. zvezek.

JURČIČ-ČESNIK:

DOMEN

DOMEN.

LJUDSKA IGRA S PETJEM V PETIH
DEJANJIH.

PO JOSIPU JURČIČU PRIREDIL

DR. IVO ČESNIK.

DRUGI NATIS.

1929 .

Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.

Vse pravice pridržane.
Dovoljenje za uprizoritev daje pisatelj.


Blagima dobrotnikoma in botroma
svojih otrok

gospodu Jerneju

in

gospe Mariji Kopač

v hvaležen spomin

pisatelj.

Osebe:

Jurec, kmet.

Anka, njegova hči.
Anže, hlapec.

Jerica, dekla.

Meta, osebnica.

Domen, njen sin.

Sova, graščak.

Zapiatnik Urh, berač.
Krševan, učitelj.

Špilkin Jožek, krojač.
Župan,

Tenkor,

plemen, kmetje.
Škene,

Oolobek,

France, fant.

Prvi birič.

Drugi birič.

Tretji birič.

Kmetje, fantje, predice.

Godi se v preteklem času v vasi na Dolenjskem.



Prvo dejanje.

Družinska soba v Jurčevi hiši. Na levo in desno
mrežasto okno, zadaj vrata. V kotu velika peč. Okrog
nje vzidana klop. V drugem kotu omara. Sredi sobe
javorjeva miza s stoli. Po stenah starinske slike, ura,
razpelo. — Zimski popoldan.

Prvi prizor.

Anka in Jerica sedita pri mizi in šivata.

Anka: Kaj deš, Jerica, zakaj ga so¬
vraži?

Jerica:  Ne morem si razlagati njego¬
vega srda. Domna imajo vendar radi vsi
ljudje in ga morajo imeti, saj je tako dobra
duša. Nikomur ne prizadene ničesar žalega.
Le graščak Sova ga ne pogleda s prijaznim
očesom.

Anka:  Bogve kaj imata med seboj!
Prav žalostna sem včasih, veš, Jerica, ko
mislim na to. Bojim se zanj, saj ti je znano,
kako ga ljubim!

Jerica:  Kaj se more zgoditi Domnu?
E, Anka, vesela bodi, da imaš takega kore¬
njaka za fanta. Tako raven je kot sveča in
pogledati zna, pogledati, da te kar zaboli
okoli srca.

DOMEN

Anka:  Jerica, Domen nima očeta, si¬
rota je. Taki ljudje so navadno nesrečni.
Moja rajna mati mi je to pravila. Da bi ti
videla, kako je skrbela za revčka! „Anka,
hvali Boga, da imaš očeta, ki te redi in
oblači, boža in poljublja. Domen nima očeta."
Tako je govorila mati. Razumela je nisem,
a v srcu sem občutila usmiljenje do sirote.
In kako me je imel on rad! Ti ne veš, Jerica,-
kolikokrat me je branil pred razposajenimi
otroci! Spomladi mi je prinašal prvih jagod.
Če je dobil kolač, ga je delil z menoj. Sku¬
paj sva rasla, vsak dan jedla pri isti mizi,
skupaj sva se igrala. In tako ni čuda, če je
vzklila v najinih srcih ljubezen. Jerica, kako
sem v strahu za to ljubezen! Hotela sem jo že
stokrat razodeti svojemu očetu, pa mi je zmanj¬
kalo poguma. Kaj poreče, ko izve? Nemara
se razjezi in zapodi Domna. (Žalostno.) In po¬
tem ne dovoli nikdar, da bi se vzela.

Jerica:  Zakaj ti prihajajo te žalostne
misli, Anka? Glej, oče te ima rad, edinka
si in vso srečo ti želi. Kako bi ti mogel
vzeti to, kar ljubiš najbolj na svetu, kako
bi te mogel pahniti v nesrečo! Anka, oče
ima tudi njega rad, ker je priden, vesten in
zaleže za dva hlapca.

Anka:  To je res, Jerica. A nekaj mi
ne da miru. Naš oče preveč občuje z gra¬
ščakom. Sova se ne pomeni z nikomur po-

DOMEN

9

stene besede, še z županom le potrebne
stvari, mojega očeta pa včasih obišče in moj
oče gre pogosto zvečer v grad. In Sova črti
Domna izmlada. Domen je pa tudi kakor
ogenj, če sliši le besedico o Sovi.

Jerica:  Pojdi, pojdi, Anka! Ne misli
vedno na nesrečo in ne glej vsega s črne
strani! Mlada si, lepa, bogata. Še jaz sem
ponosna na tako gospodinjo. — Vesela
bodi, Anka!

Drugi prizor.

Prejšnji, Zaplatnik Urh.

Urh (odpre vrata. Napravljen je v ne¬
marno obleko; čevlji so zvezani z bekovo
trto in raztrgani, da se vidita palca. Nosi
zmršeno sivo brado, na hrbtu malho in citre):
Dober dan, Anka in Jerica.)

Anka:  A, Urh, ti si? Bog daj!

Jerica:  Kod si pa hodil, da te ni bilo
videti že cela dva meseca?

Urh:  Tam na Štajerskem sem bil do
onega tedna. Dejal sem pa: Šrnent, Urh!
Že od novine nisi pobiral po Kranjskem,
kjer imajo vendar še tebe in tvoje citre naj¬
rajši. In tako sem jo ustrigel čez gore in
vode. Dasiravno je tale moj palec na nogi,
ki iz čevlja gleda, včasih skomljal in tožil,

10

DOMEN’

da sem mu slabo pokril hišo za zimo, sem
jo vendar srečno prikrevsal v vaš kraj. No,
zdaj sem tu, hvala Bogu in sv. Urhu, mojemu
patronu! U, u, mrzlo je, mrzlo, da bi človek
najrajši zlezel sam vase. Gorkote sem po¬
treben, zato zlezem na zapeček. (Odloži
malho in citre ter zleze za peč.)

Anka:  Lačen si tudi, kajne? (Vstane
in gre k omari, kjer odreže kruha in sira.)

Urh:  Ne bom se branil, če mi daš kaj
pod zob. Posebno iz tvojih rok rad vzamem.
Pri Jurčevi hiši so me še vedno dobro
sprejeli. Tvoja rajna mati — Bog ji daj
sveta nebesa! — mi je zmeraj postregla. Pri
vas sem dobil vselej največji kos slanine in
najboljši parkeljček. Ti boš pa tudi taka,
saj si do pičice podobna rajni materi. (Anka
mu prinese kruha in sira.) Bog plačaj, Anka!
Ne veš, kako te imam rad! Pa tvojega fanta
imam tudi rad. (Prigrizuje sir in kruh.)

Anka  (sede za mizo in šiva): Urh,
Urh, ne draži me! Kdo ti je pravil, da je
Domen moj fant?

Urh:  Anka, Urh Zaplatnik več vidi kot
deset drugih in tudi marsikaj zve in zvoha,
o čemer se drugim še sanja ne. O, Zaplatnik
Urh je bil tudi nekoč lep in mlad in je bil
zaljubljen. Pa je prišel kragulj in mu je
ukradel golobico. O, Zaplatnik Urh ve, kaj

DOMEN 1

11

je ljubezen. Urh ni zastonj imel rad Do-
nove matere, stare Mete. (Si obriše zolzo.) A
to je že davno minilo.

Jerica:  Ali še nisi prišel na sled onemu,
ki je preslepil Meto?

Urh : Do danes mi je to uganka in mi
bo najbrže do smrti. — O, dekleti, vidve
še ne poznata nasrečne ljubezni. Glejta, radi
nje je Urh danes berač. Zapil je bajto in
se klatil po svetu s citrami kot izgubljeni
sin. A čemu bi govoril! Slišali ste že stokrat.
— Govorimo o čem drugem! — Kje je
Domen, da ga ni na spregled?

Anka:  Z Anžetom sta šla po hlode.
Vsak čas se morata vrniti.

Jerica:  Jutri bo pri nas preja. Ali
prideš brenkat in pet?

Urh:  Seveda pridem. K Jurcu ne bi
šel na prejo! Take vam bom česnal, da se
ustavijo kolovrati. O Kurentu bom pravil,
ki je prevaril vrage in smrt, o Petru Klepcu
in o kralju Matjažu. Pel bom pa žalostne
in vesele, kakršne boste hoteli. Fantje mi
bodo morali dati za mokrega, ker sem vedno
žejen, kadar pojem in potreben kakšne kap¬
ljice, kakor suha kepa na njivi med mašami
dežja.

Jerica:  Urh, zdaj si se najedel. Zapoj
nama kako lepo in pa zabrenkaj!

12

DOMEN

Anka: Res, Urh, zapoj!

Urh (vzame citre): Rad vama ustrežem,
ker sta dekleti brez para. Pa še vidve po¬
magajta! (Brenka in poje):

Prišla pomlad,
včaUal bi jo rad,
da bi zdrav, vesel,
sladko vince pil.
i. t. d. i. t. d.

(Med petjem se čuje ropot sani in peket konj.)

Anka  (vstane in pogleda skozi okno):
Domen in Anže sta že doma. Ali Domen
čudno gleda! Zopet ga je nekaj ujezilo.

Tretji prizor.

Prejšnji, Domen.

Domen  (odpre naglo vrata, se ne ozre
nikamor in gre k peči trdih korakov): Pro-
kleti človek!

Urh:  Malo vljudnosti bi lahko znal,
Domen!

Domen:  No, ali si ti? Dober dan!
Danes me ne draži! Nisem ravno Židane
volje. (Sede na klop.)

Anka:  Kaj se ti je vendar zgodilo,
Domen? Tako gledaš kot upornik.

Urh:  Fant, ali te ni sram, da se držiš
kot bi se napil jesiha in najedel lesnik. In
to vpričo deklet!

DOMEN

13

Jerica: I, pa res, malo lepše bi lahko
gledal! Domen, ti ne veš, kako prijeten je
tvoj pogled, če se smejiš. Nasmej se no!

Domen:  Le norčujte se, le! Saj ne
veste, kaj me je in grize, da bi strl tole klop.

Anka  (ljubeznivo): Domen, povej, kaj
se ti je pripetilo. Kdo te je ujezil?

Urh:  Če te prosi dekle, ga boš vendar
uslišal.

Domen:  Rekel sem že enkrat, da me
ne dražite! Razdražil me je dovolj Sova.

Anka:  Moj Bog, že zopet Sova.

Jerica:  Kaj si pa imel z njim?

Urh:  Vem, da mu nisi prijatelj, kakor
tudi jaz ne.

Domen:  Že ko sem bil otrok, me je
gledal^ kakor levi razbojnik Krista na Gol-
gati. Če je le mogel, me je ozmerjal, zlasal
ali zuhljal. Ko sem pasel krave, so mi ušle
nekoč na graščinsko. Le par bilk so pojedle.
Precej je bil pri meni, zgrabil me je in na¬
tepel, da sem jokal kot otrok v zibeli. Od
tadaj sem ga sovražil kakor vraga, ogibal
sem se ga, kjer sem mogel. In danes mi je
prišel zopet na pot. Z Anžetom sva peljala
hrastove hlode iz Laza. Mimo tistega zna¬
menja sva peljala, kjer se je zvrnil voz na
Plantarjevega Jožeta. Kar zagledava Sovo,

14

DOMEN

ki je korakal s puško proti nama. Tik pred
konjema zavije v gozd in ustreli, da sta se
splašila. Zbežala bi bila, prevrnila sani in
vse polomila, da nisem zgrabil uzde in ju
pridržal. Obstala sta na mestu, kot bi ju
zaklel. Gori v grmovju se je pa smejal Sova.
Jeza me je prijela in zavpil sem nad njim:
„Gospod Sova, pri Bogu je milost! Čemu
uganjate burke in nagajate meni, posebno
meni — in vedno le meni!“ „Fantalin, še
pretil mi boš! Čakaj, pokažem ti, kaj se
pravi žugati gospodu graščaku!" je kričal
in se izgubil v gozdu. Popadla me je strast,
da bi stopil za njim in mu glavo razčesnil
s sekiro. Pa Anže me je zadržal.

Anka:  Domen, prosim te, ogiblji se
ga! Tako se bojim zate. Nagel si in lahko
bi se kdaj izpozabil!

Domen:  Ogibal sem se ga in skušal
zatreti v sebi tisti čut, ki mi je glodal dušo.
Danes me je znova ugrizel gad.

Anka  (ga ljubeznivo pogleda): Domen,
prosim te, zatri svoj srd še danes! Vedno
si me ubogal, ko sem ti svetovala. Slušaj
me tudi zdaj!

D',omen (stopi k njej in ji položi roko
na ramo): Slušal te bom, Anka, ker te imam
rad. A če uvidim, da je njegova grožnja
resna, sem te slušal zadnjič, zadnjič. Potem
zob za zob.

DOMEN

15

Anka:  Ne govori tako! Ne bodi ne¬
človeški, Domen!

Domen:  Tvoje besede in tvoje oči me
spremene v krotko jagnje. (Sede k njej.)

Jerica:  Ali vendar, včasih te kar raz¬
umeti ne morem.

Urh:  Seveda, ti Jerica, ga ne razumeš,
jaz ga pa dobro razumem, ker poznam Sovo.
Rajši kot bi se srečal z graščakom, naredim
velik ovinek. Če me le vidi, se zadere nad
menoj. In skop je, skop, ta gosposki ptič.
Se svojo dušo bi prodal vragu, če bi mu
le kaj dal zanjo. Beraču, mislim, da še ni
nikoli privoščil vinarja. A sebi je privoščil
marsikaj v mladosti. Gledal je pa vedno, da
ni bilo treba šteti denarja. Posebno dekleta
niso bila varna pred njim.

Domen:  Ali ni bilo nobenega fanta,
da bi mu prerahljal kosti?

Urh:  Ljubi Domen, gospode se boji
vsakdo. Oblast ima in se maščuje.

Četrti prizor.

Prejšnji, Jurec.

Jurec  (pokuka skozi vrata): Domen,
ali si tu?

Domen:  Da, tu sem. Kam naj grem,
gospodar?

16

DOMEN

J ure c (stopi v sobo): Pojdi, pojdi ven
in pomagaj Anžetu razložiti !

Domen  (vstane): Precej, precej! Že
grem. (Odide.)

Urh:  Oče Jurec, stopite no malo sem!
Prav lepo Vas pozdravljam in se priporo¬
čam Vaši stari, dobri hiši!

Jurec:  Bog te živi, Urh! Spet si jo
primahal enkrat v naše kraje. Prav, prav !
Boš pa pri nas prenočil, če že nimaš drugje.
Kakšno bomo rekli, kaj ne?

Urh:  Še nikjer nisem prosil po preno¬
čišču. Hvaležen Vam bom za posteljo, oče.
Preden grem leč, pogledam malo po vasi
in pa k Meti stopim.

