimo reduktor, ki omogoča uporabo večjih pro¬ pelerjev, ki se zaradi reduktorja vrtijo z manjšimi obrati in imajo boljši izkoristek. Seveda potrebujemo še polnilnik, RV-napravo in primeren model. Količina dodatne opreme pa je odvisna predvsem od potreb posameznika. Sem spada še spajkalnik, multimeter, škatla za orodje itd. (slika 3). Namestitev komponent pogonskega sistema Kabli k bateriji in motorju naj bodo čim krajši, a ne napeti, saj se lahko zgo¬ di, da se priključka med letom iztakneta. Sprejemnik, elektronski regulator hitrosti, baterija in motor pa naj bodo razporejeni čim dlje eden od drugega! Nekateri regu¬ latorje lahko prispajkamo kar na priključ¬ ke motorja. To nam sicer omogoča prihranek pri prostoru, po drugi strani pa se regulator zaradi namestitve slabo hladi oziroma ga motor celo greje. Zato se ti regulatorji uporabljajo pretežno v manj¬ ših modelih, gnanih z motorji tipa 400. Osnovna priporočila za namestitev komponent so: - Regulatorja hitrosti ne smemo na¬ mestiti neposredno med motor in baterijo, saj se baterija ob sunkovitem pristanku lahko premakne in ga poškoduje. - Sprejemnika ali regulatorja hitrosti ne postavimo ob baterijo ali njene žice, ker tu tečejo veliki tokovi in utegne elek¬ tromagnetno sevanje motiti njuno delo- Slika 1. Modeli vrste "park fly" so idealni za začetnike, saj so enostavni za letenje in razmeroma poceni. Ker so lahki, so precej občutljivi za ve¬ ter, z nekaj spretnosti pa lahko z njimi letimo v nekoliko večji dvorani, kjer vse težave z vremenom odpadejo. Slika 2. Kljub temu da smo omejeni s številom celic, lahko letimo tudi s tako atraktivnim modelom, kot je tale BD-5D. Polmaketo letala z razpe¬ tim krila 1260 mm in maso 1,1 kg poganja motor speed 600, ki se na¬ paja iz 7 celic s kapaciteto 1700 mAh. 16 januar 2000 TTKlt 15 Slika 5. Če je mogoče, pritrdimo baterijo na nekakšno tirnico, ki ji omo¬ goča, da ob sunkovitem pristanku ali trku zdrsne iz modela mimo re¬ gulatorja hitrosti in motorja (zgoraj). Slika 3- Električni pogonski sistem sestavljajo tri glavne komponente: elektromotor, elektronski regulator hitrosti in baterija. Po potrebi lahko na motor namestimo še reduktor, ki mu zniža število vrtljajev in omo¬ goča uporabo večjih propelerjev (levo). Elektromotor Elektronski regulator Pogonska baterija Servomehanizma Sprejemnik hitrosti Slika 4. Pri namestitvi komponent v model se poskušamo čim bolj približati idealni razporeditvi na sliki. Ta nam zagotavlja, da bo medsebojni vpliv res najmanjši. vanje. Poleg tega pa se utegneta v bližini tople baterije pregrevati. — Sprejemnik in regulator hitrosti ne smeta stati preveč skupaj, saj elektromag¬ netno sevanje enega lahko škodljivo vpli¬ va na drugega. Idealna namestitev komponent je si¬ cer mnogo lažja, kot bi sklepali iz nave¬ denih priporočil, in je nekako takale: Če se motor nahaja v nosu modela, mu sle¬ di elektronski regulator hitrosti, temu ba¬ terija, nato servomehanizma in na koncu še sprejemnik. Idealna razporeditev pa navadno ni najbolj praktična, na primer postavitev sprejemnika za servomehani- zmoma. V manjših modelih, kjer nam skoraj vedno primanjkuje prostora, pa je morda celo neizvedljiva. Tu nam ne pre¬ ostane drugega, kot da se poskušamo čim bolj približati idealni razporeditvi (slika 4). Polariteta priključkov je vedno jasno označena. Na označbe moramo biti po¬ zorni vselej, ko povezujemo komponen¬ te med seboj. Zamenjava polaritete lahko v najboljšem primeru povzroči, da se bo motor vrtel v nasprotni smeri. Pogosteje Slika 6. Hlajenje mo¬ torja in regulatorja hi¬ trosti je zelo pomemb¬ no. Zadostujeta že dve vstopni odprtini v no¬ su modela, ki sta v pri¬ meru, da imamo na motorju nameščen re¬ duktor, pomaknjeni bolj nazaj. pa se zgodi, da napačna priključitev uni¬ či baterijo ali regulator hitrosti. Priporočljivo je, da neposredno pred baterijo ni ničesar. Ta je najtežji del mo¬ dela, ki ob nenadni zaustavitvi ali trku modela zaradi vztrajnosti ruši vse pred sabo. Če je mogoče, namestimo baterijo na neke vrste tirnico, po kateri ob sunko¬ vitem pristanku ali strmoglavljenju zdrsne iz modela mimo regulatorja in motorja. To je še posebej pomembno pri začetni¬ ških modelih, kjer moramo računati z ob¬ časnimi tršimi pristanki. Sprejemnik naj bo oddaljen od motorja, anteno pa čim prej speljemo iz trupa in jo napnemo proti repu modela (slika 5). V kasnejših poglavjih bomo osnovni pogonski sistem razširili in mu dodali varnostno stikalo, varovalko, dodatni ka¬ bel za polnjenje baterije in se naučili izbrati pravilno velikost žice za točno do¬ ločene potrebe našega sistema. Hlajenje Najpomembnejša komponenta po¬ gonskega sistema, ki jo moramo hladiti, je regulator hitrosti. Če poskrbimo za ustrez¬ no hlajenje, se bo verjetno odrezal celo bolje, kot je navedeno v njegovih podat¬ kih. Večina sodobnih regulatorjev ima vgrajeno temperaturno zaščito, ki ob čezmernem segrevanju prekine tokokrog. Če imamo takšen regulator zavit v peno, bo stalno prekinjal ali celo pregorel. Vgradimo ga tako, da se bo nahajal v to¬ ku hladnega zraka. Regulator se močneje segreva, ko med križarjenjem po zraku ženemo motor pri polovičnih obratih, za¬ to je tedaj hlajenje še posebej pomembno. Regulator tudi ne sme biti neposredno iz¬ postavljen toku toplega zraka za motor¬ jem. Poleg tega, da je ta vroč, obstaja še možnost "električnega prahu", ki nastaja pri obrabi motorskih krtačk. Ta grafitni prah lahko kaj hitro zaide v notranjost re¬ gulatorja ter spremeni vrednosti drobnih komponent ali celo povzroči kratek stik v tiskanem vezju. Slednje se lahko pojavi predvsem pri modelih, ki nimajo zagotov¬ ljenega zadostnega pretoka zraka in upo¬ rabljajo motorje z mehkimi krtačkami, ki jih je treba pogosto zamenjati. Elektromotorji, ki jih uporabljamo za pogon modelov, so konstruirani le za kratkotrajne obremenitve in jim zato ko¬ risti, če jim omogočimo dovod hladnega zraka vsaj do krtačk. Za to sta potrebni dve odprtini v nosu modela, kjer zrak vstopa v model, in še ena, kjer izstopa iz modela. Hlajenje boljših motorjev z mag¬ neti iz neodima in kobalta ni tako po¬ membno kot pri motorjih s feritnimi magneti, kjer je izguba moči zaradi segre¬ vanja bolj očitna, poleg tega pa se jim skrajša tudi življenjska doba (slika 6). Pri baterijah opazimo zakasneli uči¬ nek, saj traja kar nekaj časa, da toplota preide iz sredice na površino. Baterija bo po poletu ob dotiku topla, temperatura na površini pa bo naslednjih 10 do 15 mi¬ nut še nekoliko naraščala, ker se med ohlajanjem toplota širi iz sredice baterije skozi stene v okolico. Med letom zračni tok na to nima posebnega vpliva in se zato nima smisla ubadati z hlajenjem. Za¬ dostuje že, da baterijo po vsakem poletu vzamemo iz modela. r r ',” 5 januar 2000 25 Tereni za jadranje z RV-modeli po Sloveniji (4. dei) VITAL PRETNAR Tokrat bomo opisali pobočja na Šta¬ jerskem. Ta regija ima zelo razgiban re¬ lief, zato je tu obilo primernih terenov za jadralske dejavnosti. Obrnjeni so na vse strani neba, tako da je mogoče najti primerna pobočja za letenje ob vsakem vetru. Pobočje "Kranjc" v Vinički Vasi pri Hrastovcu Lokacija Pobočje leži ob desni strani ceste Ma- ribor-Lenart. Opazimo ga že pri gostilni Šiker. Kilometer za gostilno v smeri pro¬ ti Lenartu je na desni strani ceste odcep proti Hrastovcu. Za Hrastovcem prečka¬ mo most in takoj zavijemo desno. Nato peljemo po vzpenjajoči se asfaltni cesti v hrib do hiše s številko 35 v Vinički vasi. Pobočje se nahaja pred domačijo Kranjc. Dolgo približno 250 metrov in visoko le kakih 40 metrov je obrnjeno na severno stran in poraščeno s travo. Okoli 50 me¬ trov pred pobočjem leži jezero. Način jadranja Pobočje daje uporaben vzgornik že ob šibkih severnih vetrovih, jadranje pa je mogoče tudi ob severovzhodniku in severozahodniku. Najprimernejši čas za letenje je spomladi po prehodu hladne fronte (severni vetrovi). Takrat se po enajsti uri pred pobočjem tvorijo termič¬ ni vzgorniki, ki omogočajo letenje tudi v brezvetrju. Letenje je mogoče tudi ob se¬ vernih vetrovih večje moči (do 15 m/s) saj ne prihaja do močnejših turbulenc. Pobočje