URN_NBN_SI_DOC-R03AG42F

sreda, 1. junija 2011 PODLISTEK, PISMA BRALCEV 23 "Za svobodo, kralja in domovino" Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952 MATEJA ČOH 10 Udba je za sodelovanje pridobi- la več domačinov in sorodnikov članov skupine, vendar kljub temu ni dosegla pomembnejših uspehov. Po njenih navodilih so bile postavljene zasede vojakov Knoja pri zadrugah, ki bi lahko bile tarča napada. Udba je izved- la nekaj hajk in po eni od teh ob sodelovanju Knoja zaprla mejo, da bi preprečila pobeg članov skupine, a neuspešno. Ilegalno delovanje v okolici Sladkega Vrha je Udba spremljala tudi v letu 1948, vendar ji članov sku- pine ni uspelo ujeti. Potem ko je mariborska Udba umaknila Miodraga Mi- hajlovica s terena, kjer se je zadr- ževala Sernečeva skupina, ga je usmerila na Ribino oziroma Dupleško skupino, imenovano Knjigo dr. Mateje Čoh je izdal Študijski center za narodno spravo. Cena: 25 evrov. Naročila: 01 230 67 0 0 ali info@scnr.si . tudi Dupleška enota 1. štajerske brigade kraljeve vojske.Glavni organizator skupine Slavko Pi- stotnik Kača, poznejši sodela- vec Udbe, je kmalu po koncu vojne odšel v Avstrijo in se je de- cembra 1945 vrnil v Jugoslavijo z nalogo, da organizira ilegalno skupino. Sestajati se je začel z Mariborčanoma Bedo Lovren- cem Ribo, po katerem je skupi- na tudi dobila ime, in s Francem Malekom. Pripovedoval jima je, da bodo Jugoslavijo kmalu za- sedli Britanci in jugoslovanska kraljeva vojska, ki je bila v Salz- burgu. Govoril je, da na Pohorju in Kozjaku že obstaja neka ile- galna skupina (Sernečeva sku- pina!) in da je treba pripraviti teren tudi v Slovenskih goricah. Zato so vsi trije konec maja 1946 odšli v Slovenske gorice, kjer so začeli organizirati ilegalno sku- pino. Skupina se je zadrževala pri kmetih v okolici Dupleka in na terenu proti Ptuju. Pistotnik je v skupini ostal približno tri tedne. V tem času skupina ni izvedla večjih akcij, le neuspešen napad na postajo narodne milice v Sv. Barbari pri Mariboru. V tem obdobju skupi- na tudi ni imela stikov z obveš- čevalnimi centri v Avstriji. Zato se je Pistotnik po treh tednih skrivanja s še dvema članoma odpravil proti Salzburgu, da bi dobil uniforme in dokumente za člane skupine. Takrat je vod- stvo skupine prevzel Lovrenc, skupina pa se je največ zadrže- vala na terenu okoli Sv. Barbare. Člani skupine in njeni podpor- niki so bili stari od 15 do 23 let. Večina je nosila križarske uni- forme: šajkačo z belim robom, na bluzah so imeli na prsih na levi strani napis "Kralj Peter II.", na rokavih pa bel križ na modri podlagi. Glavno akcijo je skupina izvedla junija 1946, ko je na- padla in oropala kmetijo v Drakovcih. Pri tem je prišlo do oboroženega spopada med člani skupine ter pripadniki Udbe in Knoja; nekaj članov 60 V široko razpotegnjenem ven- cu dežel, ki je obdajal Mare no- strum od severne Afrike in Špa- nije do obal Male Azije, je velja- la volja novega gospodarja sve- ta: Rima. Po izginotju velikih se- mitskih držav Rodovitnega pol- meseca je bila tudi Palestina vključena v novi svet in delila njegovo usodo. Rimske zased- bene čete so poskrbele, da se je uveljavila volja Rima; deželi so vladali in jo izkoriščali možje, ki jih je