Anka  (neha šivati): Jerica, pošili sva.
Zdaj greva na kaščo prebirat jabolka.

Jurec:  Pazi, Anka, da se ne prehla¬
diš. Na kašči je zelo mrzlo.

Anka:  Kako ste skrbni, oče!

Jurec:  Mladi ljudje ste vedno pre¬
nagli, zato Vas moramo stare kosti krotiti.

Urh:  Oče Jurec govori resnico, de¬
kleti. (Dekleti smeje odideta in odneseta
šivanje.)

Jurec  (stopi k oknu in gleda ven):
Graščak jo ubira k meni. Že mesec dni ga
ni bilo tu. Kaj mi bo neki povedal?

DOMEN

17

Urh: Kaj, graščak gre? Z njim se ne
maram srečati. (Zleze z zapečka, pobere
malho in citre.) Zbogom, očeJurec! Za ve¬
čerjo že pridem, da dobim malo ajdovih
žgančkov. (Odide. Za njim gre tudi Jurec
in se čez par trenutkov vrne s Sovo.)

Peti prizor.

Jurec, Sova.

Sova  (v lovski obleki, s'puško na ra¬
mi): Čudno se ti zdi, da prihajam, kajne,
Jurec!

Jurec:  Prav zares, milostivi gospod
graščak. Gotovo imate kako važno zadevo.
Da bi le ne bilo nič hudega!

Sova:  Nekaj posebnega ti imam po¬
vedati, Jurec. (Obesi puško na klin poleg
vrat.) Toda preden se pogovoriva, prinesi
bokal tepkovca. Pri njem se bolje razumeva.
Saj poznaš mojo navado. Rad ga pijem,
ugaja mi tvoj tepkovec.

Jurec:  Precej prinesem, gospod, pre¬
cej. (Odide.)

Šesti prizor.

Sova.

Sova  (stopi k oknu):  Saperlot, kako
vali ta Domen hlode! Ni dobro priti v nje¬
gove roke. Hm, hm! Pravzaprav bi moral
biti vesel, da imam takega sina. (Gre po

2

18

DOMEN

sobi.) Ha, vesel! Zakaj? Ker mi nekoč pride
s pismom, ki ga hrani mati in potrka na
moja vrata in zahteva tritisoč tolarjev. Tri-
tisoč tolarjev naj dobi in ves svet naj izve
potem, da sem jaz njegov oče! In moja žena
naj izve! Ne, ne, to se ne sme nikdar zgo¬
diti! Te sramote bi ne preživel! Rajši bi se
pogreznil v zemljo. Kaj bi rekli ljudje? Kaj
bi rekla žena? Ne, ne! Kroglo bi si pognal
skozi glavo, če bi se to zgodilo. A jaz ho¬
čem še živeti, ker je življenje tako prijetno.
Zato pa moram to preprečiti. — Domna so¬
vražim kot kačo. Zato mu ne privoščim ne
sreče, ne Anke, ne denarja. Odkar se je ro¬
dil ga ne morem videti, ker mi je na poti.
Proti naravi je to, ker sem njegov oče. Morda
je to prokletstvo, a jaz ne morem drugače,
ker mi je nevaren ih me sovraži kot vraga.
Že stokrat sem sklenil, da se ga iznebim.
Vedno sem odlašal, a zdaj ne smem več.
Meta je stara, vsak trenotek utegne umreti
in Domen pride s pismom nadme. Ne, ne,
to se ne sme zgoditi! In Domnu ne privo-
šim Jurčeve Anke. Zato mora od Jurca proč,
da ne bo kdaj njegov zet. (Postoji in se za¬
misli.) Tisto pismo, tisto pismo ! Kolikokrat
sem ga izkušal dobiti od Mete! Ni mi ga
hotela izročiti. Še danes stopim k njej. In če
mi ga ne da, imam že natančno skovan načrt.
(Stopi k oknu.) Da, da, Domen, zapomnil si
boš, kaj se pravi imeti opravka z menoj. (Se
smeji.)

DOMEN

19

Sedmi prizor.

Sova, Jurec.

J u r e c (se vrne z bokalom in ga postavi
na mizo): Tu je tepkovec, gospod! Posku¬
site! Mislim, da vam bo ugajal, gospod
milostljivi. Potrudil sem se, da-sem natolkel
najboljše hruške.

Sova  (pije); Dobra pijača! — Zdaj pa
lahko začneva pogovor. Sediva! (Sedeta za
mizo.) Ali naju nihče ne čuje?

Jurec:  O nihče, gospod! Pri moji
hiši ne nastavlja ušes ne dekla, ne hlapec
in hči še celo ne.

Sova:  Tako je prav, Jurec. Le krepko
drži vajeti in ne popusti jih nikdar! Zdi se
mi, da včasih pozabiš nanje. To je, radi
česar sem prišel zdajle k tebi.

Jurec:  Prosim, milostni gospod, pa ne
da bi bil premalo strog! (Tlači tobak v pipo
in jo prižge.)

Sova:  Premalo strog si, premalo! Tisti
tvoj hlapec Domen me je razžalil.

Jurec  (prestrašen): Jej, jej, Domen Vas
razžalil? Pa Vas je razžalil? Kaj je storil?
Oh, ti nepridiprav! Moj Bog, moj Bog, Vas
je razžalil!

Sova:  Z Anžetom sta peljala hrastove
hlode. Šel sem na lov in gori za znamenjem
— že veš, kje — sem zagledal zajca in

2*

20

DOMEN

ustrelil. A vražji brzopetec jo je pobral. Te¬
daj se je oglasil doli na potu tvoj hlapec
in me zmerjal kot kakega klateža. Jurec,
kolikokrat sem ti svetoval, da odženi tega
človeka z brezovko iz hiše.

Jurec:  Da, res ste mi svetovali. Ane
zamerit e mi, gospod. Domen je izvrsten
delavec. Greh bi ga bilo goniti od sebe.
Takega človeka ne dobim za plužne, če ga
tudi iščem v treh farah po dnevi z lučjo.
Če Vas je razžalil, ga izpovem, pa bo dobro.
Vi ste naš gospod, spoštovati Vas mora
vsakdo.

Sova:  Izvrsten delavec, izvrsten dela¬
vec! Nekaj drugega tiči še tu zadaj, pa ti
si slep, Jurec! Ne vidiš nič, ne slišiš nič!
Slabo brzdaš svoje mlade, vajeti so ohlapno
napeti, uzde ne rabiš nikdar.

Jurec:  Gospod, ne vem, kaj mislite!
Star postajam in betežen. Znabiti se je zgo¬
dilo kaj zelo hudega? Govorite, milostivi
gospod, prosim Vas!

Sova  (skrivnostno in zlobno): Jurec,
Domen in tvoja hči lovita slepe miši, kadar
ni tebe zraven.

Jurec  (se zgane na stolu): Gospod,
ali je to mogoče? Ali je to res? To je ne¬
kaj groznega, kar ste mi povedali.

Sova:  Ne razburjaj se, Jurec! Ali ti
ni po godu, da sem ti povedal, kar vedo

DOMEN

21

vsi ljudje, le ti ne, ker te je vrag udaril s
kurjo slepoto.

Jur ec: Ali je res, gospod? Kdo Vam
je pravil? Kje ste slišali? Moj Bog, moj Bog!

Sova:  Če ne verjameš meni, prepričaj
se sam! Trdo ju primi, pa ti priznata. Saj
je jasno, kot bi nosil na dlani. Utajiti ne
moreta. Kdo mi je pravil, pa tebe malo briga.

Jurec  (udari po mizi): Če je res, mora
Domen še danes od hiše. Torej to naj bi
bilo plačilo za mojo dobroto, da sem ga
vzel v hišo in vzgojil kot lastnega sina!

Sova:  To je moška beseda, Jurec! Po¬
kaži, da si v tej hiši gospodar ti. (Vstane.)
K županu stopim malo, važen opravek imam.
(Sname puško s klina in jo obesi čez ramo.)
Ne pripoveduj nikomur, da sem ti kaj go¬
voril o Domnu in hčeri.

Jurec:  Molčal bom, molčal kot grob.
Pa nekaj bi Vam svetoval, gospod! Varujte
se Domna! Včasih se čudno zgrozi nad
Vami, da me spreleti strah. Bog varuj, da
bi se prestrašili, samo ogibajte se ga! Vtepel
si je v glavo, da ga Vi sovražite in mu po¬
vsod nagajate. Kolikokrat sem mu izbijal te
misli iz glave, pa je trmast in svojeglav; ne
da si dopovedati. No menim, da sile ravno
ne bo. Domnu se jezica kmalu poleže. Jutri
pozabi, kar je govoril danes.

22

DOMEN

Sova: Vem, vem, zmerom brnja, da
sem mu jaz za nagajivost. Odpravil bi me
rad! Toda ne boš, Domen! Hm, hm! Ko bi
ti jaz navil uro! Zupan je dobil pred tremi
dnevi ukaz, naj naša soseska da dva vojaka.
Zdaj bo lovil in lovil, da ujame ptiča, ki ga
bom jaz zaznamoval. In zaznamoval sem ga
že. Nobeden ni bolj goden, kakor tvoj se¬
danji hlapec.

J ur ec: Ne, tega mu pa ne privoščim,
da bi moral v vojaščino, čeprav je imel kake
pomenke z mojo hčerjo. Nazaj ga ne bo
več, ako gre v vojsko.

Sova:  Ni ga treba.

Jurec:  Tega pa ne, tega pa ne! Rajši
že lovite pretepače in druge takšne negod-
neže, kakršnih se nam ne manjkaj vasi. V
vojsko pa Domna ne — Domna! Četudi ga
spodim od hiše, lovit ga ne grem nikoli.
Rajši mu povem, naj se skriva.

Sova:  Jaz pa hočem ravno tega z
glave! In kmalu! A ne zini besede ni o
tem, da zdaj koga lovimo, niti ne, da imamo
ravno Domna v mislih. Če eno besedo komu
poveš, kar si slišal zdajle iz mojih ust, po¬
tem je konec najinega prijateljstva. Poznaš
me in veš, da moja roka daleč seže. (Hoče
oditi.)

Jurec  (ga zadržuje): Ne, gospod, ne

DOMEN

23

dajte ga uloviti! Saj ni hudoben človek! Od¬
pustite mu za zdaj!

Sova: Vedno si ga zagovarjal in za¬
govarjaš ga še v  celo sedaj, ko spletkari s
tvojo hčerjo. Še nocoj se bo odločilo, ali
ga dam ujeti ali ne. To je čisto moja stvar.
Molči o njej! (Odide. Na pragu se obrne.)
Torej, Jurec, jezik za zobe! (Zapre duri.)

Osmi prizor.

Jurec.

Jurec  (gleda skozi okno): Glej ga
šenta! Sovraži ga, odkar se je rodil. Čudno,
čudno! (Gre parkrat po sobi.) Molčati mi
je rekel. Molčal bom, ker se je bolje za¬
meriti volku, kakor medvedu. Zdaj pa mo¬
ram izvedeti, koliko je resnice na Sovinih
besedah. Prav trdo ju primem, kot bi vse
vedel. (Odide in kliče zunaj.) Domen, stopi
malo v sobo! Anka, pridi dol! Domen! Anka!
Anka!

Deveti prizor.

Jurec, Domen, Anka.

Jurec  (pride z Anko in Domnom in
ju motri. Oba sta v vidni zadregi): Domen,
sedi tjale za mizo, Anka, ti pa za peč! Po¬
govoriti se moram nekaj z vama. (Domen
in Anka sedeta in se pogledujeta. Jurec sede
nasproti Domnu. Par hipov molk.) Domen

DOMEN

24

tvojo mater je vse preganjalo, nihče je ni
maral, morala bi te poroditi v resi, kakor
divja neumna žival, ako se je ne bi usmilil
jaz in jo vzel pod streho.

Domen:  Dostikrat ste mi pravili o tem
Vi in moja mati.

Jur ec: Res sem ti pravil, pa vendar si
nisi vtisnil v glavo. Kajti drugače ne bi po¬
zabil, da si prišel brez očeta in brez pomoči
v mojo hišo. Jaz sem ti dajal iz usmiljenja
streho, ko si se učil še hoditi. Pri moji
skledi si zajemal še pozneje, od mojega
hleba si rezal. Ničesar nisem zapiral pred teboj.

Domen:  Znano mi je. Zakaj pa pra¬
vite to?

Jurec:  Ako si šel kdaj z mojega doma,
si vedel, da te čaka gotova večerja. Ako si
česa potreboval, sem ti vse kupil, kakor
svojemu sinu. In ko tvoja mati ni mogla
več služiti, sem ji dal kočo, da osebenkuje v
njej. In od tebe nisem upal drugega, kakor
malo hvaležnosti.

Domen:  Kdo se je predrznil reči, da
nisem hvaležen?

Jurec:  Sedem cerkva govori o tvoji
nehvaležnosti, in ti se me upaš vprašati, kdo
je rekel! Zares motil si me, a ne boš me
dalje. Vse vezi med nama so pretrgane. Po¬
išči si drugega, da mu boš tako vračal.

DOMEN

25

Domen  (jezno): Katera je tista ne¬
hvaležnost, ki o njej govori sedem cerkva?
Jaz ne poznam nobene.

Jurec:  To je resi Tebi se ne zdi to
nič, ako hočeš zapeljati hčer tistega moža,
ki ti je nadomeščal očeta. (Anka joka.)

Domen:  Jaz nisem nikdar rekel Anki
nespodobne besede. Videl sem jo pa rajši
od vsakega človeka na tem svetu, ker sem
menil, da ni tako nemogoče, kar želim jaz
in tudi ona. Delal sem vam pridno, kakor
bi bili moj oče. Ne vem, kakšen sin bi se
bolj trudil množiti vaše bogastvo, kot jaz.
Poznate me dobro. Je li potem tako ne¬
mogoče, da dovolite, — in jaz in Anka
bova srečna.

Anka  (jokaje): Oče prosim vas, uslišite
mene in Domna!

Jurec  (udari z roko po mizi in vstane):
Aha, torej je resnica, kar sem slišal! (Proti
Domnu.) Kaj ti ne trešči v glavo, Domen!
Kaj še! Jaz bi ti dajal hčer! Že res, ako psu
ponudiš košček kruha, te zgrabi za roko.
Nikdar, nikdar ne! (Stopi pred Anko.) Zakaj
jokaš, Anka? Zdaj šele vem, zakaj se nisi
hotela možiti po moji volji. Hčerka bi rada
precej prvega moža, bodi takšen ali takšen,
pošten ali berač. Stari pa godrnjaj in govori,
kar hočeš, misli in meri, 'kakor že bodi Ali,

26

DOMEN

ne bo veljalo tako, kakor se bo spletlo v
tvoji glavi.