je primerno za hitrostna tekmo¬ vanja F3F. Slovenski hitrostni rekord v tej disciplini je bil dosežen prav na tem po¬ bočju. Pristanek Ponavadi se pristaja na vrhu hriba s čelnim vetrom ali pa vzdolž pobočja z bočnim vetrom. Prostora je dovolj, zato pristanek ni zahteven. Ob nepredvideni hitri izgubi višine je mogoč pristanek na polju pod pobočjem. Zahtevnost terena, najprimernejše vrste modelov Oblika terena omogoča dobro pre¬ glednost med letenjem in konstantne vzgornike. Pristajanje je razmeroma pre¬ prosto, zato teren ne spada med zahtev¬ ne. Tu se najbolje obnesejo hitrejši in bolj prodorni modeli, mogoče pa je lete¬ nje tudi z velikimi maketami. Dobro je, če imamo model opremljen z zračnimi zavorami. Opozorilo Pred letenjem je treba dobiti dovolje¬ nje lastnika zemljišča, g. Kranjca. Mrzlica Lokacija S ceste A10 Vransko-Maribor na iz¬ vozu Šempeter zavijemo proti Preboldu. Nato peljemo po vijugasti cesti mimo Marije Reke in sledimo označbam pla¬ ninskega doma na Mrzlici. Dva kilometra pred domom (možnost prenočitve) se nad desno stranjo makadamske gozdne ceste razprostira iskano veliko travnato pobočje, obrnjeno na severno stran. Mrzlica / Pobočje Kranjc 26 januar 2000 TrK£ 5 MODELARSTVO Način jadranja Najprimernejši čas za letenje je spo¬ mladi in jeseni ob severnem vetru. Ob severnem vetru zmerne moči so vzgorni- ki konstantni in močni. Moč pobočnega vzgornika nižje po pobočju ne pada, kar omogoča varno letenje tudi nižje od star¬ ta. Ob močnem vetru prihaja do nastan¬ ka izrazitih turbulenc. Kljub osojni legi je mogoče tudi termično jadranje. Termični vzgorniki se najpogosteje pojavljajo na levi strani pobočja, pod cesto, pred dre¬ vesi ali pod pristajalnim mestom. Mrzlica Pristanek Pristaja se z bočnim vetrom vzdolž pobočja ali s hrbtnim vetrom v hrib. Pri¬ stajalni prostor meri 200 x 100 m, je rahlo valovit in z majhnim naklonskim kotom. Pod pobočjem je gozd, kar onemogoča prisilne pristanke ob nagli izgubi višine. Zahtevnost terena, najprimernejše vrste modelov Oblika terena omogoča dobro pre¬ glednost med letenjem. Vzgorniki so konstantni in ob ugodnih vremenskih razmerah omogočajo jadranje tudi manj izkušenim modelarjem. Tudi pristanek ni zahteven, treba je le obvladati pristajanje v hrib. Tu je mogoče leteti tudi z veliki¬ mi modeli, najprimernejši pa so nekoliko hitrejši in dovolj prodorni. Opozorilo Letenje v času visoke trave ni dovo¬ ljeno! Pobočje na Partizanskem vrhu Lokacija Dostop je možen iz Trbovelj ali iz Prebolda (glej dostop do Mrzlice). Malo pred Rudarskim domom zagledamo na levi strani makadamske ceste strmo, s travo poraslo pobočje, ki je obrnjeno na južno stran. Način jadranja Oblika pobočja in precejšna strmina dajeta dovolj močan vzgornik že ob raz¬ meroma šibkih vetrovih z južne strani. Ob močnejših vetrovih, zlasti ob jugoza¬ hodniku, pride do nastanka močnejših turbulenc. V takih razmerah letimo bolj na desni strani pobočja, pred drevesi, kjer so turbulence šibkejše. Pobočni vzgorniki so ob zmernem vetru konstant¬ ni in močni. Moč pobočnega vzgornika nižje po pobočju se bistveno ne zmanj¬ šuje, kar omogoča letenje globoko pod mestom vzleta. Termični vzgorniki se najpogosteje pojavljajo na desni strani pobočja, okoli sto metrov za gozdom. Pristanek Pristajalni prostor je velik (200 x 100 m). Najpogosteje se pristaja z bočnim vetrom Pobočje na Partizanskem vrhu (1), Mrzlica (2) Pobočje na Partizanskem vrhu vzdolž pobočja z leve strani (iz smeri Ru¬ darskega doma). Prisilni pristanki nižje na pobočju so mogoči, vendar moramo biti pozorni na daljnovodne žice. Zahtevnost terena, najprimernejše vrste modelov Teren je primeren za začetnike v po¬ bočnem letenju. Oblika pobočja omogo¬ ča dobro preglednost med letenjem, vzgorniki so konstantni in pristajalni pro¬ stor je dovolj velik. Obvladati je treba le pristanke z bočnim vetrom. Prostor je primeren za vse vrste modelov, vključno z večjimi maketami. Opozorilo V bližini se nahaja športno letališče, zato se zgodi, da si moramo vzgornik deliti s pravimi jadralnimi letali. Pri tem moramo upoštevati, da imajo zračna plo¬ vila s človeško posadko absolutno pred¬ nost v zraku! Travnik je v zasebni lasti, zato letenje v času visoke trave ni do¬ voljeno. Timov portret Tokrat predstav¬ ljamo 17 letno Nino Holc, najuspešnejšo ladijsko modelarko, sicer dijakinjo tretjega letnika šentviške gim¬ nazije in članico DM Ljubljane. Upamo, da bodo njeni uspehi spodbudili še kakšno dekle, da se ji bo pri¬ družilo, in ne bo več edina, ki tekmuje s čolni na električni pogon. Nina je začela tekmovati leta 1994, in sicer z mo¬ delom ECO. Uspehi, ki jih je dosegal njen brat Miha, ji niso dali miru. Želela je dokazati, da je tudi ona sposobna dobro voditi model in doseči podobne uspehe. Lani je na državnem prvenstvu končno ure¬ sničila svojo skrito željo - postala je državna prvaki¬ nja v skupini ECO junior. Pot do naslova je bila vse prej kot lahka. V iz¬ redno močni konkurenci samih fantov je morala Nina v teh letih preboleti marsikak poraz. Pogosto jo je spremljala smola, tekmovalcev je bilo veliko, modeli so bili hitri, tehnika vožnje pa temu neustrezna. Dobre uvrstitve so tako pogosto splavale po vodi. Toda celo neuspehi so Nino kot tekmovalko utrjevali in tako je prišel tudi končni uspeh. Povedati je treba, da ima Nina srečo glede mo¬ delarstva, saj sta oče in brat veliko prispevala k temu, da se je tudi sama začela ukvarjati s to dejavnostjo. Odraščala je tako rekoč na modelarskih tekmovanjih. Sprva je samo spremljala brata na tekmah avtomobil¬ skih modelov in nato še modelov čolnov, kjer se je marsičesa naučila. Všeč sta ji postala prijetno vzdušje na tekmah ter družba modelarjev. Ko sta oče in brat naredila nov čoln, je starega dobila Nina. Šele ko je bilo jasno, da postaja vedno uspešnejša tekmovalka, sta ji z očetom izdelala nov model čolna. Na državnih prvenstvih je v mladinski skupini od leta 1994 dosegala vedno druga mesta, le enkrat je bila peta. Tako se je tudi redno uvrščala v državno reprezentanco. Na evropskem prvensriai v Duchcovu lem 1996 je v skupini junior dosegla drugo mesto v vožnji z modelom ECO. Na svetovnem prvenstvu 1997 v Velenju je bila peta v kategoriji modelov ECO in osma z modeli hidro. Udeleževala se je tudi dru¬ gih tekmovanj v tujini in vedno privozila kakšen po¬ kal oziroma medaljo. V Ravenni (Italija) je bila leta 1997 tretja v vožnji z modeloma hidro in mono, na Madžarskem pa se je prav tako vedno uvrščala na pr¬ va tri mesta, tako v kategorijah ECO, mono in hidro. Kot edinemu dekletu med tekmovalci so ji Madžari vedno izkazali pozornost s posebnim priznanjem. Med svoje največje uspehe pa Nina šteje meda¬ lje z letošnjega svetovnega prvenstva v Duchcovu na Češkem. Sloveniji je privozila dve bronasti medalji, v kategorijah ECO in hidro 1 z modelom proton, ter eno srebrno skupaj z ekipo v kategoriji ECO team. Posebej je treba povedati, da v kategoriji hidro, v kateri čolni dosegajo hitrost do 60 kilometrov na uro in mora biti tekmovalec zelo spreten, iz Sloveni¬ je tekmujejo na mednarodnih tekmah le trije tekmo¬ valci; med njimi je Nina. Ukvarjanje z modelarstvom zahteva veliko časa, Nina pa ima še mnogo drugih konjičkov. Žal ji je, da zato le občasno sodeluje pri izdelavi modelov. Tako je v njeni domeni predvsem končni videz modela čolna. Poleg modelarstva se Nina namreč ukvarja tu¬ di z oblikovanjem gline, riše in barva na svilo, steklo, majice in druge materiale ter igra prečno flavto. Zelo rada izdeluje miniaturke, ki zahtevajo veliko natanč¬ nosti, potrpljenja in tudi ročne spretnosti. Moti jo, ker njena modelarska dejavnost in uspe¬ hi niti v šoli, še manj v družbi, niso dovolj upoštevani. Za tekmovalne uspehe v modelarstvu je leta 1996 prejela zlato plaketo MZDTK Ljubljana. mr januar 2000 27 Novosti pri modelarskih baterijah DR. JAN I. LOKOVŠEK Uvod Elektronika se razvija kot še nikoli doslej. Računalniki posta¬ nejo zastareli že v enem letu, prav tako tudi baterije. Pričakova¬ li smo, da bodo baterije vrste Ni-Cd že utonile v pozabo, pa se nikakor nočejo posloviti. Pocenile so se in še kar