prav tako postavil Rim. Helada je vse bolj vplivala na življenje v rimskem impe- riju, rimska kultura je bila pre- težno grška kultura, grščina je bila svetovni jezik, kije povezo- val vsa podjarmljena ljudstva Knjiga Bib-lija ima vendarle prav b-o izšla v zbirki Vera in politika pri založb-i Orb-is. Redna cena b-o 44 evrov. V prednaročilu velja 10-odstotni popust. Telefon: 080 20 14, ww.orbis.si . na vzhodu. Kdor je okrog pre- loma tisočletja potoval po Pa- lestini, si je lahko domišljal, da je v Grčiji. V deželi vzhodno od Jordana so bila povsem grška mesta. Deseteromestje iz evan- gelijev (Mt 4,25; Mr 5,20; 7,31) je bilo podobno svojemu vzoru, Atenam; mesta so imela temp- lje, ki so bili posvečeni Zevsu in Artemidi, vsako je imelo gle- dališče, stebriščni forum, stadi- on, gimnazijo in kopališča. Po gradnji in življenjskem slogu prebivalcev so bili grški tudi Cezareja, Pilatova prestolnica južno od Karmela ob Sredozem- skem morju, Seforis, nekaj kilo- metrov severno od Nazareta, Tiberija ob Galilejskem jezeru, ob vznožju Hermona pozidana Cezareja in prav tako Jeriha. Le številna majhna mesta in kraji v Galileji in Judi so v gradbe- nem pogledu ohranili svoj ju- dovski značaj. Jezus je živel in deloval v teh nepopačenih ju- dovskih skupnostih; evangeliji nikjer ne govorijo, da bi se kdaj zadrževal v katerem od grških mest, temveč le v njihovi okoli- ci. (Mr 7,31) Grška oblačila in mnogo stvari iz grškega načina življe- nja pa so v Jezusovem času že zdavnaj prodrli tudi v povsem judovske skupnosti. Prebival- ci Galileje in Judeje so nosili obleke, kakršne je bilo videti v Aleksandriji, Rimu ali Atenah. Nošo so sestavljali tunika in plašč, čevlji ali sandali, klobuk ali kapa kot pokrivalo. K pohišt- vu je spadala postelja; po grški navadi je bilo obedovanje leže splošno razširjeno. Če štejemo čas od odho- da Izraelovih sinov iz Egipta, obsega Stara zaveza časovno obdobje skoraj tisoč dvesto let; če sežemo nazaj do patriarhov, pa malodane dve tisočletji. Nas- protno pa zajema Nova zaveza manj kot sto let. Od začetka Je- zusovega delovanja do konca Apostolskih del nameri časov- na ura le malo več kot trideset let. Stara zaveza odraža večino- skupine in pripadnikov Knoja naj bi bilo v boju ubitih. Po ne- katerih podatkih sta morala gospodar in njegova žena poje- sti znamko s Titovo sliko in ju- goslovansko zastavico. Konec junija 1946 so se člani skupine ustavili tudi pri zdravniku v Sv. Juriju ob Ščavnici dr. Maksi- mu Sevšku, ki naj bi pregledal člane skupine in bolnim dal naj- nujnejša zdravila. Omenjenih akcij pa ni mogoče zanesljivo potrditi. Lovrenc je namreč na zaslišanjih pri mariborski Udbi akcije sicer priznal, na glavni obravnavi pa razen napada na domačijo v Drakovcih vse zani- kal. V zvezi s tem napadom je prav tako zanikal, da bi morala gospodar in njegova žena poje- sti znamko in zastavico. Pri uničenju Dupleške sku- pine je Udbi med drugimi po- magal njen sodelavec Miodrag Mihajlovic. Ta se je v spremstvu oficirja Udbe Petra v začetku ju- lija 1946 sestal z Lovrencem in 18 člani njegove skupine. Wer-ner- Keller- ma raznoliko in burno zgodovi- no izraelskega ljudstva; v Novi zavezi gre za življenje in priče- vanja peščice ljudi: