URN_NBN_SI_DOC-DU3HECIN

Okolje in d r u ž ba Prava cena elek- trike iz premoga LUČKA KAJFEZ BOGATAJ, KLIMATOLOGINJA Volitve so za nami in relativni zmagovalci so znani. Koalicije in vlade še ni na vidiku in v zraku je polno špekulacij. Kdo je s kom in kdo ne in za kakšno politično ceno, so v teh dneh vprašanja na dnevnem redu in zagotovo bodo še v prihodnjih tednih. Ne vemo sicer, kako bodo politične karte premešane na koncu, jasno pa je, da bo morala nova vlada resno ugrizniti v kislo jabolko naše bodoče energetike, ki jo ta trenutek najbolj pooseblja načrtovani blok TEŠ6. Kdo ve, ali imajo politiki ta hip čas za branje strokovnih poročil, a vseeno jim lahko toplo priporočamo, da prelistajo novo poročilo Evropske agencije za okolje (EEA) z naslovom Razkrivanje cene industrijskega onesna- ževanja zraka v Evropi ( www.eea.europa.eu/pressroom/publications/ costof-air-pollution). Zakaj? Da si bodo na jasnem, koliko nas, davkoplačeval- ce, stanejo eksterni stroški onesnaževanja zraka iz termoelektrarn, ki v današnjem ekonomskem sistemu sploh niso vključeni v ceno investicije niti v ceno bodoče elektrike iz premoga. Cena investicije je že tako gromozanska, a prav bi bilo, če bi celovito gledali še na dodatne skrite stroške. Ob tem spomnimo, da eksterni (zunanji) stroški nastanejo tako rekoč ob vsaki človekovi dejavnosti, a trenutno so največji pri kurjenju fosilnih goriv. Proizvodnja elektrike iz premoga ima velik vpliv na okolje in zdravje ljudi. Eksterni stroški, ki jih seveda ne plača onesnaževalec, ampak preko davkov in zvišanih cen zdravstvenih storitev ali zavarovanj vsi državljani po vrsti, vključujejo stroške klimatskih sprememb zaradi izpustov CO2, stroške, povezane z zdravjem ljudi, pridelkom kmetijskih rastlin, stroške, povezane s škodo na materialih in naravni dediščini. Pri proizvodnji elektrike nam v zrak uhajajo poleg CO2 še dušikovi oksidi, žveplov dioksid, majhni delci, amonijak, lahkohlapljive organske snovi in še kaj. Eksterni stroški so bili pri nas za termoelektrarne že pred šestimi leti ocenjeni na 7,3 centa do 24 centov na vsako kilovatno uro. V novem poročilu EEA je natančno navedenih in opisanih 622 največjih evropskih onesnaževalcev zraka, ki povzročijo tri četrtine vse okoljske škode v Evropi. Ocenjujejo, da so eksterni stroški leta 2009 dosegli od 102 milijardi evrov do 169 milijard, kar pomeni, da so stali vsakega Evropejca med 200 in 330 evri na leto. Na prvem mestu so seveda termoelektrarne, zlasti tiste na Poljskem, v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji in Italiji. In kaj pravi poročilo o Sloveniji? Na seznamu 622 največjih onesnaževalcev najdemo tri slovenske: termoelektrarni v Šoštanju (219. mesto) in Trbovljah (469. mesto) ter ljubljansko toplarno (574. mesto). Leta 2009 nam je termoe- lektrarna v Šoštanju povzročila med 98 in 267 milijoni evrov eksternih stroškov, trboveljska od 48 do 87 milijonov evrov in ljubljanska od 38 do 58 milijonov evrov. Vsako leto moramo torej slovenski državljani to "premogo- vo" škodo pokriti iz svojih žepov - gre za najmanj 90 evrov na prebivalca, zraven pa plačevati še elektriko ali toploto po števcih. Po najbolj pesimistični oceni pa vsakega od nas samo ti trije onesnaževalci stanejo kar 206 evrov letno. Plačamo jih posredno, od stroškov sanacije naravnih nesreč do pomoči prizadetim, višjih stroškov za zdravstvo, zmanjšanja gospodarske rasti do višjih zavarovalnih premij. Za zdaj plačujemo le vrh ledene gore, pod