Narodna in univerzitetna knjižnica

v  Ljubljani

Ponovilo

potrebnih naukov

nedeljske šole na kmetih.

Pcrvi €lel:

Zgodovina svete vere.

Zvezano v platnenem herbtu velja 28 nkr.

Na Uiinaji 1863.

V c. k. založbi šolskih bukev.

108915

V očitnih šolah se smejo, ako c. k. deržavno
ministerstvo posebej ne dovoli, samo predpisane,
v kaki c. k. šolsko-knjižni založbi na svetlo dane
bukve rabiti. Tudi ne smejo dražje biti, kakor je na
pervem listu postavljeno.

nc  /t*5"i

III

OPOMBA.

■t opotnik je človek na svetu. Srečno svojo pot
hoditi, ima mladino učiti dobra šola — dobra šola
za življenje. Predno se mladež od šole na vselej
poslovi, naj se mladenčem in dekličem o svetih ne¬
deljah in praznikih ponovi vse potrebno, česar so
se ob delavnikih v šoli učili. To Ponovilo  najodra-
šeni mladini popotnica boža  nazočepopotovavno
življenje.

Popotnik potrebuje za srečno hojo ljube
svet  lo  h e, da vidi pravo pot. Zgodovina svete
vere  bodi mladeži svetla luč, ktera nam zgodbe
naše svete katoliške cerkve tako lepo kaže, da
stave resnice  ne zgubimo. Popotnik, ki zgubi
pravo vero, vse zgubi.

IV

Mlad popotnik mora imeti modrega to varša,
ki mu pravo stezo kaže, daje  ne zgreši in se po
poti ne spotika. Navod pobožnega življenja
in čednega zaderžanja naj bo voditelj naši dragi
mladini, da s pota pravice  ne zajde. Ta pred¬
meta sta ponovilo vsega keršanskega nauka, in
poglavitna temelja srečnega življenja, časnega in
večnega.

Popotnikom mladim je pa tudi potreba, da
znajo dobro pi sati,  poprej ko se po svetu podajo,
naj si bo list v daljne kraje poslati, ali za domačo
korist si kaj zapisati, pa tudi za cesarske uradnije
kake javne svedočbe narediti. Spisavnik  naj
odrašeni mladini pismo doverši in jo v navadni
pisarii poduči. Ravno tako je mladim ljudem šte-
vilstva  ali računstva potreba, da jih premeten
svet ne goljufa.

Kar je pa prihodnjim gospodarjem in gospo¬
dinjam na kmetih naj potrebnejše, je kmeto¬
va vstvo,  ktero jih uči, zemljo dobro spoznavati in
obdelovati, travnike glajštati in za tečno kermo
skerbeti, drevje žlahniti in živino lepo rediti; tudi
drobnih bučelic ne zanemarjati. Vinograde obdelo¬
vati naj mladini vino  rej  a pokaže. In ker v mladih
letih nihče ne ve, kam še pride, je mladim popotni¬
kom tudi svet poznavati,  zemljo po suhem in po
mokrem pregledati, spoznavati mnoge deržave, de¬
žele in ljudi, kteri po svetu prebivajo, ter pozvedeti,

v

kako se jim kaj godi. Vse to jim zemljopis  pove.
Žalostno je pri hiši, ako gospodar in gospodinja
slabo, termoglavno družino imata, ktera ne ve po¬
štenja, ne pozna pokorsine, ne mara za strah; —
v taki hiši ne biva sv. Duh. Velika družina v ljubi do¬
mači deželi — domovini  — smo vsi; gospodarja,
ki nas vlada v posvetnih zadevah, imamo cesarja in
njegove namestnike, oblastnike. Kdor hoče v tem
velikem društvu srečno in mirno živeti, naj se nosi,
kakor ga poslednje poglavje Ponovila „1 j u h e z e n
domovine"'  uči. — Tako ho to Ponovilo  lepo
vodilo  za mlade Slovence in Slovenke, ter jim bo
glavo prebrisalo, serce ožlahnilo, zdravo dušo in
telo ohranilo in pa pridne, delavne roke.

Da bo pa to Ponovilo  mladenču ugodno
vodilo k časni in večni sreči, bodite Vi, častiti šolski
učitelji,  modri, skerbni voditelji,  posebno svo¬
jim nedeljčanom in nedeljkam previdno oko. Učiti
in ponavljati je veliko, časa po malo; ni mogoče v
enem letu vsega, — pa v treh ali štirih letih se lah¬
ko vsi predmeti tega vodila ponove. Poišite in izvo¬
lite naj poprej takih reči, ktere so mladini za
vaše kraje in za njeno dobo koristneje. Kar uči¬
telji v šoli nauka jemljete, v tem naj učenci in
učenke doma napredujejo; in kar ste pervo nedeljo
začeli in mladeži naročili, drugo nedeljo iz¬
prašajte in v kratkem ponovite, kolikor se da. Tako
ko vsaka sveta nedelja in svetek lepa stopinja blage

VI

omike in poduka za mlade ljudi. Ako bodete skerb-
no sadili in pridno rosili svoje nauke učitelji Vi,
dajal jim bode svojo rast tudi Bog. In kdor obilno
seje, bo tudi gotovo obilno žel, — če ne na tem, pa
na unem svetu stoterno prejel.

Slomšek.

Vvod.

Bog je človeka stvaril, <la bi njega spoznal,
častil, ljubil in se tako zveličal. Zapopadek vsega
tega, kako Boga spoznati in častiti, se imenuje
vera, verozakon ali veroznanstvo. Pa ljudje niso
vselej in povsod enako Boga spoznali in častili, in
ga še dan današnji v raznih krajih razločno spo¬
znajo in častijo; tako da je bilo od nekdaj in je še
sedaj veliko raznih ver na svetu.  Kako so
judje od nekdaj do današnjih dni Boga spoznali in
častili, nam pripovedujejo zgodbe vere, dogo¬
divščina ali zgodovina verozakona.  —
Izmed vseh ver pa je prava le ena edina,  v
kteri smo mi tako srečni, rojeni biti in živeti,
ktero je Jezus Kristus z nebes prinesel, in jo sveta
katoliška cerkev  uči; zato se ta vera — sve¬
ta— ker sanska katoliška vera  imenuje. Ona

Ponovilo potrebnih naukov. 1

2

pa ni bila vselej tako daleč po svetu razširjena,
kakor je sedaj; ampak kakor malo gorčično (ženo-
fovo) zerno je bila v začetku le malemu drevescu
podobna, je več sto let od svojih sovražnikov veliko
stisk in preganjanja preterpela, in je še le s časom
v veliko drevo zrastla, pod kterega vejami sedaj mi
in z nami veliko milionov ljudi veselo živi. Kako se
je sveti keršanski katoliški veri od njenega začetka
do današnjih dni godilo, nam zopet pripovedujejo
zgodbe svete  vere. — Bog pa je zato samega
sebe ljudem razodel in jih pravo vero učil, da bi
časno in večno zveličanje dosegli, jim je v ta namen
že od nekdaj razne pomočke dodelil, in razne na¬
prave vpeljal, kterih pa ljudje vselej in z enako
gorečnostjo niso rabili. Kakošni so uni pomočki in
une naprave bile, in kako so jih ljudje v raznih kra¬
jih in časih sedaj v svoj prid obračali, sedaj v svojo
škodo zaničevali in zanemarjali, tudi to nam pripo¬
veduje zgodovina svete  vere.

Sveta vera je tedaj tako stara, kakor člo¬
veški rod, in sega nazaj do stvarjenja sveta, ter
obseže blizo 6000 let. Da hi vse posamezne zgodbe
Jožej pomnili, razdelimo ves čas na šest krajših dob,
takole:

1. Od Adama do Mojzesa 1530 let pred Kri¬
stusom; ta je doba patriarhov ali očakov.

2. Od Mojzesa do Kristusovega rojstva: doba
prerokov.

3

3. Od Kristusovega rojstva (lo Konstantina
velikega 312 let po Kristusu: doba mučenikov
ali p r e ga n jan e cerkve.

4. Od Konstantina velikega do Karola veli¬
kega 800 let po Kristusu: doba zmagovavne
cerkve.

5. Od Karola velikega do velike cerkvene lo¬
čitve v zahodu 1517 let po Kr: doba kraljevavne
cerkve.

6. Od velike cerkvene ločitve v zahodu do

današnjih dni: doba mnogo sovražene in stis¬
kane cerkve.

Perva doba.

Od Adama do Mojzesa 1330 let pred Kristusovim
rojstvom ; doba patriarhov.

1. Stvarjenje sveta. Perva človeka pred
grehom.  (4000 let pred Kristusom.)

V začetku je Bog nebo in zemljo stvaril. Pa
zemlja je bila pusta in prazna, pokrita z globokimi
vodami, in tema je bila. V šestih dneh je dal Bog
temu svetu lepo in prečudno podobo in je delo
stvarjenja doveršil. Pervi dan postane po božjem
ukazu svetloba. — Drugi dan se naredi podnebje
nad nami ali firmament, in nekoliko vode se zbere
na kviško v oblake. — Tretji dan se steče voda
po zemlji v en kraj; in prikaže se suha zemlja,

1 «

4

in postanejo studenci, potoki, reke in morje.
Bog zapove, in zemlja rodi' travo , zeliša in
drevje. — Ceterti dan reče Bog: Luči naj bodo
na nebu, naj kažejo čase dnevne in letne. In prikaže
se na nebu velika luč, rumeno solnce, da dela dan.
Zasijala je prijazna luna, da sveti po noči. Migljalo
je zvezd brez števila veliko. — Peti dan zapove
Bog, in vode so mergolele rib, in ptice so letale
pod nebom. — In šesti dan je stvari! Bog še vse
druge stvari na zemlji: živino, laznino in vsakoršne
druge živali po njih plemenih. Tako je bilo že vse
v naj lepšem redu na zemlji, in vse stvari so glasno
pričale od božje vsegamogočnosti, modrosti in do¬
brotljivosti ; pa ni je še bilo stvari na zemlji, ktera
bi bila mogla Boga spoznati, se mu zahvaliti, in
njega častiti. Manjkalo je še gospoda in kralja na
zemlji, ktcremu bi bilo vse to služilo, in ki bi bil v
imenu vsega stvarjenja Boga častil in molil. Bog tedaj
razodene svojo neskončno ljubezen in svetost, in
stvari poslednjič šesti dan človeka.  Njegovo truplo
izobrazi iz persli (zemlje),in dihne va-nj neumerljivo
dušo, ki je podoba božja,  in človek je živel.
Bog gaje  imenoval Adama,  to je: perstnjaka.
Pridružil mu je tudi tovaršico, in Adam jo je ime¬
noval Evo,  to je: mater živili. Tako je Bog že v
začetku sv. zakon  postavil, in zato Adama in Evo
imenujemo perve stariše. Postavil ji je potem v prelep
rodoviten kraj, ktercga pozemeljski raj ali paradiž

imenujemo, je pripeljal pral Adama vse stvari, in
Adam je vse imenoval. Pogledal je Bog vse, kar je
naredil, in vse je bilo prav dobro.  Sedmi dan
pa je Bog nehal stvariti in je počival; je blagoslo¬
vil ta dan in ga posvetil, to je: Bog je hotel, da
naj ho za vse ljudi dan pobožnosti, svetega veselja
in počivanja. Molči pravega Boga so tedaj od nek¬
daj sedmi dan posvečevali; in ta dan je pri nas
kristjanih sveta nedelja.

Srečno sta Adam in Eva v raji živela. Bog ji
je stvaril v nedolžnosti, svetosti in v svoji ljubezni.
Vse telesne in duhovske moči so bile v naj lepšem
soglasju. Truplo s svojim poželenjem je bilo duši
popolnoma pokorno, duša pa obdarovana s pametjo,
prosto voljo in čistim čutilom, je lahko Boga spoz¬
nala, mu v ljubezni služila, in v službi božji vživala
sveto veselje brez vse grenkosti. Bog je imel dopa-
denje nad njima, in kakor oče s svojimi otroci se je
ž njima prijazno pečal, pogovarjal, in ji učil. Njuni
znotranji popolnosti pa je bila tudi zvunanja primer-
jena. V raju sta imela vsega obilno, zdrava in močna
sta delala brez vse težave, nista občutila ne bolezni
ne bolečin; ni jima nadlegovala ne vročina, ne
mraz, ne blisk,ne toča, ne strupene kače, ne dereče
zveri; zakaj vsa zemlja in vse stvari so jima bile
kakor gospodu in kralju vdane in pokorne, dokler bota
sama Bogu vdana in pokorna. O kako srečna sta
bila tedaj perva človeka! Pa še veča sreča ji je ča-

6

kala. Ako bi biia Boga pokorna ostala, bi se bila
brez smerti ž njim zedinila, in ga ljubila in vživala
vekomaj.

2. Perva človeka po storjenem grehu.

Odrešenik obljubljen.

Adam in Eva sta bila sicer stvarjena v sve¬
tosti in pravičnosti, torej Bogu dopadljiva; pa vse
to je bila nezaslužena milost božja. Treba je bilo
da bi svetost in pravičnost, ktero sta po božji milosti
že imela, za se in svoje mlajše tudi v lastno zaslu-
ženje spremenila, ter v prostovoljnem djanju poka¬
zala, daBoga nad vse ljubita, v čemur namreč je vsa
svetost in pravičnost. V ta namen jima je Bog dal
celo lahko zapoved.

Od vsega drevja v raju sta smela jesti, le sad
enega drevesa okusiti jima je Bog prepovedal; ako
bota od njega jedla, je rekel, bota umerla. — Ra-
zun vidnega sveta je stvaril Bog tudi v nebesih nam
neznano število čistih duhov, ktere angele  ime¬
nujemo. Vsak človek enega iz med njih svojega ne¬
vidnega tovarša in pomočnika ima; angelvarh
mu pravimo. Tudi angele je skusil Bog, kakor člo¬
veka ; ali veliko izmed njih mu ni bilo pokornih. Pah¬
nil jih je v pekel, in mi jih zaveržene angele
ali hudiče  imenujemo. Eden izmed njih v podobi
kače je zapeljal perva človeka, da sta sezoperBoga

7

povzdignila, in od napuha in poželjirosti omotena,
prepovedan sad okusila. O strašna zmota in strašna
sprememba! Res so jima, kakor je kača rekla, oči
se odperle, ali kar sta pred seboj vidila, je bilo le
strah in groza; plašna se skrivata v raji med drevje.
Bog pride, pa ne več kakor ljubezniv oče, ampak
kakor ojster sodnik, in jima naklada zasluženo ka¬
zen. Ker sta se zoper njegovo zapoved spuntala, sta
zgubila navstvarjeno svetost in pravičnost, in si na
vest naložila težek jarem greha. Ker nista hotlaBoga,
kakor svojega očeta častiti, jih tudi on ni mogel
vec kakor svoja otroka ljubiti; zavergel ji je izpred
svojega obličja, in padla sta v sužnost hudičevo.
Ker sta božjo luč zapustila, je podoba božja v
njima otemnela, njuna pamet oslabela, njuna volja
se k hudemu nagnila, njuna čutilo se popačilo in le
po grešnem vžitku hrepenelo. Ker sta ona Boga,
kakor svojega kralja zavergla, jima je tudi on vzel
kraljestvo, ktero jima je dal nad vse stvari zemlje.
Ternje in osat je jela zemlja roditi, in vse zemeljske
moči so se zoper nju spuntale. Mraz in vročina
potres, povodenj in požar, blisk, toča in vihar in
jezero drugih nadlog ji je jelo stiskati. Strupene
živali in dereče zveri so jima po življenju stregle.
V njih lastnem truplu se je hudo meseno peželenje
zbudilo, ki ga duša sama ni več mogla premagati,
in zapadla sta zažugani sirierti in brezštevilnim nad¬
logam. Solzna sta morala presrečno rajsko prebi-

8

vališče zapustiti, angel s plamenečim mečem ji je iz
njega spodil. Tako sta bila zavoljo greha perva
človeka strašno kaznovana in zavolj nju tudi vsa

#  v

zemlja prekleta. Se sedaj in do sodnega dne zdihu¬
jemo mi in vsa zemlja pod težo tega preklestva
(Rim. 8. 12.), zakaj greh in kazen greha je od
pervih starišev na vse njih otroke prišel (Rim. 5. 1 2),
in zato ga imenujemo izvirni greh.

Pa usmiljenje božje preseže božjo pravičnost.
Ko je Bog perva človeka obsodil, jima je tudi že
odrešenika  obljubil. Prišel  bo  e de  n, je rekel,
ki bo kači glavo sterl.  Te besede šobile sladko
hladilo za njuno vpadeno serce, so bile sladka to¬
lažba vsih pobožnih duš, ki so pred Kristusom živele
so bile perva mila zvezda, ki je tolaživno razsvet¬
ljevala grešno temo starih časov; zakaj tisti, ki bo
kači glavo sterl, bo sin Marije—Jezus Kristus!

3. Spačenost in pokončanje pervega
sveta.

Bog se je grešnega človeka zopet usmilil, in
po obljubljenem odrešeniku vez ljubezni med seboj in
človekom na novo vterdil. Adamu in Evi je naredil
oblačila iz zverinskih kož, je nji in njune otroke
zopet kakor oče ljubeznjivo vodil, svaril in jih učil,
kako bi se mogli s pobožnim življenjem, z molit-

9

v *j° 'K z daritvami v upanji na obljubljenega odre¬
šenika zopet zagotoviti njegove milosti in ljubezni.
Od te dobe so bile vsak čas in pri vseh rodovih
kervave in nekervave daritve  v navadi, ktere
da rovati je Bog ljudem zapovedal, naj bi pervič spo¬
znali, da je on gospod vse zemlje in vseh stvari, in
razun njega nobeden drugi;—da  so drugič zavoljo
greha sami ostro kazen in smert zaslužili, in tret¬
jič, da bi te daritve tisto neskončno daritev, ktero
ho enkrat obljubljeni odrešenik samega sebe daro-
vaje, Bogu prinesel, kakor v predpodobi jim vedno
pred oči stavile, sedaj sicer še bolj mračno, pa
če dalej svitle je , bliže ko bo čas odrešenja
prihajal.

Pa tudi kali hudega poželenja so že zgodej
grenek in kervav sad rodile. Adamova perva sina,
Kajn in Abel sta namreč Bogu darovala.' Abel s
čistim in pobožnim sercom, Kajn le na videz brez
vse znotranje pobožnosti. Bog je dopadljivo spre¬
jel Abelnov dar, in je zavergel Kajnovega. Na to se
gerda nevošljivost v Kajnovem sercu zbudi, in sva-
rivnega glasa božjega ne slušaje, hinavsko povabi
Abelna na polje, in ga na samotnem kraju ubije,
Adam in Eva sta vidila sedaj pervega merliča; hu¬
dobni Kajn pa obupa nad milostjo božjo, zapusti
stariše, in v strahu in trepetu nestanoviten in
zdivjan okoli bega. Smert nedolžnega Abelna je
predpodoba Kristusove smerti, kteri je tudi od svo-

10

jih bratov, to je: Judov, iz nevošljivosti v smert
z dan in umorjen bil; pa Abelnova kri je v nebo
vpila za masevanje, Kristusova kri pa v nebo kliče
za odpušanje. (Hebr. 12. 24.) Nestanovitni Kajn pa
je predpodoba Judov po vsem svetu razškropljenih.

Ljudi pred grehom svariti, in jih svete čed¬
nosti učiti, je Bog sedaj za naprej vedno svete može
pošiljal, ktere patriarhe  imenujemo. Bili so po-
stavodajavci, sodniki in duhovni ob enem. Pervi je
bil Set,  za njim E nos,  kteri je pervi očitno
službo božjo  vpeljal (Gen. 4. 26.); potem Me¬
no h, kteri je bil brez smerti od zemlje vzet, pa bo
pred sodnim dnevom zopet prišel narode k pokori
budit (Sir. 44. 16.); potem Matu zala, kije  naj
veče starosti včakal ter živel 969 let.

Pa le Setovi otroci so pobožni in Bogu zvesti
ostali, Kajnovi mlajši pa so hudobno živeli, kakor
njih oče. Pervi se otroci božji, poslednji otroci člo¬
veški, to je: posvetni imenujejo. Popolnoma so ti
Boga pozabili, in vsak je živel po svoji spačeni volji.
Požrešnost, nečistost, rop in morija so po zemlji
razgrajali. Sčasoma so se jim še tudi Setovi otroci
pridružili, začeli so se med seboj ženiti in možiti, in
strašna razujzdanost je pokrivala vso zemljo. Le en
sam mož je ostal pravičen, in s svojo rodovino Bogu
zvest; imenuje se Noe.  Pravični Bog se razserdi
nad toliko spačnostjo, in ko poboljšanja ni več upati
bilo, sklene vse ljudi s potopom pokončati, vendar

človeški rod po Noetu ohraniti. Po božjem povelju
je Noe 120 let zažugano kazen ljudem oznanoval,
barko delal, in jih opominjeval k pokori; pa namesti
poboljšati se, so ga le zasmehovali, in še prederz-
niše in grešniše živeli. Pa Bog je enako zvest v svo¬
jih žugah kakor v svojih obljubah; kar reče tudi
stori. On je usmiljen, pa je tudi pravičen; dalej ko
prizanaša, hujše poslednjič udari. Cas doteče. Noe
s svojo ženo, in njegovi trije sinovi s svojimi žena¬
mi stopijo v barko; tudi od vseh živali zemlje so s
sebo vzeli. Bog zapre od zunaj barko, in mahom se
odpro vsi vodnjaki zemlje, in vsi lijaki neba. Strašno
hruje voda štirdeset dni in štirdeset noči od vseh
strani na zemljo, in stopi petnajst komolcev visoko
nad naj više hribe. Vse kar je dihalo na zemlji je
bilo pokončano, bodi človek ali živina, bodi ptica
pod nebom ali červ v prahu. Noe sam je bil otet in
kar je bilo ž njim v barki. — Zgodba Vesol jnega
potopa se je pri vseh narodih v raznih pravlicah
ohranila, in še dan današnji je njega spričba sestava
zemlje posebno na hribih. Noetova barka pa je po¬
doba sv. cerkve, zunaj ktere ni zveličanja, (h Pet. 3).

4. Novi svet po potopu.

Vesoljni potop je bil okoli 2300 let pred Kri¬
stusom. Leto in dan je stala voda po zemlji. Ko je
začela upadati, obstoji barka na visoki gori Ararat.

12

Noe s svojimi stopi iz barke in daruje Bogu za¬
hvalni dar. Bog pa stori' zavezo ž njim, da ne bode
nikoli več zemlje s potopom pokončal. Lepa pisana
mavrica na nebu nam je vedna priča te zaveze. Noe
je začel na novo zemljo obdelovati, in nepoznavši
moči vina, se vpijani, in nespodobno razodet leži v
šotoru. Kam, starši sin ga zasmehuje, sramežljivo
ga odeneta Sem in Jafe t. Zato izreče nad tema svoj
blagoslov, Kamu pa zažuga božjo kazen, da se mu

v

ne bo nikoli dobro godilo. Se sedaj priča podoba
glave (tri raznih narodih, da vse ljudstva od teh
treh sinov izhajajo. Jafet je oče Evropejcev, sever¬
nih Aziatov in Amerikancov; Sem je oče vseh dru¬
gih Azialov, Kam pa oče černih Afrikancov, ktere
zamorce imenujemo. Naj nesrečnisi izmed vseh na¬
rodov so bili od nekdaj in so še sedaj Afrikanei,
ktere tare še dans divja sirovost in grenka sužnost,
— nasledek Noetovega prekletstva.

Spet je Bog ljudi prijazno učil in jim dajal
nove postave. Kdor bo koga umoril, mora sam
umorjen biti; tudi je prepovedal, kri vživati, da hi
ljudem prelivanje kervi toliko bolj zastudil. Zemlja
sedaj ni bila več tako rodovitna, kakor pred poto¬
pom. Cas človeškega življenja seje skrajšal od 1)00
do 200 let in šenižej. Koristno je bilo poprej dolgo
življenje, da se je svet hitrejše oljudil, in nauki
božji se ložej čisti ohranili; sedaj pa je bilo bolj
koristno krajše življenje, da bi ljudje vedno srnert

13

pred očmi imeli in v spominu na sodbo božjo v po-
prejšnje hudobije ne zabredli.

Kmali so se ljudje zopet sila pomnožili, in
volja božja je bila, da bi se razšli po vsem svetu ;
pa zopet so se ustavili Bogu in sklenili zidati veliko
mesto z visokim stolpom, kteri bi segal do oblakov
neba; imenujemo ga Babilonski stolp.  Ako bi
bili svoj namen dosegli, in na enem kraju skupej
ostali, bi se bili med sebo poliujšali, in v ravno take
grehe zašli, kakor pred potopom. Zato jim Bog
govor zmede, zakaj do sedaj so vsi ljudje le e n
sam jezik  govorili. Ko niso eden drugega več
umeli, so zidanje popustili, in kolikor jih je en
jezik govorilo, so se skupej zbrali, ter se razšli po
vsem svetu. Različnost jezikov  je tedaj nasle¬
dek greha in kazen božja; je pa tudi velika dobrota za
ljudi v njih sedanjem popačenem stanu, ker brani,
da se pohujšanje in zapeljanje nič več tako lahko od
naroda do naroda ne razširi. Kristus pa je prišel
greh in pohujšanje zatret, in zopet vse narode v
eno veliko družino  — v sveto cerkev zediniti.
Za to je sv. Duh na binkoštno nedeljo vse jezike
posvetil, in beseda božja se sedaj v vseh jezikih in
vsem narodom oznanuje.

3. M a likvavstv  o.

Sovražnikov se braniti, se je začelo kmalo več
rodovin pod vodstvom posebno umnih in slovečih

14

mož zbirati, ktere so ali vojvode, ali kneze, pozneje
kralje imenovali. V tej dobi so se tedaj začele perve
deržave. Med starimi deržavami so bile naj slavniše:
Egipčanska v Afriki, Asirska, Medianska in Babi¬
lonska v Azii.

Ko so se ljudje razšli, in se po svetu razkro¬
pili, so sicer še en čas vero v pravega Boga ohra¬
nili ; pa kmali so pozabili nauke svojih pobožnih oče¬
tov, zlasti pa nauk, da je le en sam Bog, kteri je
človeka in vse, karkoli je, stvaril, kteri vse hrani in
vlada, in za vse skerbi. Začeli so stvari po božje
častiti in so menili, da smejo od njih ali kaj do¬
brega pričakovati, ali pa hudega se bati. Sosebno
pa so solnce, luno in zvezde za bogove imeli, ker so
se ljudem nekaj za volj svoje koristnosti, nekaj pa
zavoljo svoje svetlobe iu lepote sosebno imenitne
zdele. Na Egiptovskem so celo živali, postavim,
vola, tele, kačo, tudi zeliša, kakor Čebulj in česen
po božje častili. V drugih krajin so kakor bogove
častili nebo, zemljo, vodo, ogenj i. t. d. Tudi vsak
stan je imel svoje posebne bogove, postavimo : po-
Ijodelci, lovci, kovači, kupci, vojšaki, umetniki so
vsak svojega posebnega boga častili. Vsak hrib,
vsak studenec, vsako drevo je svojega boga imelo -
Te izmišljene bogove imenujemo malike,  tiste’
kteri so jih molili mali kovavce,  in to grešno
djanje sploh malikovanje.  Malikom v čast so
judje tempeljne zidali, ailarje stavili, jim senčne

15

loge ali gaje sadili, darove opravljali, in veliko šte¬
vilo duhovnov imeli. Celo ljudi so malikom v čast
klali in žgali. Tako so n, pr.: bronastega malika
Mol oh a razbelili, in matere so mu svoje lastne
otroke v razbeljeno naročje polagale. Pri tem ma¬
likovanju ljudem ni bilo mar za poboljšanje serca;
v svojih grehih so živeli, ter menili, da je bogo¬
vom z zgoli zunanjimi darovi ustreženo, ako je ravno
njih serce vse hudobno. In ker so svoje bogove
celo s pregrehami zlasti z nečistostjo častili, se
lahko ve, da so tudi sami dalej bolj po živinsko
živeli in naj ostudniše pregrehedoprinašali. To nam
pričate mesti Sodoma in Gomora,  kjer so ljudje
tako neznane grehe dopernašali, da je Rog rekel,
da v nebo za maševanje vpijejo; še deset pra-

t

vičnih ni tamkej živelo. Zato je Bog mesti in pre-
bivavee in ves kraj z ognjem in gorečim žveplom
pokončal, in v slano in žvepleno jezero spremenil,
ki se mu pravi mertvo morje. Ni žive stvari v njem :
kar seva-nj pomoči,dobi' solnato skorjo; celopticee
ki nad njim letajo, strupeni smrad omami, da va-nj
padajo in poginejo. To mertvo jezero je še zmirom
strašno znamnje jeze božje in prekletstva, ki so ga
živinske v nebo vpijoče pregrehe z nebes priklical.

16

6. Prava vera se jele v Abrahamovem
rodu ohranila.

Akoravno se je malikovanje po vsi zemlji raz¬
širilo, so vendar posamezni možje s svojimi rodo¬
vinami zvesti ostali pravemu Bogu. Med temi je bil
tudi očak Abraham.  On je živel v Mezopotamii.
Ker je pa malikovanje že tudi med njegovo bližnjo
žlahto udarilo, mu ukaže Bog očetovo hišo zapu¬
stiti, in se preseliti v Kanaan ali Palestino. Oblju¬
bil mu je, to celo deželo njegovim otrokom v last
dati, zato jo obljubljeno deželo  imenujemo;
tudi ga je blagoslovil ter rekel, da bo oče veli¬
kega naroda, in da bojo po njem vsi na¬
rodi na zemlji b la go sl ovij eni.  S temi bese¬
dami je obljuba odrešenikaAdamu storjena žejasneja
postala; sedaj se je namreč že vedilo, da bo ob¬
ljubljeni odrešenik iz rodu Abrahamo¬
vega.

V znamnje te z Abrahamom in njegovimi otroci
sklenjenje zaveze jeBog obr ezova  nje  zapovedal,
ktero se je nad vsemi otroci možkega spola osmi
dan po rojstvu dopolnilo. Okoli leta 2000 pred Kr.
pride tedaj Abraham na Kanaansko, in ž njim tudi
njegov stričnik Lot. Nekaj časa sta mirno skupej
živela. Sčasoma pa so se začeli njuni hlapci zavolj
spašnikov hudo prepirati. Miroljubni Abraham svc- •
tuje Lotu, da bi se v miru ločila, in mu na voljo

17

da, zbrati si kraj, kleri mu naj bolj dopade. Lot si
izbere rodovitno vodenčno stran ob reki Jordanu,
in je živel v Sodomskem mestu. Bilo je takrat ve¬
liko kraljičev in knezov, kteri so se pogosto med
seboj bojevali, in si cede in ljudi ropali. Tudi na
Sodomsko mesto pridero, vzamejo Lotu vse pre¬
moženje, in ga peljajo v sužnost. Ko Abraham to
zve.se vzdigneš svojimi hlapci stričniku na pomoč;
premaga sovražnike, in resi Lota in vse, ki so bili
ž njim vjeti in odpeljani. Nazaj grede je šel Abra¬
ham memo mesta Salem (.pozneje Jeruzalem). Mel-
hizedek,  Salemski kralj, pa je bil duhoven Boga
naj vikšega. Ta pride Abrahamu naproti, in v za¬
livalo za dobljeno zmago daruje Bogii kruha in
vina.  Tudi je blagoslovil Abrahama; Abraham pa
mu je dal desetino od vsega. Melhizedek (to je:
kralj pravice) je podoba večnega kralja in velikega
mašnika Jezusa Kristusa;  njegova daritev kru¬
ha in vina  pa podoba sv. maše  (Hebr. 5. 7.)

Enkrat sedi' Abraham ob vročem poldnevu
pod senco drevesa pred šotorom. Trije tuji možje
se mu bližajo. Gostoljuben jim hiti naproti, in jih
povabi pod drevesom si počiti; Sari, svoji ženi pa
ukaže dober obed pripraviti, in jim sam ves prilju¬
den streže. Po jedi naj imenitniši izmed njih Abra¬
hamu pove, da bo ob letu zopet prišel, in da bo
takrat Sara imela sina. Tisti pa, ki je to govoril,
e bil sam Bog, ki je z dvema angeloma Abrahama

Ponovilo potrebnih naukov. 2

18

obiskal. Iz tega se učimo, da so dobri ljudje božji
ljubki in veselje angelom.

7. I z a k.

Ob letu je dobil Abraham po božji obljubi
sina in mu je dal ime Izak. Bil je Izak dober in po¬
božen otrok, Abrahamu čez vse ljub. Sedaj se jeve-
selo upanje v Abrahamovem sercu obudilo, da po
tem sinu bo oče velikega naroda postal, izmed kte-
rega bo obljubljeni odrešenik rojen. Pa Bog je
hotel Abrahama v pokorsini terdo skusiti. Komej
je Izak odrastel, mu je ukazal, na gori Morii mu
ga v žgaven dar darovati. Abraham je tudi k temu
pripravljen; še po noči se odpravi na pot. Ko pride
do gore, naloži derva za germado Izaku na rame,
sam pa nese ogenj in nož. In Izak vpraša očeta
„Oče! tukaj je ogenj in derva, kje pa je jagnje za
daritev?" Milo se je moglo Abrahamu storiti pri
tem vprašanju, in mu je pdgovoril: „Za jagnje,
moj sin! bo Bog skerbel." Ko pride na odločeno
mesto postavi Abraham oltar in na-nj derva zloži,
na to zveže Izaka in ga položi verh derv na oltar.
Izak v voljo božjo vdan, se ne brani, in zdaj po¬
tegne oče nož, ter misli zaklati svojega sina. Pa
angel Gospodov z neba zavpije: »Abraham! nič
žalega mu ne stori. Sedaj vem, da se Boga bojiš,
ker zavolj mene nisi svojemu edinemu sinu pri¬
zanesel." Abraham se ozre, zagleda ovna in ga

19

daruje Bogu v dar. Bog mu je sedaj obljubo po¬
novil, da bo njegov zarod namnožil, ko zvezde na
nebu, in pesek ob morju; da bo dal njegovim otro¬
kom obljubljeno deželo v last, in da bo iz njego¬
vega zaroda rojen Mesija, pokterem bodo odrešeni
vsi rodovi zemlje. — Izak je predpodoba Kristusova.

8. Jakop.

Pobožno kakor oče je živel tudi Izak s svojo
ženo Rebeko. Imela sta dva sina Ezava in Jakopa.
Jakop je bil tih inpohleven, rad se je pri doinuderžal,
izvolil si je krotko pastirsko življenje in je svoji
materi pri delu rad pomagal; zato ga je pa tudi bolj
ljubila ko Ezava. Ezav je bil ves rujav, kosmat, divji,
togoten, preširen, in seje naj raji po lovu klatil. Ka¬
kor pervorojenec bi bil vendar imel Ezav po očetovi
smerti naj več premoženja in očetov posebni bla¬
goslov prejeti! Enkrat ko je Jakop ravno lečni sok
kuhal, pride Ezav ves truden in lačen iz boste, ter
reče Jakopu: „Daj mi to jed, in jaz ti dam vse
pravice pervorojenega." Mislil si je namreč: Bog
ve, doklej bom živel, čemu mi bo pervorojen-
stvo? Jakop v to rad dovolj; ali kmali se je Ezav
skesal, pa prepozno je bilo. — Izak se je postaral,
in oči so ga zapustile, in hotel je še pred smertjo
Ezava, kakor pervorojenega blagosloviti. Zato mu
reče: „Pojdi na lov, in ako kaj dobiš, napravi mi

jed, kakor veš, da rad imam; tedaj te bom blago-

2 *

20

lovil, preden umerjem.“ Ko Rebeka to sliši, pri¬
pravi očetu posebno ljubo jed, Jakopa pa obleče v
obleko Ezavovo, in mu vrat in roke ovije s kozličevi-
mi kožami. Izak slep ga pošlata in reče: „Glas je sicer
Jakopov, pa roke so Ezavove" ; ter ga ni spoznal,
torej ga je blagoslovil. Jakop in Rebeka sicer nista
prav ravnala; vendar pa sveti Avguštin uči, da je ta
zgodba skrivnost nove zaveze. Krotek in pobožen
Jakop je na se vzel podobo divjega in hudega
brata: tudi Kristus sin božji je na se vzel po¬
dobo človeško, in ž njo vse grehe svojih bratov,
t. j. vseh ljudi. Ezavu podobno je Adam za
grižlej jabelka zapravil časno in večno srečo; pa
kakor je Izak dal blagoslov pervorojenslva dru¬
gemu sinu Jakopu, tako je prišel na svet drugi
Adam — Jezus Kristus, blagoslovljen od očeta.
Jakop je tedaj predpodoba Kristusova: pred kte-
rim se priklanjati in ga moliti gre vsem naro¬
dom. Judje so Kristusa prekleli, ali prekletstvo
je na njih nazaj padlo: vsakemu pa, ki Kristusa
blagoslovi, t. j. kakor Sina božjega spozna in
časti, je božji blagoslov zagotovljen.

