URN_NBN_SI_DOC-RHTFBRK4

Služabniki imperija IGOR MEKINA S V O B O D NI N O V I N AR Zunanji minister takoj po svojem imenovanju pokliče k sebi tujega veleposlanika in mu da jasno vedeti, da je "njihov" in njihovi državi še posebno naklonjen. Kmalu zatem ministrovega predhodnika, bivšega zunanjega ministra, v pomembni mednarodni organizaciji predlagajo na visok položaj; bivši zunanji minister pa nemudoma odhiti v isto tuje veleposlaništvo, da bi preveril, ali bi njegovo imenovanje morda "koristilo" tej velepomembni tuji državi. Iz istega tujega veleposlani- štva nato pricurlja depeša, ki neizpodbitno dokazuje, da zahteve tega veleposlaništva v tej državi diplomati gostiteljice ubogajo dobesedno - na ukaz. Vse to pa se dogaja v državi, kjer so državljani izjemno ponosni na svojo "samostoj- nost". Gre v opisanih primerih za pomilo- vanja vredne prizore nekega davno minulega, neokolonialnega odnosa med vplivno državo in nekakšno nerazvito "banana republiko"? Žal ne. Opisani prizori so suhoparen opis ravnanja slovenskih diplomatov, kot jih razkrivajo zadnje diplomatske depeše, objavljene na strani Wikilea- ksa. Kdor ne verjame, se lahko prepriča sam. V depeši, ki jo je ameriški veleposlanik poslal iz Ljubljane 5. 12. 2008, je zapisano, da je naš zunanji minister izjavil, da je "proameriški". Natančneje: Samuel Žbogar je celo dejal, da je ambasador Yousif Ghafari prvi veleposlanik, ki ga je kot minister sprejel prav zato, ker je on sam, torej minister Žbogar - "proa- meriški". Žbogar pa tega ni povedal samo z besedami. Nazorno je namreč pokazal, da poleg tujih jezikov virtuozno obvlada še "jezik telesa". Ni sicer jasno, kako se je Žbogar "telesno" pogovarjal z ameriškim veleposlanikom in ob tem "pogla- bljal" odnose med Slovenijo in ZDA, toda njegova telesna govorica je v očeh ameriškega veleposlanika zagotovo morala biti zelo prepričlji- va, kajti ameriški veleposlanik Ghafari je v svojem komentarju v depeši zapisal, da "je Žbogar jasno pokazal, tako s svojimi besedami kot z jezikom telesa, da želi Slovenija poglobiti svoje vezi z ZDA". Žbogarjev predhodnik Dimitrij Rupel se omenja v ameriški depeši z dne 11. 3. 2009. Enajstega marca leta 2009 se je namreč odpravnik poslov Bradley Freden na Ruplovo prošnjo srečal s tedanjim Pahorjevim "posebnim odposlancem" in z njim razpravljal o predlogu, da naj bi v Gazi vodil preiskovalno misijo odbora za človekove pravice pri OZN. Rupla je dva dni pred tem na ta položaj predlagal predsednik odbora za človekove pravice pri OZN. Rupla so zanimali "ameriški pogledi" na njegovo morebitno imenovanje, saj bi do naslednjega dne moral odgovoriti na ponudbo o imenovanju. Rupel je dejal, da ga zanima "dokončno stališče" s strani Washingtona, v ameriški depeši pa so zapisali, da bo Rupel "najverjetneje utemeljil svojo odločitev v skladu z našim nasve- tom". Rupel je še pripomnil, da je resolucija, ki naj bi bila podlaga za njegovo delo, "enostranska" (kot so ocenjevale tudi ZDA), da pa ne glede na to poskuša ugotoviti, "ali bi to, da bi diplomat iz majhne evropske države vodil misijo, pomagalo ali oviralo ameriške interese v regiji". Rupel je istočasno potrdil, da predsednik vlade Borut Pahor podpira njegovo imenovanje, toda s pomembno omejitvijo: če preiskoval- na misija "ne bo povzročala proble- mov Sloveniji". Veleposlaništvo je zapisalo, da je Rupel pripravljen tudi zavrniti imenovanje in da je v tej smeri že pripravil pismo, "vendar se je želel najprej posvetovati z nami". "Prosil nas je, da ocenimo alternative Očitno živimo v 7 v • 7 • v • državi, kjer so nasi • • v • • 7 • 7 najvišji diplomati predvsem ubogljivi služabniki imperija ter mu svetujemo, ali bi bilo njegovo vodstvo misije za ugotavljanje dejstev koristno," so zapisali v ameriškem veleposlaništvu in prosili za "navodi- lo" iz Washingtona. In še tretji primer: v dokumentu ameriškega veleposlaništva v Ljubljani (z oznako 09LJUBLJANA215) je v opomniku zunanji ministrici ZDA pred srečanjem z zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem zapisano, da "je na naš ukaz Slovenija napisala dve pomembni pismi Meddržavnemu sodišču v Haagu v podporo kosovski neodvisnosti". Kako opredeliti opisane primere? Kot absurdne? Žalostne? Kot smešne in bizarne hkrati? Ne glede na to, za katero oceno se odločimo, vsekakor ni dvoma, da so vsi ti primeri servilnosti slovenskih diplomatov svetlobna leta daleč od primernega ravnanja diplomatov. Izmenjave stališč med diplomati so seveda povsem običajne, toda nekaj povsem drugega je izvrševanje tujih "uka- zov", odkrito simpatiziranje z drugimi