kroži zgolj okrog Jezusovega nauka, njego- vih učencev in apostolov. Arheologija ne more pos- treči z obsežnimi pričevanji iz sveta Nove zaveze. Jezusovo življenje ni ponujalo ničesar takega, kar bi na tem svetu za- pustilo materialne sledove, ne kraljevskih palač ne templjev ne osvajalnih pohodov ne pož- ganih dežel in mest. Jezusovo bivanje je bilo miroljubne na- rave, učil je božjo besedo. Razi- skovalci so videli svojo nalogo v rekonstrukciji njegove okolice, v lociranju krajev in mest, kjer je živel, deloval in umrl. Kljub temu se je ohranil enkraten kažipot. Noben do- godek iz celotne grško-rimske zgodovine, noben rokopis kla- sičnega avtorja se ni ohranil naslednjim rodovom v vsaj prib- ližno tako raznovrstnih izvodih kot pisma Nove zaveze. (Ona reče, on reče) Bojan Tomažič 55 Tam nama nekdo reče, naj paziva, da se ne bova zaletela v reklam- ni avtomobil na podestu. Slepca sta se zaletela v avto, bi pisalo v časopisu, smeje reče Lola. Pri gostilni Gost se nasloniva na zid. A zdaj bosta pa vidva prosjačila? slišim Zelenjavarja. Naj mu odgovorim? Komu? začudeno vpraša. Ga ne slišiš? Slišim samo veselje. Fantastično, rečem, fantastično. Iz žepa vzamem telefon in miže pritiskam tipke. Pozdravljen, je vse v redu? se oglasi Škržat. Si pomislil na sa- momor? Ne, rečem. Siti? Ne, reče. Telefon potisnem v žep, a mi kmalu zazvoni. Profesor Vijolica mi sporoča, da ravnatelj jezno sprašuje, kje sem. Odgovorim, da sem s kolegico in da se nama dogaja nekaj velikega. Sta se odločila? Kaj? me spreleti. Kaj pa starec ve o naju? Gresta v Slovenske gori- ce iskat vijolice, kajne? Ja, izleti iz mene, iskat greva dišeče vijoli- ce. Smejim se, Lola tudi. Če lahko grem z vama, vas bom opravičil pri ravnatelju. Kaj boste rekli? Da gre za veliko stvar, se mu zatre- se glas. On bo peljal s svojim avtomobilom, takoj lahko pride. Na Trgu svobode sva, rečem. V avtomobilu še naprej miživa. Vijolica pa razlaga, da je bil rav- natelj zelo razumevajoč, ko mu je povedal, da greva reševat Mari- bor, Slovenijo, Evropo in ves svet. In trikrat ponovi, da ni lagal. Pred pokopališčem na Mariji Snežni je gostilna Jaušnik z globo- kim vodnjakom, v katerega bi kot otrok skoraj padel. Spominjam se, da je bila na desni strani stavbe višnja, ki je rodila temnordeče sa- deže. Za hišo na travniku so zmerom rasle dišeče vijolice. Ležal sem ob njih in jih vonjal. Malo zemljo, malo njih, prevzamem besedo. Vaša kolegica, to vam moram reči, a ne zamerite, diši po vijo- licah, me šokira Vijolica, Lola ne reagira. Tja za hišo pojdimo naj- prej pogledat, predlaga Vijolica, ko ustavi. Midva miže hodiva za njegovim glasom. Ne mižita, odprita oči, ga slišiva reči. Tako bova lažje zaznala vonj, reče Lola. Potem pa mižita, bom jaz gledal, se strinja Vijolica. Z zaprtimi očmi hodim, a se v nič ne zaletim, drevesa se mi umikajo, tla prilagajajo mojim korakom. Lepo je kot v otroštvu, ko sem tod poznal vse in vsakega. So, tukaj so! So! kriči Vijolica. A ne dišijo, doda razočarano. Po travniku hodimo sem in tja. Ko se srečamo, se pozdravimo. Vijolica še vsakič doda, da imajo vijolice rade trate, meje in vrtove. Slišijo se njegovi koraki, globoko dihanje in pričakovanje. Tu so bile, a jih je zadušila