Anka:  Oče, oče, kar hočete mi recite,
a Domna ne žalite!

J ure c: Tiho, tiho! (Gre parkrat po
sobi in sede zopet Domnu nasproti. Kratek
molk.) Domen, da ti naravnost povem, imel
sem te rad, rajši kakor vsakega hlapca, do¬
kler si bil pameten. Do danes sem te imel
rad, ko mi je gospod Sova povedal, kako
ljudje govore o moji hiši. Imel sem zmerom
namen, da ti dam v last bajto, kjer oseben-
kuje tvoja mati. Tako bi imel na stare dni
kam zahajati. Da bi te pa vzel za zeta, tega
nisem mislil nikdar in še sanjalo se mi ni,
da bi se v tebi ugrelo kaj tako abotnega.
Kako bi se čul oklic z leče, ko bi oznanje¬
vali: Domen, nezakonski sin očeta Nevem-
katerega, jemlje poštenega moža pošteno
hčer! — Ne, kratkomalo ne! To je neumno!

Domen  (udari po mizi): Torej jaz ni¬
sem pošten, kakor Vi in vaša hči?

Jurec  (prijazneje): Tega nisem dejal,
Domen! A tvoj oče ni bil pošten, to sem
rekel. Ko bi imel poštenega, svetu znanega
očeta, ne bi dejal. Potem naj bi že bilo v
božjem imenu! Zdaj pa ne vem, kdo si,
dasi vem, kakšen si. Žal mi je. A to ti ni¬
kdar ne pridi več v misel, da bi vzel mojo
Anko.

DOMEN

27

Anka  (glasno zaihti): Oče, oče, ne go¬
vorite tako! Prosim Vas . . .

Jurec:  Anka, bodi pametna. (Domnu.)
Zato poberi svoje reči in pojdi, kamor te
žene sreča. Poišči si drugega gospodarja!
To lahko uvidiš, da v moji hiši ne moreš
dalje živeti.

Domen  (vstane): Grem, precej grem!
Bog me varuj, da bi Vam bil za nadlego.
(Žalostno.) Verjemite mi, za zdajle bi mi bili
storili večjo dobroto, ko bi me bili pustili,
da bi se porodil v resi sredi gozda in tam
umrl.

Jurec:  No, Domen, sreče je mnogo
po širokem svetu, jaz ti nisem nevoščljiv,
bogve da ne.

Domen: Gospod Sova mi je torej na¬
klonil tudi to, da me izganjate na zimo
in mraz iz hiše. Gospod Sova me ni mogel
videti pri Vas, odkar sem zrastel iz otročjih
hlač. Dobro vem, kako je pazil name, ko
sem bil še pastir. Tudi znam, da je lansko
jesen pregovarjal župana, naj me ulovi in
da gosposki za vojaka. In zdaj je menil, da
me mora zopet prvi tožiti. A zadnjič me je
tožil, pri moji veri zadnjič!

Jurec: Saj mi ni Sova povedal! Ali sem
imenoval njega?

28

DOMEN

Domen:  Imenovali ste ga. Morda se
vam je zareklo. Toda tudi ko bi ga ne bili
imenovali, bi ga bil uganil.

J ur ec: Razžalil si ga, ko si peljal hlode
iz Laza.

Domen:  Jaz, da sem ga razžalil? Boga
hvalite, da je Domen stopal zraven konj,
drugače ne vem, če bi ostale sani cele. S
strelom je splašil konje. In nalašč je streljal,
potem se je pa režal kakor vrag. Če sem
mu privoščil par gorkih, jih je zaslužil. Za¬
grozil mi Je, dobro sem čul. A ne bojim se
ga. — Čemu bi izgubljali s tem čas? Ni
vredno, (Stopi počasi k Anki.) Nič ne jokaj,
Anka! Tvoj oče me je sicer imenoval ne¬
hvaležnega, pa videl bo, da nisem takšen,
kakor mu je govoril gospod Sova. Izvedeti
hočem za svojega očeta, če bi tudi moral
iti vprašat v deveto deželo.

Anka  (se vrže pred očeta na kolena):
Oče, ne gonite ga od hiše! Na kolenih vas
prosim. Saj ni zagrešil ničesar!

Jurec  (vstane): Jaz res ne vem, kako
moreš biti tako nespametna. Le ne misli,
da je samo ta na svetu! Ne manjka se jih,
ki bodo boljši zate in za svet.

Anka:  Oh, zame ne boste dobili no¬
benega in ko bi ga tudi, jaz ga ne maram.

DOMEN

29

J ure c: Jaz bi ti povedal, kako se go¬
vori z menoj, pa bodi drugo pot.

Domen:  Anka, ne prosi zame! Saj
vidiš, da je brez uspeha. Z Bogom! Anka,
pozabi me! (Odhiti.)

Anka:  Nikdar! (Hiti proti vratom, ki
se mahoma zapro in se nasloni nanje ter
ihti.) Domen, Domen!

(Zastor pade.)

30

DOMEN

Drugo dejanje.

Sobica v Metini koči. Zadaj okno in mizica. Na njej
svetilka. Na levi vrata. Na desno postelja. Poleg nje
skrinja iz hrastovega lesa. Nad posteljo razpelo in
stara podoba sv. Marjete. V kotu mala peč. Proti večeru.

Prvi prizor.

Meta.

Meta  (sedi pri peči za kolovratom in
prede): Bo, bo! Imel bo zadosti. Več kot
gospodar bo imel! Kadar umrem, — Bog
mi odpusti grehe in kri Kriščeva me omij!
— potlej naj dobi pismo in oče naj mu plača
nanj, kar je obljubil. In ti, Meta, dela si ga
v skrinjo in šele po smrti ga smeš po¬
kazati ! — U, šele po smrti, ko že ne boš
videla, kako ga uživa tvoj sin. Bog mu daj
dobro na tem in na onem svetu, siroti mo¬
jemu Domnu, ki bi imel ljubiti svojega
očeta in ga ne pozna! Svet ga ne ve, celo
v krstnih bukvah ga ni, le v moji glavi je.
Odkar je šel še Plevnik pod zemljo, ki mi
je prebral pismo, potlej je le v moji glavi!
Kristus mi odpusti grehe in sv. Marjeta prosi
zame pri Njegovi materi! (Mrmra nerazločne
besede.)

DOMEN

3t

Drugi prizor.

Meta, Urh.

Urh (od zunaj): Tak le dobro ozdra¬
vite Medvedu telico, gospod Krševan! Jaz
stopim malo k stari Meti.

Krševan  (od zunaj): Z Bogom, Urh!

Urh (stopi počasi v sobo iz zakašlja):
Dober popoldan, Meta!

Meta: A, ti si? — I, le pojdi dol v
vas, Urh. Jaz te ne morem vzeti pod streho.
Saj vidiš, da nimaš kje ležati. Zakaj ne greš
k Jurčevim ali županovim?

Urh:  Čakaj, Meta, in ne odrekaj mi
strehe! Saj te nisem prosil, Bog obvaruj,
da bi nadložnim ljudem delal še jaz nadlego.
Dobro vem, kje je Jurčeva listnica. Tje v
lopo zlezem rajši, kjer imava s sultanom
vsak svoj kot v listju. (Sede za mizico).
Vidiš, takole se potikam po svetu. Pa bi
bilo lahko vse drugače, kajne? Svoj dom
bi imela, pridno delala in vzgojila poštene

otroke!

Meta:  Urh, zakaj si mi prišel obujat
stare spomine? Znano ti je, kako sem ne¬
srečna in kako se kesam! (Obriše si solzo.)

Urh:  Jokati ne smeš, Meta, drugače
še meni pridejo v oči solze. Veliko sem
pretrpel, pa zdi se mi, da bi bil zadovoljen,

32

DOMEN

če bi le tebe videl srečno. Tako sem pa
žalosten, prav žalosten sem včasih. — No,
Meta ne jokaj! Saj imaš Domna, dobrega
in pridnega sina.

Meta:  Sveti Damjan daj siroti prijet¬
nejše življenje, kot ga imam jaz.

Urh:  Prav veliko srečo zasluži tvoj
Domen. Privoščim mu jo, ker ga imam rad.
A moram ti reči, da se bojim zanj. Ali ti
je že znano, da se imata rada z Jurčevo Anko?

Meta  (ustavi kolovrat): Kaj praviš?

Urh:  Rekel sem, da se imata rada z
Jurčevo Anko. Ne vem, kaj poreče Jurec,
ko izve. Rad imam Domna, a tvoj sin je
brez imetja in sramoto ima na čelu, saj ti
je znano.

Meta  (zase): Oh, ti moj Bog, pošlji
mi skoro smrt, potem bo Domen, bogat in
imel bo očeta.

Urh:  Kaj si rekla?

Meta:  Nič, prav nič. V velikih skrbeh
sem za Domna. Angel varuh ga obvaruj
pred nesrečo!

Tretji prizor.

Meta, Sova.

Sova  (nalahno odpre duri): Dober dan!
Kaj pa ti delaš tukaj, potepuh? Spravi se!

DOMEN

33

Urh (vstane); Precej grem, precej! Le
potolažite kaj staro revo, gospod graščak!

Sova:  To tebi nič mar!

Urh (zase); Bog vedi, kaj stika tod.

Meta:  Pojdi, Urh, pojdi in ne draži
gospoda!

Urh:  Že grem, že grem.

Sova  (stopi za njim): Pa urno stopi,
urno! (Vrne se v sobo in stopi pred Meto.)

Meta  (ga jezno pogleda): Kaj iščete
tod? Takrat Vas ni bilo, ko sem bila v revi
in stiski, da bi se smilila kamnu na cesti.

Sova:  Pusti to, pusti! Čemu bi klicala
iz grobov stare spomine?

Meta:  Ali so Vam neljubi, kaj?  Ali
vas peče vest? Ali se bojite večnosti?

Sova:  Molči, starka! — No, ne huduj
se name! Danes sem prišel po nekaj. Že
pogosto sem te prosil, pa vselej si mi od¬
bila željo. Upam, da mi danes ne odrečeš.
Meta, vrni mi pismo in dam ti petsto kron.
Jutri ti jih pošteno odštejem. Daj mi nazaj
pisanje, Meta! Petsto kron ti dam zanje,
Meta! Pomisli, petsto! Dote bo dovolj za
tvojega sina. Moje ime pa nesi s seboj v
grob! Tvoj sin bo živel tudi odslej lahko
brez svojega očeta.

3

34

DOMEN

Meta  (ustavi kolovrat, vstane in stopi
pred Sovo. Jezno in z jokom): Kaj, ti si
upaš mešetariti? Nič, ti živinče brez srca!
Zver ti nečloveška, zakaj nisi šel mimo mene?
Zakaj si me zakopal v to revščino? Kaj je
treba meni izgubiti pošteno ime? Ti si mi
ga požrl, ti si kriv, da je moj sin hlapec,
da je brez imena in poštenja!

Sova:  Bodi pametna, Meta! Ljubil sem
te, a proti očetovi volji nisem mogel ravnati.

Meta:  Ljubil si me?! Res, bil si dobrih
besedi, in jaz sem ti verjela. Skrivaj si hodil
za menoj in mi obljuboval, da me vzameš,
ko umrje oče. Zato sem postala nezvesta
Urhu. — Toda ti si me mislil voditi precej
v začetku za nos. Ko sem ti naznanila, da
pride Domen na svet, si se smejal in mi
povedal, da me ne moreš vzeti. Potem si
mi prigovarjal, me strašil, in obljubila sem
ti, da te ne imenujem. Mešetaril si z mano
in mi vsilil pismo, kjer si zapisal doto mo¬
jemu otroku. In priseči sem morala, da ne
izve za pismo nihče pred smrtjo. In danes
si prišel iznova mešetarit?

Sova:  Dovolj mi je tvojega vpitja in
zmerjanja! Daj mi pisanje, ali nagodem tvo¬
jemu sinu eno, da jo bo pomnil do smrti.
Ali čuješ stara rogovila? V vojake ga pošljem.

Meta:  Nič, ne, ne! Tvoja pretnja me
ne straši. — Ne boš imel pisma, ne! Nikdar

DOMEN

35

ti ne bo dal drugi pisanja v roke, kakor on,
ki te ga je sram. Vsaj po moji smrti naj bo
vedel, kakšnega očeta ima. Le stori mu kaj,
krokar! Potlej prelomim prisego in raz¬
kažem pismo. Najprej pa tvoji ženi.

Sova:  Potem greš v pekel.

Meta: Kdo gre bolj na dno kakor ti,
nečloveški oče!

Sova:  Torej res ne daš pisanja?

Meta:  Ne dam in stokrat ne dam!
Tam so vrata! Pojdi in ne prestopaj mi več
praga te bajte s takimi ponudbami!

Sova:  Prokleta, čakaj! Pomnila me
bosta ti in tvoj sin. (Odide.)

Meta:  Stoj, Sova! Kaj nameravaš?(Stopi
za njim, a se ustavi in zmiguje z glavo.)

Četrti prizor.

Meta, pozneje Domen.

Meta  (sede za kolovrat, zažene dvakrat
kolo, a se ji ustavi. Zakrije si z rokami
obličje): Moj Bog, kako sem nesrečna! —
In vsega je kriv on — on!

Domen  (pride z veliko culo in jo po¬
stavi na mizo): Kaj Vam je, mati, da jočete?

Meta  (prestrašeno): Nič mi mi, nič.
— Kaj si prišel?

3*

36

DOMEN

Domen (sede na klop in molči).

Meta:  Ti molčiš, Domen? Za božji
čas! Vendar se nisi sprl z Jurcem in pustil
službe pri njem? Ne, tega nisi storil, tega!
On je bil mož. Ko bi njega ne bilo, bi ne
bilo morda zdaj tebe, ker bi bil umrl, in
bogve, kaj bi bilo s tvojo materjo.

Domen:  Za plot bi me bili vrgli pre¬
cej po porodu! Bolje bi bilo! (Si zakrije
obraz z rokami.)

Meta:  Za božji čas! Kaj ti je? Ne go¬
vori tako! To je greh! Ljubi moj Domen,
povej mi, kaj se ti je zgodilo. Razodeni mi
svoje srce!

Domen:  Jurec me je zapodil od hiše.

Meta:  Ježeš, ježeš, zavoljo Anke?

Domen:  Ali že veste? Da, zavoljo
Anke, ki sem jo ljubil kakor punčico svojega
očesa. Noče in ne more mi je dati, ker sem
nezakonski sin, ker (bridko) nimam očeta,
mati, ker nimam očeta.

