Globalizacijske zahteve v liturgičnih obredih

slovenski

2003

letnik 63, številka 3

globalizacija    liturgična duhovnost   liturgična obrednost   liturgični jezik   liturgika   romanizacija bogoslužja

Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Globalizacijska razsežnost liturgične obrednosti je večplastna. Na eni strani prepoznavamo duhovno-liturgične zahteve globalizacije, pri oblikovanju obredov, ki so nakazane že v novozaveznih besedilih, predvsem v zahtevi čaščenja v "v duhu in resnici" ter v samem bistvu liturgične duhovnosti, ki je Cerkvi lastna in "vir in višek" vsega krščanskega življenja. Na drugi strani pa so na poenotenje in s tem na globalizacijsko razsežnost obrednosti vplivali tudi zunanji dejavniki, tako novo nastala patriarhalna središča, zahteve papežev in cesarjev po poenotenju, kar se je odražalo v romanizaciji obredov in uvedbi uradnega liturgičnega (latinskega) jezika, ter beraški redovi s svojo enotno liturgijo, ki so jo širili zaradi nevezanosti na določen kraj. Krona globalizacijskih zahtev so gotovo potridentinske liturgične knjige in ustanovitev enotne centralne liturgične oblasti, to je kongregacije svetih obredov, ki je usmerjala in nadzorovala liturgično življenje Cerkve. Zahteve Pistojske sinode in liturgičnega gibanja, posebej pa zahteve po uvajanju narodnih jezikov v obrednost, sicer uvrščamo med deglobalizacijske zahteve, tudi liturgična prenova drugega vatikanskega koncila je v določenih segmentih antiglobalizacijska, zavedati pa se moramo, da vsaka prenova na svoj način tudi globalizira, ko vpliva na način obhajanja bogoslužja.

19.05.2014