9. ‘Jožef.

Posnemal je Jakop čednosti svojih očetov
vse dni svojega življenja, in je imel dvanajst si¬
nov. Jožef je bil naj pobožniši med njimi, zato
je bil nad vse Rogu ljub in očetu. Bratje pa so

21

ga iz zavida sovražili, posebno zavolj dvojnik
sanj, „Sanjalo se mi je, je bratom v svoji nedol¬
žnosti pravil, da vežemo snopje na polju. Moj snop
se je vzdignil in po koncu postavil, vaši snopi pa
so se mu priklanjali.“ To je brate hudo razkačilo,
ter so rekli: „Boš li mar naš kralj, in mi podložni
tvoji oblasti ?“ Spet se mu je sanjalo drugo krat,
da se mu je solnce in luna in enajst zvezd prikla¬
njalo. Te sanje so sovraštvo bratov še bolj vnele,
celo oče ga posvari, rekoč: „Ali se ti bomo jaz,
tvoja mati in tvoji bratje priklanjali?" Vendar je
oče te sanje na tihem premišljeval, ter mislil, da
je morebiti Bog nedolžnega Jožefa za kaj velikega
odločil. — Enkrat grejo Jožefovi bratje s svo¬
jimi čedami daleč od doma. Oče ga pošlje za njimi
pogledat, kaj delajo. Ko ga od daleč zagledajo,
pravijo: ,,Glejte sanjavec ide! Ubimo ga in ver-
zimo ga v kako jamo, ter recimo: divja zver ga je
požerla: bomo vidili, kaj mu pomagajo njegove
sanje." Buben, naj starši brat, ko to sliši, se prestra¬
ši, in si prizadeva rešiti ga, ter pravi: „Nikar ga
ne ubijajte; raji ga verzite v tisti vodnjak." Ho¬
tel ga je namreč skrivej oteti in očetu nazaj po¬
slati. Komaj se Jožef približa, ga popadejo, slečejo
m veržejo v vodnjak. Milo je sicer jokal in prosil,
pa vse je bilo zastonj. Ravno pa pridejo memo
tuji kupci, in tem ga bratje prodajo za dvajset
srebernikov, potlej pa kozla zakoljejo, Jožefovo

22

suknjo v kri pomočijo, ter jo pošljejo očetu, naj
pogleda, ali ni morebiti suknja Jožefova? Oče se
pa na ves glas razjoka ter reče: „Mojega sina
suknja je! Dereča zver je mojega Jožefa razter-
gala.“ Dolgo je objokoval svojega sina in se ni dal
potolažiti. Oj v kako strašne pregrehe pelja zavid
ali nevošljivost!

Kupci pripeljajo Jožefa v Egipt, in ga pro¬
dajo Putifarju, kraljevemu služabniku. Pobožen je
bil in priden in gospodu zvest, zato so ga vsi
ljubili, in dobro se mu je godilo. Putifarjeva žena
pa je bila hudobna, in ga je hotla v greli zapeljati,
ali Jožef ji reče: „Kako bi mogel toliko hudobijo
storiti vpričo Boga, kteri je povsod in vse vidi?“
Enkrat ga je celo za plajš prijela, Jožef pa pusti
plajš v njenih rokah in beži iz hiše. Nad tem se
hinavka strašno raztogoti in na ves glas vpije:
Glejte, glejte kakega hudobneža je mož v hišo pri¬
peljal! S silo se me je lotil, jaz pa sem se mu
branila, in popustil je plajš in zbežal. „Ravno tako
se pred možem nedolžna dela, Jožefa toži, in čez
njega laže. Mož ji verjame in serdit verže Jo¬
žefa v ječo, V ječi sta bila tudi dva kraljeva slu¬
žabnika, veliki točaj in veliki pek. Vsa žalostna sta
bila, ker sta ravno čudne sanje imela, kterih si
nista vedila razložiti. Jožef jima reče sanje po¬
vedati, ter pristavi, da le Bog sam ve, ali sanje kaj
pomenijo, ali ne. Točaj pravi: „Vitlil sem v sanjah

23

vinsko terto. Rastla, odcvetela je in grozdje dozo¬
relo. Jaz pa sera imel kraljev kozarec v rokah, vza¬
mem grozd, ga ožmera v kozarec in podam kralju.*
Jožef od Boga razsvetljen reče: „Tri mladike so
trije dnevi. Čez tri dni te bo kralj spet v službo
vzel." Sedaj pregovori pek ter pravi: „Meni pa
se je sanjalo, da imam tri košare na glavi. V verh-
ni košari je bilo mnogo jedi pekovskih; pa ptice
so jih objedale." Jožef odgovori: Tri košare so
trije dnevi. Čez tri dni te bo dal kralj obesiti, in
ptice bojo tvoje meso tergale." — Čez tri dni je
bil kraljevi god. Velikega peka so obesli, veliki
točaj pa je bil v službo vzet; pa na Jožefa senehva-
ležnež ni spomnil, kakor ga je Jožef prosil.

Dve leti potem je imel kralj čudne sanje.
Zdelo se mu je, da stoji ob reki Nilu. Sedem
debelih krav pride iz vode, in se pase ob reki.
Za njimi pride sedem suhih krav, in požrejo
sedem debelih. Kralj se zbudi, pa spet zaspi,
in sanja se mu, da vidi sedem lepih polnih
klasov rasti, za njimi pa je izraslo sedem
snetljivih klasov, in so požerli sedem polnih.
Ves prestrašen kralj vstane, ali tudi naj mo-
drejši izlagovavci v Egiptu mu ne vedo sanj
izložiti. Sedaj se spomni točaj Jožefa, in ga
priporoči kralju. Urno pošljejo po njega. Jožef
stoji pred kraljem ter reče: »Bog oznanuje

kralju, kar misli storiti. Sedem debelih krav in

24

sedem polnih klasov pomeni sedem rodovitnih
let; sedem suhih krav, in sedem snetljivih kla¬
sov pa sedem nerodovitnih let, ki hodu za
unirni prišle, in strašna dragimi in lakota ho
stiskala deželo. Kralj se začudi in pravi: Kje naj¬
demo moža, da hi bil kakor ti, od Boga razsvet¬
ljen? Glej postavljam te čez ves Egipt; vse ljud¬
stvo ti mora hiti pokorno; le za kraljevi sedež
bom viši od tebe." Kralj mu natakne svoj per-
stan, mu obesi okoli vrata zlato vervico, po¬
sadi ga v svojo drugo kočijo in služabniki kličejo
prednjim: »Deželni  oče  je  tale."

Pride sedem rodovitnih let, in Jožef je
spravil v kraljeve žitnice žita neizrečeno ve¬
liko. Pride pa tudi sedem hudih let, in velika
lakota prihaja po deželi. Jožef odklene tedaj
žitnice in previdi ves Egipt s kruhom. Tudi
iz bližnjih dežel hodijo v Egipt po žita. Pa
tudi na Kanaanskem nastopi huda lakota. Ja¬
kop pošlje tedaj deset svojih sinov v Egipt,
živeža kupit, doma obderži le naj mlajšega
sina Benjamina. Pred Jožefa stopijo, in se

mu nizko priklanjajo; on pa jih ročno spo¬
zna, se spomni sanj svoje mladosti, in se

jako čudi previdnosti božji. Pa poskusiti
jih hoče, ali so se poboljšali, in ostro ž njimi
ravna, ter se jim ne da kmali spoznati. Ogle¬
duhe in sovražnike dežele jih imenuje, in jih

25

ukaže v ječo zapreti. Cez tri dni jih sicer
spusti, jim vreče z žitom napolni, in jih
domu pošlje, ali Simeona, kteri je nekdaj
naj huje ž njim ravnal, ukaže vpričo njih
zvezati, ter jim reče, da ga ne izpusti, dokler
mu ne pripeljajo naj mlajšega brata Benjamina,
da se skaže, ali govorijo resnico ali ne. Ko
bratje to vidijo, pravijo med seboj: „Tega smo
se nad Jožefom zadolžili! Vidili smo bridkost
njegove duše, milo nas je prosil, pa ga nismo
uslišali: zato je prišla ta nadloga nad nas." Jožef,
ki to sliši, spozna da so se bratje res poboljšali,
zato se mu tako milo stori’, da ga solze po¬
silijo; proč se oberne in joka. — Ko domu
pridejo, očetu vse povejo. Oče pa milo joka
rekoč: „Ob vse otroke me bote spravili.
Jožefa ni več, Simeon sedi zapert; sedaj pa
mi hočete še Benjamina vzeti!" Ker je pa
živeža zopet zmanjkalo, je primoran Jakop
jih z Benjaminom zopet v Egipt poslati, zakaj
Juda je porok za njega. Zopet padejo pred
Jožefa na kolena. Jožef jih prijazno pozdravi,
praša po očetu, in ko Benjamina zagleda, naglo
iz hiše gre, zakaj solze so ga posilile. Ko se iz¬
joka in obraz izmije, se vsedejo k imenitnemu
obedu. Z obilnim žitom jih pošlje domu; pa še
enkrat jih hudo skusi, in skrivaj dene svojo sre-
berno kupo v Benjaminovo vrečo. Komaj odrinej o

26

bratje, priletijo Jožefovi služabniki za njimi ter
rečejo: „Tatovi ste! gospodovo sreberno kupo

ste ukradli." Vsi osterme, in se rotijo, da so
nedolžni; ali ko vreče preiskujejo, se najde kupa
zares v Benjaminovi vreči. Sedaj spoznajo, da se
Bog zavolj nekdanjega hudodelstva nad njimi ma¬
šuje; zopet padejo pred Jožefa na kolena, in Juda
reče: „Bo'g je našel krivico nad nami, zato se
nam tako godi. Glej vsi smo tvoji sužni." Jožef
odgovori: „Bog ne daj! ampak Benjamin je moj
sužen; vi drugi pojdite v miru." Sedaj stopi Juda
pred Jožefa, in prosi z naj serčnišo besedo za
Benjamina; pove, daje  on porok za njega, in da
bo oče, ako ga nazaj ne pripelja, od žalosti umeri.
Sedaj se ne more Jožef več premagovati. Na ves
glas jok zažene, ter pravi: „Jožef vaš brat sem
jaz: AH še živijo moj oče?" Bratje od strahu
oterpnejo, in ne morejo pregovoriti besede; on pa
jim reče: „Le bližej, bližej do mene! Jožef sem,
ki ste me na Egiptovsko prodali; pa Bog je vse k
dobremu obernil. Hitite k očetu in povejte mu:
Jožef, vaš sin še živi, in je gospod vse Egiptovske
dežele. Doli pridite k meni, v naj lepšem kraju
Egipta bote prebivali." Na to jih objema in kušuje
in se joka. — Ko kralj vse to zve, se veseli, in
vsa njegova hiša, in pošlje staremu Jakopu svoje
lastne vozove naproti.

27

Ko Jakop vse to zve, izdihne: „Dosti mi je,
da le moj sin Jožef še živi! Grem, vidil ga bom,
preden umerjena." Jožef pa se mu je peljal na-
proti, in ko ga od daleč zagleda, plane iz kočije,
mu hiti' naproti, ga objema, in od veselja joka,
Oče pa je rekel: „Rad umerjem sedaj, da sem le
tebe še enkrat vidil!“ — Blagor otroku, ki se

tako obnaša do svojih staršev, bratov in sester, ka¬
kor Jožef!

10. Izraelsko ljudstvo v Egiptu.

Ko je Jakop v Egipt prišel, je štela njegova
rodovina le 70 oseb. Kralj jim je odkazal prelep
kraj Gesen, v kterem so srečno živeli, in ločeni bili
od ajdov. Preden je Jakop umeri, je izgovoril še
imenitno prerokbo, ter rekel sinu Judu: Kraljeva
palica ne bo vzeta od Juda, ne vojvod¬
stvo od njegovih mlajših, dokler ne
pride obljubleni odrešenik sveta."  Od-
sehmal so torej Judje že vedili, da bo odrešenik
rojen iz rodu Judovega,  in da bo takrat
prišel, kadar ne bodo več lastnih vojvodov iž
njegovega rodu imeli; kar se je ob času Kristuso¬
vega rojstva na tanko dopolnilo. — Jakop se je
tudi Izrael imenoval, in po tem imenu so tudi nje¬
gove otroke Izraelce klicali, kteri, po dvanajst Ja-
kopovih sinih na dvanajst rodov razdeljeni, so
sev kratkem sila pomnožili; in v 250 letih že
do trehmilionov ljudi narastli. Pa ravno zavolj toli-

28

kega števila so se jih začeli Egiptovski kralji bati,
da bi kje Egipčanov ne zmagali, in oblast dežele
na se ne potegnili. Zalo so jih začeli hudo za¬
tirati, naj težja dela so morali opravljati, in od
vseh strani so jih naganjali in mučili. Izraelci v
tolikej stiski pa so si vedno bolj želeli, nazaj v
obljubljeno deželo, kakor jim je bil Bog po Jakopu
še na smertni postelji obljubil.

Druga doba.

Od Mojzesa id30 let pred Kr. do Kristusovega
rojstva: doba prerokov.

II. Izraelci gredo iz Egipta.

Ker se je pri vsem stiskanju izraelsko
ljudstvo vedno bolj množilo , je poslednjič ne¬
usmiljeni kralj zapovedal, vse novorojene dečke
utopiti. Bil je pa Mojzes,  prežal fantič izrael¬
ske matere, ktera nikakor ni mogla utopiti
ga. Položi dete v dobro osmoljeno košarico,
ktero hčerka na reko Nil spusti, in od
daleč žalostna za njo gledaje, z materjo
misli, morebiti pride kdo, in se usmili fan¬
tiča. In glej! po previdnosti božji se ravno
kraljeva hČi ob reki sprehaja, ukaže ko¬
šaro vloviti, in lepi fantič se ji silno prikupi.

29

Mojzesova sestra, ki to vidi, se hitro približa ii)
praša kraljično, ali bi ne smela poklicati Iz¬
raelke, ktera bi dete dojila? Ko kraljična
to dovoli, pride Mojzesova mati, in kdo bi si
mislil njeno veselje, ko se ji ljubljeni sinček
Zopet v naročje položi? Ko je odrastel,
ga vzame kraljična na kraljev dvor, in lukej
.je živel v vseli vednostih in umetnostih dobro
izučen srečno in veselo do svojega štirdese-
tega leta. Le to ga je dalje bolj v serce bo¬
lelo, da je vidil, kako silno nesrečno je nje¬
govo ljudstvo. Ko je enkrat Egipčana vidil, ki
je Izraelca neusmiljeno pretepal, ga zgrabi
jeza, da nad Egipčana plane, ali prehudo ga
Udari in ga zoper svojo voljo ubije. — Zato se
zboji kralja, — in zbeži' v daljno pušavo.
Tu je živel nepoznan pri duhovnu Jetru, či¬
gar hčer je v zakon vzel, in je pasel nje¬
gove čede. Od časa do časa je pa vendar

Zvedoval, da se njegovim bratom v Egiptu
Vedno ■ le hujše godi, in je milo zdihoval k

Bogu, da bi že skorej dopolnil storjeno obljubo,
in jih rešil iz Egipta.

Ko je bil enkrat na paši ravno v\  lake
pobožne misli ves zamaknjen, zagleda go¬
reč germ, kteri je sicer gorel pa ne zgorel,

in iz germa se mu Bog oglasi in mu zapove,

se v Egipt podati, kjer mu bo njegov brat

30

A r o n naproti prišel; s tem naj gre pred
kralja, in naj mu razodene, da mu Bog ukaže,
Izraelce iz dežele spustiti, ako ne, bo njega
in vso deželo huda kazen zadela. Kralj se dolgo
ustavlja; obljubi, pa obljubo spet prelomi. Zato
pošlje Bog nad Egipčane deset hudih stisk, kte-
rih poslednja je bila, da so vsi pervorojeni

po vsem Egiptu pomerli. Izraelcem pa je Bog
ukazal, da mora vsak gospodar zaklati, jagnje,
ktero je brez madeža, in nobena

v

kost se mu nima zlomiti.  Žene so
mogle opresnih kruhov umesiti , s kervjo
jagnjeta pa so hišne podboje pomazali, in jed¬
li so jagnje na odhod že vsi pripravljeni, pre-
pasani, obuti in s palico v roki. O polnoči

je udaril gospod s smertjo vse pervorojene v
Egiptu, in strašen jok in krik se zasliši po
vsem Egiptu, zakaj ni je bilo hiše, kjer bi ne
bilo merliča. Nobenemu Izraelcu pa se ni nič
žalega zgodilo, zakaj vrata so bila s kervjo

v

jagnjeta zaznamnjana. Se po noči posije kralj k
Mojzesu, da naj pelja ljudstvo iz dežele. In mahom
se vzdignejo in gredo. Bog pa je ukazal vso
možko pervino ljudi in živine njemu posvetiti,
v spomin, da je Egiptovske pervence pokončal,

izraelskim pa prizanesel. Ko je pa pozneje

Levijev rod v svojo posebno službo si odbral, je
bilo starišem dovoljeno, svoje pervence odkupiti.

31

— Ko pridejo do rudečega morja, udari Mojzes s
palico po morju, in glej! ko bi trenil se raz¬
deli morje na desno in levo ko terda stena,
in po suhem grejo Izraelci čez morje. Ali
kralj se kesa, da je izpustil Izraelce iz dežele,
in z veliko vojsko se vzdigne za njimi, in jih
dohiti ravno v morju. Ali Mojzes stegne zopet
svojo palico nad morje, pri te priči šinejo valovi
skupej, in morje zagerne in pokrije vozove,
konjike in vso vojsko: ne eden ni ostal živ.

Jagnje, ki so ga Izraelci jedli, je podoba
križanega Jezusa Kristusa.

12. Hoja skoz pušavo. Postavodaja.

Kakor je Bog do sedaj izraelsko ljudstvo,
kterega namen je bil, pravo vero na svetu
ohraniti, čudno vodil in vladal, ravno tako čudno
ga je vodil skoz pušavo. V meglenem stebru po
dnevu, v ognjenem stebru po noči je šel pred
njimi. Kjerkoli se je ta steber do zemlje spu¬
stil, ondi so šotore postavili, in ostali, dokler
se ni steber zopet vzdignil. Čudno jih je
z 'vil Bog v pušavi. Vsak dan zunaj sobote —
njih praznika — je padla z nebes mana,
dobra in tečna jed, sladka kakor med; in ko

32

jim je vode primanjkaio, udari Mojzes s paiieo
po skali, in hladen studenec priteče in jim žejo
pogasi. Bela mana v pušavi je podoba pravega
živega kruha, presvetega rešnjega telesa,
kteri vsaki dan iz nebes pride, in nas za
večno življenje hrani. Skala s hladnim studen¬
cem pa je Kristus, kteri naše duše napaja z
darovi sv. Duha. (1. Kor. 10.)

Pri vsem tem so Izraelci pogosto nad
Bogom godernjali, celo malika — zlato tele —
so si napravili in ga molili. Zato jih Bog ostro
kaznuje. Zemlja se odpre, in na enkrat požre
veliko tisoč ljudi, vsem drugim pa je zažugal
Bog, da nobeden tistih, ki so čez 20 let stari
prišli iz Egipta, obljubljene dežele ne ho vidil,
razim Jozua in Kaleba; celo Mojzes ne, ker je
enkrat premalo v Boga zaupal. Pa zopet se
primeri, da Izraelci nad Bogom godernjajo,
zato pošlje med nje veliko kač,  ktere so s
svojim strupenim pikom jih veliko pomorile. Spet
vpijejo za odpuščanje k Bogu, in on se jih
usmili, in ukaže napraviti bronasto  kačo,
in jo v sredi šotorov povzdigniti; kdorkoli je
va-njo pogledal, je bil rešen smerti. Bro¬
nasta kača pomeni Kristusa na križu,
kakor je sam rekel (Jan. 3.). Kdor z vero in
zaupanjem na-nj gleda, bo otet večne smerti.
V pušavi jim je dal Bog po Mojzesu tudi vse

33

Potrebne postave za službo božjo in
2 a  »jih deržavno življenje. Namen
Vs eh teh postav je bil, Izraelce ostro od vseh
ajdovskih ljudstev ločiti, jih v božjem strahu,
,n  v ljubezni do Boga in bližnjega uterditi, in
vero v pravega Boga in upanje v obljubljenega
odrešenika čisto in živo pri njih ohraniti. P o-
stave pa se ločijo na dvoje.

' Ene veljajo za vse čase in vse ljudi, tu sem
štejemo posebno deset božjih zapoved,  ktere
Jim je Bog med strašnim bliskom in gromenjein
na gori Sinaj dal. Ko Mojzes z gore pride, po¬
kropi ljudstvo s kervjo zaklane daritve, ter
r eče: „To je kri zaveze, ktero je Bog
z vami skleni  1.“ In to zavezo imenujemo
staro zavezo,  ktera seže do Kristusa.
Kristus pa je prišel, novo zavezo sklenit med
Bogom in ljudmi, in jo je poterdi! ne s
tujo, ampak z lastno kervjo, ter rekel pri
zadnji večerji: „To je kelih moje kervf,
nove in večne zaveze, skrivnost vere."
(Mat 26.). In to zavezo imenujemo novo za¬
vezo, ktera seže do konca sveta. —

Vse druge postave  so večidel le
podobe prihodnjih reči, in posebno obljubljenega
odrešenika; zato so veljale samo do Kristusa,
ž njim pa so za vselej nehale. One zadevajo:

Ponovilo potrebnih naukov.

3

34

1. Svetiše, imenovano snidnico, pozneje
tempelj. Bilo je razdeljeno na troje: v dvo¬
ri še, z velikim oltarjem za kervave daritve;
pomeni Judovsko cerkev  s kervavimi
darovi; — v svetiše, tu je bila miza s kruhi,
Bogu posvečenimi, in veliki svečnik s sedmimi
svetilnicami; pomeni keršansko cerkev,
v kteri je kruh življenja in sedem svetih za¬
kramentov; — v presveto,  bilo je od sve-
tiša ločeno z dragim zagrinjalom; tukej je
stala škrinja zaveze, vsa zlata, v kteri so bile
shranjene dve tabli z deset zapovedi, Aronova
palica in posoda z mano. Le enkrat v letu je
tu sem stopil edini vikši duhoven, in je pokro¬
pil skrinjo zaveze s kervjo daritve; pomeni
nebesa,  v ktere je Kristus šel s svojo last¬
no kervjo, in jih je vsem svojim vernim od-
perl; v znamnje tega se je pri njegov smerti
zagrinjalo  v tempeljnu pretergalo. (Hebr. 9.
Mat. 27,) —

2. Svete osebe,  in sicer: vikši du¬
hoven,  vidni poglavar judovske cerkve, po¬
doba Kristusa in vidnega poglavarja keršanske
cerkve: papeža; — duhovni,  kteri so učili,
blagoslovili, očiševali in darovali, ^pomenijo
duhovne keršansko - katoliške cerkve, kteri
tudi uče , blagoslavljajo , od grehov očišujejo,
in daritvo svete maše opravljajo. Leviti,  kteri

35

so nižjo službo v tempeljnu opravljali, pomenijo
nižje služabnike keršanske cerkve. —

3. Daritve, kervave in neker-
v ave,  ktere so bile ali prosivne, ali za¬
hvalne, hvalne ali spravne. Kervave
pomenijo kervavo daritev na svetem križu;
n e k e r v a v e pa pomenijo nekervavo daritev
sv. maše. —

4. Obljube,  ktere pa niso bile zapo¬
vedane, ampak zgoli p r o st o vo 1 n j e.— Ob¬
ljubil je pa kdo Bogu ali samega sebe, ali
ktero drugo stvar, ali pa zderžati se od sicer
neprepovedanih reci. Pomenijo obljube in
evangeljske svete  v keršanski cerkvi. —

3. Svete čase ali praznike: vsaka so¬
bota,  pri nas vsaka nedelja. — Velika noč,  v
spomin rešenja iz Egiptovske sužnosti, pri nas v
spomin Kristusovega vstajenja. —Binkošti  v
spomin zahvale za prejeto postavo; pri nas v
spomin prihoda svetega Duha. — Praznik šo¬
torov,  v spomin, da so štirdeset let pod šo¬
tori v pušavi prebivali, in v zahvalo za letne
pridelke; pri nas zahvalna nedelja. Sveto
leto vsakih petdeset;  pri nas sedaj vsa¬
kih pet in dvajset let. — Vsako leto veliki
dan sprave.  To je bil dan vesoljnega žalo¬
vanja in pokorjenja zavolj grehov in sprave z
Bogom. Ta dan je šel veliki duhoven v p r e-

3 “

36

sveto,  skrinjo zaveze s kervjo kropit. Pri
nas se ta spomin obhaja veliki petek, kadar
je Kristus z lastno kervjo novo zavezo poterdil.

Iz vsega tega vidimo, kako je Bog kakor
naj bolji oče z Izraelci ravnal, jim naj svetej¬
še postave dal, in jim osnoval prelepo službo
božjo, kakoršne ni nobeno drugo ljudstvo
imelo, in sicer tako, da nam kakor v podobi
kaže še svetejšo daritev in še veličastnejo službo
božjo nove zaveze.

Med tem pa se je čas Mojzesove smerti
približal, in še preden je umeri, jim reče:
»Preroka kakor mene, bo gospod tvoj
Bog, izmed tebe obudil. Tega po¬
slušaj!"  Tedaj so vedili Izraelci, da bo ob¬
ljubljeni odrešenik ravno to, kar Mojzes, nam¬
reč: prerok, učenik, postavodajavec in po¬
glavar. Mojzes pa je umeri 120 let star, in ves
Izrael je 30 dni za njim žaloval. Vse, kar je
bilo do sedaj rečenega, je zapisano v pete¬
rih bukvah, ktere je Mojzes sam spisal, in
ktere zavolj tega imenujemu peter e Moz es o-
ve bukve.

13. Vhod v obljubljeno deželo. Izra¬
elci pod sodniki.

Po Mojzesovi smerti je prevzel Jožu  a,
pobožen in serčen mož, vodstvo izraelskega

37

ljudstva. Sedaj je prišel pa tudi čas, ko je
kotel Bog Izraelce v obljubljeno deželo peljati,
kepa je bila ta dežela, in neizrečeno rodovitna,
vsega je bil v oblinosti, prebivavci pa so bili
sila hudobni, v naj ostudniših pregrehah so
živeli, in celo lastne otroke malikom v čast
žgali. Zavolj tolike hudobije , in da bi Izraelci
od njih ne bili v malikovanje zapeljani, je
Bog sklenil, njih veči del pokončati, in Izrael¬
cem ostro zapovedal; v vojski vse pomoriti,
pa tudi s tistimi, ki se voljno vdajo, nobe¬
nega tovarštva ne imeti. Ko so vso deželo v ob¬
last dobili, jo je razdelil Jozua med dvanajst
izraelskih rodov, le dva Jožefova sina sta
vsak svoj poseben del dobila, zato ker si je
Bog Levijev rod v svojo posebno službo od-
bral, kteri tedaj niso nobenega lastnega zem-
ljiša prejeli, ampak le od desetine živeli, ktero
so jim vsi drugi rodovi dajali. Preden je Jozua
umeri, je še enkrat zavezo med Bogom in

ljudstvom ponovil, in vse ljudstvo je odgovo¬
rilo : »Nikoli ne bomo gospoda zapustili, am¬
pak služiti mu hočemo vselej, zakaj on sam

je naš Bog.“ Pa komej je Jozua umeri, so

Izraelci že pozabili storjene obljube. Svojega
Boga zapustivši so se z neverniki tovaršili,
»n njih hčere v zakon jemali, in služili so

»jih malikom. Bog pa jih je zavolj tega sovraž-

38

nikom v roke dal; povsod so bili premagani in
hudo stiskani. Kadar so se pa poboljšali in k
Bogu obernili, se jih je zopet usmilil. Poši¬
ljal jim je modre in serčne može, kteri so jih
iz rok sovražnikov otemali; sodniki  so jim
rekli, zato ker so po zadobljenem miru jih
modro vladali in med ljudstvom sodili. Takih
sodnikov je bilo šestnajst, in vladali so Izra¬
elce okoli 430 let; med njimi naj posledniši
in naj imenitniši pa je bil Samuel,  mož poln
božjega duha, kteri je že od naj perve mla¬
dosti z veliko gorečnostjo pri snidnici služil.
Mirno in srečno je ljudstvo pod njegovim
vodstvom živelo; zaterl je vse malikovanje po
deželi, in služba se je zopet veličastno oprav¬
ljala. On je vpeljal tudi perve šole,  imeno¬
vane šole prerokov,  v kterih so bili pri¬
hodnji dukovni, učeniki in sodniki podučevani.

14. Izraelci dobijo kralja. Savel pervi
-kralj.

Bil je Samuel krotek in ponižen mož, in
njegova vlada brez vsega kinča in hrupa.
Vse bližnje ljudstva pa so imele takrat že
svoje kralje. Blesk kraljeve imenitnosti je pa
Izraelcem dopadel, in nadležno so prosili Sa¬
muela, da naj kralja čez nje postavi, ker se
je že sam postaral. Akoravno je Bog Izrael-

39

eem kralja dovolil ,. jim je hotel vendar po¬
kazati , da ostane on vedno njih naj vikši
kralj, in da vsa oblast na zemlji od
njega izvira.  Ukazal je Samuelu, zalega
'N verlega mladenča iz rodu Benjaminovega,
z imenom Savel, za kralja pomaziliti na tihem, da
ljudstvo ni tega vedilo; ljudstvu pa je zapovedal,
da naj si kralja po vadiji izvoli. In glej!
ko začnejo rodovi vadljati, pade vadija na
Benjaminov rod; sedaj vadljajo rodovine tega
rodu, in vadija pade na rodovino Kisa, in ko
Vadljajo njegovi sinovi, pade vadija na Savla,
ze maziljenega. Iz tega vidimo, da so tudi
vadije v rokah Gospodovih, in da ima
vsaka v 1 a d a s v o j o oblast  od Boga,
tako da vsak, kteri se vladi ustavlja, se
Bogu samemu ustavlja, in si večno po¬
gubljenje nakopava. (Rim. 13.) Savel je od
Začetka na tanko po božjih postavah ljudstvo
vladal, in je poslušal dobre svete Samuelove in
drugih razsvetljenih mož; in Bog mu je dal
zmago nad sovražniki. Sčasom ga je pa kra¬
ljeva oblast svojoglavnega in prevzetnega sto¬
rila. Začel je božje zapovedi zaničevati, in
Bog ga je zavergel. Na vojski zmagan in v
s trahu, da hi sovražnikom živ v roke ne prišel,
Popade svoj meč, in se nanj natakne. Takšen
J e  konec tistih, ki se zoper Boga vzdigujejo!

40

15- David.

Ko je Bog Savla zavergel , je ukazal
Samuelu, za kralja pomaziliti pobožnega mla-
denča Davida, ki je bil iz rodu Judovega ro¬
jen v mestu Betkhem. Bil je pa David nedol¬
žen in pravičen pastir, poln naj gorečniše lju¬
bezni do Boga. Na paši je premišljeval prelepe
in čudne dela božje, in serce in misli k Bogu
povzdigoval. K časti božji je vseskozi lepe
pesmi prepeval, ktere je sam zlagal, in je k
petju na harpe brenkal. Zato je bil pa tudi
Bog vidno ž njim, je blagoslovil vse njegove
dela, in ga je napolnil s svojim svetim duhom.
Vse ljudstvo je vriskalo od veselja, ko je on
kraljevo palico v roke vzel, in zares so ljudje
pod njegovo vlado zlate čase vživali. Zma-
govavno se je vojskoval s sovražniki, je na
vse strani meje svojega kraljestva razširi!, in
je pridobil neizrečeno veliko zlata i srebra.
V svoj sedež si je izvolil mesto Jeruzalem,
je ukazal tje tudi skrinjo zaveze in snidnico
prenesti , in jo postavil na gori Sion.
Bil je David mož po sercu božjem, dajal je
Izraelcem naj modrejše postave, in je imel
edine želje z ljudstvom vred v vseh rečeh
Bogu zvesto služiti. Zato je bila njegova naj

41

serčnejša želja Bogu veličasten tempelj s pri¬
dobljenim zlatom in srebrom postaviti. Toda to
storiti mu je Bog prepovedal, ker je na vojski
veliko kem prelil, ter rekel, da bo tempelj
zidal njegov sin. Vendar mu je Bog svoje
dopadenje pokazal, ter mu obljubil, da bo
obljubljeni odrešenik iž njegove
kraljeve rodovine rojen.  Z Davidom
je prejel Judov rod kraljevo palico, kakor
je Jakop na smertni postelji prerokoval. Pa
Judov rod je štel ob tem času že veliko rodo¬
vin, zato je bilo sila imenitno za Izraelce ve¬
deti, da bo odrešenik ravno iz Davidove kra¬
ljeve rodovine rojen. — Pa tudi David je v
svojem življenju dvakrat hudo grešil, in Boga
sila razžalil. Zato ga je Bog ostro kaznoval;
celo lastni sin Absalon se je zoper njega spun-
tal; iz kraljevega sedeža pregnan in ves za-

pušen, je bos bežal čez potok Cedron prek
Oljske gore, in se jokal v svoji nesreči, ker so ga
celo tisti zasramovali, kterim je poprej dobro
storil. Pa David je vse voljno terpel, zakaj

storjeni grebi so mu bili noč in dan pred očmi,
in dokler je živel, ni nehal, jih noč in dan
objokovati, in v postu in molitvi in ojstrem

pokornjenju jezo božjo tolažiti. Bog je sprejel
njegove solze in njegovo pokoro, mu je po¬

delil zmago nad sovražniki, ga je zopet po-

42

stavil na kraljevi sedež, in sploh česen in
hvaljen je zopet modro vladal svoje ljudstvo v
strahu božjem, in je mirno zaspal v Gospodu
okoli 1000 let pred Kristusom.

David je Kristusov predded, in njegov
prerok. Kakor pastirček je David tudi kakor
kralj Bogu v čast svete pesmi pel. Veliko
je zložil takih pesem, ktere psalme  ime¬
nujemo. (Psalmov vseh skupej imamo 150.
Bukve, v kterih so zapopadeni , imenujemo
bukve psalmov.)  Zato so bili vsak čas vi¬
soko cenjeni. David sam je imel navado se¬
ri e m k r a t na dan Boga moliti, tako so za njim
ravnali tudi vsi pobožni Judje. Posebno pa so
duhovni v tempeljenu brez prenehanja Davidove
psalme prepevali. Pa tudi v sv. katolški
cerkvi nobena sv. maša ne mine, da bi se
nekoliko Davidovih psalmov ne molilo, in vsi
duhovni v svojih duhovnih urah povzdigujejo
sedemkrat  vsaki dan v psalmih svoje serce
k Gospodu. Posebno imenitni pa so tisti
psalmi, v kterih David s preroškim očesom
prihodnjega odrešenika gleda in popisuje, ka¬
kor se je vse na tanko dopolnilo. Tako je
David, predpodoba Kristusova, in naj svitlejša
zvezda stare zaveze.

43

16. Salomon.

Za Davidom je vladarstvo prevzel nje¬
gov pobožen sin Salomon. Ker je Boga iz vsega
serca ljubil, se mu je po noči v sanjah prikazal,
rekoč: „Prosi kar hočeš, in dal ti bom." Saiomon
ni prosil ne bogastva ne časti, ampak le modrosti.
Bogu je bila ta prošnja posebno všeč. Reče mu:
„Ker to prosiš, glej tako modrost ti bom dal, da
tebi enakega kralja ni bilo, in ga ne bo. Pa dal
ti bom tudi, česar nisi prosil, bogastvo, čast, slavo
in dolgo življenje." Tako kakor Salomon, moramo
tudi mi vselej moliti poprej za modrost in sveto
čednost, vse drugo se nam bo priverglo.

v

Častito je bilo Salomonovo kraljevanje, pra¬
vične njegove sodbe, in srečno njegovo djanje.
Njegovi modrosti in njegovemu veličastvu so
se čudili vsi bližnji in daljni kralji. Po božjem
duhu razsvetljen je spisal Salomon več svetih knjig,
ktere so med bukve svetega pisma štete. Salomon
je Bogu v Jeruzalemu tudi sezidal velik in lep
tempelj, kakor mu je bil oče naročil. Vse stene so
bile s cedrovim lesom obdjane in z zlatimi
rožicami opisane. Oltar, vsi svečniki , vsa posoda
in vse kadilnice so bile iz samega čistega zlata.
Celo žeblji so bili zlati. Tla so bile z zlatom vlo¬
žene in vrata z zlatom prevlečene. Tako lepega* in

44

drazega tempeljna še ni bilo na svetu. Salomonov
tempelj je podoba naših cerkev in sv. katoliške
cerkve sploh.