naprej jih raz¬ vijajo in izboljšujejo. Napovedujejo že prihod baterije s kapaci¬ teto 2,4 Ah! Prve korake na modelarskem področju je napravila tudi že nikelj-metalhidridna baterija (Ni-Mh). Ko govorimo o izpopolnjevanju baterij, ne mislimo samo na njihov razvoj v svetu, temveč tudi na dostopnost v našem oko¬ lju, oziroma na baterije, ki jih lahko kupimo v naših trgovinah in uporabimo v svojem modelu. Izmerili smo in pripravili primerjalni test za tri vrste baterij značilne velikosti "sub C", ki jih modelarji uporabljamo za po¬ gon električnih modelov. RC 2000 so že dobro znane. Za izho¬ dišče smo vzeli leto dni star paket sedmih celic, ki jih posebej izbrane ponuja GM (prodaja Mladi tehnik). Druga baterija na te- Risba 1. Odvisnost napetosti od časa pri obremenitvi 20 A. stu nima oznake in je namenjena električnemu brezvrvičnemu orodju. Kot taka je cenejša (990 SIT za kos pri Robbe, d. o. o), pa vendar izjemno dobra. Tretja je novinec GM 3000, vrste Ni-Mh iz ponudbe modelarske hiše GM. Baterije GM smo dobili na test pri Mladem tehniku na Lev¬ stikovem trgu, črne Ni-Cd ali "no name" (brez imena), kot jim radi rečemo, pa pri Robbe, d. o. o., na Slomškovi ulici v Ljub¬ ljani. Rezultati meritev Najprej sem sestavil komplete po sedem celic, kot jih upo¬ rabljamo v mnogih modelarskih kategorijah. Vsaka od baterij je napravila po dvajset ciklov, od tega sedemnajst v modelu, kjer sem jih obremenjeval z elektromotorčkom permax 600, ki je po¬ ganjal vijak slim prop 8x4. Nato sem izmeril odvisnost nape¬ tosti od časa pri trajni obremenitvi z 20 A. Rezultate teh meritev prikazuje diagram na risbi 1. Rezultati so bolj ali manj pričakovani. Najbolje "potegnejo" RC 2000, ki so jih pred tem sortirali pri GM. Tudi neoznačene, brezimenske baterije niso slabe. Prav gotovo imajo obljubljenih 2000 mAh pri 20 A obremenitve in pomenijo dober nakup. Naj¬ dlje so zdržale baterije Ni-Mh, ki pri tej obremenitvi dajo od se¬ be še dobri dve Ah in pol. Risba 2. Časovni potek moči, vrtljajev in sile statičnega potiska za GM 3000 Risba 3■ Časovni potek moči, vrtljajev in sile statičnega potiska za RC 2000 Daj, zresni se že in pusti sosedove pri miru! 28 januar 2000 TTK£ 5 RADIJSKO VODENJE Ko primerjamo napetost na celicah, se pozna, da so imele RC 2000 za seboj postopek, ki se mu po angleško reče "pushing", in so tako na vrhu s povpreč¬ no vrednostjo 1,12 V na celico. Črne so pristale pri 1,09 V in Ni-Mh pri 1,07 V. Te razlike se morda komu ne bodo zdele velike, toda ogromno pomenijo pri moči motorja v modelu. Zato sem namenoma narisal diagram za komplet sedmih celic in ne le eno! V modelu Osnovna kritika diagrama, kot je na risbi 1, je, da ni dovolj "življenjski". Je pa nedvomno tak, kot ga običajno podajajo pri različnih firmah. Zato poglejmo še diagram, kjer sem meril vse, kar se da meriti na modelu, ki ima za pogon elek¬ tromotor permax 600 in vijak slim prop 8 x 4. To je namreč značilna kombinaci¬ ja, ki poganja tudi moj hidroplan. Meril sem tudi vrtljaje motorja in statični potisk vijaka. Ta kombinacija je zmogla okoli 7,5 N statičnega potiska. Pri modelu, ki ima dober kilogram in pol, je to v pri¬ merjavi s silo teže razmerje 1 : 2, kar je kar v redu. RC2000 GM RC2000 NN GM3000 Tabele predstavljajo rezultate meritev napetosti, toka, vrtljajev in sile statičnega potiska. Dodatno pa sem izračunal še električno in mehansko moč Pe in Pm- Bolj ilustrativen je diagram, ki prika¬ zuje potek moči, vrtljajev in sile statične¬ ga potiska na risbah 2 in 3- Praksa Vse tri baterije so opravile svoje v modelu donald 4. Najzahtevnejši mane¬ ver je vzlet z vodne površine. Najboljši Start so imele baterije RC 2000. Model se je odlepil od gladine že po dobrih desetih metrih. Kake tri do pet metrov več so potrebovale neoznačene bateri¬ je. Z Ni-Mh pa sem se precej namučil. Prevozil sem že skoraj pol Koseškega bajerja in se je nasprotni breg že nevar¬ no bližal, ko mi je le uspelo vzleteti. Sledil je eno- do enoinpolminutni po¬ let, pristanek ter poskus vnovičnega vzleta. Baterije RC 2000 GM to še zmo¬ rejo, črne RC 2000 komaj še, Ni-Mh pa ne več. Novo na trgu JAMAKA PR02 RV-naprava Jamara PR02 je dvokanalni AM-sis- tem, ki deluje na frekvenčnem območju 40 MHz. Namenjen je vodenju neletečih modelov. Kom¬ plet vsebuje oddajnik, sprejemnik, en standardni servomehanizem (HES-188), škatlico za baterije s stikalom in par kristalov. Namesto baterij veli¬ kosti minjonk je mogoče uporabiti tudi ustrezne akumulatorje Ni-Cd. Naprava stane 10.600 SIT. Robbe Slovenija, Slomškova 23, 1000 Ljub¬ ljana, tel.: (061) 132-22-42 SPRING - PORSCHE 911 Model avtomobila spring (porsche 911), ki lahko tekmuje v kategoriji rally, poganja motor z notra¬ njim izgorevanjem delovne prostornine 3,5 cm 3 . V kompletu je poleg modela z motorjem še soli¬ dna dvokanalna RV-naprava Saber za frekvenč¬ no območje 40 Mhz in ves potrebni pribor za vžig. Vse skupaj stane 73.000 SIT. Mantua model, C. Andreja Bitenca 36, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 152-50-46 Ko gledamo tabele meritev, ne bi verjeli, da je lahko Start z Ni-Mh toliko slabši, toda preizkus v modelu to očit¬ no pokaže. Vzlet z vode je pač ena ta¬ kih hujših obremenitev. Boljši odgovor kot diagram da tu tabela. Z RC 2000 vzletam z dobrimi 7,5 N potiska, pri GM 3000 pa le s 6,9 N. V povprečju zmore RC 2000 malo manj kot 7 N, GM 3000 pa 6 N. Pač pa da diagram z risbe 1 kar do¬ ber odgovor o trajanju, če je povpreč¬ na vrednost obremenitve okoli 20 A. Pri Startu potegne motor tudi do 24 A, potem pa seveda tok in z njim tudi moč upadata. Morda to ni dovolj za vnovični vzlet z vode, je pa za let. Z obema RC 2000 je model lahko v zraku od 9 do 12 minut, 3000 pa so omogo¬ čile 11- do 15-minutni polet. TC4 GM izdeluje tudi model avtomobila v merilu 1 : 10 na pogon z motorčkom z notranjim izgore¬ vanjem. Imenuje se TC4. To je izdelek visokega kakovostnega razreda. Glavni deli podvozja so iz lahke litine, motorček pa ima tudi sistem za roč¬ ni start s potezno ročico. Mogoče je nastaviti trdo¬ to vzmetenja kakor tudi vse štiri oljne blažilnike. Model ima nastavljivo podvozje in štirikolesni po¬ gon. Jermen, ki poganja prednji diferencial, ima celo posebno napenjalko, ki skrbi za to, da ne pride do opletanja, ko se vozilo med dirko segre¬ je! Cena modela je 56.000 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43 SCHUMACHER ITC Posebna ponudba ob koncu tisočletja je komplet avtomobilskega modela Schumacher ITC na električni pogon. V kompletu namreč ni samo avtomobil, temveč prav vse, kar še potrebujete zraven. Kot nalašč za tistega, ki se bo začel s tem športom šele ukvarjati in mu ne bo treba iskati drugih komponent. Komplet vsebuje še po¬ gonske baterije, polnilnik in dvokanalno RV-na- pravo Jamara PR02. Cena kompleta znaša 35.900 SIT. Robbe Slovenija, Slomškova 23, 1000 Ljub¬ ljana, tel.: (061) 132-22-42 TIKI 5 januar 2000 29 Preizkuševalnik kristalov ROBERT RESMAN Kristali ali "kvarci", kot jim radi reče¬ mo, so v radijsko vodenem sistemu naj¬ občutljivejši elementi. Trd pristanek ali celo strmoglavljenje modela je lahko vzrok, da kristal poči in ni več uporaben. Včasih sploh ne opazimo te okvare in model lepo popeljemo v zrak, tu pa se stvari zapletejo in kaj hitro lahko izgubi¬ mo nadzor nad modelom. Včasih že med zagonom motorja, ko se model začne tresti, opazimo trzanje v komandah. To je ponavadi znak za okvaro na kristalu. Če narahlo potrkamo po ohišju sprejem¬ nika in če komande trznejo, je velika verjetnost, da je kristal pokvarjen. Takšnim nevšečnostim se lahko izog¬ nemo, če preverimo uporabljeni kristal. V ta namen si izdelajmo majhno, ceneno napravico za preverjanje kristalov. Iz iz¬ kušenj vem, da je napajanje takšnih napravic, ki jih nosimo s seboj na teren, vedno težavno. Polnjenje sprejemniške in oddajniške baterije je nujno potrebno opravilo, da pa bi napolnili še eno do¬ datno napravico, nam ponavadi zmanjka energije. Zato sem jo zasnoval tako, da ji prilagodim vir napajanja. Nastala je majh¬ na napravica, ki jo priključimo kar na priključek za polnjenje akumulatorjev na