visoka trava, zaslišim Lolo. Jaz tam dvigujem noge, kot bi hodil po globokem snegu. ČAS JE, DA ODPREVA OČI, jo slišim slovesno reči. Ugledam jo stati tam, kjer je nekoč ob babičinem vrtu bila peš- pot proti Vajnhandlovi kmetiji. Meter ali dva nad zgodnjo hruško, ki je vedno obilno rodila, se skloni in reče, da jih je našla. Stečem k njej, pokleknem k rožicam in jih vonjam, uživam v čarobnem vonju. Poglej profesorja, me opozori Lola. Vijolica po travniku pod Jaušnikovo gostilno teče proti nama. Vsakih deset metrov skoči, lebdi v zraku in mehko pristane. Izvaja ritualni Vijolični skok, jo podučim. Malo pred nama se spotakne, opoteče in pade. Zadnje metre hodi po kolenih. Roman je izšel pri založb-i Sub-kulturni azil Marib-or - Frontier. Naročite ga lahko po elektronski pošti bu-ca@ -siol.net ali po telefonu- 01 2306580. Pisma bralcev Regres je dosegel genocidno raz-merje 1:50 Temeljne človekove pravice so poleg državljanskih, političnih, socialnih, zdravstvenih ... tudi pravica do plača- nega letnega dopusta. Piramida nee- nakosti plačila za opravljeno delo v enaki časovni enoti je sicer še nekako razumljiva v samem plačnem sistemu. Nastajajo pa nesprejemljivo velike plač- ne razlike kot posledica dovoljevanja monopolov, ki preprečujejo tržni prin- cip delovanja družbe na marsikaterem področju. Skratka, monopolisti skrbi- jo, da posamezna dela niso predmet tržne konkurence. In sistematična netržnost prinaša zato prevelike razli- ke v plačah. Vsekakor razlika v izplačevanju let- nega regresa za dopust v razmerju celo 1:50 presega vse meje. Že tako je tisti, ki prejema plačo ali pokojnino 500, 600 evrov, na mnogo slabšem, ne more živeti kakovostnega socialnega, bivanj- skega, kulturnega, družinskega življe- nja. Zakonodajalec bi moral pravico do enake vrednosti letnega regresa za vse takoj izvesti z interventnim zakonom. Praviloma pa bi morali dobivati večji letni regres tisti z najnižjimi plačami in pokojninami in socialni podpiran- ci. Letni regres bi se sorazmerno zniže- val z višino plače in povsem ukinil pri osebnem dohodku nad 2000 evrov me- sečnih prejemkov. Tudi razmerja plač v javnem sektorju in vseh tistih, ki se plačujejo iz denarja davkoplačevalcev, bi smela biti v času sedanje namerne socialne krize največ v razmerju 1:4. S tem da bi 1 morala pokriti potrebe živ- ljenjske košarice. Razrešeni voljeni funkcionarji bi se po prenehanju opravljanja funkcije imeli pravico vrniti na delovno mesto, ki so ga imeli pred funkcijo, izgubiti pa bi morali sedanji privilegij dobivanja funkcionarske plače v času iskanja dela. Odpravnine in nadomestila oseb- nega dohodka za čas nezaposlenosti se morajo izenačiti. Jožef Jarh, predsednik Stranke ena- kopravnih dežel, Ljubljana Ni lojalne konkurence S tem pismom bi radi odgovorili star- šem, učencem, dijakom in ne nazadnje tudi profesorjem bistriških osnovnih in srednje šole, ki nas že dalj časa spra- šujejo, zakaj šolam naš fotoatelje ne pošlje ponudb za fotografiranje otrok in dijakov ob koncu šolskega leta. Ker smo podjetniki in ker ima naše delo v Slovenski Bistrici več kot stolet- no tradicijo, poznamo konkurenčnost in tržnost. Kljub temu se nam dozdeva, da teh ekonomskih pojmov marsikdo ne