17. Razdelitev kraljestva.

Kakor lepe so bile perve — tako žalostne so
bile poslednje leta Salomonovega kraljevanja.
V velike pregrehe je zabredel, in po malikovav-
skih ženah zapeljan , je celo malikoval. Zato ga je
tudi Bog zapustil, in odsehmal zatemnuje njegovo
veličastvo. Zažugal mu je Bog, vse kraljestvo
vzeti, le en rod bo njegovemu sinu ostal, za-
volj Davida in Jeruzalema,  to je: zavolj

tega, da se bodo vse obljube od prihodnjega
odrešenika in njegovega kraljestva dopolnile.

Kar Bog reče, tudi stori. Salomonov sin
in naslednik Ro bo a m je bil terdoserčen in
neusmiljen mož, zato se spunta deset rodov pod
Jeroboamom,  in se odterga njegovemu kra¬
ljestvu. Jeroboam napravi lastno kraljestvo, po
imenu Izrael,  in si izvoli v kraljevi sedež
mesto Sihem ali Samarijevo.  Le sam Judov
rod, in rod Benjaminov, ki je bil z unim tako
rekoč v enega združen, ostane Roboamu zvest,
To kraljestvo je bilo veliko manjše od Izraelo¬
vega, in se imenuje kraljestvo Judovo  s
poglavitnim mestom Jeruzalemom.

45

18. Izraelsko kraljestvo. Asirska
s u ž n o s t.

Izraelski kralji so bili vsi od kraja hu-

v

dobni in malikovanju vdani. Ze pervi kralj Je-
roboam je rekel dve zlati teleti narediti, da bi
jih molili. S tem je hotel ubraniti, da bi Izraelci
ne hodili v Jeruzalemski templj, se z judi zopet
ne poprijaznili in mu odstopili. Njegovi nasled¬
niki so bili še hudobniši, in so še odstudniše mali¬
kovanje vpeljali. Vse češenje pravega Boga je bilo
zaterto, in njegovi so se mogli prikrivati ali pa so
bili umorjeni.

Dolgo je Bog prizanašal, pošiljal svete
može, kteri so jih k spreobernjenju in pokori
opominjali. Pa vse je bilo zastonj. Izraelci s
kralji vred so bili čedalje huje razujzdani , in
Bogu nepokorni. Zadnjič jih je božja šiba zadela.
Salmanasar,  Asirski kralj je prišel s straš¬
no vojsko, je užugal Samarijo in vse Izraelce v
sužnost gnal na Asirsko 722 let pred Kristusom.
Ondi so mogli dolgo biti, in veliko terpeti. Veliko¬
krat nimajo ne grižljeja kruha, da bisi lakoto poto¬
lažili, ne oblačila, da bi se pošteno oblekli. Veliko
so jih pomorili, in njih trupla čez mestne zidove po¬
metali, da so jih ujedne ptice in divje zveri jedle.

Med Izraelci je pa živel bogaboječ in pre¬
možen mož Tobija po imenu. Izraelce v ječah

46

je obiskaval , jih opominjal in tolažil, in jim
milošnjo dajal. Hranil je lačne, oblačil gole, in
pokopaval mertve. Kadar je slišal, da kak ubit
Izraelec nepokopan na kakem kraju leži, je pustil
jed, šel po merliča, ga prinesel domu, in po noči
pokopal. Bog pa je njegovo zvestobo ostro skusil.
Enkrat pride od pokopavanja truden domii, in
pred hišo zaspi. Iz lastovega gnjezda mu pade
lastovjeka v oko, in pobožni Tobija oslepi! Pa
vse je poterpežljivo preterpel, in se vdal v božjo
voljo. Ko je mislil, da je smert že blizo, po¬
kliče sina in mu reče: „Sin spoštuj mater do¬
kler živi, in ne žabi, koliko je zavolj tebe
prestala. Boga imej vedno pred očmi, da
ne boš nikoli v kak greh privolil. Dajaj rad

v

vbogajme. Ce imaš veliko, daj veliko; če imaš
malo, daj tudi malo iz dobrega serca. Nič ne
maraj, moj sin! ubožno sicer živimo; pa veliko
dobrega bomo vendar le imeli, če se Boga bojimo,
greha varujemo, in pa prav delamo." In sin je
odgovoril: „Oče vse bom storil, kar ste mi
rekli;" in je tudi zvesto dopolnil, kar je oblju¬
bil. Sčasom je stari Tobija obožal, in ker mu
je bil žlahtnik v dalnjem kraju še nekaj dolžan,
bi bil rad sina poslal, dolg iztirjat; toda ni si
upal brez zanesljivega tovarša. Angel Rafael se
mu v podobi mladenča za tovarša ponudi, in ga
zvesto spremlja. Po poti si Tobija v reki noge

47

umiva, kar pride velika riba, angel mu jo reče na
suho potegniti; serce, jetra in žolc pa shraniti za
zdravilo. Vse opravila srečno dokončata, in prideta
zdrava in vesela domu, in ž njima tudi pobožna
in bogata nevesta Tobijeva — Sara. Po angelo¬
vem naročilu pomaže sin očetu oči z ribjim žol¬
čem, in glej! oČe spregleda. Vse pade na kolena,
časti in hvali Boga, in od veselja joka. Angel se da
spoznati in zgine. Tako Bog svojih zvestih služab¬
nikov nikoli ne zapusti, in njim, ki Boga ljubijo,
vse k dobremu služi.

19. Judovo kraljestvo. Babilonska
s u ž n o s t.

Kakoršna je bila na Izraelovem, ravno taka
je bila tudi na Judovem. P»azun nekoliko prav
pobožnih kraljev so bili vsi drugi hudobni, in so z
ljudstvom vred malikovali. Tempelj v Jeruzalemu
je bil zapert in ognjušen , daritve so se opu¬
stile, duhovni pravega Boga so se poskrili. Bog
jim je pošiljal preroke, pa niso jih hotli poslu¬
šati. Preganjali so jih, nektere celo umorili. Naj
hudobniši med vsemi kralji je bil Ahac.  Bog je
dal tudi Judovo ljudstvo sovražnikom v roke, in bilo
je ob enem dnevu 120.000 mož, in 200.000 žen,
sinov in hčer pomorjenih ali v sužnost odpeljanih.
Eeehija  je bil sicer pobožen kralj in je lepo

48

Bogu služil, odperl zopet tempelj poklical duhovne,
ter jim ukazal hišo božjo očistiti, iu opušene daritve

v

opravljati. Zato je bil Bog ž njim, in ko je enkrat
na vojski stiskan k njemu zdihoval, je angel
Gospodov še tisto noč 185.000 sovražnikov po¬
končal, drugi pa so se prestrašili in pobegnili.
Njegovi nasledniki pa so bili večidel hudobni
malikovavci, in ker nobena svaritev ni več zdala,
je zadnjič Bog zažugano kazen poslal. Mogočni
Nebukadnecar,  Babilonski kralj, je prišel z
grozovitno vojsko, je oblegel Jeruzalem, in ga užu-
gal. Sinove kralja Sedekija so vpričo njega umo¬
rili , kralju pa oči izkopali, ter ga v železje
djali, in v Babilon peljali. Požgali in razdjali so
tempelj in kraljevi dvor, razsuli mesto in zidovje,
in odpeljali ljudstvo v sužnost, ktera se zato
Babilonska sužnost  imenuje, ki je terpela
sedemdeset let. Zgodilo se je to 588 let pred
Kristusom. Prerok Jeremija pa je na grobljah
Jeruzalemskega mesta sedel , milo jokal in ža¬
lostne pesmi pel sebi in ostalim v tolažbo. Te
pesmi so polne naj serčnejšega žalovanja nad
storjenimi grehi, polne naj milejših prošinj za od-
pušanje grehov, in naj gorečniših zdihljejev, da
bi se Bog zopet usmilil in pomagal. Zdaj se
pojejo te pesmi veliki teden poslednje dni pri
popoldanskih opravilih.

49

Med sužnimi Judi v Babilonu je živel svet mož
in prerok božji z imenom Daniel.  S svojo mo¬
drostjo se je kralju sila prikupil, da ga je častil
kakor svojega naj boljega prijatla. Babilonci so
molili malike, posebno Bela,  pred kterega so
vsaki dan veliko jedi pokladali, ktere je po noči
snedel. Daniel pa je pravil kralju, da je to vse
goljufija in sleparija. Kralj mu reče, da naj ga tega
prepriča; Daniel pelja kralja v tempelj, ko so ravno
Belu na večer kakor vsak dan nekaj vaganov pše¬
nične moke, 40 ovac in šest verčev vina na oltar
položili Daniel in kralj gresta naj zadnja iz
tempeljna, in Daniel potrosi vse tla s pepelom,
potem kralj vrata z lastnim perstanom zapečati.
Drugo jutro odpečatita vrata, in ko kralj zagleda,
da je vse snedeno, zavpije: »Velik si, o Bel! in ni
je v tebi goljufije." Daniel pa se mu nasmeja, ter
reče: »Poglej čegave pa so te stopinje?" Kralj
ves ostermi in reče; »Možke, ženske in otroške
stopinje so!" Silno se torej razserdi, in popi mu
morajo pokazati skrivne vrata, skoz ktere so po noči
s svojimi ženami in otroci v tempelj bodili, in mali-
kove darove pojedli in popili. Kralj se razserdi in
ukaže vse pope pomoriti, Danielu pa je dal oblast,
malika Bela razdrobiti. — Babilonci so tudi kakor
Boga častili zmaja, strašno kačjo pošast. In Daniel
reče kralju, ako mu privoli, jo bo umoril brez meča
in gorjače. Kralj mu privoli. Daniel tedaj vzame

Ponovilo potrebnih naukov. 4

50

smole, masti in dlake, vse skupej skuha; zmaj je
in se razpoči. Zdaj reče Daniel pričujočim:
„Glejte, koga ste molili." Ko Babilonci vse to vidijo
in slišijo, se grozno raztogotijo, in silijo kralja,
da naj verze Daniela v levnjak. Kralj se dolgo
ustavlja, pa ker ga hočejo umoriti, dovoli in
Daniela v levnjak verzejo. Sest dni je Daniel v
levnjaku, pa levi se ga ne dotaknejo, in Bog ga je
čudnovitno živil. Kralj je za Danielom silno žaloval
sedmi dan pride in joka ob levnjaku. Ko pa Daniela
zdravega med levi zagleda, na ves glas zavpije:
„Velik si, Gospod Bog Danielov." Daniela ukaže
iz levnjaka potegniti, njegove sovražnike pa va-nj
pometati, in levi so jih, ko bi trenil, požerli. Zapo¬
vedal je potem po vsem kraljestvu razglasiti: „Od
zdaj naj vsak časti in moli Boga, kferega Daniel
moli; ker on je pravi in živi Bog; njegovo kra¬
ljestvo in njegova moč je vekomaj." Tako seje
razširilo ime pravega Boga po vsem Babilonskem
kraljestvu, ki je bilo neznano veliko.

20. Judje se vernejo v svojo do¬
movino.

Večidel vsi kralji so bili Judom dobri, in so
jim dovolili kmetovati in kupčevati; ali pri vsem
tem so Judje vedno po svoji domovini hrepeneli.
Bog je uslišal njih želje, in kakor jim je že po
prerokih obljubil, jih je, ko je 70 let minilo, zopet

Sl

nazaj na Judovo peljal. C ir namreč, Perzijanski in
Babilonski kralj, je leta 539 pred Kristusom judom
dovolil, se v domovino verniti, in jim je tudi vse svete
posode dal, ktereje nekdaj Nebukadnecar iz tempelj-
na poropal. Njegovi nasledniki so jih celo z denarji
podpirali, in tako jim je bilo mogoče, sčasom zopet
nov tempelj postaviti in Jeruzalem na novo pozidati.
Ljudem, kteri so okoli Samarije živeli, in zraven
prave vere tudi nekoliko malikovavskih šeg imeli,
judje niso pustili pri zidanju tempeljna pomagati.
Samarijani  so si tedaj na goriGaricim  svoj
lasten tempelj sezidali, ali ravno zavolj tega je
vstalo naj hujše sovraštvo med Judi in Samarijani
ktero je še ob Kristusovem času terpelo; še jedi in
pijače eden od drugega niso vzeli. Posebno pa sta
o tem času slovela sveta moža Ezdra in Nehemija.
Službo božjo v tempeljuu sta lepo vredila, vse
bukve svetega pisma zbrala, in zapovedala, da so se
zopet vsako soboto v snidnicah brale in razlagale.
Ljudje so ji pa tudi radi ubogali, na glas jokali in
delali resnično pokoro.

21. Kraljeva palica od Juda vzeta.

Sčasom so Judje zopet v grehe zagazili, in
dal jih je llog v zasluženo kazen zdaj tem, zdaj
tem sovražnikom v roke. Naj huji med vsemi je bil

4  *

Antijoh, sirski kralj. Privihral je nad Jeruzalem,
in ga užugal; vse svete posode je pobral iz
tempeljna, in hotel je ljudstvo prisiliti, da bi pravo
vero zapustivši malike molilo. Ukazal jim je svinje
meso jesti, ktero jim je Bog prepovedal. Veliko
Judov, ki so se branili, je bilo pomorjenih. Med
temi je bila tudi mati, znana pod imenom Maka¬
bejska mati,  ktera je imela sedem sinov, in se
je ž njimi serčno kraljevemu povelju ustavila. Kralj
zapove njo in njene sinove z biči in šibami tepsti.
Pa naj starši sin reče: »Vmerjemo raje, kakor da
bi božjo zapoved prelomili." Kralj se je raztogo¬
til, in reče mu jezik izrovati, ga iz kože djati, in
mu roki in nogi odsekati. Potlej ga denejo na
razbeljen raženj in živega pečejo. Drugi bratje in
mati so mogli gledati. Umeri je stanoviten. Uni pa
se niso dali ustrašiti, ampak serčno in veselo je
vseh sedem svoje življenje v strašnih mukah Bogu
darovalo, naj poslednja je bila mučena mati. Toda
Antijoha je kinali zadela zaslužena šiba božja.
Bog mu je poslal ostudno bolezen. Živ je začel
gniti, červi so mu iz trupla lazili, in grozen smrad
je šel od njega, kterega niso mogli ne on, ne
drugi prestati; verh tega ga je še vest zavolj
storjenih hudobij strašno pekla. Umeri je brez
upanja in tolažbe od Boga zaveržen.

Po njegovi sinerti se je sicer Judom neko¬
liko časa boljše godilo. Premagali so sovražnike

S3

in nekaj časa celo lastne vladnike imeli, iz rodo¬
vine Makabejske. Potemci pa so zopet hudobije
dopernašali pred Gospodom, in se vedno med seboj
prepirali. Bratje so se vojskovali zoper brate, in se
med seboj morili, ter so poklicali takrat na
mogočniše Rimljane,  da bi med njimi razsojevali.
Rimljani so se njih dežele polastili, in Judom
tujega kralja postavili, Heroda  Id  u mej  ca,
63 let pred Kristusom.

Tako je prešla kraljeva palica od Judovega
rodu, s tem pa je prišel tudi čas, kterega je že očak
Jakop prerokoval, zdavno zaželjeni cas obljubljenega
in štiri lavžent let pričakovanega odrešenika.

22. Preroki.

Naj žalostnejši časi za Jude so bili gotovo
tisti, od kar je bilo njih kraljestvo po Salomonovi
smerti na dvoje razdeljeno, in naj veča je bila zdaj
nevarnost, da bi se vera v pravega Boga med njimi
celo ne zgubila, ker so jih lastni kralji in sosedni
narodi v malikovanje zapeljavali, duhovne pravega
Boga preganjali in morili. Toda Bog je zato sker-
bel, da se to ni zgodilo, ter je hotel dopolniti vse
obljube, ktere je storil svetim očakom. V ta namen
je obudil ravno v tej dobi naj več svetih inož,
kteri so Jude in sosedne narode pred malikovanjem
svarili, jih k pokori budili, in v veri v pravega

u

Boga podučevali. Tudi so jim v božjem imenu žu¬
gali šibo božjo, ako se ne poboljšajo; zlasti pa so
jim vedno bolj jasno obljubljenega odrešenika pred
oči stavili, da bi ga, kadar bo prišel, ljudje lahko
spoznali. V znamnje, da so od Boga poslani, so
delali velike čudeže; in te svete može imenujemo
preroke. ,

V Izraelovem kraljestvu so bili naj ime-
nitneji preroki: Elija, Elizej in Jona;  v Ju¬
dovem pa: Jzaija, Jeremija, Ecehiel in
Daniel.

Ako sedaj vse rečeno še enkrat povzamemo
in pomislimo, kako je Bog že Adamu odrešenika
obljubil,  in kako in s kterimi besedami je to
obljubo ponavljal , kako in v kakih p r e d p o d o-
b a h uain ga je od časa do časa pred oči stavil,
kako so preroki, kteri so dolgo pred Kristusom
živeli, (nekteri štiri, nekteri sedem sto, David celo
tavžent let), njegovo življenje in smert popisali:
dobimo prelepo, sveto in čudovito podobo, kteri
mora obljubljeni odrešenik popolnoma enak biti.
O kako se nam mora tedaj serce z veseljem in
čudenjem napolniti, in naša duša z globoko hva¬
ležnostjo pred Bogom ponižati, ako to podobo v
roke vzamemo, in med vsemi, ki so ob času , k o
je bila kraljeva palica od Juda vzeta,
od Davidove rodovine še živeli,  išemo,
komu da bi bila podobna, in potem najdemo, da se

55

je vse to od besede ravno nad tistim dopolnilo, v
kterega mi kakor v svojega odrešenika  veru¬
jemo in upamo , in kterega , kakor svojega Boga
častimo, molimo in nad vse ljubimo — nad Jez u-
s o m Kristusom,  sinom Marijinim, kteri je torej
po vsi pravici na križu izgovoril: „Dopolnjeno
je«!  (Jan. 19.)

23. Pripravljanje na odrešenika.

Ravno ko je čas prišel, da bi se imel ob¬
ljubljeni odrešenik prikazati, je bila tudi potreba
njegovega prihoda naj veča, pa tudi čas na ta velik
prihod čez vse pripraven, da se moramo zastran tega
božji modrosti posebno čuditi. —

Potreba odrešenika je bila silno
velika.  Razun judovskega ljudstva so bili vsi
drugi narodi vero v pravega Boga popolnoma zgu¬
bili. Kar se je od izvirnega čistega nauka po ve¬
soljnem potopu med raznimi narodi še nekaj časa
ohranilo, je bilo zdaj že zdavnej pozabljeno; v naj
ostudniše malikovanje je ves svet zabredel. Z vero
so zgubili ljudje tudi vso pravičnost in vsakoršino
čednost. Kakor povodenj vesoljnega potopa je zdaj
grozovitna razujzdanost in hudobnost ves svet za¬
krivala. Jezik se brani vse hudobije izgovoriti, ki
so jih malikovavci doprinašali. Zadosti je, ako
samo besede sv. Pavla pomislimo, kteri od njih

56

pravi: „Polni vsakoršine krivičnosti, hudobije, ne¬
čistosti, hinavšine, polni zavidnosti, morije, prepira,
goljufivosti, brez vse ljubezni, brez vse zvestobe,
brez vsega usmiljenja." (Rim. 1.) Tako ostudno in
grešno je bilo življenje neznabogov ali ajdov, da je
celo eden njih modrijanov, Plato, britko izdihnil:
AkoBogsamkoga  ne  pošlje, kteri bi nas
podučil, ni upati, da bi sezaderžanje
človeštva kedaj poboljšalo.  — Ne tako
globoko, pa vendar tudi v veliko pregrešnost je
zašlo ob tem času judovsko  ljudstvo. Po babi¬
lonski sužnosti niso Judje sicer več malikovali, am¬
pak so se zvesto deržali vere svojih pobožnih oča¬
kov ; pa ta njih vera je bila po večem mertva. Za¬
našali so se le na zunanje šege in daritve, za čistost
in pobožnost serca pa jim je bilo malo mar. Mer-
zlota v dobrem se je tudi njih duhovnov polastila.
Posebno so bili farizeji,  skorej zgoli hinavci, v
zunanjem neizrečeno ojstri, na skrivnem pa razuj-
zdani, krivični, terdoserčni. Za njimi je potegnil
veči del ljudstva. Spet drugi saduceji  po imenu,
so razun peterih Mojzesovih bukev vse drugo sv.
pismo zavergli, niso verovali viših duhov, ne vsta¬
jenja mesa, ampak so si sami po svoji termasti
glavi svojo lastno vero kovali, in tudi v zunanjem
življenju se silo preŠirno in razuzdano obnašali.
Tudi za njimi jih je veliko izmed ljudstva potegnilo.
Tako je mera hudobije po vsem svetu do verha pri-

57

kipela; svet seje, kakor sv. Avguštin pravi, v gre¬
hu postaral; in vse pobožne duše so milo s prero¬
kom zdihovale: „Rosite nebesa pravičnega,
dežite ga oblaki, odpri se zemlja, in rodi nam zve¬
ličarja (Iza. 5.)

Bil je ravno zdaj tudi čas za njegov
prihod čez vse pripraven.  En sam vladar,
namreč rimski cesar Avgust,  je po vsem
takrat znanem svetu mogočno kraljeval; ni je bilo
vojske nikjer, ampak vesoljen stanoviten mir je
prebival, ko je imel kralj miru  rojen biti. Lahko
so se tedaj oznanovavci sv. vere po vsem svetu
razšli, in jo oznanovali vsem narodom. Bile so pa
tudi že vse ljudstva na odrešenika nekako pri¬
pravljene. Iz asirske in babilonske sužnosti se nam¬
reč niso vsi Judje domu vernili, ampak veliko jih je
zavolj kupčije po prostranih deželah v Azii in v
Afriki se naselilo; prišlo jih je mnogo v Evropo,

v

na Laško in Špansko. Povsod pa so se vere v pra¬
vega Boga zvesto deržali; so bodili na božjo pot v
Jeruzalemski tempelj, doma pa so imeli svoje shod¬
nice, kjer so se jim sv. pisma razlagale. In ker jih
je mnogo že domači judovski jezik pozabilo, je bilo
vse sv. pismo že 265 let pred Kristusom v gerški
jezik prestavljeno. Po tej poti pa so se ajdje dalej
bolj in bolj z judi seznanjali, njih vero spoznavali,
tudi njih svete pisma brali. (Ap. dj. 8.) Veliko se
jih je dalo celo obrezati in so popolnoma k judovski

58

veri pristopili, in ti so bili spreobernjenci
imenovani. Ravno iz tega se da razumeti, kako da je
bila takrat že po vsem svetu vera razširjena, da bo
na jutro vem veliki mož v Judeji rojen,
kteri bo kraljestvo vesoljnega sveta
prevzel.  Ves svet je bil tedaj pripravljen in vse
pobožne duše po vsem svetu so se željno na Ju¬
dovsko ozirale, od kodar se je pričakoval obljub¬
ljeni odrešenik, kterega sveto ime je Jezus Kr i-
stus;  bodi mu čast in hvala vekomaj!

Tretja doba.

Od Kristusovega rojstva do Konstantina velikega
312 let po Kr.: doba mučenikov ali preganjana
cerkev.

24. Odrešenikov prihod.

Žalostna tema neznaboštva je ves svet pokri¬
vala, samo judovskemu ljudstvu je še svetila luč
pravega spoznanja božjega , in je kazala vsem bo-
goljubnim prihod obljubljenega Mesija ali odrešeni¬
ka. Časi čakanja so dotekli, obljube se dopolnile,
noč je minila in dan se je približal (Rim. 13, 12).

Prikazala se je „zgo dn ja danica,"  prečista devica
Marija, kraljeva hči Davidova, in za njo je p ri sij a 1 o
nebeško sobice: Bog in človek Jezus Kristus.
Nebo in zemlja se radujeta pri njegovem prihodu.
Angeli mu pojo, pastirci ga molijo, kralji mu daru¬
jejo. Jeza božja je utolažena, ker se je večna Ij u-
bezen  včlovečila, nebesa so se zopet do zemlje
nagnile, ker je kralj nebeški na zemljo prišel. Dan
njegovega prihoda nikoli več ne mine, solnce nje¬
govega razodetja nikdar več ne zajde. „Jaz osta¬
nem z vami vse dni do konca sveta,“  je go¬
vori! Kristus (Mat. 28. 20.) Svitloba njegovih nau¬
kov prešine vse kraje, vse narode; gorkota svetih
čednost oživlja vso zemljo. Vse uči, vse razsvetljuje,
vse tolaži, vsem kaže Jezus pot v nebesa, ki so
nam zopet odperte. O da bi vse dni svojega živ¬
ljenja po njegovih stopinjah hodili, po njegovih nau¬
kih živeli!

25. Življenje Kristusovo.

Spočet od sv. Duha, rojen v Betlehemu od
Manje device je bežal pred grozovitnim Herodom v
Egipt, po njegovi smerti od ondot vernivši se je
rastel v mestu Nazaret, ljub Bogu in ljudem. Dva¬
najst let star je prišel s svojimi starši na božjo pot
v Jeruzalemski tempelj. Njegovemu govorjenju
se je vse čudilo in stermelo. Trideset let star je po

60

šegi svoje dežele začel očitno učiti. Njegov pred¬
hodnik, Janez kerstnik ga je, kakor so govorile
prerokbe, v reki Jordanu kerstil. Sv. Duh se je
v podobi goloba nad njim prikazal in O c e ne¬
beški  ga je očitno pred vsemi ljudmi naznanil
za svojega ljubljenega Sina,  nad kterim ima
dopadanje. Podal se je v pušavo, se je nam v iz-
gled štirdeset dni in noči s postom in molitvijo na
veliko delo odrešenja sveta pripravljal, ter zmagal
satana, kteremu je prišel kraljestvo zatret.

Neslišana modrost naukov, ki jih je učil,
čudne dela, ki jih je opravljal, so mu trume ljud¬
stva iz vseli krajev privabile. Koderkoli je hodil, so
ga množice spremljale; celo v pušavo so ukaželjni
za njim hiteli. Nekoliko pobožnih žen in 72 učen¬
cev pa se je s posebno ljubeznijo in vdanostjo ž
njim sklenilo. Izmed teh učencev si je zvolil 12
apostolov,  ktere je z neskončno ljubeznijo,
skerbjo inpoterpežljivostjo vodil, z besedo in zgle¬
dom učil, da bi jih pripravne storil, po njegovi
smerti njegovo ime po vsem svetu razglasiti, in s
sv. zakramenti vse ljudi in vse narode v nebesa pri¬
peljati. Njih imena so: Peter in Andrej, Janež in
Jakop, Filip in Jernej , Tomaž in Matevž, Jakop
mlajši in Judež Tadej, Simon in Judež Iškariot.
Pa tudi veliko izmed učenih, bogatih in imenitnih
judov se je njegovim učencem pridružilo, kakor La¬
zar, Nikodem in Jožef arimatejski.

61

Svetost njegovih naukov, njegovo cisto in
neomadežano življenje, ki ga je vsem priporočal,
je razkačilo vse hudobneže interdovratne grešnike;
tudi slava in hvala, ki mu je od vseh strani donela,
je razserdila častilakomne farizeje, saduceje in pis¬
mouke, ter je zbudila njih nevošljivost. Zakolnejo
se zoper njega, in sklenejo smert nedolžnega

v

jagnjeta.  Ze tri leta je Kristus učil, in je k veli¬
konočnim praznikom zopet prišel v Jeruzalem.
Ljudstvo, ko to sliši, mu hiti naproti. S cvetjem mu
natrosijo steze, s palmovimi vejami mu venčajo ce¬
sto in razprostirajo svoje oblačila pod njegove noge.
Na žebetu osličinem, kakor je bilo prerokovano,
jezdi med njimi v Jeruzalem kralj judovski, in vse
ljudstvo se raduje in na glas vpije: „Hozana sinu
Davidovemu; bodi češen, kteri ide v imenu Gospo¬
dovem!“ Tako ga slavijo in spremljajo skoz vse
ulice Jeruzalema v tempelj. Spomin tega veselja ob¬
hajamo cvetno nedeljo.  Zavolj tolike časti, kise
mu  je skazala, je pa tudi nevošljivost sovražnikov
do verha prikipela, še pred velikonočnim praz¬
nikom ga sklenejo umoriti, in ker Jezus ve, da je
njegova ura prišla, se jim da radovoljno v roke. Kako
je bil za trideset srebernikov izdan, zasramovan,
preklet, zaveržen in nevernikom izdan, bičan in
s ternjem kronan, pred vsem ljudstvom za ned olž-
nega spoznan,  pa vendar k grozovitni smerti na
križu obsojen, to vsi vemo. V petek ob treh po-

62

poldne je na ves glas na križu zavpil: „Oče,

v tvoje roke izročam svojo dušo!" je nagnil glavo,
in je umeri.

On, ki je prišel zmagat greh in smert, ni v
grobu strohnel,  temuč kakor so preroki od
njega govorili, in je sam napovedal, je tretji dan
častitljivo od smerti vstal,  se je skoz 40 dni več¬
krat svojim učencem prikazal, jim je zapovedal čakati
v Jeruzalemu, dokler ne bojo sv. Duha prejeli, in
se je štirdeseti dan vpričo več kakor 500 ljudi
častitljivo vzdignil v nebesa, kjer sedi na desnici
Očeta naš s redni k in besednik.  Tamkaj nam je
vsem, ki se z zvesto ljubeznijo njegovih zapoved
deržimo, častitljive sedeže pripravil, da, kjer je on
naša glava, bomo tudi mi, udje njegovega telesa,
v nepopisljivem veselju vekomaj.

26. Nauki in dela Kristusova.

Življenje Kristusovo nam priča, da je v
resnici on, v stari zavezi popisani in napovedani
odrešenik. Svoje božje poslanstvo in božjo naturo
je še posebno skazal: 1, S svojimi nauki; 2.
s svetim svojim življenjem; 3. s svojimi čudeži;
4. s svojim prerokovanjem.

Tako slovesno, tako modro še ni nikoli
nobeden človek učil in ne bo, kakor Kristus.

63

On sam je rekel: Več kakor Salomon,

je tukej. Vse, kar je v bukvah stare zaveze
pisanega in zapovedanega, je poterdil; le podobe,
ki so na njega kazale, je rekel, da nehajo. Na te
nauke je postavil on svoje neskončno sveto
podučevanje. Bolj na tanko, kakor preroki, nas je
on učil Boga spoznavati in mu služiti. Razlagal je,
da je človek zato stvarjen, da bi živel v svetosti in
se zveličal; da pa iz lastne moči tega ne more, ker
je po grehu popačen. Učil je, da je on božji
S i n, za to na svet prišel, da bi grehe sveta na se
vzel; in da bo s svojo smertjo plačal dolg za grehe
sveta. Zato je pa tirjal, da mora vsak, kteri hoče
njegovega zasluženja deležen biti, v njega, kakor
v pravega Boga in človeka,  verovati, po
njegovih naukih živeti, se pomočkov poslužiti,
kakor jih je on izročil, in rabiti sv. zakramente,
kterih je sedem postavil. Učil je, da se zveličanje
doseže le v njegovi cerkvi rekoč: „Kdor ne
verje in ne bo keršen, bo pogubljen.'*  —
Poglavitno zapoved svoje cerkve je postavil ljube¬
zen : „ L j u b i Boga čez vse, svojega bliž¬
njega, kakor  sam  sebe." Preklel je hinavšino in
zavergel zgoli zunanjo pravičnost; le to Bogu
dopade, kar iz serca izvira, in je njemu v čast
storjeno. Le dvojna pot pelja v nebesa: pot ne^
dolžnosti in pokore. — Te tako imenitne nauke
pa jo učil večidel v prilikah,  ktere je lahko vsak

64

umel in pomnil. Take prilike so: od semena, kije
na razno zemljo padlo; od morskih biserov; od
mreže; od kralja, ki je hišnika na račun poklical;
od hišnega očeta, ki je delavce v vinograd klical,
od ljulike med pšenico ; od zgubljenega sina itd.
Obširno popisano stoji vse to v štirih evangeljih,
kakor so jih popisali ss. Matevž, Marka, Luka in
Janez.

Sveto je bilo življenje Kristusovo ; celo svojim
naj serditišim sovražnikom je mogel reči: Kdo
izmed vas me more greha obdolžiti? Učil je pot
popolnosti, pa je tudi sam po nji hodil, ter gorovil:
„Jaz sem pot, resnica in ž i vi j e nje, nobe¬
den ne pride k Očetu, kakor po meni.“
Vse njegovo življenje je bilo gola dobrota in izgled
naj lepših čednost, naj gorečniše ljubezni do Boga
in bližnjega, ponižnosti, usmiljenja in poferpežlji-
vosti. Njegovo veselje je bilo, voljo nebeškega
Očeta storiti in bližnjemu pomagati.

Jezus je delal čudeže  ljubezni in vsega-
mogočnosti, kakor nobeden božjih prerokov pred
njim: čudeže 1. nad mertvo naturo, ter je
spremenil vodo v vino; je zapovedal morju in
vetrovom, in je veliko tisoč ljudstva z malo krnili
nasitil; 2. nad ljudmi, ter je brez števila ljudi
ozdravil, pogosto celo daleč proč od njih le s samo
besedo; 3. celo rnertve je oživil, kakor mladenča
Najmskega, hčer Jajrovo in svojega prijatla Lazara.

65

Svojo božjo vsegavednost je pokazal Jezus
s prerokovanjem.  Vedel je skrivne misli vseh
ljudi, postavimo: misli hinavskih farizejev, misli
kvojih učencov; poznal je življenje vsakega človeka,
kakor postavimo življenje Natanaela in Samarijanske
žene, ki ju ni še nikdar vidil. Prerokoval je prihodnje
reči: svoje terpljenje in smert, nezvestobo ueencov,
izdajstvo Judeževo, tajbo Petrovo; svoje vstajenje,
vnebohod in prihod sv. Duha. Solze je tudi točil
nad Jeruzalemskim mestom, in na tanko popisal
njegov strašen konec, da ne bo kamen na kamnu
ostal. Njegova cerkev se bo po vsi zemlji razširila,
in ostala do konca sveta; sovražniki jo bodo sicer
naletavali, pa je nikoli zmagali; zakaj: „jaz osta¬
nem z vami,  je rekel, vse dni do konca
sv  eta.“

Naj lepše pa je pokazal Jezus svojo ljubezen
in naj veči čudež je storil pri zadnji večerji. Jedel
je s svojimi apostoli velikonočno jagnje, po Mojze¬
sovi postavi, in s tem je bila končana stara
zaveza.  In zdaj je vzel v svoje roke kruh in
vino,  je blagoslovil obedvoje ter rekel: To je
moje telo; — to je moja kri.  Kar je storil
kervavo  na križu, je storil tukej ne kervavo.
Samega sebe je daroval nebeškemu Očetu v spravo
za naše grehe, naš odrešenik, vernim pa v hrano
večnega življenja, naš zveličar. S tem je storil
novo in večno  za  v e z o, zavezo miru in sprave

5

Ponovilo potrebnih naukov.

66

med ljudmi in Bogom. Bog in človek Jezus Kristus
ne živi zdaj kar na desnici Očetovi v nebesih*
ampak tudi pri nas in med nami na zemlji. On
prebiva v naših cerkvah, stanuje na naših oltarjih,
zakaj; Njegovo veselje je, biti pri otro¬
cih človeških  (Modr. 8. 31). Noč in dan nas
čaka, da bi k njemu prihiteli, ga pozdravili in
molili, mu svoje reve potožili, ga milosti prosili;
ga pri sv. maši Bogu Očetu darovali in v sv. obha¬
jilu v hrano večnega življenja prejeli: »Kdor je
tega kruha, bo živel vekomaj."  O
kako svete so naše cerkve! — Ti pa bodi česen in
hvaljen v presvetem zakramentu Kristus Jezus
naša sladkost in naša ljubezen!

