URN_NBN_SI_DOC-MS80G4ME

Podnebna prevara Znanost in politika podnebnih sprememb MISO ALKALAJ 24 1. "Segrevanje v zadnjih sto letih ni nič posebnega." Zagovornikom antropoge- nega ogrevanja so bila pretekla toplejša obdobja vedno v napo- to: ne zdi se namreč prav verjet- no, da so toplejše vreme v 20. stoletju zakrivili prav človeški izpusti toplogrednih plinov, če so naši predniki doživeli podob- na ali celo bolj topla obdobja davno pred množičnim izkoriš- čanjem fosilnih goriv. Najbližje in najbolje dokumentirano je bilo srednjeveško toplo obdobje in poskusi, da bi ga zanikali ali vsaj relativizirali, imajo že dolgo zgodovino. Prvi odmevni napad na srednjeveško toplo obdobje je izvedel Michael E. Mann. S soavtorjema Ray-mondom S. Bradley-jem in Malcolmom K. Hughesom je leta 1998 v reviji Nature objavil članek z rekon- strukcijo temperatur za prete- klih 600 let, ki je dokazoval, da so te šele v 20. stoletju skočile daleč nad prej dokaj enakomer- ne vrednosti. Metodo rekon- strukcije, ki je postala znana kot MBH98, je Mann uporabil še nazaj do leta 1000 in v tretjem poročilu IPCC (TAR3 2001) obja- vil svoj graf preteklih tempera- tur, ki je kazal, da ni bilo niti srednjeveškega toplega obdobja niti poznejše male ledene dobe; grafje takoj postal znan kot "ho- kejska palica". Interna sporočila kažejo, da Mannovi "hokejski palici" niti v najožjem znanstve- nem vodstvu IPCC niso vsi ver- jeli. V e-pošti 22. 9. 1999 Keith Briffa na primer piše: "Da bo za- pisano ... prepričan sem, da je bilo sodobno ogrevanje izena- čeno pred približno 1000 leti (med srednjeveškim toplim obdobjem, op.p.). Ne verjamem, da so se temperature skozi tiso- če let samo zniževale, kot se zdi, da verjame Mike (Michael E. Mann)." Ampak v javnosti so "hokej- sko palico" vsi strogo zagovar- jali. Z odmevno objavo svoje "ho- kejske palice" je Mann dejansko napravil zagovornikom antro- pogenega ogrevanja medvedjo uslugo: če so o obsegu in vzro- kih sodobnega ogrevanja prej razmišljali predvsem redki kli- matologi, je zanikanje obstoja sredjeveškega toplega obdobja razburilo zgodovinarje, arheolo- ge, antropologe in druge znan- Knjiga je izšla pri- založbi Orbi-s, cena 23,70 evra, brezplačni- telefon 080 20 14, www.orbis.si stvenike, ki so v svojih panogah srečevali množico posrednih dokazov o toplejšem vremenu v preteklosti. "Hokejska palica" je zato sprožila pravi plaz kritič- nih člankov in analiz. Leta 2003 sta Stephen McInt- y-re in Ross McKitrick objavila podrobno študijo Mannove me- tode ter rezultatov in nesporno ugotovila, da temelji "hokejska palica" na - milo rečeno - neo- bičajni statistični metodi, ki je pristranska v prid rasti. Ker je McInty-re upokojeni geolog, McKitrick pa ekonomist, oba sta torej brez akademskega pedi- greja, so "podnebni znanstveni- ki" njune ugotovitve ignorirali - kar je sicer običajna praksa za- govornikov antropogenega ogrevanja: kdor ni "klimatolog" - torej tak, ki tezo o ogrevalnem učinku človeških izpustov CO2 podpira -, sploh ni "strokovno usposobljen", da bi o tej temi razpravljal. Vendar je podobno ugotovil tudi nemški klimato- log Hans von Storch. Leta 2006 je Joe Barton, pred- sednik komisije za energijo in trgovino pri predstavniškem domu ameriškega kongresa, zaprosil profesorja statistike Edwarda Wegmana, predsedni- ka sekcije za statistiko pri Ame- riški akademiji znanosti NAS), da Mannovo metodo podrobne- je