A ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE niška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 redniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan i Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr- larjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo- ehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat loletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Raziskovalna in Kul- pnost Slovenije. TIM 2 poštnina plačana v gotovini XVI. letnik Oktober 1977 timova igračka NAMIZNI OKRASKI Material: Debelejši papir ali lepenka raznih barv, lesene kroglice ali mali orehi, lešniki in želod, uporabljene vžigalice, papirnati prtički, košček krompirja ali star zamašek, tuš in lepilo. Potek dela: Možic 1 1. Iz lepenke izreži obroč s premerom 16 cm; širok naj bo 5,5 cm. 2. Izreži nekaj manj kot četrtino koluta. 3. Z okrasnimi gumbi sešij oba dela tako nasta¬ lega ovratnika. 4. Na ovratnik postavi jabolko, jajce, pomarančo ali krompir. 5. Lase izdelaj iz navadnega papirja, volne ali vate. 6. Klobuk je lahko navaden stožec, lahko je tudi kitajski, kmečki, otroška čepica ipd. Možic 2 1. Izreži iz papirja kolut s polmerom 5,5 cm. 2. Zvij papir v obliko stožca in zlepi. 3. Namesto glave vzemi leseno kroglico, manjši oreh ali želod, napravi na eni strani luknjo, v katero prilepiš vžigalico ali zobotrebec. 4. Izreži primerno velik kolobar za ovratnik. 5. Vtakni glavo z vžigalico skozi ovratnik v vrh stožca ter vse skupaj priveži ali prišij. 6. Za klobuk zvij majhen papirnat stožec. Uporaba: S takimi možici prijetno presenetimo svojce ob slavnostnih priložnostih. Miza je pri¬ jetno okrašena, pod prtičke položimo darila za otroke (čokolado, sladkorčke). MREŽA Material: Barvan papir kvadratne oblike. Orodje: Škarje za papir. Potek dela: 1. Kvadraten kos lepo barvanega papirja zloži kot robec (slika 1). 2. Nato ga zloži še diagonalno tako, da poteka zgib iz sredine. 3. Zloži še enkrat tako, da poteka zgib zopet iz sredine. 4. Zareži izmenoma tako, kot kaže slika 4. 5. Razgrni list, v mrežo položi oreh ali kaj dru¬ gega kot utež. Mrežico obesi. Uporaba: Okrasek za jelko. TIM 2 Oktober 1977 XVI. letnik TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE • Izdaja Tehniška založ¬ ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat letno. Celotna naročnina 70,00 din, posamez¬ na številka 7,00 • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X • Tekoči račun: 50101-603-50-480 • Tisk tiskarna Kočev¬ ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirata Razisko¬ valna in Kulturna skupnost Slovenije. SLIKA NA NASLOVNI STRANI Električni generatorji v hidroelektrarnah proiz¬ vajajo električno energijo pri napetosti 6 kV, še pogosteje pa 10 kV. Ta napetost se transfor¬ mira na 35 kV, pa tudi na 110 kV. Električna ener¬ gija pri višji napetosti se pretaka potem po dalj¬ novodih do transformatorskih postaj. Čim višje so napetosti, tem manjši so tokovi in s tem izgube v vodih. Slika prikazuje energetski trans¬ formator. Navitja in jedro v kotlu s transfor¬ matorskim oljem, ki služi za izolacijo in od¬ vod toplote. KAZALO TIMOVA POŠTA . 49 PRVI KORAKI Lestenec .. 51 MODELARSTVO Pol maketa lovca F-17 . 55 K meni, ladja .57 HMS »Eagle« .59 Uganka za mlade fizike . 66 DALJINSKO VODENJE RC sprejemnik Tim X . 67 RADIOAMATERSTVO Nizkofrekvenčni ojačevalnik ZRS NFO-1 71 Mešalnik signalov .77 JAMARSTVO Raziskovanje brezna pri Gamsovi glavici 82 IZUMITELJSTVO Oko in uho v vesolje . 85 BRANJE Bliža se železna cesta . 87 Zgodovina avtomobilizma . 89 TIMOVA FANTASTIKA Ladja zibelka . 92 MALI OGLASI . 94 ZANKE IN UGANKE . 95 SLIKA NA ZADNJI STRANI OVITKA Model angleške jadrnice iz teta 1485 z bogato okrašenim glavnim jadrom. timova pošta Matjaž Guček iz Brodnice pri Rimskih topli¬ cah se tokrat že drugič oglaša in pravi, da mu na prvo pismo sploh nisem odgovoril. Tudi kaj takega se lahko zgodi, kakor se do¬ gaja, da nekateri pozabljate na take drobno- sti kot je na primer vaš nepopoln naslov, da ne govorim o datumu, ko je bilo pismo na¬ pisano in oddano, pa podobno. Da bi ne bil še enkrat razočaran, sem tokrat objavil nje¬ govo ime na začetku, posebno še, ker ga lahko razveselim z dobro novico. V naslednji številki Tima bomo objavili prav takšen načrt teleskopa, kakršnega si želi za gradnjo. Pre¬ pričan sem, da bomo s tem ustregli ne le njemu, temveč še marsikomu izmed vas, ki vas zanima astronomija. Boštjan Tepina z Bleda prosi za načrt jadr¬ nice Suzana, ki je bil objavljen v letniku 73/74. Žal njegovi želji ne morem ustreči, ker prav te dvojne številke Tima, v kateri je bil načrt objavljen, ni več, verjetno prav zaradi tega načrta. Morda pa mu bo načrt odstopil kdo od naših stalnih bralcev? V ta namen objavljam njegov polni naslov: Boštjan Tepina, Črtomirova 36, 64260 Bled. Matija Žižek iz Beltincev prosi za načrte mo¬ tornih čolnov, letal in maket starih ladij. Ker nimamo posameznih načrtov, sem mu za prvo silo poslal nekaj izvodov Tima, v kate¬ rih so objavljeni ti načrti. Upam, da si bo z njimi lahko pomagal iz zadrege. Ivan Janša z Bleda sprašuje če imajo v Mla¬ dem tehniku na zalogi balso debelo 2 in 3 mm. Kot sem izvedel imajo trenutno na zalogi le balso debelo 1 mm, zato bo naj¬ bolje, če piše kar Mlademu tehniku in ko bodo imeli material, ki ga želi, mu ga bodo poslali ali rezervirali. Karli Ocepek iz Hrastnika je naš stalni na¬ ročnik in je s Timom zadovoljen, zdaj pa želi izdelati Go-cart. Mi žal takega načrta nimamo, zato mu odgovarjam tako, kot sem že nekaterim ljubiteljem te športne zvrsti: v Hrastniku je zagotovo Avto-moto društvo in v njenem sestavu go-cart sekcija. Tam mu bodo lahko postregli z vsemi zaželenimi po¬ datki in nasveti, saj je samogradnja tega vozilca precej zahtevna. Pa tudi uredništvo Avto moto revije bi mu zagotovo znalo na¬ tančneje svetovati. TIM 2 • 77/78 50 Enako željo ima tudi Davorin Gamser iz Ma¬ ribora, zato velja gornji odgovor tudi zanj. Goran Bertok iz Kopra bi rad izdelal astro¬ nomski teleskop, vendar ima težave z na¬ bavo zrcala in prizme. V Ghetaldusu omenje¬ nih izdelkov ne izdelujejo, v Vegi pa le po naročilu, kar pa seveda ni poceni. Žal ne vem, kje bi še lahko dobil ta material. Videti je, da bo treba kar ugrizniti v kislo jabolko in odriniti zanj nekaj več denarcev. Mimogrede povedano, optični material tako ali tako ni poceni in ne verjamem, da bi lečo in zrcalo lahko dobili še kje ceneje kot stane v Vegi. Morda bi se izplačalo za ta projekt združiti delo in sredstva s kate¬ rim od tvojih prijateljev, ki se tudi zanima za astronomijo. Očitno ima astronomija kar lepo število pri¬ vržencev, saj me je prosil za objavo takega načrta tudi Kristjan Merhar iz Orlice pri Vuhredu. Obiskuje poklicno kovinarsko šolo in pravi, da še vedno rad prebira našo re¬ vijo, kljub temu, da je že prerasel osnovno¬ šolske klopi. Miloš Dežnak iz Kranja prebere, če naj mu verjamem na besedo, Tim od začetka do konca. Pravi da sicer ni modelar, da pa bi vseeno rad izdelal kakšno preprosto jadral¬ no letalo. Njegovi prošnji bomo ustregli ka¬ kor hitro se bo dalo, saj najbrž ni osamljen primer. Zahvaljujem se mu za laskavo oceno revije, ki je zaradi nevarnosti, da bi zardel papir, ne bomo objavili. Tomo Rugelj iz Ljubljane želi, da objavimo načrt primopredajnika z dometom oddajnika za telegrafijo z dometom do 300 m. V seriji kompletov, ki smo jih pričeli letos objavljati v sodelovanju z Zvezo radioamaterjev Slo¬ venije, bo kmalu objavljen tudi kakšen po¬ doben načrt — le nekoliko bo treba potrpeti. Revijo za katero prosi, smo mu poslali, na ostala vprašanja pa mu bo odgovoril avtor načrta osebno. Toni Dolenc iz Smukuč pri Žirovnici je sodeč po pismu temeljit in kritičen možakar. Nasul nam je celo vrsto kritičnih pripomb glede vsebine Tima. Pa jih na kratko povzemimo: Zdi se mu, da je najmlajših bralcev tako za¬ nemarljivo malo, da je rubrika Prvi koraki odveč, Timova fantastika pa ne sodi v našo revijo, ker je to revija za objavljanje načrtov in ne literarna revija. Pri navedbi nagrajen¬ cev za slikovno križanko naj bi objavljali tudi datum žrebanja. Na zadnjo stran ovitka naj bi namesto reklame dali kakršenkoli motiv iz tehnike. Nujno bi bilo treba napisati, kaj predstavlja footgrafija na prvi strani ovitka. V Timu bi morali spet objavljati seznam materialov, ki ga prodajata trgovini Mladi tehnik. In zdaj k odgovorom na zgoraj za¬ stavljeno kritiko: o Prvih korakih sem se že tolikokrat razpisal, da ne bom ponovno po¬ navljal umestnosti in potrebnosti te rubrike, zato na kratko; vsaka stvar ima svoj začetek in konec, tako tudi tehnična dejavnost. Upam, da se vsaj v tem pogledu strinjava? Kar zadeva znanstveno fantastiko: nihče, pa naj je še tako ozko (tehnično) usmerjen, bi ne smel zanemarjati kulture. Sem sodi tudi literatura o znanstveni fantastiki, ki se lepo ujema z vsebinsko usmeritvijo Tima. Ostaie zahteve so več ali manj že izpolnjene, razen seznama materialov. V tem primeru ni dovolj le pripravljenost uredništva, marveč mora za to ukrepati kaj več predvsem trgovina. Toli¬ ko za sedaj, Toni, če pa še kaj ni jasno, te vabim, da se spet oglasiš. Bojan Benedik iz Kranja je kot sam pravi, eden naših starejših bralcev, po naročni¬ škem stažu seveda. Meni, da je Tim prete- žak za starostno stopnjo, kateri je uradno namenjen. Poleg tega je prepričan, da bi bilo treba revijo preko njenih šol približati tudi srednješolski mladini. Predlaga tudi, da bi organizirali anketo o vsebini Tima. S prvim mnenjem se ne morem čisto stri¬ njati, ker sem prepričan, da preveč podce¬ njujete sposobnosti naših osnovnošolcev in njihovo znanje. Da bi revija morala biti do¬ stopna srednješolcem pa je čisto res, ven¬ dar bi bila organizacija prodaje preko sred¬ njih šol prezahtevna, zlasti še glede na možno število naročnikov. Tim si lahko vsak, ki je že prerasel osnovnošolske klopi, naroči direktno pri naši založbi. O anketi bomo še razmislili, predlog ni za odmet. Načrt za zrcalni teleskop bomo objavili, kot že zapi¬ sano, v naslednji številki. Kot po navadi pa za konec še klic v sili. Vse premalo pišete v Timovo pošto, da bi bil lahko zadovoljen z vašim sodelovanjem. Upam, da bo zdaj, ko sta dve številki izšli, že kaj več vzrokov za pisanje in se bom v naslednji številki bolj na široko razpisal. Nasvidenje vam želi vaš prvi koraki Drago Mehora LESTENEC Lansko leto je prišlo v uredništvo pismo, v katerem bralec izraža željo, naj bi TIM objavil načrt za izdelavo lestenca. Šmen- tana reč — ne svetilko za nočno omarico, ampak kar lestenec. To res ni tako pre¬ prosta zadeva. Pa sem začel razmišljati, ski¬ cirati, meriti in poenostavljati, dokler se ni izoblikoval lestenec, ki ga imate tu v risbi in opisu. Menim, da ga bodo spretnejši Timovi bralci lahko izdelali brez večjih te¬ žav in z majhnimi stroški. Lestenec je kombinacija aluminijastih cevi in lesa. No, tudi nekaj papirja je zraven, pa o tem pozneje. Naj takoj povem, da mo¬ rete in smete obesiti lestenec le tam, kjer je v stanovanju zanj predvideno mesto, nam¬ reč tam, kjer imate v stropu priključne električne žice in močno kljuko, privito v lesen vložek pod ometom. Najprej si kupite v trgovini z železno robo tri kose aluminijaste cevi premera 10 mm in dolžine 66 cm. Cevi bomo ukrivili v obliko črke U okoli okroglega telesa premera 16 cm. Važno je, da so vse tri cevi enako dolge in enako ukrivljene. Za krivljenje upo¬ rabite lesen steber, železen lonec ali kak drug okrogel predmet ustreznega premera. Če ni nič takšnega pri roki, stopite v bliž¬ nji gozd, kjer boste gotovo našli lepo mla¬ do smreko, ki bo imela prav takšen pre¬ mer, kot ga potrebujete. Praznih alum. cevi ni mogoče kriviti, lahko pa ukrivite cev ta¬ kole: Cev na enem koncu zamašite čvrsto z lesenim čepom, napolnite jo s finim pe¬ skom (mivko) in zabijte še v drugo odprti¬ no enak lesen zatič. V deblo zabijte večji žebelj, ki ste mu odščipnili glavico in ga upognili v obliko črke U. Ta žebelj bo ti¬ ščal en konec cevi (blizu čepa) čvrsto k deblu, tako da boste cev lahko preko debla ukrivili v želeno obliko z roko ali z rah¬ limi udarci z lesenim kladivom. Ukrivljene cevi izpraznite in izvrtajte v vsako cev blizu vrha na daljšem kraku luknjico za obešanje. Luknjice naj bodo na zunanji strani krivine in naj imajo premer 3 mm. Na vrsti je malo težje delo, namreč izdelava svetilk, t. j. lesenih nosilcev za žarnice. Telo svetilke je lesen valj premera 42 mm in dolžine 54 mm. Najbolje bo, če naročite strugarju, da vam izstruži iz trdega lesa 162 mm dolg valj in ga razrežete na tri enake dele. Vsak kos trdno vpnite v pri¬ mež in izvrtajte s svedrom Osredkarjem luknjo za okov žarnice. Naši standardni okovi imajo premer okoli 32 mm, vendar je treba to preveriti. Luknja naj bo tolikšna, da bo šel okov tesno vanjo. Potrebovali boste sveder 32 ali 33 mm. Bolje je, če je luknja za malenkost večja (saj okov lahko zatesnite) kot pa da bi bila premajhna, saj v tem primeru ni pomoči, če nimate pri¬ mernega svedra, ga kupite, saj vam bo kdaj pozneje prav prišel. Luknja na drugem kon¬ cu valja naj bo enaka premeru cevi. Iz¬ vrtajte jo s spiralnim svedrom za kovine. Iz smrekove deske debele 8 do 10 mm iz- žagajte tri okrogle plošče. Služile bodo za nosilce senčnikov, hkrati pa bodo še do¬ datno zatesnjevale okove žarnic. Plošče na¬ lepite na valje tako, da se bodo odprtine v njih točno ujemale z izvrtinami v valjih. Senčnike izrežite iz močne prosojne (ne prozorne) plastične folije. Nalepite jih z OHO lepilom na robove plošč, nato pa jih še pribijte na robove z