URN_NBN_SI_DOC-CB1RGJGD

Šolska kronika • zbornik • 1 • 2007 126 Čas med vojno. Mojega strica, pri katerem sem stanovala, so aretirali med prvimi. Bil je učitelj. Gestapo pa je meni ukazal, naj grem k svojim staršem. Vr- nila sem se na Pijavško. Ko sem povedala doma in sosedom, kaj počno Nemci, da zapirajo ljudi, jih pošiljajo v različna taborišča v tuje kraje, mi tega niso verjeli. Ko so Nemci pokazali svoj način vladanja in zatiranja Slovencev, smo se vsi kma- lu znašli v pregnanstvu. Naša mladost med vojno ni bila nič kaj lepa. Po osvoboditvi 1945. Konec vojne in zopet smo se sestre srečale s starši v rojstni hiši po štirih letih pregnanstva. Vedno sem imela v mislih moje končno spričevalo, ki ga nisem dobila zaradi vojne. Ko so se razmere le toliko uredile, da je začel redno voziti vlak, sem se podala v Litijo. Z veseljem sem šla proti šoli v velikem pričakovanju, kako bo, kdo od učiteljev bo v šoli. Potrkala sem in vsto- pila. Z veseljem sem pozdravila gospo, mojo razredničarko. Povedala sem ji svojo željo, ona pa se mi je lepo nasmejala in rekla: “Vse je urejeno!” Ministrstvo za prosveto je izdalo odločbo II. Šl. 5495/1 z dne 14. septembra 1945. Na mojo vlogo št. 142 z dne 24. oktobra 1945 sem dobila 25. oktobra 1945 težko priča- kovano spričevalo. Razredničarki sem zaupala, da se spomnim vseh mojih redov v redovalnici, ona pa mi je odgovorila: “Ko sem leta 1941 bila zadnjikrat v šoli, sem odnesla s seboj redovalnico, skrbno sem jo čuvala in jo imam sedaj tukaj.” Mislim, da je to dejanje vredno pohvale. Napisala sem nekaj o naših dobrih učiteljih, moram pa še nekaj povedati iz duše. Okrog leta 1970 sem bila službeno v Dalmaciji. Nepričakovano sem sreča- la sošolca iz meščanske šole. Veliko presenečenje in veselje. Sošolec Jože Prapro- tnik, skromen fant iz železničarske družine. V šoli smo ga imeli za bistrega in ta- lentiranega. Na vsa zastavljena vprašanja je odgovarjal brezhibno. Najino srečanje je bilo po skoraj tridesetih letih. Povabljena sem bila k njegovi družini v Tivat v Boki Kotorski. Med pogovorom so mi pokazali svoje albume s slikami, da bi lažje spoznala njihovo življenje. Ob znanih obrazih na fotografijah utihnem in nato vprašam: “Ja, ti si se pa kar s Titom in Jovanko vozil z ladjo Galeb?” Odgo- voril mi je: “Kadar je šel Tito z ladjo Galeb na potovanje v Indijo, Afriko ali kam drugam, sem ga vedno spremljal kot strokovnjak – ing. strojništva, če bi slučajno na ladji prišlo do okvare, da bi lahko takoj ukrepal.” Nisem ga nič spraševala, vedela sem, da se o vojaških zadevah ne morem pogovarjati. Med pogovorom sva se spomnila tudi meščanske šole v Litiji. Rekel mi je: “V meščanski šoli so bili učitelji zelo, zelo dobri. Veliko so nas naučili. To sem občutil pri mojem kasnej- šem študiju.” Ob neki priložnosti sem se pogovarjala s svojima sošolcema Žanetom in Francijem. Bila sta njegova dobra prijatelja in povedala sta mi malo več o Jožetu Praprotniku. Naš skromni sošolec je avgusta 1943 odšel v partizane in pri osem- najstih letih dosegel kot najmlajši partizan čin kapetana. V Zagrebu je diplomiral iz strojništva ladij. Neprestano je bil v službi v najvišjih vrhovih vojske (JNA). V Tivatu v “arsenalu” je bil ing. strojništva – tehnični direktor. V Splitu je služboval