Kazalo.pmd

Knjižnica 51(2007)1, 89-112 9 4 poznati produkcijo publikacij s svojega področja oziroma relevantne vire o novih publikacijah. Število publikacij skokovito narašča in tako kot bibliotekarji v refe- ralnih in informacijskih centrih, morajo tudi bibliotekarji v nabavnih oddelkih poznati ustrezne vire, na osnovi katerih je mogoče izdelati izbor knjižničnega gradi- va ter dobiti podatke o tem, če, kje in za kakšno ceno je publikacijo mogoče kupiti. Z leti prakse si vsak bibliotekar oblikuje svoj nabor priročnikov oziroma informa- cijskih virov, s katerimi si pomaga pri izboru in nakupu gradiva. Bolj kot je razno- liko gradivo, ki ga knjižnica pridobiva, več različnih priročnikov oziroma infor- macijskih virov mora spremljati bibliotekar, ki izbira in naroča gradivo. Informacije o novih publikacijah so seveda najlažje in izčrpno dostopne v obliki založniških katalogov, s katerimi nas seznanjajo založniki in knjigotržci na nji- hovih spletnih straneh in v spletnih knjigarnah. Te informacije, naj bodo v obliki tiskanih katalogov ali pa dostopne prek medmrežja, praviloma poleg osnovnih bibliografskih podatkov prinašajo tudi kratek opis dela in ceno publikacije. Če predstavljajo strokovnoznanstvene publikacije praviloma prinašajo tudi podatke o tem, katere pomembne referenčne in druge podatkovne zbirke vključujejo kon- kretno periodično publikacijo. Prednost založniških katalogov je med drugim tudi, da oglašujejo publikacijo že pred izidom, informirajo o prednaročniških popustih in omogočajo knjižnici, da pridobi knjigo takoj po izidu. Vendar založniški katalogi niso povsem nepristran- ski viri informacij o kvaliteti gradiva, ki ga ponujajo. Podobno kakor spletne strani založb ali internetne knjigarne podajajo všečno sliko o publikacijah, saj je na- men založnika pač prodati svoje proizvode. V tem kontekstu moramo razumeti tudi praviloma laskave ocene, s katerimi so opremljene založniške predstavitve publikacij. Objektivne podatke o novostih na določenem tematskem področju lahko črpa- mo iz različnih bibliografij. Kompletne podatke o založniški produkciji neke države ali naroda nam nudijo nacionalne bibliografije, medtem ko za posamezna znanstvena in strokovna področja pogosto obstajajo specialne bibliografije. Te so najbolj objektiven vir za naročanje gradiva, saj prinašajo za knjižničarje naj- bolj relevantne in kompletne podatke o publikacijah. Bibliografije imajo določene redakcijske kriterije in so urejene v skladu z bibliografskimi in bibliotekarski- mi standardi (UDK, DDK, indeksi), zato se v njih lahko hitro znajdemo. Pred- vsem pa se lahko zanesemo nanje, ker skušajo biti v okviru svojih redakcijskih kriterijev čimbolj izčrpne. Bibliografski podatki tudi ne vsebujejo vrednostnih sodb, ki bi nas lahko zavedle k nakupu neustreznega gradiva. Vendar imajo tudi bibliografije svoje slabosti: ne vključujejo zapisov o knjigah, ki so šele v pripravi, praviloma ne vključujejo podatka o ceni publikacije, njihovo izhajanje pa lahko tudi močno zamuja, tako da so informacije o publikacijah lahko zastarele. Izje- ma so seveda elektronske bibliografije, ki so dostopne on-line. Te se tekoče dopol- njujejo in vključujejo novosti v najkrajšem možnem času.