oddajniku. Da pa je napajanje zagotov¬ ljeno, moramo imeti v oddajniškem modulu za napajanje kratkostično sponko, ki oddajniku omogoča polnjenje z - nnrn - -CZ3> LED R2 di -CDEZb avtomatskimi polnilniki. Če oddajnik ni¬ ma možnosti nastavitve za takšno polnje¬ nje, potem je treba premostiti zaščitno diodo v oddajniku, Ta preprečuje, da bi oddajniško baterijo na polnjenje priklju¬ čili narobe. Kaj v bistvu vzbuja kristal? Če nanj priključimo zelo občutljiv merilni instru¬ ment, bomo opazili pojav neke napeto¬ sti. To imenujemo piezoelektrični efekt, ki ga največ izkoriščamo pri klasičnih gramofonskih glavah. Piezoelektrični efekt je inverzen, kar pomeni, da z raz¬ lično napetostjo na kristalu vzbudimo mehanično vzbujanje. To je le en efekt, ki ga ima kristal. Drugi efekt je v našem primeru po¬ membnejši, in sicer njegova resonanca. Odvisno od reza, oblike in velikosti kri¬ stala, vsak kristal oscilira na različni last¬ ni frekvenci. Ta je lahko le nekaj KHz ali pa nekaj MHz. Frekvenca je stabilna do milijontega dela svoje vrednosti ne glede na temperaturo okolice. Prav zaradi te lastnosti je kristal v radijskih napravah nepogrešljiv. V našem sistemu kristal odreja točno frekvenco delovanja, ki jo modelarji imenujemo kar kanal. S pomočjo kristala je mogoče zgradi¬ ti zelo preproste stabilne oscilatorje. Naš preizkuševalnik deluje neperiodično, kar pomeni, da ga ni treba nastavljati. Če pogledamo shemo vezja, vidimo, da je kristal sestavni del oscilatorja, ki ga se¬ stavljajo T 1, C 1, C 2, R 1 in R 2. Oscila¬ tor ima frekvenco uporabljenega kristala. Tako dobljeno VF-napetost usmerimo s žav bo s konektorjem za napajanje. Upo¬ rabimo 1,5 mm debelo izolirano bakreno žico, kakršno uporabljamo za hišno elek¬ trično napeljavo, in jo prispajkamo na konektor. Nataknemo plastični pokrov ter druga dva priključka prispajkamo na ploščico. Na spoj nanesemo več cina, da bo trdnejši. Celotni konektor lahko še dodatno ojačimo z lepilom, lahko tudi iz talilne pištole. Ohišje je najbolje narediti iz kaširane- ga pertinaksa, ki ga uporabimo tudi za izdelavo tiskanega vezja, in ga sestaviti s spajkanjem. Ohišje mora biti namreč ko¬ vinsko in povezano z negativnim polom. S tem dosežemo, da VF-napetost ostane v ohišju. To je še posebej pomembno, ker bomo napravico uporabljali blizu na¬ C 3, D 1 in D 2, ta pa že lahko odpira tranzistor T 2. V kolektorskem krogu je vezana LED-dioda, ki sveti močneje ali šibkeje, odvisno od višine VF-napetosti. Na ta način se dobi tudi približna ocena in kakovost kristala, ki ga preizkušamo. Pokvarjen kristal sploh ne oscilira in di¬ oda ostaja ugasnjena. Lahko se zgodi, da napravica kljub brezhibnemu kristalu ne bo delovala. Problem je v uporabi baterij, ki imajo to slabo lastnost, da se jim pri praznjenju poveča notranji upor, kar lahko odpravi¬ mo z vezavo kondenzatorja 0,1 pF na obe napajalni točki. Ploščica tiskanega vezja je narejena klasično in je zelo enostavna. Vrstni red elementov ni pomemben, pa tudi njiho¬ ve vrednosti niso kritične. Nekaj več te¬ šega oddajnika, kar bi lahko povzročalo motnje. Če imamo kakšno miniaturno tipko, jo kar mirno vgradimo in tako svoj oddajnik še dodatno zavarujemo pred motnjami. Ker je ohišje kovinsko, moramo vez¬ je dobro izolirati, da ne pride z njim v stik. Iz ohišja sega le konektor za priklju¬ čitev napajalne napetosti in morebiti še tipka, za priključitev kristala pa izrežemo luknjo, skozi katero kristal vstavimo v podnožje. Kristal preverimo po vsakem tršem pristanku ali še bolje, vsakič, ko pridemo na vzletno stezo. Upam, da se boste z uporabo napra¬ vice izognili marsikakšni neprijetnosti, morda pa celo preprečili strmoglavljenje modela. 30 januar 2000 TIKI 5 Priprava računalnika za delo v internetnem omrežju MIHA ZOREC Okna 95 (98) že vsebujejo vso potreb¬ no programsko opremo za povezavo in delo v internetnem omrežju. Treba jo je le poiskati, aktivirati in ustrezno nastaviti. Katere vrednosti kam vpisati je odvisno od ponudnika internetnih storitev. Ker je za večino naših bralcev najdostopnejši AR¬ NES (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije - www.arnes.si), si bomo posto¬ pek priprave računalnika za delo v inter¬ netnem omrežju ogledali na njihovem pri¬ meru. Preden se tega lotimo, moramo v računalnik vgraditi modem in preveriti, ali imajo Okna nameščeno komponento Omrežje na klic (Dial-Up Networking), ki omogoča modemsko povezavo z drugimi računalniki. Če te komponente ni na Nad¬ zorni plošči (Control Panel), poženemo programček Dodaj/Odstrani programe (Add/Remove Programs) in na namesti¬ tvenem lističu Windows namestitev (Windows Setup) v seznamu komponent kliknemo na Komunikacije, nato pa od¬ kljukamo Omrežje na klic. Ko pritisnemo na gumb V redu (OK), bo program zahte¬ val originalne diskete oziroma CD-ROM Oken 95 (98). Po namestitvi potrebnih da¬ totek moramo računalnik najprej znova pognati, nakar se lahko lotimo nastavlja¬ nja Omrežja na klic. Mapa Omrežja na klic se nahaja v ma¬ pi Moj računalnik (slika 1). Ko kliknemo na ikono, se odpre novo okno, ki omogo¬ ča izdelavo več različnih povezav. To pri¬ de prav, če za povezovanje v internetno omrežje uporabljamo različne modeme (značilen primer je prenosni računalnik), ali pa se z internetom povezujemo prek različnih vstopnih točk. Novo povezavo izdelamo tako, da kliknemo na ikono Nova povezava in sle¬ dimo navodilom izredno nazornega na¬ mestitvenega čarovnika. V prvem oknu poimenujemo povezavo in izberemo mo¬ dem. Če uporabljamo več različnih pove¬ zav, je najbolje uporabiti kar imena vstop¬ nih točk oziroma strežniških računalni¬ kov. Sledi okno za določitev telefonske številke, s katero bomo vzpostavili pove¬ zavo. V zadnjem oknu nastavitve le še po¬ trdimo, nakar se v oknu Omrežje na klic pojavi nova ikona, v našem primeru z imenom Moja povezava. Šele zdaj pridejo na vrsto "prave" na¬ stavitve. Z desno tipko na miški kliknemo na ikono Moja povezava (slika 2) in v pri¬ ročnem seznamu izberemo Lastnosti (Pro- perties). Okno, ki se pri tem odpre, vsebu¬ je tri (v Oknih 98 pa štiri) nastavitvene lističe. Prvi (slika 3) z imenom Splošno (General) omogoča vnos ali spremembo klicne številke in izbiro modema. Vrsto strežnika in dovoljene omrežne protokole določimo na nastavitvenem lističu Vrste strežnikov (Server Types), ki ga prikazuje slika 4. Tu opravimo tudi nastavitve inter¬ netnega protokola TCP/IP. Do teh nastavi¬ tev pridemo s pritiskom na gumb Nastavitve za TCP/IP (TCP/IP Settings). V nastavitve¬ nem oknu v polja vpišemo ustrezne vre¬ dnosti. Vrednosti, ki jih prikazuje slika 5, veljajo le za povezavo z omrežjem ARNES. Tretji nastavitveni listič služi za določi¬ tev datoteke z zapisom povezovalne pro¬ cedure, česar običajno ne potrebujemo. Pri Oknih 98 imamo na voljo še četrti na¬ stavitveni listič Multilink, ki omogoča upo¬ rabo več modemov za vzpostavitev ene internetne povezave po več telefonskih li¬ nijah hkrati. S tem sicer močno pospešimo prenose, ker pa uporabljamo več telefon¬ skih linij istočasno, se ustrezno temu po¬ večajo tudi stroški. Preden poženemo vzpostavljanje po¬ vezave, si oglejmo še nastavitve modema. Do njih pridemo, če na nastavitvenem lističu Splošno (General) pod poljem za izbiro modema kliknemo na gumb Kon- figuriraj. S tem prikličemo okno s tremi nastavitvenimi lističi. Prvi poleg vsega drugega ponuja izredno dobrodošlo na¬ stavitev: v rubriki Zvočnik lahko namreč določimo, kako glasen bo zvočnik v mo¬ demu (slika 5). S to nastavitvijo lahko uti¬ šamo tisto nadležno piskanje in tuljenje, ki se ga sliši pri vzpostavljanju povezave. Naslednji listič Povezava služi za nastavi¬ tev povezave. Na njem mora biti možnost Čakanje na znak centrale obvezno izklop¬ ljena (slika 7). mr 5 januar 2000 31 MAKETARSTVO £$J Po opravljenih nastavitvah s pritiskom na gumb V redu okno zapremo. Če želi¬ mo vzpostavit povezavo, dvakrat klikne¬ mo (z levo tipko na miški) na ikono Moja povezava, kar prikliče povezovalno okno. Vpišemo uporabniško ime (User name) in geslo (Password), kakršna nam je dodelil naš ponudnik internetnih storitev, in če je telefonska