Razprava o prevajanju Petrarkovih sonetov v hrvaščino izhaja iz analize, v kateri je Mirko Tomasović prikazal nastanek lastnega prevoda soneta XVI iz zbirke Canzoniere in kritično razmišljal o svojem stremljenju, da zlije obliko in vsebino v enakovredno celoto. Ta zahteva je gnala prevajalca, da je podvrgel svoj prvi prevod Petrarkovega originala stalnemu procesu ponovnih pregledov ter metričnih, leksikalnih in stilističnih predelav. S temi napori skozi skoro tri desetletja si je znal pridobiti pozornost velikega sodobnega petrarkista Frana Čaleja. Po prikazu zgodovinske poti prevajanja soneta na Hrvaškem (od Marka Marulića do Tomasovića) študija prikazže z metrično in leksikalno analizo različnih verzij Tomasovićevega prevoda soneta XVI ter drugih sonetov, ki so izšli iz petrarkistične tradicije (Louise Labé, Gaspara Stampa ter Dinko Ranjina) kako prevajalec, s tem da se vedno bolj približuje leksiki klasikov hrvaške književnosti, končno uspe, da določi nove norme v rabi metrike v funkciji prevajanja italijanskega verza.

Pravice