medeninastimi ta¬ petniškimi žebljički, ki imajo okrasne gla¬ vice. Seveda lahko kupite že narejene majh¬ ne senčnike, ki jih s pomočjo žičnih zank kar nataknete na žarnice. Okrogle plošče v tem primeru niso potrebne. Takšne senč¬ nike dobite pri zasebnih izdelovalcih, so pa precej dragi. Skozi cevi potegnite kose dvojne spojene, v PVC oblečene žice. Kosi naj bodo tako dolgi, da bodo gledali na vsakem koncu kakih 8 do 10 cm iz cevi. Sedaj pa si pri¬ pravite malo večji kos deske ali vezane plo¬ šče in narišite na desko tri črte, ki izha¬ jajo iz ene točke in medsebojno oklepajo kote 120°. To bo pripomoček za pravilno postavitev cevi. Daljše krake cevi stisnite z rokami in jih držite nad središčem. Po- lO CM | kjer se začno razhajati v krivine. Čez selo¬ tejp navijte še močnejši izolirni trak, kakr¬ šnega uporabljajo elektromonterji. Gornje proste konce žic spojite z lestenčno kocko v vzporedni vezavi. Vsako dvojno žico na koncu razcepite z nožem in odstranite od I vsake žice kak centimeter ovoja. Pokazal se bo splet tankih bakrenih žic, ki jih s prsti dobro zvijte in potisnite v spodnji luknjici spojne kocke, ter jih krepko stisnite z vijaki, iz vsake cevi prideta žici v obe luknjici kocke, tako da bodo v vsaki luknjici po tri žice. Kolikor bodo žice predolge, jih poti¬ snite nazaj v cevi. Poiščite kos močne jeklene žice, s katero boste obesili lestenec na stropno kljuko. Na koncih žice upognite kljukice, ki jih boste pretaknili skozi luknjice na ceveh, in sicer eno skozi luknjico dveh cevi, drugo pa sko¬ zi luknjico tretje cevi. Na osrednji navpični del lestenca bomo na¬ taknili cev, ki bo pokrivala povezane alumi¬ nijaste cevi od krivin pa do stropne kljuke. Kajpak bi bilo najlepše, če bi imeli leseno cev; ker pa lesene cevi ustreznega premera najbrž nimate in je tudi ne morete narediti, si bomo pomagali z imitacijo, ki bo prav tako dobra. Če obesite lestenec na kljuko, boste iahko ugotovili potrebno dolžino cevi. Cev bomo izdelali takole: Poiščite struženo leseno palico, ki bo imela premer 27 do 30 mm. Morda bo kak drog za zastavo ali metlln ročaj kar primeren. Na palico na¬ vijte primerno širok trak iz navadnega ovoj¬ nega papirja v kakih desetih do petnajstih navojih. Med navijanjem sproti mažite papir z dobrim lepilom (LIBROKOL, JUBINOL). Prvi navoj kajpak ne sme biti namazan. Ko boste cev drugi dan sneli s palice, bo trda, kot bi bila iz lesa. Na cev nalepite en ovoj sa¬ molepilne tapete v imitaciji lesa. Ta ovoj naj na koncih sega malo čez rob cevi. Ta po¬ daljšek narežite s škarjami in ga zavihajte v notranjost cevi. Ker cev ne pokrije tudi stropne kljuke, na¬ redite na isti način še eno širšo kratko cev z vlepljenim kartonskim obročem na enem koncu, ki bo tesno drsela po dolgi cevi. To cev potisnite čez, kljuko do stropa. Le¬ sene dele svetilk pobarvajte z rjavo lužno barvo za les in lakirajte s prozornim lakom. V svetilke privijte 40-vatne žarnice, želimo, da bi vam novi lestenec lepo in dolgo osvetljeval sobo. Igor Leiler LOGIČNE UGANKE 1. V razredu je sedem dijakov naročenih na TIM. Vsi skupaj ga preberejo v treh urah. V kolikem času ga prebere en sam učenec, če vsi enako hitro berejo? 2 . Na pet metrov dolgem mostu stoji opozoril¬ na tabla, da most vzdrži obtežitev 3,51. Do mostu je pripeljal tovornjak, pri katerem je bila razdalja med prvimi in zadnjimi ko¬ lesi 6 m. Skupaj s tovorom je tehtal 71. Voznik je zagledal tablo, prebral opozorilo in mirno zapeljal naprej. Zakaj se ni ustavil? 3. Stara kitajska naloga Sredi ribnika je stal trs, visok 3 m. Močan veter ga je nalomil, tako da vrh trsa leži na zemlji, 2 m oddaljen od vznožja. Kako visoko se je prelomil trs? Sedem prijateljev je odšlo na taborjenje. Vsak je imel svoj šotor. Prišli so na mesto taborjenja in se dogovorili, da bodo postavili šotore na ravni jasi, vendar naj bi bili vsi šotori enako oddaljeni od tabornega ognja. Kako naj postavijo svoje šotore? 5. Hiša in zemljišče Janez je dobil od delovne organizacije na¬ grado kot priznanje za svoj izum. Z nagrado, ki jo je dobil, si je kupil zem¬ ljišče veliko 150 X 300 m. Na zemljišču je nameraval postaviti hišo s tlorisom, ki bi pokril 110 m 2 . Na kateri del zemljišča in ka¬ ko naj postavi hišo, da mu bo ostalo proste¬ ga zemljišča 44890 m 2 ? 6. Kateri od sklepov je pravilen, kateri napa¬ čen? 1. Janez je sklenil, da si bo kupil motorno kolo ali potapljaško opremo. Ni si kupil mo¬ tornega kolesa. Torej si je kupil potapljaško opremo. 2. Janez je sklenil, da si bo kupil motorno kolo ali potapljaško opremo. Janez si je ku¬ pil motorno kolo. Torej si ni kupil potaplja¬ ške opreme. co m CM 2 LO N e ca modelarstvo E. Gašperin POLMAKETA LOVCA F-17 (NA RAKETNI MOTORČEK 5—1—5) Celoten model je iz bukovega furnirja. Trup je iz furnirja debeline 2 mm. Obe polovici krila 3 ter zadnje krilo 4 so iz furnirja 1 mm. Del 2 pa je iz smreke 2 mm. Vse to prerišemo in izrežemo. Robove kril obrusimo in jih zaoblimo. Nato profilno obru¬ simo trup. Sedaj začnemo sestavljati. Naj¬ prej vstavimo obe polovici prednjega krila v zarezo v trupu in jih zalepimo z neela¬ stičnim lepilom, ki se hitro posuši. Krila dvignemo za 24 mm. Če nam to ne uspe, lahko na vsako stran trupa pod krila za¬ lepimo košček furnirja, ki ga toliko časa dvigujemo, da ne stoje 24 mm više od rav¬ nine. Tudi zadnje krilo, ki je celota, vstavi¬ mo v zarezo in ga zalepimo. Nato pritrdimo v trup del 2, ki skupaj z dvema aluminijastima trakovoma tvorijo no¬ silec motorja. Traka morata biti prilepljena 2 mm k trupu in k nosilcu. Sta iz 0,5 mm aluminija. Motorček pride 5 mm pod trup in aluminijasta traka ga morata obiti. Traka na koncu zalepimo. Motorček mora v njiju kar se da tesno ležati. Ko je model končan, ga 2-krat prebarvamo z redkim nitrolakom. Ko se posuši, pobarvamo še oznake. Preden ga preizkusimo, preizkusimo težišče, če je v redu, prižgemo motorček, Spuščamo ga iz roke, pod blagim kotom navzgor. Želim vam veliko sreče pri izdelavi in spuščanju. Matjaž Fertin RAKETOPLAN »JASTREB« Pred vami je načrt tekmovalnega raketopla¬ na. Izdelava ni preveč enostavna, toda kdor se bo opogumil, ga bo tudi napravil. Kaj potrebujemo za izdelavo? Glavni material je balsa. Potrebujete pa še lak, japonski pa¬ pir, nekaj šeleshamerja in košček vezane plošče 1,5 mm. ORODJE: od orodja bomo potrebovali mo¬ delarski nož, rezljačo, brusni papir (grob in fin). Za izdelavo krila pa je priporočljiv tudi oblič. Zdaj pa kar k delu. Najprej bomo izdelali krila, višinski in smerni stabilizator. Vse de¬ le najprej povečamo in prerišemo na balso. Nato obdelamo na grobo in še na fino. Krila imajo naklonski kot 20°. Prav tako iz¬ delamo še smerni in višinski stabilizator. in in CM 5 p Krila že imamo, lahko se lotimo trupa in nosilca za motor. Celoten trup je iz balse 8 mm, če pa nimate te debeline, pa lahko malo spremenite dimenzije. Tudi trup ob¬ delamo tako, kot je narisano, spredaj pa nalepimo cevko za motor, ki ima konico iz balse. Vse to pojačamo z vezano ploščo 1,5 mm. Vodili prilepimo kar pod krila. Te¬ žišče je v načrtu narisano tam, kjer sem ga imel jaz, ko sem gradil model. Morda pa bo pri vašem modelu težišče malo bolj naprej ali pa malo bolj nazaj. Krila prekrijemo z japonskim papirjem, tako da so bolj čvrsta. Model prelakiramo z nitrolakom, ki je raz¬ redčen 1:1. Lakiramo pa 3—5-krat. Model je narejen, ostane nam le še spuščanje. Želim vam mnogo uspeha pri izdelavi in veliko zadovoljstva pri spuščanju. Modela nikakor ne spuščajte v vetrovnem vremenu! Bojan Rambaher K MENI, LADJA Večina modelov podmornic se med plovbo spusti pod vodo s pomočjo globinskih krmil, ki jih zgradimo pod določenim kotom. Pod¬ mornica splava na površino šele takrat, ko se ustavi motor. Takšna podmornica se ponavadi spusti pre¬ cej globoko, velikokrat tudi ostane na dnu, ker se z eiiso zaplete v rastlinje. Zgubljeno podmornico je zelo težko najti, največkrat ostane na dnu za vedno. Naša podmornica (slika 1) pa ima posebno avtomatično napravo, ki ji omogoča gibanje na želeni globini. Izstopajoči periskop pa omogoča, da lahko vseskozi sledimo gibanju podmornice. Podmornico lahko poljubno spu¬ ščate po površini ali pa jo usmerite v glo¬ bino. Vse te operacije dosežete z vgraje- njem plavača 1 (slika 3), ki se svobodno premika po periskopu 2. Plavač drži v spod¬ njem položaju gibljiva vzmet 3. Periskop pa je s svoje strani povezan s kolenčasto osjo 4, na koncih katere sta pritrjeni globinski krmili 5. Odvisno od višine plavača na periskopu lah¬ ko podmornica plava na površini vode, torej da se ne potopi, na periskopski globini, lah¬ ko pa jo spustimo tudi globlje, tako da se povsem skrije. Na sliki 2 so prikazani različni položaji pod¬ mornice pri različni namestitvi plavača na periskopu in različnem položaju globinskih krmil. a — plavač je spuščen do stika trupa s pe¬ riskopom. Globinska krmila imajo horizon¬ talno lego. Podmornica se bo pri takem po¬ ložaju plavača in globinskih krmil gibala po površini vode, ne da bi se potopila, b — plavač je nastavljen na določeno višino. Globinska krmila bodo v tem položaju ležala pod določenim kotom. Med gibanjem se podmornica potaplja tako dolgo, dokler se plavač ne dotakne površine vode. Podmor¬ nica se preneha potapljati, se pravi, plavač skupaj s periskopom me'nja položaj glede na podmornico — premakne se navzgor in obr¬ ne kolenasto os globinskih krmil v horizon¬ talen položaj. Na sliki 3 je pokazana shema avtomata za potapljanje podmornice. številke v črnih krogih označujejo rebra podmornice. Za gradnjo te podmornice potrebujete: dva kosa lesa z dimenzijami 560 x 56 X 22 mm, kromirano pločevino, jekleno žico 0 1,54- 2 mm, plutovino ali lipo, letalsko gumo, cin za varjenje, svinec za utež, vijake in žeblje. Trup podmornice izdelajte iz dveh kosov lesa 7 in 8, in ju spojite s tremi vijaki. Vi¬ jake privijte pazljivo. Upoštevati morate, da jih boste pozneje še odvijali in zavijali pri razstavljanju in sestavljanju podmornice. Trup zgladite s smirkovim papirjem. Sedaj izdelajte iz pločevine naslednje dele: oba dela stabilizatorja (9), konca katerih morate zapogniti v nasprotne strani. Del 10 naredite iz prepognjene pločevine (zložene). Na mestu prepogiba bo šla os (11) krmi¬ la (15). Vložek (12) elise (13) vstavite v prepogib dela 10 in ga zavarite. Ta del izdelajte z nekoliko rezerve, tako da ga lahko pozneje po potrebi še dodatno obdelate. Na zgor¬ njem delu dela 10 upognite pločevino v na¬ sprotni strani. Na dobljen ploski del zavarite del 14. Ta del naredite iz na več mestih narezane žice, služi pa za fiksiranje ročice krmila. V tem potopljenem položaju ostane podmor¬ nica vse dotlej, dokler se ne ustavi motor. Plavač in globinska krmila jo avtomatično držijo na določeni globini. Ko se motor ustavi, podmornica izplava, c — plavač se dotika trupa in je pritrjen med stojali poveljniške kabine 18 (slika 1). Globinska krmila so usmerjena navzdol, za potapljanje. Podmornica se začne med gibanjem potap¬ ljati in se popolnoma potopi. Izplava šele potem, ko se motor ustavi. Ko boste te dele združili in pritrdili krmilo, na katerega morate, preden nanj zavarite vi¬ jak, nadeti dva varnostna vložka iz medi, morate celotno konstrukcijo vstaviti med oba osnovna lesena dela podmornice. V tru¬ pu naredite tudi luknje za stabilizator. Pogonsko ročico izdelajte iz enake žice kot vratilo elise. Vložek pogonske ročice (16) za¬ varite med dve plasti (17) iz kromirane plo¬ čevine. Da se ročka ne bi vračala nazaj, I''- m 00 CM TIM 2 • 77/78 58 potem ko boste navili gumijast pogonski trak, izpilite na njenem prečnem delu poše¬ ven zobec. Pogansko ročko in stojala (6) prav tako vgradimo v trup. Stabilizator in pogonsko ročko pritrdite na desni strani trupa podmornice s pomočjo majhnih vijakov ali žebljev. Obe stojali poveljniške kabine vstavite z upognjenimi deli v zareze na palubi in jih pritrdite z vijaki. Plavač lahko izdelate iz plutovine, stiropora ali iz suhe lipe. Pod periskopom ne pozabite narediti podolgovato luknjo, v katero vložite gibljivo vzmet (3). Upognjeni konci vzmeti ne dovolijo, da bi iz luknje izskočila, ko pla¬ vač nadenemo na periskop. Da bi se plavač ne vračal, ga pritrdite na stojalo 6, ki se prilega žlebiču na sprednjem delu plavača. Kolenčasta os je narejena iz žice. Njeno obliko vidimo na slikah 1 in 3. Os se mora KOSOVNI SEZNAM obračati z lahkoto, zato na boka podmornice vgradite gibljive ležaje (glej sliko 3). Obra¬ čanje kolenčaste osi morate omejiti z dve¬ ma klinoma, ki ju zabijete v en bok trupa (glej sliko 1). Vrhnji klin mora ustaviti os v horizontalni legi, spodnji pa v kotu 8 do 10 °. Globinska krmila privarite h koncema osi na 2/5 od sprednjega konca krmil. 