■ I

68211

4

k 70. letnemu rojstnemu godu

prečastitljivega gospoda

Janeza Kerstnika Novaka,

korarja, starašina ljubljanskega stolnega kapitelna, jnbil. semeniškega vodja

i. t. d. i. t. d.

[jna izmed prav blazih zvez pri olikanih narodih je
zveza med učenci in učeniki, med višjimi in podložnimi,
kjer jih res prava ljubezen veže. če je bolj blago serce, z
veči ljubeznijo in hvaležnostjo se spominja poznejše leta
svojih nekdanjih vikših in učenikov, kteri niso bili suho¬
parni in železni rabotniki, temuč so res z gorkim ser¬
cem kipeli za mladino in njeno časno in večno srečo.
Maloktera reč nam je tako globoko v spomin in čutilo
vtisnjena ostala, kakor neko pismo ranjcega sošolca
misijonarja Lor. Lavtižarja iz Amerike, v kterem je
ta preblaga duša razodevala svojo gorko ljubezen in
hvaležnost do nekdanjih učenikov, in dobro nam je v
spominu, da eden bogoslovskih gospodov, najberže tudi
njih več je bilo prav po imenu zaznamnjanih v pismu.

Prizanesi, ljubi bravec, ta vvod o priliki, ko že¬
limo tudi veselo zadevo enega naših nekdanjih predrazih
vikših naznaniti, ktera bo gotovo mnoge razveselila,
ker vsi ljubijo in spoštujejo prečastito osebo, ktero to
zadeva.

Naš nekdanji semeniški vodja prečast. gosp. korar
Janez Ker st. Novak  so po nastopu novega gospoda
vodja — te dni prejeli od milostnega kneza in škofa
Jerneja  naslednje pismo, ki obsega ob kratkem Njih
djanja in zasluge. Tako le se glasi:

„Vi Častitljivi gospod ste bili po 181etnem hvale
vrednem delu v duhovskem pastirstvu 1. 1840 povzdig¬
njeni na baron Kodellovo korarstvo pri tukajšnji stolni
cerkvi, kterega še zdaj imate kakor starašina tukajšnjega
stolnega korarstva.

Ko baron-Kodellov kanonik ste po sklepu Njih c.
kr. veličanstva 30. prosenca 1841 prevzeli šolsko nad-
gledništvo po škofu in s tem sklenjene opravila do 1. 1851,
tedaj skoz deset let, in ste jih tako koristno in do polne
zadovoljnosti todnih vradov oskerbovali, da Vam je pri
odloženji te časti Njih c. kr. apost. veličanstvo z vis.
sklepom 4. listop. 1851 previsoko zadovoljnost v oziru
Vaše djavne in goreče službe v šolstvu naznaniti bla¬

govolilo. Leta 1845 ste bili ob enem izvoljeni za vodja
tukajšnjega škofijskega duhovskega semeniša, in potlej
za vodja bogoslovskega učiliša, in bili ste v ti službi
prednik 22 let, to je do 1. 1867.

Ne le marljivo, neutrudeno in vestno ste spolno-
vali v tej časti sprejete dolžnosti, temuč bili ste v vsa¬
kem oziru duhovni oče škofijskih gojencev in klerikov.

Z veseljem so zaslišali mladi kleriki, da ste izvo¬
ljeni za njih vodja: o vsaki priliki so Vam skazovali
občutke sinovskega zaupanja, vdane ljubezni in hvalež¬
nosti, in le z žalostjo so zaslišali naznanilo, da se boste,
častitljivi gospod, izmed njih ločili.

Ko ste tako v živem spominu v hvaležnih sercih
ljubljanske duhovšine, ki je bila pod Vašim vodstvom,
Vam tudi jaz z veseljem svojo polno zadovoljnost na¬
znanim za Vaše neutrudeno prizadevanje za vsestranski
blagor duhovstva, ki je bilo Vaši previdni skerbljivosti
izročeno. Pristavim naj , da to priznanje je bilo le zato
tako dolgo odlašano, ker sem želel Vam to djansko
skazati, in ne bom opustil, kolikor bo mogoče, Vam
razodevati skazovanja blago voljnosti in popolnega pri¬
znanja Vašega službovanja v duhovšnici, kakor Vam
tudi že zdaj prav serčno vošim, da naj Vam Bog z
večnim veseljem povračuje sad, ki ste ga obrodili v
prid njegove sv. Cerkve.

