Besedje je v političnem jeziku nujno bogato, dovzetno za novosti, močno kreativno. Polno je neologizmov. Prispevek še posebej poudarja izrabo samostalniških pripon, kot -ismo, -ista, -zione, pridevniških kot -iano, -ico, -ista, -istico, glagolskih kot -izzare. Te novotvorbe so velikokrat razumljene različno, ker skušajo pač izražati različne ideološke poglede.. V leksemskem delu najdemo zlasti grške in latinske besedne prvine, seveda tudi lastna imena. Grški ali latinski vir pa imaji razen pripon, kot -crazia, -logo, tudi predpone, npr. auto-, demo-, mono-, poli-, iltra- ipd. Značilnost italijanskega političnega jezika je in je zmeraj bila prevzemanje tujih leksikalnih prvin, nekdaj predvsem iz francoščine, v modernih časih iz angleščine.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-W8QPRR0B

COBISSID

28035938

Objavljeno

10.06.2016

Metapodatki

Citiranje

APA:

Vučetić, Zorica (2004). Il linguaggio della politica. Linguistica (Ljubljana), letnik 44, številka 1. URN:NBN:SI:DOC-W8QPRR0B from http://www.dlib.si

MLA:

Vučetić, Zorica. "Il linguaggio della politica." Linguistica (Ljubljana) letnik 44. številka 1 (2004).
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-W8QPRR0B>

Linguistica
1955
(Zbirni zapis)