27. Prihod sv. Duha; djanje
apostolov.

Binkoštno nedeljo se je dopolnila prerokba
stare zaveze in obljuba Kristusova, ter je prišel
čez apostole sv. Duh, in jih napolnil s svojimi
darovi. Razsvetljeni na pameti, močni v volji in
obdarovani s čudovito znanostjo raznih jezikov so
začeli poprej boječi ribči zdaj brez strahu pred vsemi
ljudmi Kristusa oznanovati. Naj poprej in v imenu
seh je povzdignil sv. Peter  svoj glas, in že na
pervo pridigo se jih je 3000 spreobernilo in dalo

67

kerstiti. Bili so iz raznih krajev Azie, Afrike in
Evrope, in domu vernivšise, so slišane nauke in videne
čudeže tudi v svojem kraju razglasili in apostol¬
skim pridigarjem že pot pripravili. Pridige apo¬
stolov pa so spremljali veliki čudeži. Ko gresta
Peter in Janez v tempelj, zagledata 40 let starega
od rojstva hromovega moža, ki je milošnje prosil.
Peter ga pogleda ter reče: „Zlata in srebra nimam;
pa kar imam, ti dam: V imenu Jezusa Kristusa
Nazarenskega vstani in hodi!" Pri tej priči je zdrav
in vesel vstal in šel ž njima v tempelj. Vse ljudstvo
je stermelo in hvalilo Boga, in število vernikov je
še tisti dan na 5000 dorastlo. Sovražniki aposto¬
lov so z zobmi Škripali, jih zgrabili in vergli
v ječo; pa iz strahu pred ljudstvom sojih  zopet
izpustili, ter jim prepovedali od Jezusa govoriti;
pa Peter v imenu vseh jim slobodno odgovori:
„Sodite sami, ali je bolj prav Boga ali vas bogati?
Mi ne moremo molčati, ako nam Bog zapove govo¬
riti." Brez strahu učijo in število vernikov se
množi čudovito, posebno ker so tolike čudeže
delali, da so ljudje celo bolnike na ulice pola¬
gali, da bi jih senca Petrova, ko bo memo šel,
zadela. In vsi, ktere je njegova senca zadela,
so ozdraveli. Zopet jih tedaj zgrabijo in jih veržejo
v ječo; pa ko jih pred sodbo zakličejo, najdejo
ječine vrata zaperte, med tem ko apostoli, po
angelu rešeni, že v tempeijnu uče. Na to se sovraž-

5 *

68

niki toliko raztogotijo, da jih sklenejo pomoriti,
pa eden izmed farizejev, Gamaliel po imenu, jim reče:
»Pustimo jih: ako je njihovo početje človeško
delo, bo samo od sebe razpadlo; ako je pa božje
delo, ga mi ne moremo vničiti." In zares! on je
prav govoril. Sv. cerkev, ktere udje smo mi, je
delo božje, ne svet, ne pekel je ne more zatreti.
Terdovratni judje pa s tem svetom niso bili zado¬
voljni. Apostole so za zdaj dali sicer le kar do
kervi bičati in jih po tem izpustili, pa le zato, da bi
pripravnišo priliko našli, jih umoriti; vernike pa so
začeli z vso silo in grozo preganjati.

Pervi je za Kristusa smert storil sv. Š tefan,
zato tudi njegov god precej po prazniku rojstva
Kristusovega obhajamo. Ker apostoli niso mogli
vseli služeb v cerkvi sami opraviti, so si z molitvijo
in pokladanjem rok izvolili posebne može, diakone
imenovane, kteri so nižja opravila opravljali, zlasti
pa pridigovati pomagali. Naj imenitneji med

v v

temi je bil sv. Stefan, Ko je pa Stefan serčno od
Kristusa govoril, in terdovratnost judov ostro
svaril, ga zgrabijo, vlečejo pred mesto, in ga pobi¬
jejo s kamenjem, med tem ko je vidil nebesa odperta
in je molil: „0 Jezus! sprejmi mojo dušo! in nikar
jim tega v greh ne štej! “ Naj serditejši med
njegovimi sovražniki pa je bil Savel,  mlad, učen,
bogaboječ, pa od strasti slep farizej, kteri
je druge v njegovo smert šuntal. On je celo

G9

v daljni Damask hitel vernikov preganjat. Na
poti pa ga neznana svitloba obsije, da ves
omamljen s konja pade. Glas zasliši iz nebes :
»Savel! zakaj me preganjaš? In Savel v strahu
popraša: „Kdo si ti?“ Glas na dalej: »Jaz sem
Jezus, kterega preganjaš!" Savel praša dalje: »Kaj
hočeš, da naj storim?" In glas odgovori: »Pojdi v
mesto, tam ti bo povedano, kaj da stori." In od
te ure je bil Savel slep. V mesto ga pripeljejo,
Kog pobožnega Ananija k njemu pošlje; ta ga je
podučil in kerstil in takrat je Savel, v prihodnje
Pavel imenovan, zopet spregledal. Pozneje so apo¬
stoli nanj roke položili in ga v apostolsko službo
posvetili; in ker ga je Kristus sam poklical, kakor
druge apostole, se tudi on apostol imenuje. Od
zdaj za naprej je bil on naj gorečniši oznanovavec
Kristusov. Ne da se ne izreči, ne popisati, koliko je
terpel med judi in neverniki. Terpel je kakor sam
pravi: lakoto in žejo, mraz in vročino, večletno ječo
in verige; bil je do kervi bičan, skorej do smerti
kamnjan, prehodil je nezmerno veliko sveta,
in povsod je sv. evangelj oznanoval,

Kjerkoli so apostoli zlasti po mestih novo
družbo vernikov zbrali, so ji lastnega škofa
za voditelja dali, kteri je po tem mašnike okoli
po deželi pošiljal. Vendar so pa tiste cerkve,
pri kterih so apostoli sami svoj sedež imeli,
v edno neko prednost pred drugimi ohranile,

70

in so bile tako rekoč materne  cerkve, škofje
pri teh cerkvah pa so bili pozneje patriarhi
imenovani. Naj imenitniše med temi so bile
v Jeruzalemu,  poznej v Antiohii,  kjer
so se verniki naj poprej zaceli k r i s tj a n i
imenovati, in v Rimu.  V naših krajih je ta
čast zadela Oglejsko  cerkev blizo Gorice, ■
ktero je evangelist Marka  ustanovil; zdaj
pa se B e n e š k i škof od te cerkve patriarh
imenuje.

Kmali pa je huda razpertija med krist¬
jani vstala, ker so judje v kristjane spreober-
njeni terdili, da se mora tudi v keršanski cerkvi
vsa Mojzesova postava z vsemi obredi (šegami)
deržati. Tedaj se je več apostolov v Jeruzalemu
z drugimi škofi vred zbralo, ker so, kakor
jim je Jezus obljubil, v imenu sv. Duha
razsodili, da Mojzesova obredna postava krist¬
janov ne veže. Pri tem zboru je bil sv. Peter
predsednik in je pervi govoril. Taka zbirališa
škofov pod predsedništvom rimskega pa¬
peža,  ki so namestnik sv. Petra, se imenu¬
jejo vesoljni cerkveni zbori.  V teh
zborih govori sam sv. Duh; zato vse to, kar
se v njih sklene, ravno tako velja, kakor da bi
nam sam Bog z nebes oznanil, zakaj Kristus
je obljubil; »Prosil bom Očeta,  in  dal  J
vam  bo  (namesto mene) drugega tolažni-


71

k a, kteii bo vedno pri vas ostal,
Duha resnice." Takih vesoljnih cerkvenih
zborov se je do zdaj že 21 v naši sv. cerkvi
obhajalo.

28. Razdjanje Jeruzalema. Smert
apostolov.

Le malo judov se je keršanski veri
pridružilo; njih veči del je terdovraten ostal,
ter le posvetnega, mogočnega odrešenika pri¬
čakoval, kteri bi jih Rimske sužnosti rešil,
in nad vse druge narode povzdignil. Zato
so dalje bolj Rimljanom nagajali, po krivih
prerokih zapeljani, poslednič pa so jim v ve¬
likem vesoljnem puntu pokoršino celo odrekli,

' in več tavžent Rimljanov pomorili. S tem so
serdito Rimsko vojsko nad se priklicali, ktere
se je Bog poslužil, da se je za nedolžno kri
svojega Sina nad judi zmaševal. Kar svet
stoji, še tolike stiske in reve ni bilo, kakor
Pri razdjanju Jeruzalema. Ravno ob velikonoč¬
nih praznikih, ko je tujih romarjev vse po
niestu mergolelo, leta 69 po Kristusu, je
^it, Rimskega cesarja sin, z mogočno ojsko

72

Jeruzalem obdal, da nobeden ni mogel ne
noter ne vun. Strašna lakota je v mestu
vstala; neka mati je celo svoje lastno dete
spekla in jedla. Za lakoto je prišla kuga in v
poltretjem mescu so le kar pri enih vratih
11 S,000 merličev iznosih; 600,000 pa so jih
čez zid pometali in hiše so jih bile vse na- ,
tlačene. Rimljani ne morejo več tolike gnju-
sobe gledati, s strahovitim napadom se lotijo
mesta, in ga zmagajo z grozovito morijo in po¬
žigom. Serdit vojšak verze gorečo bakljo v tem¬
pelj, in mahom je vse v plamenu. Tit si je
prizadeval tempelj oteti ter ogenj pogasiti, pa
vse je bilo zastonj; sam je spoznal, da tega ni j
storila njegova roka, ampak roka serditega Boga.
Kakor je Kristus prerokval, se je zgodilo: še
kamen ni na kamnu  ostal. Izmed vjetega
ljudstva je bilo še veliko pokončanih in na
križe obešenih, 97.000 pa v sužnost prodanih.
Vsi drugi so se po vsem svetu razškropili, in
so še dan današnji žive priče božje pravice
nad terdovratniki in resnice keršanke vere.

V tem času je pa tudi apostolom čas
življenja dotekel, in Bog jih je poklical na
zasluženo plačilo. Pervi njih je smert storil
sv. Jakop,  Janezov brat, kterega je dal
Herod ob glavo djati. Sv. Jakop mlaji, Jeru¬
zalemski škof, je bil leta 64 zverh tempelj na

73

verzen, kamnjan in po tem s kolom do smerti
pobit. Sv. Peter in Pavel  sta ob enem
v Rim«  smert storila leta 67. Pervi je bil
z glavo navdol križan, drugem« je bila glava
odsekana. Sv. Andrej  je evangelj oznano-
val po sedanji Turčii in Rusii.  Bil je
obsojen k smerti na križu, na kterem
je še dva dni živel, in dotlej Kristusa
oznanoval, dokler ni duše iz. sebe dal okoli
leta 70. — Sv. Tomaž  je prišel do Perzije
in Indije,  in ondi je bil s pušico preboden.
-— Sv. Jernej  je obhodil Indijo in Ara¬
bijo.  Njemu so kožo živemu oderli in glavo
odsekali. — Sv. Matevž  je učil po
Zamorskem;  med sv. mašo so ga zgra¬
bili in neusmiljeno umorili. — Sv. Simon
je obhodil Egipt  in severno Afriko;  njega
so z žago prerezali. — Sv. Judež Tadej
je učil ob Sredzemskem morju v Azii; njemu
so glavo odsekali. — Sv. M atija,  na mesto
Judeža Iškariota izvoljen, je učil zlasti ob

v

C er nem morju;  njega so kamnjali in mu
s sekiro glavo odsekali. — Sv. Luk e ž, evan¬
gelist, je pridigoval po Laškem  in Dal¬
matinskem;  on je v groznih mukah svojo
dušo izdihnil. — Sv. Marka,  evangelist,
je učil okoli jadranskega morja, zlasti v
Ogleju,-  potem v Egiptu,  kjer je poslednje

leta  v Aleksandrii živel. Na veliko noč
med sv, mašo so ga neverniki zgrabili, zve¬
zali, in dva dni po ulicah po kamnju okoli
vlačili. Tla in kamnja so bile od njegove kervi
pobarvane, sem tertje so ležali kosi njegovega
mesa. V tem terpljenju je izdihnil svojo
sv. dušo. — Vse je preživel sv. Janez,
ljubček Jezusov. Bil je v Rimu v posodo
vrelega olja veržen, pa zdrav je v njem
ostal, in na otok Patmos poslan , kjer je
skrivno razodetje pisal. Pozneje je živel še
veliko let v Efezu  v Azii kakor škof, kjer
je v visoki starosti mirno in veselo v Gospo¬
du zaspal. Tukaj je še opomniti smerti Jezu¬
sove matere Marije.  Med tem ko je Jožef,
rednik Kristusov, že ob času njegovega živ-
lenja umeri, je Marija še kakih 15 let po nje¬
govem vnebohodu živela, in se deržala sv.
apostola Janeza, kteremu jo je Jezus na
križu izročil z besedami: „Sin, glej, tvoja

v

mati!" Na veliki Šmaren  (veliko Gospoj-
nico ali veliko mašo) obhajamo god njenega
vnebovzetja; god sv. Jožefa pa 19. marca.

75

29. Razširjanje cerkve v ti dobi.

v

Življenje p er vi h kristjanov.

„ Dober pastir da življenje za svojo čedo,"
je učil Kristus. Ta nauk so zvesto dopolnili
njegovi pervi oznanovavci. „Pojdite po vsem
svetu in učite vse narode," jim je ukazal, in
tudi ta ukaz so neutrudni v vsakošnem
pomanjkanju in groznem terpljenju do smerti
dopolnovali. Od solnčnega izhoda do zahoda,
od juga do severa so obhodili, kakor smo
zgorej vidili, neizmerno veliko sveta. Kakor

so storili oni, so storili tudi, njih nasledniki,

in že v ti dobi je bila cerkev tako daleč
razširjena, da je sv. Justin že v drugem

stoletju pisal: „Ni ga ljudstva, ne med div¬

jaki, ne med omikanimi, kjer bi se v imenu
križanega Jezusa Očetu in Stvarniku sveta
molitve in zahvale ne darovale."

Posebno veliko je pa k temu primoglo
sveto življenje  pervih kristjanov. Rili so vsi
eno serce, ena duša; polni ljubezni med seboj,
kakor bratje in sestre. Revežev med njimi ni
bilo; zakaj kar so premožni čez potrebo imeli,
so prinesli apostolom, kteri so milošnjo po
diakonih med uboge delili. Sploh je bilo njih

76

življenje čisto, pohlevno, krotko, poterpežljivo
v preganjanju in terpljenju. Niso vezali svojega
serca ne na čast, ne na bogastvo, ne na le¬
poto in drugo nečimernost sveta. Živeli so
sicer na zemlji, pa njih misli so bile v ne¬
besih. Celo neverniki so se jim čudili,
ter pogosto govorili: „Glejte! kako se ljubijo,

in kako so pripravljeni eden za drugega

umreti." Posebno so se malikovavci inarternikorn
čudili: „To mora zares nebeška resnica biti,

so djali, za ktero so s takim veseljem pri¬

pravljeni vse dati, vse terpeti." Verh tega, ker
so se pervi kristjani toliko srečne v Jezusovi
veri čutili, zato si je vsak prizadeval, še tudi
drugim ljudem to srečo nakloniti, in s sv. vero
jih seznaniti. Kupec na svojih daljnih potih,
vojšak med svojimi tovarši, spreohernjeni mo¬
drijani v svojih šolah, sužnji v hišah svojih
gospodarjev, žene pri svojih možeh in otrocih,
z eno besedo, vsak v svojem stanu in poklicu
je bil oznanovavec sv. vere Kristusove.

30. Prednost Rimske cerkve in Rimskih
papežev.

Kakor ima truplo veliko udov, pa so vsi
udje med sebo v zvezi, in kakor se žile po

77

vsem truplu raztekajo, pa se zopet vse v sercu
snidejo, kjer je središe življenja: ravno tako

se je tudi sv. cerkev, kakor smo ravno vidili,
po vseh krajih sveta razširila; vendar pa je
zmirom le ena edina cerkev  ostala, ker
so se vedno vse žile, po kterih se je živa voda
sv. vere po vsem svetu raztekala, v enem
sercu shajale. To serce sv. cerkve, vir več¬
nega življenja, je Jezus Kristus sam,
kteri je govoril: „Jaz sem z vami vse dni do
konca sveta." Pa on sedi zdaj na desnici
Očetovi, in je neviden poglavar cerkve. Ker je
pa vidno cerkev postavil, ktera se kakor mesto
na hribu vsem narodom te zemlje kaže, ji je dal
tudi vidnega  poglavarja. Izmed svojih apo¬
stolov je izvolil za poglavarja in višega pastirja
vse cerkve sv. Petra.  Na njega je kakor na
skalo svojo cerkvo zidal, njemu je dal pastir¬
sko oblast nad jagnjeta in ovce, njemu je še
posebej izročil ključe nebeškega kraljestva, in za
njega je posebej molil, da bi njegova vera
nikoli ne pešala, in da bi sam terden v veri
tudi svoje brate poterjeval. Kakor p e r v e g a
med seboj so ga tudi apostoli po Kristusovem
vnebohodu vedno častili in se mu podvergli,
pa tudi on sam si je bil svojega poklica in
svojih pravic dobro svest, ter se je vedno ka¬
kor pervaka med njimi obnašal. Sv. Peter je

78

kakor škof v Rimu  živel in tamkej umeri.
Čast in pravice, ktere je bil Kristus njemu
izročil, so tedaj za njim dedovali Rimski
škofje, ki jih papeže  imenujemo. To se
je tudi od nekdaj v sv. cerkvi spoznalo in

v  #

verovalo. Ze sv. Ignaci,  ucenec sv. apostola
Janeza, imenuje Rimsko cerkev prednico zveze
ljubezni, to je sv. cerkve. Sv. C i p r i j a n
piše: „Na Petra je vsa cerkev vstavljena;
svoje predstvo je on pa na Rimsko cerkev
prenesel. Zalo je škofijski stol v Rimu Pe¬
trov stol. Cerkev v Rimu je perva in naj
imenitneja; ž njenim škofom morajo biti vsi
drugi škofje v zvezi." Sv. Hieronim
pravi: „Kdor z rimsko cerkvijo ni. zvezan,

je zunej cerkve." In sv. Avguštin  govori:
„Sodba iz Rima je sodba vse cerkve;
kdor je v Rimu odveržen, je odveržen po
vsi zemlji. “

31. Preganjanje cerkve.

Sv. cerkev je v kratkem času iz malega
zerna veliko drevo izrastla, poluo naj lep¬
šega cvetja. Pa Bog je hotel ojstro skusiti
zvestobo svoje neveste, in ji je že zgodej
priložnost dal, belo oblačilo kerstne nedolžnosti

79

in nedolžnega veselja z rudečo barvo kerva-
vega mučeništva okinčati. Cerkev keršena v
vodi s sv. Duhom, je prejela zdaj tudi kervavi
kerst. Komaj je namreč Jeruzalemski tempelj
v prah zibnil, in je cerkev pri judih pokoj
dosegla, so se že neverniki z vso močjo
in strahovitostjo zoper njo vzdignili. Jeli
so kristjani nevernikom kaj hudega storili?
Ničesar; marveč so jih ljubili, jim pomagali,
za nje molili; nevernim gosposkam pa so bili
v vseh posvetnih rečeh pokorni in zvesti.
Zakaj so jih tedaj preganjali? Odgovor se
najde v besedah Kristusovih: „Kdor hudo

dela, sovraži luč.“ Jan 3, 20. Neverniki,

skoz in skoz mesenim strastim vdani in sužni,
z naj ostudnišimi pregrehami vsi oskru¬
njeni, v hudobijah postarani in oterpnjeni, niso
mogli gledati čistega in svetega življenja krist¬
janov in poslušati pridig od nedolžnosti in
pokore, da bi jim ne bila vest začela njih pregreh
ostro očitati. Zato so sklenili, vse kristjane po¬
moriti, da bi svojo zbujeno vest zopet potolažili.
Začeli so tedaj vseh nesreč, ki so se jim prigodile,
kristjane dolžiti, ter so rekli, da jim zato njih bo¬
govi lakoto, kugo, potres, povodenj in druge stiske
pošiljajo , ker jih kristjani zaničujejo. Razun
tega so jih še malikovavski duhovni zoper krist¬
jane šuntali, in neverski cesarji so menili, da bo

80

cesarstvo razpadlo, ako se bo bogovom dolžna
čast vzela.

Pervi cesar, ki je cerkev preganjati začel, je
bil N er o, mož divjega, neusmiljenega serca in
gerdega zaderžanja. Od tega časa, od leta 64 do
leta 312 je s kratkim prenehanjem pod nekterimi
boljšimi cesarji, cerkev vedno preganjanje terpela.
Koliko kervi je v tem dolgem času izteklo, koliko
kristjanov, otrok, mladenčev in devic, mož in žen
in sivih starčekov je bilo pomorjenih, se ne da do¬
povedati. in pero se brani pisati, kako grozovite
muke so si neverniki izmišljevali. V smradljive ječe
in podzemljske jame so jih zapirali, v težke verige
vklepali, do smerti jih izstradovali; v vodah so jih
topili, s sekiro jim glave sekali, s pušicami jih
streljali, na križe obešali, divjim zverinam melali.
Na tezavnice sojih napenjali, do belih kosti s Šiba¬
mi tepli, zohe jim izbijali, iztikali oči, jezike izde-
rali. roke in noge odsekovali. Z grebeni so jih po
vsem životu tergali, z gerečimi bakljami od strani
žgali, rane jim s soljo in jesihomhuje delali, jih po
ostrih čepinah vlačili, na roših jih pekli, za noge
obešenim spodej počasen ogenj kurili, za noge
med vkup sklonjene drevesa privezovali, da so bili
potem raztergani, na kole poleg cest so jih nati¬
kali, s smoljo mazali in zažigali, da so jim po noči
namest svetilnic svetili. In terpinčenje se je tako rav¬
nalo, da niso nagle smerti umerli, temuč dolgo časa,

81

večkrat po več dni ponavljane bolečine so terpeli,
da bi njih stanovitost omagala.

In da pri vsem tem in tolikem preganjanju
in terpljenju kristjani od vere niso odstopli , in
cerkev ni bila zaterta: marveč, ako je število krist¬
janov toliko bolj rastlo, kolikor bolj so jih pre¬
ganjali, tako da, ko so enega kristjana mučili, je
pogosto po deset in še več nevernikov na glas za
sv. kerst prosilo, in se trinogom v mučenje ponu¬
dilo, in se je med kristjani celo pregovor začel:
Kri mučenikov je seme kristjanov;
— kaj se iz vsega tega učimo? Kaj dru¬
gega , kakor da sv. keršanska vera, kakor
jo sv. Rimska katoliška verkev uči, ni človeško
delo, ampak božje delo, da je zidana na skalo,
ktere ne bodo zmagale vrata peklenska; da
Kristus svojo nevesto ljubi in varuje, kakor pun¬
čico svojego očesa — On, ki je učence tolažil
rekoč: „Na svetu hote sicer bridkost imeli, pa
zaupajte; jaz sem svet premagal." Jan. 16, 33.

32. Zgledi življenja Svetnikov.

Naša cerkev se sveta imenuje, zato ker je
njen začetnik svet, ker k svetosti napeljuje in ker
je vsigdar imela ude, ki so sveto živeli in sveto
umerli, in ktei ih svetost je Bog ali že v življenju

Ponovilo potrebnih naukov. ®

82

ali po smerti s čudeži spričal. Imenujemo jih svet¬
nike, ktere nam je cerkev v izgled postavila, da
bi njih življenje posnemali, jih častili, in se
njih prošnji priporočali. Tudi se vsakemu krist¬
janu pri sv. kerstu ime svetnika da, kterega po¬
tem svojega godovnjaka (patrona) imenuje in časti.

Svetniki v pervi dobi kristjanstva so bili
večidel vsi mučeniki,  zato tako imenovani, ker
so v terpljenju in s kervavo smertjo resnico svete
Jezusove vere pričali. Izmed njih nebrojnega števila
tukaj le nektere bolj znane v izgled postavimo, in
sicer možkega spola.

1. Sv. Ignaci  je bil učenec sv. apostola
Janeza in škof Antijohiski. On si je mučeniško •
krono toliko želel, da se je, ko so ga k smerti ob¬
sodili, silno razveselil, ter molil: »Zahvalim te, o
Gospod! da me vrednega storiš, s tvojim aposto¬
lom Pavlom v železje zakovanim biti, in drugega
ne želim, kakor da bi me zveri raztergale." Ko so
hotli kristjani pri cesarju za njega prositi, jim je
pisal, „Ne branite mi v smert iti. Ogenj, križ,
zveri, vse bolečine naj planejo v mene, ne bojim
se: zakaj ljubše mi je umreti za Jezusa Kristusa,
kakor biti kralj sveta. Ne maram za jed, moja j ed je
telo Jezusa Kristusa; ne maram za pitje, moje pitje je
kri Jezusova." V Rimu so ga levi raztergali, le nekaj
debelejih kosti je ostalo, ktere so kristjani spošt¬
ljivo pabrali, in v Antiohijo prenesli. Tudi so krist-

83

jani iz Rima v Antiohijo pisali: ».Naznanili smo
vam dan njegove smerti, zato da se bomo vsako
leto zbrali, njegov spomin obhajali, v zaupanju, da
bomo tudi njegove krone deležni." Iz tega vidimo,
da so že v pervi cerkvi svetnike in njih ostanke
(svetinje) častili, njih godove obhajali, in pri sv.
maši njih spomin imeli.

2 .  Sv. Polikarp  škof, že siv starček, je bil
siljen Kristusa preklinjati, pa je odgovoril: „Ze šest
in osemdeset let Kristusa služim, pa nikoli mi nič
žalega ni storil, kako tedaj bi mogel tistega pre¬
klinjati, kteri meje odrešil?" Na germado so ga h
kolu privezali in spodej kurili; ker se ga pa ogenj
ni dotaknil, mu je vojšak z mečem serce prebodel.

3. Sv. M o h o F škof in sv. Fort  u n a t diakon
sta bila v Ogleju ob glavo djana. Sv. Mohor učenec
sv. Marka, je bil pervi Oglejski škof, kteri je po
naših krajih sveto kerš. vero oznanoval. Kranjska
dežela ta svetnika ko svoja perva pripomočnika
časti.

4. Sv. L o vr en ec, diakon je vse svoje in
cerkveno premoženje med uboge razdelil, da bi ga
lakomni cesar ne poropal. Vprašan, kje so cerkve¬
ni zakladi, pripelja dolgo versto ubogih, slepih,
kraljevih, in drugih sirot, ter reče poglavarju:
„Glej, polno dvoriše zlatih in srebernih posod in
dragih kamnov. Zlato in srebro, ki ga ti želiš, je

slaba zapeljiva ruda; pravo zlato pa je božja luč

6 *

84

— Jesus Kristus, kterega učenci so ti-le ubožci."
Poglavar ves serdit je ukazal serčnega mladenča na
razbeljen ros pripeti in polagoma na žerjavci peči.
Na eni strani ves pečen, reče mirno grozovitnežu:
Ukaži me oberniti, da bom od obeh strani pečen;
potem pa si kosec odreži in jej, ako se ti poljubi."
Potem je oči oberni! k nebesom, je molil, da bi se
vse Rimsko mesto k pravi veri spreobernilo; in ko
je odmolil, je mirno zaspal v Gospodu.

5. Sv. Juri,  v jutrovih deželah doma, je bil
pobožen vojsak in je na ravnost cesarja svaril, ka¬
ko hudo dela, da nedolžne kristjane preganja. Ce¬
sar se razjezi, ukaže ga s kolom treti, na tezavnico
napeti in neusmiljeno mučiti; ker se pa ni dal pre¬
motiti, so mu glavo odsekali. Na podobah ima sv.
Juri pri sebi grozovitim pošast, ktero s sulico pre¬
bada. Ta pošast pomeni greh, kterega je sv. Juri
sulico sv. vere premagal.

6. Sv. Pan k rac , od neverskih staršev rojen,
se je dal štirnajst let star kerstiti. Kmali potem
ga zgrabijo in z dobrim in hudim skušajo premo¬
titi. Pa serčno je odgovoril cesarju: „Ne misli, o
cesar! če sem ravno mlad, da bi tako nespameten
bil, kaj takega storiti. Tvoji bogovi so goljuli in
zapeljivci; sramota in greh je njih častiti. Na to
so ga ob glavo djali, njegova sveta duša pa je bila
med angele vzeta.

85

Akoravno so bili v ti dobi v naših krajih še
večidel malikovavci, je bila pa vendar že keršanska
vera tudi tukej znana, in je že tudi svoje škofe,
kinali tudi svoje mučenike imela, izmed kterih opo¬
mnimo:

7. Sv. Florijana,  pobožnega vojšaka na
zgornem Avstri jans kem.  Ko mu je trinog
smert žugal, je rekel: „Ti imašle mojetelo v obla¬
sti, moje duše pa ne; čez njo ima le Bog oblast."
Na to ga je ukazal neusmiljeno pretepati in z gre¬
beni tergati; ker je bilo pa vse zastonj, so mu ka¬
men na vrat obesili in ga utopili. Kristjani ga zato
posebnega pomočnika zoper nevarnost ognja časte.

8. Sv. K viri  n je bil škof v mestu Sisku na
sedanjem Horvaškem, kjer se Kolpa v Savo izteka.
Ze sivemu stareeku je neverni poglavar rekel:
„Nerad bi te starega moža mučil, daruj tedaf 1  ma¬
likom, da boš živel v miru." Ali sv. Kvirin mu je
odgovoril: „Zakaj boš moji starosti pregledoval ?
Moja zvestoba Bogu bo premagala vse bolečine."
Potem so ga hudo mučili, poslednjič pa mlinski ka¬
men mu na vrat obesili in ga vergli v vodo. Pa
kamen je verh vode plaval, kakor lahko peresce,
med tim ko je Kvirin vernim in nevernim, ki so ob
vodi stali, neprenehoma pridigoval. Potlej je Boga
prosil, naj ga iz sveta vzame in je utonil.

V

9. Sv. Vik tori  n je bil pervi škof Štajerskih
Slovencov, in je imel svoj sedež v Ptujskem

86

mestu. Bil je rojen Gerk, visokoučen mož, kteri je
veliko slovečih knjig spisal. Leta 303 je svojo kri
prelil za sv. vero.

10. Sv. M aksi m i 1 ijan  je bil rojen v Oe 1 ju.
Bil je neizrečeno usmiljen do ubogih, med ktere
je vse svoje veliko premoženje razdajal. Podal se
je v mesto Lavrejak blizo Denare, ktere mesto
je bilo takrat s Celjem v eni deželi, ki se je
Norikum imenovala. Lavrejačani so ga za svojega
škofa izvolili, ako ravno se je branil tako težke
službe. Vsemu dobremu zvest in neutruden je 27
let Lavrejaško cerkev vodil, pa serce ga je bolelo,
da so mnogi izmed njegovih rojakov v Celju še
malikom darovali. Posebno je malik Mars, bog
vojske, tukej imeniten tempelj imel, kteremu daro¬
vati je neverski poglavar vsem kristjanom za¬
povedal. Sv. Maksimilijan pride, in gre narav¬
nost pred poglavarja, kristjanov zagovarjat. Ali
zgrabijo ga, in ker se brani maliku darovati, ga
ženejo na moriše zunaj Celja, kjer zdaj stoji,
sv. Maksimilijana cerkvica in mu glavo odse¬
kajo, okoli leta 284. Pobožne Celjanke so njegovo
telo skrivaj pokopale, in še kažejo studenec, kamur
seje  njegova sveto glava zatekala. — V Terstu
je bil v tem času sv. Just  v morju utopljen ; in ve¬
liko drugih po vseh krajih zarad Kristusa pomor¬
jenih, kterih sveta imena so zapisana v bukvah
življenja.

87

33. Zgledi življenja Svetnic.

Kakor moški spol šteje veliko svetih marter-
nikov v pervi dobi, ravno tako je tudi ženski spol
z žlahnim vencom svetih mučenic vsake starosti in
vsakega stanu bogato okinčan. Tudi izmed njih
velikega števila le nektere bolj znane v zgled
postavimo.

1. Sv. Neža je posebno malim deklicam lep
izgled, kako se jim je zapeljivega sveta varovati in
že v mladih letih popolnoma Jezusu darovati.
Komaj trinajst let stara, je zalega obraza toliko
dopadla imenitnemu nevercu, da jo je hotel v
zakon imfeti. Pa ona, ki se je bila že Jezusu za
vselej zaročila, se mu je serčno ustavila rekoč:
„Jezus Kristus je moj ženin, kterega mati je
devica, kteremu angeli služijo, ki je lepši, ko
solnce in luna. On je moj in jaz sem njegova.
Kakor sem mlada in slaba, močna bom vendar
zadosti, svojemu Ženinu živeti in umreti." Dal jo,
je zapeljivcom v roke, da bi jo zmotili in oskrunili
pa angel varil jo je po čudežu vse nevarnosti ob¬
varoval. Na germado postavljene se ogenj ni dotak¬
nil; ko so jo na moriše peljali, so drugi jokali,
ona pa je vesela sv. pesmi pela in molila dotlej,
da ji je pod mečem glava padla, podobna
zares nedolžnemu jagnjetu, ki ga ima na podobah
poleg sebe.

88

2. Sv. Lucija, devica, je vse premoženje
med uboge razdelila in se je ravno tako serčno,
kakor sv. Neža, zoper zapeljivi svet vojskovala in
ga premagala. Ko jo je sodnik ukazal v nesramno
hišo peljati, je tako nepremakljiva stala, da jo naj
moČnejšijunaki niso mogli premakniti. Ko sodnik to
vidi, je zavpil: „To je copernija." Sv. Lucija
mu je odgovorila: „Ni nobena copernija, ampak le
božja moč.“ Tako varuje Bog tiste, ki ga zvesto
ljubijo. Nihče jih ne premaga! Ko se je ogenj na
germadi ni prijel, so ji glavo odsekali.

3. Sv. Barbara,  devica, je ljubila samoto,
je rada božje stvari na nebu in na zemlji premiš¬
ljevala, in na tihem Boga molila. O, da bi vse
deklice tako ravnale! Zoper voljo neverskega očeta
se je dala kerstiti in se je za vselej obljubila
Jezusu. Oče je zavolj tega toliko razserdil, da
jo sam pred sodnika pelja, kjer so jo z volovskimi
žilami pretepali in vso razmesarili: pa Jezus jo po
noči v ječi obiše in ozdravi. Drugi dan ji ukaže
sodnik persi odtergati, za lase jo po mestu vleči
in z žerečim železom njene rane žgati, med tem
ko je ona vedno molila. Poslednjič ji nečloveški
oče sam glavo odseka. Njena dušica je zletela v
sveto nebo, očeta pa je, ko je šel domu, strela ubila.

4. Sv. Apolonijo,  devico, so neverniki

silili, da bi vero zatajila in Jezusa preklela.
Pa ona jim je odgovorila: „Jezus Kristus je

89

pravi Bog; moliti ga moramo, in ne prekli¬
njati." Na to so ji s pestmi in s kamni vse zobe
izbili, potem pa na germadi jo sožgali. Kdor
Jezusa goreče ljubi, se časnega ognja ne ustraši;
o, da bi ga mi vsi tako ljubili! Sv. Apolonijo
pa so kristjani vsak čas ko posebno pomočnico v
zobnih bolečinah častili.

5. Sv. Katarina  je bila bogata in visoko

učena devica žlahnega stanu. Neverski cesar jo
je hotel ob pravo vero in nedolžnost spraviti.

Sladko jo je pregovarjal, in ji obetal zlata in
srebra. Pa sv, Katarini je bil Jezus, nebeški

ženin več vreden, kakor vsa posvetna čast in
bogastvo; zato je zaničevala cesarjeve obljube.
Serdit cesar jo zapove s kolesom treti; pa

kolo se je vpričo device razdrobilo. Potem so
ji glavo odsekali in angeli so sprejeli njeno
dušo.

6. Sv. Cecilija,  devica, je posebno svo¬

jega angela varba častila; in nedolžnega serca
vedno vesela svojemu nebeškemu Ženinu prepe¬
vala in ga s sveto muziko častila. Zato jo še zdaj
pafrono svete muzike častimo. Ker je malike

zaničevala, so ji glavo odsekali.

34. Služba božja.

Vidih smo v ti dobi , kako je naša sv.
cerkev začela in kako se je v kratkem neiz-

90

merno daleč po svetu razširila. Vidili smo tudi.
kako se je pervim kristjanom godilo in koliko so
mogli za sveto vero terpeti, čudili smo se njih
čudoviti stanovitnosi in nebrojnemu številu sv. mu-
čencov božjih. Preden to dobo sklenemo, moramo
še ob kratkem popisati, kako so pervi kristjan
službo božjo  opravljali in kakošne pobožne
šege  so  imeli, iz česar se bomo prepričali, da
je naša cerkev zares apostolska in nespre¬
menljiva,  to je: da je še vedno ravno tista in
ravno takošna, kakor so jo sv. apostoli po zapo¬
vedih Jezusovih vtemeljili.