številka pravilna, pritisnemo na gumb Vzpostavitev povezave. Ko se zve¬ za vzpostavi, poženemo brskalnik in razi¬ skovanje interneta se lahko začne. Nastavitve za omrežje ARNES so po¬ drobno opisane tudi na njihovih spletnih straneh: http://www2.ames. si/home/na¬ vodila.html. Kdor uporablja omrežje SIOL, pa lahko pomoč najde na naslovu: http:// www.siol.net/uporabniki/win95. slo. 3.htm. Timovo izložbeno okno Norih American F-100 D super sabre (Revell, kat št. 04606, M 1 : 72) JURE MIUEVIČ F-100 super sab¬ re je bil zasnovan na izkušnjah korejske vojne in je v svoji prvi različici poletel kot čisti dnevni lo¬ vec. Tako po zasnovi in uporabi kot tudi po svojem izvoru je bil neposredni na¬ slednik slovitega F-86 sabre. North Ameri¬ can je sicer zasnoval elektronike polnega in z raketami oboro¬ ženega vsevremen- skega lovca nasled¬ nje generacije, a so se pri USAF odločili le za izboljšanega in hitrejšega naslednika že obstoječih lovcev. Super sabre je bil ta¬ ko eden zadnjih iz rodu klasičnih lovcev. Kljub zastarelosti koncepta so pri gradnji uporabili tedaj novi titan; konstrukcija le¬ tala je bila napredna, videz pa eleganten. Prototip letala, ki ga je pilotiral preizkusni pilot George Welch, letalski as iz druge svetovne vojne, je že na prvem poletu, 25. maja 1953, prebil zvočni zid. Letalo je bi¬ lo aerodinamično zelo čisto, k čemur so prispevala tanka puščičasta krila s krilci ob trupu in brez zakrile. Pri North Ameri¬ čanu so to nenavadno namestitev krmil¬ nih površin izbrali zaradi preprečevanja vihanja krila pri velikih hitrostih. Posledi¬ ca je bila, da so bile zgodnje različice leta¬ la kljub predkrilcem, ki so se raztezala po celotnem sprednjem robu krila, pasje hitre in nestabilne pri "kontroliranem padcu", kot so piloti zajedljivo imenovali pristanek. Zakrilca na pri korenu povečanem krilu je imel šele lovsko-bombniški F-100 D, v bo¬ jih pa je v okviru francoskih sil letel konec petdesetih nad Alžirijo in kasneje kot del ameriškega vojaškega stroja nad Vietna¬ mom. V bojih proti celinski Kitajski je hu- ne (hundred - angl. sto) uporabljal tudi Tajvan. Zadnja različica je bil dvosedežni F-100 F, namenjen protielektronskemu bo¬ jevanju in nadzoru ter vodenju udarov za podporo kopenskim enotam. Vseh super sabrov so naredili 2294, nekaj pa jih za vleko preprostih topniških tarč ter za upravljanje in oceno zadetkov na bolj za¬ pletenih brezpilotnih letečih tarčah služi še danes. V Revellovi škatli najdemo pravzaprav le nekaj mesecev starejšo Italierijevo ma¬ keto. Mere, obrisi in panelizacija so točni, ali pa (glede na različne vire) malenkost¬ no odstopajo. Maketo sem primerjal z dosti starejšim Escijevim izdelkom in ugotovil, da so deli kljub različnima kalupoma praktično identični. Skladanje je skoraj popolno, tako da se nisem mogel upreti skušnjavi in sem uporabil polovici trupa ter pokrov prostora za topove Escijeve makete, vsi preostali deli pa so bili Revell¬ ovi. Kljub tej zamenjavi je bilo prileganje vseh delov popolno. Podvozja in njihovi jaški za vitrinsko kakovost popolnoma za¬ dostujejo, odpremo pa lahko tudi zračno zavoro pod trupom. Revellova maketa sta¬ rejšega tekmeca v nekaterih podrobnostih (bolje odlita kolesa, dodani zavorni vodi na nogah podvozja ipd.) sicer prekaša, oba izdelka pa delita revno in netočno no¬ tranjost pilotske kabine, netočne glavne pokrove podvozij, manjka pa jima tudi ra¬ darski merek v vstopniku za zrak. Zadnji napaki lahko odpravimo mimogrede, not¬ ranjost kabine pa je popolnoma neuporab¬ na. Če za samogradnjo niste razpoloženi, priporočam izboljšan merek in katapultni sedež ter zaprto kabino. Svojemu hunu sem spustil še predkrilca, na maketi pa sem preizkusil tudi nov način ponazarja¬ nja kovic, a o tem kdaj drugič. Fotografije barvne sheme letala 309- lovsko-bombniške skupine USAF, ki jo po¬ nuja Revell, nisem našel. Več sreče sem imel z barvno shemo F-100 D lovske sku¬ pine Corse francoskega vojnega letalstva, kjer fotografije drugih letal te skupine po¬ trjujejo Revellovo barvno shemo. Za barva¬ nje sem uporabil Testorsove metalizatorje, ki sicer zahtevajo veliko potrpljenja in skrb¬ nosti, vendar je rezultat vreden truda. Revellov super sabre nikakor ni slab, s popravljeno notranjostjo kabine pa ga lahko prinesemo tudi na tekmovanje. Kljub temu je bolje poseči po izvirniku, kajti popolnoma enak Italerijev F-100 je vsaj za tretjino cenejši. Maketo pripo¬ ročam. 32 januar 2000 TIKI 5 ZA SPRETNE ROKE Svečnik ANICA ZALAR Pri tehničnem pouku lahko iz bakrene pločevine izdelamo preprost in uporaben svečnik. Izdelek bo v okras vsaki praznič¬ ni mizi, lahko pa ga uporabimo tudi kot izvirno darilo. Material za izdelavo dobi¬ mo v kompletu gradiv za 6. razred. Gradivo: - bakrena pločevina debeline 1 mm, - bakrena kovica 0 3 x 10 mm. Orodje in pripomočki: - škarje za rezanje pločevine, - zarisna igla, - koničasto šestilo, - točkalo, - prebijač, - leseno ali plastično kladivo, - jekleno kladivo, - okrogle klešče, - ploščate klešče. Izdelava Mere izdelka povzamemo po načrtu. Vsi sestavni deli so zelo preprosti, le dr¬ žalo za svečo je malo zahtevnejše. Ravne robove narišemo z zarisno iglo, okrogle dele pa s koničastim šestilom. Držalo narišemo tako, da najprej začrtamo dve srednjici (vodoravno in navpično). V presečišču srednjic zapičimo šestilo, na¬ rišemo krog s polmerom 25 mm in ga razdelimo na 6 delov. Začnemo v točki, kjer vodoravna srednjica seka krog. Na enak način narišemo notranji krog s pol¬ merom 12 mm, le da začnemo v točki, kjer navpična srednjica seka notranji krog. Označene šestine obeh krogov po¬ vežemo, da dobimo obliko šesterokrake zvezde. Sestavne dele izrežemo s škarjami za rezanje pločevine. Mesta kovičenja za- točkamo s točkalom ter prebijemo s pre- bijačem. Luknje lahko izvrtamo tudi s svedrom 0 3 mm. Skledico oblikujemo z lesenim ali plastičnim kladivom. Tolčemo le po ro¬ bu, da ga nekoliko dvignemo. V luknje sestavnih delov vstavimo bakreno kovi¬ co, ki jo na notranji strani zatolčemo s koničastim delom jeklenega kladiva. Na¬ zadnje se lotimo še oblikovanja preosta¬ lih delov. Držalo za svečo po črtkani črti upognemo navzgor s ploščatimi klešča¬ mi, z okroglimi pa poljubno oblikujemo nosilec in držaj. V držalo vstavimo le še svečo primerne debeline. 4 mr januar 2000 33 IZDELEK ZA DOM UHU UHU-jeve ustvarjalne strani Ptičja krmilnica MATEJ PAVLIČ Od 7. razreda dalje Čas izdelave: 3 dvojne ure (skupinsko delo) Naloga in motivacija: Ob izdelavi ptičje krmilnice mora učenec uporabiti risalno orod¬ je ter električno orodje za vrtanje, razrez in brušenje. Na koncu mora poskrbeti tudi za ustrezno zaščito izdelka pred vremenskimi vplivi. Težišče učenja: - natančna proučitev navodil, kosovnice in slik, - priprava gradiva (žaganje, skobljanje), - zarisovanje sestavnih delov na gradivu, - izdelava sestavnih delov s pomočjo električne žage (krožne, vbodne ali nihajne), - delno sestavljanje, lepljenje in vijačenje, - brušenje, - sklepno sestavljanje, - površinska obdelava, - izdelava kritine (po izbiri posameznika). Gradiva, orodje in pripomočki: - približno 3,5 m smrekovih letev s prerezom 25 x 25 mm, približ¬ no 3,5 m smrekovih letev s prerezom 30 x 10 mm, 10 mm debela vezana plošča (1 kos 400 x 400 mm za dno in 2 kosa 500 x 290 mm za streho), 20 in 40 mm dolgi in čim tanjši lesni vijaki (spax), nekaj 20 mm dolgih žebljičkov, lepilo za les (UHU coli express ali UHU coli wasserfest), silikonski kit, v vodi ob¬ stojna barva, lak ali kateri koli drugi zaščitni premaz za les; - risalno orodje, električna žaga (krožna, vbodna ali nihajna), električni skobeljnik, električni vrtalnik z navpičnim stojalom, sveder za les 0 3 mm, izvijač ali akumulatorski vijačnik, kladi¬ vo, električni brusilnik, grob in fin brusilni papir, nekaj manjših mizarskih svor, čopič. Slika 12. Poleg zrnja, ki ga natresemo v krmilnico, lahko vanjo ali podnjo obesimo tudi lojeno ptičjo pogačo ali kako drugo hrano, s kate¬ ro bomo pticam pomagali lažje preživeti zimo. Izdelava Bolj prav bi sicer bilo, da bi navodila za izdelavo ptičje krmil¬ nice (slika 12) objavili že v