razišče. Wegmanovo poroči- lo je med drugim ugotovilo, da "uporabljena statistična metoda povzroči hokejsko palico celo, če so vhodni podatki slučajno generirana števila". Statistika Blakeley- B. McSha- ne in Abraham J. Wy-ner (ki se sicer ne sprašujeta o viru Man- novih podatkov) zaključita : "... nesporno ugotavljamo, da so podatki za hokejsko palico z 'dolgim ročajem' (kjer se ročaj palice razteza do leta 1000 n. š.) pomanjkljivi. Temeljni problem je, da je količina deriviranih po- datkov, ki segajo nazaj do leta 1000 n. š., omejena; kar je na raz- polago, lahko le šibko napovedu- je globalne letne temperature." Čeprav Mann v članku nava- ja, da so temperature rekonstrui- rane iz več virov, graf dejansko temelji pretežno na podatkih, izračunanih iz samo dveh sorod- nih vrst bora, Pinus balfouria- na in Pinus longaeva. Obe vrsti sta izjemno dolgoživi (živijo še preko 4000 let stara drevesa) in obe zares izkazujeta neobičajno hitro rast v 20. stoletju - ampak samo primerki, ki rastejo v zelo ozkem pasu, od zgornje dreve- sne meje do največ 150 m pod njo! Pri nižje rastočih P. balfou- riana in P. longaeva take izredne Širitev Sahare se je vsaj začasno ustavila prav v času "globalnega ogrevanja" rasti ni opaziti, kakor tudi ne pri drugih drevesih. Čeprav je izred- na rast najverjetneje posledica nekakšnih okoljskih sprememb v 20. stoletju, razlog prav gotovo ne more biti v višji temperaturi, povišani vsebnosti CO2 ali večji količini padavin, kajti vsi ti fak- torji bi morali enako vplivati na nižje rastoče bore kot na druga drevesa. Ko je postala "hokejska pali- ca" znanstveno že tako diskredi- tirana, so skušali zagovorniki antropogenega ogrevanja sred- njeveško toplo obdobje vsaj re- lativizirati: temperature naj bi bile višje samo v Evropi, ali samo v Evropi, Ameriki in na se- vernem Atlantiku, ali samo na severni polobli... A nobena od teh tez dejansko ne zdrži znan- stvene preverbe. Izmed stotin znanstvenih člankov, ki potrju- jejo obstoj srednjeveškega tople- ga obdobja tudi na južni polobli, omenimo le nekatere: • Laguna Aculeo, centralni Čile: najvišje temperature med sred- njeveškim toplim obdobjem so bile 0,5 stopinje C višje kot ob koncu 20. stoletja. • Cariaco Basin, obala Venezue- le: med srednjeveškim toplim obdobjem so bile temperature 0,35-0,95 stopinje C višje kot povprečje 20. stoletja. • Nova Zelandija: temperature so bile 0,75 stopinje C višje kot ob koncu 20. stoletja. • Ožina Makasar, Sulavesi, Indo- nezija: temperature so bile 0,4 stopinje C višje kot ob koncu 20. stoletja. • Cold Air Cave, dolina Maka- pansgat, Južna Afrika: tempera- ture so bile 3-4 stopinje C višje kot ob koncu 20. stoletja. V znanstveni literaturi je mo- goče najti še množico člankov, ki nesporno potrjujejo, da so srednjeveško toplo obdobje po- znali povsod po svetu in je bilo marsikje na jugu celo toplejše kot v Evropi. Na "skeptičnem" portalu http://www.co 2scien- ce.org/ vnašajo v pregledni interaktivni zemljevid sveta po- vezave na znanstvene članke o tem obdobju - do maja 2011 so zbrali publikacije 967 znanstve- nikov iz 560 raziskovalnih inšti- tucij v 43 različnih državah! A za zagovornike antropoge- nega ogrevanja je srednjeveško toplo obdobje le najbolj sveža med zgodovinskimi "anomali- jami", zadnje obdobje toplega vremena, ki ga zanesljivo niso mogli povzročiti človeški izpu- sti toplogredih plinov, saj takrat prebivalstvo našega planeta ni preseglo 600 milijonov. Še prej, med rimskim toplim obdobjem (200 pr. n. š.