35. Sveti zakramenti.

Poglavitni deli katoliške službe božje so
sv. zakramenti in sv. maša.  To in une
je Kristus sam postavil in zato niso podverženi no¬
beni spremembi; le mnogi sv. obredi ali cere¬
monije, s kterimi se sv. zakramenti dele in sv.
maša obhaja, so se od časa do časa spremenile,
kakor so cerkveni predpostavljeni za blagor vernih
potrebno spoznali.

1. Sv. ker st so delili apostoli in diakoni,
pozneje škofje, mašniki in diakoni (ali leviti), in
sicer tako, da so keršenike z glavo v vodo topili;
pa tudi kerševanje le kar z vodo obliti je bilo že v
navadi, posebno pri kerševanju bolnikov in jet¬
nikov.

91

V drugem stoletju pa se najdejo že popol¬
noma vsi obredi, kakor so še zdaj pri kerstu v na¬
vadi. Odrašeni so bili poprej podučevani in mnogo
skušani, potem še le keršeni; pa tudi kerst ma¬
lih otrok je bil že v navadi. V sili je veljalo
kerševanje vsakega vernika, celo krivoverca, ako
je le v sveto Trojico veroval. Kmali se najde
tudi navada, priče h kersti jemati, ktere botre
ali k u m e imenujemo. Navadni čas kerševanja je
bil o bilah velikih praznikov, kakor o Veliki noči,
Binkoštih in razglašenju Gospodovem (o sv. treh
kraljih). Pri kerstu so kerseniki belo oblačilo v
znamnje prejete kerstne nedolžnosti oblekli in
ga osmi dan potem slekli; od tod izhaja ime
bela nedelja,  ki je perva po Veliki noči.

2. Ako so apostoli ali pozneje škofje sami
kerševali, so ob enem tudi keršeniku zakrament
sv. birme  podelili. Ako so pa učenci ali po¬
zneje mašniki sv. kerst delili, so keršeniki
čakali dotlej, da so prišli apostoli ali škofje, in
jih birmali. Birmanje pa se je godilo s pokla-
danjem rok,  z molitvijo in z maziljenjem s sv.
križmo. To priča vedna navada v kat. cerkvi,
ktera se je tedaj že z apostoli začela. To
pričajo tudi besede sv. Pavla: „Bog nas je po-
terdil v Kristusu in tudi pomazilil; on nas je
zaznamoval in zastavo sv. Duha v serce vtisnil
2. Kor. 1, 21.

92

3. Zakrament sv. r e š n j e g a telesa  je
sklenjen z daritvijo sv. maše.  Peli so pri
sv. maši naj propej psalme in sv. pesmi, in sicer
vsi verni skupej , potem so se brali oddelki iz
pisem stare zaveze, kmali pa tudi iz evangeljev
in apostolskih listov. Branje se je potem v po¬
sebni pridigi  razlagalo. Potem sta bila prine¬
sena kruh in vino. Mašnik je opravil z vso go¬
rečnostjo molitve in zahvale do Boga , in vse
ljudstvo je odgovorilo: Amen.

Potem je mašnik kruh in vino spremenil v
sv. rešnje telo in v sv. rešnjo krt, in vsi priču¬
joči , ki so se po besedah sv. Pavla spoznali
na vesti čiste, so k sv. obhajilu pristopili; bolnikom
in jetnikom pa so ga diakoni nesli. K sklepu se
je še pobiralo za uboge. Tudi pobožna šega,
pred obhajilom ničesa drugega poprej zavžiti, je
bila že v ti dobi v navadi. Obhajilo se je pre¬
jemalo pod podobo kruha in vina; mučeniki po
ječah in bolniki so se le pod podobo kruha ob¬
hajali.

4. Zakrament sv. pokore  so od začetka
večidel škofje sami delili, kmali pa je bilo to
opravilo tudi mašnikom izročeno. Pokore so se
ostre nakladale, in pogosto skrivna spoved
ni bila zadosti, ampak ako je kdo očitno po¬
hujšanje  s kakim grehom dal, se ga je moral
tudi v očitni spovedi  v pričo vernih obto-

93

žiti. Pokore so terpele pogosto veliko let, včasi celo
do smerti; ako so pa spokorjenci posebno goreč¬
nost kazali, jo bil čas pokore prikrajšan, to je:
prejeli so odpustek.  Odpustki so tako stari,
kakor sv. cerkev; njih pervi sled se najde v 2.
listu sv. Pavla do Korinčanov.

5. Zakrament poslednjega olja  se je
delil med molitvijo in maziljenjem z oljem, kakor
je že v listu sv. apostola Jakopa (3, 14 —10)
opomnjeno.

6. Zakrament sv. mašnikovega po-
svečvanja  se je delil med molitvami in po-
kladanjem rok. Kakor so se pa v apostolskem času
tri verste duhovnov razločevale : namreč apostoli,
učenci in diakoni,  tako tudi pozneje škofje,

v

mašniki in diakoni.  Ze v tem času so se du¬
hovni po posebnem oblačilu od drugih vernikov
ločili. Akoravno so morali apostoli od začetka
zavolj pomankanja pripravnih neoženjenih mož
tudi oženjene može v duhovski stan jemati, je
bilo vendar že v ti dobi prepovedano, mašnikom
se ženiti, kar jev letu 305 že tudi posebni cerkveni
zbor sklenil, da bi od vseh posvetnih skerbi ločeni,
le za lloga in za svoje verne ovčice živeli.

7. Sv. zakon,  ki ga je Kristus k časti za¬
kramenta povzdignil, se je sklepal vpričo cer¬
kvenih predpostavljenih, ki so ga blagoslavljali. En¬
krat sklenjen se ni smel več razvezati.

94

36. Sveti časi.

Spomin naj imenitnejših prigodb sv. veri
je cerkev že v ti dobi veselo obhajala. Zapopa-
dek vsih praznikov, svetkov ali svetih
časov  imenujemo cerkveno leto.  Sveti časi
v ti dobi so bili:

1 Vsaka nedelja,  v spomin Kristuso¬
vega vstajenja in prihoda sv. Duha, namesto ju¬
dovske sobote.

2. Velika noč,  v spomin Kristusovega
vstajenja ; že v ti dobi je bila navada s postom pri¬
pravljati se na ta visoki praznik. Eni so se začeli
postiti 70, eni 60, eni 50, eni le 40 dni pred
veliko nočjo. Te različne navade nas spominjajo
tri tako imenovane predpepelnične nedelje: Sep-
tvagezima, Seksagezima in Kvinkvagezima. Pozneje
je ta post cerkev na 40 dni določila.

3. Binkošti,  v spomin prihoda sv.

Duha.

4. Tudi začetek praznika razglašen j a
Gospodovega ali sv, treh kraljev,  in

5. praznika vnebohoda Kristuso¬
vega  se v to dobo sploh stavi.

6. Pa tudi dnevi sme rti mučenikov
so se že v ti dobi praznično obhajali, verni pri njih
grobih se zbirali in sv. mašo na njih obhajali.

93

Noči pred velikimi prazniki so verni
v svojih shodih v molitvah in sv. pesmih
prečuli; zato se bilje imenujejo, kar po slovensko,
noč prebedeti, pomeni.

37. Sveti kraji.

Cerkev  od začetka kristjani niso imeli,
ampak so se le v hišah vernikov zbirali; oh
času preganjanja so celo službo božjo v temni noči,
na prostem polju, na pokopališih mučenikov in v
podzemeljskih jamah opravljali. Od tod se je šega
začela, pri službi božji luč in sveče rabiti. Pa že
v drugem stoletju se najdejo cerkve, kterili več
in lepših so si kristjani v 3. stoletju sezidali, ko
je preganjanje bolj potihnilo. Perve cerkve so bile
preproste in uboge. Na zvišenem mestu je stal
častitljiv sedež (tron) za škofa, okoli njega sedeži
za mašnike. Spredej je stal oltar, od začetka lesena
miza s podobo sv. križa. Tudi svete posode so bile
od začetka lesene ali steklene. Tudi posebne sv.
oblačila  pri duhovskih opravilih se že v ti dobi
najdejo. Podob Svetnikov  v začetku sicer v
cerkvah niso imeli, pa le zato ne, ker so neverniki
podobe kakor bogove molili, in se je bilo bati, da
bi kristjani nazaj v malikovanje ne padli. Ko je
pa ta nevarnost nehala, in so kristjani želeli, da
bi si smeli svete reči tudi v svetih podobah

96

pred oči staviti, so jim predpostavljeni z veseljem
to dovolili. Zato se najdejo podobe sv. križa,
dobrega pastirja in tudi druge že v ti dobi na
kozarcih ali na stenah hramov, od koder so se
potem v cerkve vselile.

38. Pobožne  šege.

Tudi druge pobožne šege, kakor so še zdaj
med katoličani v navadi, se med pervimi kristjani
najdejo, iz česar se učimo, kako svete in časti¬
vredne nam morajo že zavolj svoje visoke sta¬
rosti biti.

1. K tem pobožnim šegam pred vsem štejemo
zn a m nje sv. križa.  Kakor se mi pri vsaki
imenitni priložnosti prekrižamo,  ravno tako
najdemo to navado že v pervih časih cerkve, kakor
piše Tertulijan v 3. stoletju: „Ako od doma
gremo, v ktero hišo stopimo, ali domu nazaj pri¬
demo, ako se oblačimo ali k jedi vsedemo, si vselej
čelo z znamjem sv. križa zaznam varno. “

2 .  Ker nas vera uči, da je naše telo tempelj
sv. Duha, in da bo sodni dan zopet častitljivo
iz groba vstalo, je bila že v pervi cerkvi nava¬
da, merliče častitljivo pokopavati.  Vsa¬
ko leto na dan smerti so za rajne molitve in
daritve opravljali, ker jih je vera občestva
svetnikov učila, da smo tudi z rajnimi še v zvezi,

kterim moremo še tudi v vicah na pomoč
priti.

3. Kakor mi, so tudi pervi kristjani svet¬
nike in svetinje  (to je, ostanke njih trupe])
častili. Sv. Polikarp (v 2. stol:) piše: „Na krajih,
kjer so košice mučikov hranjene, ktere bolj
častimo, kakor naj žlahniše bisere, se shajamo in
obhajamo dan njih mučilve, ki je dan rojstva za
nebesa, tistim v spomin, ki so vojsko že slavno dokon¬
čali, nam pa v izgled posnemanja in stanovitnosti."

4. Po nauku in zgledu Kristusovem in
njegovih apostolov, so tudi sv. post  pervi
kristjani visoko obrajtali in ostro deržali, vendar
od začetka le bolj vsak po svoji prosti volji, brez
vse zapovedi. Pa že v drugem stoletju je bila
navada splošna postala, razun Štirdesetdanskega
posta tudi vsaki teden ob sredah in petkih se
postiti.

Ponovilo potrebnih naukov.

7

98

Četerta doba.

Od Konstantina velikega do Karola velikega
800 let j>o Kr.: doba zmagovavne cerkve.

39. Cerkev zmaga neverstvo in
malik vavstvo.

Dvanajst ubogih, preprostih in neučenih ribčev
si j<? Kristus izvolil, da bi sv. vero prevzetnim judom
in od svoje brezbožne modrosti napuhnjenim never¬
nikom oznanovali, in ves svet znamnju sv. križa
podvergli. Dopustil je, da so judje in neverniki
dolgih 300 let od ene strani z vso zvijačo, priliz-
Ijivostjo in s sladkimi obljubami, od druge strani
pa z vso kervavo silo in strašnimi mukami kristjane
preganjali in sv. cerkev zatirali. Hotel je pokazati,
da sv. keršanska vera ni človeško, ampak božje
delo, da je on sv. cerkve neviden varh in Gospod,
in da mu teh, ktere mu je Oče dal, ne more
nobena sovražna moč iz rok iztergati. Zdaj ko je
cerkev — nevesta Kristusova, zvestobo svojemu
nebeškemu ženinu v tristoletnem preganjanju do-
pričala, in iz ljubezni do njega potoke kervi pre-

P9

lila, jo je vredno spoznal, da ji sovražnike v podnožje
položi in palmo blagega miru poda.

Bilo je leta 311, ko je še neverni cesar
Konstantin  v boju zoper svoje sovražnike bil
v veliki stiski. Začel je Boga kristjanov na
pomoč klicati, in glej! o belem dnevu se je pri¬
kazalo njemu in njegovi vojski na nebu više od
solnca svitlo znamnje sv. križa z nadpisom: „Vtem
z n a m n j u boš premag  a 1. “ Strah in stermenje
prevzame gledavce. Ko se je pa drugo noč
Kristus z ravno tem znamnjem cesarju v sanjah
prikazal, je dal v jutro znamnje sv. križa na ban¬
dero napraviti in ga na čelu vojske nositi. Serčno
je udaril potem nad sovražnika, in ga zmagal
popolnoma. Z veseljem je stopil Konstantin s svojo
zmagopvno vojsko skoz vrata Rimskega mesta, in
tam, kjer je bilo poprej serce malikovanja, je zdaj
na zvišenem mestu čudovito podobo sv. križa pre-
bivavcem v češenje postavil.

Odsehmal je bil Konstantin kristjanom naj veči
pomočnik in prijatel. Od prejšnjih cesarjev poropane
cerkve, sv. posode in premoženje je dal kristjanom
zopet nazaj ; dovolil jim je nove cerkve zidati, in je
tudi sam k temu pripomogel, zlasti na krajih , kjer
so se svete in imenitne dogodbe naše vere go¬
dile; postavirtio, cerkev sv. Petra v Rimu, cerkve
v Jeruzalemu , na oljski gori in v Betlehemu.
Visoko je spoštoval škofe in je bil poln rado-

7 *

100

darnosti do duhovnov , ktere je od vseh davkov
in deržavnih služeb oprostil. Ker se je dan na
dan jezero malikovavcev dajalo kerstiti, je stalo
mnogo malikovavskih tempeljnov praznih, kteri so
bili po njegovem dovoljenju v keršanske cerkve
posvečeni , v kterih , da se je služba božja s
spodobno častjo in slovesnostjo obhajala, je sam
skerbel. Zapovedal je, da se mora v celem cesarstvu
nedelja, kakor praznik kristjanov posvečevati, in
je ostro prepovedal, hudodelnike še dalje na križe
obešati, ker je Kristus, Sin božji, to znamnje s
svojo smertjo posvetil.

Bil je Konstantin pervikeršanski cesar.
Zgodovina mu je primek „veliki 44  dala, in on ga
je tudi zaslužil. S spoštovanjem bodo kristjani
vseh časov njegovo ime izgovarjali.

Njegove stopinje so tudi njegovi mlajši
nasledovali. Le naj zadnji njegovega rodu, J u 1 i j a n
odpadnik  po imenu (361—363) je od keršan¬
ske vere odstopil in se zopet v malikovanje pover¬
ili]; zato ga od st opije  n ca  imenujemo. On je
povsod, kar le mogel, med kristjani zmešnjave
delal, ter je hotel z raznimi zvijačami nje in njih
vero zatreti, malikovanje pa zopet k časti pripra¬
viti. Naj bolje pa je svoje sovraštvo zoper Kristusa
razodel, ko je ukazal, Jeruzalemski tempelj na novo
zidati, da bi prerokovanje Kristusovo na laž posta¬
vil. Pa glej, čudo božje! Kar so po dnevi sezidali,

101

jo potres po noči poderl, in ker le niso odjenjali,
so začele goreče krogle iz zemlje švigati, ki so
vse delo pokončale, tudi veliko delavcev pomorile.
Dopolnilo se je, kar je Kristus govoril: „Nebo in
zemlja bo prešla, moje besede pa ostanejo veko¬
maj." V vojski je Julijana sovražna pušica v persi
zadela. Se je imel toliko moči, jo iz pers potegniti,
in togotno je vergel svoje kervi proti nebu, ter
rekel: »Premagal si, Galilejec! premagal si!“ Na
to je izdihnil svojo hudo zadolženo dušo in stopil
na pravico božjo.

Njegovi nastopniki so bili zopet keršanski
veri iz serca vdani; naj slavniši med njimi pa je
bil cesar Te o dozi  I, kteri je leta 381 po celem
cesarstvu dal imeniten ukaz razglasiti: da imajo vsa
njegov^ljudstva vero spoznati, ktero je sv. apostol
Peter Rimljanom zapustil, in ktero njegovi nasledniki
Rimski papeži učijo. Vedno bolj je pešalo maliko¬
vanje, prazni so stali darilniki malikov, njih
tempeljne je pajčevina prepregala. Ze o k o 1 i sr ed e
petega stoletja j e bilo celo Rimsko
cesarstvo keršansko, letu  in tam v sa¬
motnih selih po deželi so se še malikovavci
nahajali.

40. Cerkev zmaga krivoverstvo.

Zmagala je cerkev pervega sovražnika,
neverstvo namreč, in pokazala, da skale, na ktero

102

je zidana, nobena telesna moč in sila  ne more
zmagati. Pa komej je bil ta sovražnik zmagan, je
stopil že drugi, še hujši, grozovitniši in nevarniŠi
memo pervega na boriše, in je s pravo peklen¬
sko divjostjo in naj strastnišo hudobnostjo nad
cerkev udaril. Ko je namreč peklenski sovražnik
vidil, da z vso kervavo silo in vsemi mukami zoper
sv. cerkev od zunej  nič ne opravi, marveč spo¬
znal, da je preganjanje cerkve njeno razširjanje še
le pospešilo, je obernil vojsko na drugo stran, in
je znotraj  v serce sv. cerkve, med kristjani nam-
reč zmešnjave, zmote in razpertije začel sejati,
upajoč, da bo ljulika pšenico zadušila, ter je d u-
hovno vojsko  zoper sv. cerkev podkuril. Tako
ima tedaj cerkev tudi v ti dobi ternjevo krono ter-
pljenja na glavi, v znamnje, da je prava nevesta
Kristusova. Med tem ko si namreč nobena druga
vera s terpljenjem častitljive ternjeve krone še ni
zaslužila, vidimo sv. katoliško cerkev vsak čas s
tem sv. znamnjem okinčano v glasen dokaz, da je
ona edino prava nevesta Kristusova.

Našli so se že tudi v prejšnji dobi med krist¬
jani ljudje, kteri brez duha ponižnosti, pokoršine
in čiste bogoljubnosti, zapeljani po prevzetnosti,
častiželjnosti in drugih strastih svojega serca, so
cerkvi pokoršino odrekli, in nauke sv. vere napčno
in krivo, le po svoji lastni termi razlagali. Nje
ravno zavolj tega imenujemo krivoverce, ker so

103

napčno ali krivo vero  učili, in jih štejemo med
duhovne sovražnike  cerkve, ker so si posebno
prizadevali, z goljufivimi dokazi kristjanom pamet
omotiti in jih nagniti, cerkvi duhovno pokoršino
odreči. Njih malo število pa se je v ti dobi na
jezere in jezere pomnožilo, in široko po deželah
razprostranilo, in brez vse prilike več duš je pekel
pridobil po krivih verah, kakor s preganjanjem
cerkve.

Ker je Kristus vogelni kamen cerkve, je
satan krivoverce v ti dobi zlasti zoper osebo Kri¬
stusovo nadražil. Eni in sicer naj hujši med vsemi,
po svojim začetniku Ariju, Arijani  imenovani, so
tajili, da je Kristus pravi Bog, in so ga le kar
stvar božjo imeli; spet drugi so terdili, da so v
Kristusu dve osebi, spet drugi so tajili, da so v
njem dve naturi in dvojna volja; spet drugi so
terdili, da je izvirni greh le kar pervim staršem
škodoval, ne pa tudi nam drugim, še drugi so po¬
trebnost milosti božje ovirali. In vsi ti so terdili,
da je njih zmota čisti nauk sv. pisma, akoravno
vsak ve, da ako dva od ene reči pravita černo in
belo, oboje ne more resnično biti. S tem so tedaj
glasno dopričali, da ni mogoče, da bi bilo sv. pismo
edini studenec naše vere, in da bi ga smel vsak
po svoji volji razlagati, ampak da je poglavitni
Studenc sv. vere ustno izročilo,  to je
Veden, neprenehljiv nauk sv. cerkve, in da se

104

sme sv. pismo le po nauku cerkve umeti in razla¬
gati, kteri edini je sv. Duh obljubljen.

Kako pa se je cerkev proti krivovercem
obnašala? Preganjavcem in kervoločnim trinogom
ni drugega orožja nasproti stavila, kakor poter-
pežljivost in stanovitno vdanost v voljo božjo:
krivovercem nasproti pa je v roke vzela duhovni
meč sv. vere in od Boga razsvetljene učenosti.
Sv. možje, po Duhu božjem razsvetljeni, so v knji¬
gah in spisih krivoverce zavračali in katoliško res¬
nico zagovarjali. Zavolj njih očetovske skerbi za
blagor cerkve jih imenujemo cerkvene očete,
zavolj njih učenosti pa cerkvene učenike.
Škofje z Rimskim papežem vred pa so se, kakor
postavljeni čuvaji čistosti sv. vere po zgledu apo¬
stolov v cerkvenih zhorih shajali, in s pomočjo in
v imenu sv. Duha razsojevali in sklepali, kaj gre
vernim verovati. Takih vesoljnih cerkvenih
zborov seje  v ti dobi šest obhajalo. Pervi med
njimi, ki se je leta 325 v Niceji,  mestu male
Azije obhajal, je bil gotovo naj častitljivši in
imenitniši. Pod predsedništvom poslancev Rim¬
skega Papeža je bilo 318 škofov zbranih, kterih
mnogi so še znamnja muk, ki so jih v preganjanju
prestali, na svojem truplu nosili. Cesar Konstantin,
ki je bil tudi pri zboru pričujoč, je škofa sv.
Pafnucija,  ki mu je bilo v preganjanju oko iz¬
taknjeno, večkrat k sebi povabil, in na iztaknjeno

105

oko poljubil. Zoper Arijevo krivovero so bili členi
sv. vere tukaj bolj na tanko določeni, in sestavek
vere osnovan, kakor ga Še zdaj mašniki molijo pri
sv. maši.

Po nauku Kristusovem i  »Kdor cerkve ne
posluša, ti bodi kakor nevernik," (Mat. 18, 17)
in po zapovedi sv. Pavla do škofa Tita: »Krivo¬
verskega človeka se po enem in drugem opomi¬
njanju ogibaj," (Tit. 5. 11.) so bili v teh zborih
krivoverci naj poprej krivovere obsojeni in potem
ako se niso hotli cerkvi podvreči, iz cerkvene
družbe pahnjeni ali izobčeni. Kakor se mladika
posuši, ako je od terte odrezana, tako so krivovere
od živega debla sv. cerkve ločene, začele hirali
in pešati. Dokler so jih mogočni kralji in cesarji,
ktere so zviti krivoverci večkrat na svojo stran
premotili, podpirali, so se Še ohranile, po njih za-
pušene pa kmali zopet zibnile. Ze proti koncu te
dobe so bile vse te krivovere in njih začetniki že
pozabljeni, in bandero sv. katoliške cerkve se je
Zopet zmagovavno med raznimi narodi razprostiralo
in dopolnila seje prerokba Kristusova; „S kore¬
nino izdert bo vsaki sadež, kterega ni vsadil Oče
nebeški:" Mat. 15, 13.

41. Zguba cerkve v izhodu.

Med vsemi darovi naj veči dar božji je s p o-
Znanje prave vere.  Keršanska ljudstva, ktera

106

začnejo ta dar zaničevati, čist nauk sv. vere po
svojem ošabnem modrovanju pačiti, in svetost bož¬
jih in cerkvenih zapoved z grešnim življenjem
gujusiti, se store tega dara božjega nevredna.
Zato se je Bog tudi vselej nad takimi ljudstvi naj
huje razserdil; ugasnila jim je luč prave vere, in
zabredli so v temo starega neverstva, v sužnost
greha in hudiča nazaj. Ta grozovitna sodba božja
se je v ti dobi tudi nad kerŠanskimi ljudstvi, ki so
v izhodu živele, dopolnila. Gorečnost namreč,
kakor so jo pervi kristijani v službi božji imeli,
je začela med izhodnimi kristjani te dobe pešati,
in hvaležnost do Boga za dar prave vere umirati.
Vsak je hotel modrejši biti, kakor cerkev, in je
verski nauk le po svoji glavi razlagal, zakaj skorej
vse krivovere in cerkvene razpertije te dobe so v
izhodnih straneh svoj začetek imele. Veliko si
je cerkev prizadevala, pa pri izhodnih kristjanih
le malo posluha in pokoršine našla. Kjer pa umira
prava, živa vera, tam umira tudi sveto, pobožno
življenje; tako je bilo v izhodu. Čednosti so
pešale, ljulika mlačnosti in pregrehe pa se dalje
bolj košato šoperila. Z ljudstvom vred se je po¬
pačila in v mlačnost zapadla tudi duhovšina; in
deželski vladarji in cesarji, namesto da bi cerkev pod¬
pirali, varovali, in kakor zvesti sinovi jo ubogali,
so se derznili, nad nevesto Kristusovo gospodovati
in kakor s sužnjo, ž njo ravnati. Bog je tedaj z

107

ostro šibo izhodne dežele obiskal , pod ktero Še
dan današnji zdihujejo.

Človek , kteri je božji strahovavni pravici
kakor orodje služil, je bil Muhamed,  v Arabii
leta 570 rojen. V svojem zaderžanju sicer oster
in zmeren in do ubogih dobrotljiv, je bil vender
od ene strani ravno tako živinsko mesenemu pože¬
lenju vdan, kakor od druge strani cež vso mero
castiželjen in divjaški. On je sklenil, novo vero
skovati; in da bi ložej nevernike, jude in krist¬
jane k nji premotil, je skupej zmešal nekoliko iz
ajdovske, nekoliko iz judovske nekoliko pa iz
keršanske vere. Poglavitni nauk njegove vere je
bil: Le en Bog! je, in Muhamed je
njegov prerok.  Hvalil se je, da mu je angel
Gabriel novo vero razodel, in da je bil enkrat že
v sedma nebesa povzdignjen. Mojzes in Kristus
sta sicer tudi preroka božja, je djal, pa manjša,
ko on, in sta njemu le pot pripravljala. Ker je
sicer molitev in nekaj posta svojim vernikom nalo¬
žil, in jim tudi vino piti prepovedal, jim pa na

*

drugi strani vsako meseno razuzdanost in pocut-
Ijivo veselje dovolil, in jim ravno to tudi po smerti
v paradižu obljubil, se lahko razume, da je kmali
veliko spridenih ljudi našel, kteri so se okoli njega
zbrali. On pa svoje vere ni razširjal s poducenjem,
kakor apostoli, ampak je prijel za ostri mec, je
planil z veliko vojsko iz Arabije nad kristjane, in

108

v kratkem so njegovi nasledniki vse keršanske
dežele v Azii in Afriki, celo veliko tudi v Evropi
v svojo oblast dobili. Kako mlačni, brez vse goreče
ljubezni do Boga so bili zares izhodni kristjani,
se je ravno zdaj pokazalo. Med tem, ko nobeno
preganjanje in nobene muke pervih kristjanov niso
mogle premotiti, so bili zdaj kristjani veliko
premerzli, zavolj vere kaj prestati. Kakor hitro so
bile vojskiue trume zmagane, je večidel vse ljudstvo
za muhamedanci potegnilo. Tako so padle naj
lepše dežele v izhodu, s kervjo toliko mučenikov
posvečene; celo sveti kraji, kjer je Kristus živel in
umeri, pod oblast nevernikov, in dopolnilo se je
nad izhodom strašno žuganje božje; „Ve m tvoja
dela, da nisi ne topel ne m e r z e 1. O da
bi bil topel ali mer zel' zdaj pa ko si
mlačen, te bom izpljunil iz svojih
ust.“  (Skr. raz. 3, 15—16.)

Pa tudi za zahodne kristjane  so
bili muhamedanci, pozneje Turki, ostra šiba
pravice božje, Kadarkoli so se hotli kristjani v
mlačnost pogreznili, so prihruli Turki v brez¬
številnih trumah v njih dežele, so grozovitim
ropali, požigali, na jezere mož pomorili, žen in
otrok pa v neusmiljeno sužnost odpeljali. Pogosto
so tudi po našem cesarstvu, zlasti po o g e r s k e ra
ho r vaškem  in tudi po naših slovenskih
krajih  strašno divjali, kakor nam mnoge pri-

109

godbe pričajo, ki jih ljudje od turskih vojsk še
pripovedujejo.

Kakor po božji volji hudi vihar, blisk in
grom v to služijo; da nam sprideni zrak čistijo
in nas kužnih bolezen varujejo, ravno tako, ka¬
dar hoče na vertu sv. cerkve plevel pregrehe
žlahno cvetje sv. čednost zadušiti, se Bog po¬
gosto hudobnih ljudi in sovražnih vojsk poslužuje,
da nad sv. cerkev priderejo, in plevel izrujejo,
da morejo sv. čednosti zopet veselo zeleniti
in rasti. Ako tedaj želimo, da ne bo Bogu več
treba, enake šibe v roko vzeti, nam ni drugega
kakor se greha varovati in zvesto deržati božjih
in cerkvenih zapoved.

42. Sv. cerkev v zahodu slavno zmaga.

Solze, ktere je cerkev zavolj tako bridke zgu¬
be v izhodu točila, ji je Bog v zahodu s tolaživnim

v

veseljem bogato nadomestil. Ze v petem stoletju se
je raznih ljudstev v Evropi in Azii nekak čuden, ne-
zapopadljiv nepokoj lotil. Nobeno ljudstvo ni bilo
s svojimi stanovališi zadovoljno, vsako je hrepenelo,
kraje spremeniti in v drugih deželah se vseliti. Tako
so hrula ljudstva v brezštevilnih trumah eno za
drugim od severja proti poldnevu in od izhoda proti
zahodu. Kar se jim je v bran stavilo, so ali z me¬
čem posekali ali podjarmili. To čudovito gibanje

110

ljudstev zgodovina preseljevanje narodov
imenuje. Tudi mogočno Rimsko cesarstvo, kije
nekdaj ponosno vsemu svetu zapovedovalo, in 1229
let visoke starosti učakalo, se je zdaj navalu divjih
narodov uklonilo. S trepetajočo roko je poslednji
Rimski cesar, Rom ul Avg us tul po imenu, ce¬
sarsko krono divjemu knezu Odoakru  leta 476
v roke položil. Tako mine in zgine vsa čast in
slava tega sveta , le kraljestvo božje ostane
vekomaj !

Lepo je v zahodnih deželah keršanska vera
cvetela, srečne dni so keršanski narodi živeli, Iju-
beznjiva priljudnost se je povsod širila; pa zdaj, ko
so divja ljudstva od vseh strani privihrala, cerkve,
mesta in sela požigala in podirala, lepo obdelane
poljane končavala, se je bilo bati, da bo tudi v teh
krajih keršanska vera umerla in stara nevera in
divjost se na novo začela, Ali glej čudeža božjega!
Brez vse posvetne pomoči, z bridko martro (raz¬
pelom) v roki, in s pomočjo milosti božje od zgorej
se podajo, ko nekdaj apostoli, tudi zdaj sveti in
pogumni duhovni, poslanci ali misijonarji
imenovani, med te nove divjake, ter prehodijo ne¬
utrudni Nemške, Francoske, Španske in
Anglež  k e dežele in prostrane kraje našega
Avstrijanskega cesarstva.  Z ostrim in
svetim življenjem so spremljali svoje nauke, Rog
pa jih je z velikimi čudeži podpiral, in med tem?

111

ki je v izhodu luč sv. vere ugašala, se je v zahodu
sobice keršanstva na novo omladilo. Se preden je
ta loba končala, so bili že večidel divji narodi v
narosju sv. cerkve, ter zamenjali razuzdanost s
pobožnostjo, divjost s priljudnostjo, nestanovitno
roparsko življenje z 'mirnim in pohlevnim kmeto¬
vanjem. Tako tedaj so se dopolnile v ti dobi lepe
besedo Psalmove: »Pošlji svojega sv. Duha in
(ljudstva) bodo prerojena, in ponovil boš obličje
zemlji." Ps. 103. 30.

43. Zmaga keršanstva pri Slovencih.

Kar naše kraje zadeva, so se že v prejšnji
dobi Ilirci  po  prizadevanju sv. apostola Pavla
in po sv. Marku s keršansko vero seznanili, in
v Ogleju, v Ter s tu, v Ljublani  (takrat
Emona imenovani) v Celju in na Ptujem  svoje
lastne škofije imeli. Pa preseljevanje narodov in
dolge vojske so to veselo mlado setev skorej
popolnoma zadušile. Ko so se pa ljudstva zopet

nekoliko umirila, so se tudi keršanski misionarji
na novo v naših krajih prikazali. Akoravno so si
tudi zdaj Oglejski škofje mnogo v spreobernjenje
Slovencev prizadevali, gre vendar v ti dobi posebna
hvala S o 1 n o gr aš ki m škofom, kterih pervi, sv.
Rupert  z imenom, je sam med Slovence prišel,
jih veliko, spreobernil in kerstil. Se je veliko

I

112

cerkev na Slovenskem sv. Rupertu posvečenih. la
terdno koreniniti se je keršanstvo med njimi še le
takrat začelo, ko je pobožni knez Hotimir,  v
Solnemgradu keršen, vojvodstvo Gorotanskih Slo¬
vencev prevzel. On je namreč sani škofa sv. V i r-
gilija  prosil, da bi prišel sv. vero Slorencem
oznanovat, ker mu pa tega mnoga opravila niso
dopustila, je poslal sv. Modesta  škofa z več
duhovnimi na Slovensko. Z nepopisljivo goreč¬
nostjo se je ta sv. mož trudil za spreober-
njenje Slovencev, in zasluži v resnici apostol
Slovencev  imenovan biti. V Gospej sveli
(Maria Sal) na Koroškem je imel svoj Škofji
sedež, in je ondi tudi pokopan. Slovensko ljud¬
stvo ga je s hvalevredno gorečnostjo poslušalo
in na jezere sv. kerst prejelo. Le nekteri mo¬
gočni žlahtni  ki,  kterih razuzdanemu in ro¬
parsko - divjemu življenju keršanski nauk či¬
stosti in ljubezni ni bil po volji, so se terdovratno
in silovito keršanstvu ustavljali, in dvakrat hudo
preganjanje zoper svoje keršanske brate vzdignili,
v kterem je bilo mnogo Slovencev neusmiljeno mu¬
čenih in pomorjenih. Vendar so bili, še preden seje
ta doba končala, že skorej vsi Slovenci k ker¬
šanski veri preobernjeni in več novih cerkev po
Slovenskem sezidanih.

113

44. Menihi in vrednost meniškega
življenj a.

Zmage ni brez vojskovanja; vojskovati se pa
je hudo, težavno in nevarno delo. Akoravno je
tedaj cerkev v ti dobi naj slavniše zmage prido¬
bila, je vendar pri vednem vojskovanju zoper
divje narode in Še hujše krivoverce veliko brid¬
kih, silo nevarnih in žalostnih dni doživela, in
posebne pomoči božje potrebovala. Njen Gospod,
varh in nevidni poglavar Jezus Kristus, kteri ji je
obljubil do konca sveta pri nji ostati, tudi res
svoje obljube ni pozabil, ampak ji je v vsaki
dobi obilno pomoč in sicer ravno takšno poslal,
kakoršne je naj bolj potrebovala.

Po božji volji je ravno v ti dobi naj lepša
roža na vertu sv. cerkve se prikazala in pre¬
krasno razcvela, z namenom, do konca vseh
časov s svojim preblagim duhom vernike raz¬
veseljevati, s svojim žlahnim sadom jih oživljati
in krepčati, in s svojo nebeško podobo jim
gorecnišo ljubezen do Boga in večnih blagrov
navdihniti. Svete rede, meniško ali
kloštersko  življenje mi to rožo imenujemo.