'Variti morate od spodaj, ker je treba položiti kr¬ mila na os z zgornje strani. Preden dokončno montirate vse te dele na podmornico, trup lepo pobarvajte zunaj in znotraj. Spodaj pritrdite utež (19), za ka¬ tero je najbolje, da je iz svinca. Izberite takšno utež, da bo imela podmornica manjšo plovnost, ker boste morali drugače monti¬ rati močnejši motor. Pritrditi jo morate na takšnem mestu, da bo podmornica ležala na vodi horizontalno. Še enkrat naj opozorimo, da se morata ko¬ lenčasta os in periskop v stojalih gibati te¬ koče, brez zatikanja. Podmornico lahko opremite tudi z elektro¬ motorjem, okrogle baterije lepo ležejo v trup. Želimo vam veliko uspeha pri delu. Sašo Krašovec HMS »EAGLE« Pred vami je načrt angleške letalonosilke. Narejena je bila malo pred koncem II. sve¬ tovne vojne in je še vstopila v zaključne boje. Ladjo so kasneje prenovili in ji dodali sodobno oborožitev. Model prikazuje ladjo pred prenovitvijo v približnem merilu M = = 1 : 300. Načrt je risan v M = 1 : 2, razen nekaj delov v M = 1 : 1 in obeh stranskih pogledov v M = 1 : 4. Rebra so risana v M = 1 : 2, prav tako tudi prednji in zadnji del ladje (8 in 9). Narišemo TIM 2 • 77/78 60 jih v naravni velikosti. Pri rebrih (1—6) si DOBRO označimo levo in desno stran (v načrtu je desna stran risana temneje). Re¬ bro 7 je simetrično. Rebra rišemo do no¬ tranje strani debelejše črte, ki je furnir. Vsa rebra so risana z letvicami in glavnimi deli zato, da potem pri sestavljanju ne boste imeli težav (rebra rišemo v M = 1 :1 in na vezano ploščo seveda brez teh dodatkov). Ko so deli (1—9) narisani, jih prerišemo na 4 mm vezano ploščo, izžagamo in zbrusimo. Na daljši papir narišemo tlorisni razpored reber, ki ga dobite v načrtu palube. Papir položite na ravno podlago in rebra pritrdite na označena mesta. Paziti morate, da so obr¬ njena narobe, da so v isti smeri in ker je pritrditev samo začasna, da boste potem sleherni del lahko tudi odstranili od podla¬ ge. V rebra najprej prilepimo smrekovo let¬ vico 5 X 5, ki je spredaj in zadaj odrezana poševno, tako da jo nadaljujeta dela 8 in 9. Nato prilepimo še obe smrekovi letvici 3 X 3. Ko se lepilo posuši, odstranimo tako dobljeno ogrodje od podlage. Na del 8 pri¬ lepimo debelejšo balso in jo zbrusimo, tako da zgoraj in spodaj dobimo ustrezajoč pro¬ fil (narisan je na palubi). Nato prilepimo še gornji letvici, ki gresta: leva: od pramca do druge odprtine, desna: od pramca do četrte odprtine. Od rebra 7 pa do konca ladje prilepimo de¬ belejšo balso in jo zbrusimo, tako da se ko¬ rito lepo oblo zaključuje. Ta balsa sega v višino do dela 15. Vsi deli od 11—19 so risani v M = 1 : 2. Narišemo jih v M = 1 : 1, prerišemo na 4 mm vezano ploščo, izžagamo in zbrusimo. Pri teh delih narišemo vse dodatne črtkane črte. Dele nato prilepimo na ustrezna me¬ sta v rebrih. Del 18 spredaj povežemo z letvico 3 X 3 na spodnjo enako letev, tako da se ne bo odlomil. Sedaj še prevrtamo v krmnem delu dve luknji 0 3 mm, v kateri pritrdimo cevki (od kemičnega svinčnika). Skozi vertikalno damo žico, na katere eni strani je krmilo, na drugi pa jo zvijemo, tako da bo konec gledal izpod glavne palube. Tako bo mogoče ravnati smer. Tako dobljeno ogrodje prekrijemo s furnir¬ jem (najboljše z mahagonijem), korito pa potem zbrusimo, prilepimo vodilo (20) in preiakiramo (znotraj in zunaj) z nitro brez¬ barvnim lakom (najprej 2 X z redkim in na¬ to 1 x z gostim). Paluba (21) ima 2 odprtini, ki se pokrivata z dvižnima palubama (24). Na palubo (21) prilepimo s spodnje strani ob ti dve odprtin: dele 22, kot je označeno v načrtu. Za komandnim stolpom je stikalo, katerega detajl (M = 1 : 1) je narisan (23): Dela a in b sta iz balse, del c je košček va nilne palice (0 3 mm), d je valj narejen iz 2 mm vezane plošče, e je dobro prevodna ploščica, pritrjena z dvema odščipnjenima bucikama v palubo in še dobro prelepljena z lepilom. Nanjo je prispajkana žica, ki vodi k elektromotorju. Ko je zgornji del sestav¬ ljen, damo del c v luknjo in žico, ki gre od baterije, prispajkamo nanj. Gornji del sti¬ kala se mora težko premikati naprej in na¬ zaj. Palubo nato prilepimo na korito. Palubi pred¬ nji in zadnji del zaokrožimo. Ko se lepilo posuši, nad delom 11 odrežemo letvico do glavne palube. Na vsa označena mesta pri¬ lepimo ustrezne topove. Ti so zgoraj iz 4 mm vezane plošče, podstavek je iz 2 mm, cevi pa iz žice. Topovi so risani v M = 1 : 1. Na palubah 15 in 16 so brez podstavkov. Na palubi 15 je na eni strani top št. 29, na. drugi pa št. 25. Pri številu topov glej kosovni seznam. Na palubo 17 prilepimo še rešilni čoln (32 — spodnji del je iz 4, zgor¬ nji pa iz 2 mm vezane plošče) in žerjava (31), prav tako iz 4 mm vezane plošče. Na del 18 pa prilepimo še dele 33, 34 in 35. Komandni stolp: Risan je v M = 1 : 2, ra¬ zen anten, radarjev in balkonov v M = 1 : 1. Stranici sta na s križci označenih mestih prevrtani s svedrom debeline 1,5—2 mm. Zadnjo stran (38) prilepimo med stranici, sprednjo (39) pa nanji in jo zbrusimo kot kažejo pogledi. Streho in robni stranici dim¬ nika pa prekrijemo s tanjšo lepenko. Na del 40 prilepimo dela 41 in 57, zabodemo in prilepimo pa še 3 bucike brez glavic. Vse skupaj pa prilepimo na vrh dimnika. Na streho prilepimo radar 52, ki ima anteno iz (dalje na str. 66) 44 KIT (N k* rn c<—c j I-J X i i • i i_i in - TIM 2 • 77/78 66 šeleshamerja (kot tudi vsi ostali), nosilec pa iz 4 mm vezane plošče. Balkone 42—47 zapognemo po črtkanih črtah, jih zlepimo in prilepimo na označena mesta. Na zadnji del stolpa prilepimo anteno 48, za dimnik pa del 50. V prednji del kabine zabodemo in prilepimo še 2 buciki (brez glavic). Zad¬ nji antenski stolp (49) je iz spajkanih bucik, ostali deli so iz balse, radar pa iz šelesha¬ merja. Risan je v M = 1 : 1. V streho ga zabodemo in prilepimo. Prednji antenski stolp (51) je iz okroglih balsovih (trša bal- sa) ali smrekovih letvic okroglega profila. Dela a sta iz šeleshamerja, ostalo pa je iz 1 mm balse. Stolp prilepimo na streho pred dimnik. V dele 42 prilepimo še topove 54, ki jih zvijemo iz tanjše žice. Cel komandni stolp prilepimo na palubo. Slop (53) zapognemo po črtkanih črtah in zlepimo. Naredimo jih 5 in jih prilepimo na palubo. Nanjo prilepimo še dve okrogli pa¬ ličici (56) iz smreke. Na dele 11, 12 (samo pod komandnim stolpom), 14, 18 in 19 (ko¬ likor je narisano v pogledu) prilepimo ogra¬ jo iz šeleshamerja. Palubo in komandni stolp prelakiramo 2 x z razredčenim nitrolakom. Ladja je svetlo siva, s temno sivimi lisami (lomijo se ostro), do vodne gladine je črna, paluba je mat rjava (HUMBROL št. 26), to¬ povi so sivi (cevi črne), žerjava siva ali ze¬ lena, rešilni čoln svetlo siv (kabina temnej¬ ša), slopi so temno sivi, ograje pod palubo in palube imajo vertikalne stranice srebrne. Po palubi lahko prilepimo še nekaj letal FAIREY SVVORDFISH (55). Trup naredimo iz 4 mm vezane plošče in ga izoblikujemo po sliki. Krila, smerni in višinski stabilizator so iz šeleshamerja. Pobarvamo jih s svetlo in temno sivimi lisami. Če pa hočemo, da bo¬ do letala bolj zanimiva, pa naredimo trup, smerni stabilizator in spodnjo stran kril be¬ lo, zgornjo stran kril in višinskega stabili¬ zatorja pa pobarvamo s sivimi in temno zelenimi lisami. Na nekaterih lahko naredite še rdeče pokrove motorja. Za pogon uporabljamo slabši elektromotor, če pa ima še preveč obratov jih moramo reducirati z zobniškim prenosom, kajti leta¬ lonosilka ne sme »glisirati«. Elektromotor poganja os s približno 0 20 mm vijakom. Motor je nameščen pod drugim, baterija (4,5 V) pa pod prvim pokrovom. Pri izdelavi in spuščanju vam želim obilo uspeha. Matjaž Zupan UGANKA ZA MLADE FIZIKE Poletje je že mimo, vendar smo vsi še pol¬ ni vtisov in spominov na počitniške dogo¬ divščine. Marsikdo od vas je bil na morju in tam videl jadralce na deski. Ta šport se s tujko imenuje VVindsurfing. Spretnejši jadralci, z nekaj več znanja, so svojo jadral¬ no desko krmilili z lahkoto in izredno na¬ tančno. Dober »vvindsurfer« zna priti s svo¬ jo desko na morju kamorkoli. Najprej naj na kratko opišem to napravo. Stojimo na deski, jambor je gibljivo pri¬ čvrščen na desko, tako da ga lahko nagi¬ bamo v poljubno smer. Jadro je napeto na jambor in lok. Lok držimo z rokami. Jadralca v srednje rhočnem vetru vidimo na sliki 1. Vprašali se boste, kakšno zvezo ima jadranje s fiziko. S poznavanjem delovanja sil si kr¬ marjenje lahko nazorno razložimo, sile pa so domena fizike. Na sliki 2 vidimo, od kod piha veter v jadro. Ta veter deluje na jadro s silo, ki ima smer pravokotno na jadro (debelejša puščica). To silo razdelimo na dve, med seboj pravokotni komponenti. Ena kaže v smer vožnje, ta po¬ ganja jadrnico naprej, druga pa je pravo¬ kotna na smer vožnje. Veter piha v celo jadro, vendar pa bi bil učinek povsem enak, če bi enako velika sila delovala le v težišču jadra. Jadro ima obliko trikotnika, težišče le-tega smo se naučili najti pri matematiki. Deska ima približno na sredini gredelj. Ta onemogoča stransko drsenje deske, ki ga povzroča sila, ki je pravokotna na smer vož¬ nje. Gredelj pa je tudi os, okoli katere se deska vrti (slika 3). Vprašanje pa se glasi takole: povedal sem že, da lahko jambor nagibamo naprej in na¬ zaj; povejte, kako s tem dosežemo obra¬ čanje deske. -afuejpef ez a>|sap ofupejB ez jjobu !j !a s(qo ouioq ipe|uiods — do| o|az af j>| ‘)Jods Bj ez i|isnpABu as ais ag — ehaeiujojui as u| ■(S b>|!|s) »m;aA gojd« afuefiAez af oj — ru;aA gojd e?Bjqo fajo} as jfupajds ‘buba jauis a a>jsap |ap ifupez egejqo ui ofso ez ej;aA eps a(n| ■ap ‘fezeu joquief seu ouiauBeu ed ao •(t' B5ji|sj »iuo.q«A z« ouiefjAez ep ‘omagaj nuja) ‘bjjba jaujs a a>|sap |ap jfupajds egejqo ojez ui ‘efua)JA ofso pajd ‘afuzoA jaujs eu eujojOABJd af i>| ‘e| -is afn|ap ‘fajdeu ouiau>|euiod ojpef ap uoAoBpo veter vrtenje jadro jadro vrten I*« (O CM Slika 2 Slika 5 daljinsko vodenje POPRAVEK Opravičujemo se našim bralcem za neljubo napako na 14. strani prve številke naše re¬ vije. Pomotoma smo napisali, da pas 27 (sedemindvajset) MHz ni dovoljen. Pravilno se glasi: pas 72 (dvainsedemdeset) MHz ni dovoljen za daljinsko vodenje modelov v SFRJ. To moramo še posebej poudariti, ker je v naši republiki že cela množica RC naprav, ki delujejo ravno v tem frekvenčnem pasu. Isto velja tudi za frekvenčni pas 35 (petin¬ trideset) MHz. Prosimo, da nam to napako oprostite. . Jan I. Lokovšek RC SPREJEMNIK TIM X UVOD Čas je že, da naredimo spet malo boljši sprejemnik, ki bo primeren tudi za letalske modele in skupinske dirke avtomobilov. S tem nočem reči, da je lanski sistem TIM VII Slika 1. Blok shema heterodinskega sprejemnika _L kvarc J3_ slab. Ker smo slednjega zelo poenostavili in ga tako tudi pocenili, smo takrat izbrali sprejemnik z reakcijo. TIM X pa bo imel heterodinski sprejemnik. Pravzaprav so sko¬ raj vsi RC sprejemniki, ki jih srečujemo da¬ nes, heterodinskega tipa. Ti so manj občut¬ ljivi za motnje, predvsem pa nam omogočajo vožnjo več modelov istočasno. To zadnje je bistvenega pomena za razna skupinska tek¬ movanja in treninge. V čem je pravzaprav bistvena prednost he¬ terodinskega sprejemnika pred sprejemni¬ kom z reakcijo? To je ločljivost (uporablja¬ mo tudi izraz selektivnost]. Denimo, da naj sprejemnik sprejema signale frekvence 27,000 MHz. Sprejemnik z reakci¬ jo (regenerativni) bo reagiral na katerikoli signal frekvenc od 26,700 pa do 27,300 MHz, to je v pasu celih 600 KHz! Nasprotno pa bo heterodinski sprejemnik sprejemal signale v frekvenčnem pasu le od 26,997 do 27,003 MHz, to je v pasu samo nekaj KHz. Razlika v ločljivosti je torej (približno) 1 : 100! Za RC naprave imamo v pasu 27 MHz na voljo frekvence od 26,960 MHz do 27,070 MHz. Ker je razdalja med posameznimi ka¬ nali 10 KHz, to pomeni 12 frekvenc (26,960, 26,970, 26,980 itd do 27,070). Če se torej zbere 12 modelarjev, od katerih ima vsak drugo od prej omenjenih frekvenc, bodo lahko vsi vozili istočasno, ne da bi se mo¬ tili med seboj. Seveda velja to le v primeru, če imajo heterodinske sprejemnike. Nasprot¬ no pa bi regenerativni sprejemnik (sprejem¬ nik z reakcijo) sprejemal signale katerega¬ koli od teh 12 oddajnikov! GPIS DELOVANJA Heterodinski sprejemnik je nekoliko bolj kompliciran od tistega z reakcijo, predvsem pa ima več sestavnih delov. Za začetek si oglejmo tako imenovano blok shemo spre¬ jemnika na sliki 1. VF vhodni signal v frekvenčnem pasu 27 MHz je v anteni lahko velik od samo nekaj ir V (milijoninka volta!) pa vse do nekaj 10 mV glede na to, ali je oddajnik daleč ali pa v bližini. Ta signal se v VHODNI STOP¬ NJI (vhodni nihajni krog) izseje in ojači do nekaj desetkrat. Naslednja stopnja je MEŠALNIK. V njej se mešata vhodni VF signal in signal LOKAL¬ NEGA OSCILATORJA. Frekvenca lokalnega oscilatorja je za 460 kHz (455 kHz) nižja od frekvence vhodnega signala. Lokalni oscila¬ tor mora biti zelo stabilen, zato kontrolira njegovo frekvenco kvarc kristal. Na izhodu mešalnika dobimo razliko obeh frekvenc, to je vhodne in iz lokalnega oscilatorja. Kot smo dejali prej, znaša to 460 kHz, pri neka¬ terih tudi 455 kHz. Ta signal (460 kHz) ojačuje MEDFREKVEN- ČNI OJAČEVALNIK. Po detekciji v DETEK¬ TORJU dobimo NF signal, ki je zopet lahko velik le nekaj mV (tisočink volta) ali celo nekaj V. To je seveda odvisno od .razdalje med sprejemnikom in oddajnikom. Zadnja stopnja je OBLIKOVALEC IMPULZOV. Ta stopnja ojači NF signal tako, da ima ta vedno amplitudo 2 V in je lepe pravokotne oblike. Sprejemnik ima še AVTOMATSKO REGULA¬ CIJO OJAČANJA (A.R.O.). Ta regulira oja¬ čanje vhodne stopnje in medfrekvenčnega ojačevalnika. Ko je signal močan (oddajnik blizu), je ojačanje manjše in nasprotno, ko signal slabi (oddajnik se oddaljuje), ojačanje lokalni oscilator obeh stopenj raste. Taka regulacija je nujno potrebna, če hočemo, da so signali kar se da nepopačeni. Oglejmo si zdaj shemo sprejemnika na sli¬ ki 2. Vhodno stopnjo tvorita predvsem nihajni krog L1/C1, C2 in transistor T1, Zanimivo je priključevanje antene. Kombinacija s kapa- citivnim delillmikom C1/C2 prihrani namreč še eno navitje! Transistor T1 ima nalogo ojačevati v vhodni stopnji, obenem pa se v njem izvrši tudi mešanje. Posamezne zani¬ mive točke v vezju na sliki 2 sem označil s številkami v krogih, tako da boste laže sledili razlagi. Vhodni signal (1) pride preko sklopa L1/L2 na bazo transistorja T1 (2). Ta signal ima frekvenco npr. 27,000 MHz in vsebuje po¬ velja, to je je