gladino pa se skriva pošastno višja cena, s katero bodo obremenjene prihodnje generacije. Najbolj pa nas lahko jezi, da vsi stoično plačujemo stroške tistim, ki od svinjanja okolja mastno služijo. Si bo torej nova vlada upala javno analizirati eksterne stroške energetike in jih upoštevati pri svojih odločitvah? Medmrežno okolje Javni potniški promet (JPP) je v razvitih državah pomembna alternativa oseb- nemu avtomobilskemu prevozu. Slovenija je na področju javnega prometa v zadnjih 30 letih povsem zastala. To dokazujejo kazalci mobilnosti, ki Sloveni- jo uvrščajo med najbolj motorizirane narode v Evropi. V letu 2009 je bilo že 517 osebnih vozil na 1000 prebivalcev, kar nas po stopnji motorizacije uvršča v sam evropski vrh. Leta 2007 je imelo le šest članic Evropske unije višjo sto- pnjo motorizacije kot Slovenija. Mobilnost povprečni slovenski družini pred- stavlja večji strošek, kot je to v večni drugih evropskih držav, sektor javnega potniškega prometa pa je med najbolj podhranjenimi v Evropi. Zato bi bilo treba na področju javnega potniškega prometa preusmeriti prizadevanja po- litike in stroke. V okviru projekta Integrirani javni potniški promet, ki ga izvaja ministrstvo za promet, je bila med drugim izvedena identifikacija stanja javnega potniškega prometa in ukrepov trajnostne mobilnosti v slovenskih občinah. Publikacija je nastala po obsežni raziskavi Cipre Slovenija v okviru prej omenjenega projekta, poročilo pa vsebuje rezultate raziskave trajnostne mobilnosti in sestoji iz ana- lize skupine tako imenovanih "velikih" občin, med katere sodijo vse mestne občine in tiste nemestne, kjer ima javni promet funkcijo mestnega prometa, ter iz analize skupine tako imenovanih "manjših" občin, kamor sodijo vse ostale. Sledijo rezultati vrednotenja mobilnosti v luči doseganja ciljev trajnostne mo- bilnosti za "velike" občine, na koncu pa še primeri dobrih praks izvajanja tra- jnostne mobilnosti, ki se odvijajo po slovenskih občinah. Poleg primerov dobrih praks iz slovenskih občin, ki so zdaj evidentirani in zbrani na enem mestu, je prikazanih tudi nekaj tujih primerov dobrih praks. Končno poročilo o raziskavi Identifikacija stanja javnega potniškega prometa in ukrepov trajnostne mobil- nosti v slovenskih občinah je na spletu. http://www.cipra.org/sl/CIPRA/cipra-slovenija/o-drustvu-1/publikacije-1/identi - fikadja-stanja-javnega-potniskega-prometa-in-ukrepov-trajnostne-mobilnosti-v- slovenskih-obcinah/ Društvo Ekologi brez meja v mesecih pred akcijo Očistimo Slovenijo 2012 odpira novo redno rubriko Iz naših krajev. Veseli bodo prispevkov o tem, kaj se na temo ravnanja z odpadki lepega in manj lepega dogaja v naših krajih, zelo so zaželene tudi fotografije ali video posnetki. Začenjajo s prispevkom iz Bistri- ce ob Sotli, kjer so javna počivališča v občini opremili z opozorilnimi tablami s sloganom Čisto okolje imamo radi, ki opozarjajo na pomembnost ohranjanja čiste narave. Občina Bistrica ob Sotli je nabavila pet tabel. Štiri so nameščene ob smetnjakih na javnih počivališčih, peta pa je postavljena pred zbirni center za ločeno zbiranje komunalnih odpadkov v Bistrici ob Sotli. Table je oblikoval Da- libor Barič, osrednji del pa predstavlja srce v travnato zeleni barvi. Table odslej tudi opozarjajo, da globa za nepravilno odlaganje odpadkov znaša 400 evrov. http://ebm.si/oj/novice/ Delegati iz 194 držav so se na podnebni konferenci ZN v Durbanu pogajali skoraj 14 dni. (Reuters) V podaljšku do rezultata Na