kazalo.p65

Knjižnica 48(2004)4, 167-181 180 Avstrijski nacionalni biblioteki. Iz vsake avstrijske zvezne dežele je na Dunaj pripotoval izbran razred; vsi so se zbrali v veliki dvorani v pritličju, v t.im . Sala terrena, ki je velik prireditveni prostor in prostor za vstop v slavnostno dvorano Avstrijske nacionalne biblioteke. Prišlo je več kot 300 otrok in njihovih sprem- ljevalcev, ki so vstopali eden za drugim; vsi so lahko odložili svojo prtljago in posedli. Sprejel in nagovoril jih je avtor otroških knjig Thomas Brezina in tako je bilo vse dotlej, dokler se niso zbrali prav vsi. Potem so dobili vprašalnik, ki so ga morali rešiti tako, da so med vodstvom po knjižnici pritrdili samolepilne etikete (ki so imele vlogo odgovorov) na ustrezna polja. Otroci so bili razdeljeni v štiri skupine, vsako so ločeno vodili do posebnih mest v slavnostni dvorani, v skla- dišču in v Papirusni zbirki, kjer so pri pisanju na papirus lahko sedeli in se odpoči- li. Če so pravilno odgovorili na zastavljena vprašanja, so dobili odgovor » Lese- fit «. Po končanem vodstvu, ko so se otroci vnovič sešli v Sala terrena pri pri- grizku in soku, so to besedo prenesli na dopisnico, s katero so sodelovali na lo- teriji. Prav na koncu je bila v slavnostni dvorani še posebna prireditev: odkrili so največje bralno znamenje na svetu: to je kip, napolnjen s skoraj 11.000 majhnimi bralnimi znamenji, ki so jih oblikovali otroci iz vse Avstrije – za vsako prebrano knjigo enega – in jih poslali. Predstavili so tudi »ogromansko knjigo«, ki so jo naredili otroci skupaj s Thomasom Brezino in slikarjem Gottfriedom Kumpfom. Izkazalo pa se je, da je organizacijsko posebno zahtevno točno in gladko po- tekajoče menjavanje sorazmerno velikih skupin od enega mesta do drugega prek sorazmerno velikih razdalj. Poleg tega je bilo potrebno – zaradi kviza – zagotovi- ti ustrezno normirane vsebine, ki so jih otrokom pripovedovali različni ljudje. To pa je zahteva, ki se je jasno pokazala že pred več leti: vsebinska raven vodstev po Avstrijski nacionalni biblioteki se je namreč precej razlikovala, odvisno od izobrazbene ravni in izkušenj slehernega vodiča. Vsak otrok v Avstriji bi moral preživeti vsaj eno tako vznemirljivo dopoldne bodisi v Avstrijski nacionalni biblioteki ali v eni od velikih deželnih knjižnic. Pogled v prihodnost, perspektive Vsaka knjižnica bi si v prihodnosti lahko privoščila delo na področju knjižnične pedagogike. Vsaka večja javna knjižnica naj bi imela knjižničnega pedagoga ali pa bi omogočila takšno izobrazbo kateremu od sodelavcev. Težko si je namreč predstavljati, da bi oddelki za delo z javnostjo, ki morajo v glavnem skrbeti za organizacijo in razpored vodstev in prireditev, prevzeli še naloge, povezane z vsebinskimi zasnovami vodstev za otroke, katalogov ali razstav za otroke, njim namenjenih delavnic ali da bi pripravili vse za »dogodke«, da bi stalno sodelova- li z drugimi izobraževalnimi ali kulturnimi ustanovami , da bi prevzeli izpeljavo ali organizacijo vsebin, povezanih s knjižnico v skupinah in okoljih zunaj bi- bliotek.