kazalo.p65

271 tarnostjo. Rupel se je usmeril na reformacijo in barok, Gspan na razsvetljen- stvo. Kljub temu se Gspan ni omejil na 18. stoletje, marveč je posegel povsod tja, kjer bi se našlo gradivo za manifestacijo slovenske miselnosti ali miselno- sti na Slovenskem v teku zgodovinskih razdobij. ... Alfonz Gspan je ostal na svojem področju zvest Kidričevi zasnovi, jo populariziral in nagnil nekoliko bliže k literarnemu tekstu” (str.110). Gspanovo razpravljanje o Linhartovem, Vodnikovem in Kosovelovem delu je dokaz, da je imel pretanjen čut za zako- nitosti in lepote leposlovnega besedila, s tem da ga je želja po dokumentarični trdnosti venomer silila v raziskovanje gradiva, ki naj bi prispevalo k čim večji eksaktnosti postavljenih trditev. Posebno poglavje v delovanju prof. Gspana je enciklopedijsko-leksikonsko pisanje in urednikovanje. V prvi vrsti gre za Slovenski biografski leksikon; uredil je 9. (1960), 10. (1967) in 11. (1971) zvezek, 12. (izšel po njegovi smrti 1980) sta skupaj Gspan in Petre in 13. (1982) Gspan, Jože Munda in Petre. Za te zvezke je napisal 57 gesel (med njimi npr. o V. Rizziju, M. Ruplu, S. Samcu, M. Schneiderju, S. Suhadolniku, M. Šegi, Č. Škodlarju, A. Trstenjaku, M. Ur- šič, F. Vidicu idr.). Za Enciklopedijo Jugoslavije je prispeval gesla o inkunabu- lah (4, 1960), S. Kosovelu, A. T. Linhartu (5, 1962), razsvetljenstvu (6, 1965), S. Šaliju, K. Široku, V. Šindlerju, J. Tominšku (8, 1971). Encyclopaedia Britanni- ca (London) je 1967 objavila geslo Slovenian, The New Encyclopaedia Britanni- ca (Chicago) pa 1975 geslo Slovene . Podobo Gspana urednika naj dopolnimo z navedbo, da je skupaj s Kosovelom urejeval Lepo Vido (1922), do njegove smrti Mladino in nato naprej (1926-1928), Svobodno mladino (1928), Novi čas (1928) in Ljubljanski zvon (1932-1933). Poleg Kosovelovih pesmi, Linhartovega Zbranega dela, Vodnikovih pesmi (1958) in Slovenskega biografskega leksikona je uredil Prešenove Poezije (1949, skupaj z M. Ruplom), za Knjižnico slovenskega gledališča Linhartovo Župano- vo Micko (1950) in za Knjižnico ljudskih iger Veseli dan ali Matiček se ženi (1951), obe komediji sta v njegovi redakciji (s spremno besedo in opombami) izšli v Kondorju (1965) in Matiček s študijo še v zbirki Iz slovenske kulturne zaklad- nice (1967). K temu je treba dodati večletno urejanje zbirke Monumenta litte- rarum slovenicarum (od 1966 dalje) ter Dvoje povesti Ivana Tavčarja (1951) in Kmetske slike in povesti Janka Kersnika (1955). Le kdo bi lahko trdil, da tovrstni opus ni velik? Za popolnejši vpogled v Gspanovo strokovno delavnico moramo navesti še njegovo soavtorstvo pri sestavljanju Slovenskih beril IV-VIII (1946-1956) za sre- dnjo šolo in prevajalsko delo. V manjšem obsegu je prevajal M. Gorkega, M. Maeterlincka, M. Pagnola in druge, nato Zolajev Germinal , Prešernova nemška pisma (skupaj z M. Ruplom), Linhartova pisma M. Kuraltu in 2. knjigo Linhar- tovega Poskusa zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (1981, skupaj s soprogo Nado). Berčič, B; Kocijan, G. Ob stoti obletnici rojstva Alfonza Gspana (1904-1977)