novembrski številki Tima, toda ker je pred nami še nekaj zimskih mesecev, tudi sedaj ne bodo nič manj dobrodošla. Najprej si pripravite dovolj letev z ustreznim prerezom. Po- skobljajte jih, nato pa jih narežite na zahtevane mere (slika 1). Pomagajte si s kosovnico in fotografijami (predvsem s sliko 8, na kateri so sestavni deli ustrezno oštevilčeni). Ograjo (1) sestavljajo štiri enake letvice, ki jih odžagamo pod kotom 45° in vanje 5 mm nad spodnjim robom s 3-milimetrskim svedrom izvrtamo nekaj luknjic (slika 2) za pritrditev na dno (1). Stik letvic in dna utrdimo z lepilom in tankimi 20-milimetrskimi lesnimi vijaki (slika 3). Sedaj na ravni podlagi sestavimo dva stranska nosilca strešne konstruk¬ cije (slika 4), ki sta narejena iz štirih elementov - dveh stebrov (3), mednju vstavljene prečke (4) in z zgornje strani točno na sredini pravokotno nanjo prilepljenega opornika (5). Slika 1. Za natančen razrez smrekovih letev lahko uporabimo vbodno žago, kakršno naj¬ demo tudi v Black & Deckerjevem kompletu z oznako VersaPak Quattro VP 2000 K, ki smo ga podrobneje opisali v novembrski šte¬ vilki Tima (str. 15). Slika 2. V vse dele pred sestavljanjem izvrtamo 3-milimetrske luknjice, da se les med prodira¬ njem vijaka vanj ne bo razklal. Slika 3 ■ Sestavljanje gre hitreje od rok ob po¬ moči akumulatorskega vijačnika. Srednja stopnja Gradivo: smrekovina, vezana plošča Področje: preoblikovanje lesa in njegova površinska obdelava 34 januar 2000 m-r 5 IZDELEK ZA DOM Slika 9 Medtem ko se lepilo suši, pripravimo štiri škarnike (7) in štiri robove strehe (10). Zgoraj jih odžagamo pod kotom 30 H , da se bo¬ do čim bolj natančno stikali, nato pa jih obrusimo (slika 5). Nosil¬ cu strehe (6) in škarnikom na spodnjem koncu pod kotom 45° odžagamo vogal. Pred nadaljnjim sestavljanjem posnamemo tudi vse štiri kote na stiku med stebrom in prečko, da se bodo škarni- ki lahko naslonili nanje (slika 6). Nosilec strehe privijemo na opornika tako, da bo razdalja med njima 31 cm. Prav tolikšna je namreč tudi razdalja med stebri stranskih nosilcev strešne kon¬ strukcije. Krilo strehe (8) prilepimo in privijemo na škarnika, pri čemer pazimo, da bo na spodnji strani nekoliko molelo čeznju (slika 7). Konici, ki ju na vrhu tvorijo pod kotom odžagani škar- niki, vodoravno odbrusimo; nanju z vrha privijemo sleme (9), ki je dolgo točno toliko kot streha (slika 8). Na enak način pritrdimo še drugo strešno krilo. Nanj nato na obeh straneh z 20-milimetr- skimi žebljički pritrdimo rob strehe (slika 9). Sledi brušenje izdelka s finim brusilnim papirjem. Po potrebi še enkrat nekoliko pritegnemo vijake, nato vse skupaj vsaj dva¬ krat prelakiramo oziroma prebarvamo z enim izmed zaščitnih pre¬ mazov za les (slika 10). Le tako bo ptičja krmilnica dolgo časa kljubovala dežju in snegu. Strešno konstrukcijo sestavimo z dnom tako, da na vnaprej označenih mestih s spodnje strani privijemo štiri 40-milimetrske vijake skozi dno v stebre (slika 11). Slika 10. Ne varčujmo z lakom, sicer ptičja krmilnica na snegu, dežju in mrazu ne bo zdržala dolgo. Ostala je še izde¬ lava kritine. Ker je možnosti veliko, naj vsak izbere tisto, ki se mu zdi najbolj primerna. Kdor se bo odločil za izved- slika 11 bo, ki je prikazana na sliki 12, bo moral iz 5-8 mm debele smrekovine nažagati 112 pravokotnih deščic 35 x 55 mm ter vsaki posebej polkrožno ob¬ delati eno od krajših stranic. Dobljene "strešnike" je na streho najbolje pritrditi s silikonskim kitom in kratkimi žebljički. Tisti, ki nima toliko potrpljenja, naj ptičjo krmilnico prekrije s pločevino, strešno lepenko, kosom talne obloge iz umetne mase, akrilnim steklom itd. V vsakem primeru moramo dobro zatesniti stik ob slemenu in ob robovih strehe, da vanj ne bo prišla voda. Po zgornjih navodilih narejena krmilnica je razmeroma velika, zato jo bomo težko postavili na okensko polico. Precej bolj bo prišla do izraza, če jo postavimo na vrt oziroma na v zemljo zapi¬ čen kol; lahko jo privežemo tudi na vogal balkonske ograje ali pa jo obesimo pod kak dovolj visok nadstrešek. V ta namen sredi sle¬ mena izvrtamo 5-milimetrsko luknjico, skozi katero napeljemo kos močne najlonske vrvice. Slika 4. Vse zlepljene stike obvezno utrdimo s tankimi lesnimi vijaki. Slika 6 Slika 5. Tudi ta mali trikotni brusilni nastavek je iz kompleta VersaPak Quattro VP 2000 K. Slika 7 Slika 8. Ta fotografija služi namesto sestavne risbe, zato so sestavni de¬ li oštevilčeni enako kot v kosovnici. Manjkajo le dno (1), ograja (2) in rob strehe (10). mr januar 2000 35 MAKETARSTVO Maketa ladje HMS Bounty (5. del) MATEJ PAVLIČ Gradnja trupa gre počasi h koncu. Da pravzaprav vse delo, ki je povezano z izdelavo takšne makete, poteka dobese¬ dno počasi, ste tisti, ki po naših navodilih gradite posnetek angleške jadrnice HMS Bounty s konca 18. stoletja, brez dvoma že sami ugotovili. Sestavljanje drobnarij res vzame izjemno veliko časa, zato je ve¬ lika mera potrpežljivost prav gotovo na prvem mestu. Vsako hitenje in površnost se namreč grdo maščujeta in pokvarita videz izdelka. V prejšnjem nadaljevanju smo si ogle¬ dali podrobnosti v zvezi z izdelavo opre¬ me na krovu (slika 1), v tem pa bomo opisali sklepna opravila na trupu. Zače¬ njamo s krmnim delom, ki je bil pri veli¬ kih zgodovinskih ladjah res nekaj poseb¬ nega. Videti je, kot da so mojstri tistega časa kar tekmovali, kdo bo naredil lepšo krmo: okvirji oken in nosilni stebri so bili umetelno izrezljani, ograje na balkonih v več nadstropjih še najbolj spominjajo na angleške mestne hiše, ni pa manjkalo tudi nenavadnih in pisanih ornamentov, pozla¬ te itd. Če že ne najlepšo, potem pa prav gotovo eno najlepših krm je imela ladja Wasa (slika 11). Daljnega leta 1625 jo je dal zgraditi švedski kralj Gustav II. Adolf in bila je ponos švedske mornarice. Žal je vse skupaj trajalo le zelo kratek čas, saj se je ta prekrasna in kar 70 m dolga trijam¬ bornica 10. avgusta 1628 na svoji krstni plovbi v stockholmskem zalivu potopila. Utonila je tudi skoraj tretjina posadke. S pomočjo primitivnih pripomočkov so leta 1664 dvignili na površje 53 od 64 topov, ostanke ladje pa so v beckholmske doke prepeljali šele aprila 1961. Takrat se je po 333 letih mirovanja na morskem dnu za¬ čela obnova ladje, ki si jo danes v vsem njenem sijaju lahko ogledate v muzeju v Stockholmu (še lažje pa kar iz domačega naslanjača na spletnih straneh http:// www.vasamuseet.se/indexeng.html). Glede na ohranjeno dokumentacijo iz ti¬ stih časov je imela tudi ladja HMS Bounty lepo okrašeno krmo, vendar pa je ta na maketah različnih proizvajalcev zelo raz¬ lična (slika 12). Pri Mantui so jo domisel¬ no ponazorili z nekaj koščki jedkane me¬ deninaste pločevine, ki jih je treba po izrezovanju, barvanju in brušenju prilepi¬ ti na leseno podlago (poz. 1). Stranski del se nadaljuje vzdolž bokov (sliki 2 in 4), zgornji pa je - enako kot zaobljeni vrh ograje na krmi - prekrit s koščki oreho¬ ve letvice s prerezom 2x6 mm (slika 3). drobnejšimi čepki) so v priloženem kom¬ pletu dodatkov. Tam najdete tudi okvirje z loputami za topovske odprtine v bočni ograji (83, poz. 29). Pravilni položaj od¬ prtin določite s pomočjo stranskega risa, objavljenega v prilogi Tima 3, navpično razdaljo od krova pa določite tako, da iz¬ delan top postavite ob ograjo: njegova cev mora biti točno sredi odprtine. Izrez naredite tako, da z modelarskim vrtalni¬ kom, v katerega vpnete sveder 0 2 mm, v ograjo drugo poleg druge najprej izvr¬ tate nekaj luknjic, ki jih polagoma toliko razširite, da skoznje lahko potisnete igla¬ sto pilo. 2 njo nato obdelate odprtino do zahtevane oblike in velikosti. Slika 3■ Zgornji rob krme in ograje je na¬ rejen iz koščkov orehove letvice s prerezom 2x6 mm. Slika 2. Bočne letvice se nadaljujejo v stran¬ ski del krme. Koščke, ki jih dobro namažite z lepilom, pustite moleti kak milimeter čez rob; s fino pilo jih posnemite šele potem, ko se lepilo že popolnoma posuši. Iz medeni¬ naste pločevine previdno izrežite obok (30) in ga toliko časa obdelujte s pilo, da se bo natančno prilegal obliki dela 35. Nanj ga boste prilepili šele po barvanju in