-500 n. š.), je na vsej Zemlji živelo manj kot 300 mi- lijonov ljudi, med minojskim (1450-1300 pr. n. š) manj kot 50 milijonov in med holocenskim klimatskim optimumom (7000- 3000 pr. n. š.), ko je bilo na vsem planetu manj kot 25 milijonov ljudi, sta se ob nastopu izredno toplega obdobja pričela razvija- ti poljedelstvo in živinoreja. 2. "Nedavni izjemni vremen- ski dogodki in podnebne spre- membe" Zagovorniki antropogene- ga ogrevanja se pogosto skli- cujejo na "izjemne vremenske dogodke" - orkane, suše, popla- ve ipd. - in jih skušajo izkoristi- ti kot posredni dokaz teze, da so ogrevanje v 20. stoletju pov- zročili človeški izpusti toplo- grednih plinov. Toda če naj bi imel tak posredni dokaz kakr- šnokoli znanstveno težo, bi se morala intenzivnost ter pogo- stost "izjemnih vremenskih do- godkov" gibati skladno z rastjo zračne koncentracije CO2 in člo- veških izpustov. In to dokazano ne velja. Med najbolj mogočne vremenske pojave nedvomno sodijo orkani, ki se razvijejo iz tropskih ciklonov, zato na dr- žavni univerzi na Floridi redno spremljajo tropske ciklone ter od leta 1979 tudi natančno me- rijo njihovo energijo. Od leta 1956 dalje v observatoriju Maua- na Loa na Havajih redno merijo zračno vsebnost CO2. Oba vira sta javno dostopna. In izmerje- ni podatki nesporno kažejo, da med energijo tropskih ciklonov in zračno vsebnostjo CO2 ni ni- kakršne povezave: medtem ko je zračna vsebnost CO2 v drugi polovici 20. stoletja le naraščala, je energija tropskih ciklonov v letih 1979-93 naraščala, potem do leta 1995 upadala, spet naraš- čala do 1999, upadala do 2002, rastla do 2006 in končno do leta 2009 upadla na najnižjo izmer- jeno vrednost! TOMO PODSTENSEK 31 "Dobro, končala sem. Prižgite baterijo." "Ali je šlo?" "Ja, za silo. Greš sedaj še ti?" "Saj nimam izbire." In ves postopek s ugašanjem in prižiganjem luči se je ponovil, le da je bil zvok curka tokrat opazno močnejši. Po zraku se je začel širiti jedek vonj po urinu. "Hudiča, do kod smo prišli." "To so čisto naravne stvari, Dan." "Vem, saj jaz to prvi trdim, ampak vseeno mi je žal za vaju, da morata takole ... Naslednjič bom vklopil kakšno melodijo na telefo- nu, da se ne bo slišalo. No, sedaj pa moram še jaz opraviti." Ko se je luč spet prižgala, so se vsi zazrli v velik, temen madež in kapljice, ki so drsele po sivem betonu. "Lahko bi počepnil, da ne bi zmočil cele stene." "Lepa reč, a zdaj bom še na to gledal ... Gospod, greste še vi?" "Ne, hvala, morebiti malo kasneje." "Jaz pa bi moral zdaj ..." "Dobro, Samo, kar pojdi. Povej, kdaj naj ti ugasnem in prižgem luč." Spet so obsedeli v temi in spet so proti lastni volji našpičili ušesa. A tokrat niso slišali ničesar. Po kakšni minuti popolne tiši- ne se je zaslišal nekoliko zategnjen Samov glas: "Sem že." "Si res? Ali ti je bilo preveč nerodno?" "Dan, pusti ga." "Sem, čisto malo..." "Saj to ni nič takega. Od sedaj bomo vseeno zraven spuščali glas- bo malo romantike si menda lahko privoščimo." Tudi ta poskus šale je žalostno propadel. Morala je bila na psu; malo je k temu pripomogla žeja, malo utrujenost in zaležanost od sedenja na trdih tleh, še najbolj pa zadušljiva vročina in neprijetno oster duh po scalini, ki je napolnjeval celoten prostor. "Ljubibog, saj se bomo zadušili!" "Na srečo skozi špranje vendarle prihaja nekaj svežega zraka, sicer