pozna, saj živimo v okolju, v kate- rem pravila konkurence, ponudbe in trga ne veljajo. Moramo jim povedati, da Foto Čerič Slovenska Bistrica redno pošilja svoje ponudbe, ponuja pa štiri različne vrste fotografiranja. Žal smo ugotovili, da v Slovenski Bistrici velja- jo drugačna pravila in drugačne obli- ke obnašanja. O lojalni konkurenci v našem mestu ni govora, prav tako se ne spoštujejo nižje cene ponudb, izbi- ra najboljšega ponudnika je odvisna od zvez in poznanstev. Straši so namreč potrdili našo domnevo, da je Foto Čerič kljub nižjim cenam storitev pogo- rel pri ponudbi. Vodstvo šol je izbralo najdražjega ponudnika, in kar je bole- če, ponudbo našega ateljeja so prepro- sto prezrli in zavrgli. Prepričani smo, da se ponudbe drugih fotografov spre- jemajo zaradi političnih, sorodstvenih in celo sosedskih vezi. Ko smo opozo- rili na probleme, ki jih imamo pri svo- jem fotografskem delu, so ravnatelji govorili o pogodbah. O teh doslej fo- tografi še nismo slišali in je to dejstvo privlečeno za lase, kar pomeni, da gre za prazen izgovor in za to, da nekomu zamašijo usta. Ker gre za denar staršev, je prav, da se pri izbiri najboljšega po- nudnika upošteva tudi njihovo mne- nje. Če bi ravnatelji upoštevali našo ponudbo, starši ne bi reagirali, na foto- grafskem področju pa bi končno začela veljati pravila trga in konkurence. Mladen Čerič, Slovenska Bistrica Praz-nu-jmo ga delovno (3) Pisma bralcev, 28. 5. 2011 Mojca Petek popolnoma neupraviče- no kritizira Smiljana Pušenjaka, češ da je prešel vse meje dobrega okusa. Sama pa menim, da velja ta obtožba v prvi vrsti za gospo Petek. V svojem pismu poudarja, da si ne moremo do- voliti, da bi kadilce (tudi njo) stigma- tizirali in poniževali ter postavljali v položaj drugorazrednih državljanov. Pretirano govori o nekakšnem širjenju sovraštva do kadilcev in poudarja, da je to sovraštvo hujša bolezen od kaje- nja. Predlaga celo, da bi v "tolerantnej- ši družbi" našli prostor za kadilce in nekadilce v lokalih. Na koncu pa piše, da bo živela, kot ji ustreza, za kar ima seveda vso pravico. Nikakor pa nima pravice omejevati zdravega življenja drugim ljudem, ki niso podlegli tej škodljivi, nikotinski razvadi. Tu tudi ne gre za nobeno sovraštvo, ampak za pravico nekadilcev, da se zaščitijo pred škodljivim dimom, saj je znano, da tudi pasivno kajenje škodi pljučem in drugim organom, povzroča celo raka. Če je torej gospa Petek prepričana, da bo kajenje nadaljevala in tako ogroža- la svoje zdravje, je to njena pravica, ni- kakor pa nima pravice škoditi drugim ljudem s treznejšimi pogledi na življe- nje. Zaveda naj se, da imamo vsi pravi- co do čistega zraka. Fanika Kralj, Maribor Spoštovani bralci! Da bi iah-ko objavili čim več vaših- mnenj, pripomb in pobud, vas prosimo, da nam pošljete največ 3600 znakov (60 tipkanih- vrstic). Daljše prispevke bomo ustrezno skrajšali in priredili. Pismo mora biti opremljeno s pravim ime- nom, popolnim naslovom in telefonsko številko (ali številko mobilnega telefo- na), na kateri bo mogoče preveriti toč- nost podatkov. Pismo lah-ko pošljete po pošti na naslov ČZP Večer, Sveto- zarevska 14, 2000 Maribor, za Pisma bralcev, ali po elektronski pošti pisma. bralcev@vecer.com .