Meniško življenje ima za podlago tri evan¬
geljske svete in je tedaj prav za prav ravno
tako staro, kakor keršanska vera, zakaj v tem
pomenu se smejo že tudi apostoli in drugi

Ponovilo potrebnih naukov. 8

114

duhovni menihi imenovati. Vendar pa cerkev
le tiste menihe imenuje ki po posebnih na¬
tančnih pravilih, v družbi med sebo, pod po¬
sebnimi predniki v samostanih živijo. V tem
pomenu pa je meništvo iz življenja pušavnikov

v

pricvelo. Ze v prejšnji dobi so namreč bili
sveti možje, kteri vse pozemljsko zaničevaje, so
se v samotne p u š a v e podali, in v ostri pokori
le za nebesa živeli, in te, ki so jih obiskali,
v sv. veri podučevali. Nje imenujemo pušavnike,
kterih pervi sv. Pavel  se je 1. 250 v pušavo
podal. Okoli njegovega naslednika sv. Antona
se je Še več drugih učencev zbralo, kteri so ga
prosili, da bi smeli pri njem ostati, in pod
njegovim vodstvom se svetega življenja učiti.
Sv. A n t o n je tedaj začetnik  meniškega
življenja. Za njim pa so si v izhodu za vpe-
Ijanje menihov in zidanje samostanov naj več
prizadjali sv. P a ho mi in sv. Hilarijon,  Še
več pa sv. škof Bazili veliki.  V zahodu pa
se je meniško življenje razglasilo po pregnanem
Egiptoskem škofu A t a n a z i j u; po sv. Bene¬
diktu,  velikem svetniku božjem, pa je bilo za
vselej vtemeljeno in po sveh deželah razširjeno.
Menihi, ki po njegovih pravilih žive, se po njem
Benediktini  imenujejo.

Velika vrednost in važnost  meniškega
življenja za sv. cerkev seda iz naslednjega spoznati:

115

1. Podlaga sv. cerkve in večnega življenja
je čisti nauk Kristusov.  Več kakor vse
drugo škodujejo tedaj sv. cerkvi krivoverci, in
zoper uje cerkev naj veče pomoči potrebuje,
in jo obilno iz samostanov dobiva, ktere ravno
zavolj tega krivoverci naj bolj čertijo in
zatirajo. Menihi namreč od vseh posvetnih skerbi
oddaljeni, imajo naj več časa in priložnost v
svetih pismih in vednostih globokeje premišlje¬
vati, svetnim -duhovnom pri podučevanju ljudstva
pomagati, in pravo vero zoper krivoverce zago¬
varjati. In zares je cerkev vsigdar do naj novejših
časov ravno iz samostanov svoje naj serčnise
zagovornike, misijonarje in svoje naj učenejše škofe
in papeže dobivala. Taki redovniki so Benedik-
tini in Dominikam.

2. Vera brez ljubezni  pa je mertva; le
goreča ljubezen je ključ vrat nebeških. Ljubezni
do Boga nasprotno pa je grešno življenje, ktero
Boga in nebeške blagre zaničuje, in le v minljivem
in goljufivem posvetnem veseljevanju zveličanja iše.
Zopet so menihi in nune poklicani dereči povodnji
greha postaviti jez. Njih spokorno oblačilo, njih
ostro življenje, polno postov, zatajevanja samega
sebe in ostrih pokoril je naj glasnejša pridiga za
vse mehkužne kristjane in slepe grešnike, ki uči
svet zaničevati in serca proti nebesom povzdigovati.
In kakor je Mojzes molil, ko so se Izraelci bojevali,

8 *

11 (J

tako se bojujejo kristjani s svojimi dušnimi pa¬
stirji zoper razne sovražnike, med tem ko jezero
menihov in nun v klošterski samoti noč in dan v
neprenehljivi molitvi roke in serca k Bogu po¬
vzdiguje in za nje moli, kakor Karmeliti, Franči¬
škani, Kapucini itd.

3. Znamnje prave ljubezni do Boga pa je
resnična ljubezen do bližnjega,  Kdor bliž¬
njega ne ljubi, gotovo Boga sovraži. Kako redko
se prava ljubezen do bližnjega med kristjani
najde! To ljubezen v živi pridigi kristjanom ozna-
novati in v djanju kazati so zopet nune in menihi
poklicani, kteri v bolnišnicah bolnikom strežejo,
zapušene otroke sprejemajo, uboge in revne ob¬
lačijo in naši tuj ej o, in od hiše do hiše za uboge
milošnje prosijo. Redi s tem opravilom so redi
usmiljenja  in  1 j u b e z ni  imenovani; p. usmi¬
ljeni bratje in sestre, Elizabetinke itd.

Tako vidimo menihe in nune kakor veliko
vojsko okoli poslopja sv. cerkve zbrane, kteri jo
branijo in varujejo vsakošnih sovražnikov. —
In vidili bomo, kako je Bog v vsaki dobi ravno
tiste rede obudil, kteri so bili cerkvi naj
koristnejši in potrebnejši, kakor ravno v ti dobi
zoper krivoverce učeni red Benediktinski.

117

43. Zgledi življenja Svetnikov.

Met tem ko so v pervi dobi zlasti sv.
mučeniki cerkev kinčali, jo je v ti dobi veliko
število visokoučenih svetih mož tolažilo, kterih
je tudi, ker jo je toliko krivovercev stiskalo, zares
potrebovala. Med njimi se svetijo :

1. Sv. Atanazi,  Aleksandrijski škof. Zo¬
per Arijevo krivovero se je on, zlasti pri Ni-
cejskem zboru naj serčniše vojskoval, in so ga
ravno zato krivoverci toliko sovražili, da so
ga raznih naj ostudniših pregreh dolžili, in
cesarja premotili, da ga je iz škofjega sedeža
trikrat po nedolžnem pregnal. V svojem pre¬
gnanstvu je neskončno veliko prestal, pa svojim
sovražnikom vse od serca odpustil in poslednjič
mirno v Gospodu zaspal v Aleksandrii, v svoji
postelji.

2. Sv. Ambrož seje,  še nekeršen, na
sv. kerst toliko pobožno pripravljal, da so ga
škofje in ljudstvo enoglasno v Milanskega škofa
zvolili. Bil je neizrečeno usmiljen do ubogih;
oster sam do sebe, petkrat v tednu se je
postil, in zavolj mnogo opravil po dnevi veliko
noči v molitvi in sv. presmišljevanju prečul, do
drugih pa je bil poln ljubezni in si prizadeval,
vsakemu pomagati. Zoper krivoverce je čist nauk
sv. cerkve čversto'in učeno zagovarjal. V pridigah

118

je bil neutruden, in je zlasti za večo lepoto
cerkvenega petja si veliko prizadeval. Imenitno
pesem „Tebe, o Bog! hvalimo 44  (Te Deutn
laudamus) pravijo, da je on zložil.

3. Sv. Avguštin. Njegov oče je bil nevernik,
mati pa pobožna Monika, ki ga je lepo izredila.
Pa Avguštin, sicer mladeneč bistre glave, ki se
je dobro učil, je materni nauk malo obrajtal, in že
zgodaj v slabe drušine zašel, v mnoge grehe
zabredel in celo v krivoverstvo padel. Ze dva in
trideset let star je hodil iz gole radovednosti
imenitnega pridigarja sv. Ambroža poslušat; pridige
tega sv. škofa so ga toliko ganile, da je s pomočjo
posebne milosti božje kmali svoje življenje popol¬
noma prenaredil, in da je pozneje v škofa zvoljen,
posebna čast in bramba sv. cerkve postal. Veliko
se je trudil za podučenje krivovercev, in je z
Čudovito učenostjo nauk sv. cerkve razlagal in
zagovarjal. Spisal je veliko učenih, svetih bukev,
ki bodo vsak čas jako slovele. Veliko si je
prizadeval, pobožno skupno življenje med duhovnimi
po podobi meniškega življenja vpeljati, in je sam
v ostrem pokorjenju 76 let star svoje sv. življenje
sklenil. To šego skupnega življenja so začeli
tudi kmali drugi škofje s svojimi duhovnimi posne¬
mati, kteri se kanoniki, ali korarji  imenujejo.

v

4. Sv. Jeronim,  v Stridovi na Slovenskem
rojen, si je že mladeneč veliko učenost pridobil.

119

Zgodej je zapustil zapeljiv svet, in se je v Azijo
v pušavo podal, kjer je v neizrečeno ostrem
pokorjenju kakor pušavnik veliko let živel, da ga
drugega ni bilo, kakor kost in koža. Pri vsem
tem so mu skušnjave veliko nadlegvale, kar je
Bog zato dopustil, da bi se Jeronim zavolj svoje
pobožnosti ne prevzel. Sam od sebe piše: „Noč
in dan sem jokal in zdihoval zavolj svojih slabost,
le kaj malega na terdih tleh počival; skoraj nikoli
nisem kuhanega jedel, merzla voda je bila moja
pijača. Moj obraz je bil od postov prepaden, moje
telo je bilo merliču podobno, vendar polno
nečistega ognja. V teh skušnjavah sem pri nogah
križanega Jezusa obilno jokal, in ga ponižno
prosil pomoči." Pri svoji ostri pokori je vedno
sv. reči, zlasti sv. pismo premišljeval. Veliko učenih
bukev je spisal, tudi zoper krivoverce, kteri so ga
zato še v pušavi preganjali. Zlasti pa je sv. pismo
iz hebrejskega (judovskega) in gerškega jezika
v latinskega prestavil, kakor se še zdaj v sv.
katoliški cerkvi rabi. Poln zasluženja je sklenil
80 let star svoje življenje.

5. Sv. Gregor .veliki,  je bil poprej
poglavar Rimskega mesta, cesarju zvest služabnik,
ker se je pa bal, da Bogu premalo služi, je zapustil
visoko službo, in je v samoti živel Bogu. Pozneje
je bil zoper svojo voljo v papeža zvoljen, kar ga
je toliko prestrašilo, daje  svojemu prijatlu pisal:

120

„Drugi se veselijo, moje serce pa je tako
žalostno, da skoraj govoriti ne morem. Prosim te,
moli za me!“ Bogu je taka ponižnost dopadla, in
dal je Gregorju modrost, da ga cerkev med naj
slavniše papeže šteje, in po pravici velikega
imenuje. Spisal je veliko svetih, neizrečeno milih
in učenih bukev. Zlasti pa je bil prijate] sv. petja.
Sveto petje, kakor ga pri sv. maši in duhovskih
opravilih slišimo, je bilo po njegovi skerbi zloženo.

V ti dobi so sloveli sv. Janez Krizostom,
sv. Bazili, sv. Gregor Nacianski, in veliko drugih.
Imenujemo jih cerkvene učitelje in očake svete
katoliške cerkve. V ti dobi sta živela sv. Miklavž
in sv. Martin, Slovencem posebno častita škofa in
pri poročnika.

46, Zgledi življenja Svetnic.

Veliko število Svetnic je štela sv. cerkev
tudi v ti dobi, zlasti iz stanu nun in pušavnic.
V zgled naj so tukaj opomnjene:

1. Sv. Helena,  pobožna mati cesarja
Konštantina. Pravijo, da je bila Slovenka po svojem
rodu. Akoravno pred svetom imenitna cesarica,
je vendar spoznala, da je pred Bogom le nevredna
dekla. Zato je v ponižni obleki v cerkev hodila,
da se ni od drugih žen ločila, tudi ni hotla poseb¬
nega prostora, ampak vsred vernega ljudstva je

121

molila in k Bogu zdihovala. Veliko skerl) je imela
za uboge, vdove in zapušene otroke. Cerkve je
sama lepo osnaževala in oskerbevala, da se je
služba božja častitljivo obhajala. Dolgo je molila in
se rada postila, Ze 80 let stara je šla v. Jeru¬
zalem na božjo pot, in je bila tako srečna, da je na
Golgati tri križe našla. Ker pa ni vedila, na kterein
je Kristus umeri, se dotakne Jeruzalemski škof
s pervim in drugim bolne ženske, pa še le ko se je
s tretjim dotaknil, je bolnica na hip ozdravela.
Na smertni postelji je še svojega sina k sebi po¬
klicala in mu lepe nauke dajala, potlej pa 81 let
stara svojo dušo zrocila Bogu.

2. Sv. Monika,  mati sv. Avguština je
bila neverskemu možu v zakon dana, kteri je
bil silo tegoten in razuzdan. Pa Monika je
vse poterpela, ljubeznjivo ž njim ravnala in molila
zanj dotlej, da seje k pravi veri spreobernil
in začel pobožno živeti. Ravno tako priserčno in
brez prenehanja je molila in jokala za svojega
zgubljenega sina Avguština, da jo je neki škof
potolažil, rekoč: „Ni mogoče, da bi sin tolikih
solz pogubljen bil." Res je bila tako srečna,
da je spreobernjenja svojega sina še učakala, ter
mu je pri svoji smerti rekla: „Rada zdaj umer¬
jeni, da sem le tvojega spreobernjenja še do¬
živela. Pokoplji svojo mater in moli za mojo
dušo."

122

3. Sv. Tajda, spokornica. Bila je deklica
zalega lica in posebne lepote. Zapeljivci so jo
hvalili, nji pa je ta hvala dopadla. Se bolj se je
začela lepotičiti, in ker se zapeljivcev ni ogibala,
je zgodaj v zanjke padla, ktere so ji nastavljali.
V ostudne grehe se je zamotala, pa se jih še ni
sramovala, ter postala očitna grešnica, še drugim
v pohujšanje. Svet pušavnik, ki to zve, pride iz
pušave in ji tako milo in ostro na serce govori, da
se Tajda vsa prestraši, pred njega poklekne in ga
prosi, da ji pove, kaj ji je storiti. Pušavnik jo je
peljal v klošter, kjer je bila tri leta v samotni izbi
zaperta. Ostro se je pokorila, brez prenehanja
jokala in molila. Ni se več upala božjega imena
izreči, ampak le zdihovala je: „0 moj stvarnik,
usmili se me grešnice!" Ker je Boga veliko ljubila,
ji je bilo tudi, kakor Magdaleni, veliko odpušeno.
Se dve leti je potem v pokori živela, in šla, vseh
madežev očišena, v sveta nebesa.

4. Sv. Uršula  devica. Doma na Angleškem
kraljeve rodovine je bila z mnogimi drugimi devi¬
cami na Francozko peljana, da bj se tam z Angle¬
škimi vojšaki zaročile. Pa Jezusova volja ni bila, da
bi se bile njegove neveste posvetnim ženinom zaro¬
čile. Pošlje tedaj hud vihar, ki je gnal barko na
nemške meje. Tam so bili ravno divji Huni, Ogerski,
vojšaki v vojski, in se hotli svetih devic ne¬
sramno lotiti. Pa sv. Uršula je tovaršice preserčno

123

nagovarjala, raje življenje (lati, kakor nebeškemu
ženinu zvestobo prelomiti. In tako so vse krono
neomadežvanega devištva in mučeništva ob enem
prejele.

47. Služba božja.

Obredi, ktere je cerkev v prejšnji dobi pri
obhajanju službe božje vpeljala, so se tudi v ti
dobi sveto spoštovali in ohranili. Vendar so sveti
papeži nektere svete molitvice in obrede še
dostavili, tako da se je že v ti dobi, kakor stare
bukve pričajo, daritev sv. maše ravno tako obha¬
jala, kakor dan današnji.

Navada, le pod podobo kruha sv. obhajilo
prejemati, ktero smo že v prejšnjih časih našli, se je
zdaj Še bolj razširjala. Pobožna šega, že prej vpeljana,
k sv. obhajilu teš hoditi, je bila zdaj za cerkveno
zapoved povzdignjena.

Služba božja se je zdaj še veliko bolj častit¬
ljivo in slovesno opravljala. Svete posode so se
začele iz srebra in zlata narejati, tudi cerkvena
obleka mašnikov je. postala dražja in častitljivša.
Posebno pomenljiva je škofova  cerkvena obleka.
Zlati p er s ta n na roki pomeni, da so s cerkvijo,
kakorz  božjonevesto poročeni, pastirska palica,
pomeni njih vikšo pastirsko oblast, in lepa mitra
ali  Škofja kapa na glavi nam pred oči stavi ali
Kristusovo ternjevo, ali poveličano krono.

124

Luči, ki so se v prejšnji dobi iz potrebe pri
službi božji rabile, so se tudi za naprej v spomin
prejšnjih časov in kakor podobe veselja in spo¬
znanja ohranile.

Od začetka se je k službi božji vabilo, da se
je ali v rog trobilo, ali s kladvi na železo bilo, ali
da so lesena kladvica na deske tolkla, (kakor
je to še poslednje tri drli veliki teden v navadi).
V ti dobi pa so bili zvonovi znajdeni, ki so posebna
krasota naših cerkev. Tudi orgle so prišle v ti
dobi v katoliške cerkve, ktere službo božjo še
posebno povzdigujejo.

48. Sveti časi.

Praznikom, že prej vpeljanim, se je zdaj še
več drugih dostavilo.

1. Božični praznik  v spomin rojstva Kri¬
stusovega. Sv. Janez Krizostom ta praznik mater
vseh drugih praznikov imenuje. Kakor na Veliko
noč s 40danskim postom, so se verni na Božični
praznik štiri tedne pripravljali, ktere advent,  to
je: prihod Gospodov imenujemo.

2. Praznik obrezovanj a Gospodove-
g a ali novo leto, ktero nas opominja, z novim le¬
tom vred tudi novo življenje začeti, in serce gre¬
hov očistiti.

123

3. Praznik  d a r o v a n j a Kristusovega v
temp e 1 j n u, ali svečnica, v spomin, da je ta
dan Kristus, luč sveta, v tempelj prišel.

4. Praznik oznanjenja Mariinega,
v spomin, ko je angel Gabriel Marii oznanilo pri¬
nesel, da bo mati Zveličarjeva,

3. Praznik sv. apostolov Petra in
Pavl  a.

6. Praznik sv. Stefana  , precej po Božiču.

7. Praznik nedolžnih otročičev,  tretji
dan po Božiču, je vesel otročji praznik. Sega, da
hodijo otroci odrašene tepeškat, pomeni, da so bili
otroci v Betlehemu po nedolžnem umorjeni.

8. Praznik vseh svetni  k dv  v jeseni, v
spomin, da smo še pri Bogu tudi s svojimi rajnimi
brati in sestrami, ki so že v nebesih, v zvezi.

9. Razun teh praznikov je še vsaka cerkev
v spomin, kedaj je bila posvečena, tudi obhajala
poseben praznik, kteri sc zato cerkveno  ž e g n a-
nje  imenuje. Tudi je vsaka cerkev spomin
tistih svetnikov posebno častitljivo obhajala, kteri
so bili ž njo v posebni zvezi.

Začetek cerkvenega leta se je poprej začenjal
o Veliki noči, od te dobe pa z adventom.

49. S v e t i kraji.

Cerkve v prejšnji dobi Še redke in borne, so
se začele v ti dobi bolj na gosto in veličastno zi-

126

dati. Imele so ali podobo križa,  ali podobo čol¬
na, v spomin, da je Kristus iz čolna ljudstva
uči!, in v spomin čolniča Petrovega. Cerkve so
imele tri dele:

1. Pr e d hram,  proti zahodu, tu je bil
prostor za nevernike.

v

2. Čoln,  ali znotranji prostor cerkve za
vernike.

3. Svetišče,  proti izhodu, ali z zagri¬
njalom, ali s pregrajo od čolna ločeno, za du¬
hovne. V sredi svetišča je stal oltar. Pa že v
ti dobi se najde navada, da je bilo tudi več ol¬
tarjev v eni cerkvi. Pri vhodu v cerkev je stala
posoda z blagoslovljeno vodo. Najdejo se že tudi
v ti dobi spovednice in kerstnice,  ali kerstni
kamni, v kterih se je kerševalo.

Cerkvene stene so bile, kakor zdaj, z raz¬
nimi, lepimi podobami okinčane, ki so vernikom
razne prigodbe ali iz življenja Kristusovega, ali
iz življenja Svetnikov pred oči stavile. Od kar so
bili zvonovi v navado prišli so se začeli tudi
lepi, veličastni visoki zvoniki (stolpi ali turni)
cerkvam dozidovati.

127

Peta doba.

Od Karola velikega do velike cerkvene ločitve v
zahodu ili 11) let po Kr.: doba kraljevavne cerkve.

50. Posvetna oblast rimskih papežev.

Na vse strani zmagovavna, od znotraj pa po
imenitnih učenikih razsvitljena in vterjena je cer¬
kev v to dobo stopila, in je v nji naj večo
čast, slavo in moč dosegla, ki jo je do današnjih
dni kedaj vživala; tako da to dobo po vsi pravici
dobo kraljevavne cerkve  imenujemo.

Kakor druge apostole je Kristus tudi sv. Pe¬
tra, skalo cerkve in nje poglavarja, bornega in
brez vse posvetne pomoči po svetu poslal in v Rim
pripeljal; in zares so sv. Peter in njegovi nasled¬
niki Rim in ves svet cerkvi podvergli, ne z boga¬
stvom in ostrim mečem, ampak z uboštvom in z edi¬
no božjo pomočjo. Pa časi so se mnogo spreme¬
nili, zlasti kar so mogočni kralji in cesarji v cerkev
stopili. Kakor so bili namreč pobožni vladarji cerkvi
v veliko pomoč, in sosebno rimske papeže v vseh
rečeh podpirali, ravno tako pa so hudobni in ča-

128

stilakomni vladarji pogosto cerkvi hudo nadlego¬
vali, in zlasti rimske papeže ovirali, da niso mogli
slobodno po svoji vesti in božjih zapovedih cerkve
vladati. Prigodilo se je cel6 kterekrat, da so bili po
svojoglavnosti in sebičnosti vladarjev inožjevškofe
in papeže izvoljeni, kteri niso bili nikakor cerkvi
v čast in pomoč, ampak v veliko škodo in sramoto.
Da bi tedaj rimski papeži mogli popolnoma slo¬
bodno, le po svoji in cerkvenih zapovedih cerkev
vladati, je bilo treba, da bi tudi v posvetnih rečeh
nobenemu vladarju podložni ne bili, ampak da bi bili
popolnoma samosvoji in neodvisni; in to je ravno v
ti dobi previdnost božja naklonila. Ze večkrat so
papeži s svojo modrostjo in božjo pomočjo Rim in
bližnje okrajine sovražnih napadov rešili, tako da je
gotovo, da bi bilo brez njih prizadevanja tudi Rimsko
mesto, kakor mnogo drugih, zdavnej v groblje in
razvaline spreminjeno. Ako so tedaj Rimljani že
zdavnej papeže tudi kakor svoje posvetne dobrot¬
nike in varhe spoštovali, jim je bilo pa v ti dobi
Rimsko mesto z bližnjimi okrajinami popolnoma za
vse čase v last in posest podarjeno. Ko so namreč
divji Longobardi zopet s sovražno vojsko nad rim¬
sko deželo planli, je pritekel na prošnjo papeža
Štefana III. Pipin, pobožen kralj Frankov (seda¬
njih Francozov) na pomoč, in je oteto deželo vsem
prihodnjim papežem v last podaril, rekoč: Za sv.
Petra in za zveličanje svojih duš so

129

Franki kri prelili, in zakladi celega
sveta me ne bodo nagnili, dano besedo
prelomiti. Njegov sin Karol pa je prišel leta
800 celo sam v Rim, in je na Božični praznik z
lastno roko pismo darovanja v cerkvi sv. Petra na
oltar položil, pri kteri priložnosti mu je papež Leo
III. krono rimskih cesarjev nenadoma na glavo po¬
stavil, med tem ko je vse ljudstvo trikrat na glas
zakričalo; „Karolu velikemu, po Bogu kronanemu,
pobožnemu rimskemu cesarju blagor in zmaga!“
Tako je bil Karol, zavolj svojih slavnih del in
zmag veliki  imenovan, k naj veči, zemeljski časti
povzdignjen; pa njegovo serce je ostalo vedno po¬
nižno, za Boga goreče, in ves čas življenja so bile
vse njegove misli in želje v to obernjene, keršansko
vero povsod vterditi, in svoja ljudstva v resnici
osrečiti. Kar je bil v prejšnji dobi za cerkev Konstan¬
tin veliki, to je bil v ti dobi Karol veliki. Dajal je
modre postave, zidal je cerkve, samostane in Šole,
podpiral je papeža in škofe, preskerbe! duhovne in
misijonarji, sklical je iz tujih dežel modre in slo¬
veče učenike, je ukazal sv. pismo, katekizem in
druge sv. bukve v domači jezik prestaviti, ter si
prizadeval ljudstva omikati in za sv. čednost vneti.
V visoki starosti na smertni postelji leže, si je še
čelo, roke in noge pokrižal, roke k molitvi sklenil
in pri besedah: „V tvoje roke, o Gospod, izročam
svojo dušo!" mirno zaspal v Gospodu.

Ponovilo potrebnih naukov.

9

130

51. Razširjanje keršanstva v ti dobi,
zlasti pri Slovanih.

Bila je keršanska vera že v prejšnji dobi
skorej med vsemi evropskimi narodi pridigovana
in mnogo razširjena, vendar je bilo še povsod
veliko nevercev in malikovavcev, ktere spreobecniti,
so si papeži s pomočjo pobožnih kraljev in cesarjev
neutrudljivo in tako srečno prizadevali, da je bilo
neverstvo v Evropi v ti dobi popolnoma zaterto,
keršanska vera pa popolnoma vterjena.

Kar nas Slovence  zadeva, so nam luč sv.
vere prinesli misijonarji iz O gl e j a in Solnega
grada.  Kolikor je malikovavcev še ostalo, so bili
v ti dobi spreobernjeni, in da se lep red za duhovsko
pastirstvo vpelje, je bila po želji cesarja Karola
velikega Drava  za mejo spoznana, tako da so vsi
Slovenci na desnem  bregu Drave spadali pod
Oglejskega škofa, uni na levem  bregu pa pod
Solnograške ga. Ker je bila pa Solnograška škofija
preobširna, je bila leta 1072 lastna škofija na Koro¬
škem vtemeljena, ki se od reke K e r k e , poleg ktere
so škofje svoj sedež imeli, k e r š k a imenuje. Zdaj pa
kerŠki škof v C e 1 o v c u stanuje. Pozneje (1219) je
bila vtemeljena sekovska škofija  na Stajer-
kem, ki ima zdaj škofovski sedež v Gradcu, in
leta 1228 labodska  škofija s sedežem pri
St. Andreju na Koroškem, ki seje  pa leta 1880

131

v

prestavil v Maribor na Štajerskem* Slovenci so v
ti dobi večidel vsi po levi strani Drave v skerbi
solnogradških, po desni pa v skerbi oglejskih

V

naoskoft/v ostali. Se le okoli leta 1786 so se te
škofije tako razdelile, da so vsi koroški Slovenci
zgoraj nad Velikovcem spadali pod kerško škofijo,
vsi koroški Slovenci spodaj pod Velikovcem, in
štajarski Slovenci do Sotle in blizo Drave pri Mari¬
boru pod labodsko škofijo; štajerski Slovenci uukra j
Maribora do horvaške in ogerske meje pa pod
sekovsko škofijo. Da bi oglejskim patriarhom pa¬
stirstvo polajšali,je bila leta 1461 ljubljanska
škofija vtemeljena, ki obsega zdaj vse Slovence na
Krajnskem. Staro teržaško  škofijo Slovenci na
Teržaškem svojo mater spoznajo. Ko je leta 1751
po želji cesarice Marije Terezije papež Benedikt
XIV. patriarhat v Ogleju vzdignil, je namesto njega
v Gorici in Vidmu  nadškofije napravil, ki tudi
mnogo Slovencev obsegate, in goriška nadškofija
je večidel Slovencev na desni strani Drave do ce¬
sarja Jožefa II. oskerbovala do horvaške meje.

Kar druge Slovane  zadeva, je prosil hor-
vaški  knez P or ga misijonarjev v Carigradu; pa
cesar ga je zavernil na rimskega papeža ; od kodar
so prišli misijonarji ter so njega (670) in veliko
ljudsta kerstili. Za horvaške škofe pa se za gotovo
še le od leta 879 ve.

9  *

132

Serbe so carigraški cesarji zmagali, in cesar
Herakli jili je k sv. kerstu prisilil. Leta 827 pa so
se zopet od carigraškega cesarstva odtergali, pa
tudi kersansko vero zapustili, za ktero jih je cesar
Bazili pozneje zopet pridobil.

Slovani na Moravskem  in po nekdanjem
zgornjem Panonskem so se naj poprej po prizadevanju
cesarja Karola velkega s keršanstvom seznanili; ker
so pa nemški misionarji mogli le malo opraviti, so
prdsili slovenski knezi pri Gerškem cesarju v
Carigradu slovanskih misijonarjev. Prišla sta tedaj
leta 863 dva duhovna iz GerŠkega, sv. brata Ciril
in Metod,  ktera so Moravani in sosedni Slovani
neizrečeno radi poslušali. Ona sta znašla p er v e
slovanske č e r k e ali pismena,  kakoršne
Husi in Serbi še dan današnji rabijo, sta prestavila
več knjig sv. pisma in druge cerkvene knjige v slo¬
vanski jezik, in sta tudi službo božjo v slovanskem
jeziku opravljala, kar je papež Janez Vlil. leta
880 kakor izjemo poterdil. Da so papeži le neradi
slovanski jezik pri službi dovolili, se da iz tega
posneti, ker je leta 967 papež Janez XIII. škofijo
v Pragu le s tem pogojem poterdil, da se obredi
ne bodo v slovanskem, ampak po postavah cerkve
v latinskem jeziku  opravljali. In Slovanom
gre hvala, da so se želji papeževi spoštljivo pod-
vergii, spoznavši, da je edinost cerkvenega
jezika  zavol edinosti cerkve potrebna. Cirila in

133

Metoda pa je cerkev zavolj njune pobožnosti vsaki
čas kakor svetnika častila, med tem ko ji Slovani
svoja naj imenitneja apostola po pravici imenujejo
in časte.

Iz Moravskega je luČ sv. vere prisijala na
Cesko.  Metod je namreč češkega kneza Bori-
voja  in njegovo ženo sv. Ljudmilo  spreoberni!
in kerstil. Po njunem prizadevanju se je dalo ve¬
liko Cehov kerstiti, veliko jih je pa še v maliko¬
vanji ostalo, ki so Borivoju hudo nagajali. Pobožna
Ljudmila je bila pozneje po zapovedi lastne hudobne
neverske sinahe Dragomire umorjena. Dragomira
sama je imela dva sina sv. Venceslava in Bo¬
le s lava,  ki sta Cesko kraljestvo med se razde¬
lila. Venceslav, kterega je Ljudmila, njegova ba¬
bica, pobožno zredila, je sveto živel, po noči vsta¬
jal, v cerkev Jiodil in molil. To je hudobno mater
Dragomiro toliko razserdilo, da je Boleslava, kije
bil hudoben ko ona, nagovorila, da ga je po noči
v cerkvi zalezel in po tolovajsko umoril okoli
leta 934.

Po ženitvi Poljskega  kneza Miečislava
s pobožno češko kraljevičnjo Dombrovsko (okoli 1.
365) je spoznal Miečislav keršansko vero in se
je dal kerstiti, in poljsko  ljudstvo, ki gaje  lju¬
bilo, je“radovoljno njegov zgled posnelo in malike
v vodo pometalo.

134

Tudi  Ruska  nadkneginja Olga  se je dala
okoli 1. 955 v Carigradu kerstiti in po prizadevanju
njenega unuka Vladi mira velikega  so tudi
Rusi  sv. kerst prijeli. Ko so malike v vodo pome¬
tali, je sicer vse ljudstvo jokalo, vendar ubogljivo na
voljo vladarja sv. kerst prejelo. Zalibog, da so
Rusi s carigraškimi patriarhi deržali, in se ž njimi
vred od cerkvene edinosti ločiti.

52. Cerkev duhovna kraljica narodov.

Sv. cerkev je svoje kraljestvo široko po vsem
takrat znanem svetu razširjala, in vsi narodi so jo
ko svojo duhovno mater in kraljico spoštovali in ča¬
stili. Pa kakor posamezen človek, ako se je ravno
grehu odpovedal, še dokaj časa potrebuje, preden
vse hude navade zatere in vse hude nagnjenja ukroti,
in le prepogosto v prejšnje grehe pade: tako tudi
ne smemo misliti, da bi bili narodi, ki so v ti dobi sv.
kerst prejeli, na enkrat svojo divjost in hude navade

V

popolnoma zapustili. Se dolgo časa so ostali narodi,
njih knezi in kralji surovi in divjaški, dolgo se niso
mogli svojega nestanovitnega , tako rekoč ropar¬
skega živlejnja odvaditi, in se krotkega kmetijskega
življenja in poljodelsta lotiti; še več sto let so se
ljudsta; knezi in kralji v divjih in kervavih medse¬
bojnih bitvah pobijali in ropali. Surovi ljudje, pokor-
šine še ne vajeni, niso takrat skorej nobene druge

135

oblasti hotli spoznati, kakor oblast Škotov in rimskih
papežev, svojih duhovnih očetov. Kralji in knezi
spozna vsi, da ljudstva besedo rimskih papežev sko-
rej edino poslušajo in ubogajo, so tedaj večkrat iz
spoštovanja, večkrat pa tudi zavolj lastnega do¬
bička svoje krone in kraljestva papežem k nogam
položili, ter oboje iž njih rok nazaj prejeli, vede, da
jih bodo ljudstva potem kakor služabnike sv. cerkve
bolj spoštovala. Po ti poti pa je prišla skorej neiz¬
merna posvetna oblast v roke rimskih papežev. Oni
so krone delili, pa jih nevrednim kraljem spet je¬
mali in vrednišim dajali. Njih edine želje so bile,
da bi ljudstva po božjih zapovedih žive¬
la, kralji po božjih zapovedih podlož-

v

n e vladali.  Ce so tedaj grešila ljudstva, so nje
posvarili, če so grešili kralji, so tudi te ostro opo¬
minjali in brez prizanašbe kaznovali. In tukaj
*opet vidimo nov čudež božji! Posvarjeni in po
vladi odstavljeni hudobni kralji so pogosto hudo
''azkačeni z velikimi vojskami nad papeže planili,
kteri s pešico vojšakov obdani, so brez vsakošne
druge pomoči, večidel sivi starčeki na stolu sv. Pe¬
tra sedeli. Pa glej! papeži so ostali nezmagani, stol
8 v. Petra se ni ganil ne na levo ne na desno, med
tein ko so okoli in okoli naj mogočniši troni oma¬
hovali, in naj imenitnejši vladarji revno ginili.
bolj pogosto, kakor kedaj prej ali poznej, se je v
b dobi resnica besed Kristusovih spričala: „Kdor

130

bo na to skalo (rimsko cerkev) padel, se bo
razletel, in na kterega bo ona padla, ga
bo razdrobila." Akoravno je tedaj ta velika
posvetna oblast čez meje cerkvenega poklica rim¬
skih papežev segala, vendar ne bo nihče obžaloval,
da so jo v ti toliko zamotani in surovi dobi v rokah
imeli. Zakaj po ti poti je bila svojoglavnost narodov *
in trinostvo vladarjev vsaj nekoliko ukroteno, njih
medsebojne pravice varovane, in jezero kervavih
vojsk je bilo ali ubranjenih ali vsaj hitreje zadušenih.

53. Križarske vojske.

Se bolj na visoko se je čast, imenitnost in oblast
rimskih papežev povzdignila v križarskih  voj¬
skah.  Ko je namreč pobožen pušavnik Peter
amienski  žalostno novico iz Jeruzalema prinesel,
kako neusmiljeno muhamedanci s kristjani delajo
in svete kraje po živinsko omadežujejo, je sklical
papež Verban II. cerkveni zbor v Klermont (1095)
in je vse pričujoče ganljivo prosil, naj kristjanom v
Palestini pomagajo, in ko je njih veliko revo po¬
pisoval, so vsi pričujoči kakor z enim glasom za¬
vpili: »Bog hoče! Bog hoče!"  In mahom
so si pripeli kralji in knezi, prostaki in pleme-
nitki rudeče križe  na svoja oblačila, (od kterih
je ime križarskih vojsk)  in so sklenili, se v
veliki vojski podati v hrambo kristjanom v Pale-

137

stino. Takih vojsk si je skorej zapored sedem sle-
dilo, vsaka je imela silno veliko število ljudi, tako
da so bile podobne novemu preseljevanju narodov,
ki se je od zahoda proti izhodu pomikalo. Leta 1099
so sicer Jeruzalem križarji res zmagali, in si sveto
deželo osvojili, pa ker so med njimi kmali razper-
v tije vstale, in je bilo mnogim več za časen dobiček,
ko za čast božjo, tudi zato, ker sovražni Gerki niso
odkritoserčno ravnali, so leta 1187 muhamedanci
Jeruzalem zopet zmagali in ga imajo v rokah še
dan današnji.