Meta:  Jezus, Marija! (Milo.) Nič ne
maraj, ljubi moj Domen, nič nemaraj!  Ta¬
koj zdajle vzamem palico in grem dol k
Jurcu, in vse poravnam z njim in ga pre¬
govorim, da te zopet vzame. Zavoljo Anke
ti pa skrivaj povem toliko, da jo lahko do¬
biš po moji smrti. Dote boš imel, kolikor
vsak ženin v naši fari, če ne več. Pa tiho

DOMEN

37

bodi in sam vedi! Mater božjo in sv. Da¬
mjana bom prosila, da bi me kmalu vzela
radi tebe in tvoje sreče. Zakaj veliko slabega
sem prebila na svetu, Domen! (Joče.)

Domen:  Nič ne bo, mati, nič. Jurec
me ne vzame, mati.

Meta:  Ako ga poprosim prav lepo, pa
te vzame. Dober človek je in gotovo me
usliši. Radi te imajo ljudje, Domen, nikoli
niso govorili kaj slabega o tebi, nikoli te
niso tožili.

Domen:  Zmerom me je tožil eden, in
tisti me je tožil tudi danes in menda misli
še kaj storiti z menoj. Po sili hoče, da bi
me obesili. (Udari po mizi.) Pa na živo dušo
mojo, jaz mu bom naložil, da mu ne bo
treba oskrbovati nobenega posla več, niti
tožiti, niti opravljati! Sova me je zatožil,
sovraži me.

Meta:  Kako ti pride na misej, Domen,
da bi te graščak Sova sovražil? Če te je za¬
tožil, kaj mu hočeš? Bog te obvaruj hudega!
Greha ne delaj! Bog ga bo že sam sodil.

Domen:  Mati, Vi ne veste ničesar! To
vem jaz, jaz sam bom sodil.

Meta  (odstavi kolovrat in stopi pred
Domna): Pod zemljo me boš spravil s svojo
trmo in svojeglavnostjo. Le zakaj bi si ne
dal dopovedati in zakaj bi ne poslušal mo-
drejših ljudi? Pomisli, kaj bo potlej, če na-

38

DOMEN

rediš kaj nespametnega! (Sede na klop in
se zjoka.) Oh, jaz revica na svetu! Domen,
za pet ran Kriščevih te prosim, poslušaj
staro, sivo mater!

Domen:  Saj Vas imam rad! Ne jokajte,
mati! (Molk.) Mati, kdo je bil moj oče?

Meta  (preneha hipno jokati): Zakaj to
vprašaš? Tega ti zdaj še ne povem, ne mo¬
rem in ne smem ti povedati.

Domen:  In zakaj mi ne morete? Ali
nisem zadosti star? Ali me imate še vedno
za otroka?

Meta:  Ne, nimam te za otroka. A ni¬
kar tega ne vprašuj svoje matere. Njen jezik
bo prej otrpnil, kakor ti bo povedal očetovo
ime. Zvedel ga pa boš.

Domen:  Mati, zakaj mi prikrivate? Še
divja zver pozna svoje roditelje, jaz jih ne
poznam. Mati, to je grozno! Mati, Jurec mi
zato ne da hčere, ker nimam očeta, svetu
znanega, poštenega očeta. Mati povejte mi,
kdo je bil moj oče. Ali je bil pošten? Po¬
vejte! Morda se potem Jurec usmili Anke
in dovoli, da se poročiva.

Meta:  Ne smem in ne smem. Umiri
se, Domen, moj ljubi Domen! (Vstane.) Zdaj
grem k Jurcu, da te zopet vzame v službo.
Gotovo se da pregovoriti, dobrega srca je.
Zbogom, Domen! (Vzame iz kota palico
in odide.)

DOMEN

39

Peti prizor.

Domen, Urh.

Urh (pokuka skozi vrata): Domen,
Domen!

Domen  (se ozre): Ti si, Urh?

Urh (zapre duri): Nekaj ti imam po¬
vedati. Ne glej me tako! (Sede k mizici.)
Kdo bi si mislil, revež, da te Jurec spodi
radi Anke!

Domen:  No, ali si že cul? Zdaj bodo
govorile vaške klepetulje o tem dva meseca.

Urh:  Čul, čul, — iz tvojih ust sem čul.

Domen:  Jaz da sem ti to povedal?

Urh:  Ne meni, materi si pravil, in jaz
sem to slišal.

Domen:  Ali si prisluškoval? To ni
lepo, Urh.

Urh:  Lepo ali grdo! Saj to ni moja
navada. A danes me je gnala radovednost,
ne radi tebe, radi nekoga drugega. Čuj me!
Pobiral sem po vasi novice. Tudi tvojo mater
sem obiskal. Pogovarjala sva se o starih
časih in o tebi, Domen. Kar ti jo primenca
v sobo — kaj misliš, kdo?

Domen:  Kdo ? Povej!

Urh:  Sova.

40

DOMEN

Domen: Sova da je prišel k moji
materi?

Urh:  Da, da, Sova. — Pa kako se je
razkoračil in me zapodil iz bajte! Radoved¬
nost me je gnala, da sem se čez nekaj časa
vrnil. Kot tat ti zlezem v vežo, od tam
smuknem po lestvi na podstrešje. Ravno
nad temle stropom sem poslušal tvojo mater
in Sovo. O tebi sta se pogovarjala in tvoja
mati je zmerjala Sovo, da je bilo grdo.

Domen:  Kaj sta govorila o meni? Ali
si razločil besede?

Urh:  Nekaj sem že razločil, nekaj. Sova
je zahteval od tvoje matere neko pismo in
ji ponujal zanj petsto kron. Mati mu ga pa
ni hotela dati in je zmerjala graščaka in
rekla, da mu ga ne ponese drugi kot njegov
sin, kot ti, Domen, toda šele po njeni smrti.
Prisegla je, da ne bo imenovala tvojega
očeta do zadnjega vzdiha. Sova je žugal,
da te da v vojake, mati mu je pretila, da
prelomi prisego in razkaže pismo.

Domen:  To je grozno, kar pripoveduješ.

Urh:  Grozno je bilo, grozno. Vpila sta
in se zmerjala, da me je popadel strah.
Kmalu potem je odšel Sova. Domen, rečem
ti, očeta imaš, toda prekanjeno hudičevega
očeta. V nesrečo je spravil tebe, tvojo mater
in mene. — Domen, ti ne veš, kaka čustva
so me izprehajala, ko sem slišal te stvari.

DOMEN

41

Najrajši bi stopil za njim in ga zadavil kot
mlado mačko, ali ga lopnil po glavi, da bi
pomnil za vedno. A saj ti je znano, da se
ne srečam rad s Sovo. Zato sem se izognil.

Domen  (kakor bi se vzbudil iz sanj):
Kaj si rekel, Urh?  Da je on — moj oče!
Ne, ne! On me preganja, sovraži, odmlada
me ni lepo pogledal. To ni mogoče! Oče
me ne bi gledal grdo, oče ne bi zvlekel
obrvi in zgrbančil čela, če bi me videl, oče
me ne bi lovil v vojake in hodil tožit! Ne,
ne! On ni moj oče! Jaz ga ne maram, jaz
— ga ne maram! Jaz nimam očeta! Urh,
jaz nimam — očeta. (Se razjoka.)

Urh:  Ne jokaj, Domen! Saj si mož in
ne otrok.

Domen  (dvigne glavo in si obriše
solze): Urh, zakaj si mi to povedal? Zakaj
si mi zasadil v srce želo dvoma? (Vstane.)
Urh, jaz hočem gotovosti. Ali nisi govoril
o pismu?

Urh:  Da, tvoja mati hrani neko pismo,
ki ga ji je dal Sova.

Domen:  Tam notri je vse zapisano.
Tisto pismo moram dobiti. Kje je? V bajti
gotovo! (Pogleda na skrinjo in naglo stopi
k njej.) Tu notri znabiti, tu notri. Kje drugje
pač? Ključa ni. Odpreti moram, če tudi raz¬
bijem pokrov s sekiro. (Se upre z rokami
in odpre. Brska in izvleče šop starih pisem.)

42

DOMEN

Med temi bo, med temi ga dobi učitelj. Par
grošev mu vržem za vino, pa mi raztolmači
pisavo. (Zapre skrinjo.) K njemu pojdem, h
Krševanu. Resnico moram izvedeti.

Urh:  Krševan je šel k Medvedu zdravit
bolno telico. Vsak trenutek se mora vrniti.
Ali naj stopim ponj?

Domen:  Ne, pojdem sam. Ti odidi v
vas, Urh, in molči o tem, kar si slišal! (Odide.)

Urh (za njim): Ubogal bom, nič ne
skrbi! Urh Zaplatnik nima babjega jezika.
Ne bom te osramotil, ker vem, da ne maraš
za takšnega očeta. Nekoliko dni se bom še
klatil tod, da vidim, kakšen mož si kaj. Saj
ti je znano, kaj mislim. Zagodel bi jaz eno
graščaku, pa se ne srečam rad z njim. (Vzame
malho in citre.) — Če ga ti ne naklestiš,
mu o priliki zakurim, da bodo iskre pršele
do neba. (Odide.)

Šesti prizor.

Domen, Krševan.

Domen  (pride s Krševanom): Upam,
da mi ne odrečete, za kar Vas prosim, go¬
spod Krševan.

Krševan:  Kaj pa, da ti ne odrečem,
samo če boš dal kaj za primako.

Domen:  Vsak delavec je vreden svo¬
jega plačila in zastonj, pravijo, še mačka
ne mijavka.

DOMEN

43

Krševan: To je moška beseda. Vedno
sem trdil, da si ti, Domen, dober fant.

Domen:  Sedite tje-le za mizico! (Kr¬
ševan sede. Domen privleče iz žepa šop pa¬
pirjev.) Tukaj mi boste prebrali in povedali,
katero pismo je tisto, ki ga iščem.

Krševan:  Kakšno pa iščeš?

Domen:  Obljubite mi prej moško, da
ne poveste nikjer in nikomur, nobeni živi
duši o tem, kar izveste iz pisma.

Krševan:  No, lej  ga, kaj  govoriš! Saj
nisem baba. Kakor hočeš. Če ti ni ljubo,
ne zinem nikdar besede.

Domen:  Poiščite mi pismo, kjer sta
zapisana moj oče in moja dota!

Krševan:  Domen, veš, precej temačno
je že. Luč prižgi, da bom bral.

Domen:  Precej, precej! (Prižge sve¬
tilko in jo postavi pred Krševana.) Zdaj pa
poiščite tisto pismo! (Sede in gleda Krše¬
vana s spoštovanjem. Roke ima prekrižane.)

Krševan  (preobrača pisma na vse
strani): To že ni. To tudi ne! O, ta prokleti
pisar, take čačke je delal, kot bi kracale
kure! Raca na vodi, če bi mi prišel zdajle
v pest, bi ga zlasal, da bi mu kar dlaka
letela z glave. Na tem so spet črke kakor
koli. Pri moji kokoši, ti pisarji pa res niso

44

DOMEN

znali urezati peresa, da bi bilo spodobno
pisalo. — Čak, šmenta, tukajle je eno, ki
je podpisan na njem graščak.

Domen  (vstane hitro in pogleda v pa¬
pir): Tisto je, tisto! Kako se bere v njem?

Kr seva  n:  Le potrpi, prijatelj, potrpi!
Meniš li, da se vsaka reč tako bere, kakor
bi tolkel ali tri orehe? (Gleda in obrača list.)
Hudir je to pisal, hudir bo to bral! Vrag
vedi, kaj je? Tukaj zgoraj se bere tako, da
ako nekdo ne vzame deklice Mete Koščica,
pa zagotovo obeta tritisoč tolarjev njenemu
otroku za doto. Tole me pa moti: zapisan
in podpisan je zadaj Plevnik, menda tisti,
ki smo ga predlansko zimo pokopali in naš
gospod graščak. Ne vem, kateri je priča in
kateri je podpisovalec.

Domen:  To že jaz vem. Dajte sem!
(Vzame list.)

Krševan:  Menda vendar nisi ti tisti?
Pač. Kako se pišeš? — Za Koščico! — to
je že res. Bog me varuj, ti boš imel tri tisoč
tolarjev, za strah božji! Stoj, še nekaj se
mi klati po glavi. Kaj, ko bi bil graščak —
tvoj oče. In nemara je to pismo njegovo!

Domen:  Le tiho bodite, svetujem Vam,
gospod!

Krševan:  Torej Sova je tvoj oče. Hm,
kdo bi si bil to mislil!

DOMEN

45

Domen: Jaz nimam očeta, razumete?
Molčite za zdaj, ako ne, potlej Vas ne po¬
znam, in nič dobrega ne bo za Vas! (Seže
v žep in mu stisne v roko nekaj drobiža.)
Tu imate za plačilo, da si privežete dušo.

Krševan  (vstane): Bog ti povrni, Do¬
men! Za par bokalov bo že. Pa naj reče
žena, kar hoče, naj se jezi in vpije nad
menoj! Če boš imel še kako potrebo, pa se
oglasi! (Odide.)

Domen:  Upam, da ne. Lahko noč!

Sedmi prizor.

Domen, pozneje Meta.

Domen  (drži pismo v rokah in gleda
vanj): Naposled moram verjeti, da je resnica.
(Sede.) Urh je trdil isto kot Krševan. Moj
Bog, ne kaznuj me tako grozno! Takega
očeta ne maram! Ne maram ga! — In vendar
to pismo! Jasno priča. — Kako bi ljubil
svojega svojega očeta, kako bi ga slušal!
Zadnji berač naj bi bil moj oče, da bi me
le ne sovražil! Tako imam  očeta, ki me črti,
zaničuje in zalezuje od rojstva. Zato ga ne
morem ljubiti. Sovražnik mi je in jaz setn
njemu sovražnik. To je strašno! (Nasloni
glavo med roke in joka.)

Meta  (pride mrmraje): Ni me uslišal
Jurec. Domen, drugje si boš moral iskati
službe.

46

DOMEN

Domen  (vstane in si obriše solze):
Mati, povejte mi, ali je res Sova moj oče,
kakor se bere in sem slišal!

Meta:  Jezus, Marija! Domen, kaj go¬
voriš? Kje si dobil tisto pismo? (Hiti k
skrinji, jo odpre ter pregleda.) Okradel si
me, po sili si mi vzel, česar bi ti ne smela
dati. Zakaj si mi vzel pisanje iz skrinje?
Bog, ti meni pomagaj! In jaz sem prisegla,
da ga ne dobi nihče pred mojo smrtjo v
roke. Bog in sveti Damjan! — Ti si kriv,
da imam greh. Čakaj, Domen, ne bo se ti
dobro godilo in ne boš dolgo živel, ker me
tako spoštuješ.

Domen:  Mati, jaz moram vedeti res¬
nico. Povejte mi, ali je Sova moj oče?

Meta  (sede na skrinjo in vzdihne): Da,
on je tvoj oče.

Domen:  Zakaj mi niste hoteli povedati
poprej? Zakaj ste molčali? (Sede.)

