URN_NBN_SI_DOC-EMFDWJB5

81 knjižnice seveda niso knjižnice prihodnosti. Številne generacije visokošolskih knjižni- čarjev so knjižnice vse preveč dojemale le kot portale za dostop do informacij, najprej klasičnih in kasneje digitalnih, ob tem pa bolj ali manj pozabljale, da so namenjene ljudem. Zato bi v prvi vrsti morale vedeti, kako se uporabniki učijo, kako uporabljajo informacije in na kakšen način sodelujejo v življenju učeče se skupnosti (Demas, 2005) in, kot navaja Neal (2011), svoje prostore preoblikovati v učne, intelektualne, družabne in skupnostne prostore, za katere bodo značilni fleksibilnost, prilagodljivost in upo- rabnost. Knjižničarji naj se manj ukvarjajo s statistikami o gradivu in z njim povezanimi delovnimi procesi, usmerijo naj se na uporabnike, ponudijo takšne pogoje, da bosta učni in raziskovalni proces potekala tudi v knjižnici in v sodelovanju s knjižnico. Čeprav bodo nekatere zbirke klasičnega gradiva tudi v prihodnje za proučevanje zani- mive le v izvirni obliki, pa danes gradivo večinoma izvirno nastaja v digitalni obliki ali se digitalizira. Dejavnost knjižnic, ki je usmerjena na zagotavljanje in ponudbo klasičnega gradiva, za okolje zato postaja nezanimiva. Njihov odziv je viden pri novogradnjah in prenovah, pri katerih se vedno manjši delež prostora namenja knjižničnim zbirkam. Knjižnice postajajo središča za podporo študiju, študijski prostori se širijo in posta- jajo prijaznejši za uporabo, uvajajo tudi storitve, ki so bile tradicionalno umeščene v študentske centre, npr. kavarne in obedovalnice, sobe za sestanke, mesta za počitek in sprostitev ipd., omilile so pravila glede hrane in pijače, začele organizirati kulturne dogodke, ponudile prostor za umetniške razstave ipd. Ob tem, da tovrstne dejavnosti spet privabljajo obiskovalce, pa jih vse več izvajajo zunanji izvajalci, in ne knjižničarji. Ross in Senney (2008) zato opozarjata na nevarnost, da knjižnice postanejo prostor, v katerem bodo večino storitev izvajali drugi. In če bodo uporabniki v knjižnice prihaja- li le zaradi tovrstnih dejavnosti, bo knjižnica težko tekmovala z raznimi študentskimi centri, učilnicami, restavracijami ipd. Če stroka ne bo poudarila svojega unikatnega poslanstva v spreminjajočem se okolju tudi z vidika ponudbe fizičnega prostora, bo visokošolska knjižnica vedno bolj izgubljala svojo resnično vrednost. 26 Vprašati se torej moramo, zakaj bi danes uporabniki še obiskovali knjižnice, ko pa lah- ko do informacijskih virov dostopajo kjerkoli v visokošolskem prostoru in zunaj nje- ga. Freeman (2005) meni, da imajo knjižnice kot fizični prostor pomembno vlogo pri razvoju intelektualnega življenja visokošolskih ustanov. Predstavljajo edini osrednji prostor, kjer se nove tehnologije kombinirajo s tradicionalnimi viri znanja, kjer so sto- ritve usmerjene na uporabnike ter podpirajo družbene vzorce učenja, poučevanja in raziskovanja. Ob tem ko internet po svoje izolira ljudi, jih v nasprotju z njim knjižnica 26 Podobno menita avtorici Jackson in Hahn (2011): študentje so s prostorskimi in tehnološkimi novostmi sicer lahko zelo zadovoljni, kar pa ne pomeni nujno, da knjižnice resnično prispevajo k uresničevanju poslanstva in k boljšim končnim izidom dejavnosti matičnih visokošolskih ustanov. M. Ambrožič: Preobrazba visokošolskih knjižnic , 57-93 Knjižnica, 56 (2012) 4