državami in ponujanje samega sebe v službo njihovim interesom. Pri čemer so, da bi bila ironija še večja, vse to storili prav tisti, ki se javno razglašajo za največje "branilce nacionalnih interesov". Dober zgled drugačnega ravnanja je Nemčija, kjer so pred letom dni zamenjali svetovalca ministra za (Robert Balen) zunanje zadeve, ker so po objavi ameriških depeš ugotovili, da je Američanom javljal potek koalicij- skih dogovorov. In to kljub temu da Nemčija zaradi curljanja teh podat- kov ni imela kakšne posebne škode. In ne glede na to, da so Nemčija in ZDA tesne zaveznice. Toda Nemčija vsekakor ni banana republika. V Sloveniji je drugače. Očitno živimo v državi, kjer so naši najvišji diplo- mati predvsem ubogljivi služabniki imperija. Bi bilo enako sprejemljivo, če bi bil naš naslednji zunanji minister morda "proruski" ali "prokitajski" in bi naši diplomati zasledovali koristi nekih drugih držav? Tega (še) ne vemo. Vemo pa, da živimo v državi, kjer se našim diplomatom zdi primerno spraševati tuja veleposlaništva, ali bi njihovo delo koristilo njihovim interesom, ne pa Sloveniji ali svetu. In končno, živimo tudi v državi, kjer slovenski diplomati brez ugovorov izpolnjujejo "ukaze" vplivnih držav. Toliko o samostojnosti. Moj brat, papež dpa • • • PAUL WINTERER Malo pred četrtkovim in petkovim obiskom papeža Benedikta XVI. v Nemčiji je njegov brat Georg Ratzinger izdal knjigo, v kateri je opisal njuno otroštvo ter naštel stvari, ki jih njegov slavni brat rad počne, tudi tiste, do katerih čuti odpor. Kljub temu bralci ob prebira- nju knjige ne bodo izvedeli veliko novega. Ko je bil papež Benedikt XVI. še otrok, so mu kosmiči morda rešili življenje. Joseph Ratzinger kot dojenček ni mogel v sebi obdržati prav ničesar in je vso hrano takoj izpljunil, dokler mu ni neka nuna ponudila ovsenih kosmičev. "In te je lahko obdržal v sebi in jih je tudi rad jedel, zato so mu praktično rešili življenje," piše v pravkar izdani knjigi Moj brat, papež, ki jo je po nareku Ge- orga Ratzingerja napisal cerkveni publicist Michael Hesemann. Nobeno naključje ni, da je knjiga izšla samo nekaj dni pred papeževim obiskom v Nemčiji. Starejši izmed bratov Ratzinger - oba so na isti dan posvetili v katoliška duhovnika - je v svoji knjigi današnjega papeža opisal kot ljubeznivega in skromnega človeka, ki bi rad napisal še več knjig in ki je pravzaprav zelo "družinski človek". Četudi je 87-letni Georg Ratzinger, nekdanji vodja svetovno znanega regensburškega deškega pevskega zbora Domspatzen, v knjigi izdal nekaj zasebnih podatkov, pa bralci ne bi smeli pričakovati, da bodo o življenju in vsakdanu papeža izvedeli veliko novih, kaj šele intimnih podrobnosti. Kdor tega še ne ve, lahko v knjigi prebere, da papež izvira iz zelo verne družine, s katero je živel v bližini romarskega mesta Altotting. Njegova mama je celo med pomivanjem posode prepevala pesmi o Mariji. Bila je prijaznejša od njegovega očeta, ki je bil izredno strog in je ob večerih igral na citre. Ko je tudi mlajši Joseph prišel v internat, je mati sinu Georgu dejala, naj dobro pazi nanj. Iz pripovedovanja papeževega brata izve bralec tudi to, da je Joseph Ratzinger že kot otrok nadvse sovražil šport, da je njun oče preprečil, da bi ju sprejeli v Hitlerjevo mladino, in da nobeden izmed njiju ni bil rad vojak. Dogodki med vojno so še bolj okrepili njuno željo, da postaneta duhovnika. Po opisu obdobij, ko je njegov brat deloval kot teolog in profesor, ko je bil munchen- ski nadškof in kardinal v rimski kuriji, je Georg Ratzinger spregovoril tudi o bratovi izvolitvi za papeža. Še pred tem pa je zanikal govorice, da se je hotel Joseph Ratzinger upokojiti in preseliti nazaj v hišo v regensbur- škem predmestju Pentling. "V hiši v Pentlingu ne bi nikoli imel dovolj prostora za vse svoje knjige." Georg Ratzinger je v knjigi opisal, kako je bil razočaran, ko so 19. aprila 2005 na Petrovem trgu v Rimu Bralci ne bi smeli pričakovati, da bodo o življenju in vsakdanu papeža izvedeli veliko novih, kaj šele intimnih podrobnosti njegovega brata razglasili za novega papeža. "Če sem povsem iskren, sem bil v tistem trenutku precej pobit." Žalosten je bil, ker je menil, da njegov brat od tedaj naprej zanj ne bo imel več časa. Toda že nekaj dni pozneje se je vdal v usodo. Na koncu knjige je Georg Ratzinger zapisal, da bi rad slavnemu bratu dal občutek, da lahko kljub položaju vsaj do neke mere živi normalno življenje. Benedikt XVI. vsekakor ob večerih na televiziji rad pogleda Komisarja Rexa, saj ima tako kot njegov brat Georg tudi on zelo rad pse. (Reuters)