moduliran, Na emiter T1 pri¬ haja nemodulirani signal lokalnega oscila¬ torja frekvence 26,540 MHz (3). Lokalni osci¬ lator ima frekvenco kontrolirano s kvarc kri¬ stalom; to je vezje s transistorjem T5. Opa¬ zili boste, da oscilator nima navitij! Ker mo¬ ra biti med frekvencami lokalnega oscila¬ torja in oddajnika razlika, navadno kupujemo kristale v parih. Medfrekvenčni ojačevalnik tvorijo predvsem medfrekvenčni transformatorji Tr1, Tr2, Tr3 ter transistorja T2 in T3. To je selektivni oja¬ čevalnik, ki ojačuje le signale frekvenc okoli 460 (455) KHz. Ojačevalnik dobi signal na ko- lektorju transistorja T1 (po mešanju) in ga nato ojačanega posreduje detektorskemu transistorju T4 (5). Na kolektorju T5 dobimo detektirani signal (6). Tega zdaj uporabimo dvakrat. Slika 2. Shema sprejemnika TIM X TIM 2 • 77/78 69 o £" CM u © IjljV © ŠIBAK SIGNAL 27,000 MHz SREDNJI SIGNAL MOČAN SIGNAL U 100 jj v © 0,1 v- 26,540 MHz U j 0,1 V UOjVJ 0,5 © © 460 KHz U i 50 p V- © UM 4 3 2 1 iini—nun—umi © U lOmVt U[VJ 4- 3 2 1 4 4 3 2j 1 t t 1 Prvič: izsejemo ga z vezjem C10, R11, C12 in vodimo v oblikovalec impulzov, katerega jedro predstavlja integrirano vezje T1 741. Izsejani signal (7) je še nestalne velikosti in ne preveč lepe oblike, medtem ko je izhod¬ ni signal (8) že stabiliziran po velikosti in obliki. Je vedno pravokotne oblike in veli¬ kosti 2 Vpp (seveda, dokler ni oddajnik le predaleč). Drugič: uporabimo detektirani signal v avto¬ matski regulaciji ojačenja. Signal (6) pretvo¬ rimo v enosmerno napetost s pomočjo ele¬ mentov R10 in G11. Prek ZD1 z njo napaja¬ mo baze transistorjev T1 v vhodni stopnji in T2 in T3 v medfrekvenčnem ojačevalniku. Regulacija deluje takole: Pni šibkem signalu ali pa, ko ni signala, znaša vrednost te na¬ petosti skoraj 3,8 V. Z naraščanjem veli¬ kosti vhodnega signala se ta napetost zmanj¬ šuje. Pri analognem signalu upade na pri¬ bližno polovico maksimalne vrednosti, med¬ tem ko upade pri digitalnem skoraj na ničlo v primeru, ko je signal zelo močan. Iz tega sledi, da mora imeti ZD1 vrednost polovice napetosti napajanja, ki jo določa ZD2, če hočemo, da bo prenos analognih signalov nepopačen. Na sliki 3 sem skiciral oblike in velikosti posameznih signalov v zanimivih točkah sprejemnika, in sicer za primer, ko je od¬ dajnik blizu, daleč in še za vmesni primer. Približne velikosti signalov so na sliki 3 tu¬ di označene, tako da boste laže spremljali razlago. V primerjavi s heterodinskim sprejemnikom iz preteklih let naše revije ima sprejemnik TIM X nekaj posebnosti ter seveda tudi pred¬ nosti. Naj vas opozorim nanje. ' Spremenili smo vhodno stopnjo in lokalni oscilator, zato imamo le navitji L1 i L2 na enem tuljavniku. Tako je treba (poleg med- frekvenčne stopnje) uglasiti le vhodni krog. Izboljšali smo avtomatsko regulacijo ojača¬ nja, tako da je sprejemnik zanesljiv tako na daleč kot tudi v največji bližini. Oblikovalec impulzov z integriranim vezjem poskrbi za zanesljiv signal, ki je vedno enake velikosti. Sprejemnik lahko priključimo na analogni kakor tudi na digitalni dekoder. V nadalje¬ vanju naše rubrike si bomo ogledali ne sa¬ mo ta dva, ampak še mnogo drugih zani¬ mivih primerov. Slika 3. Signali v posameznih merilnih točkah za različne jakosti vhodnega signala. radioamaterstvo NIZKOFREKVENČNI OJAČEVALNIK ZRS NFO-1 1. OPIS DELOVANJA Nizkofrekvenčni ojačevalnik ZRS NFO-1 je sodobno zasnovan, enostaven za gradnjo, zahteva malo sestavnih delov, kljub temu pa daje dobre rezultate. Na padec napetosti napajalnega vira ni preveč občutljiv, kar je še posebno dobrodošlo pri napajanju iz gal¬ vanske baterije. NFO-1 ima štiri transistorje: prva dva (vhod¬ ni in krmilni) sta silicijeva NPN, s čim manj¬ šim šumom in tokovnim ojačanjem večjim kot 100, druga dva (izhodna) pa sta germa- nijeva NPN-PNP (komplementarni par). Oja¬ čevalnik je brez transformatorjev, kar ga poenostavi in mu izboljša frekvenčni potek. Izvor nizkofrekvenčnega signala (detektor, tonski oscilator, gramofon, radijski sprejem¬ nik, magnetofon, idr.) priključimo na poten¬ ciometer P, s katerim nastavljamo pravilen nivo vhodnega signala. Ta ne sme preseči 30 mVef, sicer se pojavijo popačenja. R1 je zaščitni upor in preprečuje eventualna ne¬ želena nihanja vhodne stopnje, pogost po¬ jav, če uporabljamo transistorje z velikim ojačanjem in visoko tranzitno frekvenco. Za stabilnejše delovanje vhodne stopnje skr¬ bita tudi kondenzatorja C2 in C3, delovno točko transistorja T1 pa določata upora R2 TIM 2 • 77/78 71 TIM 2 • 77/78 72 Slika 1. Stikalni načrt (shema) in R3. V T1 ojačani signal gre prek veznega kondenzatorja C4 na bazo krmilnega tran- sistorja T2, ki neposredno krmili izhodni komplementarni par T3 (AC187 — NPN) in T4 (AC 188K — PNP). Ta »dvojček« je zelo popularen in ga uporablja tudi industrija za nizkofrekvenčno ojačevanje v prenosnih ra¬ dijskih aparatih in gramofonih. Napajalna napetost na izhodnih transistorjih mora biti porazdeljena simetrično, se pravi, da je točka A na polovični napajalni napetosti. Upora R8 in R9 v emiterjih določata tempe¬ raturno stabilizacijo oziroma zaščito. Delov¬ no točko — mirovni tok izhodne stopnje re¬ guliramo z nastavljivim potenciometrom P2, ki ima vzporedno vezano diodo D v propustni smeri. Na njej znaša padec napetosti 0,8 do 1,0 V (odvisno od diode!), kar omogoča na¬ stavitev mirovnega toka v širokih mejah. Za diodo D lahko uporabimo večino silicije¬ vih diod z oznako BA (signalne diode). Breme (zvočnik), ki zaključuje izhod ojače¬ valnika, je vezano neposredno na pozitivni pol napajalne napetosti in mora biti galvan¬ sko ločeno od izhoda, saj je le-ta na polo¬ vični napetosti (merilna točka A). Zato je vezan v serijo z bremenom ločilni konden¬ zator C6, ki je večje kapacitivnosti in pred¬ stavlja majhno upornost tudi za najnižje pre- našane frekvence. Pri ojačevalniku NFO-1 je uporabljena tudi negativna povratna zveza. Njeno bistvo je v tem, da del izhodne napetosti v protifazi vrača na vhod ojačevalnika. To sicer zmanj¬ šuje ojačanje, vendar je popačenje manjše, kvaliteta ojačevalnika pa se precej izboljša. V točki A odvzemamo del izmenične nape¬ tosti in jo vodimo preko RC člena (R5 in 05) na emitorski upor (R4) vhodnega tran- sistorja T1 ter prek nastavljivega upora (po¬ tenciometra) P1 na bazo krmilnega tran- sistorja T2. Tudi upor R7 je v veji povratne zveze, ki deluje na izhodno stopnjo. Ojačevalnik NFO-1 je izredno občutljiv na kratek stik izhoda. Če pride do tega med obratovanjem (pri polno izkrmiljenem oja¬ čevalniku), se spremeni režim izhodnih tran- sistonjev. Ti potegnejo prekomerno velik tok, kolektorske izgube se povečajo na ne¬ dovoljeno visoko vrednost in posledica je uničenje transistorjev. Nasprotno temu pa mu ne škoduje neobremenjen izhod, to je brez priključenega zvočnika ali slušalk! Največjo izhodno moč dobimo na bremenu med 4—8ohmi. Zanimivo je to, da je prak¬ tično mogoča prilagoditev tudi na mnogo¬ krat večjo impedanco bremena (več tisoč ohmov —- slušalke!) s tem, da korigiramo režim ojačevalnika (s P1 in P2). Največja moč, ki jo daje ojačevalnik, pa je pri tem seveda zmanjšana. 2. PRIPRAVA ORODJA IN MATERIALA Za sestavo NFO-1 potrebujemo naslednje orodje in pripomočke: električni spajkalnik (18 do 50 W), S A Tabela napetostnih mernih točk ■n If) co csi 2 m o o o o o" o" O o . 2 , 'ET 4- .S. CO <0 o a ■K « CO o z=> m Slika 2 .vrtalni stroj (ročni ali električni), spiralni svedri za kovino 0 1,0, 2,0, 3,0, 3,5, 6 , 0 , izvijač 0,8 X 5, klešče ščipalke, ključ 14 (ploščate klešče ali »kombinirke«), točkalo, konica za risanje (po pločevini), žepni nož, pinceta, ravnilo, krpa (mehka), stekleni papir (smirek), kolofonija, bencin ali alkohol, spray VVD-40 ali kontaktno olje. Spajkali bomo s tinol-cinom, ki vsebuje čisto kolofonijo (priložen je kompletu ZRS NFO-1). V nobenem primeru pa ne smemo uporab¬ ljati tinol-cina, v katerem so kolofoniji do¬ dane še razne spajkalne paste (čeprav se s takšnim tinol-cinom spajka izredno lepo!), ker kljub zagotovilu proizvajalcev vsebuje še ostanke kislin, te pa lahko po določenem času poškodujejo tiskano vezje in prispaj- kane elemente. Vsebino kompleta NFO-1 razložimo in pre¬ gledamo material po priloženem seznamu! Tiskano vezje NFO-1 dobro pregledamo, če ni na njem kakšne poškodbe. S svedrom 0 1 mm napravimo izvrtine na označenih mestih (za kondenzatorje, upore, nastavljive potenciometre, transistorje in priključne ži¬ ce ali spajkalna ušesca). Pritrdilne luknje za tiskano vezje in hladilnik zvrtamo s svedrom 0 3 mm. V hladilnik (hladilna plošča za izhodne tran¬ sistorje) zvrtamo 4 luknje s svedrom 0 2 — slika 3 in ga takoj privijemo s »kniping« vijakoma 2,9 X 6,5 na tiskano vezje — sli¬ ka 5. Dva vogala kontaktne ploščice za baterije odrežemo ali posnamemo s ploščato pilo. Ploščico položimo na notranjo sprednjo stran kasete in napravimo izvrtino s svedrom 0 2 (vrtamo oboje hkrati!) — slika 4. Z zu¬ nanje strani kasete povrtamo s svedrom 0 6 mm. Zakovico skrajšamo na dolžino 4 mm in jo zakovičimo z zunanje strani. Kon¬ taktno ploščico očistimo z bencinom ali alkoholom in zaščitimo s sprejem VVD-40 ali s kontaktnim oljem. Priključne žice bo¬ mo prispajkaii kasneje na skrajni rob plo¬ ščice tako, da naneseni cin ne bo oviral kontaktnih lamel baterij. V kaseto za baterije izvrtamo ostale luknje — slika 4: za napajalni žici s svedrom 0 3, za tiskano vezje (NFO-1, NFK-1 ali TO-3) pa s svedrom 0 3,5mm. Na notranji strani ka¬ sete te luknje delno povečamo s svedrom 0 6 mm, tako da pogreznjeni vijaki M 3 X X 15 ne bodo ovirali baterijskih vložkov. V kompletu ZRS NFO-1 je tudi Al plošča 86 X 240 mm. To ploščo prislonimo na ka¬ seto za baterije in označimo 3 pritrdilne luknje — izvrtamo jih s svedrom 0 2 — slika 4. Za nadaljnjo obdelavo plošče pa se odločite sami! NFO-1 ima namreč zelo ši¬ roke možnosti uporabe. Na sliki 5 je monti¬ rana ploščica NFO-1 na kaseto za baterije, poleg nje pa je prostor za dodatno ploščico tiskanega vezja. če vgradimo nizkofrekvenčni korektor ZRS NFK-1, dobimo zelo kvaliteten ojačevalnik s posebno regulacijo visokih in nizkih tonov. Uporabimo ga lahko kot dodatni ojačevalnik za ZRS DET-1, gramofon, sprejemnik, magne¬ tofon, skratka tam, kjer želimo izhodno moč za sobno reprodukcijo. Kombinacija NFO-1 in tonskega oscilatorja ZRS TO-3 nam da uspešen pripomoček za učenje telegrafije. Praktično najboljša pa je kombinacija NFO-1, NFK-1 in TO-3. Poleg ploščice NFO-1 mon¬ tiramo ploščico NFK-1 in nad njo še TO-3. V primeru, da se odločimo za ojačevalnik brez dodatne vgraditve tonskega korektorja ali tonskega oscilatorja, napravimo na desni strani plošče luknje za potenciometer, vhodno vtičnico in puše za zunanji zvočnik. Na levi strani plošče pa lahko vgradimo manjši zvočnik. Tako izdelan NFO-1 lahko uporabimo kot dodatni ojačevalnik za spre¬ jemnik ZRS OT-2. Na kaseti je še prostor za tonski filter, ki ga priključimo med NFO-1 in OT-2. Razporeditev lukenj na plošči je torej od¬ visna od izbrane variante. Po končani me¬ hanski obdelavi čelno ploščo polakiramo (ali pa jo oblečemo s tapeto) ter pod gum¬ be, vtičnice in puše z »letraset« črkami na¬ pišemo namen: jakost, visoki in nizki toni, vhod, zvočnik ali taster. 3. SESTAVA Pripravimo pribor za spajkanje in si dobro ogledamo razporeditev elementov na plo¬ ščici tiskanega vezja — slika 2. Za res za¬ četnike je v prilogi informacija o označe¬ vanju in spajkanju elementov! Spajkanje posameznih spojev moramo opra¬ viti čim hitreje, da ne pregrejemo elemen¬ tov in vezi iz bakrene folije, ki lahko za¬ radi premočnega segrevanja odstopi. Skrbno pazimo na polariteto elektrolitskih konden¬ zatorjev in na pravilno razporeditev elektrod pri transistorjih in diodi (črtica je katoda)! Na tiskano vezje prispajkamo po vrstnem redu: upori in kondenzatorji, dioda in tran- sistorjj, nastavljivi potenciometri ter pri¬ ključne žice — spajkalna ušesca. Preverimo tip elektrolitskega kondenzatorja C6 (470 pF oziroma 500 pF — stoječi ali ležeči) in zanj izberemo ustrezne izvrtine. Pritrditev in spajkanje izhodnih transistor- jev: izvode vtaknemo v predvidene luknje in trans isto rja pritrdimo s »kniping« vija¬ koma 2,9 X 13 na že montiran hladilnik, še enkrat preverimo oznake na transistor¬ jih, naravnamo izvode in jih prispajkamo. Spajkalna ušesca izdelamo sami — slika 6. Po temeljitem pregledu, če smo vse pravil¬ no in lepo prispajkaii, lahko montiramo ti¬ skano vezje na kaseto. Prispajkamo priključ¬ ne žice za napajanje (kontaktna ploščica za baterije — stikalo na potenciometru), žice za vhod (potenciometer in vtičnica) ter iz¬ hod ojačevalnika (puše za zvočnik). V pri¬ meru, da bomo vgradili tudi NFK-1, TO-3 ali drugo tiskano vezje, pa bomo seveda ustrezno povezali ploščice in ostale pri¬ ključke. 4. PREIZKUS DELOVANJA IN MERITVE Za enostaven, za amaterja povsem zadovo¬ ljiv preizkus ojačevalnika, potrebujemo volt- meter s porabo 20 kohm/V in miliamper- meter (npr.: Univerzalni instrument ISKRA UNIMER-1). 1. Priključimo zvočnik (namesto njega lahko tudi najmanj 1 W upor iste vrednosti!) in s koncem žice kratko sklenemo vhodne spon¬ ke ojačevalnika. Potenciometer P2 (250 ohm) do kraja zavrtimo v nasprotni smeri vrte¬ nja urnega kazalca in vključimo napajanje. 