bi se verjetno še res!" "Kako malo je potrebno, da človek izgubi svojo dostojanstvo. Ko že pomislimo da smo vsemogočna, intelektualna in predvsem du- hovna bitja, nas poln mehur opomni na našo zemeljsko naravo." "In zakaj misliš, da se eno in drugo nujno izključuje?" "Saj na nek način se." "Jaz pa trdim, da je stopnja naše duhovnosti povsem neodvisna od tega, na kakšen način opravljamo svoje fiziološke potrebe. Če moram na stranišče, nisem zaradi tega nič višje ali nižje razvito bitje. Takšno rezoniranje se mi zdi nadvse banalno." "Saj nisem hotela reči tega... Dan, narobe si me razumel. Moraš pa priznati, da nas ravno te, banalne stvari, kakor jih imenuješ, vsake toliko časa opomnijo, da smo iz mesa in krvi. In morda je tako tudi prav, prav je, da nas opomnijo, da se zavemo svoje ranlji- vosti, svoje omejenosti in nepopolnosti." "Hočeš reči, da nam je bog dal, oprostite izrazu, sranje in sca- nje zato, da bi ne bili preveč prevzetni in da bi se zavedali svoje majhnosti?" "Ne verjamem v boga." "V kaj pa verjameš, Tina?" "V nekakšen kozmičen red, v energijo, ki vse to usmerja... Ne znam natančno opisati." "Saj to je bog." "Ne, to ni bog. Potemtakem bi bil bog enak fizikalnim in narav- nim zakonom. Razlika je, če rečeš, da je bog naravni zakon ali pa da je bog tisti, kije postavil naravne zakone, razumeš? Definicija boga je, da je personificiran, da ga dojemamo kot osebo, ki ima lastne misli, lastno voljo in neskončno moč da jo uresniči... Fizi- kalni zakoni, zakon gravitacije na primer, pa nimajo lastne volje, ampak preprosto so." "Vdam se. Prepričala si me, da sem v resnici pravzaprav ateist. Pa vi, ostali, verjamete v boga?" "Jaz verjamem. Ampak ne mislim se spuščati v diskusije o tem, ker so nesmiselne. Bistvo vere je ravno v tem, da se nekaterih stva- ri ne da racionalno dokazati." "Kako pa ste lahko potemtakem prepričani v obstoj boga?" "Če ti je dano, potem to enostavno veš in čutiš da obstaja. Kot sem rekel, nočem razpravljati o tem, vsak naj ima svoje mnenje in naj spoštuje mnenje drugih." Pisma bralcev Igranje z usodo naroda Bolj ko pritiska poletna vročina, bolj nam je vroče tudi zaradi političnih dogajanj v naši državi. Namesto da bi strnili vrste, drug drugemu nagajajo, iščejo grešne kozle, jih tudi nenehno streljajo, misleč, da ni boljših od njih. Pa smo Slovenci res tako neumni, da ne prepoznamo v vsem tem predvolil- ne kampanje, boja za oblast in stolčke ter vsaj "pet minut slave na štiri leta podlage"? Ob osamosvojitvi smo bili bolj ali manj vsi mnenja, da je primerna vsakr- šna menjava za nekdanje enopartijsko enoumje, danes pa vse bolj ugotavlja- mo, da vse oblasti, od rojstva samo- stojne Slovenije naprej, niso vedno in vselej delale tistega, kar smo pričakova- li, tj. v dobro nas državljanov, temveč so vse prevečkrat skrbele in poskrbe- le zase. Najsi bodo leve ali desne. Jema- li so tam, kjer je bilo, in ne dajali tja, kjer je manjkalo. Ne, v svoje žepe. Ne- umni zakoni (Jazbinškov je samo eden od njih), pisani za bogate, so neupravi- čeno bogatenje peljali v višine do te mere, da smo kmalu začeli prebirati statistike o slovenskih bogataših. Kar naenkrat se jih je pojavilo toliko, da smo imeli občutek, da bi kmalu lahko bili vsi med njimi. Slovenija kot obljub- ljena dežela... Leta pa so tekla. Dokler smo imeli politike, ki so bili tudi osebnosti, smo bili večkrat tudi priznani, potem pa so prihajali iz ozadja