Le rôle des topoi dans la négociation conversationnelle

francoski

1999

letnik 39, številka 1

francoščina    slovenščina    toposi   sporazumevanje   sociolingvistika 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Toposi ali skupna mesta argumentacije se prvič pojavljajo pri Aristotelu. Pri Anscombru in Ducrotu (1983, 1995) so ponovno obdelani in umeščeni v teorijo argumentacije v jeziku, kjer argumetacijski odnosi niso dodani semantični vrednosti izrekov, ampak so temeljni, prisotni že od najglobljeravnine analize(Anscombre et al., 1995: 15(. Po funkcijski slovnici (Dik, 1989) so del dejanskega stanja oziroma ravnine predikacije. Prispevek temelji na analizi toposov v avtentičnih besedilih, in sicer v televizijski polemiki v francoskem jeziku in simulacijah pogajanj v slovenskem jeziku. Iz analize je razvidno, da toposi kot principi, ki omogočajo argumentacijo, vplivajo na zgradbo polemike oziroma pogajanj. Na eni strani predstavljajo rdečo nit za nadlajevanje konverzacije, saj so mesto, kjer se navezujejo argumenti, bodisi enako, bodisi nasprotno usmerjeni. Na drugi strani pa so prav toposi tisto mesto, kjer sogovorci prihajajo do soglasja. Koncentracija mnenj na istem toposu predstavlja možnosti za zaključek izmenjave. Toposi so povezani tudi z argumentacijskimi zaznamovalci kot so operatorji in konektorji-povezovalci. Analiza govorjenega diskurza je pokazala, da le-ta vsebuje manj povezovalcev kot zapisano besedilo. Skladenjski odnos, ki prevladuje, je protivno-dopustni odnos in ta je le redko izražen s povezovalci. Njihovo odsotnost se da razložiti s toposi: le-ti so za naslovnika dovolj jasni, zato je v danih primerih raba povezovalcev nepotrebna.

09.06.2016