2. Kontroliramo napetost v mernih točkah — slika 2 — tabela! Napetost v točki A, ki mora biti proti masi enaka polovični nape¬ tosti napajanja, nastavimo s potenciometrom P1 (50 kohm). m r*- OO h t" CM TIM 2 • 77/78 76 3. S potenciometrom P2 nastavimo začetni (mirovni) tok izhodnih transistorjev na tisto najmanjšo vrednost, pri kateri še ne pride do popačene reprodukcije — običajno 15—• —20 mA! Ker bi bilo nerodno meriti samo tok izhodnih transistorjev, merimo porabo celotnega ojačevalnika. Pri tem zanemarimo porabo prvih dveh stopenj, saj je le-ta v primerjavi z izhodno minimalna. Še enkrat kontroliramo napetost v točki A — po po¬ trebi jo korigiramo s P1! Po teh meritvah je ojačevalnik že sposo¬ ben za obratovanje, seveda po odstranitvi kratkega spoja na vhodu. NFO-1 povežemo z izvorom nizkofrekvenčnega signala (detek¬ tor, gramofon, radijski sprejemnik, tonski oscilator idr.). V primeru, da ojačevalnik ne deluje oziroma ne daje čiste reprodukcije ali nima dovolj moči, iščemo napako tako, da preverimo: 1. napetosti in polariteto obeh baterijskih vložkov, 2. porabo — mirovni tok 15—20 mA, maksi¬ malni tok 200—250 mA, 3. napetosti v merilnih točkah — če se izmerjene vrednosti razlikujejo za več kot 20 % od navedenih, lahko sklepamo, da je defekten kakšen element (transistor, dioda, kondenzator, upor ali potenciometer), 4. vrednost uporov (barvna koda!) in vred¬ nost nastavljivih potenciometrov, 5. polariteto elektrolitskh kondenzatorjev, 6. izvode transistorjev (E, B, C), 7. priključne žice (napajanje, potenciometer — stikalo, vtičnica, zvočnik). Opomba! Opisani postopek meritev je za amaterja dovolj točen in zanesljiv. Za temeljit preiz¬ kus ojačevalnika je seveda potrebno več merilnih aparatur (ne samo voltmeter in miliampermeter!): nizkofrekvenčni genera¬ tor, osciloskop, elektronski voltmeter, nein- duktivno breme in merilnik popačenja. Ti instrumenti pa so mladim amaterjem elek¬ tronike težko dosegljivi. 5. OSTALA NAVODILA IN PRIPOROČILA Ohišje (kaseta) NFO-1 je koristno zaščititi pred prahom in mehanskimi poškodbami s primernim ohi¬ šjem, katerega izdelamo iz pločevine, juvi- durja, lesa, tanke iverice, vezane plošče, lesonita, kaširanega pertinaksa idr. Vzdrževanje — menjava baterij Baterijska vložka lahko uporabljamo več me¬ secev, poraba pa je odvisna od nizkofrek¬ venčne moči (glasnosti reprodukcije), ki jo daje NFO-1. Obvezna je občasna kontrola, tudi če ojačevalnik ni obratoval. Baterijska vložka lahko »iztečeta« in poškodujeta kon¬ taktno ploščico in kaseto. Važno opozorilo! Vedno strogo pazi, da pri obratovanju NFO-1 izhodne sponke zvočnika ne pridejo v kratek stik! SEZNAM ELEMENTOV ZRS NFO-1 — Nizkofrekvenčni ojačevalnik NFO-1 198,00 Naročila: — naročilnica z izjavo, da so kompleti (material) namenjeni za učilo pri tehnični vzgoji in z oznako načina plačila (virman, gotovina) itd. — direkten nakup na spodnjem naslovu Bok dobave: — 8 dni po sprejemu naročila ali osebni prev¬ zem — stroške exp./emb. in poštnino plača naročnik! šnformacije/naročila: ZVEZA RADIOAMATERJEV SLOVENIJE 61000 Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 180 Telefon: (061)20-922 Božo Ropret MEŠALNIK SIGNALOV Na močnostni ojačevalnik s predojačevalni- icom, ki je bil opisan v lanskem letniku Tima, ni mogoče priključiti mikrofona aii električne kitare. Prav tako ni mogoče zme¬ šati več signalov med seboj in jih tako pred¬ vajati. V tem članku opisani predojačevalnik z mešalnikom signalov pa omogoča priklju¬ čitev mikrofonov ali kitar. Mešalnik ima dva vhoda za priključitev nizkoomskih izvorov zvočnega signala ter en visokoomski vhod. Na ta vhod lahko priključimo izhod iz gra¬ mofona ali magnetofona, lahko pa tudi kri¬ stalni mikrofon. Število vhodov lahko tudi povečamo, vendar se pri vsakem dodanem vhodu nekoliko zmanjša ojačanje, oziroma vhodna občutljivost, če dodamo še tri vho¬ de, se občutljivost zmanjša približno za polo¬ vico. Mešalnik lahko naredite kot samostoj¬ no enoto in ga vgradite v posebno ohišje, lahko pa ga izdelate tudi skupaj z močnost¬ nim ojačevalnikom in ju vgradite v skupno ohišje. Mešalnik lahko priključite na kateri¬ koli ojačevalnik. Predojačevalnik, ki ga lahko vidite na fotografijah, je bil vgrajen v ohišje skupaj z ojačevalnikom, ki je bil opisan v lanskem letniku Tima. Ta kombinacija je po¬ kazala dobre lastnosti in se uspešno upo¬ rablja kot ojačevalnik za kitaro. SPLOŠNO O VEZJU Da bi imel mikrofonski predojačevalnik niz¬ ko vhodno impedanco, je prvi transistor pri¬ ključen kot ojačevalnik z ozemljeno bazo. Značilnosti transistorskega ojačevalnika z ozemljeno bazo so zelo nizka vhodna impe- danca (nekaj 10 ohmov), zelo visoko nape¬ tostno ojačenje in visoka izhodna impedan- ca. Torej nam taka transistorska stopnja skoraj idealno prilagodi nizkoohmski mikro¬ fon na naslednjo visokoimpedančno stopnjo. Poleg tega ima tako vezje tudi veliko na¬ petostno ojačenje. Na naslednjo stopnjo vo¬ dimo signal prek potenciometra, s katerim naravnavamo jakost signala. Druga stopnja je ojačevalnik z ozemljenim kolektorjem — emitorski sledilnik. Ta stopnja ima visoko vhodno impedanco in je zato prilagojena na izhod prve stopnje. Izhodna impedanca je nizka, kar je potrebno za pravilno delo- TIM 2 • 77/78 77 TIM 2 • 77/78 78 Slika 1. Shema mešalnika SEZNAM ELEMENTOV R1, R5, RIO, R14, R20 15ok R2, R11 15k R3, R12, R18 22k R4, R13 3,3k R6, R15, R21 180k R7, R16, R22, R26 8k2 R8, R17, R23 4k7 R9 3k9 R19 33 R24 330k R25 33k R27 100 R28 820 Vsi upori so 1/4 W P1 do P4 C,1 C2 500k log, drsni potencio¬ metri 100 nF keramični C2, C9 C3, C10 C4, C7 C5, C6, C11, C12, C14, C15, C16 C17 C18 C19 Tl — T6 T7 D1, D2 M1 — M4 10 pF 10 V elektrolit 100 nF stirofleks 100 pF 10 V elektrolit 1 pF 25 V 47 pF 10 V 47 nF stirofleks 220 nF stirofleks BC109 BC107, BC108 katerekoli LED diode mikrofonske vtičnice vanje mešalnika. Ta stopnja ne ojačuje, služi pa za ločitev mešalnika od prejšnje stopnje. Signali iz vseh treh predojačeval- nikov se združijo na uporih R8, R17 in R23. Združeni signal vodimo na linijski ojačeval¬ nik, ki nadomesti izgube, ki so nastale v mešalniku, in ojača signal na uporaben nivo. Nivo signala na izhodu mora biti namreč dovolj velik za vzbujanje močnostnih ojače¬ valnikov. Ti navadno potrebujejo za polno moč na izhodu vhodno napetost od 1 V nav¬ zgor. Ta predojačevalnik je konstruiran tako, da lahko da na izhodu napetost maksimalno 5 V, preden začne popačevati. Signal iz izhoda vodimo na ojačevalnik prek poten¬ ciometra, s katerim nastavljamo jakost skup¬ nega signala. V vezju je vgrajen tudi indikator prekrmi- Ijenja. Ta je zaradi enostavnosti izveden s pomočjo svetleče (LED — light emiting di¬ ode) diode. Dioda zasveti, brž ko je signal tako velik, da začne predojačevalnik popa¬ čevati. Zato mora mešalnik obratovati tik pod nivojem, kjer LED dioda zasveti. OPIS VEZJA polja, ki ga povzroča hišna napeljava. Para¬ lelno vhodu je priključen kondenzator C1. Ta kondenzator kratko sklene radiofrekven- čne motnje, ki pridejo na vhod ojačevalnika. Posebno rado se to zgodi pri dolgih mikro¬ fonskih kablih. Če ta zaščita ne zadostuje, vgradite namesto kondenzatorja C1 vezavo kondenzatorja in dušilke, kot to prikazuje slika 2. Slika 2. Zaščita pred radioaktivnimi motnjami Kompletno vezje je prikazano na sliki 1. Vsi trije kanali so enaki, le pri tretjem ni prve transistorske stopnje. Na vhodu vsa¬ kega kanala je tripolna mikrofonska vtični¬ ca, ki jo z oklopljenim kablom povežemo z vhodom predojačevalnika na tiskanem vezju. Oklopljeni kabel je treba uporabiti zato, ker je vhod zelo občutljiv in bi brez njega na izhodu zelo hitro dobili brnenje. To brnenje bi nastalo zaradi inducirane napetosti v ži¬ ci, ki bi bila posledica elektromagnetnega Signal prek kondenzatorja C4 vodimo na emitor transistorja T1. Upori R1 do R4 po¬ skrbijo za nastavitev delovne točke tega transistorja, kondenzator C2 pa za izmenični signal kratko sklene bazo transistorja T1 na maso. Signal gre potem prek ločilnih kon¬ denzatorjev in potenciometra na naslednjo stopnjo. Posamezne priključne točke poten¬ ciometra so na shemi in montažnem načrtu označene s črkami, kar vam bo olajšalo po¬ vezovanje. o 00 Slika 3. Znižanje napetosti ojačevalnika Pri tretjem kanalu prva stopnja odpade in signal priključimo na vhod potenciometra P3. Upori R5, R6 in R7 nastavljajo delovno točko transistorja T2. Nizkoimpedančni izhod te stopnje je prek ločilnega kondenzatorja C6 in upora R8 povezan v skupno točko, kjer se združijo signali iz vseh kanalov. Kombi¬ nacija vseh signalov gre potem na bazo transistorja T6. R24 in R25 sta bazna polari- zacijska upora, R26 pa je bremenski upor te stopnje. Emitorska upornost je razdeljena v dva dela. R28 je premoščen s kondenzator¬ jem C17 in predstavlja kratek stik za izme¬ nične signale. R27 pa ni premoščen in po¬ vzroča negativno povratno vezavo. Če potre¬ bujete večje ojačanje te stopnje, lahko to dosežete z zmanjšanjem tega upora. Preko kondenzatorja C19 signal potuje na izhodni potenciometer P4. Kondenzator C18 in upor R18 povezujeta iz¬ hod z bazo transistorja T7. Dioda (LED) D2 povezuje kolektor T7 na pozitivni pol napa¬ Slika 4. Tiskano vezje mešalnika v pravi veli¬ kosti janja, emitorski upor R19 pa omejuje tok transistorja. Če ima signal dovolj veliko am¬ plitudo, začne transistor T7 prevajati in dioda D2 zasveti. NAPAJANJE MEŠALNIKA Če mešalnik izdelate kot samostojno enoto, je najbolje, da ga napajate z dvema zapored¬ no vezanima 9 V baterijama. Poraba vezja je namreč majhna (okrog 10 mA) in se ne iz¬ plača graditi usmernika. Vzporedno bateriji vežemo še elektrolitski kondenzator 330 pF 25 V, ki kratko veže izmenični signal. Pri vgradnji mešalnika poleg močnostnega oja¬ čevalnika uporabite enostavni usmernik z ZD, ki zniža napetost ojačevalnika. V tem primeru tudi ni potrebna LED dioda D1 in upor R9, ki sicer Signalizira vključenost. KONSTRUKCIJA Vse elemente razen potenciometrov in diode D2 prispajkajte na tiskano vezje, ki ga pri¬ kazujeta sliki 4 in 5. Najbolje bo, če boste uporabili drsne potenciometre, ki so pri me¬ šalnikih bolj prikladni. Dobro je tudi, če so vgrajeni v vodoravnem ali rahlo poševnem položaju, da je olajšano nastavljanje. Tudi potenciometre povežite s tiskanim vezjem z oklopljeno žico. Oklop žice morate spojiti z maso. Maso (negativni pol napajanja) pa dobro spojite s kovinskim ohišjem, da tako čimbolj zmanjšate brnenje v zvočniku. Tran- sistorji T1 do T6 morajo biti BC 109, ker so to malošumni transistorji, zgrajeni specialno za vhodne stopnje. Če vgradite druge tran- sistorje, bo mešalnik še vedno deloval, ven¬ dar se bo povečal šum v zvočniku. Če želite povečati število vhodov, morate posebej na¬ rediti tiskano vezje za želeno število vezij, ki so enaka kot en kanal mešalnika. Tako vezje potem priključimo v skupno točko uporov R8, R17 in R23. V vezju ni elementov za nastavljanje, zato mešalnik začne delovati, brž ko ga pravilno zvežemo. TIM 2 • 77/78 81 TIM 2 • 77/78 82 jamarstvo Tone Brancelj RAZISKOVA¬ NJE BREZNA PRI GAMSOVI GLAVICI Brezno pri Gamsovi glavici je najgloblje slo¬ vensko brezno. Leži visoko v gorah nad Bo¬ hinjskim jezerom, zato je raziskovanje mo¬ goče le v avgustu in septembru, ko v njem ni več snega. To je dobro vedel tudi Jure Andjelič-Yeti. Tega je že v začetku lanskega julija popadla prava mrzlica, ko je pričel zbirati ekipo, ki bi poskušala prodreti še globlje v brezno. Ves navdušen je hodil od člana do člana našega kluba in ga poskušal prepričati, da se mu pridruži. Kakšnega po¬ sebnega navdušenja za to akcijo ni bilo, ker je vsak vedel, da bo moral prinesti do brezna nahrbtnik, težak 35—40 kg. Končno je le prepričal Janeza Saboleka-Sablo in me¬ ne. Prijavilo pa se je še nekaj tovarišev, ki so bili pripravljeni, da nam pomagajo no¬ siti opremo. Na sestanku smo pripravili načrt dela. Za raziskovanje brezna smo sklenili uporabljati samo vrvi. S tem smo močno zmanjšali ko¬ ličino potrebne opreme. Končno je napočil dan, ko smo se odpravili proti našemu cilju. Ko smo čakali na avto¬ bus, so nas ljudje spraševali, če se morda ne odpravljamo na Himalajo. Imeli smo na¬ mreč kar zajeten kup opreme. Vožnja do Bohinjskega jezera nam je hitro minila, ker smo se ves čas pogovarjali o breznu in o tem, kolikšne so možnosti, da Slika 1. Pred odhodom v jamo brezno še »poglobimo«. Do takrat je bilo namreč globoko 444 m. Ob jezeru smo izstopili in posedli na opre¬ mo. Ugotavljali smo, da bi bilo zelo dobro, če bi do planine Viševnik vozila žičnica. Ta¬ ko pa nam ni preostalo nič drugega, kot da smo si oprtali nahrbtnike in pogumno zako¬ rakali proti našemu cilju. Med potjo smo večkrat videli presenečene obraze ljudi, ki so nas z začudenjem gledali. Pot, ki nas je voaila od jezera proti Stari Fužini in naprej na planino Vogar, se je kma- Slika 2. Halo! Jamar pri telefonu. Kakšno vreme imate zunaj? lu postavila strmo navzgor. Hitro nas je minilo veselje do pripovedovanja šal, ker je imel vsakdo preveč opraviti z lovljenjem sa¬ pe. Končno smo po štirih urah hoje, ali bolje rečeno hropenja, zagledali naš cilj — vhod v brezno. zemlju. Oni pa so nam v zameno obljubili, da nas bo spodaj že čakalo hladno pivo in da naj zato pohitimo. Zdaj se nismo več obirali. Prvi se je v brez¬ no spustil Yeti, za njim sem šel jaz, sledil pa je Sabla. Zelo hitro smo se ujeli pri Slika 4. Po napornem raziskovanju je kratek po¬ čitek dobrodošel našem delu in potem se je nekaj časa sli¬ šalo samo: Daj mi vrv! Pridita za mano! Pazi na kamenje! Na prvo težavo smo naleteli sredi tretjega brezna, ko je iz stene pritekel manjši slap. Seveda nismo mogli vrvi napeljati drugače, kakor natanko čez sredo slapu. Najprej se je spustil Veti. Pri tem je govoril besede, ki se jih ne sme zapisati. Seveda sva se mu midva zgoraj smejala. Smeh pa naju je minil, ko sva bila na vrsti midva. Potem se nama