Romanski glagol je za jezikoslovce, zlasti tiste, ki so jih pritegnila vprašanja sintakse glagola in še posebej vrednosti glagolskih paradigem za preteklost, vir za neprestano razglabljanje. Že zato, ker imajo romanski jeziki, ali so vsaj vsi imeli, na voljo enostavno in sestavljeno obliko preteklika in tako je obstalo vsaj v skrbnem jeziku. Ne v vseh romanskih jezikih prav enako: ponekod je enostavni preteklik iz vsakdanje rabe domala izginil, drugod, v južni Italiji in na Iberskem polotoku pa je enostavni, iz latinščine podedovani preteklik, še zmeraj močno uporabljana glagolska oblika, tako v sicilijanščini, v portugalščini in v kastiljščini, vsaj v nekaterih narečjih in zlasti v Novem svetu. Prispevek skuša ugotoviti vrednost in rabo sestavljenega preteklika v nekaterih romanskih knjižnih delih. Primeri, tudi iz sodobnih literarnih storitev dokazujejo, da ta glagolski obrazec včasih še ohranja svojo izvirno vrednost, torej vrednost perfekta, dovršenega stanja, se pravi, da more izraziti stanje tudi v sferi prihodnosti ali celo zunaj časovnega okvira, ne le v sferi sedanjosti. Še posebej je ta vrednost zaznavna v scenskem jeziku.

Pravice