URN_NBN_SI_DOC-KH0MMOTW

391 »Obleka govori glasneje kot beseda.« Prispevek k svečani uniformi srednješolskih profesorjev bi imel profesor uniformo, še manj zakaj sodi zraven sablja. Toda uniforma ne pre- seneča samo osnovnošolcev, pač pa tudi dijake, študente in celo starejše obiskovalce. Srednješolski profesorji so imeli kot državni uradniki pravico ob posebnih slavnostnih prireditvah nositi svečano uniformo, medtem ko so bili pri pouku v civilni obleki. Toda za lažjo predstavitev svečanih uniform je v prispevek vključen tudi razvoj vsak- danjih službenih uniform uradnikov. Skozi stoletja so različni oblačilni redi določali, kaj sme posameznik obleči. Oblačilni videz je poudarjal razlike med posameznimi stanovi, pri čemer so si vodilni sloji dolgo prizadevali, da bi se njihove obleke razlikovale od oblek nižjih slojev. Leta 1786 so na Dunaju izdelali oblačilni red, ki je želel urediti uniformiranje posameznih stanov. »Za uradništvo pravi, da se mu šele sedaj uresničuje stara želja, da bi nosilo po- sebne uniforme.« 3 Poleg oblek knezov, grofov, baronov, vitezov so v tem redu opisane tudi obleke učiteljev, učenjakov, univerzitetnih profesorjev, zdravnikov, odvetnikov, obrtnikov, trgovcev, celo upokojenih uradnikov itd. Že pri prvih uniformah državnih uradnikov so se zgledovali po vojaških krojih, čeprav prvotna določila za nevojaške uniforme niso bila tako stroga. V septembru leta 1814 je dvorna pisarna na Dunaju izdala novo odločbo, s kate- ro je bilo, kot znak posebnega priznanja, dovoljeno vsem državnim uradnikom nositi uniformo. Z novimi določili, ki so bila sedaj natančnejša, je bila vpeljana uniforma, katere glavna značilnost je bila temnozelena barva uradniškega suknjiča. 4 Temnozelen frak s stoječim ovratnikom in svetlimi gumbi so dopolnjevali bel telovnik, bele hla- če 5 in dvorogelni klobuk. Uradniki prvega in drugega razreda so imeli dvorogelnik okrašen z belim perjem, od tretjega do sedmega razreda s črnim perjem, od osmega do dvanajstega razreda pa so bili brez perjanic. 6 Glede na razred, ki mu je pripadal posamezni uradnik, se je razlikovalo tudi izvezeno okrasje na suknjičih. Prva razlika je bila že v barvi vezenine. Za uradnike dvornih inštanc je bila določena zlata, za deželne urade srebrna vezenina. Medtem ko so bili suknjiči v prvih štirih razredih na prsih povsem izvezeni, so se suknjiči uradnikov od petega do dvanajstega razreda razlikovali po našitkih na robovih suknjičev, ovratnikih, zavihkih rokavov ter okoli pasu na hrb- tni strani. Na zavihkih rokavov in ovratnikih so bile razpoznavne barve posameznih strok, kar je bilo skoraj nujno glede na to, da so bili vsi suknjiči temnozelene barve. K uniformi je sodil še meč z ozkim rezilom. Ročaj, ki je bil ornamentiran, se je glede na stopnjo uradnika razlikoval po barvi. Za višje uradnike je bila določena zlata barva, za nižje srebrna. 7 Odločbo iz leta 1814 so v naslednjih letih spreminjali in dopolnjevali. Tako so spremembe prinesli že oblačilni predpisi iz leta 1840, ko so se nekoliko spremenili 3 Sergej Vrišer, Uniforme v zgodovini. Civilne uniforme na Slovenskem, Ljubljana 1991, str. 8. 4 Temnozelena barva uradniškega suknjiča se je ohranila vse do leta 1918. 5 Poleg belih so bile dovoljene tudi črne hlače. 6 Uradniki so bili razvrščeni v 12 razredov. 7 Povzeto po: Sergej Vrišer, Uniforme v zgodovini. Civilne uniforme na Slovenskem, Ljubljana 1991, str. 8–11.