je smejal on, ko je gledal najina kisla obraza. Vodne kaplje so padale točno za ovratnik, kar pa ni bilo najbolj prijetno. Vendar se nismo dosti zmenili za to, ker nas je klical neraziskani del brezna. Spet smo napredovali v istem tempu, dokler ni¬ smo prišli do Čokoladne dvorane na globini 100 m, kjer so se pričeli novi deli brezna. Tu smo se ustavili in malo pojedli. Medtem ko je Yeti kuhal čaj, sva midva vzpostavila telefonsko zvezo s tovariši na površju. Spo¬ ročila sva jim, da smo srečno prispeli in da bomo kmalu odšli v nove dele. Po čaju in po čokoladi, ki je v tej dvorani obvezna po nenapisanem pravilu, smo se lotili resne¬ ga dela. Zaradi dobro sestavljenega načrta, ki je do¬ ločal, kaj mora vsakdo storiti, smo zelo dobro napredovali. Kmalu smo naleteli na potoček, ki nas je nekoliko višje neprijetno močil. Sedaj pa smo ga bili prav veseli, saj smo si obetali, da nas bo popeljal v nera¬ ziskane globine. Kot da bi nas imel za nor¬ ce, pa je že po nekaj deset metrih izginil Slika 3. Topel čaj se v jami zelo prileže V hipu smo pozabili na utrujenost, vročino in težke nahrbtnike, kajti pred nami je bilo brezno, ki je skrivalo še veliko svojih skriv¬ nosti. Odločili smo se, da bomo postavili šotor v bližino vhoda. Pohiteli smo s po¬ stavljanjem, kajti bližal se je večer. Ko smo pojedli, smo še enkrat ponovili načrt dela, da v jami ne bi prišlo do zmešnjave. Yetija smo še formalno priznali za vodjo jamske ekipe, ker je najbolje poznal brezno. Sode¬ loval je že na mnogih akcijah, na katerih je lahko dodobra spoznal brezno. Sledilo je še razdeljevanje in pakiranje jamarske opre¬ me. Poleg osebne opreme: plezalni sedež, vretenasta zavora, čeljustni prižemi, karabi- ni, pomožne vrvice, karbidka in čelada, manj¬ kali pa niso tudi fotoaparati, smo si razdelili še 250 m vrvi različnih dolžin, plezalna kla¬ diva, kline, meter, kompas. S seboj smo vzeli tudi rezervni karbid in prvo pomoč, ki je ravno tako pomembna, kot dobro pritrjena vrv. Končno smo odšli spat, da bi šli v brezno spočiti. Spali smo kar dolgo, saj je bilo sonce že visoko, ko sva se s Sablo izkopala iz toplih spalnih vreč. Yeti je med tem skuhal obvezni čaj. Na ta račun so takoj padle šaljive pripombe. Medtem ko sva se pripravljala za odhod v jamo, je bil Yeti ves na trnih, ker sva bila po njegovem vse pre¬ počasna. Končno smo bili pripravljeni za od¬ hod. Sledila so še podrobna navodila tova¬ rišem, ki so ostali zunaj. V šali smo se z njimi domenili, da se bomo dobili pri Bo¬ hinjskem jezeru, kamor bomo prišli po pod¬ TIM 2 • 77/78 84 Slika 5. Z znanjem jamarske tehnike lahko hitro in varno premaguje ovire v neprehodni ožini. Že smo se hoteli obrniti, ko je Sabla odkril ozek rov, po katerem se je dalo napredovati. Pa ne za dolgo. Pot nam je zaprla ozka razpoka, ki smo jo po polurnem razbijanju toliko razširili, da smo se lahko splazili naprej. Še sreča, da ni nihče od nas močnejše postave, drugače bi moral ostati kar tam. Po nekaj metrih pla¬ zenja ponovno ozka razpoka, tokrat v tleh. Zopet so zapela kladiva, kajti dvajset me¬ trov pod nami je tekel potoček, ki se je prej izgubil v ožini. Po glasu sodeč, je tekel po velikem prostoru. Ko smo razpoko dovolj razširili, se je prvi vanjo spustil Yeti. Ne¬ kako sredi poti je pričel od navdušenja kri¬ čati. Sledil sem mu in kmalu razumel, od kod tako navdušenje. Prizor je bil enkraten. Za prebito ožino so se stene takoj razmak¬ nile, tako da sem zabingljal v zraku. Bilo je, kot da bi se spuščal po velikem zvonu. Na eni strani tega zvona sem opazil čudo¬ vit slap, ki je padal v globok tolmun, od tam pa se je kot majhen potoček izgubljal v ne¬ znano. Sledil nama je še Sabla. Medtem ko je on raziskoval okolico, sva z Yetijem že pritrdila vrv, ki je visela po naslednjem slapu in preklinjala, ker bo treba spet pod prho. Tedaj pa je Sabla našel razpoko, po kateri se je dalo iti naprej. Hitro sva po¬ brala vrv in se napotila za njim. Po petih metrih plazenja smo prispeli v nek večji prostor. Že smo bili prepričani, da smo na¬ šli velik jamski sistem, ko sem malo nad našimi glavami opazil telefonsko žico. Spo¬ gledali smo se in se kljub kislim obrazom zasmejali. Žica nam je jasno povedala, da smo v delih, ki so že raziskani. V stare dele brezna smo ponovno prišli na globini 180 m. Preostalo nam ni nič drugega, kot da se vrnemo in narišemo načrt raziskanega dela. Medtem ko smo to delali, sem se spomnil na pisatelja Julesa Verna in njegovo knjigo »Potovanje v sredino Zemlje«. Natanko tako sem si predstavljal to potovanje. Seveda si tedaj še nisem mislil, da bom tako poto¬ vanje doživel, čeprav v malo drugačni obliki in z drugačnimi sredstvi, kot so jih imeli na voljo njegovi junaki. Zazdelo se mi je, kot da je narava brala to delo in bila nad njim tako navdušena, da ga je ovekovečila v tem breznu. V čokoladni dvorani smo poklicali tovariše na površju in jim sporočili, da se vračamo. Slika 6. Načrt jame je edino, kar govori o našem obisku, zato ga rišemo že v jami Tam smo pustili tudi vso opremo, ker smo se nameravali naslednjega dne vrniti. Kljub utrujenosti smo bili veseli rezultatov, saj so nam novo odkriti deli omogočali hi¬ trejše napredovanje v že znane dele brezna in nam bo drugič ostalo več časa za razi¬ skovanje neznanih delov. Ob povratku na površje smo morali še enkrat skozi hladno prho. Končno smo premagali tudi to oviro in po nekaj minutah smo že lahko opazovali zvezdnato nebo. Pri tabornem ognju so nam tovariši pripravili toplo večerjo. Kljub utru¬ jenosti smo potem radovednim tovarišem pripovedovali o dogodkih in odkritjih v breznu. Neznani rovi Gamsove glavice nas spet in spet vabijo, naj jih odkrijemo in raziščemo. Yeti nas ponovno nagovarja, naj se mu pri¬ družimo. Mislim, da se mu bom kljub težke¬ mu nahrbtniku pridružil tudi jaz. izumiteljstvo Marko Drenovec OKO IN UHO V VESOLJE Nebo, s katerega sije toplo sonce in gledajo nepregledne množice zvezd, je že od roj¬ stva pritegovalo pogled. A kaj, ko je naše oko tako šibko in razloči zvezde le kot drob¬ ne svetle pike. Z njim ni mogoče odkriti, da so te, mogoče ravno tako kot naša Zemlja, nebesna telesa, z velikimi razsežnostmi, ki pa se izgubijo zaradi velikih oddaljenosti. V naravi človeka je, da si hoče stvari pribli¬ žati in si jih podrobneje ogledati ali pa sam narediti korak proti njim. Veda, ki pojasnjuje nastanek, razvoj, sestavo in gibanje teles v vesoljskem prostoru, se imenuje astronomija. Zgodovina astronomije sega daleč v prva obdobja človeštva. Redki, ki so se bolj spoznali na dogajanje na nebu kot na Zemlji, so z njeno pomočjo sestav¬ ljali koledarje, skrbeli za pravilno merjenje časa, pomagali pluti mornarjem po širnih morjih in izdelovali geografske karte. Prvi začetki astronomije so v Mezopotamiji, pri Babiloncih. Zanje je bila Zemlja še ravna plošča, nad katero se pne kupola neba z zvezdami. Veda je bila v rokah duhovnikov, ki so iz gibanja planetov napovedovali vla¬ darju božjo voljo. Egipčani so izdelali prvi sončni koledar in leto je pri njih štelo 365 dni, čeprav so kmalu ugotovili, da je dejan¬ sko leto za eno četrtino dneva daljše. To so upoštevali šele Rimljani, ki so sestavili julijanski koledar. Grki so si že predstav¬ ljali Zemljo kot kroglo, mislili pa so, da naš planet miruje. Le nekateri so trdili, da se Zemlja vrti od vzhoda proti zahodu, zaradi česar nebesna telesa vzhajajo in zahajajo. V srednjem veku so se z astronomijo ukvar¬ jali tako kristjani kakor tudi muslimani. Ven¬ dar pa je cerkev trdno vztrajala pri nekate¬ rih napačnih, a njej všečnih trditvah. Potreb¬ ni so bili tako veliki duhovi, kot Nikolaj Ko¬ pernik, ki si je drznil povedati, da je Zemlja le eden od planetov, ki kroži okrog Sonca. Teorija o kroženju Zemlje je bila tisti čas res revolucionarna in težko sprejemljiva, če vemo, s kakšno močjo so se ljudje oklepali prepričanja, da je Zemlja središče vesolja. Prvi, ki mu pripisujejo bolj moderno opazo¬ vanje vesolja, je Šved z imenom Tycho Brahe, ki je živel v drugi polovici 16. sto¬ letja. Njegova dognanja, ob opazovanju s še golim očesom, vsebujejo presenetljivo toč¬ ne rezultate. Proti koncu svojega življenja je Tycho zapustil domovino in odšel v Pra¬ go; tu se je srečal s Johanom Keplerjem. Njuno sodelovanje je bilo izredno plodno. Kadar govorimo o Keplerju, se vedno spom¬ nimo na njegove tri zakone o gibanju pla¬ netov. V istem obdobju je živel v Italiji Galileo Galilei, Brž ko je zvedel, da je nekdo sestavil optično pripravo, ki približa oddalje¬ ne predmete, se je tudi sam lotil izdelave teleskopa in ga prvič usmeril proti nebu 1609. Opazil je vse polno zvezd, ki jih do tedaj še ni nihče videl, se navdušil nad TIM 2 • 77/78 85 TIM 2 • 77/78 86 zvezdami, v rimski cesti in ugledal hribe na Luninem površju. Zakaj se planeti gibljejo — krožijo, zakaj ne trčijo in ne padejo proti središču vesolja in še mnoga druga vpra¬ šanja si je med mnogimi drugimi zastavljal Izak Nevvton. Verujmo, da je bil za nastanek zakona o gravitaciji res usoden le tisti zna¬ meniti padec jabolka ali pa vztrajno opazo¬ vanje in študiranje, ki se mu je Nevvton ne¬ prestano predajal in ki je obrodil toliko žlahtnih sadov. Glavni pripomoček astronomov do tridesetih let našega stoletja je bil teleskop. Oglejmo si na kratko njegov razvoj! Najprej je za objektiv služila konveksna leča, za okular pa konkavna. Taka priprava je dala pravilno postavljeno sliko opazo¬ vanega predmeta, zorno polje pa je bilo majhno. Ko so vgradili za objektiv in okular konveksni leči, je to povečalo zorni kot, slika pa je bila obrnjena, in ni bila čista zaradi razprševanja svetlobe. To pomanjklji¬ vost so lahko delno odpravili s povečanjem dolžine daljnogleda; v 17. stoletju je meril daljnogled celo 30 metrov, kar je predstav¬ ljalo težavo pri podpiranju in prenašanju. Nevvton je izdelal nov tip daljnogleda, in sicer je uporabil konkavno zrcalo kot ob¬ jektiv — rodil se je odbojni teleskop. Da bi postala vidljivost čimvečja, so večali izmere zrcal. Poznamo pa še drugo vrsto teleskopov — refraktni teleskop, katerega izdelavo so omogočile nove vrste stekla. Če se povrnemo k zrcalom, moramo ugo¬ toviti, da so steklo kmalu nadomestile ko¬ vine, nanesene v tankih plasteh, na primer srebro in aluminij. Opazovanje vesolja zelo motijo nečistoče v zraku, dim, megla, zato postavljajo opazovalnice visoko v planinah, zdaj pa ko je že mnogo letečih umetnih objektov v vesolju, bo zmerom več ob¬ servatorijev na njih. Za boljši pogled pa bo zelo primeren tudi Mesec. Pogled skozi teleskop nam veliko pove, znanstvenikom pa ne zadostuje več. Elektro¬ magnetno valovanje sestavlja spekter, ka¬ terega le ozek del je vidna svetloba. Zvezde pa oddajajo tudi radijske valove in valove X. Le radijski valovi prodrejo do Zemljinega površja. Kot smo že v začetku povedali, kaj je domena astronomije, moremo reči, da tudi z lovljenjem in raziskovanjem teh va¬ lov dobivamo podatke o vrsti zvezd, njihovi sestavi in razvoju. Začetek radioastronomije sega v leto 1931, torej je to še zelo mlada panoga, ki pa so jo močno razvili in dosegli z njo zelo pomembne rezultate. Zelo prak¬ tično je dopolnjevanje klasične astronomije z radioastronomije. Kot pri prvi, je enak problem tudi pri drugi: telesa, ki jih opa¬ zujemo, so daleč in zato pride do nas malo energije. Zato so podobno kot velika zrcala, potrebne tudi velike antene. Veliko število anten združijo v veliko, skledi podobno na¬ pravo, ki ima lahko premer tudi do sto metrov. Več pa skoraj ni mogoče, ker je teža velika in usmerljivost posameznih an¬ ten onemogočena. Trenutno imajo v Sovjet¬ ski zvezi največji radioteleskop, v obliki ob¬ roča, ki ga sestavljajo posamezne antene. Premer je okoli 130 metrov, kar zagotavlja take rezultate, kot če bi imeli zrcalo s pre¬ merom 600 metrov. Ko zasledujejo določen vir valov, vključujejo ustrezne odseke tele¬ skopa — antene. Signale usmerjajo v sre¬ dišče, kjer se ojačajo in potujejo dalje v računalnik, štirideset kilometrov od tega ve¬ likega radioteleskopa se nahaja tudi optič¬ ni teleskop in zaradi njune majhne oddalje¬ nosti je možno koordinirati njuno delo in dobivati medsebojno povezane rezultate. Po¬ stavljena sta na območju Kavkaza, da se izognejo vsem vplivom, ki bi motili dober sprejem. timova naloga Tudi med vami so gotovo številni astro¬ nomi, ki vsi navdušeni zrejo v nočno nebo. Doslej smo to področje kar neupravičeno zanemarili. Zdaj pa se vam nudi prilika, da nam nekatera zanimiva opažanja popišete, nam poveste, kako delate, kakšno optično pripravo uporabljate, jih delate sami, ali pa jih kupujete. Zelo veseli bi bili tudi kakega uspelega fotografskega posnetka, ki kot ve¬ ste, zahteva popolnoma drugačen način ka¬ kor običajna fotografija pri dnevni svetlobi. Kot vedno, bomo vaše najboljše prispevke objavili v Timu, da se bodo z vašim delom seznanili tudi drugi, ki jih ta panoga za¬ nima, pripravljena pa je tudi nagrada za kakšno posebno zanimivo pismo. REŠITVE LOGIČNIH UGANK 1 . Vsi skupaj ga preberejo v treh urah, tako tudi en sam, saj ko bere sam, ne bere nič počasneje, kot v skupini. 2 . Voznik tovornjaka je lahko mirno zapeljal preko mostu, ker: Tovornjak skupaj s tovorom tehta 71, torej nosijo sprednja kolesa polovico tega bremena, tako tudi zadnja, to je 3,51. Med prvi¬ mi in zadnjimi kolesi je razdalja 6 m, zato nikoli ni cel tovornjak na mostu. Samo prva ali samo zadnja kolesa se morejo dotikati mostu, nikoli oba para hkrati. Tako most ni nikoli obremenjen bolj, kot je dovoljeno. 