Meta:  Ker sem prisegla. Do moje smrti
ne bi, smel nihče zvedeti, da si ti njegov
sin. Šele ko bi mene zagrebli v zemljo, bi
mu ti nesel pismo in zahteval tritisoč to¬
larjev. Koliko sem pretrpela zate, Domen!
Kako sem kaznovana za svoj greh! Moj Bog!
Odkar si prišel ti na svet, se ni brigal zame.
Dostikrat sem mislila prelomiti prisego in
stopiti s teboj v naročju pred starega gra¬
ščaka in mu povedati kako in kaj. Pa vselej

DOMEN

47

me je varoval angel varuh. Pomislila sem,
da boš imel nekdaj dovolj, da je greh pre¬
lomiti prisego, čeravno je bila prisiljena, da
sem imela svojega zapeljivca rada in da ga
ne smem isramotiti pred svetom, in trpela
sem. (Joče.)

Domen:  Mati, zakaj mi niste dali bolj¬
šega očeta? Tega ne maram, ne maram!
Recite, da Sova ni moj oče!

Meta:  Graščak je tvoj oče. In ti ga v
moraš spoštovati, moliti moraš zanj! Še
bolj ti je treba molčati in se ga ogibati.

Domen:  Mati, moral bi ga ljubiti in
zanj moliti, a ne morem. Nikoli ne pojde v
nebesa, ako bo čakal na mojo molitev. — In
spoštujem naj ga! Menda zato, ker me ga je.
bilo sram, preden sem se porodil ali zato ker
Vam je tako prijazno postregel, ali morda zato,
ker bi me bil zamlada najrajši vtopil v žlici
vode. Morda naj ga spoštujem, ker je pre¬
povedal Jurcu, da bi mi dal Anko, ker mu
je svetoval, da me je zapodil iz hiše, ker
me zalezuje, kjer more? — Glejte, mati,
marsikaj vem. Vem, da je kupoval pismo
od Vas in Vam žugal, če mu ga ne izročite.
V vojake me misli dati. Pa Domen, Vaš sin,
ne bo nosil puške, ne bojte se!

Meta:  Ne, ne tega ne sme storiti! Pazi
se, ljubi Domen in ne zahajaj veliko v vas,
da se ti ne zgodi kaj hudega. Nikomur ne

48

DOMEN

stori nič žalega! — In pismo mi vrni, pismo,
Domen, da se ne izgubi.

Domen:  Potrebujem ga sam. (Vtakne
pismo v žep.) H graščaku stopim z njim in
zahtevam doto in Jurcu ga pokažam in po¬
prosim za Anko. Anko hočem imeti, drugače
nima moje življenje cilja. Zdaj šele vem,
kako jo ljubim, ko me je spodil Jurec. Radi
nje pozabim na sovraštvo in nesrečo. Tri
tisoč tolarjev, mati! Menda mi Jurec ne od¬
reče. In pa graščak je moj oče, ki ga Jurec
čisla in spoštuje. — Ah, mati, kaj govorim!
— K Sovi naj grem! Pojdem, saj pojdem
le enkrat. A svet naj ne ve, da je on moj
oče. Le Jurec bo vedel in kdor še ve, bo
molčal. Zaklel se je.

Osmi prizor.

Prejšnja, Urh.

Urh (odpre naglo vrata in se postavi
sredi sobe. Zasopel je): Joj, kako sem tekel!

Meta:  Zakaj si pa tako nagel! Ali se
ti je iako mudilo?

Urh:  Mudilo, mudilo in še kako! Ti
ne veš, zakaj sem prišel. Bog daj, da bi ne
bilo prepozno!

Domen:  Kaj pa je? Govori!

Urh:  Skrij se, Domen! Dvanajst ljudi
gre nadte in trije biriči. Vsak trenutek so

DOMEN

49

tu. Ravno doli pod klancem sem jih pre¬
stregel. Med grmovjem sem se plazil, da
me ne niso zapazili.

Meta:  Jezus in Marija, pomagajta!

Domen:  V gozd bežim in živa duša
me ne dobi. (Zunaj se čujejo žvižgi in koraki.)

Urh:  Oh jej! So že tu! Domen, tak
skrij se, skrij!

Meta:  Pod streho zlezi Domen in zapri
za seboj. Z Urhom jih že kako odpraviva.

Domen  (odide. Njegov glas se od zadaj
čuje z višine): Urh, postavi lestvo vstran!

Urh (stopi v vežo): Bom, bom! Ždi
kot miš, Domen! (Se vrne.)

Meta:  Ah, jaz reva, kaj počnem, če
ga ujemo?

Urh:  Pogum, Meta! Upajva, da ga
ne ujemo.

Deveti prizor.

Prejšnji, župan, Tenkor, Škene, Golobek, Klemen, birič.

Župan  (zunaj); Šest naj Jih obstopi
bajto, da nam tiček ne uide! Šest naj jih
gre z menoj v sobo! (Trka na okno.) He,
he, odpri, stara prepelica, če ne ti poderemo
in razkrijemo streho in pademo v luknjo
od zgoraj.

4

50

DOMEN

Meta:  Jezus, Marija! Kakor razbojniki
so prišli nad mojo bajto! (Gre odpirat vežna
vrata in se vrne. Za njo župan, prvi birič,
Tenkor, Škene, Golobek, Klemen s palicami,
vrvicami, bakljo.) Kaj pa iščete po moji hiši?
Še na stara leta mi ne daste miru. Šina bi
mi radi ulovili, biriči, razbojniki. Mojo edino
oporo bi mi vtaknili med vojake! Le brskajte,
le! Ni padel na glavo, da Vas bo čakal.

Župan:  Le kar tiho bodi! Dobil sem
zapoved in ako ga ne primemo, bo Sova
hudo ukal name. Zakaj nekaj mu preseda.

Tenkor:  Tvojega sina je manj škoda,
kakor kakega fanta iz kmetske hiše.

Urh:  Ti veš, koga je škoda! Vsak člo¬
vek je vreden svojega poštenja.

Škene:  Če ga dobimo, dobro, če ne
tudi. Glave si ne bom lučal po kamenju za
njim, pa naj mi zapoveduje Peter ali Pavel.

Župan:  Ti lahko govoriš, a krop bo
najbolj poparil mene. Ti bi videl nocoj Sovo,
kakšen je bil, ko mi je naročal.

Prvi birič:  Mati, če ste ga skrili, kar
povejte! Prikrivati ne pomaga nič.

Urh:  To ste junaki! Pol vasi se spravi
nad enega. In iščete tam, kjer ga ni. Čudim
se izkušenim dedcem, da ne pogruntate mla¬
dine. Stavim, da zdajle lazi Domen okrog
Jurčeve hiše in čaka dekleta.

DOMEN

51

Prvi birič: Ti pa molči, berač! Naša
stvar te toliko briga kot lanski sneg.

Meta:  Pa mene briga, bradač ti debeli!
Ali še ne pojdete iz hiše? Ali naj vzamem
metlico in Vas poškropim?

Klemen:  Nikar ne brusi jezika, baba!
Po postavi delamo in postavi moraš biti
pokorna!

Tenkor:  Le ne tako hudo, Meta! Še
vedno je bolje, da primemo tvojega Domna,
kakor pa kakega domačinskega sina. Kaj pa
je? Jurec ga je zapodil, sam nima nič, ti pa
drugi nič.

Meta:  Reva sem, reva. Zato mi hočete
vzeti še to, kar imam. Tolovaji, fej vas bodi!
(Joka.)

Golobek:  I, i pa pustimo Meto in
pojdimo, saj vidite, da ga ni tu.

Klemen:  Ti boš govoril, ki si se že
rodil neumen!

Golobek:  Kaj si rekel? Jaz neumen?
Več soli imam v glavi kot deset Klemenov.

Klemen:  Ajdovce, pa ne soli.

Župan:  Čemu se prerekamo? Iščimo
pod posteljo, v skrinji! Prebrnimo vse kote!
(Iščejo.)

Meta:  Vse mi boste razbili in raznesli!
Tako spoštujete starost, tako spoštujete si¬
rote in reve.

4*

52

DOMEN

Župan: Tiho. Mari nam starost! Nas
veže prisega, postava in ukaz.

Urh:  Koliko pa boste dobili za svoje
delo? Iškarjoti! Kdaj zapijete tiste Jude-
ževe groše?

Tenkor:  Molči ti! Kaj godrnjaš tukaj?
Zdi se mi, možje, da Urh ni zaman v tej
luknji. Nemara je opomnil ptiča, da je zletel
iz gnezda.

Urh:  Napačno ne bi bilo, če sem to
storil.

Prvi birič:  Nismo še pri kraju. (Stopi
v vežo.) Svetite sem! (Lovci gredo v vežo
in zapro za seboj.) Glejte tu v kotu lestvo
in v stropu vrata! Naj gre kdo pogledat
pod streho!

Meta  (zase): Jezus, Marija, izgubljen
je! Kristus, usmili se me!

Tenkor: Čakajte, stopim jaz. (Čujejo se
stopinje na lestvi.)

Župan:  Odpri duri v stropu, Tenkor!

Tenkor:  Precej, župan! (Čuje se uda¬
rec in šunder.) Ah, udaril me je!

Župan:  Imamo ptička. Ne uide nam.

Škene:  Tenkor, ali te je hudo?

Tenkor:  Ni udaril za šalo, ne. Zaveži
mi! Tu imaš robec.

DOMEN

53

Župan:  Klemen, stopi ven in ukaži
dvem, trem, naj zlezejo na streho in jo raz¬
krijejo na enem mestu! Od dveh strani hkrati
ga napademo, sicer ne opravimo ničesar.
Vražji človek je to.

Meta  (hiti iz sobe): Pustite ga, za
božjo voljo!

Domen:  Vragi, preden me ulovite,
mora teči kri, in naj vas pade tudi polovica!
(Čuje se, da ruši streho in meče na tla skrli.)
Lovite, držite, vežite! (Zunaj vpitje in hrup.)

Drugi birič  (zunaj): Prokleti človek!
Na streho, na streho! Nadenj! Znotraj ga
napadite!

Urh:  Pogum, Domen! Le dobro se drži!

Klemen:  Župan, ta vrag je razkril
streho in zdaj meče na lovce skrli in plohe.
Trije imajo že krvave glave.

Meta:  Jezus, kaj bo, kaj bo? Prosim
Vas, s povzdignjenimi rokami Vas prosim,
pustite ga!

Župan:  Ravno zdaj ne smemo odne¬
hati! Za mano! (Čujejo se stopinje na lestvi.)

Urh:  Domen, Domen, varuj se!

Klemen  (stopi k njemu v sobo in mu
zatisne usta): Boš molčal klek beraški! Kaj
se vtikaš vmes.

Urh (ga pahne od sebe): Proč, proč,
Iškarjot!

54

DOMEN

Domen:  Na, na! Vse peklenske moči
so se spravile nadme! Ah! (Zavpije.)

Župan  (zgoraj): Vrag, boš vedel mene
tolči. Hej, možje, imamo ga, naš je. (Veselo
kričanje.)

G o 1 o b e k: Preveč si lopnil, župan! Kaj,
če si ga ubil.

Župan:  Naj ga! Meni je zlomil ves
komolec.

Ten kor:  Prav si storil, župan.

Meta  (pride v sobo): Jezus, potolkli
so ga! Ujeli so ga! (Se zgrudi na skrinjo
in joče.)

Urh (sede zraven nje): Reva uboga!
Kako si nesrečna! In zdaj bo moral v vojake.
Radi Sove bo moral. Oj, čakaj me graščak!
Plačilo ti ne odide. (Odide v vežo.) Ali ste
ga res ubili?

Župan:  Ne, ne skrbi, Urh! Domen je
živ. V Ljubljani ga bodo veseli.

Meta:  O, jaz reva, kaj zdaj začnem!
Le čakajte, razbojniki, pred božjim stolom
se boste zagovarjali.

(Zastor pade.)

DOMEN

55

Tretje dejanje.

Zapuščena sobica v županovi hiši. Na desni mrežasto
visoko okno. Na levi slamnato ležišče. V ozadju vrata.

Jutro.

Prvi prizor.

Domen.

Domen (leži na slami in spi. Roke
ima uklenjene, glavo obvezano z belim rob¬
cem. Sanja): Kako je lepa moja zlata ne¬
vesta ! Poročni venec ima na glavi, bela
obleka ji sega do tal. In ta svatba! Kakšen
sijaj, veselje! Majolike trkajo. Ali čuješ ne¬
vestica Anka, nama napijajo. Anka, ali slišiš
godbo? Svatovska pesem! Ah, kako je pri¬
jetno! Srečen sem, ker si moja, za vedno
moja, Anka. Jej, kako mila pesem! Tvoj
oče poje o nebeški svatbi, (poje):

ki ne bo nikdar nehala,
bo večno trajala.

Smehlja se nama oče in moja mati se smehlja.
K nama gresta, Anka. Blagosloviti naju ho¬
četa. Poklekniva, skloniva glave! Daj mi
roko, Anka! (Obličje se mu smehlja.) Mo¬
liva za srečo!

56

DOMEN

Drugi prizor.

Domen, župan.

Župan  (odklene vrata in prinese skle¬
dico žgancev. Komolec ima obvezan): Dobro
jutro! Glej ga, še vedno spi ta zlomek. Jaz
pa nisem zatisnil vso noč očesa. Tako me
je bolel komolec, da mi je bilo znoreti. Pro-
kleto me je počil ta beraški sin. (Drami
Domna.) E, ali čuješ, Domen? Dan je že
davno. Prebudi se!

Domen  (se prebudi in sede): Kje sem,
kje sem?

Župan:  Pri meni si, na varnem.

Domen:  Zakaj ste me prebudili! Tako
lepo sem sanjal. Zdaj pa vidim, da je bila
vse prevara, da sem ujet in da me odpeljejo
v vojake. Župan, jaz ne maram na vojsko.
Izpustite me!

Župan:  Čemu govoriš brez potrebe?
Dobil sem povelje in ga izpolnil. — Čakaj,
da te rahleje zvežem. Zajtrk sem ti prinesel,
da se malo oteščaš. Čez dobro uro pojdeš
v Ljubljano z biriči.

Domen:  Ne maram jesti. (Pahne župana
od sebe.) Pojdite, da se ne izpozabim! Daši
sem uklenjen, bi Vam vendar še utegnil
škodovati.

DOMEN

57

Župan: Kakor se ti zdi! Še rad boš
jedel, falot. Le posti se par dni! Potem ti
bo bolj dišalo.

Domen:  Človek, ali te je bes obsedel?
(Se zaleti proti županu.)

Župan  (naglo odide in zaklene za seboj):
Gospod graščak pride. Spodoben bodi,
Domen!

Tretji prizor.

Domen.