podnebni konferenci v južnoafriškem Durbanu le prišli do dogovora o tem, da se bodo začela pogajanja o novem sporazumu za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov KATARINA TRSTENJAK Delegati 194 držav so v nedeljo zju- traj, dva dni po sprva napovedanem zaključku podnebne konference ZN v južnoafriškem Durbanu, dosegli na- čelni dogovor o programu za zmanj- ševanje izpustov toplogrednih plinov v boju s podnebnimi spremembami. Dogovorili so se, da se bodo priče- la pogajanja o novem program, ki bo omejeval izpuste toplogrednih plinov in bo uvedel za vse države enak pravni režim glede uresničevanja zavez. Po- gajanja o sporazumu naj bi se glede na dogovor končala do leta 2015, leta 2020 naj bi se dosežen sporazum začel izpolnjevati. Dosežen je bil tudi dogo- vor o delovanju Zelenega podnebnega sklada, ki bo zbral milijarde dolarjev in jih namenil za pomoč nerazvitim državam za boj s podnebnimi spre- membami, a še vedno ni jasno, kako se bo ta denar zbiral. Dosežen je bil napredek tudi v dogovoru o zmanjše- vanju emisij zaradi krčenja in degrada- cije tropskih gozdov (REDD). Na zasedanju v Južni Afriki je bilo ves vikend zelo napeto. Pogajanja bi se morala kot rečeno končati že v petek, a so se nadaljevala vse do včerajšnjega jutra, saj pogajalci nikakor niso mogli najti skupnega jezika, kako naprej potem, ko se Kjotskemu protokolu izteče veljavnost. Po pričakovanjih je bilo največ težav, ali bo novi sporazum pravno zavezujoč. Temu so najbolj nasprotovale ZDA, Indija in Kitajska. Slednji sta želeli, da razvite države, ki so v preteklosti najbolj onesnaževale okolje, naredijo več. Zapletena in kompleksna pogajanja Pogajanja so bila pomembna, saj se prihodnje leto izteče Kjotski proto- kol, ki je razvite države zavezoval, da bodo svoje emisije glede na izhodišč- no leto 1990 do leta 2012 zmanjšale za pet odstotkov. Evropska unija se je ves čas pogajanj v Durbanu zavzemala za drugi del Kjotskega protokola oziroma predvsem za pravni dogovor na držav- nih ravneh in dogovorjeno časovnico nadaljevanja. V Durbanu je bil spre- jet tudi dogovor o podaljšanju zavez tega protokola in bo veljal do konca leta 2017. Tako bodo dobile države več časa, da bo v letu 2020 začel veljati nov Odzivi po dogovoru Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon meni, da je dogovor ključen za spodbujanje večje aktivnosti in ambicioznosti pri odzivanju na izzive podnebnih sprememb. Ban Ki Moon je pozdravil tudi dogovor o obli- kovanju drugega obdobja Kjotskega protokola, saj bo povečal gotovost na trgu z emisijskimi kuponi in zagotovil dodatne spodbude za nove investici- je v tehnologijo in infrastrukturo, potrebno za boj s podnebnimi spremem- bami. Dogovor pomeni preboj v spopadu s podnebnimi spremembami, pa sta zadovoljstvo nad izidom v ločenih izjavah izrazila Evropska komisija in Evropski parlament. Medtem ko so nekateri deležniki po konferenci v mehiškem Cancunu menili, da lahko Durban prinese le izpolnitev dogovo- rov iz Kobenhavna in Cancuna, je EU želela večje ambicije. In jih dobila, je v sporočilu zapisala evropska komisarka za podnebno ukrepanje Connie Hedegaard. Nevladne organizacije pa izid podnebne konference ZN v Durbanu ocenjujejo različno - nekatere menijo, da dogovor ne prinaša zagotovila o zavezujočem ukrepanju, nekatere pa, da je pomemben korak naprej. Enotne pa so v oceni, da je potrebno čimprejšnje ukrepanje za zmanjšanje emisij in omejitev segrevanja ozračja. (sta) in dober dogovor. Vendar