Knezoškofijstvo v Ljubljani 15. vel. travna 1868.

Jernej  1. r., škof.

V 4. listu tega leta je Danica naznanila pesem, s
ktero so čč. ljubljanski gg. bogoslovci spodobno po¬
zdravili svojega novo izvoljenega vodja vis. čast. gosp.
Fr. Kramarja. Da se nekoliko zgodovine ponovi, naj
danes povzamemo, da so bili pred 23 leti v pričo ranjc.
mil. škofa p. n. gospod Jan. K. Novak enako sprejeti
od takratnih gg. bogoslovcev, kterih naj veči del je se
živih. Poklonili so Jim bili 16. velik, travna 1845 pri
vmestovanji naslednji pozdrav:

pri vmestenji visokočastitiga gospoda korarja

Janeza KLerst. Novaka

v čast vodstva ljubljanske duhovšnice po Njih prevzvišenosti premilostljivim gosp. gosp. Knezoškofu ljubljanske
škofije Antonu Alojziju Wolfu, v znamnje ponižniga spoštovanja in dolžniga počešenja od bogoslovcev c. kr.

učiliša v Ljubljani 16. veh trav. 1845. —

Vbogajte svoje predpostavljene in bodite jim podložni, zakaj oni čujejo,
kakor taki, ki bojo za vaše duše odgovor dajali, de z veseljem to storž,
in ne zdihovaje : ker to bi vam ne koristilo. Hebr. 13, 17.

Srečne ovce in ovčice,

Ki Pastir  jib modri vodi,
Pot svetosti in resnice
Vselej sam pred njimi hodi;

S čim Ti hoč’mo vračevati
Vse dobrote neštevilne ?

S čim se vredne skazovati
Za milosti preobilne ?

Ki v nesreči in v sreči
Brani, ljubi jih enako,

Zanje breme tud nar veči
Je voljžn nositi vsako ;

Ki mu vselej skerb je mila,

De b’ ovčica se ljubljena
Mn iz čede ne zgubila,

Ne zašla nikolj nobena.

V Tebi  tac’ga, Knez! spoštuje
Množica hvaležna Tvoja; —
Take  skerbna podaruje
Nam pastirje roka Tvoja.

Eno nam je dopušeno,

To voljni smo vsi storiti:
„Tvojo voljo prečečeno
V Namestniku spolniti. 11

Sprejmi torej pod peroti,
VredniVodja!  nas — krepčsti,
Vodi nas po srečni poti

V previdni Svoj’ modrosti.

H temu cela družba zbrana
Te pozdravi  — svoj’ga Očeta,

V sercu, v duhu biti vdana
Ravnoserčno Ti obeta.

V britki žalosti po zgubi
Miloše rčnega Skerbnika,
Nadomestit’ ga obljubi

V Novim Milost  prevelika.

Vodi nas k studencu luči,
Kjer se duh krepost’ napaja,
Nas steze iskati uči,

In željene ključe raja;

De poklicu svoj’mu vgodni
Stop’mo v S ve ti ga svetiše
Delat srečni in svobodni,
Kar Gospoda  volja iše.

Tudi naslednje leta so razodevali bogoslovci očitno
in posamno, kako so Jim bili vdani vseskozi kakor svo¬
jemu skerbnemu Očetu. Pri slovesu pa so Jim podali v
spomin fotografijo svojo vsi skupaj — brez izločka. —
Ne moremo zamolčati o tej priliki, kako goreči so
bili prečastiti gospod vodja za misijone, zlasti za srednje-
afrikanskega; z ranjkim dr. Knobleharjem, provikarijem
v srednji Afriki, šobili v pismenem dogovoru, in veliko
dobrega so storili v korist zamurskih otrok, ki so bili
nekaj let tukaj v odreji. —

Prav res veselo je, da so častitljivi gospod vodja
dobili to vezilo k 70. rojstnemu godu, ki so ga obhajali
27. t. m., in svesti smo si, da govorimo iz serca in v
imenu vseh gg. duhovnov, še zlasti kar jib je bilo kdaj
pod njihovim vodstvom, ako ponovimo besede Premil,
škofa, da bi Jim Bog s časnimi in večnimi blagostmi
obilno povernil vse, kar koli so njim, in po njih v prid
slovenskega naroda in v blagor sv. cerkve storili. Naj
Jih Bog živi še mnoge leta!

Natisnil in založil Jožef Blaznik v Ljubljani.