Sicer je Evropa po teh vojskah neizrečno ve¬
liko ljudi zgubila, in veliko rodovin je obožalo, na
drugi strani pa so biie tudi koristne. Ljudje so ve¬
liko novih krajev vidili, se bolj omikali in mnogo
koristnega naučili. Njih zaderžanje se je požlahnilo,
njih serce omečilo. Kupčija s tujimi deželami se
je odperla, mesta in tergi so obogateli. Zlasti pa
se je po teh vojskah neka nepopisljiva gorečnost za
■■  božje reči med ljudmi vnela; pobudi zimi, bi rekel,
je vesela spomlad v Evropi nastala. V nepretergani
versti so se zidale cerkve, kloštri in šole, na kte-
rih so naj učenejši možje učili, in učenost na vse
kraje Širili. Svete bukve so pisali, sv. pesme zla¬
gali, in sv. umetnija v risarstvu, podobarstvu in
zidarstvu je tačas svojo zlato dobo dobila. In
kolikor nikoli ne poprej ne poznej, je bilo v ti
dobi sv. miniških redov vpeljanih, ki so cerkvi

138

neizrečeno veliko koristili. Zares, v ti dobi je sv.
katoliška cerkev nad svetom kraljevala in njeno kra¬
ljestvo je bilo blagonosno.

54. Ločitev Gerkov od edinosti
cerkve.

Akoravno kraljica narodov, vendar cerkev,
kakor nevesta Kristusova tudi v ti dobi druge krone
ni imela, kakor ternjevo krono neprenehanega ter-
pljena. Veliko je prestala v dolgih razpertijah s
kralji in cesarji, kteri so, zaničevaje cerkvene
postave, po lastni volji nevredne može, celo za de¬
narno plačilo v visoke cerkvene službe, celo na
škofovske sedeže povzdigovali. Se več je terpela od
slabih duhovnov, nevrednih škofov in papežev, ki
so se ji v teh divjih časih večkrat vsilili, zlasti od
kar so se papeži iz Rima na Francozko preselili in
70 let (od J. 1308 — 1378) 'V Avignonu
stanovali. Takrat je cerkev veliko grenkih solz pre¬
lila, in celo naj britkejšo skušnjo doživela, da so
hudobne stranke pravemu papežu nasproti po ene¬
ga in tudi po dva kriva papeža volile, ki so se med
sabo preganjali, in cerkveno čast in oblast spod¬
kopavali. Da pa cerkev tudi v teh stiskah ni poginila,
in zročenega nauka nikoli popačila, je gotovo naj
veči čudež in naj glasnejša spričba, da je cerkev
božje delo, ki ga ne more zatreti nobena moč.

139

K temu znotranjemu terpljenju je pa prišlo
še zvunanje. Ze v prejšnji dobi sipo slišali, kako
so se večidel vse krivorere v izhodu začele, in kako
so gerški cesarji hotli svojovoljno nad cerkvijo
gospodovati in so papežem nasprotovali, ter si
zlasti prizadevali na patriarhalski sedež v Carigradu
može povzdigniti, ki so bili ž njimi enakih misli.
Ze v prejšnji dobi so začeli gerški cesarji s
pomočjo nevrednih cerkvenih prednikov češe n je
sv. podob  z grozovitim silo zatirati. Cisti nauk
sv. cerkve so kakor malikovavstvo razglasili, vse sv.
podobe in britke martre iz cerkev pometali in se¬
žgali, duhovne pa, ki se niso hotli podvreči, so
strašno preganjali in mučili, jim ude odsekovali,
oči iztikali, po cestah jih vlačili, ali s kamnom na
vratu jih v morju topili. Razpertija leta 726 začeta
je bila še le leta 842 popolnoma poravnana; pa
enkrat vsejano seme sovraštva do rimske cerkve
se ni dalo več zatreti. Ce dalje bolj so carigraŠki
patriarhi rimskim papežem nasprotovali, dokler da
jim je hudoben Mihael Cerulari  s celim svojim
obširnim patriarhatom 1. 10S4 pokoršino popol¬
noma odrekel. Kolikor so si tudi papeži prizadevali,
Gerke k cerkveni edinosti nazaj pripeljati, vse je
bilo zastonj ! Nekoliko Gerkov se je sicer s časom
s cerkvijo zopet zedinilo, in ti se zedinjeni
Gerki  imenujejo, vsi drugi pa razširjeni po Ger-
škem, Turskem, Ruskem in Serbskem žive kakor

140

razkolniki še dan današnji, ločeni od živega
cerkvenega debla, ter so tudi v duhovskih rečeh
popolnoma sužnji svojim vladarjem. Dobri materi
katoliški cerkvi niso hotli biti pokorni, zdaj si
skušajo tujo sužnost. Katoličani jih staroverce
imenujemo, menda zato, ker se nekterih starih šeg
derže, ktere popustiti je katoliška cerkev za dobro
spoznala; sami pa se pravoslavne  (pravoverne)
imenujejo, kakor da bi une šege bitstvo vere
zadevale.

55. Nova krivoverska vojska zoper
sv. cerkev.

Med tem, ko je cerkev z ločitvijo (Jerkov
milione vernikov v izhodu zgubila, tudi v zahodu
vojska s krivoverci ni nehala. Komej so se namreč
krivoverci prejšnje dobe, kakor jutranje megle
pred izhajajočim solncem razgubile, so že drugi kri¬
voverci na njih mesto stopili, in staro zmoto v
novi obleki na dan prinesli. Vendar pa so se krivo¬
verci te dobe od prejšnjih mnogo ločili. Med tem
ko so namreč prejšnji krivoverci večidel le eno ali
drugo resnico sv. vere tajili, so skorej vsi krivo¬
verci te dobe ustno izročilo  popolnoma zaver-
gli, in le sv. pismo kakor edini studenec vere spo¬
znali; s tem pa so cerkev naravnost v nje temelju

141

podkopavali. In ker ima ustno izročilo svoj vir in
svojo veljavnost le v veljavnosti učeče cerkve, tedaj
vesoljnih cerkvenih zborov in rimskih papežev, so
ti krivoverci dosledno tudi veljavnost cerkve tajili,
akoravno se ne sme zamolčati, da so nevredni
duhovni in drugi visoki in naj viši predpostavljeni
cerkve k temu zaničevanju cerkve mnogo priložnost
dali. Tudi so imele krivovere te dobe še to
posebno, da so skorej vsi krivoverci, po svojih
zmotah zapeljani, tudi svetnim vladarjem pokoršino
odrekli, in kakor zlobni puntarji jim nasprotovali,
ali pa vsaj sploh se tako vedli in take nauke
učili, da so bili za mir in srečo deržave nevarni.
Iz vsega tega spoznamo, da so krivoverci te dobe
prav za prav očetje in začetniki tiste grozovite
krivoverske vojske, ktero bomo v začetku prihodnje
dobe srečali.

Med vsemi krivoverci te dobe naj hujši in
silovitejši so bili h us ja ni, tako imenovani, po
svojem začetniku Janezu Husu kije  bil na Če¬
škem 1. 1369 rojen, pozneje v duhovski stan stopil,
ter je bil sloveč učitelj na pražkem vseučelišn.
Zmote, kakor smo jih poprej opomnili, je tudi on
učil, zraven pa še tudi to, da nobeden ne cerkveni
ne deželski predpostavljeni, ako je v smerten greh
padel, nima pravice drugim zapovedovati, kar je ze
samo na sebi ravno tako neumno, kakor v svojih
nasledkih pelja v strašne zmešnjave in vedne punte

142

in vojske. V vesoljnem cerkvenem zboru vKostni  ci

v

na Svajcarski meji 1. 1415 je Husa kakor krivo¬
verca cesar Sigismund po takratnih deržavnih
postavali k smerti na germadi obsodil. To pa je
njegove prijatelje in naslednike na Češkem neznano
razkačilo, in po nauku Husovem so svojemu postav¬
nemu poglavarju pokoršino odrekli, in strašen
punt začeli. Kodar so šli husjani, so vasi, tergi in
mesta gorele, jok in zdihovanje se je v tolovajski
moritvi milo glasilo, in potokov nedolžne kervi je

v

teklo! Se le okoli leta 1480 je bila ta vojska ne
končana, ampak le zadušena, zakaj v prihodnji
dobi bomo vidili, kako se je iz živega pepela nov
kervav ogenj vzdignil.

56. Meniški in vi tež ki redi.

Tolažba za sv. cerkev v tolikih stiskah in
težavah je bila na drugi strani, zlasti po križarskih
vojskah zbujeno goreče prizadevanje za višo
pobožnost in svetost življenja, ki se je začelo po
vseh krajih med mnogimi verniki razodevati. Ta
goreča želja, ki je vse zemeljsko zaničevaje le po
sklenitvi z Bogom hrepenela, je spodbudila veliko
sv. mož in žen, da so se, svet zapustivši, v klo-
štersko samoto podali, in veliko novih redov po

143

razsvetljenju božjem vpeljali, kakor ^jih je cerkev
ravno zdaj  potrebovala. Ker je pa v teh zamotanih
časih, kakor smo opomnili, spačeno, mehkužno in
razuzdano življenje med verniki in duhovni žugalo
mnogokrat narode v staro divjost nazaj pogrezniti,
so meniški redi te tobe ta posebni značaj imeli, z
ostrim in spokornim življenjem grešni razuzdanosti
jez postaviti, zaderžanje vernikov in duhovnov po-
žlahniti in preroditi, zraven pa tudi učenost pogubi
oteti. — In ker se je zlasti po križarskih vojskah
silno usmiljenje do kristjanov, ki so pod jarmom
nevernikov posebno muhamedancev ječali, zbudilo,
so se našli še drugi sv. možje, kteri so še druge
sv. rede vpeljali, v kterih je bila z navadnimi
meniškimi obljubami še posebna vitežka obljuba
sklenjena, kristjane tudi z mečem braniti silnih
nevernikov, in sužnje odkupovati. Ti redi se
ravno zato vi težki redi  imenujejo.

Izmed mnogih meniških redov so :

1. Kart aj zarji,  ktere je sv. Bruno (1084)
vtemeljil, med vsemi drugimi naj ostrejši. Menihi
tega reda nosijo slabo, težko in bodeče oblačilo,
žive v rednem molčanju, dan dopernašajo z molitvijo
in delom, pa tudi po noči vstajajo k molitvi; mes¬
nega nikoli ne vživajo in imajo še veliko drugih
ostrih pokoril. Kadar kteri kterega sreča, se po¬
zdravljajo : »Spomni se smerti.“ Kakor hitro kdo v
ta red stopi, se mu mesto pokaže, kamor bo po

144

smerti pokopan, in dokler živi, si sam počasi svoj
grob z lastnimi rokami koplje. Njih samostani stoje
v samotnih, bolj divjih krajih.

2. Karmeliti,  od gore Karmel v Palestini
imenovani in leta 1152 vtemeljeni. Poseben namen
tega reda je: češenje Marije nebeške kraljice. Kar
ostrost življenja zadeva, je prejšnjemu podobno,
vendar nekoliko mehkejše memo njega. Nune tega
reda Karmeli tarče  imenujemo.

3. Frančiškani,  ktere je sv. Frančišek
Serafik I. 1223 vtemeljil. Poseben kinč tega
reda je popolnoma evangeljsko uboštvo. Menihi si
prosijo živeža od hiše do hiše, hodijo skorej bosi
in nosijo težko in ostro oblačilo, poste imajo
dolge in ostre. Njih čas je razdeljen med molitvijo
in raznimi dohovskimi opravili, zakaj volja sv.
Frančiška je bita, da bi njegovi bratje zlasti v
pridigah in v spovednici duhovnom pomagali. Ta
red si je posebno ljubezen ljudstva in njegovo veliko
spoštovanje pridobil in do današnjih dni veliko do¬
brega storil. — Sv. Klara  učenka sv. Frančiška je
vtemeljila Frančiškanom podoben ženski red, ktere-
mu je tudi sv. Frančišek posebna pravila dal. Te
nune Klarisarce  imenujemo. Razun teh dveh
redov je vtemeljil sv. Frančišek še tako imenovan
tretji red (red terciarjev),  kterega ud
zamore vsak kristjan vsakega stanu biti, ako se
pravila derži, kakor ga je sv. Frančišek predpisal.

145

Nekdaj je bil ta red silno razširjen, in je neizre¬
čeno veliko dobrega storil, celo kralji in kraljice
so bili v njega zapisani; današnje mlačne dni pa je
žalibog hudo opešal! Sv. Elizabeta  je sosebno
pripomogla, da se je ta red široko po Nemškem
razširal; nnne so si pozneje njo za svojo posebno
patrono izvolile, in se zato Elizabetinke
imenujejo, njih namen je oskerbovanje bolnikov v
bolnišnicah, sicer pa žive po vodilu tretjega reda
sv. Frančiška. Leta 1528 so se od Frančiškanov
ločili Kapucini,  kteri sicer po enakem pravilu,
le še ostreje živijo.

Razun teh redov je bilo še veliko drugih
vpeljanih, kteri so popotnike sprejemali, zlasti pa
bolnikom v kužnih boleznih stregli, ki so v ti dobi
tako pogosto po Evropi ljudi'morile, med tem ko so
se nune s podučevanjem ženske mladosti pečale,
tudi zapeljane ženske ljubeznjivo sprejemale in jih
na pot pokore ravnale.

57. Zgledi življenja Svetnikov.

Veliko število Svetnikov božjih je venčalo
v ti dobi sv. cerkev, nevesto Kristusovo, izmed
kterih naj so v zgled naslednji opomnjeni:

l.Sv. Gregor  VIL papež. V svoji mla¬
dosti je preživel več let v ostrem samostanu,
pozneje pa je bil zavolj svojega žlahnega in odkri-

Poiiovilo potrebnih naukov. 10

140

tega serca in zavolj svoje visoke učenosti od službe
do službe in leta 1073 celo zoper lastno voljo na
stol sv. Petra povzdignjen, ker je po smerti prej¬
šnjega papeža vse ljudstvo v eeikvi sv. Petra na
enkrat začelo enoglasno vpiti: „Sv. Peter je Gre¬
gorja za papeža izvolil. “ Kakor papež seje neizre¬
čeno veliko, in več kakor vsaki drugi, za slobodo in
pravice sv. cerkve in za vpeljanje svetejšega življenja
med dubovšino trudil. Prestal je neizrečeno veliko;
pa ako je kaj za voljo božjo spoznal, se ni dal za
ves svet premakniti na nobeno stran. Njegova
serčnost je bila čudovita, ravno tako čudovita nje¬
gova modrost. Prijatel čistosti, je živel ponižno,
bil dobrotljiv do ubogih, gostoljuben do tujih.
Po razuzdanem cesarju Henriku IV., kterega je
zavolj velikih pregreh iz cervke izobčil, iz Rima
pregnan, je 72 let star leta 1085 umeri v prc-

v

gnanstvu. Živega in po smerti so mnogi krivo sodili;
vsem katolčanom pa ostane častivreden njegov
spomin, in cerkev gaje prištela med svetnike.

2. Sv. Bernard,  opat. Mlad in bogat in
silno zale postave je bil po zapeljivih ženskah
mnogo zapeljevan in skušan, pa je premagal svet
in samega sebe, je zapustil vse, in se podal v ne¬
znano divjo pušavo, kjer so poprej le razbojniki in
divje zveri prebivale. Tukaj je sezidal samostan,
kterega je kakor opat sveto vladal. Spisal je tudi
veliko sv. bukev in je bil poseben častivec Matere

147

božje. Kralji in papeži so ga visoko častili in ga
klicali na imenitne službe, pa sv. Bernard se ni
mogel ločiti od svoje ljube samote, v kteri je sveto
umeri.

3. Sv. Dominik,  je že otrok posebno
svetost razodeval. Da bi nedolžnost obranil, je veliko
molil in se ostro postil, ogibal se slabih tovaršij
in se zlasti Marii Devici neprenehoma priporočal.
Pozneje je poseben meniški red vtemeljil, kterega
namen je bil grešnike, sosebno krivoverce z
gorečimi pridigami na pravo pot napeljavati. V tem
delu je bil tudi sam neutruden, in Bog je delal po
njem velike čudeže, ter mu je dal leta 1121 krono
večnega življenja. Po njem se je molitev sv. rož¬
nega venca začela.

4. Sv. Frančišek  Serafik, menih, je bil
že mladeneč neizrečeno usmiljen do ubogih. Ko
je gobovega človeka srečal, ga je obilno obdaril
in poljubil njegove bolečine iz ljubezni do Jezusa.
Ko ga je oče ko zapravljivca zavergel, se je veselil,
da ima še drugega Očeta v nebesih. Pozneje je
vtemeljil poseben meniški red. V terpljenje
Kristusovo je bil toliko zamaknjen, da se mu je
enkrat Kristus prikazal, in svojih pet kervavih ran
njegovemu telesu vtisnil, ktere strašne bolečine je
potem ves srečen do smerti nosil. Zavolj svoje toliko
goreče angelske ljubezni do Boga se Serafik
imenuje.

to *

148

v

5. S. L u d o vik Francozki kralj. Se otroku
je večkrat pobožna mati Blanka djala: „ Pri sercu o
te ljubim, vendar bi te vidila rajši mertvega, kakor
v smertnem grehu.“ Bil je pa tudi Ludovik ves
pobožen, veliko je molil, se ostro postil in bil
usmiljen do ubogih. Svoje kraljestvo je vladal po
zapovedih božjih, in ljudstvo ga je kakor očeta
ljubilo. Akoravno kralj in z mnogimi opravili
obtežen, je vendar stopil v tretji red sv. Frančiška,
in vse dolžnosti na tanko spolnoval. Dvakrat je še
s križarsko vojsko na jutrovo. Pervikrat so ga bili
mubamedanci vjeli, in živel je nekaj časa kakor

v

sužen, pa to ga ni ostrašilo. Se enkrat je prijel za
meč, da bi pomagal grob Kristusov nevernikom
iz rok oteti, pa kuga se ga je lotila, in umeri je
v Afriki 1. 1270.

58. Zgledi življenja Svetnic.

1. Sv. Klara,  nuna, je že mala deklica bila
toliko bogaboječa, ponižna, pokorna in poterpež-
Ijiva, prijatlica molitve in ostre pokore, da se je
vse njeni svetosti čudilo. Ze dolgo je želela
svet zapustiti. Osemnajst let stara se je po svetu
sv. Frančiška podala v klošter in poseben nunski red
vtemeljila. Kakor nuna je neizrečeno ostro svoje
deviško telo pokorila. Njeno edino veselje je bilo,

149

terpljenje Kristusovo in žalost Marije premišljevati,
in Mariin zgled v vsih rečeh posnemati, njena naj
veča skerb in želja. Osem in dvajset let je bolna
ležala, pa bila ie vedno vesela. Vse jo je častilo in
Bog jo je k sebi vzel 1. 1253.

2. Sv. Marjeta  Kortonska, nuna. Mlada
deklica je bila vsa nečimurna, svetu je želela
dopasti, starišev ni kotla ubogati, v slabe tovaršije
je zahajala, in zato je bila zgodej zapeljana. Od
očeta je pobegnila, in 9 let v grešnem znanju
gerdo živela, in očitno pohujšanje dajala. Ko je pa
svojega zapeljivca ubitega našla, je vsa prestrašena
gledala njegovo ostudno truplo, ktero ji je poprej
toliko dopadlo, in potem na glas zavpila: „Ke pa
je tvoja duša!“ Razjokala seje, pred očeta pokle¬
kni vša ga odpušanja prosila : potlej je šla v cerkev,
in je verno ljudstvo jokaje prosila, da bi ji dano
pohujšanje odpustili. Pozneje je šla v klošter,
v kterem je v neizrečeno ostri pokori živela, in
48 let stara sveto umerla. Se dan današnji se veliko
čudežev po njej godi. Bog hoče pokazati, da nobe¬
nega tudi naj večega grešnika ne zaverže, ako se
spreoberne in resnično pokoro stori.

3. Sv. Hema.  Leta 983 je bila na spodnjem

v f  .

Stajarskem, kakor pravijo, žlahtnega stanu rojena.
Njeni starši so bili silno bogati, in imenitni, ter so
imeli veliko gradov po Krajnskem, Koroškem in

v

Stajarskem. Pa sv. Hema se na bogastvo ni zana-

150

šala, ampak je bila že devica vsa v Boga zaljubljena.
Tudi kakor žena, pobožnemu knezu Vilelmu zaro¬
čena, je ostala Bogu zvesta. Veliko je molila,
veliko vbogajme dajala, svoje podložne v svetem
strahu imela. Bog jo je ostro skusil. Njena dva
sina so puntarski rudokopi umorili in njen mož je
na božjem potu umeri. Pa sv. llema se je v vsem
Bogu podvergla, in z Marijo rekla: „Dekla sem
Gospodova, naj se mi zgodi po njegovi besedi.“
Potem je vse svoje premoženje ubozim in cerkvi
v prid obernila. V Kerki na Koroškem je sezidala
lepo cerkev, bolnišnico, korarski in nunski klošter,
v kterega je sama stopila, in kakor naj manjša
sestra ponižno živela, in sveto v Gospodu zaspala.

59. Služba božja.

Služba božja se je v ti dobi s posebno
slovesnostjo obhajala, zakaj vse, karkoli so takrat
umetnije premogle, se je v čast božjo in v povišanje
cerkvene službe božje obernilo. V znamnje edinosti
in v veden spomin, da vse cerkve rimsko cerkev,
kakor svojo mater spoznajo, se je služba božja
povsod le v enem  jeziku, namreč v jeziku rimske
cerkve, tedaj v latinskem  opravljala.

Pobožna navada, sv. obhajilo le pod podobo
kruha prejemati, ktera se je iz svetega strahu

151

začela, da bi se pri obhajanju kaj presvete rešnje
kervi ne izlilo (kar se pri naj veči skerbi komej da
ubraniti), in se tako presvetemu zakramentu
nečast storila, je v ti dobi med verniki že skorej
splošna postala, in je bila še le kakor že splošna
v cerkveno postavo spremenjena. Zavolj mlačnosti
v prejemanju sv. zakramentov je četerti vesoljni
lateranski (rimski) zbor 1. 1215 zapoved dal, da
morajo vsi verni vsaj enkrat  v letu zakrament
sv. pokore in o velikonočnem času sv. rešnje telo
prejeti.

Zavolj ravno te mlačnosti je cerkev v ti dobi
tudi od ostrosti pokore mnogo odjenjala, inproprej-
šnja ostra pokorila v lahkejša spremenila, postavimo:
v molitve, poste, milošnje in druga dobra dela. To
spreminjanje ostrejših pokoril v labkejše je pomno¬
žilo v ti dobi rabo odpustkov,  ktere smo pa,
kar njih bitstvo zadeva, že v pervi dobi sv. kato¬
liške cerkve našli. Vendar so bile pokore v ti
dobi memo naših mehkužnih časov še veliko
ostrejše.

Tudi pobožno cešenje božjih Svetnikov se je
v ti dobi visoko povzdignilo, zlasti pa cešenje
Matere božje po prizadevanju sv. Bernarda, ki je
bil v poslavljenje nebeške Kraljice ves zamaknjen.
Lepa molitev sv. rožnega  venca, v kteri se nebeški
kraljici iz 150 „Cešena-si-Marij" svet venec
spleta, se je zlasti v ti dobi po vsi katoliški cerkvi

razširila, akoravno se začetek te molitve že jnišav-
nikom 4. stoletja prilastuje.

S češenjcm Svetnikov se je enako povzdignilo
pobožno češenje njih ostankov ali svetinj.
Pozneje pa se je večkrat primerilo, da so hudobni
in dobička željni ljudje tudi druge košice in enake
reči kakor svetinje vernim prodajali; zato je
cerkvena postava dana, da ne smejo verniki nobe¬
nih drugih svetinj za resnične spoznati in častiti,
kakor le tiste, kterim je uradni rimski pečat in
uradno pismo iz Rima pridjano, kterega gotovost
gre škofom razsoditi.

Od začetka so imeli posamezni škofje oblast,
verne rajne, ki so v svetosti živeli in umerli, kakor
Svetnike razglaševati in vernim za češenje pripo¬
ročati; v 12 stoletju pa so si rimski papeži to oblast
za celo cerkvo prihranili. Da je kdo kakor Svetnik
poslavljen, je treba gotovih in nedvomljivo dopriča-
nih čudežev, ki so se v življenju Svetnika in po
njegovi smerti godili, in kterih gotovost se z neiz¬
rečeno veliko ostrostjo preiskuje.

Kar duhovšino zadeva, smo slišali, kako so
večkrat mogočni plemenitniki, kralji in cesarji voli¬
tev škofov celo papežev na veliko škodo cerkve na
se potegnili, zato je pobožen papež Nikolaj II. I.
1059 za cerkev toliko koristno postavo dal, da
smejo papeža volili le samo zato zaznamvani
duhovni, ki se kardinali  imenujejo. Oni so

153

večidel škofje, ki v Rimu ali blizo Rima stanujejo,
njih nekoliko pa je po vsem svetu razkropljenih.
Za papežem imajo oni naj imenitnejo službo v
cerkvi, in njih število, pa malokdaj polno, je na
70 postavljeno. — V polajšanje opravil so bile
nekterim škofom še višje pravice nad druge škofe
izročene; oni se nadškofje imenujejo. Tako posta¬
vimo so v naših krajih kerški, labodski in graški škof
solnograškemu,  ljubljanski in teržaški škof pa
go riškemu  nadškofu podložni.

60. Sveti časi in sveti kraji.

Poprejšnjim praznikom so bili v ti dobi še
priversteni: visoko sveti praznik rešnj  ega Telesa
(telovo), ker se spomin te vesele skrivnosti med
žalovanjem velikega tedna, kamor prav za prav
spada, ne spodobi obhajati; dalje praznik vnebo-

v m  v

v z etj  a (veliki Šmaren), rojstva  (mali Šmaren)
in čistega  s p o č e t j a M a t e r e b o ž j e;  potem
god sv, arh angel a Mihela,  v znamnje, da smo
tudi z angeli v nebesih — in dan vseh vernih
duš,  v znamnje, da smo še tudi z dušami v vicah
v zvezi, kterim z dobrimi deli na pomoč hitimo. —
Tudi sveto leto  se je v ti dobi začelo obhajati,

in sicer p e rv i kr at po dovoljenju papeža Boni¬
facija  VIII. leta 1300. Ta papež je postavil sveto

leto na vsakih 100 let, papež Klemen  VI. na
vsakih 50 let, papež Pavel  II. pa(1470) na vsakih
25 let, in pri tem je ostalo.

Kar svete kraje  zadeva, so se Evropi j ani
zlasti po križarskih vojskah s prelepimi cerkvami
v izhodu sezanili, in njih čudovito zidanje tudi
doma zaceli posnemati ter toliko lepih cerkev sezi¬
dali, da se še dan današnji njih pobožni gorečnosti
ne moremo načuditi.

155

Šesta doba.

Od velike cerkvene ločitve v zahodu do današnjih
dni: doha od vseh strani sovražene in stiskane
cerkve.

61. Krivoverci cerkev sovraži j o in
stiskajo.

Veliko sovražnikov se je bilo zoper sv. erkev
že vzdignilo, pa z božjo pomočjo je srečno vse
premagala. Oni so zginili, cerkev edina je ostala!
Pa toliko, in tako različnih in tako hudih sovraž¬
nikov se še ni nikdar zoper sv. cerkev združilo,
kakor v ti dobi, ktero po pi’avici dobo sovražene
in stiskane cerkve  imenujemo. Zmaga cerkve
nad vsemi prejšnjimi sovražniki nam je tolažba in
porok, da bo zmagala tudi te sovražnike, kteri se
njenega pokončanja že vesele. — Kedaj se bo to
zgodilo, ne vemo ; da se bo pa gotovo, smo prepričani
po besedah Kristusovih, da skale sv. cerkve nikoli
ne bodo zmagala vrata peklenska, in da bo kedaj
ena sama čeda in en sam pastir.

150

Že krivoverci prejšnje dobe so veljavnost
cerkve in rimskih papežev v mnogih krajih hudo
spodkopali, pa seme njih naukov je še le v ti dobi
dozorelo po zlobnem početju človeka, kteri je zoper
cerkev in zoper Boga več hudega počel, kakor
kedaj kteri drugi. Njegovo ime je Martin Luter.
Rojen Nemec (1484) je stopil (1505) v meniški
stan in bil za učitelja bogoznanstva postavljen. Neke
zmole, ki so se takrat pri pridigovanju odpustkov
pripetile, so ga tako razkačile, da se je očitno
zoper nje vzdignil, pa kmali začel drugo terditi, kar
je bilo čistemu cerkvenemu nauku nasproti. Učeni
in bogoljubni možje in rimski papež so ga svarili,
pa bil je preprevzeten, da bi bil preklical svoje
zmote. In ravno ta prevzetnost, častiželnjost in
divja strast ga je gnala, dasiravno od začetka sam
tega ni mislil, dalje in dalje od zmote v zmote,
oglušila je popolnoma njegovo vest in omotila
njegovo pamet, ter ga pahnila v strašen brezden
nove krivovere, v kterega je na milione duš za seboj
potegnil. Naj poprej je sicer rekel, da se sodbi
papeževi podverže, pa obsojen, ga je začel neznano
kleti in antikrista imonovati. Ravno tako je, kakor
že poprej Hus veljavnost vesoljnega cerkvenega
zbora in ž njo tudi ustno izročilo zavergel, ter
rekel, da je sv. pismo edini vir sv. vere. Pa kaj
vsega niso tudi prejšnji krivoverci v sv. pismu r.ašli!
Luter sam je sv. pismo vošen nos imenoval,

137

kterega lahko vsak suka, kakor mu je drago. Zares
je tudi on tako zaničljivo in svojoglavuo s sv.
pismom delal. Zavergel je pet zakramentov, daritev
sv. maše, spoved, poste, molitev za mertve, češenje
svetnikov in dobra dela, ter učil, da edina vera
človeka zveliča; to je: človek ima samo verovati,
da so mu grehi odpušeni, in kakor to veruje, je ze
pred Bogom opravičen, in ni mu treba ne spovedi,
ne pokore, ne dobrih del. Zares sladek nauk za vse
lenuhe in zanikarne grešnike, in bogata žetev za
peklenskega sovražnika! Potem je odperl tudi
kloštre, je dovolil menihom in duhovnom se ženiti,
in je sam naj poprej svetu neznano pohujšanje dal,
da je kakor mašnik in menih dvojno prisego prelo¬
mil, in neko, sebi enako nuno v zakon vzel;
knezom in kraljem pa je dovolil, cerkveno premo¬
ženje poropali.

V ravno teh zapeljivih naukih, ki so hudemu
poželenju toliko všeč, je tudi edinega vzroka iskati, da
se je Lutrova krivovera tako naglo in tako daleč
razširila. Nauk, da edina vera zveliča, je bil ljudem
všeč, in začela se je tolika razuzdanost, da je Luter
sam tožil, da ljudje poprej niso tako hudobno živeli;
ljudje so pa svojo razuzdanost ker sansko
s 1 o b o d o imenovali, od ktere je Luter vedno
kvasil, ter jih omotil, da so menili, da jim
je vse dovoljeno. Knezom in kraljem je dopa-
del nauk, da si smejo cerkveno premoženje

138

prilastiti; veliko število jih je tedaj za njim
potegnilo. Ropali so samostane in cerkve, po¬
dirali oltarje, sežigali svete podobe in božje
martre, prodajali svete posode in oblačila, in
si z božjim in cerkvenim ropom ali plenom
svoje žepe polnili, ter tudi to keršansko slo-
bodo imenovali. — Nauk, da je tudi duhovnom
zakon dovoljen, je bil všeč vsem razuzdanim
menihom, nunam in duhovnom, kterim je sla¬
dek jarm prelepega devištva že zdavnej v ser¬
cu bil zopern, ter se jih je veliko Lutru pri¬
družilo, njegove zmote dalje razširjaje; in tudi ti
so prelom svoje prisege in svoj gnjusni zakon
keršansko slobodo  imenovali. Zares kolik
razloček se nam kaže med Lutrom in njegovimi
pomagači na eni, in med pervimi oznanovavci sv.
vere na drugi strani! Nad temi vidimo an¬
gelsko čistost, radovoljno uboštvo, ostro zataje¬
vanje samega sebe, in naj večo medsebojno ljube¬
zen; Lutrovi pomagači pa so kakor on, mehkužni,
meseni, brez ljubezni med seboj, polni strupa do
svojih nasprotnikov. Zares po sadu se vred¬
nost drevesa spozna!

Sv. katoliška cerkev si je sicer veliko pri¬
zadevala, zmotenim luteranom oči odpreti, in
papež Pavel III. je 1. 1343 slavni vesoljni cerkveni
zbor v Trident na Tirolskem sklical, v kterem je
bil, novim zmotam nasprot, čist nauk Kristusov

159

jasno določen, in v p ob olj sanj e cerkvenega stanu
voliko modrih postav danih; pa luterani niso glasu
dobre matere več poslušali. Vedno dalje se je
njih zmota širala, akoravno so njeni oznanovavci
eden drugega po vražje Čerteli in kleli, in se le
v tem zastopili, da so vsi z eno serditosfjo sv. ka¬
toliško cerkev sovražili, zasramovali in v jezero
zapeljivih knjižicah strašne laži zoper njo med ljudi
trosili. Celo Angležki kralj Henrik VIII., ki je od
začetka celo sam zoper Lutra pisal, je pozneje, ko
mu papež, se ve da, ni mogel dovoliti, da bi se bil
od svoje prave žene ločil in drugo vzel, od ka¬
toliške cerkve se ločil in svoje veliko kraljestvo
krivoveri v roke dal, ki je Lutrovi podobna, pa
poprej so bilo še reke nedolžne kervi prelite in je¬
zero katoličanov pomorjenih.

Kakor Ilusova je tudi Lutrova krivovera,
kmali kervav sad puntarstva rodila. Ljudje slobode
pijani niso hotli dalje pokorni biti ne deželski ne
duhovski gosposki. Vnela se je tako imenovana
kmečka vojska  1. 1524. Po jezero se je
kmetov zbralo, ki so v divjih druhalih daleč okrog
ropali, požigali in morili, in nad duhovnimi in
plemenitniki strašno divjali. Lep sad luteranske
slobode ! Luter kakor na dve strani brušen meč,
jc poprej kmete zoper plemenitnike Šuntal, zdaj pa
prestrašen plemenitnikom nečloveški svet dal,
kmete kakor stekle pse pobijati; in zares je bilo

100

v te vojski nad enkrat sto tavžent ljudi pomorjenih
— Pa razpertije na Nemškem niso jenjale; in glej!
tudi Češka dežela, v kteri je Husova krivovera še
pod pepelom tlela, se verze luteranom v roke, in
vzdigne grešno bandero punta zoper lastnega ce¬
sarja. Huda vojska se vname, ki je 30 let
(1618 — 1648) terpela, in strah je človeka spo¬
mniti, kolike gnjusobe in kako strašne morije so se
v nji godile. Češke puntarje je pobožni cesar Fer¬
dinand II. v kervavi bitvi na Beli gori  (1620)
zmagal, in luteranstvo na Češkem do malega zadušil.
Veči del nemških in drugih severnih krajev je pa
še dan današnji v temi Lutrove zmote; Bog hotel,
da bi jim skorej zopet daniea katoliške resnice
zasijala!

