Fokalizacija v lirskem diskurzu

slovenski

2020

letnik 43, številka 1

fokalizacija   lirski diskurz   lirski subjekt   perspektiva   poezija   postklasična naratologija   teorija lirike   transnaratologija

Slovensko društvo za primerjalno književnost
(Obvezni izvod spletne publikacije)

S fokalizacijo se teorija lirike do nedavnega skorajda ni ukvarjala, kar je mogoče pojasniti z dejstvom, da je bila lirika navadno razumljena kot temeljno monološka vrsta. Čezžanrske naratološke obravnave (Hühn, Kiefer in Schönert, Rodriguez) so v preteklih dveh desetletjih pojavu posvetile več pozornosti. V članku poskušam razširiti dognanja, ki jih jedrnato predlagajo ti raziskovalci. Ugotavljam, da se pri tem mogoče opreti na referenčne definicije klasičnih naratologov, hkrati pa je smiselno upoštevati najnovejša spoznanja postnaratologije: Jahnova razširitev pojma v smeri podobe "okna" in "zaslona" in Hermanovo pojmovanje fokalizacije kot izrazitve specifičnih modelov razumevanja sveta in epistemičnih modalitet sta pomembna argumenta za vpeljavo razširjenega pojmovanja fokalizacije v liriko. V osrednjem delu članek poda opredelitev pojma ter razgrne morebitne teoretske, kritiške in bralske zadržke glede uvedbe kategorije v poezijo, ki jih ovrže na podlagi kratkih analiz, s čimer tudi opredeli ravnine, na katerih se fokalizacija potencialno izrazi. V sklepnem delu zasnuje osnovno tipologijo fokalizacije v lirskem diskurzu z navedbo primerov iz svetovne in slovenske poezije in navrže problemske točke za nadaljnje razmišljanje.

10.06.2020