lakiranju trupa. Krmilo (36) potisnite s spodnje strani skozi izvrtano luknjo tik za kobilico in skozi odprtino na krovu. Na vrhu nanj nataknite ročaj (38, poz. 2), ki mora ne¬ koliko moleti izpod podesta (poz. 22). Okovje (37) za pritrditev krmila na ko¬ bilico (trije majceni pari šarnirjev s še Vseh šest pripon za mreže (46, 47) naredite na enak način. Najprej jih pre¬ vidno izrežite, nato pa jih na eni strani prelepite s štirimi koščki orehove letvice 0,5 x 3 mm in dobro stisnite. Ko se lepi¬ lo posuši, presežek lesa odrežite z ostrim nožem in obrusite robove. Notranji rob se mora natančno prilegati obliki trupa. Luknjice za prehod napenjal (poz. 10) izvrtajte s svedrom 0 1,5 mm. Da bi k tru¬ pu prilepljene pripone zdržale silo vrvic oziroma jambornih mrež, v notranji rob vsake pripone previdno izvrtajte luknjico 0 0,8 mm in vanjo s cianoakrilatnim lepi¬ lom do polovice vlepite 10 mm dolg žeb¬ ljiček, Ko mu odščipnete glavico, lahko 36 januar 2000 TEE 3 MAKETARSTVO Slika 5. Iz orehovih letvic narejen ladijski pod na krovu pride do pra¬ vega izraza šele po barvanju s toniranim zaščitnim sredstvom za les. Slika 6. Na izjedkanem kosu medeninaste pločevine, ki ga dobite v kompletu dodatkov, so tri maske za krmni del, sestavni deli bočnih kabin in še dva detajla, ki ju je treba pritrditi na kljunu ladje. Slika 7. Pri zvijanju pločevine si pomagajte z majhnim primežem. prebarvane površine narahlo obrusite z najfinejšim in že zelo izrabljenim brusil¬ nim papirjem. Ker en nanos barve pona¬ vadi zadostuje, lahko sedaj maketo še prelakirate (npr. z brezbarvnim vodnim lakom, kot je aquales), da jo zavarujete pred vlago in umazanijo, pa tudi prah je kasneje lažje spihati z nje. Lak naj bo po možnosti mat in ne sijajni, saj preveč ble¬ ščeča površina makete ni posebej lepa. Čas med sušenjem barve oziroma laka izkoristite za izdelavo bočnih kabin (32, 33, poz. 24). Njuni sestavni deli oziroma v ravnino raztegnjeni plašč je odtisnjen na izjedkanem kosu medeninaste pločevine. lepljenje uporabite cianoakrilatno lepilo. Pločevino, ki moli čez rob lesene podla¬ ge, okrog in okrog zavihajte pod pravim kotom. Da se na ostro zavitih mestih ne bi gubala, jo nekoliko zarežite s škarja¬ mi. Presežek odstrizite in zgladite s pilo (slika 10, desno). Celo kabino očistite z acetonom ali alkoholom, da s površine odstranite modro barvo, ki je ostala od jedkanja. Na tako odmaščeno površino z majhnim čopičem nanesite zelenomodro akrilno barvo (npr. WACO ali Pactra, ozn. A5), ki jo v 20-mililitrskih lončkih proda¬ jajo v ljubljanski trgovini Mantua model. Barva mora zaliti vse ugreznjene oziroma Slika 9. Ko s fino pilo obdelate robove bočnih kabin iz medeni¬ naste pločevine, vse skupaj s cianoakrilatnim lepilom prilepite na leseno podlago. določite še položaj pripon na bokih tru¬ pa in enake luknjice izvrtate tudi tam. Sedaj je na vrsti barvanje, saj je krov in trup najlažje prebarvati takrat, ko na njem še ni prilepljenih nobenih delov. Na mestih, ki so zamazana z lepilom, se bar¬ va ne bo prijela in ostali bodo svetli ma¬ deži. Zato pred barvanjem še enkrat na¬ tančno preglejte vso površino modela in Z brusilnim papirjem ali britvico odstrani¬ te morebitne odvečne ostanke lepila. Da bi prišla struktura lesa čim bolj do izraza, je za barvanje najbolje uporabiti tonirano Zaščitno sredstvo za les (npr. silvanol ali belton). Izberite odtenek št. 2, saj prav ta da v kombinaciji z orehovim lesom naj¬ ustreznejšo barvo (slika 5). Barvo nana¬ šajte čim bolj enakomerno. Ko se posuši, Kose izrežite s škarjami in ostrim nožem (slika 6), pri čemer pazite, da dela št. 32 izrežete nekoliko večja. Pri zvijanju si po¬ magajte z majhnim primežem (slika 7) in kleščami. Izbočeni del (33) na notranji strani na dveh mestih prispajkajte k steni (32). Uporabite spajkalnik manjše moči z ne preveliko konico (slika 8). Če se oba dela natančno stikata, po vsej dolžini za- spajkajte najprej en rob in šele nato tudi drugega. Vmes ves čas preverjajte, ali je stik točen in povsod enak. Kasnejši po¬ pravki namreč niso mogoči. Ko ste s spajkanjem gotovi, zaspajkan rob na hrb¬ tni strani zgladite s pilo. Z njo natančno obdelajte tudi vse vogale na vidni strani (slika 9). Sedaj vse skupaj prilepite na podlago iz tanke vezane plošče (72). Za Slika 10. Sestavljeni bočni kabini sta pri¬ pravljeni za barvanje z akrilno barvo. mi 5 januar 2000 37 ZA SPRETNE ROKE Slika 11. Krma trijambornice Wasa je prav gotovo ena najlepših, kar se s tega posnetka makete, narejenega s pomočjo kompleta tovarne Corel, dobro vidi. Ker so Švedi po¬ topljeno ladjo v celoti obnovili in si jo je mogoče ogledati v Stockholmu, izdelovalci kompletov maket vsaj v tem primeru niso v zadregi pri konstruiranju načrta. Slika 12. Pri maketah zgodovinskih ladij, katerih načrti se niso ohranili, prihaja do precejšnjih razlik med izdelki različnih proizvajalcev. Na sliki je pogled na krmo ladje HMS Bounty iz kompleta tovarne Constructo. izjedkane dele površine. Šele ko se res dobro posuši, s fino ploščato pilico in izrabljenim brusilnim papirjem previdno odbrusite nanos barve z izbočenih delov, da dobite ravno obrnjeno sliko kot prej. Opisani postopek zahteva precej po¬ trpljenja in natančnosti, vendar pa vam ostane tolažba, da ga lahko tudi ponovite od začetka, če se vam kaj izjalovi. Bočni kabini po barvanju in lakiranju trupa pri¬ lepite na zadnja dela obeh bokov. V ta namen morate na tistih mestih zarezati in odstraniti prilepljene bočne letvice. Z izdelavo in lepljenjem zunanjih opornikov, notranjih pripon ter ograje na sprednjem delu krova ne bi smeli imeti težav. Enako velja za montažo zunanjih stopnic (82), ki so narejene iz koščkov orehove letvice s prerezom 2x3 mm. Ponarejene umetnine ALENKA PAVKO - ČUDEN Če so vam všeč olja veli¬ kih slikarjev in vam gredo na živce papirne reprodukcije, si poskusite napraviti pona¬ redek na platnu. Potrebujete papirno reprodukcijo oljne slike (koledar, slika v reviji), lesen okvir (malo manjši od reprodukcije), laneno tkani¬ no (s približno 15 cm večjimi stranicami od reprodukcije), iverko v velikosti okvirja, belo lepilo za les, brusilni papir, majhen lesen kvader, plastično folijo, žeblje, kla¬ divo, modelarski nož, oljne barve, sijajni lak, tanek in ši¬ rok čopič ter lepilni trak. Izberite barvno sliko oljne umetnine v ko¬ ledarju ali reviji. Na iverko, kije natančno enake velikosti kot leseni okvir slike, nalepite plastično folijo. Uporabite lahko samolepilno pla¬ stično tapeto. Nato čez iverko napnite la¬ neno tkanino tako, da bo plastična folija popolnoma prekrita. Najprej napnite nasprotna vogala in tkanino pritrdite z lepilnim trakom. Najprimernejši je ma¬ skirni trak, ki se uporablja za zaščito po¬ vršin pri pleskanju. Napnite še preostala dva vogala. Razredčite belo lepilo za les. Najprimer¬ nejša mešanica je: trije deli lepila in en del vode. Koncentracijo lepila prilagodite kakovosti papirne reprodukcije: tanjši papir zahteva gostejše lepilo, debelejši pa redkejše. Lepilo ne sme biti preredko, da se papir preveč ne razmoči in ne razpade. Razredčeno lepilo dobro premešajte in z debelim čopičem premažite hrbtno stran papirne reprodukcije. Reprodukcijo nalepite na napeto laneno tkanino. Najprej jo le narahlo pritisnite nanjo, nato pa jo s krožnimi gibi z meh¬ ko krpo utrdite. Pazite, da ne nastanejo zračni mehurji in da razmočenega pa¬ pirja ne obdrgnete. 