Domen  (hodi gorindol): Sova pride,
je rekel? Kaj mi hoče? Ali se bo veselil
moje nesreče? Ali ga je zapekla vest, ker je
dal uloviti lastnega sina! To je bajka, preveč
me je črtil od rojstva. Nič dobrega ne na¬
merava. — Boga naj zahvali, da sem ukle-
njen, drugače ne vem, kako bi se srečala,
čeprav je moj oče. (Hipen molk. Sede na
posteljo. Žalostno.) Kake lepe sanje sem
imel! Zakaj sem sanjal o poroki? Da čutim
zdaj še bolj svojo nesrečo. Mari bi bil sanjal
o smrti na vojski, kjer me zadene krogla,
da se ne vrnem nikdar in ne vidim več svoje
Anke! Ne, na vojsko ne, radi Anke ne, ki
jo imam tako rad! Sova pride k meni. Naj
ga privede kar si bodi, premagam se in ga
poprosim, naj se me usmili, naj me izpusti,
saj je moj oče!

58

DOMEN

Četrti prizor.

Domen, Sova.

Sova (od zunaj): Biriči, bodite v bližini!
Morda vas rabim. (Odklene in vstopi v
lovski obleki.)

Domen  (vstane): Gospod graščak! Oče!

Sova  (ga pomeri od nog do glave):
No, kako se ti godi tu notri? Zdaj se menda
ne boš več vsajal nad menoj, a ! Tak vojak
boš, da te bo lahko vesel general, jaz pa
tudi, ker bom imel zdaj mir pred teboj.

Domen:  Gospod graščak, glejte, vem,
da ste moj oče. Usmilite se me, usmilite se
svojega nesrečnega sina! Nihče ne izve, da
sva si v sorodu, samo Jurec, ker mi noče
drugače dati Anke. A Jurec bo molčal, ker
je mož.

Sova:  O vem, da bi rad Anko in da
bi me najrajši zdajle pojedel. Poznam tvojo
ljubezen zmlada. Zato se te hočem iznebiti.
Ali razumeš, iznebiti!

Domen  (poklekne in prosi z vzdignje¬
nimi rokami): Oče, ne zavrzite me, ne pah¬
nite me v nesrečo, ne pehajte v nesrečo
Anke in moje matere. Z dvignjenimi rokami
prosim usmiljenja. Prisegam Vam, da nihče
razen Jurca ne izve, da sem Vaš sin in da
Vam ne storim nikdar nič žalega. Vse živ-

DOMEN

59

l j e n j e Vam bom hvaležen za prostost. Po¬
mislite, da bi Vas tako zvezali in odtirali v
vojake in ubili v vojski. Imejte srce za svo¬
jega nesrečnega sina!

Sova (se skloni, dviguje Domna in mu
sega v vnanji in notranji žep pri suknjiču):
Saj imam srce za svojega sina. Nisem tako
nečloveški oče, kot si misliš. Vstani Domen,
vstani! Čemu boš klečal pred menoj, saj
nisem Bog! (Izvleče pismo).

Domen:  Kaj ste storili? Pismo ste mi
vzeli. Dajte mi ga nazaj!

Sova:  Haha! Zato sem prišel, Domen,
zato. Nazaj da bi ga dal! Zdaj je moje.
Treba se je zavarovati proti vsem vetrovom.
Če bi se kdaj vrnil, me ne prideš z njim
strašit. Haha! — Krševanka je dobra ženica.
Vse mi sporoči. — Haha!

Domen:  O Krševan, Krševan! (Se za¬
žene v Sovo.) Pismo mi dajte nazaj, pravim
in izpustite me!

Sova  (ga sune proč): O, o le počasi!
Sova še ni tako trhel. Če ne daš miru, po¬
kličem biriče, da ti zvežejo noge. Pismo bo
na varnem. (Ga raztrga in kosce vtakne
v žep.)

Domen  (se zažene iznova v Sovo, ga
podere na tla, poklekne na prsi in ga davi):
Zmolite kesanje! Zadnja ura Vam bije. Za¬
peljali ste mater, oropali jo poštenja, pustili

60

DOMEN

v bedi, da bi umrla z menoj vred na cesti,
če bi se je ne usmilili ljudje. Mene ste pre¬
ganjali od rojstva, sovražili ste me kot volka
v hosti, dali ste me zapoditi od Jurca, ulo¬
vili kot mrjasca, ukradli ste mi pismo, oro¬
pali me dote!

Sova  (se brani): Pusti me, Domen!
Pusti me! Biriči, biriči!

Peti prizor.

Prejšnja, trije biriči.

Prvi birič:  Jojminasta, jojminasta, po¬
magajta, pomagajta! (Vlečejo Domna s Sove).

Drugi birič:  Proč, proč!

Sova  (stopi na noge in se oddiha):
To je vrag, ne človek! Zvežite mu noge za
kazen! (Biriči tirajo Domna na posteljo in
mu zvežejo noge.)

Domen  (vpije in bije med tem okrog
sebe): Pustite me, pustite me! (Škrta z
zobmi.) Ne pritiskajte me tako! Hujši ste
od vraga.

Tretji birič:  Nič ne škodi, če te malo
pritisnemo. — Zakaj pa vas je, milostivi
gospod?

Sova:  Ker sem ga dal uloviti.

Domen:  Lažete!

DOMEN

61

Prvi birič:  Le ponižnejši bodi!

Drugi birič: In svoj jezik kroti, dru¬
gače ti zamašimo usta.

Sova:  Pojdimo! — No, kako se po¬
čutiš? — Zdaj ne boš več napadal Sove,
nikdar več ne. (Odidejo.)

Domen:  Gospod Sova, moja mati je
rekla: sodil Vas bo Bog; Lucifer Vas bo
pa vesel v peklu.

Šesti prizor.

Domen, Meta.

Domen  (sedi na postelji in gleda v
vrata): Proklete bestije, vzele ste mi prostost,
zastrupile in uničile življenje. O, le veselite
se in smejte in norite! Ura plačila vam ne
odide. Maščevati se ne bom mogel jaz, ma¬
ščeval se bo drugi. Mene čaka le še trpljenje
in smrt. (Zamišljeno zre predse.)

Meta  (pride počasi objokanih oči in
položi roko na Domnovo ramo): Revček
moj, prišla sem te obiskat. (Sede k njemu.)
Kam si se zamislil, Domen?

Domen  (ljubeznivo): Svojo žalostno
usodo premišljujem. (Molči.) Prišli ste mati,
da se poslovite. Kmalu me odženo, prej kot
v eni uri.

Meta: Čez eno uro?  In jaz sem na¬
meravala iti v grad prosit zate.

62

DOMEN

Domen: Mati, vsak korak, je zastonj.
Ravnokar je bil tu Sova. Prosil sem ga in
rotil, naj se me usmili. Mati, Vi ne veste,
kaj mi je storil. Ni se me usmilil, še pismo
mi je ukradel. Zato me je pograbila jeza in
sem ga podrl na tla. Po njem bi bilo, da
ga niso rešili biriči. Potem pa me je ukazal
zvezati na nogah, da ne morem gibati.

Meta:  Zverina! Koliko trpiš, revež. —
A Domen, dotakniti se ga ne bi bil smel,
ker je tvoj oče.

Domen:  Moj oče je, vem. Zdaj mi je
žal. A tedaj me je pograbila jeza. V njem
sem videl le svojega sovražnika, ki me hoče
popolnoma ugonobiti, brez usmiljenja ugo¬
nobiti.

Meta:  V grad pojdem vendar in ga
poprosim na kolenih. Vsaj življenje naj ti
pusti in te ukaže pripeljati nazaj!

Domen:  Mati, zaman je vsaka sto¬
pinja.

Meta:  Zate storim vse, ker si moj
edini zaklad, Domen. Nekdaj sem mislila,
da boš lepo preskrbljen, da se ti bo bolje
godilo kot meni, da boš bogat. Razpenile
so se vse sanje, le strašna prihodnjost zija
pred nama. Ne, ne smejo te tirati tja. Tam
te ubijejo in tvoje truplo bo gnilo v tuji,
neposvečeni zemlji.

DOMEN

65

Domen (zre za trenutek srepo predse,
potem si zakrije obraz in se razjoče).

Meta  (ga objame in mu gladi lase):
Ne jokaj tako, Domen! Vidiš, jaz ne jočem
več. Dete moje nesrečno, umiri se!

Domen:  Mati, kdo bo skrbel odslej
za Vas?

Meta:  Bog in dobri ljudje. — Revček,,
spočij se na mojih prsih, kakor si se spo¬
čil takrat, ko si bil majhen, droben deček
in sem te bimčkala in poljubovala in ajala.
(Gladi mu lase.)

Sedmi prizor.

Prejšnja, Anka.

Anka  (pride tiho. S predpasnikom sr
briše oči. Nekaj časa gleda Meto in Domna,
potem hiti k ležišču in poklekne pred Domna):
Domen, Domen! Kaj so naredili iz tebe?
Zvezali so te kot razbojnika, pobili so te,
kmalu te odvedejo, da te ne bom videla
nikdar več.

Domen:  Žabi me! Ali me tako ljubiš,
dekle, da ne moreš slušati očetovega ukaza ?

Anka:  Domen, nikdar te ne pozabim,
in srečna ne bom brez tebe. Tebe sem lju¬
bila, edino tebe sem hotela osrečiti. Moje
roke ne objamejo drugega. — Domen, kako

frf'

DOMEN

sem jokala in te klicala celo noč! Grozne
slike so vstajale pred menoj. Ves krvav si
ležal na bojnem polju. Stopila sem k tebi
in te vzela v naročje kot dete in ti izpirala
rane in te obvezovala, pa si mi izdihnil v
Tokah. Tedaj sem se zbudila. Taka groza
me je prijela, da sem se pogrnila čez gla¬
vo. In molila sem in jokala in te klicala vso
noč. Oh, Domen, kaj bom brez tebe ? (Na¬
sloni glavo na njegovo ramo.)

Domen:  Hvala ti, Anka za zvestobo
ih ljubezen! Dobro veš, kako sem te imel
rad. Ti si bila moje prvo in edino dekle in
ostaneš do smrti. Poleg matere si mi bila
ti edino bitje, ki mi je posvetilo vso svojo
dušo. Zato naj ti Bog plača in te blago¬
slovi !

Meta  (bridko): Zakaj se morajo ločiti
dtiše, ki se tako ljubijo? — Vse bi rada
dala, da bi vaju osrečila, prav vse, ker se
imata tako rada.

Domen:  Mati, niti Vaša kri me ne
reši. Žalostno življenje bom živel od danes.
Edina tolažba mi bo Ankina ljubezen. —
Anka, .eno željo mi izpolniš, ko me ne bo
več tu. K materi poglej včasih in poskrbi
za njo!

Anka:  Tvoja želja mi bo sveta. Za
tvojo mater bom skrbela kot za svojo rodno.
Saj bo obe trla ista žalost in navdajalo isto

DOMEN

65

hrepenenje po tebi, Domen ! (Ga objame in
joka.)

Meta  (ju gladi po laseh): Revčka mla¬
da, nesrečna! Sinko moj, Bog te spremljaj
povsod ! Golobičica nedolžna, ne jokaj tako!
(Zunaj se začuje fantovska pesem):

Fantič sem star šele osemnajst let,
hočejo že me k Soldatom imet.

Kako bom soldat, ko sem fantič premlad,
ko ne morem še puške držat!

Pri fari zvonovi prav milo pojo,
od fantov, dekličev jaz jemljem slovo,

Pa jemljem slovo, sam Bog ve kako —
nazaj me nikol’ več ne bo.

Domen:  Fantje mi pojo v slovo. Anka,
mati, za slovo mi pojo. Ali čujeta ? Vsak
čas me odženo biriči. (Vsi trije jokajo.)

Osmi prizor.

Med pesmijo vstopijo biriči, odvežejo Domnu verige
na nogah.

Prvi birič:  Zdaj pojdeš z nami.
Vstani!

Anka  (se oklene Domna): Pustite mi
ga! Ne gonite ga v vojake! Moj Bog, kaj
bom brez njega na svetu?

Drugi birič:  Dekle, ne boj se! Do¬
biš drugega. Fantov je mnogo.

5

66

DOMEN

Domen: Molči, birič, In ne vtikaj se
v stvari, ki te nič ne brigajo! — Anka z
Bogom! — Mati z Bogom!

Meta  (ga prekriža): Bog bodi s teboj
povsod in vselej! (Joka.)

Domen:  Anka, pozdravi Urha!  —
Reci očetu, da sem mu hvaležen za vse
dobrote! — Mati, ostanite zdravi in spomi¬
njajte se me v molitvi!

Meta:  Vsak dan bom molila zate. (Sede
na ležišče.)

Tretji birič:  Alo naprej! Dekle proč!
(Pahne Anko od Domna.)

Domen:  Z Bogom, Anka, mati! (Do¬
men pogleda žalostno obe in odhaja.)

Anka:  Domen, Domen! (Zgrudi se ne¬
zavestna na tla. Od zunaj  se čuje fantovska
pesem.)

J

(Zastor pade.)

DOMEN

67

Četrto dejanje.

Družinska soba v Jurčevi hiši, kakor v prvem deja¬
nju. Zvečer na preji. Na mizi gori velika svetiljka.

Prvi prizor.

Anka, Jerica, Anže, France, Urh, Škene, Golobek,
Klemen, kmetje, dekleta, fantje. — Fantje so zbrani
pri peči. Kmetje kade iz vivčkov pri mizi, blizu sede
dekleta pri kolovratih in predejo. Urh sedi na zapečku.
Poleg sebe ima vrč, iz katerega pije.

Škene:  Kdo bi si mislil, ljudje božji.

Golobek:  Jaz že ne. Domen pa So¬
vin sin!

Klemen:  Morda pa to ni res! Kako
je mogoče, da bi potem Sova tako sovražil
svojega sina?

Anže:  Če je pa bral Krševan pisanje!
Zvečer je prišel pijan domov. Žena ga je
nabila in izvlekla vse iz njega.

Škene:  Res je, res! Pijanec nikoli ne
laže. E, ljudje božji, v mladih letih je bil
Sova vihrav in čuda strasten. Meta pa je bila
malo prevzetna in je visoko letala.

Klemen:  Jaz pa le ne verjamem.

68

DOMEN

Urh (se glasno zakrohota): Kakor ho¬
češ. Vera ni na prodaj.

Klemen  (ga jezno pogleda): Čemu se
tako krohočeš?

Urh:  Ker govoriš tako modro, Klemen,
kakor Salamon v starem testamentu. (Smeh.)

Jerica:  Ne delajte takega šuma! Saj
vidite, da je Anka vsa objokana in utegne
zboleti radi Domna, ki so ga včeraj pobili
in danes zjutraj že tirali v mesto.