pri protoko- lu iz Kjota ne bo zraven ZDA, ki ga že sedaj niso ratificirale, in tudi ne Rusije, Kanade in Japonske. Pogajanj na afriški celini se je kot poročevalka odbora za industrijo, ra- ziskave in energetiko Evropske unije (EU) udeležila tudi naša evropska po- slanka Romana Jordan Cizelj, ki je pogajanja opisala kot izjemno kom- pleksna in zapletena. "Kljub temu da imajo načeloma vse države skupni interes, to je omejitev dviga global- nega segrevanje pod dvema stopin- jama Celzija, so pogajanja zapletena. Ni namreč enakih pogledov na način, kako bi to dosegli. V Cancunu so bila sprejeta besedila, ki vsebujejo ključne elemente prihodnjega podnebnega režima, po drugi strani pa ne vsebu- jejo pravnih zavez. Postalo je jasno, da sprejetje novega globalnega post- kjotskega sporazuma ne bo možno čez noč, ampak po majhnih korakih," je še pred zaključkom pogajanj situacijo ocenila Jordan Cizljeva. "Kolegi iz Japonske so nas te dni prepričevali, da je Japonska priprav- ljena na drugo ciljno obdobje proto- kola, vendar ne brez ZDA in Kitajske. Ker ZDA in Kitajska tega ne bodo spre- jele, se tudi Japonska ne bo pridružila državam za nadaljevanje," je razloge, kako so se države odločale za podporo ali nepodporo nadaljevanju Kjotskega protokola razlagala evropska poslanka. (Ne)učinkovitost Kjota Zdaj veljavni Kjotski protokol je bil sprejet leta 1997 na konferenci v Kjotu, kjer so se države razdelila na dva dela, na razvite in države v razvo- ju. Le razvite države so se zavezale, da bodo svoje emisije zmanjšale. Sloveni- ja si je za izhodiščno leto izbrala leto 1986 in, kot vse kaže, bomo dosegli cilj - osemodstotno znižanje, tudi zaradi krize, ki pomaga zniževati izpuste. EU ima sicer svoj cilj, in sicer da bi do leta 2020 za 20 ali 30 odstotkov zmanjšala emisije toplogrednih plinov. A dejstvo je, da so od leta 1997 na globalni ravni emisije narasle za četrtino. Krive so predvsem države v razvoju in tudi ZDA, ki niso ratificirale dogovora. Lani so bile emisije toplo- grednih plinov višje, kot jih je pred- videl najhujši scenarij, izdelan pred štirimi leti. V primerjavi z letom 2009 so bile lani emisije za šest odstotkov višje. Za več kot polovico povečanja emisij so odgovorne ZDA in Kitajska. Med največje onesnaževalce sodi še Indija, a pri tem se velikokrat poza- blja, da je treba gledati tudi na količino emisij na prebivalca, ne le državo in da se veliko evropske proizvodnje seli v države v razvoju, kar emisije v ev- ropskem prostoru zmanjšuje. A Kjots- ki protokol je vendarle imel nekaj pozitivnega učinka, saj je državam podpisnicam doslej uspelo nekoliko zmanjšati svoje emisije. Kljub temu se ni mogoče znebiti občutka, da Kjotski protokol že od vsega začetka ne dosega svojih namenov in bi ga lahko označili za neuspešnega. "Po drugi strani je bil Kjoto prvi resni mednarodni poskus politike glede preprečevanja podneb- nih sprememb. Če bo opuščen, bo to kakor priznanje, da takšna politika ni mogoča," razmišlja Luka Omladič s Filozofske fakultete v Ljubljani in meni, da je preveč preprosto Kjoto označiti za neumnost, ker sedaj nima realnih učinkov na preprečevanje podnebnih sprememb. "Poveda- no najbolj poenostavljeno: nobena država, niti najmočnejša, nima nobene možnosti, da bi 'težavo s podnebjem' rešila sama zase in na svojem ozemlju. Podnebna politika je nujno mednar- odna. Pomen Kjota je v tem, da pred- stavlja proces izgradnje mehanizma mednarodne politike podnebnih spre- memb," pravi Omladič.