Prispevek izhaja iz kompleksnosti krize, s katero se sooča svet, ter analizira vzroke in (ne)odgovornost zanjo. Pri tem poleg napačnih političnih odločitev posebej izpostavlja odgovornost ekonomske vede in tistih vplivnih ekonomistov, ki so se udinjali neoliberalistični ideologiji oziroma njeni dogmi o vsemogočnem trgu. V skladu z njo so zagovarjali in prakticirali irelevantnost ne le potrebne družbene (državne) regulacije ekonomskega življenja in trga, temveč so izrinjali tudi demokratično deliberacijo na tem področju. Pisec se zavzema za oblikovanje nove ekonomske in družbene paradigme, ki bi podprla zamisel družbene (humane) ekonomije. Ta kopičenja oziroma ustvarjanja bogastva ne bi razumela kot cilj, temveč kot sredstvo doseganja bolj pravično zasnovane družbene kohezije, ki nasprotuje nerazumnemu povečevanju prepada med bogatimi in revnimi. Gre za imperativni izziv, ki tokrat ne ogroža le kapitalizma, temveč samo evolucionarno prihodnost človeštva.

Pravice