38 januar 2000 TTRI 5 ZA SPRETNE ROKE Lepilo naj se suši 15-30 minut. Brusilni papir ovijte okrog lesenega kvadra in od¬ brusite odvečni papir. Brus pri tem držite navpično. Robove slike retuširajte z oljnimi barva¬ mi. Natančno dopolnite vse motive do ro¬ ba platna; mirno lahko celo "zaidete" na stranski rob okvirja. Na koncu umetnino prelakirajte z dvema ali tremi plastmi sijajnega laka. Neena¬ komeren premaz nič ne škodi, saj tudi originalne umetnine niso brez napak. Po 1-2 urah odlepite lepilni trak na hrbtu iverke in odstranite tkanino s prilepljeno sliko. Plastična zaščita iverke preprečuje, da bi se slika s tkanino prilepila na les. Platno s papirno sliko pribijte na lesen okvir. Odvečno tkanino odrežite z mode¬ larskim nožem. TIMOVI NAČRTI - KNJIGE Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vse TIMOVE NAČRTE: TIMOV NAČRT 1 - motorni letalski RV-model basic 4 star .510,00 TIMOV NAČRT 2 - RV-jadrnica lipa 1 .510,00 TIMOV NAČRT 3 - jadralni RV-model HOT-94 .514,00 TIMOV NAČRT 4 - Polmaketa letala cessna 180 .668,00 TIMOV NAČRT 5 - RV-model katamarana KIM I .514,00 TIMOV NAČRT 6 - Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke.514,00 TIMOV NAČRT 7 - jadralni RV-model HOT-95 .607,00 TIMOV NAČRT 8 - Timov HLG - 2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke.514,00 TIMOV NAČRT 9 - tomy-E elektromotorni jadralni RV-model.514,00 TIMOV NAČRT 10 - maketa lovskega letala Polikarpov 1-15 .514,00 TIMOV NAČRT 11 - jadralni RV-model gita .668,00 TIMOV NAČRT 12 - racoon HLG-3 .514,00 TIMOV NAČRT 13 - akrobat 40, trenažni motorni RV-model.616,00 TIMOV NAČRT 14 - maketa vodnega letala utva-66H .514,00 TIMOV NAČRT 15 - RV-model trajekta .514,00 Poleg načrtov vam iz našega knjižnega programa priporočamo še naslednje izdaje: F. Kiessling: IZDELAJMO SAMI.6156,00 SVET TEHNIKE.3024,00 Čuden, Snoj: RAKETNO MODELARSTVO.3240,00 R. Zupančič: LADIJSKO MODELARSTVO.2052,00 V. Zupan: MALE ŽELEZNICE.2052,00 R. Cajhen: RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV.2700,00 M. Zorec: SVETOVNI SPLET.2777,00 D. Bajt: VSEVEDNIK (predelana izdaja).3996,00 M. Ban: ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE.473,00 Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20 % popusta. Načrte lahko naročite na naslov uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6,1000 Ljubljana, tel.: (061) 179-02-24). K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. mr januar 2000 39 UGANKARSKI KOTIČEK Izpolnjevanka z dveh strani Številčnica A B CD To uganko rešujete tako, da besede, ki jih zahteva prva skupina opisov, vpiše¬ te v lik od črte A do črte C, besede iz druge skupine opisov pa v nasprotni smeri od črte D do črte B. Ob pravilni rešitvi boste na označenih poljih dobili priimek švedskega kemika in iznajdite¬ lja, po katerem se imenujejo znamenite nagrade. Od A do C: 1. ustanovitelj sikhizma (Guru, 1469- 1538), 2. kraj na Gorenjskem, znan po umetni kovaški obrti, 3- globoka rečna dolina, 4. velika rastlina z olesenelim steblom (deblom), 5. del rastline, ki slu¬ ži za razmnoževanje. Od D do B: 1. ženska z velikimi očmi, 2. ječa, arest, 3. konjski mladič, 4. znamka angle¬ ških terenskih avtomobilov, 5. vas pri Krškem in Kozjem. Izpolnjevanka Besede, ki jih zahtevajo opisi, vpišite v lik in na označenih poljih boste dobili tri znamke avtomobilov - dve angleški in eno švedsko. 1. oborožena moč države, 2. reka na Finskem, znana po brzicah, 3. posvetova¬ nje (krajše), 4. vrsta uradnega glasila, 5. vsakdanje obvezne molitve duhovnikov, 6. ograjen pomol iz hišnega zidu, z vrati povezan z notranjimi prostori. Poiščite besede, ki jih zahtevajo opi¬ si, in jih pripišite k številkam. Črke nato prenesite v lik tako, da vsaka številka ve¬ dno pomeni isto črko. Ob pravilni reši¬ tvi boste v vodoravnih vrstah prebrali švedski pregovor. 1_2_3_4_5_ - gibljiv stik dveh ali več kosti 6_7_8_9_ - zapor, arest 10_11_12_13_ - med 14_15_16_17_ - ime slov. gleda¬ liške igralke Kjuder (iz istih črk kot IMUN) UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. januarja 2000 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Igor Šiška, Brilejeva 1, 1000 Ljubljana, Jan Marhold, Nova pot 11, 6240 Kozina in Gregor Jakša, Jaka Platiše 7, 4000 Kranj. Čestitamo! NAROČILNICA__ Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Poštna številka in kraj: Datum: Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. Rešitvi vsaj dveh ugank prepišite na do¬ pisnico (ne trgajte revije!) in najkasneje do 23. januarja pošljite na naslov: Tehni¬ ška založba Slovenije, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana (s pripisom "Timove uganke"). Trije izžrebani reševalci bodo prejeli lepo knjigo Tehniške založbe Slovenije. Rešitve ugank iz decembrske številke re¬ vije TIM: Dopolnjevanka: Vesele božične praznike! Zlogovna izpolnjevanka: Pogumno v no¬ vo leto! Rebus: golenica (gol + enica) Rebus: lastnik (las + T ni K) Nagrade za vsaj dve pravilno rešeni uganki prejmejo: 1. Andrej Murovec, Ul. Milojke Štrukelj 32, 5250 Solkan 2. Tina Stupica, Krožna pot 8/c, 1360 Vrhnika 3. Branko Perenčevič, Ul. svobode 2, 2204 Miklavž 40 januar 2000 m 5 KNJIGE ZA PROSTI ČAS TEHNIŠKE ZALOŽBE IZ PROGRAMA SLOVENIJE Jože Čuden, Rasto Snoj RAKETNO MODELARSTVO Prvi kompletni priročnik za raketne modelarje. O knjigi govorijo že naslovi poglavij: razvoj raketne¬ ga modelarstva v svetu in pri nas; raketno mode¬ larstvo kot tehničnošportna disciplina (varnost, pravila); orodja, stroji in gradiva pri modeliranju, modelarska delavnica; lepila in lepljenje; zaščita in barvanje modelov; konstrukcija in oprema mo¬ delarske rakete; večstopenjske rakete, raketopla¬ ni; modelarski raketni motorji; lansirne naprave, izstreljevanje raket, pristajalni sistemi; ozračje, aerodinamični upor rakete. 222 strani, 21 x 27,5 cm CENA: 3.240 SIT Dr. Rafael Cajhen RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV Učbenik radijskega vodenja jadralnih in motornih letalskih modelov. Namenjen je začetnikom za samostojno učenje ali učenje ob inštruktorju. Avtor poleg uvodnih napotkov začetniku izčrpno in razumljivo razlaga aerodinamiko in mehaniko letenja, svetuje glede izbire pravega modela ter obravnava teoretično plat učenja radijskega vo¬ denja motornih modelov. 84 strani, 100 slik in risb, 20 x 28 cm CENA: 2.700 SIT ISBN 86-365-0193-8 Roman Zupančič LADIJSKO MODELARSTVO Ilustrirani priročnik za mlade, ki se želijo ukvarja¬ ti z ladijskim modelarstvom. V knjigi so obdelana orodja, gradiva, lepila in površinski premazi; sle¬ dijo predstavitve osnovnih tipov ladijskih mode¬ lov, podrobna navodila za njihovo sestavljanje, opremljanje, preizkušanje in splovitev, v dodatku pa je pet kompletov načrtov na dveh polah for¬ mata B 1. 48 strani + 2 prilogi, 20 x 28 cm CENA: 2.052 SIT ISBN 86-365-0171-7 Franz KieBling IZDELAJMO SAMI Bogato ilustrirana zbirka idej in načrtov za izdela¬ vo uporabnih in dekorativnih predmetov iz različ¬ nih materialov. Namenjena je vsem, ki bi hoteli bi¬ ti ustvarjalni in preizkusiti svoje spretnosti pri ob¬ delavi gradiv ter sami izdelati kak zanimiv izdelek za dom ali za darilo. 352 barvnih strani, 19,5 x 24,5 cm CENA: 6.156 SIT ISBN 86-365-0212-8 Vlado Zupan MALE ŽELEZNICE Priročnik z izčrpnimi napotki za samostojno gradnjo makete male železnice. Pojasnjene so vse delovne faze od načrta do zaključnih del, ki dajo maketi videz resničnosti. Namenjena je lju¬ biteljem miniaturnih železnic in tistim, ki bodo to šele postali. 80 strani, 20 x 28 cm CENA: 2.052 SIT ISBN 86-365-0187-3 Thomas Pochert DELA V HIŠI Popravila in obnavljanje Knjiga o tem, kako lahko skoraj vse v hiši popra¬ vimo sami. Pregledno in razumljivo so opisani posamezni načini uporabe materialov, obvezno orodje, potrebni vijaki ali barve, vse do upcffab- nih drobnarij, ki jih moramo poznati, da nam olaj¬ šajo delo. 434 strani, barvne fotografije, risbe in skice, 20,5 x 21,5 cm CENA: 7.192 SIT ISBN 86-365-0169-5 Annabel Craig, Cliff Rosney MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI Poljudna ilustrirana razlaga fizikalnega in kemij¬ skega sveta za osnovno šolo. Pokaže, da je zna¬ nost lahko koristna in tudi zabavna. Knjiga je ure¬ jena po temah ter pregledno in slikovito povezu¬ je osnovna znanstvena načela z vsakdanjim živ¬ ljenjem. 124 ban/nih strani, 20,5 x 25,5 cm CENA: 2.160 SIT ISBN 86-365-0128-8 Naročniki revije TIM in ŽIVLJENJE IN TEHNIKA imajo pri nakupu knjig 20 % popusta! Knjige lahko naročite na naslov uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana, tel.: 061/179-02-24. K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. TEKI 5 • januar 2000 _ TEKI 5 • januar 2000 »21 TEKE 5 . januar 2000 _ TEKI 5 • januar 2000 • 17 mi 5 , januar 2000 ^ * januar 2000 • 23 Ki Ki i/pfif 5 . mr 5 • januar 2000 • 19 TTlil . januar 2000