Anka  (joče): Jerica, prosim te, ne go¬
vori dalje! Oh, Domen, Domen, zakaj so
te mi vzeli? Moj oče te je spodil, tvoj oče
te je dal uloviti!

Jerica:  Utolaži se, Anka! Glej, skoro
cel dan si jokala. Naposled še zboliš.

Anka:  Zame ni tolažbe. Domna so
odgnali v mesto. Kakor razbojnika zveza¬
nega ! Nikdar več ga ne vidim. — O, da
bi umrla, umrla! Kaj mi je živeti brez nje¬
ga? (Ihti, dekleta jo tolažijo.)

Jerica:  Morda se Sova da preprositi.
Oče je šel v grad radi Domna.

Anka:  Prej ga je spodil, zdaj je šel
prosit. Moj Bog, zakaj je to storil!

Jerica:  Oče te ima rad in se boji, da
zboliš in umreš. Vso noč ni spal. Poslušal
je tvoje vzdihe. Čula sem njegove stopinje

DOMEN

69

po sobi. Ko so te davi prinesli nezavestno
domov, se je grozno prestrašil in bal, da si
mrtva. Obljubil je Bogu, da ti ne bo več
branil vzeti Domna, če ne umreš. In zdaj
je šel prosit za Domna. Morda se vrne Do¬
men, in ti boš srečna.

Anka:  Prazni upi, Jerica!

Urh:  Nič joka bi ne bilo treba in to¬
lažbe, ako bi imeli nekateri ljudje v prsih
srce in ne kamena! — Kajne, Klemen? Kaj¬
ne, Golobek? Kajne, Škene? Sinoči ste po¬
kazali svoje junaštvo. Martina Krpana ste
ugnali v kozji rog, ki je spravil na oni svet
tistega Brdavsa. Junaki ste bili, pa vražji
junaki!

Klemen:  Tiho, ti, špehomalhar, ki
živiš od naših žuljev!

Škene in Golobek:  Tiho bodi, tiho!

Urh:  Vam že ne bom nikoli tiho! Jaz
se bojim samo Boga.

Klemen:  Glej, da te ne naznanim
Sovi. Dobro veš, kaj si počenjal v Metini
koči. Če bi rad zlezel za par mesecev v
tisto smrdljivo luknjo, le govori, le!

Fantje:  Fej te bodi, Iškarjot!

Klemen  (vstane): Kdo je Iškarjot?
Smrkolini, Vi boste zmerjali moža, Vi, ki vam
še prvi mah ni zrastel.

70

DOMEN

Fantje (proti njemu): Kaj si rekel?
Kaj si rekel? Reci še enkrat!

Dekleta  (ustavijo kolovrate): Jezus,
Jezus, mirujte, mirujte!

Kmetje  (mirijo fante in Klemena): Bo¬
dite pametni! Klemen saj si dovolj star.

France  : Smrkolini nam je rekel. Fantje,
dajmo mu jih! (Sili v Klemena, kmetje ga
odrinejo nazaj.)

Fantje:  Prekliči!

Škene:  Klemen, bodi pameten in ne
draži jih!

Klemen:  Iškarjot so mi rekli in jaz
naj molčim!

Anka  (si obriše solze in stopi mednje):
Mirujte! V naši hiši se ne boste tepli. Vsakdo
je vreden svoje časti. Fantov ne gre tako
zmerjati, Klemen. (Proti fantom.) Vi pa ga
tudi pustite!

Anže:  Naj bo! Anki na ljubo te pu¬
stimo, Klemen, a drugič glej! (Vsi se pomire
in sedejo.)

Urh:  Nocoj je preja. In na preji ne
sme biti tepeža. Veselje mora vladati. Anka,
saj lahko rečem katero, da se malo raz¬
vedriš.

Anka:  Urh, le pripoveduj le, ali poj!

DOMEN

71

Anže  (premetuje Urhovo malho): Zakaj
imaš pa prazno malho, Urh? Zakaj pa žita
ne pobiraš vanjo, saj bi lahko prodal, ako
ga nočeš hraniti.

Urh:  Kaj še? Ali ne živim po božji
volji in besedi? Kaj ne veš, da je pisano:
Ne glejte, niti ne skrbite za to, kaj boste
jedli in pili in s čim se boste oblačili. No
in jaz tudi ne skrbim za jutri, da mi Bog
le da za sproti. (Smeh.)

France:  Kaj pa bo, kadar umrješ?

Urh:  Glej ga! Tega ne ve nihče.

Anže:  Od česa boš pa živel, kadar ne
boš mogel več od veže do veže?

Urh:  Hi, hi! Za plot ležem v koprive,
hobat in smeti ter umrjem počasi. Saj je
tudi sv. Aleš umiral pod stopnjicami. Vse
je zapustil in šel po svetu. Mislite, da smo
berači tako osamljeni. Tudi mi imamo svo¬
jega patrona.

Škene:  Pa ti Urh si malo podoben
svetemu Alešu. Menda le v tem, da nosiš
raztrgane in umazane hlače.,, Moliš ne po¬
sebno rad in kolneš kakor Čič. Nemara bi
se te ustrašil celo peklenšček, kadar zarobantiš.

Urh:  Ljudje božji, vraga se pa ne bojim
prav nič. Kamor pridem, me bodo vpoštevali.
Godca imajo povsod radi. Če bi moral v
pekel, bi napravil hudičem tako kot Kurent.

72

DOMEN

Nikjer ga niso marali po smrti, ker je
uganjal burke. Nebes mu sveti Peter še odprl
ni, ker je prigodel pred nje. Zato jo je pa
napletenčai v pekel. Od Luciferja do zad¬
njega škrata v peklu se ga je vse razveselilo.
Prav ponižno se jim je priklonil. Ali ste
razumeli ?

Vsi:  Razumeli. Le naprej!

Urh:  Zdaj pride glavna komedija. Ku¬
rent se torej prikloni peklenščkom, vzame
gosli ali citre, kar je nosil s seboj — in
zagode tako polko, da je zaplesal ves pekel.
Hudirji so bili pa tako nerodni in suhi kot
preklje, da so se prekucovali po ognju in
si osmodili vso dlako in parklje. Luciferju
je zgorela brada in se osmodila koža, da
je zavpil kot ranjen volk, zagrabil Kurenta
in ga postavil pred peklenska vrata. Vidite,
tako naredim tudi jaz. Kdor zna, zna. (Smeh.)
Zdaj pa eno lepo udarim. Drugi pa pojte!
(Brenka.)

Fantje  (pojo):

Čez tri gore, čez tri vode,
čez tri zelene travnike
sem hodil k svoji ljubci v vas,
veselo sem vriskal na glas.

Sem hodil, hodil zmir za njo,
kakor meglica za vodo.

Sem strgal nove čeveljčke,
zdaj bom pa še svoje noge.

DOMEN

73

Drugi prizor.

Prejšnji, Špilkin Jožek.

Špilkin Jožek  (vzanemarjeni obleki,
na rami prinese culo, nataknjeno na vatel):
Dober večer Vam Bog daj!

France:  Od kod pa ti prihajaš, Jožek?

Špilkin Jožek:  Gori v Grivec sem
šel troje hlač urezat in steknit. Nocoj sem
pošil in zdaj se vračam domov. Ker sem pa
čul petje, sem stopil noter. Kjer je veselje,
sem vedno zraven. Tako je, kosmata kapa!

Urh:  Sedi no sem k peči, Jožek! Vem,
da te zebe, ker si suh, kakor bi jedel ves
štiridesetdanski post same hruškove krhlje.

Špilkin Jožek  (sede med fante, ki
mu narede prostor): Hoj! Kaj si tudi ti tukaj,
Urh ? Dolgo te ni bilo videti.

Urh:  Tudi, tudi. Jaz sem povsod zra¬
ven, če me je treba ali ne.

Špilkin Jožek:  Glej, midva sva ptiča,
kakor dva stara lonca, oba počena. Nobeden
ne drži ne zelja, ne kisle repe. Za drugega
nisva, kakor da bi naju zvezal in zbil in
vrgel čez plot. — Pa kaj sem hotel že po¬
vedati? Veste kaj novega ljudje božji?

Škene:  Ali prinašaš kako novico? Tak
zini no!

74

DOMEN

Špilkin Jožek: Le glejte me, le!
Eno tako bom zinil, da boste vsi zijali. Pa
prej mi mora dati Urh malo pijače. Saj imaš
še kaj v tistem loncu, Urh ?

Urh:  V božjem imenu naj bo! Saj vem,
da si vedno žejen, kakor muha. (Mu da vrč.)

Špilkin Jožek  (izpije do dna): Bog
plačaj, Urh! (Mu vrne prazen vrč.)

Urh:  Glej ga no spaka, vse mi je po¬
pil. Tako se nisva zmenila.

Špilkin Jožek:  Pusti me, Urh, da
povem novico. Ljudje božji, le strmite! Do¬
men je ušel biričem!

Jerica:  Ali slišiš, Anka?

Dekleta:  Jej, jej, ali je res?

Anka:  Ali je mogoče?

Fantje:  Domen je ušel.

Kmetje:  Posebne vrste človek je to.
(Zmigujejo z glavami. Klemen, Škene in
Golobek se prestrašeno spogledujejo. Splošen
hrup in veselje.)

Urh (skoči po sobi in pleše): Juhuhu!
Domen je ušel! Tristo medvedov, to je ime¬
nitno! (Se ustavi.) Haha! To bo grizel Sova.
Vedel sem, da se Domen ne da kar tako
peljati biričem. (Stopi k Anki.) Zdaj pa bodi
vesela! Fant se vrne.

Anka:  Urh, ne govori še, ker ne veš,
kako in kaj.

DOMEN

75

Urh: I, kako ne bi vedel. Domen je ušel.

Klemen:  Jožek, kje si pa to pobral?
Najbrže je bosa.

Golob  ek:  E, takšnim možem kot so
biriči, se ne bo kar tako izmuznil.

Škene:  Mogoče ti je pravila Krševanka
ali kako drugo babišče. Taki jeziki klepečejo
in trebuzljajo tjevendan.

Urh:  Seveda, Vam ni ljubo, da je ušel.
Bojite se ga! To ste korenjaki, haha!

Klemen:  Sedi in molči!

Urh (zleze na zapeček): Sedel bom
sedel. Govoril pa, kadar se mi bo hotelo.
Mar misliš, da mi je Bog zastonj ustvaril
jezik? Le povej jim, Jožek, da ti bodo verjeli.

Dekleta:  Povej, povej!

Špilkin Jožek:  I, vidite, jaz sam ne
vem, ne gre mi v butico, kako jim jo je
popihal.

Klemen:  Zakaj pa čebrnjaš, če ne veš.

Špilkin Jožek:  Kdo pa pravi, da ne
vem. To vem, kar sem slišal. Takole proti
mraku je bilo. Ravno šivanko sem vdeval,
ko je tisti Bolte, tisti cunjar, naravnost prišel
od tam. Ta je videl vse. Bilo je trern biričem
ujetnika, dobro uklenjenega, zvezanega za
palca na hrbtu gnati v Ljubljano. Gori pri
Tonetu so pa pred vratmi pili in imeli Domna
pred seboj. Slonela je ravno nabrušena kosa

76

DOMEN

slamoreznica na zidu. Domen, fant od sa¬
mega vraga — kaj jaz vem, kako je delal
— pride do kose in resk — si odreže palec.

Anže:  Je že res, ker je bil privezan
za palca.

France:  Kaj je bilo potlej?

ŠpilkinJožek:  Kaj, le poslušajte me!
Še s krvavo pestjo potolče prvega biriča,
dobi krepelec v roke in druga dva drevi doli
po travniku, kakor pse v sušcu mescu. Cu¬
njar Bolte je dejal: »Primojduha, da nisem
še videl takega človeka in slišal ne o tem,
dasi sem že dolgo na svetu. Kaj menite, to
ni kaj takega, kar vsaka ženica pove, če si
človek odreže palec s svoje roke meni nič
tebi nič, kot bi gor pogledal in potlej še
enega biriča pobije na tla, dva pa podi kot
hudič čarovnice s Kleka".

Škene:  To ti je zlomek!

Anže:  Ni mu  ga para!

Urh:  Mislim, da mu ga ni! Kajne Kle¬
men! Tenkor in župan si bosta zapomnila,
kdaj sta ga lovila!

Škene:  Klemen, saj vidiš, da ne bo
miru. Pojdimo! (Vstane.) Tudi je že pozno.

Gol ob ek: I, pa pojdimo! (Vstane.) Ali
vi ne greste, možaki?

Kmetje:  Čas bo. Možem se ne spo¬
dobi dolgo vasovati. (Vstajajo.)

DOMEN

77

Klemen  (vstane): Čakaj, čeljust be¬
raška, še se srečava. (Žuga. Kmetje odhajajo
in se poslavljajo.)

Anka:  Lahko bi molčal, Urh!

Urh:  Tebe ubogam, Anka, drugega ne.

Tretji prizor.

Prejšnji brez kmetov.

Špilkin Jožek:  Urh, midva pa še ne
greva spat. Kadar je človek v takole topli
sobi med mladimi obrazi, bi čul do jutra.
Zabrenkaj eno, Urh! Bodimo veseli! Jaz
pojdem plesat. (Vstane.) Katera pojde z menoj,
pri moji kuhalnici!

Jerica:  S tabo nobena. Kadar je preja,
se prede in ne pleše.

Dekleta:  Tako je!

Špilkin Jožek:  Kakor hočete. Saj
znam tudi sam. Urh, polko!

Urh:  Če mi daš v nedeljo za merico
mokrega.

Špilkin Jožek:  Seveda ti dam.

Urh (brenka. Špilkin Jožek pleše ne¬
rodno in vriska. Fantje in dekleta se mu
smejejo.

78

DOMEN

Četrti prizor.

Prejšnji, Jurec.

J u re c (stopi naglo v sobo s plamenico):
Ne pleši, Jožek! Ljudje božji, ne smejte se!

Špilkin Jožek:  I, kaj pa je? Zakaj
ne bi plesal?

Jurec:  Anka in Jerica, stopita gor v
Metino kočo! Meta leži na smrtni postelji,
če je še sploh življenje v njej. Jaz grem po
gospoda,

U r h (skoči iz zapečka): Meta na smrtni
postelji?

Anka  (vstane in stopi k očetu): Oče,
kaj se je zgodilo?

Jurec:  Ne tiščite tako vame!

Urh:  Povej no, kaj je?