3. S pomočjo slike in preprostega računa, v kate¬ rem uporabiš pitagorov izrek, dobiš x = 5/6 m — trs se je torej nalomil 5/6 m nad tlemi. 4. Taborjenje Prijatelji morajo postaviti svoje šotore v krož¬ nico s središčem v tabornem ognju. 5. Hiša in zemljišče Janez more svoje hišo postaviti kjerkoli in ka¬ morkoli, saj je zemljišče veliko 150 X 300 m, to je 45000 m 2 , in kamor koli postavi hišo, mu osta¬ ne 45000 m 2 — 110 m 2 = 44890 m 2 . 6. Kateri od sklepov je pravilen, kateri napačen? Prvi sklep je pravilen, drugi napačen. Da je prvi sklep pravilen, ugotovimo takole: ker je Janez sklenil, da si kupi motorno kolo ali po¬ tapljaško opremo, si bo nekaj zagotovo kupil. Motornega kolesa si ni kupil, zato si je moral kupiti potapljaško opremo. Drugi sklep pa je napačen, ker je Janez sklenil, da si bo kupil motorno kolo ali potapljaško opre¬ mo. Kupil si je motorno kolo, toda zakaj si ne bi mogel kupiti še potapljaške opreme. Zato je sklep, da si potapljaške opreme ni kupil, na¬ pačen. Drago Mehora BLIŽA SE ŽELEZNA CESTA 18. junija letošnjega leta je stal na ljub¬ ljanski železniški postaji kaj nenavaden vlak. Ljudje so začudeno ogledovali starinsko, že nad pol stoletja staro parno lokomotivo in majhne lesene vagone vseh treh razredov, ki so bili še starejši. Kompozicija je imela tudi službeni poštni voz, ki so ga po starih fotografijah predelali in »postarali«, da je postal takšen, kot je bil nekoč. Številni pot¬ niki, ljubitelji starin so vstopili v neudobne vagone in vlak je še kar urno odropotal proti Trstu. Gotovo ste že uganili, zakaj ta nenavadna parada. Vožnjo z muzejskim vlakom so pri¬ pravili slovenski železničarji v spomin na prvi vlak, ki je pred 120 leti peljal od Ljub¬ ljane do Trsta. Železnica, ki je spremenila svet, ni dosti starejša od ljubljanske. Od prve železniške proge med mestoma Stackton in Darlington v Angliji je poteklo komaj dobrih 150 let. Prvi vlak je namreč peljal leta 1825. Leto pozneje je vozil vlak že na daljši progi med Liverpoolom in Manchestrom tudi v Angliji. Le 20 let pozneje so videli železnico tudi Ljubljančani. Dne 16. septembra 1849 so slo¬ vesno odprli progo Ljubljana—Celje, škoda, da naš veliki pesnik, ki je zložil pesem »Od železne ceste«, tega ni doživel. Umrl je TIM 2 • 77/78 87 TIM 2 • 77/78 88 8. februarja istega leta v Kranju. Takrat so sezidali v Ljubljani za tiste čase mogočno stavbo s stolpom. Postajno poslopje še da¬ nes služi svojemu namenu, le stolp so kdo ve zakaj odstranili. Gradnja železniške proge med Celjem in Ljubljano je bila zlasti na odseku med Zi¬ danim mostom in Litijo težaško delo. Nekaj tisoč delavcev je bilo treba, da so brez strojev, zgolj s krampi in razstrelivom vse¬ kali progo v skalo v ozki savski soteski pri Zagorju in Hrastniku. Med delavci so bili poleg domačinov tudi Čehi, Hrvatje, Nemci, zlasti pa mnogo Italijanov. Na italijanske delavce še danes spominja ime zaselka Maj- land (Milano) nad Zidanim mostom. S takšnimi in še hujšimi težavami so se morali spoprijeti graditelji proge med Ljub¬ ljano in Trstom. Po prvotni zamisli naj bi tekla železnica skozi Poljansko dolino, nato pa po dolini Idrijce in Soče do Gorice in naprej do Trsta. Projekt ni obveljal. Odločili so se za mnogo krajšo pot, in sicer od Ljub¬ ljane čez Ljubljansko barje in čez Kras do Trsta. Na prvo hudo oviro so naleteli že ta¬ koj na začetku trase. Med Ljubljano in Pre¬ serjem je ležalo barje. Delavci so zvozili gore kamenja iz kamnolomov v barje, moč¬ virje pa je sproti požrlo vse, kar so nasuli. Preprosti delavci so že šušljali o nenasit¬ nem barjanskem peklenščku, ki da požira kamenje. Šele po treh letih so nasuli dovolj čvrsto podlago, na katero so lahko postavili železniški nasip. Toda pri Borovnici je bilo spet barje pa še razmeroma globoka doli¬ na. Odločili so se za premostitev. Delavci so zabili v mehka barjanska tla množico pi¬ lotov, nanje pa so postavili zidane stebre za most. Ta most ali viadukt je bil takrat največji v Srednji Evropi. Sezidan je bil iz klesanega nabrežinskega kamna v dveh nad¬ stropjih. Spodaj je imel 22, v gornji etaži pa 25 velikih obokov. Bil je 561 m dolg in 38 m visok. Vsekakor veličastna stvaritev. Speljan ni bil v ravni črti, ampak v obliki loka. Med drugo svetovno vojno je bil veliki most po¬ rušen. Danes spominja nanj le še en sam steber, pa še ta ne dosega svoje nekdanje višine. Za Borovnico se je povzpela železna cesta na visoki brezvodni Kras. Zaradi čvrstega kamnitega terena je šla gradnja hitreje od rok, čeprav so morali izvrtati med Pivko in Divačo vrsto ne predolgih predorov. Naj¬ večja težava je bila v tem, kako dobiti do¬ volj vode za lokomotive. Vodovodov takrat ni bilo. Graditeljem je uspelo najti izvire vode, iz katerih so speljali vodo po ceveh kar med tiri vse do Sežane. Pri Nabrežini pa so spet našli izvir, iz katerega so lahko zagotovili vodo tudi železniški postaji v Tr¬ stu. Sedaj so lahko postavili potrebno število napajalnih postaj. Temeljni kamen za tržaško postajo je vzidal sam avstrijski cesar Franc Jožef. Po dvajsetih letih gradnje je 28. julija pri¬ peljal prvi vlak z Ljubljane v Trst. V obeh mestih so bile ob tej priložnosti velike slo¬ vesnosti. Lokomotive so v tistih časih kurili z drvmi, dosegle pa so hitrost do 40 km na uro, kar niti ni bilo tako malo. Vožnja iz Ljubljane do Celja je trajala okoli 4 ure. Z močnejšimi lokomotivami so že v nekaj letih dosegli večje hitrosti. Sedaj na večje razdalje ni nihče več potoval s kočijo, saj je trajalo tako potovanje na primer z Dunaja v Ljub¬ ljano kar tri dni. Odklenkalo je poštnim ko¬ čijam, pa tudi furmanom na cestah in čol¬ narjem na Ljubljanici. Prve lokomotive še niso imele pokrite ka¬ bine za strojevodjo in kurjača. Ljudje so jih imenovali hlapon ali pa kar lukamatija. Spre¬ vodniki so morali vstopati v kupeje kar od zunaj s stopnice, ki je tekla vzdolž vagona. To je bilo naporno in tudi nevarno, saj so vstopali v oddelke med vožnjo. Vlake so zavirali ročno z lesenimi coklami, zavirači pa so zmrzovali med vagoni. Pnevmatične zavore so izumili dosti kasneje. Promet na progi Dunaj—Trst je kmalu tako narastel, da so položili še drugi tir. Ko so uvedli v vlakih tudi vagone drugega in tretjega razreda, je postalo potovanje z že¬ leznico poceni in vsakomur dostopno. Proga Dunaj—Trst prek Maribora, Celja in Ljubljane je še danes zelo pomembna pro¬ metna pot. Vlaki vozijo po taisti železni cesti, ki so jo zgradili pred več kot sto- dvajsetimi leti, kajpak pa jih ne vlečejo več sopihajoči hlaponi, ampak neznansko moč¬ ne električne in dizelske lokomotive. Tudi kurilnic in napajalnih postaj na tej progi ni več. Pravijo, da bodo še v tem letu šle zadnje parne lokomotive na slovenskih že¬ leznicah v pokoj. Morda jih bodo prodali nekam, kjer jih še potrebujejo. zgodovina avtomobilizma Matjaž Zupan IX. PRVI VOZNIKI AVTOMOBILOV Oglejmo si še, kdo so bili prvi ponosni last¬ niki teh novih motornih pošasti. Najprej so bili to ekscentrični bogataši, tehnični nav¬ dušenci iin pa seveda taki ljudje, ki so se hoteli s tem postaviti pred znanci in sosedi. To pa niso bili pravi pionirji avtomobilizma, ker niso uvideli uporabne strani avtomo¬ bilov. To so najprej odkrili v Združenih državah Amerike, kjer so oddaljenosti med kraji na podeželju veliko večje kot v Evropi. Podeželski zdravniki so rabili majhen trpe¬ žen avto, ki jih ne bi pustil na cedilu, če bi morali sredi zimske noči k oddaljenemu bolniku. Poleg njih so bili farmarji, ki so rabili prevoz za svoje izdelke od vasi do mesta. Vsi ti so potrebovali majhen, poceni in trpežen avto, zato je šel v Ameriki raz¬ voj avtomobilov v to smer. Drugi kupci pa so bili vsi, ki so hoteli v prostem času v naravo. Prej so se vozili s kolesi ali vlakom, tako pa so šli lahko bolj daleč iin kamor so hoteli. Na sliki 33 vi¬ dimo take nedeljske izletnike, ki so se ustavili za malico. Fotografija je bila po¬ sneta leta 1907. Vzdrževanje prvih avtomobilov je bilo težko, saj ljudje niso imeli izkušenj z novo vrsto prometnih sredstev, mehanikov pa tudi ni bilo. Prva popravila so opravili kar vaški kovači. Takšno delavnico nam kaže slika 34. Približno do leta 1915 pa je napredovala kvaliteta izdelave in servisna mreža, tako da ni bilo vzdrževanje avtomobilov nič težje, kot je danes. Ljudje so hitro spoznali, da tiči v oskrbovanju avtomobilov bogat vir zasluž¬ ka, zato so bencinske črpalke in servisi pognali kot gobe po dežju, tovarne opreme in rezervnih delov pa so prav tako prina¬ šale lastniku polno naročil in seveda de¬ narja. Še en zanimiv podatek — v Združenih drža¬ vah Amerike so leta 1900 pokupili 4191 avtomobilov, leta 1903 okoli deset tisoč, leta 1907 43 tisoč, leta 1914 pa je samo Ford prodal 248.307 avtomobilov. Danes pa jih ameriške tovarne naredijo prek šest mili¬ jonov. X. PRIČEVANJE PRVIH VOZNIKOV Oglejmo si še, kakšne probleme so imeli prvi lastniki avtomobilov. Pričevanje je po¬ vzeto po dnevniku gospoda in gospe Koo- sens iz Velike Britanije. Začne takole: »V začetku leta 1895, ko sem potoval po Nemčiji, sem videl oglas nekega izdelovalca avtomobilov s sliko avtomobila. Ženi je stvar ugajala, zato sem enega naročil, še nikdar prej nisem videl avtomobila, zato sem bil prepričan, da se vsedeš vanj, pritisneš na gumb, stroj pa naredi ostalo sam. No, konč¬ no je 21. novembra 1895 stvar prispela na postajo. V navodilu proizvajalca piše, da poženeš motor z vrtenjem ročice. To sem delal do Slika 33 kaže nedeljske izletnike, ki so se usta¬ vili za piknik o O) CM 5 teme, edini rezultat pa je bil par obrab¬ ljenih rokavic.« Nato je predal pisanje dnevnika svoji ženi, ki nadaljuje takole: »23. november — Z vlakom odšla v Lee in poskusila pognati motor — brez uspeha.« Isto se ponovi naslednja dva ni. Nato pa: »26. november — S seboj sva vzela Smitha in Penninga (inženirja), Penning je preživel pod avtom celo popoldne — brez uspeha.« »27. november — Odšla k T. VVhite in Co. zaradi goriva, dali so nama nekaj, kar je zapacalo motor, ki seveda ni vžgal.« »30. november — Motor je stekel z benci¬ nom prvikrat — strašno vesela.« »2. december — čakava na novo gorivo.« »9. december — Odpeljala sta se v Lee, motor je lepo tekel. Po kosilu sva se od¬ peljala z avtom prvič domov. Prijetna vož¬ nja do Farehama; policaj naju opazi; grozna gneča ljudi nama sledi skozi Cosham, ote¬ pamo se jih z dežnikom.« »10. december — Policaj je prišel ob pol dveh in naju zapisal zaradi vožnje skozi Fareham brez rdeče zastave pred nama.« (Spomnite se na zakon rdeče zastave, ki sem ga navedel v prvem članku.) Nato sledi opis s sodišča, kjer sta plačala globo enega šilinga in opis več okvar, zaradi katerih sta obstala na poti. Poglejmo še en zapisek; »22. april — Zamenjani akumulatorji, motor je takoj vžgal, prvič sva prevozila 30 milj (okoli 50 kilometrov), porabila tri ure in pol.« Dnevnik se nadaljuje v podobnem stilu. Slika 34 — Prva popravila so opravljali kar vaški kovači, kot tale na fotografiji iz prvih let našega stoletja. Posneta je bila nekje na podeželju v ZDA XI. ELEKTRIČNI AVTOMOBILI Zamisel pogonske enote pri električnih avto¬ mobilih je sila enostavna — elektromotor, ki ga poganja elektrika iz akumulatorjev. Tak avto bi znal narediti vsak otrok; sestavil bi elektromotorček in baterijo in postavil to na škatlo s kolesi. Še zobniki ali trak za prenos pogona in avto se premika. Ti avtomobili niso imeli prestavnega meha¬ nizma. Hitrost so spreminjali z vključeva¬ njem različnega števila akumulatorjev v to¬ kokrog, vzvratno vožnjo pa z zamenjavo po- laritete priključkov na elektromotorju. Prvi avto v zgodovini, ki je premagal magič¬ no mejo 100 kilometrov na uro, je bil elektri¬ čni avto. Leta 1899 je Francos Camille Je- natzy s svojim avtomobilom, ki ga je imeno¬ val »La jamais contente«, kar bi lahko pre¬ slika 35 — Prvi avto, ki je presegel magično mejo 100 km/h, je bil »La jamais contente«. Za krmi¬ lom je sedel Francoz Camille Jenatzy. Leta 1899 je dosegel hitrost 105,876 km/h o c ra S ra N “Sc -D 0 > C d) ■c £ -g -V_ tu •s" 0 C O — <0 —' N C C O _* 0 £ iS 'c ra 0 0 O ~ E« — ra a i z = JS 6-° Je ~ ra S ra cc g ■— ■M | ra ra 1 "ra ■“ to "■* E o ra s pr = ® BO (/5 Q -c > vedli z »Nikoli zadovoljna«, prevozil en kilo¬ meter dolgo progo s povprečno hitrostjo 105,876 km/h. Ta avto vidimo na sliki 35. Imel je zanimivo aerodinamično obliko — kot izstrelek na štirih kolesih. Pri takem poskusu je akumulatorje vedno izpraznil do zadnjih vatov moči. Prav to pa je bila in je še vedno najslabša točka električnih avtomobilov. Ogromen de¬ lež lastne teže namreč odpade na akumu¬ latorje, ki jih je treba pogosto polniti. Pol¬ njenje pa traja celo noč, kar je v primer¬ javi s postankom na bencinski črpalki za napolnjenje tanka z gorivom velika nepri¬ jetnost. Takratni električni avtomobili so lahko prevozili z enkratnim polnjenjem le kakih 80 kilometrov, in to le, če niso vozili hitreje od 30 km/h. Akumulatorji so tehtali tudi prek pol tone, izrabili pa so se pov¬ prečno po treh letih uporabe, nakar so jih morali menjati. In kje je njihova dobra stran? Avta ni bilo treba zaganjati z zaganjalno ročico, ni bilo problemov z vžiganjem v mrazu. Motor je čist, njegov tek pa je neslišen in zelo mi¬ ren. V velikih mestih Evrope, predvsem pa Združenih držav Amerike je bilo veliko bo¬ gatašev. Njihove žene so rabile svoj pre¬ voz le do frizerja, kozmetičarke ali prija¬ teljice na klepet. Prav zanje je bil tak avto idealen. Le pri¬ tisk na gumb in avto jih je popeljal, kamor so želele, čez noč pa jim ga je domači služabnik zopet napolnil. Ker so bili na¬ menjeni elegantnim damam, so bili temu primerno opremljeni. V notranjosti so bili pravi fotelji, ki so si stali nasproti, da so dame lahko klepetale, upravljale so jih lahko tudi z zadnjih sedežev. Karoserije so bile zaprte, za povrh pa so imeli na oknih zavese. Na sliki 36 vidimo oglas za najbolj znanega teh avtomobilov v Ameriki — De¬ troit electronic, ki se hvali s svojo eleganco in lahkoto upravljanja. Ko pa so v dvajsetih letih tudi »bencinarji« dobili električni vžig in vrsto drugih izbolj¬ šav, je bilo z »elektrikarji« konec. Sem ter tja še danes delajo poskuse z elektriko, ker so taki avtomobili kot že rečeno neslišni in ne onesnažujejo okolja. Vendar ne morejo uspeti, dokler ne bodo iznašli akumulatorja, ki bo lahek, ki bo hranil zelo veliko elek¬ trične energije in ga bo moč hitro napol¬ niti. Mogoče bo taka doba še prišla, vendar trenutno nič ne kaže na to možnost. (nadaljevanje prihodnjič) CM O S nT IN CM P timova fantastika David Campton LADJA ZIBELKA Prevedel Vojislav Likar Ko se je Magrette zbudila, se je najprej obrnila, da bi zaspala nazaj; toda že nekaj trenutkov zatem, ko so se njene dolge tre¬ palnice prvič zganile, so bile njene oči ši¬ roko razprte, začudene. Zrla je skozi pro¬ zoren plastični pokrov nad sabo, in ko se je hotela premakniti, je začutila, da jo okle¬ pata stranici oblazinjenega ležišča, ravno pravšnjega za njeno velikost, čeprav je bil zrak še svež, je že čutila toploto, ki se je vračala, in rosne kapljice, ki jih je povzro¬ čilo njeno dihanje, so hitro zginevale s pla¬ stičnega pokrova nad njo. Kjerkoli že sem, zagotovo nisem v svoji postelji. Potem se ji je začel počasi, kot toplota v prsih, vračati spomin. Pred njo je bilo ve¬ soljsko vzletišče, množica ljudi s kamerami in magnetofoni, ki so jo zadrževali vojaki, pa mož s širokim nasmehom in skrbečih oči v beli halji, ki ji je rekel: »Ne boj se, mala moja. čisto nič te ne bo zabolelo.