62. Novi krivoverci sv. cerkev stiskajo.

Ko je Luter svojo veliko laž izgovoril, da
cerkev nima pravice, nauka Kristusovega določe¬
vati, ampak da ga mora in more vsak v sv. pismu
sam iskati in najti, je tudi novi popolni neveri
široka vrata odperl, ki je hujša od starego maliko-
vavstva. Kakor Luter so namreč tudi njegovi
verstniki in nasledniki čistega nauka Kristusovega
v sv. pismu iskali, in preden je preteklo 200 let,
se je že dalo več kakor 100 krivover našteti, ktere,

161

akoravno med sebo in z Lutrom si popolnoma
nasproti, so vendar vse terdile, da so našle svoj
nauk v sv. pismu. Po ti poti pa se je če dalje več
svetih resnic zgubilo in zaverglo, ktere je
Kristus učil in jih naša sv. katoliška cerkev
hrani; in kakor se kamen, ki se z visokega
hriba zavali, ne da več ustaviti, ampak vedno hi-
trej in hitrej na vdol dervi, dokler se v globoki
brezden ne vgrezne, tako se je tudi z Lutrovo kri¬
vo vero godilo. Zmirom dalje in dalje se je ločila
od nauka Kristusovega, in se ravno današnje dni
v popolnem neverstvu doveršuje. Izmed samih kri¬
vovercev so se kmali vzdignili tako imenovani mo¬
drijani,  v 17. veku na Angleškem, v 18. veku
na Francozkem in kmali tudi na Nemškem, kteri
so še za stopinjo dalje šli kakor stari Luterani, in
se naravnost zoper Kristusa zakleli, ker so terdili, da
je kerŠanska vera gola sleparija in goljufija, ki
so jo duhovni znajdli. Vendar so ti prekanjeni
goljufi od začetka še vsaj Boga v nebesih pustili
veljati, in samo učili, da nebeški Gospod na to ne
gleda, kaj mi zemlejski červiči delamo. Pa konec
18. veka so si hinavsko šemo z obraza popolnoma
potegnili, in naravnost začeli učiti, da ni nobenega
Boga, ampak da je človek sam svoj Bog. Ako
je pa človek sam svoj Bog, ni nobenemu dolžen
biti pokoren, ampak vsi so popolnoma slobodni
in enaki bratje med seboj.  Ta nauk so učili

Ponovilo potrebnih naukov. 11

U)2

modrijani, kakor današnje dni v časopisih, v knji¬
gah, v pesmih, v obrazih in v umazanih igrah
v gledišu, ter so z vražjo zlobnostjo černili,
obrekovali in zasmehovali vse, kar je svetega,
božjega in katoliškega, dotlej, da so mno¬
žine viŠih in nižjih stanov vso vero popolnoma
zgubile. Pesem od slobode  se  je,  kakor
ob Lutrovem času zopet povsod razlegala, zlasti
na Francozkem; pa tudi kmali, kakor takrat,
kervav punt rodila, izmed vseh, kar jih je do zdaj
svet vidil, naj grozovitnejega, kterega Franc ozko
prekuci  j o imenujemo, ktera okoli leta 1793
začeta, je bila še le 1. 1815 popolnoma končana.

Cele bukve bi se dale spisati, da bi se le
nekoliko dopovedalo, koliko grozovitnost in hu¬
dobij se je v teh žalostnih časih storilo, in
vse to, kakor so prekucneži vpili, da bi se popolna
sloboda, ednakost in bratovska ljubezen
na svetu vpeljala. Kako so pa prekucneži te za¬
peljive besede umeli? Da so se med seboj, kakor
risi in hiene certili, kakor divjaki se pobijali, celo
svojega lastnega nedolžnega in pobožnega kralja
Ludovika XVI. umorili: to je bila njih ljubezen
bratovska.  — Da ni hotel nobeden nič delati,
vsi pa dobro jesti in piti,  da so vsakemu po
sili vse vzeli, da bi nobeden ne imel več, kakor
vsi drugi, to je bila nova čudna ednakost.  —
Da je bila vsaka hudobija in pregreha dovoljena,

163

le keršanska vera ne, to je bila nova, zares pe¬
klenska slo bo da. Zato so cerkvam in duhovnim
naj poprej vse njih premoženje vzeli, potlej so
vse samostane vzdignili, vse menihe in nune
skorej brez vse pomoči po svetu zagnali, dalje
so hotli francozke škofe in mašnike popolnoma od
rimskega papeža ločiti, in so jim prisego pred¬
pisali , ktere po svoji vesti niso mogli priseči.
Papež Piji VI. je duhovnom to prisego prepove¬
dal. Njegov glas so poslušali vsi pobožni duhovni,
nad ktere so zdaj prekucneži, kakor lovci na divje
zveri, planili. Na en dan je bilo v Parizu umorjenih
300 duhovnov, 1 nadškof in 2 škofa. Ravno
tako so po drugih mestih ž njimi delali. Veliko pa
so jih v tuje dežele pregnali, kterih mnogo je
na poti opešalo in v revšini umerlo. Ravno tako
so delali z drugimi ljudmi. Očitno spoznati, da
je kdo kristjan, je bila pregreha velika zadosti,
da so mu glavo odsekali. Celo nedolžnim otro¬
kom takih starišev se ni prizaneslo. Zrajtalo se je,
da je bilo nad dva miliona ljudi v tem času na
Francozkem pomorjenih. Potlej so overgli vse ne¬
delje in praznike, sv. podobe v cerkvah podrobili,
iz sv. posod po kerČmah pili, s sv. cerkvenimi
oblačili se šemili, in tako vero in duhovstvo zasmeho¬
vali. Ne zadosti — in groza nas je spomniti! —
v dolgi procesii so na drago okinčanem vozu ne¬
sramno žensko, ki je božjo martro pod nogami

11


164

imela, po vsem mestu peljali, in v cerkev, ki je
Materi božji posvečena, prispevsi, sojo na oltar po¬
stavili, ji kadilo zažigali in pesmi peli, ter rekli: to
je podoba naše boginje pameti!  Tako globoko
pade človek, in postane hujši in gerši ko zver, ako
on Boga in Bog njega zapasti! — Pa še tudi to
ni bilo zadosti. Mogočni Napoleon  je uka¬
zal, pobožnega papeža Pija VI. leta 1798 ka¬
kor jetnika na Francozko pripeljati, zato ker
se je njegovim hudobnim naklepom ustavil, in
tamkej je tudi kakor jetnik umeri. Ravno tako je
storil ž njegovim naslednikom Pijem VII. leta 1809,
kteremu je vse rimske dežele vzel, med tem, ko je
papež njega, ako ravno se je ves svet pred njim
tresel, kakor cerkvenega roparja po postavali
cerkve iž nje izobčil. Mogočen pa prevzeten Na¬
poleon je sicer to cerkveno kazen kakor prazno
šalo zasmehoval, pa glej čudo božje! Napoleon
je zmagan; ves prestrašen se verže svojim so¬
vražnikom Angležem v roke, od kterih na samoten
otok sv. Helene, sred morja, prepeljan, po sedem¬
letnem otožnem življenju tamkej svoje dni sklene
(1. 1821), med tem ko je papež Piji VII. leta
1814 povsod slovesno sprejet, zopet stol sv. Petra
v Rimu veličastno posedel, ter mu je čast in slava
glasno od vseh krajev sveta donela. Tako mine in
zgine vsa čast in oblast sveta, le kraljestvo božje
ostane vekomaj.

165

Od te dobe je sicer neverstvo nekoliko
potihnilo, pa se ni zadušilo. In ko se je leta
1848 nova prekucija na Francozkcm vzdignila,
in daleč okrog celo v našem cesarstvu na¬
slednike našla, je tudi neverstvo zopet s sta¬
ro nesramnostjo na dan stopilo in se na no¬
vo v pogubo cerkve zaklelo, ter novo vojsko
zoper njo zbudilo. Spet so zaceli, kakor v
zgorej omenjeni stari francozki prekucii, v je¬
zero novicah, spisih, obrazih in igrah vse, kar je
svetega, zasmehovati, menihe in nune povsod pre¬
ganjati, kloštre ropati, duhovnom in cerkvam so
hotli vse premoženje vzeti, škofe od rimskega pa¬
peža ločiti, kteremu so sklenili vso posvetno oblast
vzeti, ter celo tako daleč punt gnali, da so morali
sv. oče papež Piji IX. v temni noči in v tuji obleki
rimsko mesto in svoje ljudstvo zapustiti, kteremu
so toliko dobrega storili.

Punti so sicer zopet zmagani, sv. oče so se
zopet v Rim povernili, neverstvo strahovano je vsaj
nekoliko potihnilo; pa ne motimo se: vojska z ne-
verstvom je le prenehala, pa se ni končala. Ob
pripravnem času se bodo sovražniki božji in sv.
cerkve, — kterih število je na milione! —-zopet
prikazali, in morebiti hujšo vojsko zoper
sv. vero začeli, kakor kedaj poprej. Bodimo torej
varni, Čujmo in molimo, in zvesto se deržimo svo-

166 ,

jih dušnih pastirjev, da nas krivi preroki, ki v ovčji
obleki okoli hodijo, ne bodo premotili. Zdaj vemo,
kakošno orožje oni imajo, poznamo jih, zato se
jih pa tudi varujmo. Zlasti ako bomo slišali od
slobode, enakosti in bratimstva  govo¬
riti, nikar ne zaupajmo! Te sladke besede so tiste
limance, ki si jih je hudič današnje dni zmislil, ne
tisoč, ampak milione kristjanov na nje vloviti. Ako
se vsak za se vojskujemo, bomo lahko zmagani; pa
nepremagljivi bomo, ako se zvesto med seboj in
vsi skupej sv. cerkve deržimo; nobena moč nam
potem ue more sv. vere vzeti. To je obljubil
Kristus.

63. Razširjanje cerkve v ti dobi.

Neizrekljivo veliko je cerkev v ti dobi od
krivovercev in novih nevercev prebavila, pa tudi
moč božja se je kakor vselej, tudi zdaj svitlo nad
njo razodela. Z enako veselo serčnostjo kakor
mučeniki perve dobe,je tudi zdaj jezero in jezero
kristjanov življenje za sv. vero dalo. In to je bila
za cerkev perva tolažba. Druga tolažba za nje je
bila goreča vnema, s ktero so si kristjani v Evropi
prizadevali, sv. vero v drugih krajih sveta razširiti
in cerkvi to nadomestiti, kar je v Evropi zgubila.
V ta namen so vtemeljili papeži v Rimu na lastne
stroške in s pomočjo nekterih dobrotnikov veličan-

167

sko napravo za razširjanje vere, ktere
namen je, misijonarje za vsa ljudstva celega sveta
izrejati in jih na njih misijonskih potih z vsem po¬
trebnim preskerbevati. Ne da se dopovedati, koliko
dobrega je ta naprava že storila, ktera nam memo
tega še tudi glasno svedoči, kako zvesto papeži
svoje dohodke cerkvi na korist obračajo. Enake
naprave in družbe v prid misijonom so se tudi po
milodarnosti pobožnih kristjanov na Neapolitanskem,
Francozkem in Nemškem vtemeljililc, kakor tudi v
našem cesarstvu družba sv. Leopolda  milodare
pobira, da misijonom v severni Ameriki pomaga, in
razim te se je še druga družba pod var¬
stvom Matere božje  napravila, da bo misijon
med zamorci srednje Afrike podpirala.

Po duhu božjem navdahnjeni, in pogosto z
močjo čudežev obdarjeni, so se v ti dobi, kakor
nekdaj apostoli, pobožni duhovni na vse kraje
sveta razšli, so prehodili v mrazu in vročini,
v žeji in lakoti, v raznem terplenju in preganja¬
nju neizmerne dežele, močvirja in gozde , in
zbirali uboge divjake, da so jim delili kruh nebeški
in tudi časno srečo.

Komej je bila Amerika  leta 1492 najdena,
že je gnala tjekej keršanska ljubezen veliko misi¬
jonarjev, zlasti iz reda Jezuitov. Divjost med
Amerikanci je bila velika. Vajeni še človeško
meso jesti, so bili vdani ropanju, morii, divjemu

168

sovraštvu, pijanosti in vsakosni nečistosti; celo
žive ljudi so svojim malikom darovali. V edini
deželi Mešiko se je maliku 20.000 ljudi na leto
darovalo; ako niso nobenih sovražnikov vjeli, so
darovali svoje lastne otroke. Tn glej! na jezere
in jezere teh divjakov so misijonarji v krotka
jagnjeta spremenili; in današnje dni šteje Amerika
že 22 milionov katoličanov, veliko škofij, meniških
in nunskih samostanov, lepih in bogatih cerkvd
in šol, misijonskih naprav in duhovšnic, akoravno
je vedno velike pomoči treba.

Ravno tako veselo se je začela sv. vera
razširjati med raznimi narodi v Azii  zlasti v južno
izhodnih straneh, v Indii, Kini in Japanu.
Kako gorečo ljubezen do Jezusa Kristusa, svojega
Zveličarja so novi spreobernjenci imeli, se je
takrat sosebno pokazalo, ko je neusmiljen cesar
v Japanu ukazal kristjane preganjati. Kakor da
bi na veselo gostijo povabljeni šli, tako so se možje
in žene, mladenči in device, celo mladi otroci v
naj lepša oblačila oblekli, ko so jih k smerti pe¬
ljali, in grede po poti veselo sv. pesmi peli. Mali,
9 let star fantič, vide, kako mučenikom glave
sekajo, je sam tje pritekel, ter glavo ponudil,
da so mu jo odsekali, in mlada, 8 let stara, slepa
deklica, se je z vso močjo svoje matere oklenila,
ko so jo na germado peljali, ker se je bala, da
Iti sama tjekej ne mogla. Pravijo, da je bilo v tem

169

pregananjti nad milion kristjanov pomorjenih,
Zares, taka vera mora nebeška in sveta biti, ktera
tako moč svojim spoznovavcem, celo malini otrokom
daje!

Tudi v Afriko,  kjer je že v pervi in drugi
dobi sv. vera lepo cvela, po/.neje pa po muha-
medancih bila skorej popolnoma zaterta, prihajajo
zdaj na novo misijonarji od vseh strani, imajo že
nekaj meniških in nunskih samostanov in od leta
18.38 celo lastno škofijo v Algieru.  In ravno
zdaj  si prizadevajo pogumni misijonarji celo v
serce Afrike priti, kjer je vročina tako pekoča,
da ako kteremu naših ljudi solnce na golo kožo
posije, mu hipoma velik mehur steče.

V daljno Avstralijo  so že katoliški misi¬
jonarji dospeli, in oznanujejo divjakom z velikim
vspehom besedo božjo, akoravno jim krivoverski
Angleži stavijo mnogo zaprek.

Tako se veselo oznanilo bošjega kraljestva
vedno glasneje in glasneje na vse Štiri kraje
sveta razlega, in vesela doba prihaja vedno bliže,
da bo ena čeda in en pastir. Le delavcev je še
malo, med tem ko je žetev tako velika! Prosimo
tedaj Boga, da obudi in pošlje obilno delavcev na
vse strani sveta, in jih, kolikor moremo, s svojo
milodarnostjo podpirajmo.

170

64. Meniški redi in pobožne družbe.

Ako je imela cerkev v ti dobi veliko sovražni¬
kov, ji pa tudi ni manjkalo modrih zagovornikov in
pogumnih braniteljev, kterih je Bog zlasti v tem
času obudil. Sosebno pa so novi meniški redi,
ktere so sv. možje po božjem navdihnjenju vpeljali,
v brambo sv. cerkve veliko pripomogli; in ker
so novi neverci zlasti z brezbožno učenostjo in
zapeljivimi nauki verne motili, krivoverni luterani
pa ljubezen, ki se v dobrih delili kaže, zavergli in
le merzlo in merfvo vero učili, so se oni ali s sv.
učenostjo in podučevanjem vernikov pečali, ali pa
živo ljubezen do bližnjega v djanju učili. Med
pervimi imenujemo;

1. Brate keršanske ljubezni,  ki  so
se na Francozkem začeli. Njih poglaviten namen je,
podučevanje otrok, ubogih, nevednih in priprostih
kmetov po deželi.

2. Družbe oratorijanov.  Njih namen je
od ene strani srežba bolnikov po bolnišnicah,
od druge strani pa prizadevanje više učenosti
doseči in mladenče pobožne za duhovski stan
pripravljati. Veliko visoko učenih mož že šteje ta
družba.

3. Družba misijonskih duhovnov »IT
Lacaristov,  ktere je sv. Vincenc Pavijan 1.

171

1626 vtemeljil. Njih namen je, misijone po me¬
stih, zlasti pa med kmeti na deželi imeti, in
mladence za duhovski stan pripravljati. Veliko
dobrega je ta družba že storila, in nji pred vsem
gre hvala, da ni Francozko ljudstvo ob času pre-
kucije vere popolnoma zgubilo.

4. Družba šolskih bratov,  kterih namen
je, kjerkoli morejo, šole vpeljati, in otročiče v sv.
veri in v vseh drugih potrebnih vednostih podučevati.
Ta red šteje zdaj že nad 2000 bratov, kteri več
od 140,000 otrok v svojih šolah učijo. Enak na¬
men za žensko mladost imajo nune tega reda, ki se
šolske sestre  imenujejo.

5. Red sv. Uršule,  ki  ga je sv. Angela
Brešjanska vpeljala. Namen teh nun, ki se Uršu-
linke  imenujejo in imajo tudi v naših krajih več
kloštrov, je zlasti podučevanje ženske mladine v vseh
potrebnih vednostih.

6. Druža naj svetejšega Odrešenika,
ktero je sv. Alfonz Maria Liguori  vpeljal. Na¬
men te imenitne družbe je, podučevanje kmečkih
ljudi v veri in obhajanje misijonov. Ker ta družba
s posebnim božjim blagoslovom ljudi na pot čed¬
nosti napeljava, in jih zapeljanja varuje, jo tudi
novi neverci sosebno hudo čerte, preganjajo, ka¬
korkoli morejo.

7. Vse druge sv. družbe in rede pa je preko¬
sila v t i dobi d r u ž b a J e z u s o v a, ali red Jezu i-

172

tov,  ktero je sv. Ignaci vpeljal. Gorečo ljubezen
do Jezusa  v sercih vseh ljudi prižgati, je njih ne-
prenehljivo prizadevanje in pravilo, ki ga imajo;
Jezuitom vedno pred očmi so naj ljubše besede sv.
Ignacija: „Vse k veči časti božji."  To iz¬
peljati si zlasti prizadevajo z izrejo mladine v
nižjih in visokih šolah, in z misijoni med krivoverci
in neverniki. Le Bogu je znano, koliko dobrega je
ta red že storil; srečna dežela, ki ga ima! Naj več
pogumih misijonarjev so poslali Jezuiti  na vse
kraje sveta, kterih mnogi so kakor mučeniki smert
storili: in Jezuitom gre hvala, da se ni Lutrova
krivovera še dalje razširila. Zato jih pa tudi lute-
rani in novi neverci med vsemi menihi naj huje
čerte, in kjerkoli se punti in prekucije vzdignejo,
so Jezuiti  pervi, nad ktere prekucneži planejo:
kakor volkovi nad jagnjeta.

Izmed dobrodelnih  redov so:

1. Bratje keršanske ljubezni,  pri nas
usmiljeni bratje imenovani. Njih namen je oskerbo-
vanje bolnikov v bolnišnicah, naj si bojo vere, ka-
koršne koli.

2. Družba usmilj enih sester,  ktere je sv.
Vincenc Pavijan vpeljal. Verniki in neverniki se
zavzemajo nad čudovito serčnostjo in ljubeznijo do
bolnikov pri teh sestrah, ktere brez vsega plačila
noč in dan v bolnišnicah in zunaj bolnišnic bolni¬
kom in umirajočim štrežejo, celo kakor angeli lju-

173

bežni na bojiše hite, in ranjenim vojšakom rane
prevezujejo, kteri pogosto v njih naročju vsi
potolaženi dušo Bogu izroče. Zares toliko serč-
nost slabi ženski dati more le prava, sveta —
katoliška  vera!

Pa tudi mnogi verniki zunaj kloštrov, po
zgledih tolike pobožnosti in ljubezni božje zbujeni
so zaceli po viši popolnosti hrepeniti, se v družbe
zbirati, eden za drugega moliti, in z dobrimi deli
ubogim pomagati. Po ti poti je bilo zlasti v tem
času veliko pobožnih bratovšin  vpeljanih, ktere
so rimski papeži z odpustki bogato obdarili. Naj
bolj znane bratovšine v naših krajih so od pre¬
svetega serca Jezusovega in Mariinega,
od sv. rožnega venca  itd.

05. Zgledi življenja Svetnikov.

Cerkev, od vseh strani zaničevana, obreko¬
vana in hudo tožena, je tudi v ti dobi pokazala, da
je nedolžna, da je sveta, ker zlasti v teh časih veliko
imenitnih Svetnikov in Svetnic šteje, kterih neomade-
žano, pridu človeštva celo darovano življenje so pri
jatli in sovražniki cerkve enako za čudo imeli.

Izmed Svetnikov so našega spomina posebne
vredni:

1. Sv. Ignaci  Lojolan. Posveten mladeneč
in vojšak je bil v hudi in dolgi bolezni po branji sv.

174

bukev nagnjen, da je svet, in vse zapustil, dolgo v
ostri pokori, v vednih postih in molitvah živel, ter
pozneje red Jezuitov  vpeljal, ki je cerkvi po¬
sebna podpora in čast. Njegovo serce je bilo od
ljubezni do Boga tako goreče, da je pogosto zdihoval:
„Kako se mi zemlja studi, kader nebesa pogledam. “

2. Sv. Frančišek  Ksaverjan je bil sv. Igna¬
ciju tovarš in duhoven iz reda Jezuitov. Ljubezen
do Boga ga je gnala v daljno Indijo nevernikom
sv. evangeli oznanovat. Bog je delal po njem
velike čudeže, in jezero in jezero nevernikov,
celo več kraljev in kraljic se je po njem spreober-
nilo ; en sam dan je kerstil 10.000 nevernikov. Po
tem, ko je 10 let v nepopisljivem terpljenju med
neverniki delal, je prejel venec večnega življenja.

3. Sv, Alojzi,  mladeneč žlahnega stanu, je
živel vse dni svojega življenja v popolni nedolžnosti,
tako da so ga angela v človeški podobi imenovali.
Da bi nedolžnost obvaroval, se je že mali fantič
trikrat v tednu ostro postil, bežal pred vsako grešno
tovaršijo, in ni ženske nikoli v lice pogledal. Po¬
zneje je stopil v red Jezuitov, kjer je bil izgled
naj ostrejše pokore in naj gorečniše ljubezni do
Boga in bližnjega. Pri strežbi bolnikov se ga je
kuga lotila. Ko se mu je smert že bližala, je veselo
izdihnil: „Gremo, gremo z veseljem!" Vprašali
so ga: „Kam?"  in odgoveril jim je: „V nebesa!"
Sel je v nebesa 23 let star, kjer je nedolžni

175

mladosti poseben priporočnik; cerkev ga je zlasti
šolarjem v zgled in patrona zvolila,

4. Sv. Karol  Boromej, kardinal in nadškof
Milanski. Sin silno bogatih in imenitnih starišev
je živel za sebe ponižno in ubogo, s svojim boga¬
stvom pa je podpiral uboge; in ko mu je ob času
lakote že vsega zmanjkalo, je celo svoje mizno
orodje in svojo posteljo ubogim v prid prodal, in
je sam na golih deskah ležal. Ob času hude kuge
je sam bolnikom stregel, in jezo božjo potolažiti,
se ostro postil, bos in z debelo vervjo okoli vrata
procesijo po mestu vodil. Tridentinskega vesoljnega
zbora se je on s posebno gorečnostjo vdeležil, je
spisal več sv. naukov. Ko je besede izgovoril:
„Glej, zdaj pridem!" je izdihnil svojo dušo.

5. Sv. F r a n č i š e k Salezijan,  škof, je
bil sin imenitnih pa pobožnih starišev, in že od
mladih nog ves Bogu vdan. Po božjem dovoljenju
so ga v mladosti skušnjave hudo nadlegovale, zlasti
skušnjava obupanja. Ko je pa enkrat v cerkvi pred
Mariino podobo kleče in jokaje molil: „0 moj Bog!
ako morem že na unem svetu pogubljen biti, daj
mi milost, da te vsaj na tem svetu ljubim," mu je
Bog te skušnjave vzel, in ga s toliko ljubeznijo
napolnil, da ako je bil ravno od nature k nagli jezi
silno nagnjen, se vendar v njegovem življenji
mirnost, prizanesljivost, poterpežljivost in Iju-
beznjivost v zaderžanju do bližnjega s tako čudo-

1 76

vito lepoto razodeva, kakor se v življenju nobenega
drugega svetnika popisana ne najde. Bil je imeni¬
ten pridigar, ter je med mnogim terpjjenjem in
preganjanjem na jezere krivovercev spreobernil.
Spisal je več sv. bukev v prid duhovnov in vernikov.
Zlasti pa je svoje znotranje življenje razodel in vso
ljubeznjivost zedinil v bukvah: Filoteja,  ali na¬
peljevanje k pobožnemu življenju.

66. Zgledi življenja Svetnic.

Izmed Svetnic naj so imenovane:

#  v

1. Sv. Terezija,  devica, nuna. Ze mala
deklica je imela neizrečeno goreče želje, za¬
voljo Jezusa svojo kri preliti; ker ji pa to ni bilo
mogoče, je botla saj življenje pušavnikov posne¬
mati. Zato sta si naredila z bratom na domačem
vertu dva mala Šotora; tamkaj sta vedno sv. bukve
brala, premišljevala in molila. Ko je odrastki, je
stopila v samostan, in postala Kar m e li ta r ca.
V naj ostrejši pokori je živela, od ktere, ako ravno
vedno bolehna, ni nikoli odjenjala. Njena vedna
molitev je bila: „Gospod! ali terpeti, ali umreti."
Njeno serce pa je bilo v ljubezen božjo popolnoma
zamaknjeno; zato jo je Bog vredno storil, enkrat
v prikazni viditi angela, ki je z ognjeno pšico, ki
je ljubezen pomenila, njeno serce prestrelil. 67 let
stara je ta velika svetnica svet zapustila; na njene
prošnje pa so se veliki čudeži godili.

177

2. Sv. Roza, perva Amerikanska  svetnica.
Zavolj njene silne lepote sc jo začeli ljudje „rožo“
imenovati, kar ji je pa neizrečeno težko djalo.
Zato se ji je Marija, ktero je po otroško ljubila,
razodela, in jo potolažila, rekoč, da se sme nji v
čast, za naprej „Roža sv. Marije" imenovati. Rila
je Staričem pokorna in pridna. Po dnevi je po delu
hodila, po noči pa šivala, da jim je mogla pri
njih ubožtvu pomagati. Pozneje so jo silili v zakon,
pa njena plameneča ljubezen do Jezusa ji tega ni
dopustila. Zapustila je očetov dom, in se devicam
pridružila, ki so po redu sv. Dominika živele.
Živela je v silni ostrosti, zraven tega še z mnogimi
hudimi boleznimi in s znotranjimi britkostimi obis¬
kana. Skorej petnajst let jo je vedna misel ter-
pinčila, kakor da bi jo bil Bog popolnoma zapustil. Pa
vse je voljno prestala, in ni jenjala Kristusa ljubiti;
zato je bila pa tudi tako srečna, da je že pred smertjo
njegove besede zaslišala: „Roža mojega serca, ti
bodi moja nevesta!" 30 let stara je umerla, vsa
gospoda celega mesta jo je k grobu spremljala.
Bog jo je poveličal z velikimi čudeži.

3. Sv. Joana Frančiška.  Hči imenitnih
starišev in v strahu božjem izrejena, je stopila
20 let stara v zakonski stan, ter je bila v vseh
rečeh blišeč zgled prave keršanske matere, žene
in gospodinje. Ko je pa mož na lovu ustreljen, v
njenem naročju umeri, je sklenila svojih čvetero

Ponovilo potrebnih naukov. 12

178

otrok še bolj skerbno izrediti; za naprej pa je
Bogu večno čistost obljubila, ter sklenila popol¬
noma po naukih živeti, kih jih sv. Pavel vdovam
daje. Pozneje jo je sv. Frančišek Salezijan od
stopinje do stopinje k viši popolnosti vodil, in pod
njegovim vodstvom je bila vtemeljiteljica novega nun¬
skega reda, ki se „od obiskovanja Matere
božje"  imenuje. Z mnogimi težavami po božjem
dovoljenju skušana, je bila vedno polna ljubezni
do Boga in bližnjega, ter rekla: »Naše serce mora
vedno moliti in ljubiti, naj delamo kar hočemo."
Ob času kuge je bila toliko skerbna in postrežljiva,
da so jo v mestu »angela tolažbe" imenovali.
Kakor je sveto živela, je tudi sveto v Gospodu
zaspala leta 1641.

S k 1 e p.

Tako smo pregledali v kratkem teku 6000 let,
premišljevaje naj imenitnejše »zgodbe svete
vere."  Njen začetek smo našli že tamkej v para¬
dižu, kjer se je Bog Oče toliko ljubeznjivo pervim
starišem razodel, in ko sta grešila, jima svojega
edinorojenega Sina Odrešenika in Zveličarja poslati
obljubil. Ta obljuba svetim patriarhom večkrat
ponovljena in na tanjše določena je bila od Mojzesa
v izraelskem ljudstvu še globokeje vkoreninjena in
tako rekoč vtelešena v judovski cerkvi,  ktero

179

je on po zapovedi božji v pušavi vtemelil, in ktera
je v vseh rečeh predpodoba sv. keršanske cerkve
bila. Časi so tekli in mnogo imenitnih dogodeb rodi¬
li, ki so polne zgledov previdnosti, usmiljenja in
pravičnosti božje, in ko je bil svet pripravljen, se
je tudi božja obljuba dopolnila. Po prerokih živo
popisani odrešenik Jezus Kristus  je bil rojen,
in seje  s svojim življenjem, s svojimi nauki in deli
Sina božjega dostojno spričal. Predpodohe judovske
cerkve so nehale, ker se je večna resnica živa na
zemlji prikazala; jeruzalemski tempelj je razpadel,
in sv. keršanska cerkev  se je začela. Po Sinu
božjem vtemeljena, je bila po 1 2 neuČenih, bornih
ribčih na vse kraje sveta razglašena. In glej pervi
čudež! Prevzetni ajdovski modrijani postanejo
ponižni učenci judovskih ribčev; a j d j e zapušajo
veličastne tempeljne malikov, in se pridružijo krist¬
janom , v podzemeljskih jamah službo božjo
opravljat; le malo let mine, in množica vernih se
ne da več prešteti. Toda pekel škriplje z zobmi,
ker vidi, da mu je rop vzet, in da se hoče njegovo
kraljestvo na zemlji zatreti. Zato podkuri strašno
preganjanje zoper sv. cerkev. Pa glej, nov čudež!
Poprej so se naveličali neusmiljeni trinogi krist¬
jane terpinčiti in moriti, kakor kristjani voljno
terpeti. Neverstvo je padlo, kervoločne trinoge je
smert pokosila,sv. cerkev je pa ostala! Ko Satan to

vidi, začne zoper sv. cerkev "še hujše divjati, in

21  *

180

verze bakljo razpertije in vojske v sredo cer¬
kve. Brez števila krivovercev se vzdigne v
raznih krajih in raznih časih, kteri so vedno
nove zmote na dan spravljali, in brez števila
kristjanov omotili! Pa glej roke božje! Krivovere
so zginjale, in božja resnica se je le svitleje pri¬
kazala; imena krivovercev so se že zdavnej poza¬
bila; sv. cerkev še slovi! In ako cerkev še današnje
dni vedno veliko in vec sovražnikov ima , ali bo
zmagala kali tudi te? Nad tem ni dvombe. Sodba
božja, ki se je dosehmal nad vsemi sovražniki
cerkve razodela, nam je porok, da tudi sedanji in
prihodnji božji roki ušli ne bodo. Vrata peklenska
cerkve ne bodo zmagala, zakaj Kristus ostane pri
nji vse dni do konca sveta. Krivoverci in sovražniki
pa morajo biti; kako bi drugač spoznali ceno sreče
prave vere, ako bi nesreče tistih ne vidili, ki pravo
vero zgubijo. Kako bi zamogli drugač spoznati, da
je spoznanje prave vere g na d a božja, ktere tudi
mi nismo zaslužili, in kfero Bog narodom da in
uzame po nezapopadljivih sklepih svojega usmi¬
ljenja in svoje pravičnosti.

Tako je sv. cerkev vedno preganjana, pa nik¬
dar zmagana mirno hodila svojo pot in se prijazno
vsem narodom približala. Ako je prišla v ktero de-
želu, ni prašala: ali so njeni prebivavci dobri ali
hudobni, ali ji bodo za prinesen dar božji hvaležni
ali jo čertiii in kakor vsiljeno tujko preganjali;

181

saj ve, da ji je Kristus kervavo pot terpljenja od¬
ločil. Tudi ni prašala: ali ima dežela dobrega vla¬
darja, ali hudobnega trinoga, in kakšna je vlada
v deželi in kakšne njene deželske postave? Kra¬
ljestvo cerkve ni od tega sveta, ampak je znotraj
v človeškem sercu, v njegovi vesti. Naj si bodo vla¬
darji dobri ali hudobni, povsod je učila: Dajte ce¬
sarju, kar je cesarjevega; zakaj ni je vlade, kakor
od Boga. Le v verskih rečeh, je djala, da gre po-
koršina edino Bogu in cerkvi. Cerkev se je vsem
vladam brez razločka prijazno približala. Ako so
bile vlade tudi nji prijazne, jim je podelila svoj bla¬
goslov; ako so pa njene in božje pravice zaterale,
jim je zažugala kazen božjo, ki vsakega zadene,
kteri se neveste Kristusove zlobno loti, in je mirno
pričakovala dne pravice božje. In glej! mogočnim
kraljem in vladarjem so padle krone z glave, le
krona sv. cerkve se blišf vedno nezmagljiva od časov
sv. Petra do današnjih dni na glavi rimskih pape¬
žev. Kavno tako je cerkev z narodi storila. Ako so
jo narodi sprejeli, je ostala pri njih, in je bila njih
mati; ako ne, si je otresla prah s svojih nog, in
sv. križ v eni, in sv. evangelj v drugi roki, je po¬
potovala dalje v druge kraje k drugim narodom; in
povsod, kamorkoli je prišla, je klicala: „Delajte
pokoro; zakaj kraljestvo božje se bliža,' 4  Tako
je potovala sv. cerkev od nekdaj in potuje Še danes
okrog po vsem svetu od naroda do naroda, mirno

182

pričakovaje dne, ko se bo dopolnila obljuba Kri¬
stusova, da bo ena čeda in en pastir.

In kako lep in veličasten je sled, ki ga je cer¬
kev povsod, kodarkoli je bodila, za seboj pustila!
Vsaka njenih stopinj je zaznamvana z dobrimi deli
in z blagoslovom božjim. Kjerkoli so njen nauk
sprejeli, tam je sovražnike spravila, revne in uboge
potolažila, bogatine k usmisljenju nagnila, grešnike
je k pokori spreobernila, pravične k stanovitnosti
spodbudila, deviške ljudi' je k ohranjenju prelepe
nedolžnosti nadušila, zakonske je prave in čiste
ljubezni učila; otrokom in podložnim je zaterdila
nauk voljne in vesele pokoršine, starišem in pred¬
postavljenim nauk ljubeznjive skerbljivosti in pra¬
vičnosti. In kodarkoli je bodila, je sezidala lepe in
veličastne cerkve, v kterih se slava božja prepeva
od veka do veka; je sezidala samostane, kamor
sveta učenost in pobožna čednost zahaja, kloštre
v kterih se nedolžne duše za grebe celega sveta
pokore, kteri uboge, revne in bolnike sprejemajo
in oskerbujejo, v kterih se mladi ljudje v božjem
strahu izrejajo; je sezidala bolnišnice, v kterih se
zapušeni bolniki hranijo in mirno umirajo; je sezi¬
dala šole, v kterih nedolžne otročiče okoli nebeške¬
ga Učenika zbira. Za vsako potrebo je našla sv.
cerkev pomoček; za vsako bolečino človeštva ima
hladilo in zdravilo. Sv. cerkev je bila povsod in
vselej mati in učiteljica prave ljubezni. Bila je mati

183

in bo vse dni do konca sveta; in Boga za ©četa
imeti ne more, kdor nima cerkve za svojo mater.

Bodi torej pozdravljena naša preljuba mati?;
sveta cerkev, ti izmed vseh čudežev božjih naj veči
in naj ljubeznjivši! Čudež je tvoj začetek, čudež
tvoje razširanje in ohranjenje, čudež tvoja dela, in
blagoslov, ki ga na vse strani razprostiraš! Tebe
hočemo ljubiti, tvoji zvesti otroci biti, dokler tvoj
božji ženim ne pride, tebi ternove krone ne od¬
vzame, in v krono večnega življenja ne premeni.


K a z a 1 o

o _

I„ Zgodovina svete vere.

Stran.

Vvod. 1

Perva doba.

Od Adama do Mojzesa 1530 let pred Kristusovim
rojstvom; doba patriarhov. 3

Druga doba.

Od Mojzesa 1530 let pred Kr. do Kristusovega
rojstva: doba prerokov.28

Tretja doba.

Od Kristusovega rojstva do Konstantina velikega
312 let po Kr.: doba mučenikov ali preganjana
cerkev.58

v

Ceterta doba.

Od Konstantina velikega do Karola velikega 800 let
po Kr.: doba zmagovavne cerkve.98

Peta doba.

$85

j

\

Stran.

Od Karola velikega do velike cerkvene ločitve v za¬
hodu 1519 let po Kr.: doba kraljevavne cerkve 127

v

Šesta doba.

Od velike cerkvene ločitve v zahodu do današnjih
dni: doba od vseh strani sovražene in stiskane

cerkve.155

Sklep.178

Iz c. kr. dvorske in deržavne tiskarnice.


I

/