Jurec:  I, kaj je? Za Anko mi je bilo,
za edinko mojo, kije jokala vso noč in ves
dan za Domnom. Če umre žalosti, bom sam
na svetu kot breza na polju. Napravil sem
se v grad, da poprosim za Domna, Ker je
bila tema, prižgem tole plamenico. Zamišljen
koračim po stezi ob ravnem travniku. Kar
zagledam blizu gradu, da leži nekaj črnega
tik gazi. Malo manjka, da ne stopim na
tisto reč. Vendar zapazim, da je to človek
in sicer ženska. Mislil sem, da je nemara
zaspala kaka beračica. Stresem jo in zavpijem

DOMEN

79

nad njo. Ali ženska se ne gane. Tresem,
tresem in jo preobrnem. Tedaj spoznam, da
je Meta, moja stara osebenjica. Ribljem jo
po obrazu in odenem v svoj kožuh. In res
je izpregledala in izpregovorila s slabim gla¬
som. Hvala Bogu, da ni bila mrtva! Udaril
sem jo v grad, da dobim kake sani in kaj
odela za staro revo. Naravnost k Sovi sem
stopil in mu povedal, kaj se je zgodilo Meti.
Tudi za Domna sem govoril. Zaklel je, oble¬
del za hip, potem se je zadrl name, name,
ki sva bila taka prijatelja. Pahnil me je na
hodnik in vpil: „Pusti me! Pusti me! Stori,
kar se ti zdi potrebno!" Zdelo se mi je, da
je malo nor.

Anže:  Še na zadnjo uro se ne zmeni
za njo! Lopov!

Jurec:  Odšel sem v hlev, kjer sem do¬
bil starega Tomaža, da mi je poiskal sani
in plahte ter peljal starko v bajto, kakor je
želela. Povedal mi je, da je bila Meta proti
večeru v gradu in prosila za Domna in da
jo je izpehal graščak iz dvora. Zdaj šele
vidim, kakšen je ta človek. Meto je malo¬
dane umoril, svojega sina je dal odbirati v
vojake. (Na oknu se prikaže Domen.)

France:  Glejte, oče Jurec, nekdo gleda
skozi okno v hišo.

Jurec:  Naj bo, kdor hoče! Hitimo!
(Hoče oditi.)

80

DOMEN

Peti prizor.

Prejšnji, Domen.

Domen  (vstopi. Glavo in levico ima
obvezano): Dober večer!

Vsi:  Domen!

Anka  (hiti k njemu): Domen, moj
Domen!

Domen:  Da, jaz sem, Anka. Vrnil sem
se, čeprav so me pobili, zvezali in odtirali
kot žival v klavnico.

Anka:  Ves si obvezan, ubožec! Ali te
hudo boli? (Ga boža po licih.)

J u r e c: Domen, ti si ? Ali si ušel biričem ?

Urh:  Seveda je ušel.

Jurec:  Hvala Bogu! To je prav, to
je prav! Zdaj te pa ne smejo več dobiti.

Domen:  Ne zamerite, Jurčev oče! Po¬
vejte mi, ali ni moje matere pri vas? Gori
v koči sem jo iskal, pa je ni.

Jurec:  Ko si jo iskal, je ni bilo, a
zdaj je. Domen, tvoja mati leži na smrtni
postelji.

Urh:  Doli pod gradom je skoro zmrz¬
nila, Domen. Graščak jo je iztiral iz grada.

Domen:  Kaj praviš? Graščak jo je
iztiral?

DOMEN

81

Urh: Da, da, tvoj ljubeznjivi oče.

Domen:  Torej tudi to mi je storil on!
(Zaškrta z zobmi.)

Anka:  Mati leži na smrtni postelji,
Domen! Pojdimo!

Domen:  Ah, da! Uboga mati!

Jurec:  Jaz grem po gospoda. Anka in
Jerica pojdita k Meti, drugi spat! (Vsi od¬
idejo razen Urha.)

Šesti prizor.

Urh.

Urh:  O, le pojdite na grič in spat!
Jaz pa pojdem nekam drugam. Domen mora
k materi in se ne maščuje nikdar nad očetom.
Ko bi bil jaz tak korenjak, bi pokazal Sovi.
No, tudi tako mu pokažem. Kres zapalim
nocoj, kakor ni gorel od turških časov!
(Odide z malho in citrami.)

(Zastor pade.)

6

82

DOMEN

Peto dejanje.

Metina koča, kakor v drugem dejanju. Na mizici brli
luč, stoji skledica juhe in vrč vode. Proti jutru.

Prvi prizor.

Meta, Domen, Anka.

Meta leži na postelji in spi. Obličje je mrtvaškobledo,
oči upadle, dihanje težko. Domen in Anka sedita ob
vzglavju in gledata na bolnico. Zunaj se dani.

Domen: Anka, pojdi no malo počivat?
Včeraj si bedela vso noč, nocoj zopet vso noč!

Anka:  Pojdi ti leč, Domen! Koliko si
pretrpel od predsinočnjim. Potreben si pokoja.

Domen:  Kaj pa misliš Anka ? Mater
imam na smrtni postelji, vsak hip utegne
umreti in jaz da bi spal!

Anka:  Tvoja mati je moja mati. Torej
čujva oba! Glej, kako težko diha!

Domen:  To je smrtno dihanje. Kako
bi se še lahko veselila življenja na starost,
ko nama zasije zaželjena sreča, Anka, pa jo
je umoril on — graščak.

Anka:  Pst, miruj, da je ne vzbudiš.
Meta  (se prebudi): Otroka moja, ali
še vedno bedita? Pojdita se odpočit.

DOMEN

83

Domen: Saj nisva zaspana in trudna,
mati! Ali Vam je kaj odleglo?

Meta:  Odleglo mi bo, ko mi zatisneš
oči, ljubček moj.

Anka:  Mati, malo juhe Vam dam. Ali
boste pokusili?

Meta:  Žejna sem, Anka! Ne juhe, vode
mi prinesi!

Anka  vzame vrč in da Meti piti, Do¬
men dvigne vzglavje.

Meta  (naredi dva požirka): Tako otroka!
Dovolj bo. Ali je odšel oče v grad po Sovo,
Anka? Ali je odšla Jerica po Urha. Pred
smrtjo bi ju rada videla, da opravim vse
posvetno, preden stopim pred večnega
sodnika.

Domen:  Odšla sta mati. Ankin oče
se mora vrniti vsak trenutek s Sovo, Urh
bi bil že lahko tu, saj iz vasi je blizu.

Anka:  Bog vedi kje je? Čudno, da ni
šel sinoči z nami sem gor. Saj Vas je imel še
zmerom tako rad, mati. Vedno je govoril lepo
o Vas. Dan je že. Luč ugasnem. (Ugasne
svetiljko.)

84

DOMEN

Drugi prizor.

Prejšnji, Jurec.

Jur ec (pride prestrašen in stopi počasi
k postelji): Ali spi?

Meta  (ga ugleda): Ali si ti Jurec?
Ali pride?

Jurec:  Ne vem, ali pride, ali ne, ljuba
Meta. Zgodilo se je nekaj strašnega. Skoro
je bolje, da ne čuješ, ker si tako slabotna.
Znalo bi ti škodovati.

Anka:  Kaj se je pripetilo, oče!

Domen  (šepetaje): Povejte le nama
z Anko, oče?

Meta:  Moje ure so seštete, Jurec. (Se
dvigne na postelji. Domen ji pomaga.) Kaj
si slišal? Ali si govoril z graščakom? Povej!

Jurec:  Ne, ne smem. To bi bilo lahko
usodepolno zate.

Meta:  Jaz hočem, da poveš. Kaj je
rekel? Ali pride?

Jurec:  Sova nori.

Meta:  Ali je res? Nori, praviš?

Domen in Anka:  Nori? Zakaj?

Jurec:  Grad mu gori. Gospodarska
poslopja so že' zgorela, zdaj sta v plamenih
stolpa.

DOMEN

85

Meta:  Kazen, kazen! A ne privoščim
mu je, ko sem mu odpustila vse, vse.

Domen:  Kdo je zažgal?

Jur ec (šepetaje): Molči in ne vprašuj,
radi matere!

Domen:  Prav pravite. Mati leži na
smrtni postelji. Kaj nas briga požar in So¬
vina nesreča v tem trenutku? Mati, lezite,
lezite! (Ji popravi vzglavje. Anka pomaga,
da leže Meta.)

Meta: Ali si govoril z njim, Jurec?

J ure c: Na dvorišču je stal zamišljeno,
ko sem prišel v grad. Zdaj in zdaj je po¬
gledal na švigajoče plamene in dim in je
zatulil in zavpil nad hlapci in deklami in
kmeti, ki so se zastonj trudili pogasiti ogenj.
Premišljal sem, ali bi mu povedal tvojo željo
ali ne. „Božja volja naj se zgodi" sem si
mislil. „Meta je hudo bolna in bogve kaj
bo, ko posije zora". Stopil sem k njemu in
prav ponižno povedal tvojo željo. Grozno
je zavpil in me pogledal z izbuljenimi očmi
ter zbežal. — Ne vem, Meta, ali pride ali ne.

Domen:  Če nori, je bolje, da ga ni.
Prestrašil bi Vas, mati.

Meta:  Ne bojim se ničesar, Domen.
Videla bi ga rada pred smrtjo in mu po¬
vedala, da mu odpuščam. Morda ga to potolaži.

86

DOMEN

Domen: Če ugleda mene, se razburi
še bolj, ker misli, da sem že v Ljubljani.

Meta:  Zato pojdi iz sobe Domen! Če
te bo potreba, te že pokličejo.

Domen:  Jaz od Vaše postelje? Ne
mati! Morda bom potreben za brambo.

Anka:  Domen govori prav, ne, oče.

Jurec:  Vsak otrok govori prav, če dela
to iz ljubezni in skrbi do svojih staršev.

Tretji prizor.

Prejšnji, Sova.

Sova  (prihiti s puško. Gologlav je, lase
ima razmršene, brado v neredu. Gleda divje):
Ali je tu? Ali je tu? Ustrelim ga, berača.
Biriči primite ga!

Meta  (sede na postelji.)

Domen  (skoči k njemu in mu izvije
puško iz rok): Tu sem, pa mene ne boste
streljali.

Sova:  Ti, ti! Lopov, ali si ubežal? Ne
ti, ne ti, jaz iščem berača. Ti, ti ubežal?

Domen:  Da, vašim ljubeznjivim biri¬
čem sem ušel.

Sova:  Ušel, si ušel! In zdaj boš delal
zgago in mi boš nagajal. — Haha! Vse se
je ponesrečilo, vse. Smejejo se mi ljudje.

DOMEN

87

Ali slišite? Haha! Ti si moj sin, ti! Vsi vedo
vsi. Sosedje šepetajo, žena mi žuga s pestjo.
Ali jo vidite? Pusti me pusti! Ni res, ni
res, Krševan je lagal in Krševanka. Pokažem
jima. Ubijem ju in kmetom namažem hrbte
s korobačem.

Meta:  Gospod graščak!

Sova:  A, a, Meta, ne reži se mi, ne
žugaj mi s palico! Vso noč si mi žugala in
praskala obraz. Proč! Proč! Saj te nisem
hotel ubiti. Pusti me, pusti! Ne glej me z
žarečimi očmi! Ne žugaj mi s peklom! Ne
v pekel, ne! Tam je ogenj! Ali ga vidite?
Kako gori! Vse je zgorelo, vse. Hlapci re¬
šite živino in ovce! Dekle, prašiče iz hlevov!
Gasite, gasite!

Jurec  (stopi k njemu in ga miri):
Umirite se, gospod Sova!

Sova:  Vse je proč, vse. Moje bogastvo,
moje bogastvo! (Zgrudi se za mizico in joče.)

Meta:  Gospod graščak, jaz vam vse
odpuščam! Bog Vas zopet ozdravi!

Sova  (dvigne glavo): Pusti me, pusti
me! Ne plaši me! Ne grozi.mi s peklom!
Pekel, pekel! Ogenj, ogenj!

Domen:  Mati mirujte in ne razburjajte
ga še bolj! (Postavi puško ob posteljo in
govori z materjo.)

«8

DOMEN

Anka: Oče, peljite ga proč! Mene je
groza pred njim.

Jurec  (stoji pri Sovi): Gospod Sova,
stopiva dol v vas! Bolni ste, v posteljo Vas
spravim.

Sova:  Ne v posteljo, ne! (Nasloni glavo
na mizo.)

Četrti prizor.

Prejšnji, Urh.

Urh (vstopi preplašen, raztrgan in kr¬
vav po obrazu in rokah).

Anka:  Urh, kod si hodil? Stopi bližje!
Mati, Urh je tu.

Meta:  Urh, ali si vendar prišel?

Anka:  Pa ves krvav si?

Sova  (dvigne glavo): A, lopov! Ti si
zažgal! (Skoči po puško.)

Urh:  Ah, Sova, Sova! (Zbeži.)

Sova:  Za njim, za njim! (Zbeži.)

Anka:  Jezus Marija, držite ga, držite!
(Jurec in Domen hitita za Sovo. Zunaj se
začuje strel, Sovin krohot in Urhov krik.)

Meta:  Bog pomagaj, še zadnjo uro
nimam svetega miru. (Joče.)

Anka:  Lezite, lezite, mati! (Pomaga
Meti, da leže.)

DOMEN

89

Peti prizor.

Meta, Anka, Domen, Jurec.

Jure  c (maje z glavo): Kot pes beži
za Urhom. Ni ga mogoče dohiteti.

Anka:  Ali ga ni ustrelil?

Domen:  Ustrelil, ustrelil in zadel. Pa
tudi obstreljena zver beži dalje, dokler se
ne zgrudi.

Jurec:  Stavim, da ne bo živel dolgo.

Meta:  Ustrelil ga je, pravite?

Domen:  Ne mislite na Sovo in Urha,
mati. Lepo mirno ležite! Morda zopet za¬
spite! Spanje vas okrepča, da ozdravite.

Meta  (se prime za grlo): Ne, ne, Do¬
men! V grlu me davi. Kmalu bo po meni.

Anka  (ji dvigne glavo in podstavi
vzglavje).

Domen:  Mati preden umrjete, me
blagoslovite!

Jurec  (stopi k Domnu in Anki in jima
sklene roki): Pokleknita, otroka! Meta, oba
blagoslovi!

Meta:  Oba?

Jurec:  Da, oba. Zjutraj sem obljubil,
da ne bom več branil Anki vzeti Domna,
ker ne morem gledati svoje hčere nesrečne.

90

DOMEN

Grunt prepišem nanjo, da bo varen pred
biriči.

Domen in Anka  (poklekneta ob po¬
stelji in si brišeta solze).

Meta:  Zahvalim te, o sveta Marjeta,
da si mi izprosila to srečo. S stokrat lažjim
srcem zdaj umrjem. Oh, Jurec, kdo ti bo
povrnil toliko dobroto?

Jurec:  Tadva, ki klečita pred teboj.
Blagoslovi ju!

Meta  (se prekriža in jima dene roke
na glavi): Bog vaju blagoslovi in osreči,
otroka! (Solnce posije skozi okno na Meto,
Anko in Domna.)

(Zastor pade.)