novi in novi, ki niso zasedali vodilnih političnih in gospodarskih mest na osnovi dobrega dela, referenc, temveč z lobiranjem in močjo. Saj vemo, da je denar sveta vla- dar. Stranke so in bodo funkcionirale zgolj na osnovi "bogatih botrov", saj po- litiki sami niso sposobni ustvarjati ka- pitala, temveč denar zgolj trošiti. Zato pa ostajajo odvisni. Od tistih, ki jih finančno podpirajo. In ko pridejo na oblast, je treba usluge vrniti. Pa smo v začaranem krogu. Bogatenje na račun države, s tem pa na račun vseh nas, dav- koplačevalcev, se nadaljuje. Velikokrat se pogleda "skozi prste", čeprav vsi pov- prek zatrjujejo, da pravosodna oblast dela. O tem ni dvoma, ali pa dobro in pošteno, je veliko vprašanje. Ugotavljamo, da od obljub ni mo- goče živeti. Preračunljivosti in nespo- sobnosti politikov, kijih "gledamo" že dvajset let, imamo res dovolj. Vpraša- nje pa je, kje so "novi obrazi". Vedno manj bo ljudi, ki si bodo želeli politič- nega izpostavljanja. Končno se tudi biti politik več "ne splača". Eni zatrju- jejo, da z ministrsko plačo ne morejo preživeti, drugi si po dolgih letih poli- tikantstva kopičijo bogastvo, kupuje- jo draga stanovanja, vikende v hribih in ob vodi. Zakaj metanje peska v oči? Preiskave, kazenske ovadbe, me- dijska gonja so postale zaščitni znak naših politikov. No, pa ne vseh, da ne bo pomote. Ljudje smo vseeno dobri in manj dobri. Slabih tako in tako sploh ni. Potem pa obravnave na sodiščih, oprostilne sodbe, smeh na obrazu "pre- ganjanih" in njihovih mastno plačanih pravnih zagovornikov. Stranke morajo biti, so se zaklinjali eni, zagovorniki demokracije, medtem ko čakajo, da nasledijo druge, ki so bili v zadnjem obdobju "neuspešni". Ustvar- jali so forume, polemizirali, ves čas vestno spremljali in opozarjali na na- pake, ki so vsekakor tudi njihov greh izpred nekaj let. Trenutno manjšinsko vladajoči pa so mnenja, da jih je tudi manj dovolj. Da vodijo, da vladajo, da zmagujejo, da... In nočejo oditi, čeprav jih prosijo, silijo, celo vabijo, naj osta- nejo, ko bodo odšli. Kdo bi razumel to čudno strast in voljo po oblasti. Ne že- lijo "živeti na svobodi", raje so "zašči- teni", da lahko počnejo to, česar kot navadni smrtniki niso mogli. Marsika- teri so se iz nič prelevili v vse. Postali so medijske zvezde (večkrat v slabem kot v dobrem). O njih se govori, piše, z njimi delajo intervjuje, pišejo knjige, ra- ziskujejo, napovedujejo, pa seveda bla- tijo, žalijo, širijo sovražni govor. Takšni so zato, ker smo jim to omogočili. Saj veste, kako pravijo: "Kakršni so politi- ki, takšni smo mi, saj smo jih sami izvo- lili!" No, pa ne bo čisto držalo, saj so volilni sistem "napisali" politiki zase. Zato pa ni novih obrazov, četudi bi jih morda kdo želel. Kdor čaka, dočaka. Predčasne ali redne volitve. Pred tem pa "na juriš". Morda vas bodo slišali, prepoznali in boste "novi obraz" na prizorišču. Če si tega seveda želite. Vsekakor pa nekdo mora biti. In ker imamo v slovenskem političnem bobnu le dvoje, leve in desne (čeprav se eni gredo močno le- vosredinske, drugi pa še bolj močno desnosredinske), je vprašanje, kaj nas čaka v prihodnje. Nemški vlak, grška ali portugalska farsa ali pač to, kar že leta vsi upamo in želimo. Trdna in sta- bilna Slovenija, kjer bomo s skupnimi močmi šli nad vse težave, ki so pred nami, ne glede na barvo, z medseboj- nim spoštovanjem in razumevanjem. Mag. Bojan Macuh, sociolog, Murska Sobota