« Spom¬ nila se je še vboda igle v roko — potem pa ničesar več, vse do tega prozornega po¬ krova, ki se ji je skoraj dotikal nosu. Po¬ časi se ji je vračal spomin dlje nazaj: spom¬ nila se je učnih ur, novega zemljepisnega razreda in nenavadnih iger. Spomnila se je, da so jo učili, kaj naj stori, kakor hitro bo odprla oči v oblazinjenem zaboju. Njen kazalec je skoraj samogibno drsel po robu ležišča, dokler ni otipala gumba, za kate¬ rega je vedela, da je tam. Pritisnila je na gumb in plastični pokrov je zdrsnil proč. Magrette je vstala. Kar je videla, ji je bilo tuje in domače hkrati. Bilo ji je domače, saj se je tedne igrala prebujanje v ravno takšnem prostoru, kot je bil ta, in bilo ji je tuje, ker to ni bila učilnica na dobri stari Zemlji, pač pa nekaj drugega. Pogledovala je naokrog po zmrzovalnih prostorih medgalaktične tovor¬ ne ladje. Gladke sive stene so medlo odsevale po kabini in strop je bil tako nizek, da se je Magrette skoraj zadevala obenj. Bila je precej velika za svojih šest let; in res so se čudili in zmajevali z glavami, ko so jo tehtali in merili v posebni šoli. Toda zaradi posebnih razlogov je bila izbrana, da potuje z drugimi. Drugi! Le kje so? Rekli so ji, da se bodo vsi prebudili, ko bo vesoljska ladja dosegla svoj cilj. Zdaj pa je bila budna kot ptiček samo ona. Vsi drugi v njenem oddelku s'o še spali. Nobenega premikanja ni zaznala na drugih oblazinjenih ležiščih. Morda je prišlo do majhne časovne razlike. Če je tako, bo še malo počakala, da bodo tudi drugi prsti poiskali gumb in pritisnili nanj, da se bodo prozorni pokrovi odprli ter da bodo njeni sopotniki vstali in zamežikali z očmi. Čakala je in čakala. Toda nič takega se ni zgodilo. Nobenega zvoka ni bilo slišati razen rahlega brnenja pogonskih strojev, za¬ znavnega samo najbolj pretanjenemu sluhu, ko je ladja brzela skozi vesolje med zvezda¬ mi. Magrette se je počutila strašno sama. Zlezla je z ležišča in obstala sredi hodnika, ki je vodil k vratom, čeprav so bila tla vi¬ deti kot iz bleščečega jekla, so bila mehka in topla pod njenimi bosimi nogami. Pogle¬ dala je na ležišče poleg sebe. Pod pro¬ zornim pokrovom je ležal deček Duncorn tako majhen in miren, kot bi bil lutka. Ma¬ grette je nagonsko čutila, da se ne bo pre¬ budil čez nekaj minut. Pa tudi nihče drug ne. Torej se je zbudila predčasno. Bila je edino budno bitje na vesoljski ladji, daleč v vesolju. V posebni šoli so ji razložili, da bo njeno potovanje tako dolgo, da bodo medtem otroci, ki bodo ostali na Zemlji, že prapra- starši in da noben odrasel človek, ki ne bi bil zamrznjen, ne more živeti toliko časa. Ladjo je vodil računalnik in vsi na ladijskem krovu so spali. Tako ni bilo nikogar, ki bi se nanj Magrette lahko obrnila. Če bi bila manjša, bi bila najbrž zbegana in bi sesala svoj prst ter čakala na pomoč, ki je ne bi bilo. Če bi bila starejša, bi jo zaradi spoznanja, da je njen položaj brez¬ upen, zgrabila panika. Toda stara je bila šest let, in to je ravno pravšnja starost — bil je to tudi eden izmed posebnih razlogov za potovanje — da si je šla iskat jedače in pijače. Ni bila ravno lačna in žejna, toda kaj drugega naj bi storila. (nadaljevanje prihodnjič) TIM 2 • 77/78 93 TIM 2 • 77/78 94 mali oglasi Prodam dirkalno kolo CRICKET (tri prestave), ce¬ na po dogovoru; štoparico (z garancijo) za 200,00 din ali zamenjam za bliskovko; ročno digitalno uro za 900,00 din (čas in datum — popolnoma nova); načrte za razne naprave (ojačevalce, alarmne naprave itd.); transformatorje različnih napetosti in moči; slušalke, računalnik SANT- VON 18S; magnetofon SWAN KC-0509; uro bu¬ dilko KIENZE in razne druge predmete. Darko Marinko Zg. Senica 7 61215 Medvode Prodam napravo za daljinsko vodenje VARIO- PROP in ALFA, komplete za gradnjo modelov GRAUPNER in SIMPROP, bencinske in elektro motorčke, načrte in kataloge ter razne druge naprave. Dario Mrenič N. Dragosavljeviča 62 55400 Nova Gradiška Tel. (055)81-150 Prodam nov motorček na žarilno svečko (2,5 ccm, O, 5 KM) s spinerjem, eliso in tremi žarilnimi svečkami za 580,00 din, nov motorček na žarilno svečko (4,8 ccm) s tremi žarilnimi svečkami, primeren tudi za ladijske modelarje, za 780,00 din, nov elektronski računalnik z 12 funkcijami in možnostjo programiranja (100 programskih ko¬ rakov), s polnilcem in Ni-Cd baterijami za 1240.00 din. Ludvik Martinčič Murova 14 64270 Jesenice Kupim načrt večvatnega transistorskega primo- predajnika za telegrafijo na KV amaterskem pod¬ ročju ter načrt dvo ali večkanalnega light sho- wa. Prodam pa odličen 6 V elektromotorček za 100.00 din ter raznovrsten radiotehnični material. Pismene ponudbe pošljite na naslov: Iztok Prosen Rozmanova 36 66250 Ilirska Bistrica Prodam dve malo rabljeni zvočni omarici HI¬ TACHI, vsaka po 40 W, stereo ojačevalnik 2 X X 40 W tudi japonske izdelave. Prodam tudi sko¬ raj nov teleskop. Povečuje 200 X, daljnogled ima nastavek za fotoaparat. Priložim tudi pribor za opazovanje sončnih in luninih mrkov. Poleg tega imam tudi načrte za izdelavo zrcalnega te¬ leskopa s 300-kratno povečavo, go-carta in laser¬ ske naprave, ki jo uporabljam za rezanje kovin. Pišite na naslov: Vladimir Blaguš Cesta V, št. 1 Šalek—Gorica 63320 Velenje Prodam tri lokomotive, 9 vagonov, 9 avtomatskih kretnic, 18 metrov tračnic in nekaj dodatnega materiala za malo železnico po HO sistemu. Za¬ menjam tudi za material iste vrednosti (mala železnica po N sistemu, teleskop, magnetofon in podobno). Prodam tudi Mehanotehniko 5 za 100,00 din, TIM letnike 70/71 71/72, 72/73 in po¬ samezne številke ter priloge ostalih letnikov. Cena po dogovoru. Prodam tudi novo ležalno mrežo za 210,00 din. Bojan Benedik Ješetova 18 64000 Kranj Tel. (064)21-207 Prodam vibrator, kobilico, magnet, potenciometre in napenjalce za električno solo kitaro za 500,00 din, načrt za kitaro, začetnico za kitaro za 30,00 din, Elektropionirja za 100,00 din, gramofon 2 x 30 W (stereo) za 800,00 din in načrt za ma¬ keto ladje SANTA MARIA NAVE za 150,00 din. Igor Toni Podlimbarskega 30 61000 Ljubljana Prodam glow plug motorček COX s prostornino 0,8 ccm in dizel motorček s prostornino 3 ccm. Cena po dogovoru. Mitja Sršen Brezno 4 63270 Laško Prodam akustično omarico s prostornino 51 (zvočnik 3W, 8 fi) za 150,00 din, spajkalnik 30 W za 120,00 din, poleg tega pa še precej elektronk, spremenljivih kondenzatorjev, izhodnih transfor¬ matorjev in drugega elektrotehniškega materiala. Toni Dolenc Smokuč 26 64274 Žirovnica Prodam transistorski radio 8 Solid State za 130.00 din, elektromotor na akumulator za 70,00 din, telefonsko slušalko za 100,00 din, mikrofon Contal za 60,00 din, Objektiv za diaprojektor Agfa za 50,00 din, objektiv za fotopovečevalnik (1 : 4,5, f = 100 cm) za 60,00 din, okular za mi¬ kroskop (7-kratna povečava) za 60,00 din. Ku¬ pim pa načrt za izdelavo teleskopa. Franci Korošec Markovci 4/a 62281 Markovci pri Ptuju Prodam revijo ŽiT od letnika 1957 do 1962 za 200.00 din in Zabavnikove stripe (125 kosov) za 150.00 din. Gabrijel Polajnar Rimska c. 4 63270 Laško Prodam štirikanalni light show in ojačevalnik 2 X X 40 W ali zamenjam za fotopovečevalnik in drugo opremo za razvijanje filmov. Cena in vse ostalo po dogovoru. Evgen Horvat Goriška 14 62000 Maribor zanke in uganke in o II POVEZANI ZLOGOVNI MAGIČNI LIKI V posamezno polje lika vpisuješ po en zlog zahtevane besede. Vodoravno in navpično: i. LIK: 1. krajše ime za radijski sprejemnik, 2. težavna, navadno neprijetna odločitev med dve- na možnostma, 3. omamljenost. II. LIK: 1. puščica, 2. vulkansko otočje severno od Sicilije, po katerem se imenuje kamnina li- parit, 3. obmejni delavec. III. LIK: 1. številka štiri, 2. vodja Astronomsko- geofizikalnega observatorija na Golovcu v Ljub¬ ljani in pisec številnih tehničnih člankov (Vla¬ do), 3. carjeva hči. IV. LIK: 1. poklon, dar, 2. ilustratorka, 3. hlastno pitje. SREDNJI LIK: 1. strojniški element v obliki de¬ belega obročka z notranjimi navoji, 2. obrat za tiskanje časopisov in knjig, 3. originalno ime velike države v Severni Ameriki z glavnim me¬ stom Ottavva. REBUS MALA KRIŽANKA Vodoravno: 1. sprožitev orožja, 6. naprava ali snov za odstranjevanje primesi iz tekočin ali plinov, 8. glavni števnik, 9. očka, 11. železov oksid, 13. čebeli podobna žuželka, ki piči, 14. tovarna v Celju, 16. kemični znak za silicij, 17. sredina, 19. del konjske opreme. Navpično: 1. zemeljska obla, 2. drugo ime za mineral sljudo, 3. soglasnika v besedi RELE, 4. grška črka, 5. dvanajst mesecev, 7. češki teh¬ nik, izumitelj ladijskega vijaka, ki je živel in deloval v Istri in Dalmaciji, umrl pa v Ljubljani (Josef, 1793—1857), 10. glavno mesto Egipta, 12. starogrški bog vojne, 15. množinski osebni zaimek, 18. začetnici Tršar Draga. POSETNICA JOE K. GOLIA Joe se ukvarja z vedo, ki proučuje, kako žive živa bitja in raziskuje njihovo razmerje do oko¬ lja. Kako se ta veda imenuje? NASLOVNICA P. n. RAJKO TET V pismu, ki ga je dobil Rajko, je naročilo za nov načrt. Kaj je torej Rajko? OBRNJENI REBUS to CT> ŠTEVILČNICA CM Ključ: 1 2 3 4 5 6 — vrag, hudič, satan 7 8 9 — drugo ime za kositer 10 11 — ploskovna mera (100 m 2 ) Misel ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tol¬ stoja: 19 10 965 — 65 — 3 11 3465 — 95 — 7 8 2 6 Najprej reši ključ — uganiti moraš tri besede, ki so opisane in vsako črko besede vpisati k eni številki. Nato prenesi črke s pomočjo številk k spodnjim skupinam številk in prebral boš mi¬ sel velikega ruskega pisatelja. 1 2 3 4 5 Pri magičnem liku vpisuješ vsako besedo dva¬ krat — enkrat vodoravno in drugič navpično. Vodoravno in navpično: 1. svetlobni trak, ki nastane na zaslonu, če gre svetloba skozi špra¬ njo in se zaradi različnih valovnih dolžin posa¬ meznih svetlob različno močno odklanja, 2. ve¬ drina, 3. staro fužinarsko naselje pod Jelovico, sedaj znano po umetnem kovaštvu in tovarn: vijakov, 4. spodnji del noge, 5. prebivalec grške pokrajine Tesalije, žitnice države. PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO VARNOST pri delu mora biti na prvem mestu pri organizaciji proizvodnje v velikem industrij¬ skem obratu. Kako se ta obrat imenuje? (Pred reševanjem nadomesti črko S s črko A!) REBUS k februar marec april ? junij PREPROSTI RAČUNI Vpiši v prazna polja ustrezna števila tako, da se bodo izšle vse računske operacije v vrsti¬ cah in stolpcih. REŠITVE UGANK IZ 1. ŠT. NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodoravno: (gredni) most, atol, grodnica, SLO, radio, EK, Tom, Eva, Nora, oče, DN, KB, TNT, nitrat, sani, ikrica, plima, kanta, kol, akt, sp., (viseči) most, Ante, vokali, tri, Ital, ski, lah, Sora, ar, TR, Ema, skalitev, Čatež, malina, Ines, promet. ZLOGOVNICA V ČRKI Z: premaganec, prema, Ganec, matematika, Mate, tema, mati, tikanje, kanje, bramani, brama, Manica, mani, Nica. Končna rešitev: krat. SKRIT PREGOVOR: Ni boljšega prijatelja od znanja in hujšega sovražnika od neznanja. REBUS: vreme — vre (tekočina) Me (narobe eM). DOPOLNJEVANKA: soboljevina, Nevada, tovar¬ na, trikotnik, Apači, natečaj, sanatorij, Zaječar, opravilo, natega, klorid, prijava, napetost, trač¬ nica, ohrovt, kahlica. Misel: Bolj nevarna kot napačna teorija je pravilna teorija v napačnih rokah. PREMEŠANE ČRKE V STAVKU: tovarno = no- vator. DVOJNE PREMEŠANE ČRKE: Monika = kamion, Vojko Rant = tovornjak. KRIŽANKA. Vodoravno: rja, kocka, -e, garda, -I, NU, ton, ku, trs, monom, gams, sani, enota, tun, -n, tona, Si, Se, gol, -j, -s, Rio, Er, t.m., krat, -f, Rab, Avala, etan, elan, liter, ost, IC, dan, Ta, -v, trska, -s, obrat, prt. TIMOVI NAGRAJENCI 1. Bičič Robi, Klis A/2, 61360 Vrhnika 2. Lavrenčič Mitja, Čobečeva 35, 62311 Hoče 3. Kosmač Samo, Župančičeva 3, 65270 Ajdov¬ ščina n. gradna križanka